1

Evropska unija ter družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne SA s pritožbama predlagajo delno razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 10. januarja 2017, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija (T‑577/14, EU:T:2017:1, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to Evropski uniji naložilo, naj družbi Gascogne plača odškodnino v znesku 47.064,33 EUR za premoženjsko škodo, ki je tej družbi nastala zaradi kršitve razumnega roka sojenja v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674) (v nadaljevanju skupaj: zadevi T‑72/06 in T‑79/06), družbama Gascogne Sack Deutschland in Gascogne pa še vsaki odškodnino v znesku 5000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki jima je nastala zaradi navedene kršitve, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo.

2

Družba Sachsa Verpackung GmbH, ki je postala družba Gascogne Sack Deutschland, in družba Groupe Gascogne SA, ki je postala družba Gascogne, sta 23. februarja 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vsaka posebej vložili tožbo zoper Odločbo Komisije C(2005) 4634 z dne 30. novembra 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena [101 PDEU] (zadeva COMP/F/38.354 – Industrijske vreče) (v nadaljevanju: Odločba C(2005) 4634). V tožbah sta Splošnemu sodišču v bistvu predlagali, naj to odločbo razglasi za nično v delu, ki se nanaša nanju, ali, podredno, zniža znesek globe, ki jima je bila naložena.

3

Splošno sodišče je s sodbama z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674), ti tožbi zavrnilo.

4

Družbi Gascogne Sack Deutschland in Groupe Gascogne sta 27. januarja 2012 zoper sodbi z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674), vložili pritožbi.

5

Sodišče je s sodbama z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768), in z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija (C‑58/12 P, EU:C:2013:770), navedeni pritožbi zavrnilo.

6

Družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne sta 4. avgusta 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča zoper Evropsko unijo, ki jo je zastopalo Sodišče Evropske unije, vložili tožbo na podlagi člena 268 PDEU za nadomestilo škode, ki jima je po njunem mnenju nastala zaradi predolgega trajanja postopka pred Splošnim sodiščem v zadevah T‑72/06 in T‑79/06.

7

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo in razsodilo:

8

Evropska unija s pritožbo v zadevi C‑138/17 P Sodišču predlaga, naj:

9

Družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne Sodišču predlagata, naj:

10

Evropska komisija Sodišču predlaga, naj pritožbi v celoti ugodi.

11

Družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne s pritožbo v zadevi C‑146/17 P Sodišču predlagata, naj:

12

Evropska unija Sodišču predlaga, naj:

13

Zadevi C‑138/17 P in C‑146/17 P sta bili s sklepom predsednika prvega senata z dne 17. aprila 2018 združeni za izdajo sklepnih predlogov in sodbe.

14

Evropska unija v utemeljitev svoje pritožbe v zadevi C‑138/17 P navaja tri razloge.

15

Pritožba v zadevi C‑146/17 P je utemeljena s sedmimi razlogi.

16

Evropska unija, pritožnica v zadevi C‑138/17 P, s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče z ugotovitvijo, da je med kršitvijo razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 ter škodo, ki je družbi Gascogne nastala zaradi plačila stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi navedenega roka, podana dovolj neposredna vzročna zveza, napačno uporabilo pravo pri razlagi pojma „vzročna zveza“.

17

Natančneje, Evropska unija meni, da se je Splošno sodišče oprlo na napačno predpostavko, da se odločitev o zagotovitvi bančne garancije izvede v enem in edinem trenutku, in sicer v trenutku sprejetja „prvotne odločitve“ o zagotovitvi te garancije. Ker pa naj bi obveznost plačila globe obstajala v času celotnega trajanja postopka pred sodiščema Unije, in celo po tem obdobju, saj globa ni bila odpravljena, sta imeli tožeči stranki na prvi stopnji možnost, da globo plačata in tako izpolnita svojo obveznost v zvezi s tem. Zaradi možnosti plačila globe v katerem koli trenutku naj bi bilo sprejetje odločitve teh tožečih strank, da plačilo nadomestita z bančno garancijo, časovno neomejeno in bi tako odločitev lahko sprejeli kadar koli med postopkom. Zato naj bi bil odločilni razlog za plačilo stroškov bančne garancije njuna lastna odločitev, da globe ne bosta plačali in da bosta to plačilo nadomestili z bančno garancijo, ne pa kršitev razumnega roka sojenja.

18

Komisija se strinja s trditvami Evropske unije.

19

Družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne, nasprotni stranki v pritožbenem postopku v zadevi C‑138/17 P, trdita, prvič, da je Splošno sodišče ravnalo pravilno, ker v obravnavanem primeru ni uporabilo sodne prakse, ki izhaja zlasti iz sodbe z dne 21. aprila 2005, Holcim (Deutschland)/Komisija (T‑28/03, EU:T:2005:139, točke od 121 do 123), in sklepa z dne 12. decembra 2007, Atlantic Container Line in drugi/Komisija (T‑113/04, neobjavljen, EU:T:2007:377, točki 39 in 40), saj se dejansko stanje v obravnavani zadevi bistveno razlikuje od dejanskega stanja v zadevah, na kateri se nanaša ta sodna praksa, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 121 izpodbijane sodbe, in drugič, da je bil s to sodbo pravno zadostno dokazan obstoj vzročne zveze med napako, ki jo je storilo Splošno sodišče, in škodo, ki jo je utrpela družba Gascogne.

20

Družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne poudarjata tudi, da je to, da je Evropska unija z zavrnitvijo vseh odškodninskih zahtevkov za škodo, ki jima je nastala, odstopila od načela odškodnine – pri čemer pa je Sodišče v sodbah z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768), in z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija (C‑58/12 P, EU:C:2013:770), priznalo, da je postopek trajal predolgo, in se strinjalo z načelom, da zaradi takega trajanja nastane škoda – „zloraba postopka“.

21

Družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne zato predlagata, naj se ta pritožbeni razlog zavrne.

22

Spomniti je treba, da se pogoj v zvezi z vzročno zvezo iz člena 340, drugi odstavek, PDEU, kot je Sodišče že poudarilo, nanaša na obstoj dovolj neposredne vzročne zveze med ravnanjem institucij Unije in škodo, pri čemer mora tako zvezo dokazati tožeča stranka, očitano ravnanje pa mora biti odločilni razlog za nastanek škode (sklep z dne 31. marca 2011, Mauerhofer/Komisija, C‑433/10 P, neobjavljen, EU:C:2011:204, točka 127 in navedena sodna praksa).

23

Zato je treba preveriti, ali je kršitev razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 odločilni vzrok za škodo, ki je nastala zaradi plačila stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi navedenega roka, da se ugotovi obstoj neposredne vzročne zveze med ravnanjem, ki se očita Sodišču Evropske unije, in zatrjevano škodo.

24

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Sodišče v okviru odškodninske tožbe, ki sta ju pritožnici vložili proti Komisiji zlasti zato, da bi dosegli povrnitev stroškov garancije, ki sta jo zagotovili, da bi se zadržala izvršitev odločb o izterjavi zadevnih nadomestil – in sicer odločb, ki so bile pozneje odpravljene – razsodilo, da če je v odločbi, s katero je naloženo plačilo globe, določena možnost, da se do odločitve o tožbi zoper to odločbo položi varščina, s katero naj bi se zagotovilo to plačilo in zamudne obresti, škoda v obliki stroškov garancije ni posledica navedene odločbe, ampak lastne odločitve zadevne osebe, da bo raje zagotovila garancijo, kot da takoj izpolni obveznost vračila. Sodišče je v teh okoliščinah ugotovilo, da med ravnanjem, ki se očita Komisiji, in zatrjevano škodo ni nikakršne neposredne vzročne zveze (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Inalca in Cremonini/Komisija, C‑460/09 P, EU:C:2013:111, točki 118 in 120).

25

Vendar je Splošno sodišče v točki 121 izpodbijane sodbe ugotovilo, da zveza med prekoračitvijo razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 in plačilom stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza tej prekoračitvi, ni mogla biti prekinjena s prvotno odločitvijo družbe Gascogne, da ne bo takoj plačala globe, ki ji je bila naložena z Odločbo C(2005) 4634, in da bo zagotovila bančno garancijo.

26

Natančneje, kot je razvidno iz točk 119 in 120 izpodbijane sodbe, sta bili okoliščini, s katerima je Splošno sodišče utemeljilo svojo ugotovitev v točki 121 izpodbijane sodbe, prvič, ta, da kršitev razumnega roka sojenja v trenutku, ko je družba Gascogne zagotovila bančno garancijo, ni bila predvidljiva in da je lahko ta družba upravičeno pričakovala, da bo o teh tožbah odločeno v razumnem roku, in drugič, ta, da je do prekoračitve razumnega roka sojenja prišlo po prvotni odločitvi družbe Gascogne, da zagotovi navedeno garancijo.

27

Ti okoliščini, ki ju je Splošno sodišče navedlo v točkah 119 in 120 izpodbijane sodbe, pa ne moreta biti upoštevni pri odločitvi, da vzročna zveza med kršitvijo razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 ter škodo, ki je družbi Gascogne nastala zaradi plačila stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi navedenega roka, ni mogla biti prekinjena z odločitvijo tega podjetja, da zagotovi navedeno garancijo.

28

Za to bi šlo namreč le v primeru, če bi bila ohranitev bančne garancije obvezna, zaradi česar podjetje – ki bi vložilo tožbo zoper odločbo Komisije o naložitvi globe in ki bi se odločilo, da bo zagotovilo bančno garancijo, da prepreči takojšnjo izvršitev te odločbe – pred razglasitvijo sodbe v okviru te tožbe ne bi imelo pravice, da navedeno globo plača in ukine bančno garancijo, ki jo je zagotovilo.

29

Kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 37, 49 in 50 sklepnih predlogov, pa – tako kot zagotovitev bančne garancije – tudi njena ohranitev spada v okvir proste presoje zadevnega podjetja, ki pri tem upošteva svoje finančne interese. Nobena določba prava Unije temu podjetju namreč ne preprečuje, da bančno garancijo, ki jo je zagotovilo, kadar koli ukine in da plača naloženo globo, kadar ob upoštevanju razvoja okoliščin glede na okoliščine, ki so obstajale v trenutku zagotovitve te garancije, meni, da je ta možnost zanj ugodnejša. Za tak primer bi denimo šlo, kadar bi lahko zadevno podjetje na podlagi poteka postopka pred Splošnim sodišče sklepalo, da bo sodba izdana po datumu, ki ga je sprva predvidelo, in da bodo zato stroški bančne garancije višji od tistih, ki jih je ob zagotovitvi te garancije sprva predvidelo.

30

V obravnavanem primeru je treba glede na to, prvič, da se ustni postopek v tej zadevi, kot izhaja iz ugotovitev Splošnega sodišča v točki 63 izpodbijane sodbe, septembra 2009 – to je 43 mesecev po vložitvi tožb v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 – še ni začel, in drugič, da je družba Gascogne v svoji prvostopenjski tožbi menila, da je običajni rok za obravnavanje ničnostnih tožb na področju konkurence prav 43 mesecev, ugotoviti, da družbi Gascogne najpozneje septembra 2009 ni moglo ostati neznano, da bo trajanje postopkov v navedenih zadevah precej prekoračilo trajanje, ki ga je sprva predvidela, in da bi lahko znova pretehtala možnost ohranitve bančne garancije glede na dodatne stroške, ki bi lahko nastali zaradi ohranitve te garancije.

31

V teh okoliščinah kršitev razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 ne more biti odločilni razlog za škodo, ki je družbi Gascogne nastala zaradi plačila stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi tega roka. Kot je navedel generalni pravobranilec v točki 58 sklepnih predlogov, je taka škoda posledica odločitve družbe Gascogne, da ohrani bančno garancijo ves čas trajanja postopkov v teh zadevah kljub finančnim posledicam v zvezi s tem.

32

Iz navedenega sledi, da je Splošno sodišče s tem, da je menilo, da med kršitvijo razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 ter izgubo, ki je družbi Gascogne nastala zaradi plačila stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi tega roka, obstaja dovolj neposredna vzročna zveza, napačno uporabilo pravo pri razlagi pojma „vzročna zveza“.

33

Nazadnje, te presoje ni mogoče omajati s trditvijo nasprotnih strank v pritožbenem postopku, da je pritožbo pritožnice v zadevi C‑138/17 P mogoče opredeliti kot „zlorabo postopka“.

34

Čeprav je Sodišče v sodbah z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768, točka 102), in z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija (C‑58/12 P, EU:C:2013:770, točka 96), sicer ugotovilo, da je Splošno sodišče v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 kršilo zahteve v zvezi s spoštovanjem razumnega roka sojenja, pa Sodišče – kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov in v nasprotju s tem, kar zatrjujeta nasprotni stranki v pritožbenem postopku – v navedenih sodbah vseeno ni priznalo, da bi zaradi te kršitve nastala kakršna koli škoda.

35

Nasprotno, Sodišče je razsodilo, da je treba odškodninski zahtevek za škodo, ki naj bi nastala zato, ker Splošno sodišče ni spoštovalo razumnega roka sojenja, vložiti pri Splošnem sodišču in da je naloga Splošnega sodišča, da presodi o obstoju uveljavljane škode ter vzročni zvezi med njo in predolgim trajanjem spornega sodnega postopka tako, da preuči v ta namen predložene dokaze (glej v tem smislu sodbi z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija, C‑40/12 P, EU:C:2013:768, točki 90 in 94, ter z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Commission, C‑58/12 P, EU:C:2013:770, točki 84 in 88).

36

Zato je treba temu pritožbenemu razlogu ugoditi in točko 1 izreka izpodbijane sodbe razveljaviti, ne da bi bilo treba odločiti o drugem in tretjem pritožbenem razlogu, ki ju je Evropska unija podala v utemeljitev svoje pritožbe v zadevi C‑138/17 P.

37

S prvim, drugim in tretjim pritožbenim razlogom v zadevi C‑146/17 P se trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi in uporabi prepovedi odločanja ultra petita, da je podalo dvojno protislovno obrazložitev glede odškodnine za nastalo premoženjsko škodo in da je kršilo pravico pritožnic do obrambe.

38

Ker se ti pritožbeni razlogi nanašajo na znesek nadomestila, ki ga je Splošno sodišče priznalo za premoženjsko škodo, ki naj bi družbi Gascogne nastala zaradi plačila stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi razumnega roka sojenja, in ker je bila točka 1 izreka izpodbijane sodbe, kot izhaja iz točke 36 te sodbe, razveljavljena, teh pritožbenih razlogov ni več treba preizkusiti.

39

Družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne, pritožnici v zadevi C‑146/17 P, s četrtim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče s tem, da je menilo, da ni treba ugoditi njunemu odškodninskemu zahtevku za nepremoženjsko škodo, nastalo zato, ker naj sodišče Unije, ki odloča o odškodninski tožbi, v skladu s sodno prakso Sodišča, ki izhaja iz sodb z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768), in z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija (C‑58/12 P, EU:C:2013:770), ne bi smelo podvomiti v znesek globe zaradi kršitve razumnega roka sojenja, pri razlagi te sodne prakse očitno napačno uporabilo pravo.

40

Pritožnici menita, da iz sodb Sodišča, navedenih v točki 39 te sodbe, izhaja, da globe zaradi predolgega trajanja postopka pred Splošnim sodiščem ni mogoče odpraviti ali znižati v okviru tožbe v sporu polne jurisdikcije, ker je treba o nadomestilu škode, nastale zaradi predolgega trajanja postopka, odločiti v ad hoc postopku, saj predolgo trajanje postopka ni odvisno od tega, s čimer je bila utemeljena sankcija. V skladu s tema sodbama naj torej znesek odškodnine, ki se lahko v okviru odškodninske tožbe dodeli za škodo, nastalo zaradi predolgega trajanja postopka pred Splošnim sodiščem, in znesek globe, naložene zaradi protikonkurenčnih praks, nikakor ne bi bila povezana. Nasprotno, Sodišče naj bi svoje stališče v navedenih sodbah utemeljilo s „popolno ločnico“ med tema elementoma.

41

Družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne s petim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče s tem, da je zavrnilo njun predlog za povračilo nastale nepremoženjske škode z utemeljitvijo, da bi se z dodelitvijo odškodnine – ob upoštevanju njene višine– dejansko izničil znesek globe, ki jima je bila naložena, določbam člena 256(1) PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU, katerih namen je prav vzpostavitev učinkovitega sistema pravnih sredstev za oškodovance, ki jim je škoda nastala zaradi ravnanja institucije Unije in zlasti zaradi predolgega trajanja postopka pred sodiščem Unije, ter tem oškodovancem omogočiti primerno in popolno nadomestilo za nastalo škodo, odvzelo polni učinek ter kršilo ta člena in pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

42

Evropska unija, nasprotna stranka v pritožbenem postopku v zadevi C‑146/17 P, trdi, da so ti pritožbeni razlogi brezpredmetni in vsekakor neutemeljeni.

43

Pritožnici s četrtim in petim pritožbenim razlogom izpodbijata presojo, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točki 163 izpodbijane sodbe.

44

Vendar je taka presoja, kot je razvidno iz točk od 155 do 165 izpodbijane sodbe, dodatni razlog te sodbe, odločitev Splošnega sodišča, da ne ugodi odškodninskemu zahtevku v višini 500.000 EUR za nastalo nepremoženjsko škodo, pa je bila zadostno utemeljena v točki 160 navedene sodbe, katere vsebine pritožnici ne prerekata.

45

V zvezi s tem je treba spomniti, da očitki, ki so usmerjeni zoper dodatne razloge odločbe Splošnega sodišča, v skladu z ustaljeno sodno prakso ne morejo povzročiti razveljavitve te odločbe in so torej brezpredmetni (sodba z dne 14. decembra 2016, SV Capital/ABE, C‑577/15 P, EU:C:2016:947, točka 65 in navedena sodna praksa).

46

Zato je treba četrti in peti pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmetna.

47

Družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne s šestim pritožbenim razlogom trdita, da je Splošno sodišče prišlo samo s seboj v izrecno nasprotje, ko je vsaki od pritožnic dodelilo 5000 EUR odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, hkrati pa je, prvič, štelo, da se z odškodnino za nepremoženjsko škodo ne more izničiti – tudi deloma ne – višine globe, ki jo je naložila Komisija, in drugič, izrecno priznalo, da je pritožnicama nastala nepremoženjska škoda, ki jo je treba, kot je bilo navedeno v točki 165 izpodbijane sodbe, povrniti ob upoštevanju „teže neupoštevanja razumnega roka“ in „učinkovitosti te tožbe“.

48

Evropska unija meni, da je ta pritožbeni razlog brezpredmeten, vsekakor pa neutemeljen.

49

Pritožnici s šestim pritožbenim razlogom trdita, da je obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna v dveh delih.

50

Prvič, v zvezi s trditvijo, da je med točkami od 161 do 164 izpodbijane sodbe na eni strani in točko 165 izpodbijane sodbe na drugi protislovje, zadošča ugotovitev, da je odločitev v izpodbijani sodbi v zvezi z dodelitvijo odškodnine pritožnicama v znesku, ki ne presega 500.000 EUR – kot je razvidno iz točke 44 te sodbe – zadostno utemeljena v točki 160 izpodbijane sodbe. Zato je trditev, s katero se želi izpodbiti točke od 161 do 165 izpodbijane sodbe, brezpredmetna in jo je torej treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 45 te sodbe, zavrniti.

51

Drugič, v zvezi s trditvijo, da je točka 165 izpodbijane sodbe protislovna, je treba ugotoviti, da to, da je odškodnina, ki jo je Splošno sodišče priznalo za nepremoženjsko škodo, ki je pritožnicama nastala zaradi negotovosti pri načrtovanju prihodnjih odločitev in pri upravljanju družb, le 5000 EUR, še ne pomeni, da Splošno sodišče ni upoštevalo teže nespoštovanja razumnega roka sojenja in učinkovitosti te tožbe.

52

V točki 165 izpodbijane sodbe torej ni nikakršnega protislovja.

53

Zato je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti kot delno brezpredmeten in delno neutemeljen.

54

Družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne s sedmim pritožbenim razlogom trdita, da Splošno sodišče s tem, da se je brez kakršnega koli dokaza v točki 154 izpodbijane sodbe najprej omejilo na potrditev, da „bi ugotovitev kršitve razumnega roka sojenja glede na predmet in težo te kršitve zadostovala za odpravo posledic posega v ugled“ in nato v točki 165 izpodbijane sodbe še, da „je odškodnina v višini 5000 EUR, dodeljena vsaki od tožečih strank, primerna odškodnina za škodo, ki sta jo utrpeli zaradi dolgotrajne negotovosti, ki sta jo čutili med trajanjem postopka“, nesporno ni izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve.

55

Evropska unija predlaga zavrnitev tega pritožbenega razloga.

56

Pritožnici s sedmim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitata, da izpodbijane sodbe ni zadostno obrazložilo.

57

Prvič, kar zadeva očitek zoper točko 154 izpodbijane sodbe, iz točk od 151 do 154 izpodbijane sodbe v zvezi z domnevnim oškodovanjem ugleda, ki ga zatrjujeta pritožnici, in zlasti iz izraza „vsekakor“ iz točke 154 izpodbijane sodbe, izhaja, da je presoja iz zadnjenavedene točke dodatni razlog, saj je bil razlog, naveden v točki 153 izpodbijane sodbe, že zadosten za zavrnitev odškodninskega zahtevka glede tega domnevnega oškodovanja ugleda.

58

Ta očitek je torej v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 45 te sodbe, brezpredmeten in ga je zato treba zavrniti.

59

Drugič, kar zadeva očitek zoper točko 165 izpodbijane sodbe, je treba spomniti, da mora obrazložitev sodbe v skladu z ustaljeno sodno prakso jasno in nedvoumno izražati sklepanje Splošnega sodišča, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče opravi sodni nadzor (sodba z dne 2. aprila 2009, France Télécom/Komisija, C‑202/07 P, EU:C:2009:214, točka 29 in navedena sodna praksa).

60

Poleg tega je treba spomniti, da je Sodišče v posebnem okviru odškodninskih tožb večkrat razsodilo, da je Splošno sodišče, kadar ugotovi obstoj škode, edino pristojno, da v okviru zahtevka oceni način in obseg nadomestila škode. Vendar pa morajo biti sodbe Splošnega sodišča, da bi Sodišče nad njimi lahko izvedlo sodni nadzor, dovolj obrazložene, glede ocene škode pa morajo biti podana merila, ki so bila upoštevana pri določitvi prisojenega zneska (sodba z dne 30. maja 2017, Safa Nicu Sepahan/Svet, C‑45/15 P, EU:C:2017:402, točki 50 in 51 ter navedena sodna praksa).

61

Splošno sodišče pa je, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 100 sklepnih predlogov, v točkah od 147 do 157 izpodbijane sodbe najprej navedlo zadostne razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da sta pritožnici nekatere postavke zatrjevane nepremoženjske škode zadostno dokazali, nekaterih pa ne. Splošno sodišče je nato v točki 158 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ugotovljene nepremoženjske škode, in sicer škode, ki je nastala zaradi dolgotrajne negotovosti, v kateri sta bili pritožnici v času trajanja postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06, ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera ni mogoče v celoti povrniti z ugotovitvijo o kršitvi razumnega roka sojenja. Splošno sodišče je nazadnje v točkah od 159 do 164 izpodbijane sodbe navedlo merila, ki jih je upoštevalo pri določitvi zneska odškodnine.

62

V teh okoliščinah pritožnici Splošnemu sodišču ne moreta očitati, da ni izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve, ko je v točki 165 izpodbijane sodbe razsodilo, da je odškodnina v znesku 5000 EUR, ki je bila dodeljena vsaki od njiju – zlasti ob upoštevanju teže nespoštovanja razumnega roka sojenja, njunega ravnanja, nujnosti zagotoviti spoštovanje pravil konkurence in učinkovitosti tožbe na prvi stopnji – primerna odškodnina za škodo, ki jima je nastala zaradi dolgotrajne negotovosti, v kateri sta bili v času trajanja postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06.

63

Zato je treba sedmi pritožbeni razlog delno zavrniti kot brezpredmeten, delno pa kot neutemeljen.

64

Na podlagi vseh navedenih preudarkov je treba pritožbo v zadevi C‑146/17 P v celoti zavrniti.

65

Sodišče v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije razveljavi odločitev Splošnega sodišča, če je pritožba utemeljena. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

66

Sodišče v obravnavani zadevi meni, da je treba dokončno odločiti o odškodninski tožbi, ki sta jo vložili družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne pred Splošnim sodiščem, v delu, v katerem se nanaša na povrnitev škode, nastale zaradi plačila stroškov bančne garancije po tem, ko se je razumni rok sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 že iztekel.

67

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso nepogodbena odgovornost Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU odvisna od izpolnitve več pogojev, in sicer mora biti ravnanje, ki se očita instituciji Unije, nezakonito, škoda pa dejanska, med ravnanjem institucije in zatrjevano škodo pa mora obstajati vzročna zveza (sodba z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 64 in navedena sodna praksa).

68

Kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 53 izpodbijane sodbe, je treba tožbo v celoti zavrniti, če eden od teh pogojev ni izpolnjen, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje za nepogodbeno odgovornost Unije (sodba z dne 14. oktobra 1999, Atlanta/Evropska skupnost, C‑104/97 P, EU:C:1999:498, točka 65 in navedena sodna praksa). Poleg tega sodišču Unije teh pogojev ni treba preučiti v nekem vrstnem redu (sodba z dne 18. marca 2010, Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija, C‑419/08 P, EU:C:2010:147, točka 42 in navedena sodna praksa).

69

Iz razlogov, navedenih v točkah od 22 do 32 te sodbe, je treba odškodninsko tožbo, ki sta jo družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne vložili pred Splošnim sodiščem, v delu, v katerem se nanaša na odškodnino v višini 187.571 EUR za povrnitev domnevne premoženjske škode zaradi plačila stroškov bančne garancije po tem, ko se je razumni rok sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 že iztekel, zavrniti.

70

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu.

71

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

72

Ker je Evropska unija predlagala, naj se družbama Gascogne Sack Deutschland in Gascogne naloži plačilo stroškov, in ker ti s svojimi pritožbenimi razlogi v zadevi C‑138/17 P in v zadevi C‑146/17 P nista uspeli, se jima naloži, da poleg svojih stroškov nosita tudi vse stroške, ki so Evropski uniji nastali v okviru teh pritožb.

73

V skladu s členom 138(3) Poslovnika nosijo Evropska unija na eni strani ter družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne na drugi vsaka svoje stroške, ki so jim nastali v postopku na prvi stopnji.

74

V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Poleg tega lahko Sodišče v skladu s členom 184(4) Poslovnika v zvezi z intervenientko na prvi stopnji, ki ni vložila pritožbe, vendar pa je sodelovala pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem, odloči, da nosi svoje stroške.

75

Komisija, ki je bila intervenientka na prvi stopnji in ki je sodelovala v pisnem delu pritožbenega postopka v zadevi C‑138/17 P, nosi stroške, ki so ji nastali na prvi stopnji in v okviru pritožbe v zadevi C‑138/17 P.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: