1.

Ta zadeva temelji na predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska) in se nanaša na razlago Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. ( 2 ) Je še ena v vrsti zadev, predloženih Sodišču, ki nanašajo na madžarski okvir glede potrošniških kreditnih pogodb, izraženih v tuji valuti. ( 3 )

2.

V nasprotju z ostalimi zadevami pa se v obravnavani zadevi postavljata temeljni vprašanji glede obveznosti nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti (ex officio) preizkusi nepoštene pogoje v potrošniških pogodbah v skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi z razlago Direktive 93/13. Ti vprašanji se glasita, prvič, ali mora preizkus nepoštenih pogojev, ki ga nacionalno sodišče opravi po uradni dolžnosti, zajeti vse pogodbene pogoje, tudi če ti niso povezani s predmetom tožbe, in, drugič, v kakšnem obsegu je mogoče nacionalno sodišče pozvati, da po uradni dolžnosti opravi poizvedbe za pridobitev pravnih in dejanskih elementov, potrebnih za izvedbo takšnega preizkusa?

3.

Ta zadeva zato Sodišču daje dragoceno priložnost, da nadalje razvije in izpopolni sodno prakso v zvezi z Direktivo 93/13, zlasti pa da pojasni obseg obveznosti nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe, ki izhajajo iz prelomne sodbe z dne 9. novembra 2010, VB Pénzügyi Lízing (C‑137/08, EU:C:2010:659).

4.

Člen 4(1) Direktive 93/13 določa:

„Brez poseganja v člen 7 je treba nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.“

5.

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

6.

Člen 7(1) Direktive 93/13 nadalje določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

7.

Člen 3(2) zakona št. III iz leta 1952 o zakoniku o civilnem postopku (Polgári perrendtartásról szóló 1952. évi III. törvény (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku), kot je veljal v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, določa:

„Razen če ni z zakonsko določbo določeno drugače, je sodišče vezano na predloge in pravne trditve strank. Sodišče predloge in trditve, ki jih predložijo stranke, presoja glede na njihovo vsebino in ne glede na njihovo formalno poimenovanje.“

8.

Člen 23(1)(k) zakonika o civilnem postopku določa:

„Županijska sodišča so pristojna za […] tožbe za ugotovitev neveljavnosti nepoštenih pogodbenih pogojev;“.

9.

Člen 73/A(1)(b) zakonika o civilnem postopku določa:

„Zastopanje po odvetniku je obvezno: […] v zadevah, ki spadajo v pristojnost županijskega sodišča kot sodišča prve stopnje, in sicer v vseh fazah postopka, tudi v okviru pritožbe […].“

10.

Člen 213(1) zakonika o civilnem postopku določa:

„Odločitev, ki jo vsebuje sodba, se mora nanašati na vse zahtevke, vložene v okviru zadeve ali v okviru zadev, združenih na podlagi člena 149.“

11.

Člen 215 zakonika o civilnem postopku poleg tega določa:

„Odločitev sodišča ne sme presegati okvira zahtevkov, vloženih v okviru tožbe in odgovora na tožbo. To pravilo se uporablja tudi za stranske zahtevke glavnih zahtevkov (obresti, stroški itd.).“

12.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je Györgyné Lintner kot potrošnica 13. decembra 2007 s finančno institucijo UniCredit Bank Hungary Zrt. (v nadaljevanju: družba UniCredit Bank Hungary) sklenila posojilno pogodbo v švicarskih frankih, ki pa je bila odobrena in se je odplačevala v madžarskih forintih ter je bila zavarovana s hipoteko (v nadaljevanju: pogodba). ( 4 )

13.

Ker je menila, da navedena pogodba vsebuje nekatere pogoje, ki bi lahko šteli za nepoštene, je G. Lintner 18. julija 2012 zoper družbo UniCredit Bank Hungary vložila tožbo pri Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska). G. Lintner je v tožbi predložitvenemu sodišču predlagala, naj ugotovi, da so pogodbena določila 7.2.2, 7.3 in 7.4, na podlagi katerih ima družba UniCredit Bank Hungary pravico do enostranske spremembe pogodbe, nična in da navedena določila od dneva sklenitve pogodbe zanjo niso zavezujoča. V utemeljitev tožbe se je med drugim sklicevala na Direktivo 93/13.

14.

Predložitveno sodišče je s sodbo z dne 29. avgusta 2013 to tožbo zavrnilo. G. Lintner je zoper to sodbo vložila pritožbo.

15.

Fővárosi Ítélőtábla (višje sodišče v Budimpešti, Madžarska) je s sklepom z dne 1. aprila 2014 to sodbo razveljavilo ter predložitvenemu sodišču naložilo, naj ponovno obravnava zadevo in izda novo odločbo.

16.

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je Fővárosi Ítélőtábla (višje sodišče v Budimpešti) v navedenem sklepu med drugim navedlo, da je učinkovita uporaba Direktive 93/13 mogoča le, če nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preuči celotno sporno pogodbo in, če ob tej priložnosti ugotovi, da so nekateri pogoji nepošteni, potrošnika vpraša, ali želi uveljavljati nepoštenost drugih pogojev. V zvezi s tem se je sklicevalo na določila 1, 2, 4, 10.4 in 11.2 pogodbe ter določilo 1.8 splošnih pogojev, katerih določila so del pogodbe, ter na določila III.13.4, III.18.1(1), (4) in (5) ter III.18.2(j) splošnih pogojev za pogodbe s posamezniki. Predložitvenemu sodišču je naložilo, da mora G. Lintner pozvati, naj navede, ali želi uveljavljati nepoštenost teh ali drugih pogodbenih pogojev in ali priznava, da bo pogodba zanjo zavezujoča, ko bodo zadevni pogoji razglašeni za nične.

