1

Družba RF s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 13. septembra 2017, RF/Komisija (T‑880/16, neobjavljen, EU:T:2017:647; v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je Splošno sodišče zavrglo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2016) 5925 final z dne 15. septembra 2016 o zavrnitvi pritožbe v zadevi COMP AT.40251 – Železniški promet, prevoz blaga (v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Člen 45 Statuta Sodišča Evropske unije, ki spada pod naslov III, „Postopek pred Sodiščem“, določa:

„Roki, ki upoštevajo oddaljenost, se določijo s poslovnikom.

Potek roka ne škoduje pravicam, če zadevna stranka dokaže obstoj nepredvidenih okoliščin ali višje sile.“

3

Člen 53, prvi in drugi odstavek, navedenega statuta, ki spada pod naslov IV tega statuta, ki se nanaša na Splošno sodišče, določa:

„Postopek pred Splošnim sodiščem ureja naslov III.

V njegovem poslovniku se po potrebi določijo nadaljnje in podrobnejše določbe glede postopka. […]“

4

Poslovnik Splošnega sodišča z dne 4. marca 2015 (UL 2015, L 105, str. 1), ki je začel veljati 1. julija 2015, vsebuje naslov III, „Direktne tožbe“, ta pa vsebuje poglavje 1 z naslovom „Splošne določbe“. To poglavje je razdeljeno na pet oddelkov, pri čemer so v četrtem oddelku, ki zajema člene od 58 do 62 tega poslovnika, urejeni roki.

5

Člen 58 Poslovnika Splošnega sodišča, ki se nanaša na računanje rokov, določa:

„1.   Procesni roki, ki jih določajo Pogodbe, Statut in ta poslovnik, se računajo tako:

[…]

[…]“

6

Člen 60 tega poslovnika, naslovljen „Podaljšanje zaradi oddaljenosti“, določa:

„Procesni roki se zaradi oddaljenosti podaljšajo za enkratno obdobje desetih dni.“

7

Člen 73 navedenega poslovnika, naslovljen „Vlaganje procesnih aktov v papirnati obliki v sodnem tajništvu“, je v odstavku 3 določal:

„Brez poseganja v drugo poved člena 72(2) se z vidika spoštovanja procesnih rokov upoštevata dan in ura, ko sodno tajništvo po telefaksu prejme celoten prepis podpisanega izvirnika procesnega akta, […] če je podpisani izvirnik akta […] v sodnem tajništvu vložen največ deset dni pozneje. Člen 60 se za ta desetdnevni rok ne uporablja.“

8

Ta člen 73 je bil črtan ob Spremembah Poslovnika Splošnega sodišča z dne 11. julija 2018 (UL 2018, L 240, str. 68), s katerimi je za vlaganje procesnih aktov postala obvezna uporaba računalniške aplikacije „e‑Curia“.

9

V skladu s členom 126 Poslovnika Splošnega sodišča lahko to sodišče, če tožba očitno ni dopustna, odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.

10

Praktične določbe za izvajanje Poslovnika Splošnega sodišča (UL 2015, L 152, str. 1) so v delu III.A.2, ki se je nanašal na vlaganje procesnih aktov in prilog po telefaksu, v točkah od 79 do 81 določale:

11

Ker je tožba družbe RF ničnostna tožba, bi morala biti v skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU vložena v roku dveh mesecev od objave sklepa, zoper katerega je bila vložena, ali njegovega uradnega obvestila, oziroma od dneva, ko je družba RF zanj izvedela.

12

V obravnavani zadevi je bila družba RF o spornem sklepu uradno obveščena 19. septembra 2016. Dvomesečni rok za vložitev tožbe, podaljšan za deset dni zaradi oddaljenosti v skladu s členom 60 Poslovnika Splošnega sodišča, se je torej iztekel 29. novembra 2016 ob polnoči.

13

Družba RF je ničnostno tožbo sodnemu tajništvu Splošnega sodišča poslala 18. novembra 2016 po telefaksu. Vendar je podpisani izvirnik te tožbe v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispel šele 5. decembra 2016, kar je po preteku desetdnevnega roka od prejema telefaksa, ki je določen v členu 73(3) Poslovnika Splošnega sodišča.

14

Sodno tajništvo Splošnega sodišča je z dopisi z dne 20. decembra 2016, 7. marca 2017 in 19. junija 2017 od pritožnice zahtevalo informacije glede datuma, ko je bila obveščena o spornem sklepu, in pojasnila v zvezi s prepozno vložitvijo tožbe.

15

Pritožnica je zahtevana pojasnila predložila z dopisi z dne 28. decembra 2016, 28. aprila 2017 in 27. junija 2017.

16

Družba RF je v dopisu z dne 28. decembra 2016 zlasti trdila, da je bila tožba v papirnati obliki poslana istega dne, kot je bila Splošnemu sodišču posredovana po telefaksu, in da je bila torej poslana v najkrajšem možnem času glede na ta datum. Po mnenju pritožnice je bilo razumno šteti, da bo tožba v papirnati obliki na Splošno sodišče prispela pred iztekom desetdnevnega roka. To, da jo je Splošno sodišče prejelo šele 5. decembra 2016, naj bi bilo treba šteti za izjemno zamudo, za katero se uporabi člen 45, drugi odstavek, v povezavi s členom 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije. To naj bi potrjevalo dejstvo, da se je desetdnevni rok štel za razumen tako v Poslovniku Splošnega sodišča kot v praktičnih določbah za izvajanje tega poslovnika (točka 80). Družba RF je sklepala, da bi bilo treba šteti, da je bila tožba vložena pravočasno.

17

Družba RF je dopisu z dne 27. junija 2017 priložila dokumente, ki potrjujejo, da je bila pošiljka, ki je vsebovala podpisani izvirnik tožbe, pri družbi Poczta Polska, glavnemu poštnemu operaterju na Poljskem, oddana 18. novembra 2016. To naj bi potrjevalo, da je družba RF izkazala potrebno skrbnost za oddajo tožbe v papirnati obliki v roku desetih dni od njenega pošiljanja po telefaksu. Za to, da je bila pošiljka 2. decembra 2016 še vedno na Poljskem in da je bila sodnemu tajništvu Splošnega sodišča dostavljena šele 5. decembra 2016, torej 17 dni po pošiljanju po telefaksu, naj družba RF ne bi bila odgovorna.

18

Družba RF je v tem dopisu še poudarila, da je bilo pošiljanje tožbe v papirnati obliki zaupano družbi Poczta Polska zaradi jamstev, ki jih nudi ta javni poštni operater. Družba RF je poleg tega navedla, da je bila od trenutka oddaje pošiljke, ki je vsebovala tožbo, ta povsem zunaj njenega nadzora.

19

Splošno sodišče je v točki 15 izpodbijanega sklepa najprej opozorilo, da so roki za vložitev tožbe iz člena 263 PDEU del javnega reda, in nato v točki 16 navedenega sklepa navedlo, da je mogoče od teh rokov odstopati le v povsem izjemnih položajih nepredvidenih okoliščin ali višje sile.

20

Splošno sodišče je v točkah 17 in 18 izpodbijanega sklepa opozorilo, da pojma „višja sila“ in „nepredvidene okoliščine“ v skladu s sodno prakso Sodišča vsebujeta objektivni element, ki se nanaša na neobičajne okoliščine, na katere tožeča stranka nima vpliva, in subjektivni element, ki od nje zahteva, da se zavaruje pred posledicami neobičajnega dogodka s tem, da sprejme potrebne ukrepe brez pretiranih žrtev. Tožeča stranka mora posebej skrbno spremljati potek postopka in zlasti izkazati skrbnost glede spoštovanja določenih rokov. Tako naj se pojma „višja sila“ in „nepredvidene okoliščine“ ne bi uporabljala za položaj, v katerem bi se lahko skrbna in preudarna oseba objektivno izognila poteku roka za vložitev tožbe.

21

Splošno sodišče je v točki 19 izpodbijanega sklepa poudarilo, da mora biti dogodek, da ga je mogoče šteti za „nepredvidene okoliščine“ ali „višjo silo“, neizogiben, tako da je ta dogodek odločilen za prekluzijo.

22

V točki 20 izpodbijanega sklepa je Splošno sodišče menilo, da okoliščina, da je v členu 73(3) njegovega poslovnika določen desetdnevni rok, ne pomeni, da gre pri prenosu pošiljke s podpisanim izvirnikom tožbe, ki traja dlje kot deset dni, za nepredvidene okoliščine ali višjo silo. V točki 21 izpodbijanega sklepa je poudarilo, da počasnost prenosa pošte ne more pomeniti nepredvidenih okoliščin ali višje sile, pred katerimi se tožeča stranka ne bi mogla zavarovati, razen če so podane še druge posebne okoliščine, kot so upravne težave, naravna nesreča ali stavka.

23

V točki 26 izpodbijanega sklepa je Splošno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka v odgovor na poziv Splošnega sodišča za pojasnila zgolj navedla, da je pošiljko s podpisanim izvirnikom tožbe poslala s priporočenim pismom s povratnico in da je glede na svoja spoznanja ocenila, da bi moral poslani dokument v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispeti pred iztekom desetih dni. Splošno sodišče je menilo, da bi morala tožeča stranka skrbno spremljati postopek prenosa pošiljke, vendar ta ni predložila nobenega dokaza v zvezi s tem.

24

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 27 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da se družba RF ni sklicevala na nobeno posebno okoliščino, kot so na primer upravne težave, naravna nesreča ali stavka.

25

Zato je Splošno sodišče v točki 28 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da tožeča stranka ni predložila ustreznega dokaza o tem, je bilo trajanje prenosa pošiljke odločilno za prekluzijo v tem smislu, da naj bi šlo za neizogiben dogodek, pred katerim se tožeča stranka ne bi mogla zavarovati.

26

Splošno sodišče je v točki 29 tega sklepa ugotovilo, da družba RF ni dokazala obstoja nepredvidenih okoliščin ali višje sile in je posledično ničnostno tožbo zavrglo kot očitno nedopustno.

27

Družba RF Sodišču predlaga, naj:

28

Družba RF poleg tega predlaga, naj se nekatere dokumente dopusti kot nove dokaze.

29

Komisija Sodišču predlaga, naj:

30

Predlog za dopustitev novih dokazov je treba zavrniti. V skladu s členom 256(1), drugi pododstavek, PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije je namreč pritožba omejena na pravna vprašanja, brez vsakršne presoje dejstev, zato novi dokazi v fazi pritožbe niso dopustni (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 1995, Henrichs/Komisija, C‑396/93 P, EU:C:1995:280, točka 14, in sklep predsednika Sodišča z dne 25. januarja 2008, Provincia di Ascoli Piceno et Comune di Monte Urano/Apache Footwear in drugi, C‑464/07 P(I), neobjavljen, EU:C:2008:49, točka 12).

31

Družba RF v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge.

32

Družba RF s prvim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev členov 45 in 53 Statuta Sodišča Evropske unije, Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 17 do 22 izpodbijanega sklepa napačno enačilo pojma „višja sila“ in „nepredvidene okoliščine“. Družba RF ob sklicevanju na točko 22 sklepa z dne 30. septembra 2014, Faktor B. i W. Gęsina/Komisija (C‑138/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2256), opozarja, da podaljšanje roka za deset dni zaradi oddaljenosti, določeno s Poslovnikom Splošnega sodišča, ustreza časovnemu obdobju, v katerem bi morala običajno vsaka pošiljka iz katerega koli kraja v Uniji prispeti v sodno tajništvo Splošnega sodišča, ne da bi bilo mogoče izključiti, da se to obdobje preseže. Na podlagi tega ugotavlja, da gre pri zamudi tega roka iz razlogov, za katere je odgovoren poštni operater, nedvomno za višjo silo, to pomeni okoliščine, ki jih ni bilo mogoče predvideti.

33

To trditev naj bi potrjevala točka 80 Praktičnih določb za izvajanje Poslovnika Splošnega sodišča, v skladu s katero je treba izvirnik dokumenta, ki vsebuje lastnoročni podpis zastopnika, poslati brez odlašanja, nemudoma po tem, ko je bil poslan po telefaksu.

34

Družba RF nazadnje trdi, da razlaga pojma „nepredvidene okoliščine“, ki jo je Splošno sodišče podalo v izpodbijanem sklepu, pomeni diskriminacijo, ker naj stranka s prebivališčem ali sedežem na Poljskem ne bi mogla uveljavljati ureditve, ki strankam, katerih prebivališče ali sedež je geografsko oddaljen od sedeža Splošnega sodišča, omogoča, da tožbo pošljejo po telefaksu. Ker za te stranke namreč obstaja tveganje, da bo podpisani izvirnik na Splošno sodišče prispel šele po izteku roka desetih dni, naj ne bi imelo smisla, da tožbo pošljejo po telefaksu. Od njih pa naj ne bi bilo mogoče zahtevati, da tožbo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložijo osebno.

35

Družba RF z drugim pritožbenim razlogom meni, da je Splošno sodišče s tem, da je štelo, da je tožba očitno nedopustna, kršilo člen 126 Poslovnika.

36

Komisija izpodbija utemeljenost teh pritožbenih razlogov.

37

Ugotoviti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s spoštovanjem roka za vložitev tožbe pojma „nepredvidene okoliščine“ in „višja sila“ zajemata enake elemente in imata enake pravne posledice. Splošno sodišče s tem, da je v točki 17 izpodbijanega sklepa opozorilo, da ta pojma vsebujeta objektivni element, ki se nanaša na neobičajne okoliščine, na katere tožeča stranka nima vpliva, in subjektivni element, ki od nje zahteva, da se zavaruje pred posledicami neobičajnega dogodka s tem, da sprejme potrebne ukrepe brez pretiranih žrtev, ni napačno uporabilo prava (sodba z dne 15. decembra 1994, Bayer/Komisija, C‑195/91 P, EU:C:1994:412, točka 32; sklepa z dne 8. novembra 2007, Belgija/Komisija, C‑242/07 P, EU:C:2007:672, točka 17, in z dne 30. septembra 2014, Faktor B. i W. Gęsina/Komisija, C‑138/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2256, točka 19).

38

Sodišče je poudarilo, da mora tožeča stranka posebej skrbno spremljati potek postopka in zlasti izkazati skrbnost glede spoštovanja predpisanih rokov (sodba z dne 15. decembra 1994, Bayer/Komisija, C‑195/91 P, EU:C:1994:412, točka 32; sklepa z dne 8. novembra 2007, Belgija/Komisija, C‑242/07 P, EU:C:2007:672, točka 17, in z dne 30. septembra 2014, Faktor B. i W. Gęsina/Komisija, C‑138/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2256, točka 19), ter da se pojma „nepredvidene okoliščine“ in „višja sila“ ne uporabljata za položaj, v katerem bi se lahko skrbna in preudarna oseba objektivno izognila poteku roka za vložitev tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 1984, Ferriera Valsabbia/Komisija, 209/83, EU:C:1984:274, točka 22, in sklep z dne 30. septembra 2014, Faktor B. i W. Gęsina/Komisija, C‑138/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2256, točka 20).

39

V obravnavani zadevi pa pritožnica trdi le, da je do prekoračitve desetdnevnega podaljšanja roka zaradi oddaljenosti, ki je določeno s Poslovnikom Splošnega sodišča, prišlo iz razlogov, za katere je odgovoren poštni operater, ne da bi dokazala – kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 71 – da je sprejela vse ustrezne ukrepe, da bi se zavarovala pred takim dogodkom, saj je pošiljanje podpisanega izvirnika takoj po pošiljanju kopije po telefaksu le eden izmed tovrstnih ukrepov.

40

Ta ugotovitev je potrjena s sodno prakso Sodišča, v skladu s katero okoliščina, da je s Poslovnikom Splošnega sodišča določen pavšalni desetdnevni rok za pošiljanje izvirnika po elektronskem pošiljanju, ne pomeni, da gre pri prenosu pošiljke, ki traja dlje kot deset dni, za nepredvidene okoliščine ali višjo silo. Tako kot pavšalno podaljšanje zaradi oddaljenosti iz člena 60 Poslovnika Splošnega sodišča je tudi desetdnevni rok iz člena 73(3) Poslovnika Splošnega sodišča omogočal upoštevanje večjih ali manjših razdalj pri prenosu in različno hitrost poštnih operaterjev. Ta rok tako ne ustreza najdaljšemu zajamčenemu trajanju prenosa pošiljke, temveč gre za časovno obdobje, v katerem bi običajno morala vsaka pošiljka iz katerega koli kraja v Uniji prispeti v sodno tajništvo Splošnega sodišča, ne da bi bilo mogoče izključiti, da se to obdobje preseže (glej po analogiji sklep z dne 30. septembra 2014, Faktor B. i W. Gęsina/Komisija, C‑138/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2256, točka 22).

41

V nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, dostava pošiljke v roku, daljšem od desetih dni, ni nepredvidljiv dogodek, temveč možnost, ki kljub navedbam poštnih operaterjev obstaja.

42

Tako zgolj počasnost prenosa pošiljke brez drugih posebnih okoliščin ne pomeni nepredvidenih okoliščin ali višje sile, pred katero se pritožnica ne bi mogla zavarovati (glej v tem smislu sklep z dne 30. septembra 2014, Faktor B. i W. Gęsina/Komisija, C‑138/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2256, točka 23).

43

Iz istih razlogov iz točke 80 Praktičnih določbe za izvajanje Poslovnika Splošnega sodišča ni mogoče sklepati, da je treba, kadar je bil izvirnik dokumenta s podpisom zagovornika poslan pravočasno, takoj po njegovem pošiljanju po telefaksu, pri prejemu tega dokumenta po izteku desetdnevnega roka šteti, da gre za nepredvidene okoliščine ali višjo silo. Na te praktične določbe, ki vsebujejo pojasnila in nasvete za stranke, da bi se jih spodbudilo k pozornosti pri spoštovanju rokov, se namreč ni mogoče sklicevati zoper člen 45 Statuta Sodišča Evropske unije, kakor je bil razložen s sodno prakso Sodišča.

44

Glede obstoja domnevne diskriminacije, ki naj bi izhajala iz sodne prakse v zvezi s pojmom „nepredvidene okoliščine“, je Sodišče večkrat razsodilo, da je mogoče od uporabe predpisov Unije glede procesnih rokov v skladu s členom 45, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije odstopati le v povsem izjemnih položajih nepredvidenih okoliščin ali višje sile, saj stroga uporaba teh pravil izpolnjuje zahtevo po pravni varnosti in nujnost, da se izogne vsakršni diskriminaciji ali vsakemu samovoljnemu ravnanju pri vodenju sodnih postopkov (sklep z dne 8. novembra 2007, Belgija/Komisija, C‑242/07 P, EU:C:2007:672, točka 16 in navedena sodna praksa).

45

Nepriznavanje tega, da lahko počasnost poštnih storitev pomeni nepredvidene okoliščine ali višjo silo, je pravilo, ki velja za vse pravne subjekte, ne glede na kraj njihovega prebivališča in kraj pošiljanja zadevnega dokumenta. Uporaba tega pravila omogoča izogibanje vsakršni diskriminaciji ali neenakemu obravnavanju pravnih subjektov, saj ni nobeden od njih v prednosti, če se sklicuje in dokazuje nepričakovan nastanek nepredvidenih okoliščin ali višje sile.

46

Zato je treba prvi in drugi pritožbeni razlog zavrniti.

47

Družba RF s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da pritožnica ni dokazala obstoja nepredvidenih okoliščin v smislu drugega odstavka člena 45 Statuta Sodišča Evropske unije, in v zvezi s tem graja ugotovitve iz točke 26 izpodbijanega sklepa. Trdi, da si je težko zamisliti, katere „dodatne ukrepe“ bi lahko sprejela, da bi se izognila zamudi pri dostavi pošiljke, saj je preučila pot pošiljke v okviru storitve „Spremljanje pošiljke – Tracking“, čeprav je od nekega trenutka dalje izgubila nadzor nad nadaljnjim prenosom. Meni, da trditev Splošnega sodišča, da bi lahko vplivala na rok dostave pošiljke, očitno ni utemeljena.

48

Komisija meni, da je treba tretji pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten, ker pritožnica izpodbija presojo dokazov, ki so bili predloženi Splošnemu sodišču, ne da bi zatrjevala, da so bili ti izkrivljeni.

49

Ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče v točki 26 izpodbijanega sklepa opozorilo, da je pritožnica navedla, da je pošiljko s podpisanim izvirnikom tožbe poslala s priporočenim pismom s povratnico, vendar ni zatrjevala, da bi storila še kaj drugega. Splošno sodišče je v točki 27 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da se družba RF ni sklicevala na nobeno posebno okoliščino, kot so na primer upravne težave, naravna nesreča ali stavka. V točki 28 je ugotovilo, da pritožnica ni predložila ustreznega dokaza o tem, je bilo trajanje prenosa pošiljke odločilno za prekluzijo v tem smislu, da naj bi šlo za neizogiben dogodek, pred katerim se pritožnica ne bi mogla zavarovati.

50

Pri takih elementih pa gre za dejanske ugotovitve in presojo dokazov, ki jih Sodišče ne nadzira, razen če pride do izkrivljanja, kar pa se v obravnavani zadevi ne zatrjuje. Kot je bilo namreč opozorjeno v točki 30 te sodbe, je pristojnost Sodišča v okviru pritožbe omejena na pravna vprašanja.

51

Glede na te dejanske ugotovitve Splošno sodišče s tem, da je v točki 29 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da pritožnica v obravnavani zadevi ni dokazala obstoja nepredvidenih okoliščin ali višje sile, ni napačno uporabila prava.

52

V teh okoliščinah je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.

53

Družba RF s četrtim pritožbenim razlogom meni, da razlaga člena 45 Statuta Sodišča Evropske unije, ki jo je podalo Splošno sodišče, v skladu s katero zamuda poštnega operaterja, ki povzroči preseganje podaljšanja roka zaradi oddaljenosti, ne spada v pojem „nepredvidene okoliščine“, pomeni kršitev člena 1, člena 6(1) in člena 14 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu. Trdi, da ta razlaga povzroča neenako obravnavanje glede na kraj prebivališča in da je zato diskriminatorna. Po navedbah družbe RF taka omejitev zadevnih temeljnih pravic ni ne nujna ne sorazmerna glede na zastavljeni cilj.

54

Komisija trdi, da četrti pritožbeni razlog ni dopusten, ker je preohlapen, in da vsekakor ni utemeljen.

55

Opozoriti je treba, da je načelo učinkovitega sodnega varstva splošno načelo prava Unije, ki je sedaj izraženo v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki v pravu Unije ustreza členu 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (sodba z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, C‑295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 40 in navedena sodna praksa).

56

To načelo, v skladu s katerim se vsakomur zagotovi pošteno sojenje, ne nasprotuje določitvi roka za vložitev tožbe (sklep z dne 16. novembra 2010, Internationale Fruchtimport Gesellschaft Weichert/Komisija, C‑73/10 P, EU:C:2010:684, točka 48 in navedena sodna praksa).

57

Sodišče je tudi razsodilo, da pravica do učinkovitega sodnega varstva ni v ničemer ogrožena zaradi dosledne uporabe predpisov Unije o procesnih rokih, ki glede na ustaljeno sodno prakso izpolnjujejo zahtevo po pravni varnosti in nujnost, da se izogne vsakršni diskriminaciji ali vsakemu samovoljnemu ravnanju pri vodenju sodnih postopkov (sklep z dne 16. novembra 2010, Internationale Fruchtimport Gesellschaft Weichert/Komisija, C‑73/10 P, EU:C:2010:684, točka 49 in navedena sodna praksa).

58

Iz sodne prakse je poleg tega razvidno, da odstopanja od navedenih predpisov ni mogoče upravičiti s sklicevanjem na temeljne pravice. Pravila o rokih za vložitev tožbe so namreč del javnega reda in jih mora sodišče uporabiti tako, da zagotovi pravno varnost in enakost pravnih subjektov pred zakonom (sklep z dne 16. novembra 2010, Internationale Fruchtimport Gesellschaft Weichert/Komisija, C‑73/10 P, EU:C:2010:684, točka 50 in navedena sodna praksa).

59

Nazadnje, kot je razvidno iz točke 45 te sodbe, uporaba pravila, v skladu s katerim počasnost poštnih storitev ne more biti zadostni razlog za obstoj nepredvidenih okoliščin ali višje sile, omogoča izogibanje vsakršni diskriminaciji ali neenakemu obravnavanju pravnih subjektov, saj ni nobeden od njih v prednosti, če se uveljavlja in dokazuje nepričakovan nastanek nepredvidenih okoliščin ali višje sile.

60

Iz tega sledi, da četrti pritožbeni razlog ni utemeljen.

61

Ker nobenemu pritožbenemu razlogu ni bilo ugodeno, je treba pritožbo zavrniti.

62

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja v pritožbenem postopku, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

63

Komisija je predlagala, naj se Svetu naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: