1.

Zoper Sławomira Andrzeja Zdziaszeka, poljskega državljana, je poljski pravosodni organ izdal evropski nalog za prijetje (v nadaljevanju: ENP). Ta organ zahteva predajo S. A. Zdziaszeka, ki mu je trenutno odvzeta prostost na Nizozemskem, zaradi izvršitve dveh kazni odvzema prostosti, in sicer enega leta in šestih mesecev ter treh let in šestih mesecev.

2.

Ti kazni sta bili naloženi s „sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen“, na kateri temelji zadevni ENP (v nadaljevanju: sodba, s katero je bila izrečena enotna kazen). Ta sodba, s katero je bila izrečena enotna kazen, se ne nanaša na krivdo zadevne osebe, temveč je njen namen le združiti in prilagoditi tri predhodno naložene kazni. Tako sta v kazni enega leta in šestih mesecev združeni dve kazni, na kateri je bil S. A. Zdziaszek obsojen v dveh ločenih postopkih. Kazen treh let in šestih mesecev pa pomeni znižanje kazni štirih let, ki je bila S. A. Zdziaszeku naložena s predhodno sodbo (v nadaljevanju: prvotna sodba). Do tega znižanja kazni je prišlo zaradi spremembe zakonodaje, ki je bila ugodnejša za zadevno osebo.

3.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da obrazec ENP vsebuje le informacije o sodbi, s katero je bila izrečena enotna kazen. Dodatne informacije, ki jih je dobilo predložitveno sodišče, kažejo, da je bil S. A. Zdziaszek ustrezno zastopan v pritožbenem postopku, ki se je zaključil s prvotno sodbo in s katerim je bil seznanjen. To sodišče meni, da na prvi stopnji pravica S. A. Zdziaszeka do obrambe ni bila spoštovana.

4.

Na podlagi nacionalne zakonodaje, s katero je bil prenesen člen 4a Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) (v nadaljevanju: Okvirni sklep), ( 2 ) mora pristojni nizozemski organ zavrniti izvršitev ENP, če oseba, za katero se zahteva predaja, ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, ( 3 ) razen če je podan eden od položajev, naštetih v tej določbi.

5.

V teh okoliščinah predložitveno sodišče sprašuje, ali pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, zajema postopek, ki se je zaključil z izdajo sodbe, s katero je bila izrečena enotna kazen, tudi če vprašanje krivde v tem postopku ni bilo več obravnavano. Predložitveno sodišče želi s tem vprašanjem tako ugotoviti, ali je treba spoštovanje procesnih pravic zadevne osebe presojati z vidika tega postopka ali pa je treba raje upoštevati postopek, ki se je zaključil s prvotno sodbo.

6.

Če je treba upoštevati postopek, ki se je zaključil s prvotno sodbo, se predložitveno sodišče sprašuje, kakšne učinke ima neobstoj dejanskega zastopanja S. A. Zdziaszeka na prvi stopnji.

7.

Predložitveno sodišče sprašuje še, ali lahko zavrne izvršitev ENP, ker ni niti v obrazcu, ki mu je priložen, niti v dodatnih informacijah, ki so mu bile poslane, dokazano, da gre v tej zadevi za enega od položajev, opisanih v točkah od (a) do (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa.

8.

V ozadju teh vprašanj je poseben prenos zadnjenavedene določbe v nizozemsko pravo. S členom 4a(1) Okvirnega sklepa je bila uvedena možnost zavrnitve predaje osebe, ki je bila obsojena v odsotnosti, razen če se je izvršitveni pravosodni organ lahko prepričal, da so bile njene procesne pravice spoštovane. Če je podan eden od štirih scenarijev iz te določbe, mora izvršitveni pravosodni organ vseeno izvršiti ENP. Nacionalna zakonodaja pa obrača to fakultativno logiko s tem, da nacionalnemu sodišču prepoveduje predajo zadevne osebe, če ni podan nobeden od teh scenarijev.

9.

Člen 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ( 4 ) (v nadaljevanju: EKČP) določa:

„Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. […]“

10.

Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) določa:

„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.

Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.

[…]“

11.

V skladu s členom 48(2) Listine je „[v]sakemu obdolžencu […] zagotovljena pravica do obrambe“.

12.

V členu 1, odstavek 1, Okvirnega sklepa je ENP opredeljen kot „sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti“.

13.

Odstavek 2 navedenega člena določa, da „[d]ržave članice izvršijo vsak [ENP] na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa“.

14.

Odstavek 3 istega člena določa, da ta okvirni sklep „ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU]“.

15.

Z Okvirnim sklepom 2009/299 je bil v Okvirni sklep vstavljen člen 4a, v katerem so natančneje določeni fakultativni razlogi za zavrnitev izvršitve ENP, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju:

„1.   Izvršitveni sodni organ lahko prav tako zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, razen če je v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da je bila oseba v skladu z dodatnimi procesnimi zahtevami, določenimi v nacionalnem pravu odreditvene države članice:

2.   Če se evropski nalog za prijetje izda […] pod pogoji iz odstavka 1(d), zadevna oseba pa predhodno ni prejela uradnega obvestila o kazenskem postopku zoper njo, lahko ta oseba, ko je obveščena o vsebini evropskega naloga za prijetje, pred predajo zahteva izvod sodbe. […]; ta izročitev se ne šteje za uradno vročitev sodbe niti ne vpliva na roke v zvezi z zahtevo za ponovno sojenje ali vložitvijo pritožbe.

3.   Če se oseba preda pod pogoji iz odstavka 1(d) in če je ta oseba zahtevala ponovno sojenje ali je vložila pritožbo, se pridržanje osebe, ki čaka na ponovno sojenje ali postopek pritožbe, pregleduje redno ali na njeno zahtevo, in sicer v skladu s pravom odreditvene države članice, dokler ni postopek ponovnega sojenja ali pritožbe zaključen. […]“

Člen 8(1)

Okvirnega sklepa določa, da mora ENP vsebovati naslednje podatke:

„[…];

[…]

[…]“

Člen 15

Okvirnega sklepa, naslovljen „Odločitev o predaji“, določa:

„1.   Izvršitveni pravosodni organ odloči, v časovnih rokih in pod pogoji, opredeljenimi v tem okvirnem sklepu, ali bo predal prijeto osebo.