17.

Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je zastopnik G. Lintner v dodatku k prvotni tožbi z dne 5. julija 2014 predložitvenemu sodišči predlagal, naj poleg pogojev, navedenih v prvotni tožbi, ugotovi tudi ničnost vseh pogojev, naštetih v sklepu z dne 1. aprila 2014.

18.

Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 26. oktobra 2015 G. Lintner pozvalo, naj vloži zahtevek za uporabo pravnih posledic ničnosti te pogodbe v skladu z nacionalno zakonodajo o posojilnih pogodbah, izraženih v tuji valuti, ki je bila sprejeta leta 2014. To zakonodajo sestavljata zlasti zakona DH 1 ( 5 ) in DH 2 ( 6 ), ki vsebujeta določbe v zvezi z ugotavljanjem nepoštenosti pogojev v tovrstnih pogodbah, ki se nanašajo na možnost enostranske spremembe pogodbe v korist dajalca kredita (v nadaljevanju: pravica do enostranske spremembe) in na razliko med nakupnim in prodajnim menjalnim tečajem zadevne valute (v nadaljevanju: tečajna razlika), ( 7 ) ter v zvezi s posledicami, ki nastanejo zaradi ugotovitve njihove nepoštenosti.

19.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je predložitveno sodišče, ker na ta poziv ni bilo odziva, s sklepom z dne 7. decembra 2015 končalo postopek. G. Lintner je zoper ta sklep vložila pritožbo.

20.

Fővárosi Ítélőtábla (višje sodišče v Budimpešti) je s sklepom z dne 29. marca 2016 potrdilo sklep predložitvenega sodišča z dne 7. decembra 2015 glede nepoštenosti pogojev v zvezi s pravico do enostranske spremembe ter tečajno razliko, kot je navedeno v zakonih DH 1 in DH 2. V preostalem pa je sklep razveljavilo ter predložitvenemu sodišču naložilo, naj ponovno obravnava zadevo in izda novo odločbo. Menilo je namreč, da je G. Lintner kljub temu, da pogoji na katere se nanašata zakona DH 1 in DH 2 ne morejo biti več predmet sodne odločbe, ( 8 ) vztrajala pri svoji tožbi, in sicer v delu, v katerem je predlagala, naj se ugotovi nepoštenost določil, navedenih v sklepu z dne 1. aprila 2014. Zato je razsodilo, da mora predložitveno sodišče v okviru ponovno začetega postopka vsebinsko odločiti o preostalih zahtevkih G. Lintner.

21.

Predložitveno sodišče je na podlagi tega v predložitveni odločbi navedlo, da mora po uradni dolžnosti preučiti pogodbene pogoje, ki jih G. Lintner kot tožeča stranka v postopku v glavni stvari prek svojega zastopnika v postopku na prvi stopnji ni grajala. Prav tako pa v obrazložitvi svoje tožbe ni navedla dejanskih trditev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je predlagala tudi ugotovitev nepoštenosti pogojev, ki jih je v sklepu z dne 1. aprila 2014 navedlo Fővárosi Ítélőtábla (višje sodišče v Budimpešti).

22.

Predložitveno sodišče je ob upoštevanju sodne prakse Sodišča ( 9 ) menilo, da v zvezi s pravilno razlago Direktive 93/13 ni jasno, v kakšnem obsegu mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost posameznega pogodbenega določila in v kakšnem obsegu je pri tem preizkusu vezano na predloge tožeče stranke glede na to, da je mogoče tožbe za ugotavljanje ničnosti nepoštenih pogodbenih pogojev, kakršna je ta v obravnavani zadevi, v skladu z madžarskim pravom vložiti le prek odvetnika.

23.

V teh okoliščinah je Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

24.

Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti) je v predložitveni odločbi navedlo, da je Fővárosi Ítélőtábla (višje sodišče v Budimpešti) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑51/17, OTP Bank in OTP Faktoring, v katerem je peto vprašanje upoštevno za vprašanja, postavljena v tej zadevi. Predložitveno sodišče je zato Sodišču predlagalo, naj zadevi združi.

25.

S sklepom predsednika Sodišča je bil postopek v obravnavani zadevi prekinjen do izdaje sodbe z dne 20. septembra 2018, OTP Bank in OTP Faktoring (C‑51/17, EU:C:2018:750).

26.

Sodišče je predložitveno sodišče opozorilo na to sodbo in ga vprašalo, ali vztraja pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Predložitveno sodišče je 16. oktobra 2018 na to vprašanje odgovorilo pritrdilno.

27.

Pisna stališča so Sodišču predložile družba UniCredit Bank Hungary, madžarska vlada in Evropska komisija. Te stranke so se tudi udeležile obravnave 19. septembra 2019.

28.

