1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), se nanaša na razlago člena 2, točka 18, in člena 23(1) Uredbe (ES) št. 1008/2008. ( 2 )

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med združenjem potrošnikov in letalskim prevoznikom s sedežem v Nemčiji v zvezi z njegovo domnevno nepošteno poslovno prakso, ker je na svojem spletnem mestu pri prodaji leta iz Združenega kraljestva – natančneje, potrošniku v Nemčiji – navedel prevoznino izključno v britanskih funtih.

3.

Predložitveno sodišče Sodišče v bistvu sprašuje o vsebini obveznosti letalskih prevoznikov, ki opravljajo lete znotraj Unije, glede obveščanja o cenah, in sicer v skladu s členom 23(1) Uredbe št.°1008/2008 in glede na opredelitev „letalskih prevoznin“ v členu 2, točka 18, te uredbe, v skladu s katero morajo biti prevoznine „izražene v eurih ali lokalni valuti“.

4.

Natančneje, Sodišče mora po eni strani določiti, ali lahko letalski prevozniki, kadar želijo cene storitev, ki jih ponujajo potencialnim potnikom, navesti v valuti, ki ni euro, prosto izberejo lokalno valuto ali pa morajo uporabiti točno določeno valuto in po drugi strani, po katerih merilih je treba to valuto določiti v drugem primeru.

5.

V teh sklepnih predlogih bom predstavil razloge, iz katerih menim, da je treba zgoraj navedene določbe razlagati tako, da iz njih ne izhaja obveznost zadevnih prevoznikov, da letalske prevoznine navajajo v lokalni valuti, ki bi jo vnaprej določil zakonodajalec Unije.

6.

Podredno, če bi Sodišče razsodilo, da iz teh določb izhaja taka obveznost, bom predstavil stališča glede upoštevnih meril za določitev lokalne valute, ki bi jo bilo treba uporabiti za to.

7.

V uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1008/2008 je navedeno: „Stranke bi morale imeti možnost učinkovite primerjave cen zračnih prevozov različnih letalskih prevoznikov. Zato bi morale končne cene, ki naj jih plača stranka za zračne prevoze za potovanja iz Skupnosti označevati končno ceno, vključno z vsemi davki, prispevki in pristojbinami. Letalske prevoznike Skupnosti se tudi spodbuja, da prikažejo končno ceno za zračne prevoze iz tretjih držav v Skupnost.“

8.

V členu 2, točka 18, navedene uredbe je pojem „letalske prevoznine“ za namene tega instrumenta opredeljen kot „cene, izražene v eurih ali lokalni valuti, ki jih morajo plačati potniki letalskim prevoznikom ali njihovim zastopnikom ali drugim prodajalcem kart za zračni prevoz zadevnih potnikov, in kakršne koli pogoje, pod katerimi te cene veljajo, vključno s plačili in pogoji, ki so ponujeni agenciji in drugim pomožnim službam“.

9.

Člen 23 navedene uredbe, naslovljen „Obveščanje in enaka obravnava“, v odstavku 1 določa:

„Letalske prevoznine in tarife [zračnega prevoza], ki so na voljo javnosti, zajemajo pogoje, ki veljajo, kadar so ponujene ali objavljene v kakršni koli obliki, vključno na spletu, za zračni prevoz z letališč na ozemlju držav članic, za katere velja Pogodba. Končna cena letalske prevoznine in tarife [zračnega prevoza] je vedno navedena in označuje ceno, ki se plača, z vsemi davki, prispevki, dodatnimi dajatvami in pristojbinami, ki so neizogibni in predvidljivi v času objave.

Poleg navedbe končne cene, je navedeno vsaj še naslednje:

če so bile postavke iz točk (b), (c) in (d) dodane letalskim prevozninam ali tarifam [zračnega prevoza]. Možnost doplačila se sporoči na jasen, pregleden in nedvoumen način ob začetku kupovanja vozovnic, kupec pa sam izbere možnost doplačila.“

10.

Družba Germanwings GmbH je letalski prevoznik s sedežem v Nemčiji. Septembra 2014 je potrošnik v tej državi na spletnem mestu „www.germanwings.de“, ki ga upravlja navedena družba, kupil vozovnico za let iz Londona (Združeno kraljestvo) v Stuttgart (Nemčija). Prevoznina za ta let je bila navedena izključno v britanskih funtih, potrošnik pa je po rezervaciji prejel račun, na katerem so bili ta prevoznina in drugi stroški prav tako navedeni v britanskih funtih.

11.

Potem ko je navedeni potrošnik o tem obvestil Verbraucherzentrale Baden-Württemberg eV (združenje potrošnikov zvezne dežele Baden-Württemberg, Nemčija, v nadaljevanju: Verbraucherzentrale), je to združenje proti družbi Germanwings vložilo opustitveno tožbo pri Landgericht Köln (deželno sodišče v Kölnu, Nemčija), ker naj bi to, da prevoznine niso bile navedene v nemški valuti (euro), v takih okoliščinah pomenilo nepošteno ravnanje. Tožena stranka je ugovarjala, da tudi njeni konkurenti prevoznine za lete iz Londona navajajo v britanskih funtih. Navedeno sodišče je s sklepom z dne 22. aprila 2015 tožbi tožeče stranke ugodilo.

12.

Potem ko je družba Germanwings zoper ta sklep vložila pritožbo, ga je Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu, Nemčija) s sklepom z dne 4. septembra 2015 razveljavilo, med drugim z obrazložitvijo, da je v členu 23(1) Uredbe št. 1008/2008 navedeno samo, da je treba navesti končno ceno, ni pa pojasnjeno, v kateri valuti, ter da iz opredelitve v členu 2, točka 18, navedene uredbe ni mogoče razbrati, da mora biti „lokalna valuta“ vedno valuta države, v kateri ima letalski prevoznik sedež.

13.

Potem ko je združenje Verbraucherzentrale vložilo tožbo pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče), je to sodišče z odločbo z dne 27. aprila 2017, ki je na Sodišče prispela 2. junija 2017, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

14.

Pisna stališča so vložili združenje Verbraucherzentrale, družba Germanwings in Evropska komisija. Na obravnavi 19. aprila 2018 sta ustna stališča predstavili le zadnji dve.

15.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 23(1) Uredbe št. 1008/2008 v povezavi s členom 2, točka 18, navedene uredbe razlagati tako, da morajo biti v okviru storitev zračnega prevoza, ki se zagotavljajo znotraj Unije in jih ureja ta instrument ( 3 ), „letalske prevoznine, ki niso izražene v eurih“ ( 4 ), navedene v lokalni valuti, ki jo je vnaprej določil zakonodajalec.

16.

Tako povezano branje navedenega člena 23(1) in navedenega člena 2, točka 18, ni razvidno neposredno iz besedila prvega vprašanja za predhodno odločanje. Vendar po mojem mnenju izhaja po eni strani iz premislekov, ki jih je predložitveno sodišče predstavilo za pojasnitev tega vprašanja, zlasti glede na obrazložitev sklepa, ki se izpodbija pred njim, ( 5 ) in po drugi strani vsebine drugega vprašanja za predhodno odločanje, ki se navezuje na prvo vprašanje in v katerem sta navedeni določbi izrecno združeni.

17.

Tako kot družba Germanwings in Komisija ter v nasprotju z združenjem Verbraucherzentrale menim, ( 6 ) da je treba na tako nekoliko preoblikovano ( 7 ) vprašanje odgovoriti nikalno, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

18.

Najprej naj spomnim, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz zahteve po enotni uporabi prava Unije izhaja, da kadar akt Unije za opredelitev nekega pojma ( 8 ) ne napotuje izrecno na pravo držav članic, je treba ta pojem razlagati samostojno, pri tej razlagi pa mora Sodišče poleg besedila zadevnih določb upoštevati tudi njihov okvir in cilj ureditve, katere del so, pa tudi njihov nastanek. ( 9 )

19.

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) v predložitveni odločbi poudarja, da iz besedila člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008 ne izhaja izrecno nobena obveznost navedbe letalskih prevoznin v določeni lokalni valuti. Po njegovem mnenju ta okoliščina pritrjuje svobodni izbiri, ki jo imajo letalski prevozniki, kot je presodilo sodišče, ki je odločalo o pritožbi. S to analizo se strinjam.

20.

Naj namreč poudarim, da je cilj odstavka 1 navedenega člena 23 letalskim prevoznikom, ki ponujajo lete iz posamezne države članice, naložiti obveznost „obveščanja“ ( 10 ) in določiti njene meje. Natančneje, drugi in tretji stavek odstavka 1, ki sta posebej navedena v vprašanju predložitvenega sodišča, določata zahteve glede navedbe „končne cene“, ki jo mora plačati kupec. ( 11 ) Čeprav so v tej določbi podrobno naštete informacije, ki jih je treba sporočiti, ( 12 ) pa v njej ni omenjeno, v kateri valuti bi morala biti navedena cena, da bi bila izpolnjena v njej predvidena obveznost.

21.

Niti v uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1008/2008, ki se prav tako nanaša na obveznost seznanitve kupcev s končno ceno, tako da se navedejo vse postavke, ni omenjeno, da bi bilo treba za to uporabiti točno določeno valuto.

22.

Naj že takoj poudarim, da je tako, čeprav je zakonodajalec ( 13 ) pri pripravi navedene uredbe poleg skupnostne v celoti upošteval tudi mednarodno razsežnost obveznosti preglednosti in popolnega obveščanja o cenah, ki izhaja iz navedenega člena 23. ( 14 )

23.

Kar zadeva člen 2, točka 18, navedene uredbe, v katerem je opredeljen pojem „letalske prevoznine“ v smislu tega instrumenta, se ta nedvomno izrecno nanaša na „cene, izražene v eurih ali lokalni valuti“, vendar ni pojasnjeno, kako je treba razumeti zadnji besedi v tem stavku, saj ni opredeljeno, ali gre za „lokalno valuto“ posamezne države članice ( 15 ), zlasti pa v obravnavani zadevi ni jasno, ali lahko prevozniki valuto svobodno izberejo ali ne. ( 16 )

24.

Dejstvo, da je pridevnik „lokalen“ uporabljen v več jezikovnih različicah te določbe, ( 17 ) se mi ne zdi odločilno. Čeprav menim, da se lahko s tem pridevnikom bolje izrazi pomen bližine kot z besedilom, ki se nanaša na posamezno državo in se uporablja v drugih različicah, ( 18 ) je treba ugotoviti, da v Uredbi št. 1008/2008 ni navedeno, kako bi bilo treba v tem primeru razumeti pojem „lokalen“ in katero bi bilo v zvezi s tem upoštevno merilo bližine. ( 19 ) Sicer pa, če je mogoče za to besedilno različico šteti, da je v obravnavanem primeru odločilna, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso v primeru razlik med jezikovnimi različicami zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je. ( 20 )

25.

Naj pripomnim, da je navedba „cene, izražene v eurih ali lokalni valuti“, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, brez nadaljnjega pojasnila zajeta tudi v točki 19 istega člena 2, in sicer za opredelitev pojma „tarife zračnega prevoza“, ki je blizu pojmu „letalske prevoznine“. Po mojem mnenju in mnenju, ki ga je Komisija izrazila na obravnavi, bo treba pri razlaganju navedene točke 18 v obravnavani zadevi upoštevati to besedilno podobnost. ( 21 )

26.

Poleg tega ugotavljam, da pojem „končna cena“, naveden v členu 23(1) in uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1008/2008, ni enakovreden pojmu „letalske prevoznine“, kot je opredeljen v členu 2, točka 18, navedene uredbe. ( 22 ) Seveda se delno prekrivata, saj prvi pojem zajema drugega, ( 23 ) tako da je vsekakor treba navedeni določbi v obravnavani zadevi razlagati povezano. ( 24 ) Vendar, kot sta navedli družba Germanwings in Komisija, postavke „končne cene“, ki so v skladu z navedenim členom 23 dodane „letalski prevoznini“, niso zajete z navedenim členom 2, točka 18, saj je v njem opredeljen le zadnjenavedeni pojem, ( 25 ) kar govori proti trditvi, da se z navedbo „v eurih ali lokalni valuti“ v členu 2 zahteva uporaba točno določene lokalne valute za zagotovitev informacij, zahtevanih v členu 23.

27.

Podobno kot družba Germanwings in Komisija zlasti poudarjam, da zakonodajalec Unije v členu 23(1) Uredbe št. 1008/2008 ni dal izrecnega navodila in zlasti ni določil natančnih meril za določitev valute, ki bi jo morali letalski prevozniki uporabiti pri obveščanju kupcev o svojih prevozninah. Tega ni naredil, čeprav se je očitno zavedal dejstva, da se lahko namesto eura uporabljajo različne lokalne valute, kot je razvidno iz besedila člena 2, točka 18, navedene uredbe, in čeprav si je prizadeval za sprejetje podrobnih pravil glede obveznosti letalskih prevoznikov, da vedno v celoti in dokončno navedejo ceno letov, ki jih tržijo. ( 26 )

28.

Menim, da je mogoče to namerno nenavedbo valute, ki jo je treba uporabiti, razumeti kot izraz želje zakonodajalca, da prevoznikom v zvezi s tem ne naloži posebnih omejitev. ( 27 ) Moje stališče potrjujejo preudarki, navedeni v nadaljevanju.

29.

Zgoraj predlagano dobesedno razlago po mojem mnenju potrjuje analiza nastanka zadevnih določb Uredbe št. 1008/2008 med zakonodajnim postopkom, ki je privedel do njihovega sedanjega besedila. Nič namreč ne kaže, da je zakonodajalec želel ali nameraval uvesti posebne zahteve glede valute v okviru pravil iz člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008.

30.

Naj pojasnim, da je ta določba prenovitev člena 4 Uredbe (EGS) št. 2409/92, ki se je med drugim nanašal na letalske prevoznine ( 28 ) in ki je že določal obveznost, da so potniki obveščeni o letalskih prevozninah, ( 29 ) vendar je bila ta določba manj natančna in manj stroga od sedanje.

31.

Avtorji Uredbe št. 1008/2008 so v njenem členu 23 jasno želeli okrepiti obveznost obveščanja za letalske prevoznike, da bi po eni strani z naložitvijo objave prevoznin, ki vključujejo vse davke, prispevke ali dodatne dajatve, spodbudili večjo preglednost cen za potnike in po drugi strani spodbudili pravičnejše določanje cen, da bi se preprečilo izkrivljanje konkurence, ki ga povzroča pomanjkljiva preglednost. ( 30 ) Nasprotno pa se nikakor ne zdi, da bi se v zvezi s tem zahtevala uporaba točno določene valute.

32.

Edine navedbe v zvezi z valuto, ki so zajete v pripravljalnem gradivu za Uredbo št. 1008/2008, so povezane s splošnimi opredelitvami v členu 2. Naj pripomnim, da je bila navedba „cene, izražene v eurih ali lokalni valuti“, uporabljena v členu 2, točki 18 in 19, navedene uredbe, v bistvu že zajeta v ustreznih določbah člena 2(a) in (d) Uredbe št. 2409/92, ki so se nanašale na „cene, izražene v ekujih ali lokalni valuti“. Menim, da je nadomestitev izraza „eku“ z izrazom „euro“ v Uredbi št. 1008/2008 povezana zgolj z uvedbo eura kot enotne valute v nekaterih državah članicah. ( 31 )

33.

Kar zadeva izraz „v lokalni valuti“, ki je bil v členu 2 Uredbe št. 2409/92 ( 32 ) naveden štirikrat, iz pripravljalnega gradiva zanjo ni razvidno, da je zakonodajalec želel od letalskih prevoznikov zahtevati, naj pri obveščanju o svojih prevozninah uporabijo točno določeno lokalno valuto. Nasprotno, iz navedenega gradiva jasno izhaja, da so želeli pobudniki navedene uredbe prevoznikom omogočiti, da „potrošnikom ponudijo dovolj veliko izbiro storitev zračnega prevoza po razumnih cenah“. ( 33 )

34.

Naj pripomnim, da je bila navedba „v lokalni valuti“ brez drugih pojasnil uporabljena tudi v členu 2(a) prejšnjih instrumentov v zvezi s prevozninami za storitve zračnega prevoza, na katere se sklicuje preambula Uredbe št. 2409/92. ( 34 ) V zadnjenavedeni je bila z njo kot alternativo dopolnjena navedba „v ekujih“, ki jo je Komisija prvotno predvidela kot edino možnost, ( 35 ) in sicer na podlagi nekoliko drugačnega predloga spremembe, ki ga je dal Evropski parlament ( 36 ) in podprl Evropski ekonomsko-socialni odbor. ( 37 ) Komisija je na obravnavi navedla, da ni seznanjena z natančnimi razlogi za poznejše spremembe, ki so pripeljale do navedbe „cene, izražene […] v lokalni valuti“ v členu 2(a) Uredbe št. 2409/92, ( 38 ) ki je bila povzeta v členu 2, točka 18, Uredbe št. 1008/2008.

35.

Po mojem mnenju vsekakor iz celotnega zgoraj navedenega pripravljalnega gradiva izhaja, da nikakor ni šlo za sprejetje pravila in še manj s tem povezanih meril za določitev, s katerimi bi se zahtevala uporaba točno določene lokalne valute na podlagi člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008. Okvir, ki ga bom analiziral zdaj, ne nasprotuje pristopu, ki ga predlagam, temveč ga celo potrjuje.

36.

Na prvem mestu ugotavljam, da je člen 23(1) Uredbe št. 1008/2008, na katerem temelji tožba tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, naveden v poglavju IV te uredbe, ki se nanaša na „Določbe o določanju cen“, člen 2, točka 18, v katerem je navedba „cene, izražene […] v lokalni valuti“, pa je naveden v njenem poglavju I, naslovljenem „Splošne določbe“.

37.

Vsebinska povezanost med tema določbama, kakor je ugotovljena v predložitveni odločbi, torej ni očitna, čeprav opredelitve v členu 2 veljajo za člen 23 kot tudi sicer za vse druge določbe navedene uredbe, zato je upravičeno zadnjega od teh členov razlagati glede na prvega. ( 39 ) Poleg tega naj spomnim, da se pojem „letalske prevoznine“, ki je opredeljen v členu 2, točka 18, ne prekriva povsem s pojmi v členu 23(1). ( 40 )

38.

V teh okoliščinah menim, da zaradi neobstoja izrecnega prekrivanja med tema določbama Uredbe št. 1008/2008 ni mogoče ugotoviti, da je zakonodajalec z opredelitvijo v členu 2, točka 18, želel omejiti izbiro prevoznikov glede lokalne valute, v kateri morajo sporočiti informacije o cenah, ki jih morajo zagotoviti v skladu s členom 23(1).

39.

Na drugem mestu naj poudarim, da se predložitveno sodišče za podkrepitev trditve, da se s členom 23(1) navedene uredbe ne nalaga uporaba točno določene lokalne valute, sklicuje na „prosto določanje cen“, navedeno v členu 22 Uredbe št. 1008/2008. ( 41 ) Združenje Verbraucherzentrale ugovarja, da ta svoboščina ni kršena zgolj z zahtevo, da se cene navedejo v točno določeni valuti, medtem ko družba Germanwings trdi, da tako oblikovano pravilo vključuje prosto izbiro valute, v kateri se navedejo letalske prevoznine.

40.

Čeprav podpiram tudi trditev, navedeno zgoraj, pa se vseeno ne strinjam s stališčem družbe Germanwings, da bi moral biti člen 22 navedene uredbe odločilen za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje. Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da je prosto določanje cen iz navedenega člena rezultat postopne odprave nadzora nad cenami, ki ga izvajajo države članice, pri čemer je bil cilj liberalizacije trga zračnih prevozov doseči večjo raznolikost ponudbe in nižje cene v korist potrošnikov. ( 42 )

41.

Namen navedenega člena 22 je deregulacija sektorja, ( 43 ) ki letalskim prevoznikom omogoča prosto določanje vrednosti storitev. Zato po mojem mnenju ne vpliva na izbiro valute, v kateri bi bilo treba sporočiti letalske prevoznine. Vendar lahko duh liberalizacije, na katerem temelji ta določba, po navedbah Komisije ( 44 ) vsekakor podpira razlago, da z Uredbo št. 1008/2008 v zvezi s tem niso naložene omejitve.

42.

Na tretjem mestu, kar zadeva splošnejši okvir, v katerega spada člen 23(1) Uredbe št. 1008/2008, ugotavljam, da – kot je nakazala Komisija – niti Direktiva 98/6/ES ( 45 ), ki se posebej nanaša na navedbo cen proizvodov, ponujenih potrošnikom, ne vsebuje zavezujočih pravil glede valute, v kateri naj bi se navedla cena, ki jo je treba plačati, čeprav zakonodajalec ni zanemaril tega vprašanja. ( 46 ) Niti Direktiva 2011/83/EU ( 47 ), katere namen je varstvo potrošnikov – med drugim v zvezi z informacijami o cenah – pri sklepanju pogodb s trgovci, ne določa ničesar v zvezi s tem. ( 48 )

43.

Zgoraj predstavljeni preudarki so po mojem mnenju popolnoma v skladu s teleološko razlago v nadaljevanju glede določb, na katere se nanaša ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.

44.

Kot je Sodišče že poudarilo, je iz naslova člena 23 Uredbe št. 1008/2008 in njegovega odstavka 1 jasno razvidno, da je cilj te določbe „predvsem zagotoviti obveščanje in preglednost cen zračnih prevozov z letališč na ozemlju držav članic in s tem prispevati k varstvu strank, ki uporabljajo te storitve“. ( 49 )

45.

Podobno je v uvodni izjavi 16 te uredbe navedeno, da bi „[s]tranke […] morale imeti možnost učinkovite primerjave cen zračnih prevozov različnih letalskih prevoznikov“. Poleg tega je v njej navedeno, da bi „[z]ato […] morale končne cene, ki naj jih plača stranka“ za storitve zračnega prevoza, ki se opravljajo z letališča na ozemlju Unije, „označevati končno ceno, vključno z vsemi davki, prispevki in pristojbinami“.

46.

Po mnenju predložitvenega sodišča in združenja Verbraucherzentrale bi bil cilj učinkovite primerjave cen, naveden v prvem stavku navedene uvodne izjave 16, ogrožen, če bi lahko vsak letalski prevoznik letalske prevoznine za let znotraj Unije navedel v valuti, ki bi jo izbral sam. S tem stališčem se ne strinjam, kot se ne strinjata niti družba Germanwings niti Komisija.

47.

Na prvem mestu naj pojasnim, da se mi glede na zgodovino nastanka člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008 zdi, da je krepitev varstva kupcev ( 50 ) nedvomno eden od ciljev, na katerih je temeljilo sprejetje te določbe, vendar je njen cilj tudi zagotoviti bolj zdravo konkurenco med letalskimi prevozniki. ( 51 ) To dvojno prizadevanje izhaja tudi iz prejšnjih ( 52 ) in poznejših ( 53 ) instrumentov na tem področju.

48.

Menim, da bi bilo torej zaželeno preprečiti, da bi se ta določba razlagala tako široko, da bi se dajala prednost zlasti ali celo izključno interesom kupcev, ( 54 ) ne da bi se zadostno upoštevali omejitve, ki izrecno veljajo za letalske prevoznike, in manevrski prostor, ki jim je bil implicitno puščen glede na navedeno uredbo.

49.

V zvezi s tem naj na drugem mestu poudarim, da je zakonodajalec Unije, da bi omogočil uresničitev zgoraj navedenih ciljev, omejil prosto določanje cen, dovoljeno letalskim prevoznikom. Tem prevoznikom je izrecno naložil, naj objavijo popolne informacije o svojih letalskih prevozninah in pogojih v zvezi z njimi, ter podrobno določil, da morajo navedene tarife vključevati vse veljavne davke, prispevke in pristojbine. ( 55 )

50.

Tako člen 23(1) Uredbe št. 1008/2008 zelo podrobno določa vrsto zahtev glede podatkov, ki jih je treba v tem okviru dosledno sporočati, ( 56 ) pri čemer so te zahteve dopolnjene z morebitnimi kaznimi. ( 57 ) Naj poudarim, da se z obveznostjo dosledne navedbe končnega zneska, ki ga je treba plačati, krepi preglednost cen in lahko prepreči pretekla nepoštena praksa nekaterih letalskih prevoznikov, ki so na začetku transakcije navajali nepopolno ceno in šele tik pred njenim zaključkom dodali različne dodatne prispevke. ( 58 )

51.

Uvodna izjava 16 navedene uredbe ima enako logiko, saj je v njej navedeno, katere postavke mora nujno vključevati končna cena, kar potrjuje drugi stavek te uvodne izjave, v katerem je pojasnjena vsebina prvega stavka, na katerega se združenje Verbraucherzentrale napačno sklicuje ločeno.

52.

V nasprotju s tem, kar očitno trdi ta stranka v postopku v glavni stvari, namen navedenih določb ni omogočiti kupcu, da višino letalske prevoznine oceni v valuti, ki jo pozna najbolje, temveč zagotoviti preglednost, tako da so vse postavke cene dejansko vključene v končno ceno, s čimer se kupcu omogoči dejanska primerjava. Naj dodam, da se strinjam z mnenjem Komisije na obravnavi, in sicer, da nič ne kaže na to, da bi varstvo potrošnikov, ki je cilj Uredbe št. 1008/2008, vključevalo njihovo zaščito pred izgubami ob pretvorbi menjalnih tečajev.

53.

Če bi se poleg tega zdelo, da je uporaba točno določene valute odločilna za izpolnitev ciljev obveščanja in preglednosti cen, na katere se nanašata, avtorji Uredbe št. 1008/2008 ne bi opustili določitve tega pravila in opredelitve meril za določitev upoštevne valute. Ker ni dvoma, da zakonodajalec tega ni naredil, menim, da ni dolžnost Sodišča, da to stori namesto njega, sploh ker za zagotovitev varstva kupcev po mojem mnenju ni bilo treba sprejeti takega pravila.

54.

Na tretjem mestu namreč poudarjam, da poleg težav, povezanih z morebitno določitvijo ustreznih meril, ( 59 ) po mojem mnenju ni gotovo, da bi naložitev uporabe točno določene lokalne valute kupcu bolj omogočila, da učinkovito analizira ceno storitev, ki jih opravljajo različni letalski prevozniki, v skladu s ciljem učinkovite primerjave in preglednosti cen, določenim v členu 23(1) Uredbe št. 1008/2008 v povezavi z njeno uvodno izjavo 16. ( 60 )

55.

Čeprav se zdi, da omejitev števila lokalnih valut, ki bi jih lahko letalski prevozniki uporabili pri navajanju letalskih prevoznin, kot to predlaga združenje Verbraucherzentrale, ni bila določena v Uredbi št. 1008/2008, bi na prvi pogled resnično olajšala primerjavo predlaganih ponudb za enako storitev.

56.

Vendar tudi če bi Sodišče priznalo obstoj obveznosti uporabe določene lokalne valute, to vseeno ne bi povsem odpravilo nevšečnosti zaradi uporabe različnih valut. Kot je namreč navedla Komisija, če bi bilo treba besedilo člena 2, točka 18, navedene uredbe v zvezi s tem šteti za odločilno, je mogoče alternativno navedbo „cene, izražene v eurih ali lokalni valuti“, ki jo vsebuje, razumeti tako, da letalskemu prevozniku še vedno dovoljuje, da svoje cene navede v eurih, ( 61 ) medtem ko bi se lahko njegovi konkurenti odločili, da jih, nasprotno, navedejo v določeni nacionalni valuti. Tako bi lahko učinkovita primerjava cen zaradi možnosti, da bi bila tarifa za storitev navedena na dva različna načina, kupcu teoretično še naprej povzročala težave, čeprav se ta domnevna težava po mojem mnenju ne pokaže nujno v praksi.

57.

Težave, povezane z možnostjo uporabe različnih valut, je namreč mogoče omejiti z več dejavniki, ki olajšajo primerjavo. ( 62 ) Poleg tega se mi ne zdi nujno zahtevati, da se cene letov navedejo v točno določeni valuti, saj se lahko regulacija na tem trgu do določene mere naravno izvaja že s tem, da bi lahko bil morebitni kupec samodejno odvrnjen od letalskih prevoznikov, ki bi navajali cene v valuti, ki se mu zdi neprimerna ali neuporabna.

58.

Glede na vse te preudarke predlagam, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 23(1) Uredbe št. 1008/2008 v povezavi z njenim členom 2, točka 18, razlagati tako, da letalskim prevoznikom pri objavi letalskih prevoznin teh tarif ni treba navesti v točno določeni lokalni valuti, če niso izražene v eurih.

59.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje se postavlja samo, če bi Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo, da iz člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008 izhaja obveznost letalskih prevoznikov, da letalske prevoznine navedejo v točno določeni lokalni valuti. Ker predlagam, naj se na prvo vprašanje odgovori nasprotno, menim, da na to drugo vprašanje ne bo treba odgovoriti. Kratki preudarki v nadaljevanju bodo torej predstavljeni samo podredno.

60.

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem Sodišče prosi, naj razsodi, v kateri lokalni valuti so lahko v skladu z zgoraj navedenima določbama navedene letalske prevoznine v položaju, kakršen je obravnavan v postopku v glavni stvari, v katerem letalski prevoznik s sedežem v določeni državi članici (v obravnavanem primeru v Nemčiji) prek svojega spletnega mesta z imenom z vrhnjo domeno države članice (v tem primeru „www.germanwings.de“), ( 63 ) iz katere je razvidna ta država, potrošniku v isti državi proda letalsko storitev, pri čemer je kraj odhoda leta v drugi državi članici (v obravnavanem primeru v Združenem kraljestvu). Poleg tega sprašuje, ali je v zvezi s tem pomembno, da vsi ali pretežni del letalskih prevoznikov te cene prikazujejo v lokalni valuti, ki velja v kraju odhoda leta.

61.

Združenje Verbraucherzentrale trdi, da bi se bilo treba opreti na nacionalno valuto države članice, katere pravo se uporablja za izvajanje pogodbe, sklenjene med letalskim prevoznikom in potrošnikom, na katerega je naslovljen oglas, v skladu s kolizijskimi pravili iz člena 5 Uredbe št. 593/2008. ( 64 ) Iz tega naj bi izhajalo, da bi morala biti v okoliščinah spora o glavni stvari zadevna letalska prevoznina navedena v nemški valuti, to je v eurih, in ne v britanski, to je v britanskih funtih.

62.

Družba Germanwings, nasprotno, trdi, da morajo biti letalske prevoznine navedene v eurih ali lokalni valuti države članice kraja odhoda in da druge navezne okoliščine, navedene v drugem vprašanju za predhodno odločanje, ne vplivajo na določitev nacionalne valute v smislu Uredbe št. 1008/2008. Zdi se, da se predložitveno sodišče nagiba k tej razlagi.

63.

Komisija pa predlaga, naj se člen 23(1) Uredbe št. 1008/2008 razlaga tako, da ne nasprotuje temu, da letalski prevozniki letalske prevoznine, končne cene in druge postavke, navedene v tej določbi, izrazijo v valuti kraja odhoda. Podredno se strinjam s tem zadnjim mnenjem, pri čemer naj navedem, da po mojem mnenju člen 23(1) ne vsebuje nobenega predpisa v zvezi s tem. ( 65 )

64.

Prvič, menim, da je merilo odhodnega kraja zadevnega leta lahko upoštevno za določitev lokalne valute, v kateri bi morale biti navedene letalske prevoznine. Kot namreč poudarja predložitveno sodišče, je odhodni kraj leta nujno skupen vsem primerjanim storitvam zračnega prevoza, zato naj bi bila lokalna valuta, ki jo različni prevozniki uporabljajo pri predstavitvi svojih ponudb, enaka za vse storitve, kar bi olajšalo učinkovito primerjavo cen, ki je med drugim določena z Uredbo št. 1008/2008. ( 66 ) Komisija poleg tega upravičeno trdi, da gre tu za merilo, ki je objektivno povezano s transakcijo, saj se v tem kraju začne izvajati dogovorjena storitev. ( 67 ) Poleg tega se zdi razumno domnevati, da kupec, ki se bo moral odpraviti na odhodni kraj leta, za katerega namerava kupiti vozovnico, pozna in zna uporabljati valuto, ki v tej državi velja za plačilno sredstvo, ter da pozna tudi prevoznika, ki zagotavlja to storitev.

65.

Naj pojasnim, da po mojem mnenju ni odločilno vedeti, ali vsi letalski prevozniki ali zelo velika večina navajajo tarife v lokalni valuti kraja odhoda, kot je to navedeno na koncu postavljenega vprašanja. ( 68 ) Vseeno pa bi lahko morebitni obstoj te prakse, če bi bila uveljavljena, potrjeval prepričanje, da bi prevozniki zlahka izpolnjevali navedeno merilo.

66.

Poleg tega bi bilo upoštevanje merila odhodnega kraja leta združljivo z dejstvom, da bi bilo treba izrazu „lokalna valuta“, uporabljenemu v členu 2, točka 18, navedene uredbe v zvezi z letalskimi prevozninami, pripisati pomen, ki velja tudi za izraz, ki se enako uporablja v točki 19 istega člena v zvezi s tarifami zračnega prevoza, ( 69 ) kar ne bi dovoljevalo sprejetja merila, ki ga je predlagalo združenje Verbraucherzentrale ( 70 ).

67.

Drugič, podobno kot predložitveno sodišče in družba Germanwings menim, da ni mogoče uporabiti merila kraja sedeža letalskega prevoznika, ki ponuja zadevno storitev, ker bi se tako valute, v katerih se lahko navajajo tarife za enako storitev, spreminjale sorazmerno s številom držav, v katerih bi različni ponudniki te storitve imeli sedež, ( 71 ) kar kupcem ne bi pomagalo pri primerjavi cen.

68.

Tretjič, ustrezno ne bi bilo niti sprejeti merila imena vrhnje domene spletnega naslova, ki ga uporablja letalski prevoznik, ki ponuja zadevno storitev. Podobno kot predložitveno sodišče menim, da bi letalski prevoznik zlahka obšel to merilo, tako da bi poljubno izbral vrhnjo domeno, ki bi ustrezala državi, v valuti katere želi imeti možnost navesti svoje tarife. Družba Germanwings poleg tega upravičeno navaja, da imena domene niso vedno nacionalna in se torej ne nanašajo nujno na točno določeno državo, na primer če bi se naslov končal s „.com“, tako da ne bi bilo zadevne navezne okoliščine.

69.

Četrtič, naklonjen nisem niti merilu kraja začasnega prebivališča kupca niti merilu kraja običajnega prebivališča kupca, saj ta kraja ne sovpadata nujno, ker se lahko zgodi, da določena oseba išče storitev zračnega prevoza v državi, kjer nima običajnega prebivališča. Čeprav se lahko domneva, da je kupec seznanjen z valutama, veljavnima v teh krajih, navedena merila po mojem mnenju niso ustrezna, saj letalski prevoznik ob oblikovanju svoje ponudbe ne more določiti države, v kateri je ciljna skupina, ki bo dejansko izrazila zanimanje. Kot navaja predložitveno sodišče, bi tak pristop letalskim družbam nalagal, da že v samem izhodišču locirajo vse morebitne kupce in vsakokrat navedejo različne letalske prevoznine za različna ciljna valutna območja, kar se mi zdi čezmerna omejitev glede na dvojni cilj zadevne določbe.

70.

Petič, ne prepriča me niti trditev združenja Verbraucherzentrale, ( 72 ) in sicer iz teh razlogov. Po eni strani je mogoče ugotoviti, da Uredba št. 1008/2008 ne določa nobene povezave z določbami Uredbe št. 593/2008, čeprav je bila ta sprejeta nekaj mesecev pred prvo. Po drugi strani naj bi se po mnenju združenja Verbraucherzentrale, ker stranki nista izbrali prava, ki se uporablja, v skladu s členom 5(2) Uredbe št. 593/2008 uporabljalo pravo države, v kateri ima potnik običajno prebivališče, tako da bi bilo treba pri objavi tarif uporabiti valuto te države, če je v tej državi tudi kraj odhoda ali kraj prihoda letala. Vendar bi bilo treba za tak pristop prihodnjega potnika locirati s programom ali pa bi moral ta za seznanitev s ponujenimi tarifami vedno navesti kraj običajnega prebivališča, kar bi lahko povzročilo praktične in morda tudi pravne težave, zlasti pri varstvu osebnih podatkov, kot je zatrdila družba Germanwings. Nazadnje, pri razlagi, ki jo je predlagalo združenje Verbraucherzentrale, se ne upošteva, da odstavek 3 istega člena 5 vsebuje dodatno pravilo bližine, ki lahko dejansko pripelje do določitve druge države, ( 73 ) ne le tiste, v kateri prebiva potnik.

71.

Če bi torej Sodišče menilo, da morajo letalski prevozniki v skladu s členom 23(1) Uredbe št. 1008/2008 letalske prevoznine navesti v določeni lokalni valuti, bi bilo treba po mojem mnenju na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da ta določba v povezavi s členom 2, točka 18, navedene uredbe ne nasprotuje temu, da se zadevne tarife navedejo v valuti, ki v kraju odhoda zadevnega leta velja za plačilno sredstvo.

72.

Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), odgovori:

Člen 23(1) Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti v povezavi z njenim členom 2, točka 18, je treba razlagati tako, da letalskim prevoznikom pri objavljanju letalskih prevoznin teh tarif ni treba navesti v določeni lokalni valuti, če niso izražene v eurih.