1. 

Nemška carinska uprava od podjetij, ki želijo pridobiti ali ohraniti status pooblaščenega gospodarskega subjekta (v nadaljevanju: AEO), na podlagi katerega so upravičena do ugodnejše obravnave kot preostali uvozniki in izvozniki, zahteva nekatere osebne podatke njihovega vodstva in v njih zaposlenih oseb.

2. 

Vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na meje, ki so za take zahteve v pravu Unije določene bodisi konkretno na carinskem področju bodisi na področju varstva osebnih podatkov.

3.

Člen 38 Uredbe št. 952/2013 ( 2 ) določa:

„1.   Gospodarski subjekt s sedežem na carinskem območju Unije, ki izpolnjuje merila iz člena 39, lahko zaprosi za status pooblaščenega gospodarskega subjekta.

[…]

2.   Status pooblaščenega gospodarskega subjekta zajema naslednji vrsti dovoljenj:

[…]“

4.

Člen 39(a) določa:

„Merila za podelitev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta so naslednja:

[…]“.

5.

Člen 24(1) določa:

„[…]

Če vložnik ni fizična oseba, se šteje, da je merilo iz člena 39(a) zakonika izpolnjeno, če v zadnjih treh letih nobena od naslednjih oseb ni huje ali ponavljajoče kršila carinske zakonodaje in davčnih predpisov ter ni storila hujših kaznivih dejanj v zvezi s svojo gospodarsko dejavnostjo:

6.

Člen 1 določa:

„1.   Ta uredba določa prehodne ukrepe za sredstva za izmenjavo in shranjevanje podatkov iz člena 278 zakonika, dokler elektronski sistemi, ki so potrebni za uporabo določb zakonika, še ne delujejo.

2.   Zahteve glede podatkov, oblik in kod, ki se uporabljajo za prehodna obdobja, določena v tej uredbi, Delegirani uredbi (EU) 2015/2446 in Izvedbeni uredbi (EU) 2015/2447, so določene v Prilogah k tej uredbi.“

7.

Člen 5 določa:

„1.   Do datuma posodobitve sistema AEO iz Priloge k Izvedbenemu sklepu 2014/255/EU carinski organi lahko dovolijo, da se v zvezi z zahtevki in odločbami za AEO ali v zvezi s katerim koli poznejšim dogodkom, ki bi lahko vplival na prvotni zahtevek ali odločbo, uporabijo sredstva, ki niso tehnike elektronske obdelave podatkov.

2.   V primerih, na katere se nanaša odstavek 1 tega člena, velja:

8.

Točka 19 pojasnjevalnih opomb iz priloge 6 se nanaša na vsebino obrazca za zahtevek za status AEO:

„Ime, datum in podpis vložnika:

Podpis: podpisnik navede tudi svoj službeni položaj. Podpisnik mora biti vedno oseba, ki predstavlja vložnika kot celoto.

Ime: ime in žig vložnika.

[…]

[…]“

9.

Člen 4 določa:

„V tej uredbi

[…]“.

10.

Člen 5 določa:

„Osebni podatki so:

[…].“

11.

Člen 6 določa:

„1.   Obdelava je zakonita le in kolikor je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

[…]

[…]

[…]

2.   Države članice lahko ohranijo ali uvedejo podrobnejše določbe, da bi prilagodile uporabo pravil te uredbe v zvezi z obdelavo osebnih podatkov za zagotovitev skladnosti s točkama (c) in (e) odstavka 1, tako da podrobneje opredelijo posebne zahteve v zvezi z obdelavo ter druge ukrepe za zagotovitev zakonite in poštene obdelave, tudi za druge posebne primere obdelave iz poglavja IX.

3.   Podlaga za obdelavo iz točk (c) in (e) odstavka 1 je določena v skladu s:

Namen obdelave se določi v navedeni pravni podlagi ali pa je ta v primeru obdelave iz točke (e) odstavka 1 potrebna za opravljanje naloge, ki se izvaja v javnem interesu, ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu. […] Pravo Unije ali pravo države članice izpolnjuje cilj javnega interesa in je sorazmerno z zakonitim ciljem, za katerega si prizadeva.

4.   Kadar obdelava podatkov za drug namen kot za tistega, za katerega so bili osebni podatki zbrani, ne temelji na privolitvi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali na pravu Unije ali pravu države članice, kar predstavlja potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za uresničevanje ciljev iz člena 23(1), upravljavec, da bi ocenil, ali je obdelava za drug namen združljiva z namenom, za katerega so bili osebni podatki prvotno zbrani, med drugim upošteva:

12.

Člen 23(1)(e) določa:

„Pravo Unije ali pravo države članice, ki velja za upravljavca ali obdelovalca podatkov, lahko z zakonodajnim ukrepom omeji obseg obveznosti in pravic iz členov 12 do 22 in člena 34, pa tudi člena 5, kolikor njegove določbe ustrezajo pravicam in obveznostim iz členov 12 do 22, če taka omejitev spoštuje bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter je potreben in sorazmeren ukrep v demokratični družbi za zagotavljanje:

[…]

13.

Člen 139a(1) v različici, ki se uporabi za dejansko stanje, določa:

„Bundeszentralamt für Steuern [(osrednji zvezni urad za davke)] vsakemu davčnemu zavezancu dodeli enotno in trajno oznako (identifikacijsko oznako) zaradi nedvoumne identifikacije v davčnem postopku; davčni zavezanec ali tretja oseba, ki podatke tega davčnega zavezanca posreduje finančnim organom, navede identifikacijsko oznako pri vlogah, izjavah ali sporočilih finančnim organom. Sestavljena je iz zaporedja številk, ki ne sme biti sestavljeno ali izpeljano iz drugih podatkov o davčnem zavezancu; zadnja številka je kontrolni znak […]“.

14.

Člen 139b določa:

„(1)   Posamezniku ne sme biti dodeljena več kot ena identifikacijska številka […]

(2)   Finančni organi lahko identifikacijsko številko pridobijo in uporabijo le, če je to potrebno za izpolnjevanje njihovih zakonskih nalog ali če zakonska določba izrecno dovoljuje ali nalaga pridobitev in uporabo identifikacijske številke. Drugi javni ali zasebni subjekti lahko:

(3)   Bundeszentralamt für Steuern hrani te podatke glede posameznikov:

[…]

[…]

(4)   Podatki, navedeni v odstavku 3, se hranijo, da se

15.

Člen 38(1) in (3) v različici, ki se je uporabljala ob nastanku dejanskega stanja, določa:

„(1)   Pri dohodkih iz zaposlitve se dohodnina pobira z odtegljaji od plače (davek na plače), če plačo izplačuje delodajalec […]

[…]

(3)   Delodajalec davek na plače za račun delavca odtegne pri vsakem izplačilu plače […]“.

16.

Člen 39(1) in (4) določa:

„(1)   Za izvedbo odtegljaja davka na plače se na zahtevo delavca oblikujejo merila odtegljaja […]

[…]

(4)   Merila odtegljaja davka na plače so

[…]“.

17.

Člen 39e določa:

„(1)   Bundeszentralamt für Steuern za vsakega delavca načeloma samodejno določi davčni razred in število davčnih olajšav za otroke, ki se upoštevajo pri davčnih razredih od I do IV […], kot merili odtegljaja davka na plače (člen 39(4), prvi stavek, točki 1 in 2) […]. Če finančni urad oblikuje merila odtegljaja davka na plače v skladu s členom 39, jih sporoči Bundeszentralamt für Steuern, da ta omogoči avtomatiziran priklic s strani delodajalca […]

(2)   Bundeszentralamt für Steuern za to, da delodajalcu omogoči avtomatiziran priklic meril odtegljaja davka na plače, ta shranjuje ob navedbi identifikacijske številke in – za vsakega davčnega zavezanca – poleg podatkov, določenih v členu 139b(3) Abgabenordnung, še teh podatkov:

[…]

(4)   Delavec mora vsakemu svojemu delodajalcu zaradi omogočitve priklica meril odtegljaja davka na plače ob začetku delovnega razmerja sporočiti

[…]

Delodajalec ob začetku delovnega razmerja pri Bundeszentralamt für Steuern za delavca z daljinskim prenosom pridobi elektronska merila odtegljaja davka na plače in jih prenese na plačni račun delavca. […]

[…]“

18.