Družba UniCredit Bank Hungary meni, da bi bilo treba vsa tri vprašanja za predhodno odločanje obravnavati skupaj in nanje odgovoriti tako, da člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 nacionalnih sodišč ne obvezujeta, da po uradni dolžnosti preizkusijo nepoštenost pogodbenih pogojev, ki jih potrošnik ne izpodbija in ki niso povezani s pogodbenimi pogoji, na katere se nanaša tožba. Podobno kot je Sodišče odgovorilo na peto vprašanje v zadevi OTP Bank in OTP Faktoring, ( 10 ) naj bi moralo nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštene pogodbene pogoje le, če ima na voljo potrebne pravne in dejanske elemente za izvedbo te naloge ter če je zadevno pogodbeno določilo pomembno za odločitev o zahtevku in je z njim vsebinsko in logično povezano. Če sodišče na podlagi spisa ugotovi morebitno nepoštenost, ki v tožbenih zahtevkih sicer ni zajeta, ampak je z njimi povezana, naj bi moralo zagotoviti, da ta nepošten pogodbeni pogoj za potrošnika ni zavezujoč, vendar naj preizkusa, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti, ne bi smelo razširiti na celotno pogodbo, če to ni bilo zahtevano, niti ta preizkus ne sme zajemati iskanja pogojev, ki se jih lahko opredeli za nepoštene.

29.

Družba UniCredit Bank Hungary meni, da je to stališče skladno z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti, ker sodišče na podlagi nacionalnega prava ni pristojno, da bi po uradni dolžnosti preizkusilo pogoje, ki niso potrebni za odločitev o tožbenem zahtevku, in ker lahko potrošniki nepoštenost pogoja, ki v okviru zadevnega spora ni bil predmet preizkusa, izpodbijajo v poznejšem postopku. ( 11 ) Poleg tega navaja, da Sodišče ni nikdar odločilo, da je opravljanje neomejenega preizkusa po uradni dolžnosti obvezno, ( 12 ) in da bi, kot je poudarila na obravnavi, obveznost, da se po uradni dolžnosti preizkusijo vsi pogodbeni pogoji, privedla do tega, da bi predmet spora postal nejasen, in pomenila, da bi odločba sodišča postala pravnomočna v razmerju do celotne pogodbe, zaradi česar drugo sodišče od nje ne bi moglo odstopiti ali te pogodbe preizkusiti.

30.

Madžarska vlada meni, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno. Nacionalno sodišče naj ne bi bilo dolžno posamično preizkusiti vsakega pogodbenega pogoja, da bi ugotovilo, ali ga je mogoče šteti za nepoštenega. Izmed pogojev, katerih nepoštenosti stranke v postopku niso zatrjevale, naj bi moralo sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti tiste pogoje, katerih nepoštenost je mogoče nedvomno in dejansko ugotoviti na podlagi razpoložljivih dokazov. S takšnim pristopom naj bi se upoštevalo tako načelo dispozitivnosti kot tudi načelo varstva interesov potrošnikov, zagotavljala rešitev, ki je v skladu z navedenima načeloma, in obenem spoštovala sodna praksa sodišč Unije, v skladu s katero je preizkus nepoštenega pogodbenega pogoja po uradni dolžnosti pogojen z razpoložljivostjo pravnih in dejanskih elementov, potrebnih za izvedbo takšnega preizkusa.

31.

Madžarska vlada trdi, da na podlagi sodne prakse Sodišča ( 13 ) v zvezi z opravljanjem preizkusa po uradni dolžnosti ni pomembno, ali potrošnika zastopa odvetnik. Dalje, če preizkus dokazov na podlagi dokaznih predlogov strank, pri čemer je treba upoštevati tako tožbo kot tudi odgovor na tožbo, nedvomno privede do ugotovitve, da je pogodbeni pogoj, na katerega se stranke niso sklicevale, nepošten, naj bi moralo sodišče po uradni dolžnosti ugotoviti nepoštenost tega pogoja, vendar pa naj tega ne bi moglo storiti, če nima na voljo potrebnih pravnih in dejanskih elementov, saj dokazov po uradni dolžnosti ne more izvesti. Kot je navedla na obravnavi, je sodna praksa Sodišča glede obveznosti nacionalnih sodišč, da po uradni dolžnosti opravijo poizvedbe, vezana na področje uporabe Direktive 93/13, če pa obstajajo indici, ki nakazujejo na nepoštenost pogoja, vendar sodišče za odločanje o tem potrebuje dodatne dokaze, madžarsko pravo določa, da sodišče stranke obvesti o tej možnosti, potrošnik pa lahko tako razširi svoj zahtevek in v spis predloži upoštevno dokumentacijo.

32.

Madžarska vlada se v podporo svojemu stališču sklicuje na nekatera mnenja Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska), ( 14 ) iz katerih zlasti izhaja, da mora sodišče v primeru, da mora po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenega pogoja, strankam omogočiti, da v zvezi s tem predložijo stališča, da bi se tako izognilo „presenetljivim sodbam“, ki jih stranke ne bi pričakovale. Madžarska vlada opozarja tudi na povzetek mnenja, ki ga je skupina za analizo sodne prakse pri Kúria (vrhovno sodišče) pripravila v zvezi z nepoštenimi pogoji v kreditnih pogodbah, ( 15 ) v katerem je med drugim navedeno, da mora sodišče pri odločanju o tožbah potrošnikov za ugotovitev ničnosti nepoštenih pogojev v skladu s pravom Unije izmed pogojev, na katere se potrošnik ne sklicuje, preizkusiti le tiste pogoje, ki so nujni za razlago pogojev, potrebnih za presojo tožbe ali odgovora na tožbo, oziroma ki vplivajo na njihovo uporabo, in da sodišče pri odločanju o morebitni nepoštenosti teh pogojev ne sme preseči dejanskega stanja, ugotovljenega na podlagi dokaznih predlogov strank ter javno dostopnih ali splošno znanih dejstev.

33.

Madžarska vlada meni, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti tako, da iz Direktive 93/13 in sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba zaradi presoje nepoštenosti pogoja, na katerem temelji zahtevek, preizkusiti tudi vse ostale pogodbene pogoje. Nacionalno sodišče lahko med opravljanjem tega preizkusa po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost nekaterih pogodbenih pogojev, na katere se potrošnik ni skliceval. Vendar naj bi moralo nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti le nepoštenost tistih pogojev, v zvezi s katerimi ima na voljo potrebne pravne in dejanske elemente za izvedbo te naloge.

34.

Podobno madžarska vlada meni, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti pritrdilno, saj se razume, da če nacionalno sodišče pri opravljanju preizkusa v okviru meja, začrtanih v zahtevku, ter na podlagi razpoložljivih pravnih in dejanskih elementov ugotovi, da je pogodbeni pogoj jasno in očitno nepošten, ga mora po uradni dolžnosti upoštevati, tudi če stranke njegove nepoštenosti niso uveljavljale.

35.

Komisija meni, da bi moralo Sodišče vsa tri vprašanja obravnavati skupaj in nanje odgovoriti, da je treba člena 4(1) in 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o nepoštenosti pogojev v potrošniških pogodbah, pri presoji teh pogojev upoštevati okoliščine te pogodbe in vse ostale pogodbene pogoje ter odločiti tako, da pri ugotavljanju nepoštenosti pogodbenega pogoja upošteva te dejavnike, oziroma zagotoviti, da lahko pogodba ostane še naprej veljavna tudi brez nepoštenega pogoja. Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogodbenih pogojev, ki spadajo na področje uporabe Direktive 93/13, naj ne bi bila tako široko opredeljena, da bi lahko od sodišča zahtevali, da posamično preizkusi vsak pogodbeni pogoj, če potrošnik tega ne predlaga, pod pogojem, da potrošnik na podlagi nacionalnega procesnega prava, zlasti zaradi načela pravnomočnosti, ne izgubi pravice, da pogoje, ki niso bili predmet postopka v glavni stvari, izpodbija v okviru druge tožbe.

36.

Komisija trdi, pri čemer se sklicuje na sodno prakso Sodišča, ( 16 ) da nacionalnemu sodišču v skladu s členoma 4(1) in 6(1) Direktive 93/13 pri celoviti presoji pogodbe sicer ni treba posamično preizkusiti vsakega izmed pogodbenih pogojev, vendar mora, če pri tej presoji naleti na druge pogoje, ki lahko štejejo za nepoštene, s tem seznaniti stranke in potrošnika pozvati k dopolnitvi zahtevka, da bi tako zagotovilo polni učinek člena 6(1) Direktive 93/13. V zahtevku tožeče stranke naj bi bile namreč začrtane meje, znotraj katerih sodišče opravlja preizkus po uradni dolžnosti na podlagi Direktive 93/13, z vidika ravni varstva, ki ga zagotavlja ta direktiva, pa naj ne bi bilo pomembno, ali potrošnika zastopa odvetnik. Kot je Komisija navedla na obravnavi, mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pogoje, za katere sumi, da so nepošteni, če ima na voljo pravne in dejanske elemente, poleg tega pa mora sodišče, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, ( 17 ) po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe, v okviru katerih lahko stranke pozove, naj predložijo vse upoštevne listinske dokaze, da bi lahko ugotovilo, ali je določen pogoj nepošten.

37.

Moja analiza je razdeljena na dva dela. Prvič, v oddelku A bom obravnaval prvo vprašanje za predhodno odločanje, ker se nanaša na obseg obveznosti nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogodbenih pogojev v skladu s členoma 6(1) in 7(1) Direktive 93/13. Drugič, v oddelku B bom skupaj obravnaval drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, ker sta ravno tako povezani z oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki jo nacionalno sodišče opravi v skladu s členom 4(1) Direktive 93/13.

38.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali mora nacionalno sodišče v skladu s členoma 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost vseh pogodbenih pogojev, tudi če to ni potrebno za odločitev o zahtevkih, ki so jih vložile stranke v postopku, pri čemer upošteva načeli civilnega procesnega prava, v skladu s katerim predmet spora razmejijo stranke [načelo dispozitivnosti] in načelo, v skladu s katerim se lahko sodišče izreče le o tistem, kar spada v okvir predmeta spora (ne ultra petita), ter predpise v zvezi s zastopanjem po odvetniku iz madžarskega prava (glej točke od 7 do 11 teh sklepnih predlogov).

39.

Ugotavljam, da mora nacionalno sodišče na podlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenih pogojev, ki so povezani s predmetom spora in s pravnimi ali dejanskimi elementi v spisu.

40.

Zaradi odgovora na to vprašanje bom najprej obravnaval obseg naloge nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštene pogoje. Nato bom obravnaval obseg naloge nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti sprejme pripravljalne ukrepe. Nazadnje pa bom obravnaval potencialno upoštevnost tega, ali je potrošnik zastopan po odvetniku.

41.

Uvodoma je treba poudariti, da Sodišče prvega vprašanja za predhodno odločanje, ki je bilo zastavljeno v obravnavani zadevi, v okviru svoje sodne prakse še ni obravnavalo. Kot je navedeno v pisnem stališču družbe UniCredit Bank Hungary, v sodni praksi Sodišča v zvezi s preizkusom nepoštenosti pogojev na podlagi Direktive 93/13, ki ga mora po uradni dolžnosti opraviti nacionalno sodišče, doslej namreč na splošno ni bilo nobenega dvoma, da so bili pogodbeni pogoji podlaga za zahtevke strank v postopku ali da so bili predmet spora pred predložitvenim sodiščem. ( 18 )

42.

Prav tako je Sodišče v sodbi OTP Bank in OTP Faktoring (C‑51/17, EU:C:2018:750) obravnavalo drugačno vprašanje. V navedeni zadevi je predložitveno sodišče s petim vprašanjem ( 19 ) vprašalo, ali mu je ob upoštevanju načela dispozitivnosti onemogočeno, da bi po uradni dolžnosti opravilo preizkus nepoštenosti pogojev, na katere se potrošnik kot tožeča stranka ni skliceval v utemeljitev svojega zahtevka. Sodišče je v sodbi ( 20 ) razsodilo, da je treba člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, po potrebi tudi namesto potrošnika kot tožeče stranke, po uradni dolžnosti preizkusiti morebitno nepoštenost pogodbenega pogoja, če ima na voljo za to potrebne pravne in dejanske elemente. Tako je sodba OTP Bank in OTP Faktoring sicer upoštevna za obravnavano zadevo, vendar v njej ni bilo obravnavno vprašanje, v kakšnem obsegu je treba v preizkus nepoštenosti, ki ga nacionalno sodišče opravi po uradni dolžnosti, vključiti vse pogodbene pogoje.

43.

Na splošno je načelo dispozitivnosti vodilno načelo v civilnih postopkih v vseh država članicah, pri čemer je posebej upoštevno za potrošniške spore pred nacionalnimi sodišči. ( 21 ) V skladu s tem načelom so stranke tiste, ki morajo začeti ali končati postopek in določiti predmet spora, sodišče pa se zato lahko izreče le o tistem, kar spada v okvir tega predmeta spora (ne ultra petita). ( 22 )

44.

Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da sodna praksa Sodišča v zvezi s preizkusom nepoštenosti pogojev na podlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive 93/13, ki ga mora po uradni dolžnosti opraviti nacionalno sodišče, vpliva na izvajanje načela dispozitivnosti v smislu, da mora nacionalno sodišče igrati dejavno vlogo, s tem da po uradni dolžnosti izpostavi nepoštenosti pogojev v potrošniških pogodbah, tudi če bi to posledično pomenilo, da bi v skladu z nacionalnim procesnim pravom sodišče prekoračilo meje spora, kot so ga razmejile stranke. ( 23 )

45.

Člen 6(1) Direktive 93/13 državam članicam nalaga, da določijo, da nepošteni pogoji za potrošnike niso zavezujoči, ( 24 ) medtem ko morajo države članice v skladu s členom 7(1) te direktive v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo zagotoviti ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. ( 25 ) Čeprav se je na podlagi navedenih določb oblikovala obsežna sodna praksa, ( 26 ) bom v nadaljevanju predstavil načela, ki se lahko uporabijo in ki izhajajo iz te sodne prakse ter so najbolj upoštevna za analizo obravnavane zadeve.

46.

Sodišče je razsodilo, prvič v prelomni sodbi Océano Grupo Editorial in Salvat Editores, ( 27 ) da sistem varstva, uveden z Direktivo 93/13, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik in na vsebino katerih ne more vplivati. ( 28 ) Za zagotovitev varstva, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, je neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom mogoče izravnati samo s pozitivnim posredovanjem zunaj kroga pogodbenih strank. ( 29 )

47.

Ob upoštevanju teh ugotovitev je Sodišče presodilo, da mora nacionalno sodišče v okviru nalog, ki jih opravlja na podlagi Direktive 93/13, po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenega pogoja in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom. ( 30 ) Ta obveznost, ki jo ima nacionalno sodišče, se šteje za nujno za zagotovitev učinkovitega varstva potrošnika glede na nezanemarljivo tveganje, da ne pozna svojih pravic ali da ima težave pri njihovem uveljavljanju. ( 31 )

48.

V tem okviru že od jasne potrditve Sodišča v sodbi Pannon, ( 32 ) da ima nacionalno sodišče obveznost, ne pa možnost, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogodbenih pogojev na podlagi Direktive 93/13, velja, da je ta obveznost pogojena s tem, da ima nacionalno sodišče na voljo za to potrebne pravne in dejanske elemente. ( 33 ) Če pa nacionalno sodišče s temi elementi ne razpolaga, ne more preizkusiti morebitne nepoštenosti pogodbenega pogoja na podlagi te direktive. ( 34 )

49.

Glede na navedeno sodno prakso, zlasti pa ob upoštevanju pogoja, da mora imeti nacionalno sodišče na voljo potrebne pravne in dejanske elemente, da lahko opravi preizkus po uradni dolžnosti, menim, da obseg obveznosti nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogodbenih pogojev na podlagi Direktive 93/13, v obravnavani zadevi zajema le tiste pogodbene pogoje, ki so povezani s predmetom spora in s pravnimi ali dejanskimi elementi v spisu.

50.

Za ta predlagani pristop je mogoče šteti, da spoštuje načelo dispozitivnosti, ker ne presega meja spora, kot so jih določile stranke. Kot je ugotovil eden od pravnih strokovnjakov: „Tudi če bi se pomen razpravnega načela v civilnem postopku [v skladu s katerim so za določitev meja spora odgovorne stranke] zmanjšal, da bi se tako upoštevalo temeljno neravnotežje moči med strankami, to še ne pomeni, da postopek v potrošniških sporih postane inkvizitoren. Zahteva po upoštevanju dejanskega okvira spora je ‚mejna črta‘, ki je sodišča ne smejo prečkati.“ ( 35 )

51.

Po drugi strani, kot so v stališčih, predloženih v obravnavani zadevi, navedle vse stranke, pa se zdi, da bi bil pristop, ki bi nacionalno sodišče obvezal k temu, da po uradni dolžnosti opravi neomejeno število preizkusov nepoštenosti pogodbenih pogojev na podlagi Direktive 93/13, v nasprotju s temeljnimi načeli civilnega procesnega prava držav članic, vključno z načelom dispozitivnosti in načelom, da sodišče ne sme odločati ultra petita.

52.

Obenem pa ta predlagani pristop zagotavlja sistem varstva, na katerem temelji Direktiva 93/13, in dejavno vlogo nacionalnih sodišč, ki v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točkah 46 in 47 teh sklepnih predlogov, po uradni dolžnosti ugotavljajo nepoštenost pogodbenih pogojev, ki jih potrošnik ni izpodbijal. ( 36 )

53.

Poleg tega je razvidno, da je predlagani pristop skladen tudi s sodno prakso in prakso nekaterih držav članic. ( 37 ) Na primer, v Franciji morajo sodišča v potrošniških sporih razveljaviti nepoštene pogoje, če je njihova nepoštenost razvidna iz elementov spora. ( 38 ) Na Nizozemskem je Hoge Raad (vrhovno sodišče) v sodbi Heesakkers/Voets ( 39 ) odločilo, da mora sodišče, če ima vse potrebne dejanske in pravne elemente, na podlagi katerih sumi, da določena pogodba spada na področje uporabe Direktive 93/13 in vsebuje pogodbeno določilo, ki je v smislu te direktive nepošteno, obravnavati to vprašanje, tudi če tožba ali odgovor na tožbo ne temelji na navedbah, ki bi takšen preizkus zahtevale. V Španiji pa je iz sodb Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) razvidno, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti opraviti nadzor nad nepoštenostjo pogodbenih pogojev takoj, ko ima za to potrebne pravne in dejanske elemente. ( 40 ) Poleg tega se ob upoštevanju stališča, ki ga je predstavila madžarska vlada (glej točki 31 in 32 teh sklepnih predlogov), zdi, da preizkus nepoštenosti, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče na Madžarskem, zajema tiste pogoje, katerih nepoštenost je mogoče ugotoviti na podlagi spisa.

54.

S sklicevanjem na stališča madžarske vlade in Komisije (glej točki 31 in 36 teh sklepnih predlogov) je treba preučiti, ali v okoliščinah, v katerih ima nacionalno sodišče indice ali sumi, da bi bili lahko pogodbeni pogoji, ki so povezani s predmetom spora in s pravnimi ali dejanskimi elementi v spisu, nepošteni, Direktiva 92/13 zahteva, da ima sodišče možnost, da po uradni dolžnosti opravi poizvedbe, da bi to preverilo?

55.

Menim, da člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 zahtevata, da mora imeti nacionalno sodišče možnost, da po uradni dolžnosti opravi poizvedbe, potrebne za dopolnitev spisa, na primer da pozove stranke k predložitvi pojasnil ali listinskih dokazov, da bi pridobilo potrebne pravne in dejanske elemente za izvedbo preizkusa nepoštenosti pogodbenega pogoja po uradni dolžnosti. Tako menim iz naslednjih razlogov.

56.

V zadevi VB Pénzügyi Lízing ( 41 ) je madžarsko sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe Sodišču med drugim postavilo vprašanje, ali mora nacionalno sodišče v položaju, ko se začne spraševati o morebitni nepoštenosti pogodbenega pogoja o izključni krajevni pristojnosti sodišča, po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe za ugotovitev dejanskih in pravnih elementov, potrebnih za preizkus nepoštenosti pogoja, če nacionalna procesna pravila take poizvedbe dopuščajo le na predlog ene od strank.

57.

Sodišče je v sodbi ( 42 ) ugotovilo, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe za ugotovitev, ali pogoj o izključni krajevni pristojnosti sodišča iz pogodbe, ki je predmet spora, ki mu je bil predložen, in ki je bila sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, spada na področje uporabe Direktive 93/13, in, če spada, po uradni dolžnosti presoditi morebitno nepoštenost takega pogoja. Sodišče je razdelilo preizkus v dve fazi in poudarilo, da mora sodišče v prvi fazi „v vseh primerih in ne glede na pravila nacionalnega prava“ ugotoviti, ali sporni pogoj spada na področje uporabe te direktive, in, če spada, v drugi fazi preizkusiti ta pogoj glede na zahteve v zvezi z nepoštenostjo v skladu s to direktivo, po potrebi po uradni dolžnosti.

58.

Sodišče je sodbo v zadevi VB Pénzügyi Lízing potrdilo tudi v poznejših zadevah, ki so se včasih nanašale na pogodbeni pogoj o izključni krajevni pristojnosti, ( 43 ) ali pa je bolj na splošno navedlo, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preveriti, ali pogoj iz pogodbe, ki je bila sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, spada na področje uporabe Direktive, in, če spada, po uradni dolžnosti presoditi morebitno nepoštenost takega pogoja. ( 44 )

59.

Kljub temu se zdi, da so v tej sodni praksi, ki izhaja iz sodbe VB Pénzügyi Lízing, ostala nerešena nekatera vprašanja, zlasti glede tega, ali je obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti opravi poizvedbe, omejena na področje uporabe Direktive 93/13 ( 45 ) ali pa se lahko nanaša tudi na oceno nepoštenosti, in kaj natančno lahko takšne poizvedbe zajemajo.

60.

Če na zadevo pogledamo s primerjalnega vidika, se zdi, da civilno procesno pravo držav članic sodiščem praviloma daje pristojnost, da stranke pozovejo k predložitvi dodatnih dokazov in da strankam postavljajo vprašanja za pojasnitev, medtem ko se pristopi držav članic razlikujejo, ko gre za dejansko izvajanje tako imenovanih „pripravljalnih ukrepov“ – na primer, ko sodišča po uradni dolžnosti zbirajo dokaze tako, da po uradni dolžnosti zaslišijo priče, pozovejo tretje stranke k predložitvi dokazov, zaslišijo izvedence ali opravijo obiske – ki presegajo golo postavljanje vprašanj ali zahtev strankam po predložitvi dodatnih listin. ( 46 )

61.

Na podlagi tega je mogoče šteti, da so poizvedbe, ki jih nacionalno sodišče zaradi dopolnitve spisa opravi po uradni dolžnosti, kot so pozivi k predložitvi pojasnil ali listinskih dokazov, ki jih sodišče naslovi na stranke v postopku, da bi ugotovilo morebitno nepoštenost pogodbenega pogoja, ustrezno sredstvo za zagotavljanje sistema varstva potrošnikov iz Direktive 93/13, ki nacionalnemu sodišču omogoča, da na podlagi določb te direktive po uradni dolžnosti preizkusi nepoštene pogodbene pogoje.

62.

Dejstvo, da je Sodišče v sodni praksi izpostavilo potrebo po zagotovitvi zadostnih dokazov, da bi se bilo mogoče sklicevati na Direktivo 93/13, se lahko šteje za podporo stališču, da mora imeti nacionalno sodišče na voljo zadostne pravne in dejanske elemente za izvedbo preizkusa po uradni dolžnosti in da ima po potrebi možnost, da v ta namen po uradni dolžnosti opravi potrebne poizvedbe.

63.

Na primer, Sodišče je v sodbi Profi Credit Polska ( 47 ) razsodilo, da v okoliščinah obravnavane zadeve, v kateri nacionalno sodišče odloča o zahtevku, vloženem na podlagi pogodbe o potrošniškem kreditu, pri čemer resno podvomi v nepoštenost določil, o katerih sta se stranki dogovorili, in ne razpolaga s potrebnimi pravnimi in dejanskimi elementi, člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 zahtevata, da mora to sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so določila, o katerih sta se stranki dogovorili, nepoštena, in da mora biti navedenemu sodišču v zvezi s tem omogočeno, da zahteva predložitev dokumentov, ki pomenijo podlago tega zahtevka, tako da se lahko prepriča, ali so pravice, ki jih imajo potrošniki na podlagi te direktive, spoštovane. Sodišče je poudarilo, da taka zahteva ni v nasprotju z načelom dispozitivnosti, saj se umešča v dokazni okvir postopka.

64.

Po drugi strani pa je treba opozoriti, da Sodišču niso bile predložene nobene trditve o tem, da bi bila obveznost, v skladu s katero mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti sprejeti obsežnejše „pripravljalne ukrepe“, kot so bili obravnavani v točki 60 teh sklepnih predlogov, v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve potrebna za zagotavljanje sistema varstva potrošnikov iz Direktive 93/13. O tem vprašanju mora načeloma odločiti nacionalno sodišče, in sicer po prostem preudarku ter na podlagi upoštevnega nacionalnega procesnega prava in ob upoštevanju prava Unije. ( 48 )

65.

Nazadnje, menim, da vprašanje zastopanja po odvetniku v okoliščinah obravnavane zadeve ni upoštevno za presojo obsega preizkusa nepoštenosti pogojev na podlagi Direktive 93/13, ki ga morajo nacionalna sodišča opraviti po uradni dolžnosti.

66.

Seveda priznavam, da je obseg, v katerem nacionalna sodišča dejavno posredujejo v postopku in/ali po uradni dolžnosti zastavljajo vprašanja, s primerjalnega vidika celo v državah članicah, ki načelo dispozitivnosti dosledno spoštujejo, odvisen od raznih okoliščin, vključno s tem, ali je stranka zastopana po odvetniku, in da se od sodišč v nekaterih državah članicah lahko pričakuje, da bodo zaradi zmanjšanja neenakosti med strankama dejavneje sodelovala takrat, ko šibkejša stranka ni zastopana po odvetniku. ( 49 )

67.

Ne glede na to pa sistem varstva, ki ga zagotavlja Direktiva 93/13, in obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogodbenih pogojev, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča, navedene v točkah 46 in 47 teh sklepnih predlogov, kot je navedla tudi madžarska vlada, temeljita na neravnotežju, ki med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom obstaja ob sklenitvi pogodbe, ne pa ob uveljavljanju pravic, ki izhajajo iz te pogodbe.

68.

Zato velja, kot je Sodišče razsodilo v sodbi Rampion in Godard, ( 50 ) ki se je nanašala na razlago zakonodaje Unije v zvezi s potrošniškimi krediti, ( 51 ) da dejstvo, da je postopek sprožil potrošnik in da potrošnika v tem postopku zastopa odvetnik, ne upravičuje drugačnega zaključka glede tega, da je treba sodiščem omogočiti ukrepanje po uradni dolžnosti, saj je treba vprašanje preizkusa po uradni dolžnosti rešiti neodvisno od konkretnih okoliščin posamezne zadeve. Takšno razlogovanje je mogoče uporabiti tudi v zvezi z oceno preizkusa nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki ga nacionalna sodišča na podlagi Direktive 93/13 izvajajo po uradni dolžnosti, zlasti ker je Sodišče ugotovitve, do katerih je prišlo v sodni praksi v zvezi z Direktivo 93/13, uporabilo tudi v okoliščinah navedene zadeve. ( 52 )

69.

Glede na navedeno menim, da mora nacionalno sodišče na podlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenih pogojev, ki so povezani s predmetom spora in s pravnimi ali dejanskimi elementi v spisu. Navedeni določbi ravno tako zahtevata, da mora imeti nacionalno sodišče možnost, da po uradni dolžnosti opravi poizvedbe, potrebne za dopolnitev spisa, da bi pridobilo potrebne pravne in dejanske elemente za izvedbo preizkusa nepoštenosti.

70.

Predložitveno sodišče želi z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavani skupaj, v bistvu pridobiti pojasnilo, ali mora nacionalno sodišče, če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, v skladu s členi 4(1), 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 v okviru preizkusa nepoštenosti konkretnega pogodbenega pogoja preizkusiti tudi nepoštenost vseh ostalih pogodbenih pogojev.

71.

Ugotavljam, da je treba na ti vprašanji odgovoriti tako, da nacionalnemu sodišču na podlagi členov 4(1), 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 pri celoviti presoji pogodbe zaradi preizkusa nepoštenosti konkretnega pogodbenega pogoja ni treba po uradni dolžnosti samostojno preizkusiti tudi nepoštenosti vseh ostalih pogodbenih pogojev. Razlogi za tako ugotovitev so naslednji.

72.

Opozoriti je treba, da člen 4(1) Direktive 93/13 v upoštevnem delu določa, da „je treba nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen“. ( 53 ) Ta določba je del okvira za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev iz Direktive 93/13. ( 54 )

73.

Kot je Sodišče v zvezi s to določbo razsodilo v sodbi Banif Plus Bank, ( 55 ) mora nacionalno sodišče pri presoji morebitne nepoštenosti pogodbenega pogoja, na katerem temelji zahtevek, o katerem odloča, upoštevati vse preostale pogodbene pogoje, in torej ne le pogoje, na katerih temelji zahtevek, o katerem odloča.

74.

To pomeni, da je potrebna celovita presoja pogodbenih pogojev. ( 56 ) Kot je namreč poudaril generalni pravobranilec M. Saugmandsgaard Øe, „[k]ar zadeva presojo nepoštenosti, pogodbenega pogoja […] ni mogoče ločiti od njegovega konteksta. Zato ta presoja ni absolutna, ampak prej relativna, saj je odvisna od posebnih dejstev, ki so obstajala v času sklenitve pogodbe, zato je učinek vseh pogodbenih pogojev kumulativen.“ ( 57 )

75.

Nacionalno sodišče mora torej na podlagi člena 4(1) Direktive 93/13 v okviru preizkusa nepoštenosti konkretnega pogodbenega pogoja upoštevati vse ostale pogodbene pogoje. Vendar pa to ne pomeni, da mora nacionalno sodišče v okviru te presoje na podlagi členov 6(1) in 7(1) navedene direktive po uradni dolžnosti samostojno preizkusiti tudi nepoštenost teh ostalih pogojev.

76.

Kljub temu pa lahko nacionalno sodišče, kot sta navedli madžarska vlada in Komisija, v postopku izvajanja te celovite presoje naleti na pogodbene pogoje, ki lahko štejejo za nepoštene in ki jih mora sodišče ob upoštevanju sodne prakse Sodišča preizkusiti po uradni dolžnosti, če ima na voljo pravne in dejanske elemente, potrebne za tak preizkus (glej točko 48 teh sklepnih predlogov). Čeprav dejstva, da nacionalno sodišče zaradi presoje nepoštenosti konkretnega pogodbenega pogoja upošteva tudi druge pogodbene pogoje, ne bi smeli enačiti s preizkusom po uradni dolžnosti, pa lahko to spodbudi takšen preizkus katerega koli izmed teh pogodbenih pogojev, če so za to na voljo potrebni dejanski in pravni elementi.

77.

Glede na navedeno menim, da nacionalnemu sodišču na podlagi členov 4(1), 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 pri celoviti presoji pogodbe zaradi preizkusa nepoštenosti konkretnega pogodbenega pogoja ni treba po uradni dolžnosti samostojno preizkusiti tudi nepoštenosti vseh ostalih pogodbenih pogojev.

78.

Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska), odgovori: