–

za romunsko vlado, ki so jo sprva zastopali R. H. Radu, C.‑M. Florescu in R. Mangu, nato C.‑R. Canţăr, C.‑M. Florescu in R. Mangu, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Wilderspin in D. Calciu, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 15 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243).

2

Ta predlog je bil vložen v sporu med IQ in JP med drugim v zvezi z izvajanjem starševske skrbi nad njunimi tremi skupnimi otroki po razvezi njune zakonske zveze.

3

V uvodnih izjavah 12 in 13 Uredbe št. 2201/2003 je navedeno:

4

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na:

[…]

5

Člen 2, točka 1, te uredbe določa:

„V tej uredbi:

‚sodišče‘ pomeni vse organe v državi članici, ki so v skladu s členom 1 pristojni za odločanje o zadevah s področja uporabe te uredbe;“

6

Poglavje II, oddelek 1, te uredbe ureja pravilo o pristojnosti glede razveze zakonske zveze, ločitve ali razveljavitve zakonske zveze. V tem oddelku 1 člen 3(1) Uredbe št. 2201/2003, naslovljen „Splošna pristojnost“, določa:

„V zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze so pristojna sodišča države članice:

[…]“

7

Poglavje II, oddelek 2, te uredbe v členih od 8 do 15 določa celoto pravil v zvezi s pristojnostjo v zadevah starševske odgovornosti.

8

Člen 8 navedene uredbe, naslovljen „Splošna pristojnost“, določa:

„1.   Sodišča države članice so pristojna v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek.

2.   Odstavek 1 se uporablja ob upoštevanju členov 9, 10 in 12.“

9

Člen 12 iste uredbe, naslovljen „Dogovor o pristojnosti“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Sodišča države članice, ki so pristojna na podlagi člena 3 za zahtevek za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, so pristojna v vseh zadevah, ki se nanašajo na starševsko odgovornost, povezano z navedenim zahtevkom, če:

2.   Pristojnost, dodeljena v odstavku 1, preneha takoj, ko:

10

Člen 15 Uredbe št. 2201/2003, naslovljen „Prenos pristojnosti na sodišče, ki je bolj primerno za odločanje o zadevi“, določa:

„1.   Izjemoma lahko sodišča države članice, ki so po vsebini pristojna za zadevo, če menijo, da bi bilo sodišče druge države članice, s katero je otrok posebej povezan, primernejše za obravnavo zadeve ali njenega dela in če je to v korist otroka:

2.   Odstavek 1 se uporabi:

S prenosom po uradni dolžnosti ali na podlagi zahteve sodišča druge države članice se mora strinjati vsaj ena od strank.

3.   Za otroka se šteje, da je posebej povezan z državo članico v smislu odstavka 1, če je:

4.   Sodišče države članice, ki je po vsebini pristojno, določi rok, v katerem je treba pred sodišči druge države članice začeti postopek v skladu z odstavkom 1.

Če sodišča v tem roku ne začnejo postopka, nadaljuje z izvrševanjem pristojnosti v skladu s členom od 8 do 14 sodišče, ki je začelo postopek.

5.   Sodišča te druge države članice lahko, kadar je to zaradi posebnih okoliščin v korist otroka, sprejmejo pristojnost v šestih tednih od začetka postopka pred njimi v skladu z odstavkom 1(a) ali 1(b). V tem primeru [se] sodišče, pred katerim se je postopek najprej začel, odkloni pristojnost [izreče za nepristojno]. V nasprotnem primeru sodišče, pred katerim se je postopek najprej začel, nadaljuje z izvrševanjem pristojnosti v skladu s členi od 8 do 14.

6.   Sodišča za namene tega člena sodelujejo neposredno ali preko osrednjih organov, določenih v skladu s členom 53.“

11

Oddelek 3, naslovljen „Skupne določbe“, v poglavju II te uredbe med drugim vsebuje člen 19 z naslovom „Litispendenca in sorodne pravde“, ki v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.   Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom v zvezi s starševsko odgovornostjo do istega otroka, sodišče, ki je drugo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekine svoj postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.

3.   Ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, se sodišče, ki je drugo začelo postopek, izreče za nepristojno v korist prvega sodišča.

V tem primeru lahko stranka, ki je začela postopek pred sodiščem, ki je drugo začelo postopek, začne ta postopek pred sodiščem, ki je prvo začelo postopek.“

12

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da člen 448(1), točka 1, Codul de procedură civilă român (romunski zakonik o civilnem postopku) določa, da so prvostopenjske sodne odločbe o starševski odgovornosti izvršljive. Tako je v skladu z romunsko procesno zakonodajo prvostopenjske sodne odločbe o starševski odgovornosti mogoče razveljaviti le, če je pritožbi ugodeno.

13

V zakonski zvezi JP in IQ so bili rojeni trije otroci, ki imajo prebivališče v Združenem kraljestvu, kjer s svojo materjo, IQ, živijo od leta 2012.

14

IQ je 26. novembra 2014 pri Judecătoria Cluj-Napoca (prvostopenjsko sodišče v Cluju-Napoci) vložila tožbo za razvezo zakonske zveze proti svojemu možu, JP, s prebivališčem v Floreştiju (Romunija). IQ je Judecătoria Cluj-Napoca (prvostopenjsko sodišče v Cluju-Napoci) predlagala tudi, naj se ji dodeli izključno izvajanje starševske skrbi za tri mladoletne otroke, rojene v zakonski zvezi, naj se odloči, da bodo otroci prebivali pri njej, JP pa naj se naloži plačilo preživnine za vzgojo in šolanje otrok.

15

JP je vložil nasprotno tožbo, s katero je predlagal, naj se razglasi sporazumna razveza zakonske zveze ali podredno iz krivdnih razlogov na strani obeh zakoncev, odredi skupno izvajanje starševske skrbi za tri otroke, rojene v zakonski zvezi, in določi program za ohranjanje osebnih stikov z otroki.

16

Na obravnavi 28. septembra 2015 je Judecătoria Cluj-Napoca (prvostopenjsko sodišče v Cluju-Napoci) preverilo svojo mednarodno pristojnost in se izreklo za pristojno za odločanje o zadevi. Ker sta se stranki dogovorili za sporazumno razvezo zakonske zveze, je to sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji, da odloči o tem delu tožbenih predlogov. Zato je razglasilo sporazumno razvezo zakonske zveze in od dela tožbenih predlogov, ki so se nanašali na samo razvezo zakonske zveze, ločilo akcesorne dele tožbenih predlogov, glede katerih je nadaljevalo svoj preizkus z določitvijo datuma obravnave zaradi izvajanja dokazov.

17

Judecătoria Cluj-Napoca (prvostopenjsko sodišče v Cluju-Napoci, Romunija) je s sodbo v civilni zadevi delno ugodilo tožbi IQ in nasprotni tožbi JP, odredilo skupno izvajanje starševske skrbi za tri otroke, rojene v zakonski zvezi, določilo prebivališče otrok po kraju stalnega prebivališča IQ, določilo znesek preživnine, ki jo mora JP plačevati za otroke, ter določilo program za ohranjanje osebnih stikov med očetom in otroki.

18

IQ in JP sta 7. septembra 2016 pri predložitvenem sodišču, Tribunalul Cluj (okrožno sodišče v Cluju, Romunija), zoper to sodbo vložila pritožbo.

19

IQ je pred tem sodiščem zahtevala dodelitev izključnega izvajanja starševske skrbi in strožji program za ohranjanje osebnih stikov med očetom in otroki. JP pa je zahteval, naj se ta program razširi.

20

IQ je 26. decembra 2016 pri High Court of Justice (England & Wales), Family Division (family court), Birmingham (višje sodišče (Anglija in Wales), družinski oddelek (družinsko sodišče), Birmingham, Združeno kraljestvo) proti JP vložila predlog za odredbo o prepovedi približevanja. 3. januarja 2017 je predlagala še, naj to sodišče odloči o varstvu in vzgoji otrok ter o načinu izvrševanja pravice JP do stikov.

21

Istega dne je to sodišče izdalo začasno odredbo, s katero je očetu prepovedalo varstvo in vzgojo otrok do dokončne odločitve o tej zadevi. Poleg tega je 2. februarja 2017 pozvalo predložitveno sodišče, naj se izreče za nepristojno za obravnavanje zadeve, ker je bilo stalno prebivališče otrok s soglasjem staršev določeno v Združenem kraljestvu.

22

High Court of Justice (England & Wales), Family Division (family court), Birmingham (višje sodišče (Anglija in Wales), družinski oddelek (družinsko sodišče), Birmingham) je s sklepom z dne 6. julija 2017 pozvalo romunsko sodišče, naj nanj na podlagi člena 15 Uredbe št. 2201/2003 prenese zadevo, saj naj bi bilo, ker imajo zadevni trije otroci vsaj od leta 2013 in v času celotnega postopka pred romunskimi sodišči običajno prebivališče v Združenem kraljestvu, to sodišče primernejše za obravnavo zadeve v smislu te določbe.

23

Predložitveno sodišče navaja, da v obravnavanem primeru sodišče, ki je zaprošeno za prenos zadeve, o tej zadevi odloča v fazi pritožbe in da že obstaja sodna odločba, izdana na prvi stopnji.

24

Sprašuje se, kako bi moralo obravnavati to zadnjo sodno odločbo, ker je ta v skladu s členom 448(1), točka 1, romunskega zakonika o civilnem postopku načeloma izvršljiva, zato lahko JP, ker ta odločba ni bila razveljavljena, zahteva njeno izvršitev.

25

Če pa bi predložitveno sodišče moralo na podlagi člena 15 Uredbe št. 2201/2003 zadevo prenesti na High Court of Justice (England & Wales), Family Division (family court), Birmingham (višje sodišče (Anglija in Wales), družinski oddelek (družinsko sodišče), Birmingham), ne bi moglo odločiti o pritožbi, ki sta jo vložila IQ in JP, tako da bi prvostopenjska odločba v skladu z romunskim zakonikom o civilnem postopku še naprej obstajala.

26

V teh okoliščinah je Tribunalul Cluj (okrožno sodišče v Cluju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

27

Uvodoma je treba navesti, da je za položaj v postopku v glavni stvari značilno dejstvo, da sta obe sodišči, romunsko sodišče in sodišče Združenega kraljestva, pristojni na podlagi Uredbe št. 2201/2003.

28

Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da sta romunski sodišči preverili svojo pristojnost in sta se izrekli za pristojni na podlagi člena 12(1) Uredbe št. 2201/2003 v povezavi s členom 3(1) te uredbe, medtem ko ima sodišče Združenega kraljestva, ki je drugo začelo postopka, pristojnost v zvezi s starševsko odgovornostjo iz člena 8 Uredbe št. 2201/2003, saj imajo trije otroci običajno prebivališče v Združenem kraljestvu, kjer s svojo materjo živijo od leta 2012.

29

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 47 sklepnih predlogov, je treba za odgovor na zastavljeni vprašanji preučiti, ali je treba člen 15 Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da se uporablja za primer, ko so sodišča dveh zadevnih držav članic po vsebini pristojna za odločanje o zadevi na podlagi členov 8 in 12 te uredbe.

30

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 15(1) Uredbe št. 2201/2003 določa, da lahko sodišča države članice, ki so po vsebini pristojna za odločanje o zadevi, zaprosijo, da se pristojnost za odločanje o tej zadevi ali o njenem delu prenese na sodišče druge države članice, s katero je otrok posebej povezan, če menijo, da bi bilo to sodišče primernejše za odločanje o njej in če je to v korist otroka.

31

Ta člen 15, ki se nahaja v oddelku 2 poglavja II Uredbe št. 2201/2003, ki določa celoto pravil o pristojnosti v zadevah starševske odgovornosti, določa pravilo o posebni pristojnosti, ki odstopa od pravila o splošni pristojnosti, v skladu s katerim so sodišča kraja običajnega prebivališča otroka po vsebini pristojna za odločanje v teh zadevah in ki je navedeno v členu 8 navedene uredbe (sodba z dne 27. oktobra 2016, D., C‑428/15, EU:C:2016:819, točka 29).

32

Člen 15(1) Uredbe št. 2201/2003 torej dopušča prenos neke zadeve na sodišče druge države članice, kot je tista, v kateri je običajno pristojno sodišče, pri čemer mora, kot izhaja iz uvodne izjave 13 te uredbe, ta prenos seveda izpolnjevati posebne pogoje in je mogoč le izjemoma (sodba z dne 27. oktobra 2016, D., C‑428/15, EU:C:2016:819, točka 47).

33

Iz tega torej izhaja, da člen 15(1) Uredbe št. 2201/2003 sodišču, ki je po vsebini pristojno za odločanje v zadevah starševske odgovornosti na podlagi splošnega pravila, določenega v členu 8(1) te uredbe, ali z dogovorom o pristojnosti na podlagi člena 12 te uredbe omogoča, da prenese svojo pristojnost glede celotne zadeve, ki mu je predložena, ali glede njenega dela na sodišče, ki običajno ni po vsebini pristojno za odločanje, ampak je v položaju tega primera treba šteti, da je „primernejše“ za obravnavo te zadeve.

34

Pri določanju sodišča, ki je primernejše za odločanje o dani zadevi, je treba med drugim prenos zadeve izvesti na sodišče druge države članice, s katero je zadevni otrok „posebej povezan“ (glej v tem smislu sodbo z dne 27. oktobra 2016, D., C‑428/15, EU:C:2016:819, točka 50).

35

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se je treba za ugotovitev obstoja take povezanosti v neki zadevi opreti na elemente, ki so taksativno našteti v členu 15(3), od (a) do (e), Uredbe št. 2201/2003. Iz tega izhaja, da so iz mehanizma prenosa vnaprej izključene zadeve, v katerih ti elementi niso prisotni (sodba z dne 27. oktobra 2016, D., C‑428/15, EU:C:2016:819, točka 51).

36

Ugotoviti pa je treba, da položaj, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, v katerem so otroci prebivali in še vedno običajno prebivajo v Združenem kraljestvu, ki je država članica, s katero se lahko ugotovi obstoj posebne povezanosti, ne spada med elemente, naštete v tej določbi.

37

Zlasti se element, naveden v členu 15(3)(b) Uredbe št. 2201/2003, in sicer „[…] prejšnje običajno prebivališče otroka [tej državi članici]“ nujno nanaša na položaj, v katerem je otrok imel prebivališče, ampak nima več običajnega prebivališča v državi članici, s katero se lahko ugotovi obstoj posebne povezanosti.

38

Poleg tega vsi ti elementi, navedeni v členu 15(3) te uredbe – če ne izrecno, pa vsaj po bistvu – odražajo povezanost med otrokom, na katerega se zadeva nanaša, in drugo državo članico kot tisto, v kateri je sodišče, ki je po vsebini pristojno za odločanje na podlagi člena 8(1) ali člena 12 te uredbe (glej po analogiji sodbo z dne 27. oktobra 2016, D., C‑428/15, EU:C:2016:819, točka 52).

39

Iz tega izhaja, da sodišče druge države članice, s katero je zadevni otrok posebej povezan in ki je primernejše za odločanje o zadevi, na katero se nanaša člen 15(1) Uredbe št. 2201/2003, ne more biti sodišče, ki je običajno po vsebini pristojno za odločanje o zadevi na podlagi členov 8 ali 12 te uredbe.

40

Iz navedenih ugotovitev izhaja, da je treba člen 15 Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da se ne uporablja v položaju, v katerem so sodišča dveh držav članic po vsebini pristojna za odločanje na podlagi členov 8 ali 12 te uredbe.

41

Vsaka nasprotna razlaga bi, prvič, nasprotovala volji zakonodajalca Unije, ki je opisana v točki 32 te sodbe in jasno izražena v uvodni izjavi 13 Uredbe št. 2201/2003 ter v samem besedilu člena 15 te uredbe, in sicer da gre pri mehanizmu prenosa, ki ga določa ta določba, za izjemo.

42

Dalje, treba je spomniti, da Uredba št. 2201/2003 v poglavjih II in III med drugim določa pravila v zvezi s pristojnostjo in priznavanjem ter izvršitvijo sodnih odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo, pri čemer se s temi pravili želi zagotoviti pravna varnost (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2016, Mikołajczyk, C‑294/15, EU:C:2016:772, točka 33 in navedena sodna praksa).

43

Vendar, če bi člen 15 Uredbe št. 2201/2003 razlagali tako, da dopušča prenos zadeve, čeprav pogoji za uporabo te določbe niso izpolnjeni, bi to lahko ogrozilo pravila o porazdelitvi pristojnosti, ki jih določa ta uredba, in tudi cilj pravne varnosti, ki ga uresničuje zakonodajalec Unije.

44

Nazadnje, taka razlaga bi v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, povzročila, da bi izgubil svoj pomen člen 19(2) te uredbe, ki želi v zadevah starševske odgovornosti reševati položaje, kadar so pristojna sodišča, ki se nahajajo v različnih državah članicah.

45

Ta določba namreč določa, da kadar pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom v zvezi s starševsko odgovornostjo do istega otroka, sodišče, ki je drugo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekine svoj postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.

46

V obravnavani zadevi iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, izhaja, da so pogoji za uporabo te določbe izpolnjeni. Zato mora High Court of Justice (England & Wales), Family Division (family court), Birmingham (višje sodišče (Anglija in Wales), družinski oddelek (družinsko sodišče), Birmingham), ki je drugo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekiniti svoj postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost predložitvenega sodišča, ki je prvo začelo postopek.

47

V zvezi s tem, kot je bilo navedeno v točki 28 te sodbe, je predložitveno sodišče preverilo svojo pristojnost in se izreklo za pristojno na podlagi člena 12 Uredbe št. 2201/2003. Vseeno mora to sodišče preveriti tudi, ali je njegova pristojnost prenehala na podlagi odstavka 2 tega člena.

48

Ker je treba, kot je bilo navedeno v točki 40 te sodbe, člen 15 Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da se ne uporablja v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ni treba odgovoriti na vprašanja v zvezi z razlago pogojev za izvajanje tega člena.

49

Glede na vse zgornje ugotovitve je treba šteti, da je treba člen 15 Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da se ne uporablja v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem sta dve sodišči na podlagi členov 12 oziroma 8 te uredbe po vsebini pristojni za odločanje.

50

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 15 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da se ne uporablja v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem sta dve sodišči na podlagi členov 12 oziroma 8 te uredbe po vsebini pristojni za odločanje.