6.11.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 374/19

1.

Ali je skladna s členom 4 Direktive 2012/13/EU (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (v nadaljevanju: Direktiva 2012/13/EU), členom 8(2) Direktive 2012/13/EU, pravico do svobode in varnosti iz člena 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pravico do obrambe iz člena 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter pravico do nepristranskega sodišča iz člena 47 Listine temeljnih pravic Evropske unije okoliščina, da nacionalni organi osebi, ki ji je bila odvzeta prostost med njenim priporom ne sporočijo v pisni obliki vseh (oziroma ne celotnih) informacij iz člena 4(2) Direktive 2012/13/EU (natančneje pravica dostopa do gradiva zadeve) niti ne odobrijo izpodbijanja take opustitve informacij v smislu člena 8(2) Direktive 2012/13/EU? Če je odgovor na to vprašanje nikalen, ali taka kršitev prava Evropske unije v kateri koli fazi kazenskega postopka vpliva na zakonitost odvzema prostosti s pridržanjem in priporom, poleg tega pa se je pripor podaljšal, ob upoštevanju člena 6 Listine Evropske unije in člena 5(1)(c) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin? Ali je za odgovor na prejšnji vprašanji pomembno dejstvo, da je bila oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, obdolžena hudega kaznivega dejanja, za katero nacionalna zakonodaja določa najmanj 15-letno zaporno kazen?

2.

Ali je skladna s členom 4 Okvirnega sklepa Sveta 2004/757/PNZ (2) z dne 25. oktobra 2004 o opredelitvi minimalnih določb glede elementov kaznivih dejanj in kazni na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami, načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji in členom 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije, členoma 82 in 83 Pogodbe o delovanju Evropske unije, pravico do poštenega sojenja iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, načelom sorazmernosti kazni iz člena 49(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter načeli sorazmernosti, enotnosti, učinkovitosti in prevlade prava Unije nacionalna določba, kot je člen 172(3) slovaškega kazenskega zakonika, ki določa naložitev kazni za nedovoljen promet s prepovedanimi drogami in v skladu s katerim sodišče ne more naložiti manj kot 15-letne zaporne kazni, pri čemer ni mogoče upoštevati načela individualizacije kazni? Ali je za pritrdilen odgovor na to vprašanje pomembno dejstvo, da nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami ni izvajala hudodelska združba v smislu prava Evropske unije? Ali ima pojem hudodelske združbe v smislu določb člena 1 Okvirnega Sklepa Sveta 2008/841/PNZ (3) z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu samostojen pomen glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi s pogoji za enotno uporabo prava Unije?“