2.   Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zahteva, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije […]“

19.

Okvirni sklep je bil v nizozemsko pravo prenesen z Overleveringswet (zakon o predaji) z dne 29. aprila 2004 (Stb. 2004, št. 195, v nadaljevanju: OLW). Člen 12 določa, da „[p]redaja ni dovoljena, če je evropski nalog za prijetje izdan za izvršitev sodbe, obtoženec pa ni bil osebno navzoč na obravnavi, ki se je zaključila z navedeno sodbo, razen če je v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da je v skladu s procesnimi zahtevami odreditvene države članice“ podan eden od štirih primerov, opisanih v tej določbi. Ti primeri so opisani v točkah od (a) do (d) člena 12 OLW in ustrezajo točkam od (a) do (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa.

20.

Točka D Priloge 2 k OLW, naslovljena „Vzorec evropskega naloga za prijetje iz člena 2(2) OLW“, ustreza točki (d) Priloge k Okvirnemu sklepu.

21.

Predložitveno sodišče je 17. januarja 2017 prejelo predlog za izvršitev ENP, ki ga je 12. junija 2014 izdalo Sąd Okręgowy w Gdańsku (okrožno sodišče v Gdansku, Poljska).

22.

ENP se nanaša na prijetje in predajo S. A. Zdziaszeka, poljskega državljana, zaradi izvršitve dveh kazni odvzema prostosti na Poljskem, in sicer kazni enega leta in šestih mesecev (za dejanji št. 1 in 2) ( 5 ) ter kazni treh let in šestih mesecev (za dejanja od 3 do 5). ( 6 )

23.

ENP se sklicuje na sodbo, s katero je bila za ti kazni izrečena enotna kazen, in ki jo je Sąd Rejonowy w Wejherowie (občinsko sodišče v Wejherowem, Poljska) izdalo 25. marca 2014 (sodba, s katero je bila izrečena enotna kazen). Na eni strani sta bili s to sodbo v kazen enega leta in šestih mesecev odvzema prostosti združeni kazni, na kateri je bil S. A. Zdziaszek obsojen za dejanji št. 1 in 2 s pravnomočnima sodbama, ki sta ju izdali 21. aprila 2005 Sąd Rejonowy w Wejherowie (občinsko sodišče v Wejherowem) in 16. junija 2006 Sąd Rejonowy w Gdyni (občinsko sodišče v Gdynii, Poljska). Na drugi strani je bila s to sodbo na kazen treh let in šestih mesecev znižana prvotna kazen štirih let odvzema prostosti, na katero je bil S. A. Zdziaszek obsojen za dejanja št. 3, 4 in 5 s pravnomočno sodbo, ki jo je 10. aprila 2012 izdalo Sąd Rejonowy w Wejherowie (občinsko sodišče v Wejherowem). Do te spremembe je prišlo zaradi spremembe zakonodaje, ki je bila ugodnejša za zadevno osebo.

24.

Predložitveno sodišče je z odločbo z dne 11. aprila 2017 zavrnilo predajo S. A. Zdziaszeka v zvezi s kaznijo odvzema prostosti za dejanje št. 1, ker to v nizozemskem pravu ni kaznivo. Odločanje v zvezi z dejanjem št. 2 je prekinilo, da bi odreditvenemu pravosodnemu organu postavilo dodatna vprašanja.

25.

Tako se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša le na del sodbe, s katero je bila izrečena enotna kazen, ki zadeva znižanje kazni za dejanja od 3 do 5.

26.

S. A. Zdziaszek ni bil osebno navzoč v postopku, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen. V ENP je navedeno, da je bil vseeno seznanjen z načrtovanim sojenjem in je pooblastil pravnega svetovalca, ki ga je zastopal.

27.

Natančneje, iz predložitvene odločbe je razvidno, da je S. A. Zdziaszek prejel vabilo na prvo obravnavo 28. januarja 2014 na naslov, ki ga je navedel. Vabila ni prevzel in ni bil osebno navzoč na sojenju. Sąd Rejonowy w Wejherowie (občinsko sodišče v Wejherowem) je po uradni dolžnosti imenovalo odvetnika in prekinilo odločanje. S. A. Zdziaszek je bil enako vabljen na drugo obravnavo 25. marca 2014. Na tej obravnavi ni bil osebno navzoč, vendar se je je udeležil njegov odvetnik. Ob koncu te obravnave je bila izdana sodba, s katero je bila izrečena enotna kazen.

28.

Kljub tem navedbam dejanskega stanja predložitveno sodišče meni, da okoliščina iz člena 4a(1), uvodni stavek, in točka (b), Okvirnega sklepa ni podana, ker ni dokazano, da je bila oseba, za katero se zahteva predaja, „seznanjena z načrtovanim sojenjem“ ali da je „pooblastila pravnega zastopnika, ki ga je imenovala sama ali ga je imenovala država, da jo zastopa na sojenju“.

29.

V zvezi s prvim vprašanjem predložitvenega sodišča je treba ugotoviti, ali postopek, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, pomeni „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, v smislu člena 4a(1), uvodni stavek, Okvirnega sklepa. Če je tako, bo predložitveno sodišče zavrnilo izvršitev ENP.

30.

Če pa sodba, s katero je bila izrečena enotna kazen, ni upoštevna za namene uporabe člena 4a(1) Okvirnega sklepa, predložitveno sodišče meni, da mora preučiti, ali je bil S. A. Zdziaszek osebno navzoč na predhodni stopnji postopka, in če ni bil, ali je podana ena od okoliščin iz točk od (a) do (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa.

31.

Vendar se po mnenju predložitvenega sodišča informacije, navedene v ENP, ne nanašajo na prvotno sodbo.

32.

Pri drugem vprašanju je treba ugotoviti, ali lahko v teh okoliščinah predložitveno sodišče zavrne izvršitev ENP.

33.

Če ne, predložitveno sodišče meni, da mora z vidika prvotne sodbe ugotoviti, ali ta zadeva spada v okvir enega od položajev iz člena 4a(1), od (a) do (d), Okvirnega sklepa.

34.

V zvezi s tem meni, da S. A. Zdziaszek ni bil osebno navzoč na sojenju, ki se je zaključilo s prvostopenjsko odločbo, in da se nobena od okoliščin iz člena 4a(1), od (a) do (d), Okvirnega sklepa ne uporablja za postopek na prvi stopnji.

35.

Kar zadeva pritožbeni postopek, S. A. Zdziaszek ni bil osebno navzoč na obravnavi. Vendar je bil ustrezno vabljen, njegov svetovalec pa se je udeležil obravnave. Predložitveno sodišče iz tega sklepa, da je bil S. A. Zdziaszek „seznanjen z načrtovanim sojenjem“ v pritožbenem postopku in da je „pooblastil pravnega zastopnika […], da [ga] zastopa na sojenju“.

36.

Predložitveno sodišče se s tretjim vprašanjem sprašuje še, ali pritožbeni postopek pomeni „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa.

37.

V teh okoliščinah je Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

38.

Predložitveno sodišče je zaprosilo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku v skladu s členom 107 Poslovnika Sodišča.

39.

V utemeljitev te prošnje je navedlo, da se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago Okvirnega sklepa, ki spada v okvir naslova V tretjega dela Pogodbe DEU. Navedlo je tudi, da je zadevni osebi odvzeta prostost na Nizozemskem, kjer čaka na izid postopka v zvezi s predajo. Nujni odgovor Sodišča bi neposredno in odločilno vplival na trajanje odvzema prostosti zadevni osebi.

40.

Peti senat Sodišča je 8. junija 2017 odločil, da ugodi tej prošnji predložitvenega sodišča.

41.

Pisna stališča so predložili Openbaar Ministerie (državno tožilstvo, Nizozemska), tožeča stranka v postopku v glavni stvari, S. A. Zdziaszek, tožena stranka v postopku v glavni stvari, nizozemska vlada in Evropska komisija. Poljska vlada je vložila pisni odgovor na vprašanja, ki jih je Sodišče postavilo v zvezi s poljskim pravnim okvirom, ki se uporablja.

42.

Državno tožilstvo, S. A. Zdziaszek, nizozemska, irska in poljska vlada ter Komisija so svoja stališča ustno predstavili na obravnavi 11. julija 2017.

43.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, ali postopek, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, in ki se ne nanaša več na vprašanje krivde, pomeni „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, v smislu člena 4a(1), uvodni stavek, Okvirnega sklepa. Za odgovor na to vprašanje bom najprej analiziral pojem obsodba, katere obstoj je pogoj za obstoj „izvršljive sodbe“ in „sojenja, ki se je zaključilo z odločbo“. Nato bom preučil posebno naravo sodbe, s katero je bila izrečena enotna kazen (A).

44.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem opredeliti posledice, ki jih je treba za namene izvršitve ENP izpeljati iz nezadostnosti informacij, ki jih predloži odreditveni pravosodni organ. To vprašanje se lahko razume formalno, kot da se nanaša na to, kolikokrat lahko izvršitveni pravosodni organ zahteva koristne informacije od odreditvenega pravosodnega organa, oziroma na najdaljše trajanje korespondence med tema sodiščema, zlasti ob upoštevanju rokov, ki se uporabljajo za izvršitev ENP. Manj očitno je, da je v ozadju tega vprašanja problematičen prenos člena 4a Okvirnega sklepa v nizozemsko pravo (B).

45.

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem izvedeti, ali se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, v smislu člena 4a(1), uvodni stavek, Okvirnega sklepa nanaša na pritožbeni postopek, v katerem je bila zadeva vsebinsko preučena in ki se je zaključil s potrditvijo obsodbe, izrečene na prvi stopnji, katere izvršitvi je namenjen ENP. Pri tem vprašanju je treba ugotoviti, ali je z dejanskim varstvom pravice zadevne osebe do obrambe v pritožbenem postopku mogoče odpraviti morebitne napake, ki bi se lahko pojavile na prvi stopnji (C).

46.

Stranke, ki so vložile pisna stališča in sodelovale na obravnavi, se v bistvu strinjajo, da postopek, ki se zaključi samo s prilagoditvijo kazni, ne da bi bilo obravnavano vprašanje krivde, ne pomeni „sojenja, ki se je zaključilo z odločbo“, v smislu člena 4a(1), uvodni stavek, Okvirnega sklepa.

47.

Ob tem pisna stališča in ustne navedbe kažejo na neobstoj soglasja o tem, kaj je „vsebina“ zadeve. Ne zdi se vprašljivo, da postopek, ki se nanaša na krivdo in kazen, pomeni postopek o vsebini. Kaj pa postopek, ki se nanaša samo na kazen, njeno prilagoditev ali znižanje? Ali je razprava o krivdi nujni del postopka, da ga je mogoče opredeliti kot postopek, ki se nanaša na vsebino?

48.

S. A. Zdziaszek trdi, da kadar prilagoditev kazni ni le aritmetičen izračun, postopek v zvezi s tem pomeni „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“. Zato mora izpolnjevati zahteve iz členov 47 in 48 Listine ter člena 6 EKČP.

49.

Državno tožilstvo poudarja, da se mora v interesu boljšega jamstva pravice do obrambe nadzor nanašati na odločitev o krivdi. Nasprotni pristop naj bi pomenil tveganje, da je lahko zadevna oseba predana, ne da bi bila njena pravica do obrambe spoštovana v prejšnjih fazah postopka.

50.

Podobno nizozemska vlada predlaga nikalen odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje. Trdi, da se mora nadzor nanašati na postopek o vsebini, ki se je zaključil z obsodbo. To pomeni, da je sodišče odločilo o krivdi. Postopek, v katerem se združijo ali prilagodijo kazni odvzema prostosti, naj torej ne bi spadal v okvir pojma „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“.

51.

Irska in poljska vlada prav tako predlagata nikalen odgovor na prvo vprašanje. Ker se v postopku, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, ni razpravljalo o krivdi zadevne osebe, ta ne more pomeniti „sojenja, ki se je zaključilo z odločbo“, v smislu člena 4a(1), uvodni stavek, Okvirnega sklepa. Po mnenju irske vlade bi bila mikroanaliza postopka za izrek enotne kazni v nasprotju z načelom medsebojnega zaupanja. Poljska vlada meni, da bi se z vključitvijo postopka za izdajo sodbe, s katero je bila izrečena enotna kazen, v zgoraj navedeni pojem razširilo področje uporabe člena 4a Okvirnega sklepa. Za to vlado pojem „vsebina zadeve“ zajema ugotovitev dejanskega stanja in preučitev krivde, kar sta elementa, o katerih je bilo nazadnje odločeno v pritožbenem postopku, ki se je zaključil s prvotno sodbo.

52.

Komisiji se zdi težko predstavljivo, da bi se nadzor na podlagi člena 4a Okvirnega sklepa lahko nanašal na postopek, ki je omejen na prilagoditev kazni, medtem ko se ne bi izvajal nad postopkom, ki se je zaključil s prvotno obsodbo. Nasprotno pa naj bi postopek, ki je privedel do prilagoditve prvotne kazni, hkrati pa zadevni osebi omogočil, da je predstavila svoje argumente, spadal v okvir pojma „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“.

53.

Ne strinjam se z mnenjem, da je le vprašanje krivde upoštevno v okviru preučitve „vsebine zadeve“, ne pa tudi vprašanje določitve kazni. Pojem obsodba, ki je upošteven tudi za pojem „izvršljiva sodba“ in za pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ (uporabljena v členih 4a(1), uvodni stavek, oziroma 8(1) Okvirnega sklepa), vsebuje namreč dva dela: krivdo in kazen (1). Ker je s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, določena kazen, spada v okvir pojma obsodba (2). Za namene uporabe člena 4a Okvirnega sklepa je treba vseeno preveriti še, ali postopek, ki se je zaključil s to sodbo, sodišču pušča diskrecijsko pravico pri odločanju o konkretnih pravilih za prilagoditev kazni (3). Če taka diskrecijska pravica v obravnavani zadevi obstaja, potem postopek, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, pomeni „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, v smislu člena 4a(1), uvodni stavek, Okvirnega sklepa (4).

54.

Če se ENP nanaša na izvršitev kazni, je pogoj za to obsodba. Ta običajno vsebuje dva elementa, in sicer razglasitev krivde in posledično izrek kazni. ( 7 ) Ta elementa torej sestavljata „vsebino“ zadeve bodisi skupaj (vsebino v celoti) bodisi posamično (del vsebine).

55.

Ta elementa morata biti razvidna iz ENP. Odreditveni pravosodni organi morajo namreč zagotoviti informacije ne le o storjenih kaznivih dejanjih, temveč tudi o kaznih, ki so bile konkretno naložene. To je nujno, da lahko izvršitveni pravosodni organ preveri možnost uporabe ENP v konkretnem primeru, ob upoštevanju storjenega kaznivega dejanja ( 8 ) in naložene kazni ( 9 ). Te informacije so pomembne tudi za presojo obstoja razloga za obvezno neizvršitev ENP. ( 10 )

56.

Kar zadeva pojem izvršljiva sodba za namene uporabe člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa, gre za sodbo, ki pristojnim organom na podlagi nacionalnega prava, ki se uporablja, omogoča, da zagotovijo izvršitev kazni odvzema prostosti, ki je bila naložena zadevni osebi. Kaj je taka sodba v konkretnem primeru, bo odvisno od dveh spremenljivk, in sicer od postopkovnega okvira države članice in tega, kako bo ta okvir uporabila zadevna oseba (ali kako bo uporabljen v zvezi z zadevno osebo). ( 11 )

57.

Kadar sodba pomeni naslov, ki omogoča izvršljivost kazni odvzema prostosti, se mora po definiciji nanašati na kazen. V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, ali je odločba, ki se nanaša samo na kazen, lahko „izvršljiva sodba“ v smislu Okvirnega sklepa. To bom zdaj preučil.

58.

Sodba, s katero je bila izrečena enotna kazen in na kateri temelji ENP v tej zadevi, ima dve posebnosti.

59.

Prvič, znotraj enega akta združuje dve meritorni odločbi. V zvezi s tem (i) združuje kazni, ki sta bili predhodno (in ločeno) izrečeni za dejanji št. 1 in 2, ter (ii) znižuje dolžino kazni, ki je bila predhodno in enotno izrečena za dejanja od 3 do 5.

60.

Drugič, kar zadeva dejanja od 3 do 5, je s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, samo znižana izrečena kazen, ne da bi bilo v njej obravnavano vprašanje krivde, o kateri je bilo odločeno že v prvotni sodbi.

61.

Iz predložitvene odločbe in pojasnil, ki jih je dala poljska vlada, je razvidno, da se je pri tem znižanju upoštevala sprememba zakonodaje, ugodnejša za zadevno osebo, do katere je prišlo med sprejetjem prvotne sodbe in razglasitvijo sodbe, s katero je bila izrečena enotna kazen.

62.

Poljska vlada je na obravnavi potrdila, da je bila posledica sodbe, s katero je bila izrečena enotna kazen, nadomestitev prvotne sodbe.

63.

Tako je ugotovljeno, da odločitev o kazni, kot izhaja iz sodbe, s katero je bila izrečena enotna kazen, pomeni edini pravni naslov, na podlagi katerega je mogoče S. A. Zdziaszeku odvzeti prostost za v njej določen čas, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Zato se je o obeh delih obsodbe S. A. Zdziaszeka nazadnje razpravljalo v dveh različnih postopkih: postopku, ki se je zaključil s prvotno sodbo, kar zadeva krivdo, in postopku, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, kar zadeva nazadnje izrečeno kazen.

64.

Zdaj je treba preučiti naravo postopka, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen.

65.

Koristno je opozoriti, kot sta storila S. A. Zdziaszek in Komisija, da Evropsko sodišče za človekove pravice razlikuje med dvema vrstama postopkov, ki se zaključijo z izrekom enotnih kazni: (i) postopki, ki sodišču ne dajejo nobene diskrecijske pravice in v katerih sodišče opravi le aritmetičen izračun, in (ii) postopki, v katerih sodišče izvaja diskrecijsko pravico. Medtem ko prva vrsta postopkov ne spada v okvir člena 6 EKČP, je pri drugi drugače. ( 12 )

66.

Pri določitvi narave zadevnega postopka bi bilo treba upoštevati naslednje vidike.

67.

Če je sodišče omejeno na samodejno uporabo določbe zakonodaje, ki mu ne pušča nobenega polja prostega preudarka glede tega, kako bo kazen znižana, tak postopek ne more pomeniti sojenja v smislu člena 4a Okvirnega sklepa. Zadevna oseba namreč nima nobene možnosti uveljavljati svoje procesne pravice, da bi vplivala na rezultat take samodejne uporabe zakonodaje.

68.

Drugače je v primeru postopka, v katerem sodišče izvaja diskrecijsko pravico. V zvezi s tem si je treba postaviti predvsem ta vprašanja: ali obstajajo novi elementi, ki jih mora sodišče ugotoviti in upoštevati (na primer ravnanje zadevne osebe po prvotni obsodbi, ocena tega ravnanja od organov za izvrševanje kazenskih sankcij itd.)? Ali je treba v postopku, ki se zaključi s prilagoditvijo kazni, organizirati obravnavo? Ali je mogoče zoper novo odločbo, s katero je bila kazen prilagojena, vložiti pritožbo? Predvsem pa: ali ima sodišče polje prostega preudarka med celotnim trajanjem postopka?

69.

Če se na ta vprašanja – zlasti na zadnje – odgovori pritrdilno, menim, da gre za postopek v smislu člena 4a(1), uvodni stavek, Okvirnega sklepa. Ti procesni elementi namreč zadevni osebi omogočajo, da vpliva na določitev kazni. Učinkovitost, s katero lahko zadevna oseba uveljavlja svoje procesne pravice, je v zvezi s tem ključnega pomena.

70.

Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je v obravnavani zadevi v postopku, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, nacionalnemu sodišču podeljena diskrecijska pravica. Glede na elemente, ki jih je Sodišče prejelo v tej zadevi, se mi zdi, da ima poljsko sodišče v postopku, ki se zaključi s sodbo, s katero je izrečena enotna kazen, nezanemarljivo diskrecijsko pravico.

71.

Poljska vlada je na obravnavi potrdila, da ima sodišče, ki izda sodbo, s katero se izreče enotna kazen, čeprav ne preuči vprašanja krivde, diskrecijsko pravico pri določitvi (ali prilagoditvi) enotne kazni v mejah, ki izhajajo iz kazni, izrečenih s predhodnimi sodbami, na katerih temelji prvonavedena sodba.

72.

Vendar ta vlada nasprotuje opredelitvi postopka, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, kot „sojenja, ki se je zaključilo z odločbo“, v smislu člena 4a(1), uvodni stavek, Okvirnega sklepa, ker je rezultat tega postopka vedno ugoden za zadevno osebo. Po mnenju te vlade bo dolžina nazadnje naložene kazni nujno krajša od dolžine, ki bi izhajala iz seštevanja kazni, ki se lahko prestajajo zaporedoma. Enako bo kazen po znižanju nujno krajša od prej naložene kazni.

73.

Ne strinjam se s sklepom, da postopek, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, ne spada v okvir člena 4a Okvirnega sklepa.

74.

Čeprav bo prilagoditev kazni vedno povzročila znižanje prvotne kazni, ostaja za zadevno osebo bistveno, da ima možnost predlagati največje znižanje.

75.

Predstavljati si je na primer treba položaj, v katerem mora nacionalno sodišče združiti tri predhodno izrečene kazni v dolžini petih, štirih in treh let. Predstavljati pa si je treba tudi, da diskrecijska pravica, ki jo ima sodišče, temu omogoča, da določi enotno kazen tako na pet kot na dvanajst let zapora. Res je, da bo končni rezultat po definiciji ugodnejši za zadevno osebo, ker bi zgolj seštevanje kazni privedlo do enotne kazni dvanajstih let. Vendar je bistveno drugače, če je osebi izrečena enotna kazen, katere dolžina je blizu spodnje meje razpona (recimo šest let) ali blizu zgornje meje (na primer enajst let).

76.

Če lahko zadevna oseba s svojo navzočnostjo vpliva na določitev dolžine kazni, na zadevnem sojenju ne morejo biti kršena niti jamstva iz člena 6(1) EKČP niti posledično jamstva iz člena 4a Okvirnega sklepa.

77.

Kot sem navedel zgoraj, dejstvo, da je bilo spoštovanje procesnih pravic lahko preverjeno z vidika prvotne sodbe, ni več upoštevno za del „kazen“, ker je na eni strani sodišče, ki je odločalo o novi kazni, izvajalo diskrecijsko pravico in ker je bila na drugi strani z novo odločbo o kazni nadomeščena prejšnja odločba. Sodba, s katero je bila izrečena enotna kazen, je tako postala edina izvršljiva sodba, na kateri lahko temelji ENP.

78.

Za preverjanje, ali so bile procesne pravice zadevne osebe spoštovane, mora predložitveno sodišče v konkretnem primeru preveriti, katera odločba pomeni izvršljivo sodbo, na kateri temelji ENP. Če je potrebno, mora zahtevati dodatne informacije na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa, da bi določila fazo postopka, v kateri je sodišče izvajalo diskrecijsko pravico, ko je nazadnje določalo dolžino kazni. V tem okviru mora imeti izvršitveni pravosodni organ tudi možnost preučiti spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe glede na zadnjo fazo postopka, v kateri je bila ugotovljena krivda.

79.

Povsem praktično to pomeni, da mora odreditveni pravosodni organ izpolniti dela (c) in (d) obrazca ENP v zvezi s postopkom, ki je neposredno pripeljal do izvršljive sodbe.

80.

Vendar se mi za preprečitev morebitnega pomanjkanja informacij in za omejitev uporabe člena 15(2) zdi potrebno, da odreditveni pravosodni organ predvsem v delu (b) obrazca navede vse dodatne informacije, ki so lahko koristne, da bi se izvršitveni pravosodni organ lahko prepričal o spoštovanju pravice zadevne osebe do obrambe. Te informacije se lahko med drugim nanašajo na zadnjo fazo postopka, v katerem je bilo sprejeto stališče o vprašanju krivde, če je bilo to preučeno v okviru drugega postopka, in ne postopka, v katerem je sodišče odločilo o kazni v okviru izvajanja svoje diskrecijske pravice.

81.

Vendar je treba v tem okviru poudariti, da izvršitvenemu pravosodnemu organu ni treba preučiti celotnega mozaika predhodnega kazenskega postopka.

82.

Kot pravilno trdita nizozemsko državno tožilstvo in vlada, bi se tako podvomilo v načelo medsebojnega zaupanja – ki je temeljni kamen sodelovanja v kazenskih zadevah na tem področju – ( 13 ) in negativno vplivalo na delovanje sistema Okvirnega sklepa.

83.

V členu 1(3) Okvirnega sklepa je namreč opozorjeno, da ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, kot so določeni v členu 6 PEU in izraženi v Listini. Ta obveznost je naložena tako odreditveni državi članici kot izvršitveni državi članici. ( 14 )

84.

Naj spomnim, da EKČP, natančneje njen člen 6(1), zavezuje vse države članice. To pomeni, da mora država članica odreditvenega pravosodnega organa eventualno odpraviti napake, ki so se lahko zgodile v prejšnjih fazah postopka.

85.

Če je bila sodba izdana v odsotnosti, mora država članica odreditvenega pravosodnega organa načeloma zagotoviti novo sojenje v skladu z določbami nacionalnega prava. Za popravek morebitnih postopkovnih napak je torej pristojna odreditvena država članica, ki sprejme osebo, predano na podlagi ENP. Izvršitvenemu pravosodnemu organu ni treba preveriti ali celo popraviti vseh napak v postopku, ki se je zaključil s sodbo, ne da bi bila zadevna oseba osebno navzoča na sojenju.

86.

Drugače bi bilo le, če bi izvršitveni pravosodni organ ugotovil, da je kazenski sistem države članice, v kateri je bil izdan ENP, tako pomanjkljiv, da izvajanje načela medsebojnega zaupanja ne bi bilo več primerno, na primer zaradi resne in dokazane nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, ( 15 ) ali če kazenska sodišča neke države članice ne bi mogla več zagotavljati pravice do poštenega sojenja, zaradi česar bi bilo avtomatično medsebojno priznavanje izključeno. ( 16 )

87.

Na podlagi zgornjih preudarkov ugotavljam, da postopek, ki se je zaključil s sodbo, kot je sodba, s katero je bila izrečena enotna kazen v postopku v glavni stvari, lahko pomeni „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“, v smislu člena 4a(1), uvodni stavek, Okvirnega sklepa, če (i) je s to sodbo, ki je postala izvršljiva, določena kazen odvzema prostosti in če (ii) ima v postopku v zvezi z določitvijo te kazni nacionalno sodišče diskrecijsko pravico.

88.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali lahko zavrne izvršitev ENP, če se izkaže, da je treba spoštovanje procesnih pravic zadevne osebe presojati v zvezi z drugo sodbo, in ne tisto, ki je navedena v ENP, in če na podlagi dodatnih informacij, predloženih na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa, ni mogoče preveriti spoštovanja procesnih pravic zadevne osebe.

89.

Predložitveno sodišče meni, da je zavrnitev v takih okoliščinah mogoča. Iz izraza „razen če je v [ENP] navedeno“, uporabljenega v uvodnem stavku člena 4a(1) Okvirnega sklepa, bi bilo mogoče sklepati, da je treba informacije o uporabi ene od okoliščin iz točk od (a) do (d) te določbe navesti v delu (d) obrazca ENP ali vsaj v skladu s kategorijami, kot so navedene v tem delu.

90.

Medtem ko S. A. Zdziaszek ni izrazil stališča o drugem vprašanju, državno tožilstvo meni, da izvršitve ENP ni mogoče zavrniti iz razloga, ker odreditveni pravosodni organ ni uporabil formulacij iz dela (d) obrazca, če so navedene informacije koristne.

91.

Nizozemska vlada meni, da je namen drugega vprašanja izvedeti, ali mora predložitveno sodišče preveriti prvotno sodbo z vidika člena 4a Okvirnega sklepa. Predlaga, naj se odgovori nikalno, ker bi bilo treba preverjanje opraviti glede na sodbo, ki je v ENP navedena kot izvršljiva.

92.

Po mnenju Komisije mora izvršitveni pravosodni organ zahtevati informacije o zadnji fazi postopka, v kateri se je razpravljalo o vsebini zadeve in ki se je zaključila s pravnomočno obsodbo. V obravnavani zadevi je pritožbeni postopek tisti, ki naj bi se zaključil s prvotno sodbo. Komisija opozarja, da se člen 4a Okvirnega sklepa vsekakor nanaša na fakultativni razlog za zavrnitev. Po njenem mnenju obstajajo primeri – zunaj štirih položajev, v katerih je predaja obvezna – v katerih se ENP lahko izvrši, ne da bi bila kršena pravica zadevne osebe, da je navzoča na sojenju. V zvezi s tem lahko izvršitveni pravosodni organ upošteva vse razpoložljive podatke.

93.

Da bi odgovoril na drugo vprašanje za predhodno odločanje, bom razlikoval med njegovim očitnim vidikom, ki se nanaša na pravila komuniciranja med pravosodnimi organi (1), in kontekstom, na katerem temelji, na katerega se sicer nanaša zgoraj navedeni odgovor Komisije (2). Nato bom pojasnil, zakaj morajo izvršitveni pravosodni organi ohraniti polje prostega preudarka, ko preučujejo spoštovanje procesnih pravic zadevnih oseb na podlagi člena 4a Okvirnega sklepa (3).

94.

Komuniciranje med organoma na podlagi zgoraj navedene določbe bo vedno odvisno od konkretnih potreb vsake zadeve. Zato je težko na splošno odgovoriti na tako vprašanje. Vrsta zahtevane informacije bo namreč tipično odvisna od cilja, zaradi katerega se ta informacija zahteva.

95.

Ob tem menim, da bi lahko pristop, ki ga je treba uporabiti v tem kontekstu, vodili naslednji preudarki.

96.

Uvodoma naj spomnim, da lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev ENP le v izčrpno naštetih primerih obvezne neizvršitve, določenih v členu 3 Okvirnega sklepa, ali fakultativne neizvršitve, določenih v členih 4 in 4a tega okvirnega sklepa. ( 17 )

97.

Sodišče je navedlo tudi zahteve glede pravilnosti, določene v členu 8(1) Okvirnega sklepa, katerih upoštevanje je pogoj za veljavnost ENP, njihovo neupoštevanje pa načeloma privede do zavrnitve izvršitve ENP. Preden zavrne izvršitev (kar mora ostati izjema), mora tako pristojni organ v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa od odreditvenega pravosodnega organa zahtevati, naj mu nujno pošlje vse potrebne dodatne informacije. ( 18 )

98.

Samo če izvršitveni organ ugotovi – ob upoštevanju informacij, poslanih na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa, in vseh drugih morebitnih informacij, ki jih je lahko dobil drugje – da je bil ENP izdan napačno (z vidika pogojev iz člena 8(1) Okvirnega sklepa), lahko opusti ukrepanje v zvezi z njim.

99.

Natančneje, v zvezi s členom 15(2) Okvirnega sklepa je treba opozoriti, prvič, da je komuniciranje na podlagi te določbe namenjeno zagotovitvi ravnotežja med obveznostjo izvršitve (ob upoštevanju nujnosti, s katero je treba preučiti ENP, upoštevajoč roke, določene v Okvirnem sklepu) in zahtevo po varstvu procesnih pravic zadevne osebe. ( 19 ) Korespondenca med organoma namreč ne more trajati v nedogled. Omogočiti mora upoštevanje roka 60 dni, ( 20 ) v katerem je treba ENP načeloma izvršiti. ( 21 )

100.

Drugič, pomembno je, da pravila za zgoraj navedeno komuniciranje zagotavljajo operativnost sistema. Vprašanja bi morala biti torej postavljena kolikor mogoče natančno in jasno. Zlasti se zdi razumno najprej postaviti vprašanje in nato preveriti, pri čemer se poudarijo vidiki, ki jih je treba pojasniti. Če tako komuniciranje ne da pričakovanega rezultata, se mi zdi glede na zgoraj navedena cilja nujnosti in varstva pravic zadevne osebe razumno, da se aktivno iskanje informacij ne nadaljuje.

101.

Vendar to pristojnega organa ne oprošča obveznosti, da vsako zadevo posebej preuči ob upoštevanju nujnosti preveriti spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe.

102.

V obravnavani zadevi je izvršitveni pravosodni organ želel postaviti dodatna vprašanja v zvezi s postopkom, ki se je zaključil s prvotno sodbo. Kot navaja nizozemska vlada, je ta organ namreč dvomil o ravni varstva pravice S. A. Zdziaszeka do obrambe v postopku, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen.

103.

Ob tem se pri drugem vprašanju za predhodno odločanje pomembneje kaže problem prenosa člena 4a Okvirnega sklepa v nizozemsko pravo. V nadaljevanju se bom posvetil tej razsežnosti vprašanja.

104.

V obravnavani zadevi so bile na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa zahtevane dodatne informacije, da bi se presodila uporaba pogojev iz člena 4a tega okvirnega sklepa. Kot je bilo že navedeno, ta člen določa fakultativni razlog za zavrnitev izvršitve ENP. ( 22 )

105.

Kot sem že drugje navedel, ( 23 ) je splošno pravilo, ki izhaja iz člena 1(2) Okvirnega sklepa, obveznost držav članic, da izvršijo ENP „na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa“.

106.

S členom 4a(1) je bila uvedena možnost zavrniti izvršitev ENP, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo. Ta možnost, da se ENP ne izvrši, mora temeljiti na preučitvi okoliščin vsakega konkretnega primera, ki jo opravi izvršitveni pravosodni organ.

107.

Možnost neizvršitve preneha, če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da gre v danem primeru za enega od položajev, naštetih v točkah od (a) do (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa. V takem primeru je zavrnitev izvršitve ENP izključena in obveznost predaje zadevne osebe znova postane pravilo.

108.

Ugotavljam pa, da nacionalna zakonodaja, kot je predstavljena v predložitveni odločbi (člen 12 OLW), obrača logiko Okvirnega sklepa s tem, da „možnost neizvršitve, razen če gre za položaj iz točk od (a) do (d)“, spreminja v „obveznost neizvršitve, razen če gre za položaj iz točk od (a) do (d)“.

109.

S takim prenosom člena 4a Okvirnega sklepa je bil seznam štirih izjem od možnosti neizvršitve ENP, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, spremenjen v izčrpen seznam položajev, v katerih lahko izvršitveni organ samo izvrši ENP, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju. Ta prenos po mojem mnenju izvršitvenim pravosodnim organom preprečuje, da pretehtajo vse dejanske okoliščine v dani zadevi, da bi preverili spoštovanje procesnih pravic zadevnih oseb. Če se po analogiji uporabi ugotovitev Sodišča v zvezi s fakultativnim razlogom za zavrnitev na podlagi člena 4(6) Okvirnega sklepa, menim, da mora izvršitveni pravosodni organ v tem okviru tudi imeti polje prostega preudarka v zvezi s tem, ali je treba izvršitev ENP zavrniti ali ne. ( 24 )

110.

Zato menim, da člen 12 OLW pomeni napačen prenos člena 4a Okvirnega sklepa.

111.

Vprašanje izčrpnosti člena 4a se postavlja tudi v tej zadevi: ( 25 ) ali so okoliščine iz točk od (a) do (d) edine, ki lahko zaprošenemu organu omogočijo, da preveri spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe? Ali pa se lahko ta organ sklicuje na druge okoliščine, da lahko izvrši ENP, in se pri tem prepriča o spoštovanju temeljnih pravic zadevne osebe?

112.

Za konec bom še enkrat opozoril, da Okvirni sklep temelji na načelu medsebojnega priznavanja in visoki stopnji zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami. ( 26 ) Vendar koncepta medsebojnega priznavanja in zaupanja ne moreta prikriti pomena, ki se v Okvirnem sklepu in pravu Unije pripisuje spoštovanju temeljnih pravic, v tem primeru procesnih. ( 27 )

113.

Člen 4a Okvirnega sklepa kaže na ravnotežje, ki ga je zakonodajalec Unije dosegel med učinkovitostjo predaje oseb v evropskem pravnem prostoru na eni strani in obsegom nadzora, ki ga mora opraviti izvršitveni pravosodni organ, na drugi. Če je ta organ prepričan, da so bile temeljne pravice spoštovane, eventualno ob upoštevanju ravnanja zadevne osebe, ga nacionalna zakonodaja ne bi smela ovirati pri izpolnjevanju obveznosti, ki jo ima, da izvrši ENP na podlagi člena 1(2) Okvirnega sklepa.

114.

Glede na navedeno lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev ENP v primeru, ko niti z informacijami, navedenimi v obrazcu ENP, niti z informacijami, ki jih je prejel od odreditvenega pravosodnega organa na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa, ni mogoče preveriti spoštovanja pravice do obrambe zadevne osebe, ki ni bila osebno navzoča na sojenju. Odločitev za uporabo fakultativnega razloga za zavrnitev izvršitve ENP v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa sprejme izvršitveni pravosodni organ, ki mora imeti možnost, da z vidika vseh dejanskih okoliščin, ki jih ima na voljo, presodi spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe.

115.

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba uporabo fakultativnega razloga za zavrnitev na podlagi člena 4a Okvirnega sklepa preveriti z vidika postopka, kot je tisti, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila v postopku v glavni stvari izrečena enotna kazen. Naj spomnim, da to po eni strani izhaja iz dejstva, da je bila v obravnavani zadevi s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, S. A. Zdziaszeku izrečena kazen na način, da je ta izvršljiva, po drugi strani pa se zdi, da je postopek, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, vključeval diskrecijsko pravico sodišča, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

116.

Iz odgovora, ki ga predlagam na prvo vprašanje, pa izhaja, da izvršitveni pravosodni organ preuči spoštovanje pravice do obrambe v zvezi z zadnjo fazo postopka, v kateri se je razpravljalo o vsebini zadeve in ki se je zaključila z izvršljivo sodbo. V obravnavani zadevi je očitno, da je ta zadnja faza postopka tista, ki se je zaključila s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen. Res je, da se je ta postopek nanašal le na dokončno določitev kazni.

117.

Predložitveno sodišče meni, da prav v tej fazi postopka ni bilo zagotovljeno spoštovanje pravice do obrambe, vendar pa se mi zdi odveč obravnavati spoštovanje pravice do obrambe v okviru zadnje faze postopka, v kateri je bil določen drugi del zadevne obsodbe: krivda.

118.

Če bi Sodišče uporabilo drugačen pristop in ugotovilo, da je prvotna sodba še vedno upoštevna za namene nadzora, ki ga izvršitveni pravosodni organ opravi na podlagi člena 4a Okvirnega sklepa, napotujem na svoje stališče, izraženo v zadevi Tupikas. ( 28 )

119.

Edina razlika med navedeno in to zadevo je, da predložitveno sodišče v zvezi s prvotno sodbo meni, da je bil S. A. Zdziaszek ustrezno zastopan v pritožbenem postopku, medtem ko v postopku na prvi stopnji ni bil. Ker je bila glede na predložene informacije v pritožbenem postopku preučena vsebina zadeve, spoštovanje pravice do obrambe v tej fazi postopka odpravlja napake, ki so se lahko zgodile v prejšnjih fazah.

120.

Vendar to ne spremeni dejstva, da je bila odločitev o kazni, vsebovana v prvotni sodbi, nadomeščena in da obsodba S. A. Zdziaszeka zdaj izhaja iz dveh ločenih postopkov, kot sem opozoril zgoraj. Ker je ugotovljeno, da njegova pravica do obrambe v postopku, ki se je zaključil s sodbo, s katero je bila izrečena enotna kazen, ni bila zagotovljena, se mi – ponavljam – preverjanje spoštovanja te pravice z vidika prvotne sodbe ne zdi upoštevno.

121.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska), odgovori:

Pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1), uvodni stavek, Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), v različici, kot izhaja iz Okvirnega sklepa Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da se lahko uporablja za postopek, ki se je zaključil s sodbo, kot je sodba, s katero je bila v postopku v glavni stvari izrečena enotna kazen, če je s to sodbo, ki je postala izvršljiva, določena kazen odvzema prostosti in če je imelo nacionalno v postopku določanja te kazni diskrecijsko pravico.

Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje v primeru, ko niti z informacijami, navedenimi v obrazcu, niti z informacijami, ki jih je prejel od odreditvenega pravosodnega organa na podlagi člena 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584, v različici, kot izhaja iz Okvirnega sklepa 2009/299, ali kje drugje ni mogoče preveriti spoštovanja pravice do obrambe zadevne osebe, ki ni bila osebno navzoča na sojenju. Odločitev za uporabo fakultativnega razloga za zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa sprejme izvršitveni pravosodni organ, ki mora imeti možnost, da z vidika vseh dejanskih okoliščin, ki jih ima na voljo, presodi spoštovanje pravice zadevne osebe do obrambe.