Družba Deutsche Post je imetnica carinskih dovoljenj, ki jih je pridobila na podlagi Uredbe (EGS) št. 2913/92 ( 6 ) in Uredbe (EGS) št. 2454/93 ( 7 ) ter na podlagi katerih ima status pooblaščene prejemnice in pooblaščene pošiljateljice. Ima tudi splošno zavarovanje za uporabo postopka tranzita Unije ali skupnega tranzita, odkar se je začel v celoti uporabljati novi carinski zakonik Unije pa tudi dovoljenje za upravljanje prostorov za začasno hrambo blaga.

19.

Hauptzollamt (glavni carinski urad) je z dopisom z dne 19. aprila 2017 družbo Deutsche Post pozval, naj do 19. maja 2017 izpolni del I (podatki o podjetju) vprašalnika za samooceno, ki je dostopen na spletu. Ta vprašalnik je med drugim vseboval ta vprašanja:

„1.1.2 Navedite, če je to upoštevno za statusno-pravno obliko vašega podjetja:

[…]

1.1.6 Navedite najpomembnejše vodilne uslužbence (izvršne direktorje/ice, vodje oddelkov, vodjo računovodstva, vodjo oddelka za carinske zadeve itd.) podjetja in opišite pravila glede zastopanja. Navedeni morajo biti vsaj ime, priimek, datum rojstva, davčna številka in pristojni finančni urad.

[…]

1.3.1. Navedite osebe, ki so v vaši organizaciji odgovorne za carinske zadeve, ali osebe, ki obravnavajo carinske zadeve (npr. uslužbenci/ke za carinske zadeve, vodja oddelka za carinske zadeve) z imenom, priimkom, datumom rojstva, davčno številko, pristojnim finančnim uradom in položajem v organizaciji.“

20.

Glavni carinski urad je družbo Deutsche Post opozoril, da če ne bo ustrezno sodelovala, ne bo mogoče ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za dovoljenje v skladu s carinskim zakonikom. Prav tako jo je opozoril, da bo preklical dovoljenja brez časovne omejitve, če ne bo sodelovala ali če teh pogojev ne bo več izpolnjevala.

21.

Družba Deutsche Post je pri predložitvenem sodišču vložila tožbo, s katero je nasprotovala zahtevi, da glavnemu carinskemu uradu sporoči davčne številke oseb, navedenih v vprašalniku za samooceno, ter zanje pristojne finančne urade. Predlagala je, naj sodišče ugotovi, da na ta del vprašalnika ni dolžna odgovoriti.

22.

Družba Deutsche Post v utemeljitev svoje tožbe navaja:

23.

Glavni carinski urad je oporekal trditvam družbe Deutsche Post in navedel, da je zahteva po razkritju davčnih številk nujna za ustrezno identifikacijo oseb v okviru poizvedbe pri finančnih uradih. Izmenjava informacij je določena le za primer, če imajo finančni uradi vednost o hujših ali ponavljajočih se kršitvah davčnih predpisov. V zvezi s tem končani kazenski ali prekrškovni postopki niso upoštevni. Ponavljajoče se kršitve davčnih predpisov se upošteva le, če je njihova pogostost nesorazmerna glede na značaj in obseg gospodarske dejavnosti vložnika.

24.

Glavni carinski urad meni, da je krog oseb, na katere se nanašajo vprašanja, v skladu s členom 24(1), drugi pododstavek, IUCZ in Smernicami Komisije o AEO. Urad v vsakem posameznem primeru glede na oceno tveganja odloči, za katere konkretne osebe je treba izvesti izmenjavo podatkov s finančnimi uradi. V primeru velikih oddelkov za carinske zadeve se pri osebah, ki obravnavajo carinske zadeve, vpogled omeji na vodstvo in odgovorne osebe teh oddelkov.

25.

Finanzgericht Düsseldorf (finančno sodišče Düsseldorf, Nemčija) ima dvome glede tega, ali vpogled v zahtevane osebne podatke (davčne številke in finančni uradi, pristojni za pobiranje dohodnine v zvezi z osebami iz točk 1.1.2(c), 1.1.6 in 1.3.1 vprašalnika) pomeni zakonito obdelavo teh podatkov v skladu z UVP in členom 8(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

26.

Dvomi tudi o tem, ali je nujno poseči po osebnih podatkih delavcev in članov nadzornega odbora tožeče stranke, ki so bili zbrani za odmero dohodnine, saj ti podatki niso neposredno povezani niti s presojo carinskopravne zanesljivosti družbe Deutsche Post niti z njeno gospodarsko dejavnostjo.

27.

V tem okviru je navedeno sodišče odločilo, da Sodišču predloži to vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali je treba člen 24(1), drugi pododstavek, Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije razlagati tako, da lahko v skladu z njim carinski organ od vložnika zahteva, da navede davčne številke, ki jih je nemški Bundeszentralamt für Steuern (zvezni davčni urad) dodelil za namene pobiranja dohodnine, in davčne urade, pristojne za odmero dohodnine, glede članov nadzornega sveta vložnika in pri njem zaposlenih izvršnih direktorjev, vodij oddelkov, vodij računovodstva, vodij oddelkov za carinske zadeve ter oseb, odgovornih za carinske zadeve, in oseb, ki obravnavajo carinske zadeve?“

28.

Pisna stališča so predložili družba Deutsche Post, glavni carinski urad, vlade Španije, Madžarske in Italije ter Komisija. Obravnave, opravljene 5. julija 2018, so se udeležili družba Deutsche Post, glavni carinski urad in Komisija.

29.

Pred vsebinsko preučitvijo je treba razjasniti, katere določbe Unije o varstvu osebnih podatkov se uporabijo v tej zadevi.

30.

Zahtevek za razkritje osebnih podatkov je bil družbi Deutsche Post poslan 19. aprila 2017, torej pred datumom začetka veljavnosti (25. maj 2018) UVP. Tedaj se je uporabljala Direktiva 95/46/ES ( 8 ), čeprav tako predložitveno sodišče kot vse udeleženke postopka predhodnega odločanja z izjemo Komisije izhajajo iz tega, da se uporabi navedena uredba.

31.

Pojasnilo za to očitno razhajanje bi utegnila biti narava nacionalnega postopka v glavni stvari. Kot je bilo pojasnjeno na obravnavi, družba Deutsche Post ni vložila ničnostne tožbe (Anfechtungsklage), ki bi jo sodišče moralo presojati glede na zakonodajo, ki se je uporabljala ob nastanku dejanskega stanja, temveč ugotovitveno tožbo (Feststellungsklage), ( 9 ) o kateri je treba odločiti glede na zakonodajo, ki se uporablja med obravnavo in ob izreku sodbe.

32.

Predložitveno sodišče samo razlaga nacionalno procesno pravo, glede katerega se Sodišče ne opredeli. Če torej na podlagi nacionalnih predpisov meni, da je treba o sporu odločiti – ratione temporis – ob upoštevanju UVP, in ne Direktive 95/46, mu mora Sodišče podati razlago UVP, in ne Direktive 95/46. ( 10 )

33.

Z vprašanjem za predhodno odločanje se prosi za razlago, ne pa morebitno ugotovitev neveljavnosti člena 24(1) IUCZ; pri tej razlagi bo treba upoštevati UVP ter člena 7 in 8 Listine. ( 11 ) Predložitveno sodišče ni predpostavilo – ponavljam – morebitne neveljavnosti tega člena, ki zgolj določa pogoje za priznanje statusa AEO in ki sam po sebi ne zahteva niti prenosa niti obdelave osebnih podatkov s strani tretjega.

34.

Na podlagi statusa AEO se gospodarskim subjektom priznajo ugodnosti ( 12 ) in se jih glede njihovih carinskih operacij na vsem ozemlju Unije šteje za zaupanja vredne (člen 5(5) carinskega zakonika). Med temi ugodnostmi izstopa, kot je določeno v členu 38(6) tega zakonika, ta, da so pri carinskih kontrolah upravičeni do ugodnejše obravnave kot drugi gospodarski subjekti. Glede na vrsto podeljenega dovoljenja se v zvezi z AEO izvaja manj fizičnih kontrol in kontrol dokumentov.

35.

Ker morajo imeti AEO preverjeno zanesljivost in ugled, morajo biti za podelitev tega statusa izpolnjeni pogoji iz člena 39 carinskega zakonika, ( 13 ) in sicer:

36.

Ti pogoji veljajo za vse gospodarske subjekte, ki vložijo zahtevek za status AEO, ne glede na to, ali gre za pravne ali fizične osebe. Ker je družba Deutsche Post pravna oseba, se v tej zadevi zahteva po odsotnosti hujših ali ponavljajočih se kršitev carinske zakonodaje in davčnih predpisov ter neobstoju obsodb za hujša kazniva dejanja v zvezi z njeno gospodarsko dejavnostjo nanaša tudi na nekatere od njenih zaposlenih (te s pomembnejšimi funkcijami, ki so našteti v nadaljevanju). ( 14 ) Tako je določeno v členu 24 IUCZ, ki je bil sprejet za izvajanje člena 39(a) carinskega zakonika. ( 15 )

37.

V skladu s členom 24 IUCZ morata zgoraj opisano zahtevo izpolnjevati „oseba, ki vodi vložnika ali nadzoruje njegovo upravljanje“, in „zaposleni, odgovoren za carinske zadeve vložnika“. ( 16 )

38.

S členom 24 IUCZ je zamejen krog oseb, ki so lahko predmet nadzora in na katere se lahko nanašajo zahteve za informacije carinskih organov. Ti morajo ta člen upoštevati tudi glede namena zbiranja podatkov o teh osebah.

39.

Logika člena 24 IUCZ je ta, da morajo za podelitev ( 17 ) statusa AEO carinski organi razpolagati z nekaterimi podatki vodilnih odgovornih oseb v podjetjih ter fizičnih oseb, ki vodijo njihove carinske dejavnosti. ( 18 )

40.

Dikcija člena 24 IUCZ je restriktivna: v njem sta omenjena le oseba, ki vodi (gospodarski subjekt, ki vloži zahtevek za status AEO) ali nadzoruje njegovo upravljanje, in zaposleni, odgovoren za carinske zadeve. V določbi je uporabljena ednina, zaradi česar jo je treba razlagati ozko; v prid temu govori tudi dejstvo, da so informacije, ki se posredujejo, osebni podatki. Na podlagi določbe sekundarnega prava, kakršna je priloga 6 Delegirane uredbe 2016/341, ki je hierarhično nižji predpis kot člen 24 IUCZ, se področje uporabe ratione personae tega člena ne more razširiti.

41.

Carinski organi lahko torej zahtevajo le osebne podatke:

42.

Izhajajoč iz te premise se strinjam z mnenjem predložitvenega sodišča, da v členu 24 IUCZ ni podlage za zahtevo po predložitvi osebnih podatkov članov nadzornega sveta ali svetovalnega odbora podjetja. Prav tako v tej določbi ni podlage za zahtevo po podatkih vodij drugih oddelkov in vodij računovodstva, če te osebe niso pooblaščene tudi za sprejemanje končnih odločitev v podjetju ali se ne ukvarjajo z njegovimi carinskimi zadevami.

43.

V skladu s členom 24 IUCZ se lahko – kot sem že navedel – zbirajo le podatki, ki so nujni za preverjanje neobstoja „huj[ših] ali ponavljajoč[ih] krši[tev] carinske zakonodaje in davčnih predpisov“ ter obsodb za „hujš[a] kazniv[a] dejanj[a] v zvezi s svojo gospodarsko dejavnostjo“.

44.

To je torej edini namen, zaradi katerega lahko carinski organi zbirajo podatke. Vendar z določbo ni pojasnjeno, kateri podatki so primerni za doseganje tega cilja: to določijo države članice, pri čemer morajo dosledno upoštevati, da gre lahko le za podatke, ki so nujni za nedvoumno ugotovitev (ne)obstoja ravnanj, ki vplivajo na zanesljivost vodilnih odgovornih oseb podjetja.

45.

Za preverjanje tega, ali zgoraj omenjeni zaposleni podjetja, ki je zaprosilo za status AEO, morda nimajo verodostojnosti, potrebne za uživanje zaupanja carinske uprave, so v skladu s členom 24 IUCZ upoštevne tri kategorije kršitev:

46.

Katere podatke lahko carinski organi v skladu s členom 24 IUCZ zbirajo za ugotavljanje obstoja teh kršitev v okviru postopka za podelitev statusa AEO?

47.

Glavni carinski urad trdi, da mora poznati davčne številke vodstva družbe Deutsche Post in pri njej zaposlenih oseb, ki nadzorujejo upravljanje carinskih zadev, ter naslove davčnih uradov, ki so zanje pristojni. Trdi, da lahko le tako ugotovi, ali so storili hujše ali ponavljajoče se kršitve davčnih predpisov, saj v Nemčiji velik del davkov upravljajo lokalni organi. Davčna številka naj bi bila osnovni podatek, na podlagi katerega se te organe lahko natančno zaprosi za potrebne podatke v zvezi s temi osebami.

48.

Družba Deutsche Post pa trdi, da položaj njenih zaposlenih v zvezi z dohodnino ni upošteven za presojo, ali so storili hujše ali ponavljajoče kršitve davčnih predpisov. Razkritje davčnih številk naj torej ne bi bilo niti potrebno niti primerno za ugotavljanje njihove zanesljivosti pri upravljanju carinskih zadev.

49.

Iz pisnih stališč in na obravnavi podanih pojasnil je razvidno, da je davčna številka osebni identifikator, ki se v razmerjih med fizičnimi osebami in nemško davčno upravo uporablja za različne namene. Ni sporno, da je namenjena predvsem za upravljanje dohodnine, kar pojasnjuje, zakaj je v sporu v glavni stvari povezana z naslovi davčnih uradov, ki so pristojni za njeno odmero.

50.

Za razlago nemškega prava ni pristojno Sodišče, ampak predložitveno sodišče. To navaja, da se davčne številke, ki jih je Bundeszentralamt für Steuern dodelil zaposlenim družbe Deutsche Post (člen 139a(1), prvi stavek, davčnega zakonika), lahko zbirajo in shranjujejo le za pobiranje dohodnine z odtegljajem davka na plače (člen 39e(4), prvi stavek, točka 1, zakona o dohodnini).

51.

Osebni podatki delavcev družbe Deutsche Post, ki se zberejo z navedenim namenom, v skladu z navedbami predložitvenega sodišča niso neposredno povezani z gospodarsko dejavnostjo tega podjetja in zato niso upoštevni za presojo njegove zanesljivosti glede carinskih zadev. ( 23 )

52.

Vendar menim, da z vidika carinske zakonodaje ni ovir za to, da nemška uprava zahteva navedbo davčnih številk (in uradov, pristojnih za odmero dohodnine) vodstva in osebe, odgovorne za carinske zadeve podjetja, ki je vložilo zahtevek za podelitev statusa AEO. Ne glede na spodnje preudarke o varstvu teh osebnih podatkov je njihova navedba lahko potrebna za preverjanje, da navedene osebe niso storile kršitev.

53.

Trditev predložitvenega sodišča bi bila lahko upoštevna v primeru nepovezanosti (ki jo, kot se zdi, predpostavlja) med podatki, ki jih je mogoče pridobiti na podlagi davčne številke in ki se neizogibno nanašajo na vsako posamezno fizično osebo, in dejavnostjo podjetja. Vendar gre v predmetnem okviru prav za preverjanje tega, ali so fizične osebe, ki v subjektu, ki je vložil zahtevek za podelitev statusa AEO, izvajajo pomembne funkcije, v zadnjih treh letih same (in torej ne družba) storile dejanja, zaradi katerih niso vredne zaupanja, ter s svojo oporečnostjo (če so bile v preteklosti kaznovane) tako rekoč okužile subjekt, ki ga vodijo ali v katerem upravljajo carinske zadeve.

54.

Tako kot drugi primerljivi davčni podatki, kot jih je opredelilo Sodišče, ( 24 ) je tudi davčna številka „osebni podatek“ v smislu člena 4(1) UVP, ker gre za informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom. ( 25 )

55.

Navedba finančnih uradov, pristojnih za odmero dohodnine določene osebe, je v skladu s predložitvenim sklepom zaradi zvezne strukture nemškega sistema obdavčitve tesno povezana z davčno številko. V tem okviru jo je postransko mogoče šteti za davčni podatek v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom.

56.

Kot poudarja predložitveno sodišče, je na podlagi avtomatiziranega priklica davčne številke mogoč dostop do posebej občutljivih podatkov. ( 26 ) Gre torej za sredstvo, ki omogoča določitev osebe, ki ji je ta številka pripisana, in pridobitev nekaterih podatkov o njenem zasebnem in družinskem življenju, s katerimi razpolaga državna uprava.

57.

Dejavnost, ki se v okviru razmerij med carinsko upravo in prosilci za status AEO izvaja v zvezi z davčno številko, se lahko šteje za zbiranje ali razkritje s posredovanjem. V obeh primerih pride do obdelave osebnih podatkov v smislu člena 4(2) UVP. Nemška carinska uprava zahteva razkritje davčnih številk ter jih strukturira in uporabi za to, da od pristojnih finančnih uradov zahteva podatke o morebitnih hujših ali ponavljajočih se kršitvah davčnih predpisov, ki so jih storile te osebe. Obdelavo pomeni že samo prejetje teh podatkov, njihovo strukturiranje in naknadna uporaba za pridobitev informacij o teh osebah pa še toliko bolj. ( 27 )

58.

Sodišče je prav tako menilo, da gre za obdelavo osebnih podatkov, ko en javni organ podatke prenese na drugega, ( 28 ) pa tudi kadar delodajalec osebne podatke posreduje nacionalnemu organu. ( 29 ) Zato prenos osebnih podatkov vodilnih oseb in zaposlenih družbe Deutsche Post na glavni carinski urad pomeni „obdelavo osebnih podatkov“ za namene UVP.

59.

Člen 5(1)(b) UVP kot vodilno načelo obdelave določa načelo omejitve namena, v skladu s katerim so „osebni podatki […] zbrani za določene, izrecne in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati na način, ki ni združljiv s temi nameni“. ( 30 )

60.

Treba je torej odločiti, ali je to, da nemški carinski organi uporabljajo davčne številke vodilnih oseb in odgovornih za carinske zadeve v družbi Deutsche Post, katerih razkritje se od nje zahteva, skladno s ciljem, ki ga ima zbiranje teh osebnih podatkov po nacionalni zakonodaji.

61.

Predložitveno sodišče ima glede tega dvome ( 31 ) in meni, da med davčnimi številkami in finančnimi uradi, pristojnimi za odmero dohodnine vodilnih oseb in zaposlenih, ter carinskimi dejavnostmi družbe Deutsche Post ni neposredne povezave. Kot je bilo razjasnjeno na obravnavi in sem pojasnil zgoraj, se v skladu z nemškim pravom ti davčni podatki – v osnovi, toda ne izključno – uporabljajo v okviru delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem za pobiranje dohodnine.

62.

Davčne številke (postransko pa tudi navedba finančnih uradov, pristojnih za odmero dohodnine) so torej osebni podatki, ki niso bili zasnovani za to, da se jih v okviru razmerij med podjetjem in nemško carinsko upravo uporabi za pridobitev ali ohranitev statusa AEO. Zato gre za obdelavo osebnih podatkov, ki v nasprotju s pravilom iz člena 5(1)(b) UVP načeloma ni v skladu z namenom, za katerega so bili ti podatki zbrani.

63.

Vendar bi bila tovrstna obdelava osebnih podatkov lahko utemeljena. Zadostovalo bi na primer, če bi v skladu s členom 6(1)(a) UVP prizadete fizične osebe vanjo privolile. Vendar je iz spisa razvidno, da zaposleni v družbi Deutsche Post obdelavi nasprotujejo, zaradi česar ta rešitev ni upoštevna.

64.

Druge mogoče utemeljitve so navedene v členu 6(1), ( 32 ) v skladu s katerim je obdelava osebnih podatkov zakonita, če je potrebna „za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca“ (točka (c)), ali „za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu“ (točka (e)). ( 33 ) Za oba primera je s členom 6(3) UVP določeno, da mora biti podlaga za obdelavo določena v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za upravljavca.

65.

Zakonitost obdelave osebnih podatkov in zahteve za njihovo razkritje, ki jo je carinska uprava naslovila na družbo Deutsche Post, je utemeljena na zakonski obveznosti ( 34 ) carinske uprave, da zagotovi, da se status AEO podeli le podjetjem, katerih vodstvo in osebe, odgovorne za carinske zadeve, niso storile zgoraj navedenih kršitev. Ta zakonska obveznost v končni fazi izhaja iz člena 24 IUCZ. Zato menim, da je podana utemeljitev iz člena 6(1)(c) UVP.

66.

Zakonitost obdelave davčnih številk vodstva in odgovornega za carinske zadeve nekega podjetja v okviru podelitve statusa AEO lahko temelji tudi na „izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu“, (člen 6(1)(e) UVP), ( 35 ) saj je obdelava nujna za to, da lahko carinska uprava izvaja javno oblast, ki ji je bila priznana za nadziranje podjetij s statusom AEO. S podelitvijo tega statusa do neke mere pride do delegacije funkcij carinske kontrole na AEO, kar pa se kompenzira s širokimi pristojnostmi, ki jih ima uprava za preverjanje in nadziranje njihove zanesljivosti.

67.

Posledica zahteve za razkritje in obdelave osebnih podatkov, na katere se nanaša spor, ki sta zato, ker temeljita na členu 6(1)(c) in (e), zakoniti, so lahko nekatere omejitve pravic, ki so s členi od 12 do 22 UVP priznane imetnikom teh osebnih podatkov. Naloga predložitvenega sodišča je, da ugotovi, ali glavni carinski urad z obdelavo teh podatkov omejuje katero od pravic prizadetih oseb, na primer pravice do dostopa, popravka, izbrisa ali ugovora.

68.

Če so te omejitve podane, so lahko utemeljene na podlagi „drugih pomembnih ciljev v splošnem javnem interesu Unije ali države članice, zlasti pomembnega gospodarskega ali finančnega interesa Unije ali države članice, vključno z denarnimi, proračunskimi in davčnimi zadevami, javnim zdravjem in socialno varnostjo“ (člen 23(1)(c) UVP). Ukrep, s katerim so uvedene, bi moral poleg tega spoštovati „bistvo temeljnih pravic in svoboščin“ ter biti „potreben in sorazmeren […] v demokratični družbi“. ( 36 )

69.

Menim, da namen, da se v okviru podelitve statusa AEO zagotovi carinskopravna zanesljivost vodstva in odgovornega za carinske zadeve podjetja, z gospodarskega, davčnega in proračunskega vidika ustreza cilju splošnega javnega interesa Unije in nemške države. Nadzor zanesljivosti AEO bo pripomogel k učinkovitejšemu pobiranju carinskih dajatev, ki spadajo med lastna sredstva Unije, ki jih države članice zbirajo in v proračun Unije vplačujejo po odbitku odstotka za stroške upravljanja.

70.

Oporečnost vodstva podjetja in osebe, ki je v njem odgovorna za carinske zadeve, je dejavnik, zaradi katerega je lahko ogrožena carinskopravna zanesljivost tega podjetja, kar ima neposreden vpliv na podelitev statusa AEO. ( 37 ) Kot sem navedel v sklepnih predlogih v zadevi Impresa di Costruzioni Ing. E. Mantovani in Guerrato, ( 38 ) je logično, da se neobstoj zanesljivosti družbe presoja skozi prizmo kaznivih dejanj, ki so jih storili odgovorni za njeno upravljanje.

71.

Zaradi te okoliščine je utemeljeno, da lahko carinska uprava razišče pretekle davčne podatke teh vodilnih oseb, med katere spadajo tudi njihovi obračuni dohodnine. Če je vodstvo družbe ali oseba, ki je v njej odgovorna za carinske zadeve, storila kršitve v zvezi z obračunom tega ali katerega koli drugega davka, bi po mojem mnenju carinska uprava morala imeti možnost, da pridobi podatke o teh kršitvah.

72.

V enakem smislu pomenita zbiranje in uporaba tovrstnih podatkov sorazmerni sredstvi za doseganje cilja iz člena 24(1) IUCZ. ( 39 ) V skladu s trditvami, ki jih je glavni carinski urad podal na obravnavi, v nemškem pravu ni drugih manj omejujočih sredstev, saj zaradi zvezne strukture nemške države nekatere davke, kot je dohodnina, upravljajo regionalni organi. Davčna številka je najbolj primerno sredstvo za to, da (zvezna) carinska uprava zahteva in pridobi davčne podatke, ki jih imajo različni regionalni organi. ( 40 )

73.

Treba je navesti še dve končni pojasnili:

74.

Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj Finanzgericht Düsseldorf (finančno sodišče Düsseldorf, Nemčija) odgovori tako: