–

za Starman AS A. Jõks in C. Ginter, vandeadvokaadid,

–

za estonsko vlado N. Grünberg, agentka,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo A. Cleenewerck de Crayencour, K. Toomus in N. Ruiz García, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 21 Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64).

2

Predlog je bil vložen v okviru spora med Tarbijakaitseamet (urad za varstvo potrošnikov, Estonija) in družbo Starman AS, ponudnico telekomunikacijskih storitev in interneta, v zvezi z odredbo, s katero je ta urad tej družbi naložil, naj potrošnikom, ki imajo s to družbo sklenjeno pogodbo, preneha ponujati skrajšano številko za pomoč po ceni, ki je višja od osnovne.

3

V uvodnih izjavah 4, 5 in 7 Direktive 2011/83 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 Direktive 2011/83 opredeljuje namen te direktive tako:

„Namen te direktive je z doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga, in sicer s približevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, sklenjenimi med potrošniki in trgovci.“

5

Člen 4 te direktive, naslovljen „Raven uskladitve [harmonizacije]“, določa:

„Države članice v svojem nacionalnem pravu ne ohranijo ali uvedejo določb, ki se razlikujejo od določb iz te direktive, vključno z bolj ali manj strogimi določbami za zagotavljanje različne ravni varstva potrošnikov, razen če v tej direktivi ni določeno drugače.“

6

Člen 13(1), prvi pododstavek, te direktive določa:

„Trgovec vsa izplačila, če je to potrebno pa tudi stroške dostave, ki jih je prejel od potrošnika, povrne nemudoma in najpozneje v 14 dneh od dneva, ko je bil v skladu s členom 11 obveščen o odločitvi potrošnika, da odstopa od pogodbe.“

7

Člen 19 iste direktive, naslovljen „Stroški uporabe plačilnih sredstev“, določa:

„Države članice trgovcem prepovedo, da bi potrošnikom v zvezi z uporabo določene oblike plačilnega sredstva zaračunavali nadomestila, ki presegajo stroške, ki jih ima trgovec za uporabo take oblike plačilnega sredstva.“

8

Člen 21 Direktive 2011/83, naslovljen „Telefonsko komuniciranje“, določa:

„Države članice zagotovijo, da potrošnik v primeru klica na telefonsko številko, ki jo vzpostavi trgovec za namene komuniciranja s potrošnikom v zvezi s sklenjeno pogodbo prek telefona, plača le osnovno ceno telefonskega pogovora.

Prvi pododstavek ne posega v pravico operaterjev telekomunikacijskih storitev do zaračunavanja stroškov takšnih klicev.“

9

Člen 25 te direktive, naslovljen „Obvezna narava direktive“, določa:

„Če se za pogodbo uporablja pravo države članice, se potrošniki ne smejo odpovedati pravicam, ki so jim dodeljene z nacionalnimi ukrepi za prenos te direktive.

Kakršni koli pogodbeni pogoji, s katerimi se neposredno ali posredno odpovedo ali omejijo pravice, ki izhajajo iz te direktive, za potrošnika niso zavezujoči.“

10

Člen 281(3) in (4) Võlaõigusseadus (obligacijski zakonik) z dne 26. septembra 2001 (RT I 2001, 81,487, v nadaljevanju: VÕS), naslovljen „Omejitve pri zaračunavanju pri pogodbah, sklenjenih s potrošniki“, določa:

„3.   Če trgovec omogoči potrošniku, da vzpostavi stik z njim tako, da kliče na telefonsko številko, ki jo je trgovec navedel za posredovanje informacij ali izjav volje v zvezi s pogodbo ali v zvezi z drugimi okoliščinami, ki so povezane z izpolnitvijo pogodbe, trgovec od potrošnika za to ne sme zahtevati dodatnega plačila.

4.   Pogodba, ki v škodo potrošnika odstopa od pravil iz tega člena, je nična.“

11

Družba Starman je ponudnik telekomunikacijskih storitev in interneta. Ta družba daje potrošnikom, ki imajo z njo sklenjeno pogodbo, za vprašanja, povezana s to pogodbo, na voljo, prvič, fiksno telefonsko številko po osnovni ceni in, drugič, skrajšano telefonsko številko po ceni, ki je višja od osnovne, za klice z mobilnega telefona. S to skrajšano telefonsko številko se lahko vsi potrošniki seznanijo, med drugim, na domači spletni strani družbe Starman, v temeljnih pogodbah in v splošnih pogojih, ki se nanašajo na te pogodbe.

12

Urad za varstvo potrošnikov je 15. junija 2015 na družbo Starman naslovil odredbo, ki temelji na ugotovitvi, da je dajanje skrajšane številke na voljo po ceni, ki je višja od osnovne, za potrošnike, ki imajo sklenjeno pogodbo s to družbo, v nasprotju s členom 281(3) VÕS in členom 21 Direktive 2011/83, ki je podlaga za to določbo nacionalnega prava.

13

Navedeni urad je družbi Starman naložil, naj potrošnikom, ki imajo z njo sklenjeno pogodbo, preneha ponujati tako skrajšano telefonsko številko in naj ponuja zgolj fiksno ali mobilno telefonsko številko po osnovni ceni. V skladu s to odredbo bi bilo mogoče skrajšano telefonsko številko uporabljati le, če bi dodatne stroške, povezane z njeno uporabo, kril trgovec.

14

Družba Starman je zoper to odredbo vložila tožbo za odpravo na Tallinna Halduskohus (upravno sodišče v Talinu, Estonija). Ta družba namreč trdi, da člen 281(3) VÕS in člen 21 Direktive 2011/83 ne prepovedujeta tega, da se tudi potrošnikom, ki imajo sklenjeno pogodbo, ponuja skrajšana telefonska številka po ceni, ki je višja od osnovne, če trgovec iz tega naslova nima dobička ter če se potrošnikom na razumljiv in lahko dostopen način hkrati ponuja fiksna telefonska številka po osnovni ceni. V teh okoliščinah naj bi lahko ta potrošnik svobodno izbral, katero od dveh ponujenih telefonskih številk bo uporabil. Po mnenju družbe Starman ta odredba razširja učinek te direktive, ker v bistvu prepoveduje uporabo skrajšanih telefonskih številk ter s tem presega obveznosti, ki jih nalaga ta direktiva, in namen varstva potrošnikov, ki se želi z njo doseči.

15

Ker sta zahtevek za odpravo zavrnila tako Tallinna Halduskohus (upravno sodišče v Talinu) kot Tallinna Ringkonnakohus (višje sodišče v Talinu), je družba Starman vložila kasacijsko pritožbo na Riigikohus (vrhovno sodišče, Estonija).

16

Predložitveno sodišče navaja, da je za rešitev spora v glavni stvari potrebna razlaga besedila „potrošnik […] plača le“ iz člena 21, prvi odstavek, Direktive 2011/83. To sodišče meni, da je mogoče to besedilo razlagati v tem smislu, da edina razumna možnost, ki jo ima potrošnik s sklenjeno pogodbo za stik s trgovcem, ne sme biti uporaba številke po ceni, ki je višja od osnovne. Ta razlaga naj ne bi izključevala možnosti, da se od tega potrošnika zahteva plačilo dodatnih stroškov, če prostovoljno uporabi telefonsko številko, za katero velja višja cena.

17

V zvezi s tem se predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče potrošnika, ki ima sklenjeno pogodbo, obremeniti z dodatnimi stroški, povezanimi z uporabo skrajšane telefonske številke, za katero velja višja cena od osnovne, če je izbral ta način komunikacije, čeprav mu je bila hkrati ponujena možnost uporabe številke po osnovni ceni. Če bi moral te dodatne stroške nositi trgovec, bi lahko namreč po mnenju predložitvenega sodišča prišlo do tega, da bi trgovci prenehali ponujati skrajšane telefonske številke za vse potrošnike, kar bi presegalo zahteve, določene v členu 21 Direktive 2011/83, in namen, ki se želi s to direktivo doseči. Poleg tega naj bi ostalo nerešeno vprašanje, na kakšen način mora trgovec potrošnika obvestiti, da obstaja telefonska številka, za katero velja osnovna cena, in o razlikah med cenami klicev, če potrošnik skrajšano telefonsko številko, za katero velja višja cena, uporabi za vprašanja, ki niso povezana s sklenjeno pogodbo.

18

Predložitveno sodišče se sklicuje na sodbo z dne 2. marca 2017, Zentrale zur Bekämpfung unlauteren Wettbewerbs Frankfurt am Main (C‑568/15, EU:C:2017:154), v kateri naj bi se Sodišče izreklo o pojmu „osnovna cena“ iz člena 21 Direktive 2011/83. Vendar pa to sodišče meni, da ta sodba ne odgovarja na vsa vprašanja, saj je dejansko stanje v zadevi iz postopka v glavni stvari različno od dejanskega stanja, na podlagi katerega je bila izdana omenjena sodba. To sodišče med drugim navaja, da v zadnjenavedeni zadevi potrošniki – v nasprotju z zadevo iz postopka v glavni stvari – niso imeli možnosti izbire med več telefonskimi številkami.

19

V teh okoliščinah je Riigikohus (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

20

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 21, prvi odstavek, Direktive 2011/83 razlagati tako, da nasprotuje temu, da v položaju, v katerem je dal trgovec vsem svojim strankam na voljo eno ali več skrajšanih telefonskih številk, za katere velja višja cena od osnovne, potrošniki, ki imajo s tem trgovcem sklenjeno pogodbo, plačajo več od osnovne cene, ko tega trgovca po telefonu pokličejo v zvezi s to pogodbo.

21

Člen 21, prvi odstavek, Direktive 2011/83 določa, da države članice zagotovijo, da potrošnik v primeru klica na telefonsko številko, ki jo trgovec vzpostavi za namene komuniciranja v zvezi s pogodbo, sklenjeno s potrošnikom, ta plača le osnovno ceno za klice na to telefonsko številko.

22

Vendar pa zgolj iz besedila te določbe ni mogoče razbrati, ali mora v primerih, v katerih trgovec uporablja več telefonskih linij, med katerimi so tudi linije, do katerih se dostopa s skrajšanimi telefonskimi številkami, za vse te linije veljati cena, ki ne presega osnovne cene.

23

Zato je treba v okviru razlage člena 21, prvi odstavek, Direktive 2011/83 upoštevati ne le besedilo te določbe, ampak tudi sobesedilo, v katero je umeščena, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je ta določba (glej po analogiji sodbo z dne 2. marca 2017, Zentrale zur Bekämpfung unlauteren Wettbewerbs Frankfurt am Main, C‑568/15, EU:C:2017:154, točka 19 in navedena sodna praksa).

24

Na prvem mestu je treba glede sobesedila, v katero je umeščena ta določba, ugotoviti, da je Sodišče na podlagi členov 13 in 19 Direktive 2011/83 ugotovilo, da potrošniku pri uveljavljanju pravic, ki mu jih daje ta direktiva, načeloma ni treba nositi stroškov, ki niso običajni, in da morebitni dodatni stroški zato bremenijo trgovca (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2017, Zentrale zur Bekämpfung unlauteren Wettbewerbs Frankfurt am Main, C‑568/15, EU:C:2017:154, točke od 24 do 26).

25

Iz sobesedila, v katero je umeščen člen 21 Direktive 2011/83, tako izhaja, da lahko trgovec na potrošnika, ki s telefonskimi klici izvršuje pravice, ki mu jih daje ta direktiva, prenese zgolj stroške, ki ne presegajo stroškov osnovne cene.

26

Na drugem mestu, v zvezi s ciljem Direktive 2011/83 iz člena 1 te direktive izhaja, da se želi z njo doseči visoka raven varstva potrošnikov.

27

Da bi se ta cilj dosegel, je bila z Direktivo 2011/83 – kot izhaja iz uvodnih izjav 4, 5 in 7 te direktive – opravljena popolna harmonizacija nekaterih bistvenih vidikov pogodb, ki jih sklepajo potrošniki in trgovci. S to harmonizacijo bi se morale odpraviti ovire, ki izhajajo iz razdrobljenosti pravil, da bi se potrošnikom omogočila enotna visoka raven varstva v vsej Uniji.

28

Poleg tega iz člena 4 Direktive 2011/83 izhaja, da raven varstva potrošnikov, ki se zagotavlja z nacionalnimi pravili držav članic, ne more odstopati od ravni, ki je določena s to direktivo, razen če je v njej določeno drugače. Treba pa je ugotoviti, da člen 21 Direktive 2011/83 ni izjema od te obveznosti držav članic, da ne odstopajo od ravni varstva, ki je določena s to direktivo.

29

Zato bi bil cilj Direktive 2011/83, da se zagotovi enotna visoka raven varstva potrošnikov v vsej Uniji, ogrožen, če bi moral potrošnik, ki pokliče skrajšano številko trgovca, s katerim je sklenil pogodbo, plačati več od osnovne cene, zlasti v položaju, v katerem potrošnik trgovca pokliče, da bi dobil odgovore na vprašanja v zvezi z izvrševanjem pogodbe ali zaradi uveljavljanja zagotovljenih pravic.

30

Glede na zgoraj navedeno je treba člen 21, prvi odstavek, Direktive 2011/83 razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi trgovec od potrošnika, ki ima z njim sklenjeno pogodbo – ne glede na obliko telefonskih številk, ki jih daje na voljo trgovec – zahteval plačilo cene, ki je višja od osnovne cene, ko ga ta potrošnik po telefonu pokliče v zvezi s to pogodbo.

31

Na to razlago ne vpliva okoliščina, da je trgovec potrošnika na razumljiv in lahko dostopen način obvestil o obstoju telefonske številke, za katero velja osnovna cena. Ta informacija namreč trgovca ne more razbremeniti njegove obveznosti, da potrošniku, ki ima z njim sklenjeno pogodbo, ne more naložiti plačila cene, ki je višja od osnovne, ko ga ta potrošnik po telefonu pokliče v zvezi s to pogodbo.

32

Na to razlago tudi ne vpliva okoliščina, da je potrošnik za stik s trgovcem prostovoljno izbral skrajšano telefonsko številko, za katero se uporablja cena, ki je višja od osnovne. Iz člena 21 v povezavi s členom 25 Direktive 2011/83 namreč izhaja, da se potrošnik prostovoljno ne more odpovedati pravicam, ki jih ima na podlagi te direktive, in za telefonski klic s trgovcem plačati več od osnovne cene.

33

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 21, prvi odstavek, Direktive 2011/83 razlagati tako, da nasprotuje temu, da v položaju, v katerem je dal trgovec vsem svojim strankam na voljo eno ali več skrajšanih telefonskih številk, za katere velja višja cena od osnovne, potrošniki, ki imajo s tem trgovcem sklenjeno pogodbo, plačajo več od osnovne cene, ko tega trgovca po telefonu pokličejo v zvezi s to pogodbo.

34

Ob upoštevanju odgovora na prvo in drugo vprašanje na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

35

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 21, prvi odstavek, Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da v položaju, v katerem je dal trgovec vsem svojim strankam na voljo eno ali več skrajšanih telefonskih številk, za katere velja višja cena od osnovne, potrošniki, ki imajo s tem trgovcem sklenjeno pogodbo, plačajo več od osnovne cene, ko tega trgovca po telefonu pokličejo v zvezi s to pogodbo.