1

Tožeča stranka, družba Basil BV, je 13. februarja 2004 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142) vložila zahtevo za registracijo modela Skupnosti pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).

2

Model, katerega registracija je bila zahtevana (v nadaljevanju: izpodbijani model), je prikazan v nadaljevanju:

3

Izpodbijani model je bil registriran pod številko 142245‑0001. Registracija tega modela je bila objavljena v Biltenu modelov Skupnosti št. 47/2004 z dne 15. junija 2004. Ta registracija je bila podaljšana do 13. februarja 2019.

4

Izpodbijani model naj bi se uporabljal za „košare za kolesa“, ki spadajo v razred 03‑01 v smislu Locarnskega aranžmaja z dne 8. oktobra 1968 o ustanovitvi mednarodne klasifikacije za industrijske vzorce in modele, kakor je bil spremenjen.

5

Intervenientka, družba Artex SpA, je 17. junija 2013 pri EUIPO vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti na podlagi člena 52 Uredbe št. 6/2002. Razlog, ki ga je navedla v utemeljitev zahteve za ugotovitev ničnosti, se je nanašal na člen 25(1)(b) Uredbe št. 6/2002.

6

V zahtevi za ugotovitev ničnosti je intervenientka med drugim navedla, da izpodbijani model nima specifične individualne narave v smislu člena 6 Uredbe št. 6/2002, in se je v utemeljitev svojih izjav sklicevala na več dokumentov, ki naj bi dokazovali razkritje prejšnjega modela javnosti (v nadaljevanju: prejšnji model), in sicer zlasti na:

7

Oddelek za izbris je z odločbo z dne 13. januarja 2015 najprej odločil, da je zahteva za ugotovitev ničnosti dopustna, nato pa izpodbijani model razglasil za ničen, ker ni imel individualne narave.

8

Tožeča stranka je 11. marca 2015 vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.

9

Tretji odbor EUIPO za pritožbe je z odločbo z dne 7. julija 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil. V bistvu je menil, prvič, da je bila zahteva za ugotovitev ničnosti, ki jo je v obravnavanem primeru vložila intervenientka, v nasprotju s tem, kar je trdila tožeča stranka, dopustna, drugič, da je bil prejšnji model razkrit pred vložitvijo zahteve za registracijo izpodbijanega modela, in sicer 13. februarja 2004, in tretjič, da je oddelek za izbris izpodbijani model razglasil za ničen, ker ni imel individualne narave.

10

Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva strankam postavilo vprašanja, na katera so te odgovorile v predpisanih rokih.

11

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

12

EUIPO in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:

13

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge, in sicer, prvič, kršitev člena 52(3) Uredbe št. 6/2002, ki se nanaša na nedopustnost – pod nekaterimi pogoji – zahteve za ugotovitev ničnosti, drugič, kršitev člena 7 Uredbe št. 6/2002, ki se nanaša na razkritje modela, in tretjič, kršitev člena 6 Uredbe št. 6/2002, ki se nanaša na individualno naravo modelov.

14

Tožeča stranka v bistvu trdi, da bi moral EUIPO zahtevo za ugotovitev ničnosti, ki jo je vložila intervenienka, v skladu s členom 52(3) Uredbe št. 6/2002 ali – če to ni mogoče – členom 86(5) iste uredbe razglasiti za nedopustno.

15

Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na obstoj odločbe odbora za pritožbe, izdane pred izpodbijano odločbo, s katero je ta že zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti, ki je bila vložena zoper izpodbijani model. Poudarja, da je ta prejšnji postopek za ugotovitev ničnosti sprožilo podjetje, ki je vložilo predlog skupaj z intervenientko.

16

EUIPO in intervenientka te trditve izpodbijata.

17

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da člen 52(3) Uredbe št. 6/2002 določa, da je zahteva za ugotovitev ničnosti, vložena pri EUIPO, nedopustna, če je bila zahteva na podlagi iste pravne in dejanske podlage, ki je vključevala iste stranke, že obravnavana na sodišču za modele Skupnosti v državi članici in je postala pravnomočna.

18

Vendar se določbe člena 52(3) Uredbe št. 6/2002 v obravnavanem primeru ne uporabljajo.

19

Prvič, člen 80 Uredbe št. 6/2002, naslovljen „Sodišča za modele Skupnosti“, namreč v odstavku 1 določa, da države članice na svojem ozemlju določijo neko število nacionalnih sodišč prve in druge stopnje, sodišča za modele Skupnosti, ki izvajajo naloge, ki so jim dodeljene s to uredbo. Iz določb tega člena torej izhaja, da je sodišče za modele Skupnosti nujno nacionalno sodišče države članice.

20

Člen 52(3) Uredbe št. 6/2002 se tako ne uporablja, če je EUIPO že odločal, temveč le, če je odločalo nacionalno sodišče države članice.

21

Drugič, tožeča stranka ni dokazala, da je stranka, ki je v tej zadevi vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti zoper izpodbijani model, ista stranka kot tista, ki je vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijanega modela v prejšnji zadevi.

22

Na podlagi okoliščine, da obstaja močna povezava med tema zadevama in tesno sodelovanje med strankama, ki sta v posameznih zadevah vložili zahtevo za ugotovitev ničnosti, ki se med drugim kaže z identičnostjo njunih zastopnikov in njunih trditev, namreč ni mogoče sklepati o identičnosti strank.

23

Intervenientka je v zvezi s tem navedla – ne da bi na obravnavi to kdo izpodbijal – da je bilo podjetje, ki je vložilo prejšnjo zahtevo za ugotovitev ničnosti, le njena stranka, kar ne zadostuje za to, da bi se njo in to podjetje štelo za isto stranko.

24

Poleg tega na podlagi okoliščine, navedene v točki 22 zgoraj, ni mogoče sklepati, da sta zadevni zahtevi za ugotovitev ničnosti nedovoljeni.

25

Nazadnje, glede trditve, da naj bi odbor za pritožbe kršil pravice tožeče stranke biti dovolj zaslišana v zvezi z domnevno nepoštenim ravnanjem intervenientke, tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da ji odbor za pritožbe ni dovolil, da v zvezi s tem izrazi stališča.

26

Poleg tega, čeprav tožeča stranka navaja – pri čemer se sklicuje na člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člen 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 – kršitev pravice do poštenega sojenja, je treba poudariti, da je Splošno sodišče izključilo uporabo takšne pravice pred odbori EUIPO za pritožbe, saj postopki pred odbori za pritožbe niso sodni, temveč upravni (sodbi z dne 20. aprila 2005, Krüger/UUNT – Calpis (CALPICO), T‑273/02, EU:T:2005:134, točka 62, in z dne 12. decembra 2014, Comptoir d’Épicure/UUNT – A-Rosa Akademie (da rosa), T‑405/13, neobjavljena, EU:T:2014:1072, točka 71; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. decembra 2002, Procter & Gamble/UUNT (Oblika mila), T‑63/01, EU:T:2002:317, točka 23).

27

Na drugem mestu, določbe člena 86(5) Uredbe št. 6/2002, v skladu s katerimi ni mogoče vložiti nobene nasprotne tožbe za ugotovitev ničnosti registriranega modela Skupnosti, če je o zadevi na isti dejanski in pravni podlagi, ki je vključevala iste stranke, EUIPO že odločil z odločbo, ki je postala pravnomočna, ne urejajo postopkov pred EUIPO in zlasti njegovimi odbori za pritožbe, temveč postopke pred sodišči za modele Skupnosti, glede katerih je bilo v točki 19 zgoraj navedeno, da gre za nacionalna sodišča.

28

Čeprav je res, da so določbe člena 52(3) Uredbe št. 6/2002 in člena 86(5) Uredbe št. 6/2002 namenjene preprečevanju morebitnih sporov – v zvezi ničnostjo modela – med odločbami EUIPO in odločbami sodišč za modele, pa na podlagi teh določb ni mogoče sklepati, da je bil z Uredbo št. 6/2002 uveden enakovreden način preprečevanja sporov med samimi odločbami EUIPO.

29

Na tretjem mestu, uporaba po analogiji člena 52(3) Uredbe št. 6/2002 je za primere, v katerih je EUIPO že odločil o zahtevi za ugotovitev ničnosti, izključena.

30

Ni namreč dokazano, da ta določba vsebuje pomanjkljivost, ki je nezdružljiva s splošnim načelom prava in ki bi jo bilo mogoče odpraviti z uporabo po analogiji (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 1985, Krohn, 165/84, EU:C:1985:507, točki 13 in 14).

31

Res je, da Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)), zlasti člen 56(3) navedene uredbe (postal člen 63 Uredbe št. 2017/1001), na katerega se sklicuje tožeča stranka v svoji tožbi (pri čemer je mislila – prišlo je namreč do tipkarske napake, katere obstoj je potrdila na obravnavi – člen 60(3) Uredbe št. 6/2002), v različici, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 2424/2015 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 (UL 2015, L 341, str. 21), določa, da zahteva za ugotovitev ničnosti ni dopustna, če je bila zahteva na podlagi istega predmeta in pravnega temelja, ki je vključevala iste stranke, že obravnavana s strani EUIPO ali na sodišču za znamke Evropske unije in je odločba EUIPO ali tega sodišča v zvezi s to zahtevo postala pravnomočna.

32

Vendar če je na področju znamk Evropske unije zakonodajalec menil, da je sprejetje izrecne določbe potrebno za to, da bi veljavnost prejšnjih odločb EUIPO vodila do tega, da se zahteva za ugotovitev ničnosti zavrne brez vsebinske obravnave, bi bila takšna izrecna določba potrebna tudi na področju modelov. Zato neobstoja takšne določbe ni mogoče kompenzirati z uporabo – po analogiji – člena 52(3) Uredbe št. 6/2002 za odločbe EUIPO.

33

Poleg tega bi bila izrecna pisna določba še toliko bolj potrebna za uporabo po analogiji – za odločbe EUIPO – določb, ki se uporabljajo za sodne odločbe, „ki so postale pravnomočne“, saj iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so postopki pred EUIPO upravni, in ne sodni (sodba z dne 15. julija 2015, TVR Automotive/UUNT – TVR Italia (TVR ITALIA), T‑398/13, EU:T:2015:503, točka 38; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. decembra 2002, Oblika mila, T‑63/01, EU:T:2002:317, točki 22 in 23).

34

Dodati je treba, da je na področju modelov Skupnosti vsebinska preučitev prijave za registracijo v skladu s členom 47(1) Uredbe št. 6/2002 omejena na preverjanje skladnosti te prijave z opredelitvijo modela, ki izhaja iz člena 3(a) te uredbe, in spoštovanje javnega reda. V preostalem se uporabljajo formalne zahteve iz člena 45 Uredbe št. 6/2002. Nasprotno pa člena 7 in 8 Uredbe št. 207/2009 (postala člena 7 in 8 Uredbe 2017/1001) določata, da se pred registracijo blagovne znamke bistveno pregleda njena veljavnost, ki temelji – kar zadeva člen 8 Uredbe št. 207/2009 – na obstoju postopka ugovora. Tako ima, glede na stopnjo nadzora nad veljavnostjo modelov pred njihovo registracijo, postopek za ugotovitev ničnosti, ki zagotavlja tak nadzor po tej registraciji, nujno drugačen položaj v sistematiki Uredbe št. 6/2002 v primerjavi s položajem, ki ga ima v sistematiki Uredbe št. 207/2009, za katero je stopnja tega nadzora drugačna. Zato je še toliko bolj občutljiva vsakršna uporaba po analogiji člena 52(3) Uredbe št. 6/2002 za odločbe EUIPO, ki naj bi temeljila na določbah člena 56(3) Uredbe št. 207/2009.

35

Glede na zgoraj navedeno je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

36

Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom odboru za pritožbe očita, da je kršil določbe člena 7 Uredbe št. 6/2002, ker je potrdil, da je bil prejšnji model razkrit. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz več očitkov, od katerih se prvi nanaša na prepozno predložitev prevoda dokazov EUIPO, ki jih je intervenientka predložila, da bi dokazala javno razkritje prejšnjega modela, drugi na neobstoj dokazne vrednosti dokazov, na katere se je oprl odbor za pritožbe za ugotovitev, da je bil prejšnji model razkrit pred izpodbijanim modelom, tretji pa na to, da naj bi odbor za pritožbe storil napako pri določitvi upoštevnih strokovnih krogov.

37

Tožeča stranka, ki je v tožbi trdila, da so bili dokazi, ki jih je predložila intervenientka, da bi dokazala razkritje prejšnjega modela, v jezik postopka za ugotovitev ničnosti prevedeni šele po izteku roka, določenega v členu 29(5) Uredbe Komisije (ES) št. 2245/2002 z dne 21. oktobra 2002 o izvajanju Uredbe št. 6/2002 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 31, str. 14), je – kot izhaja iz zapisnika obravnave – ta očitek umaknila, zato o njem torej ni treba več odločati.

38

Tožeča stranka v bistvu trdi, da na podlagi dokazov, na katere se je oprl odbor za pritožbe, ni mogoče ugotoviti, da je bil prejšnji model razkrit pred vložitvijo zahteve za registracijo izpodbijanega modela, in sicer 13. februarja 2004. Trdi torej, da naj na podlagi kataloga intervenientke, računov, slike razstavnega stojala podjetja in drugih katalogov, ki jih je predložila tožeča stranka, ne bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti predhodnega razkritja.

39

EUIPO in intervenientka predlagata zavrnitev tega očitka.

40

V skladu s členom 7 Uredbe št. 6/2002 se za namen uporabe členov 5 in 6 šteje, da je bil videz izdelka dostopen javnosti, če je bil objavljen po registraciji ali kako drugače, razstavljen ali uporabljen pri trgovanju oziroma drugače razkrit pred datumom zahteve za registracijo, razen če ti dogodki ne bi mogli utemeljeno postati znani – v normalnem poteku poslovanja – specializiranim krogom zadevnega področja, ki delujejo v Evropski uniji. Vendar pa se v skladu s členom 7 Uredbe št. 6/2002 model ne šteje za dostopen javnosti zgolj zato, ker je bil razkrit tretji osebi pod izrecnimi ali neizrecnimi pogoji zaupnosti.

41

Uredba št. 2245/2002 ne vsebuje nobenega pojasnila glede dokazov, ki jih je moral vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti predložiti za razkritje prejšnjega modela. Natančneje, člen 28(1)(b)(v) Uredbe št. 2245/2002 zgolj določa, da mora zahteva za ugotovitev ničnosti, kadar temelji, med drugim, na neobstoju individualne narave modela Skupnosti, za katerega se zahteva varstvo, vsebovati navedbo in reprodukcijo modela vlagatelja zahteve za ugotovitev ničnosti, ki bi lahko ovirala individualno naravo modela Skupnosti, za katerega se zahteva varstvo, in dokumente, ki dokazujejo predhodno razkritje prejšnjega modela. Poleg tega niti Uredba št. 6/2002 niti Uredba št. 2245/2002 ne določata obvezne oblike za dokaze, ki jih mora predložiti vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti za utemeljitev razkritja njegovega modela pred datumom vložitve prijave za registracijo modela, za katerega se zahteva varstvo. Člen 28(1)(b)(v) in (vi) Uredbe št. 2245/2002 le zahteva, da zahteva za ugotovitev ničnosti vsebuje „dokumente, ki dokazujejo obstoj [prejšnjega modela]“, ter „navedbo dejstev, dokazila in argumente v [njihovo] podporo“. Poleg tega člen 65(1) Uredbe št. 6/2002 določa le neizčrpen seznam preiskovalnih ukrepov, ki so mogoči v postopku pred EUIPO. Iz tega sledi, da lahko vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti prosto izbere dokaz, za katerega meni, da ga je koristno predložiti EUIPO v podporo svoji zahtevi za ugotovitev ničnosti (sodba z dne 14. julija 2016, Thun 1794/EUIPO – Adekor (Dekorativni grafični simboli), T‑420/15, neobjavljena, EU:T:2016:410, točka 26).

42

Poleg tega razkritje prejšnjega modela ne more biti izkazano z verjetnostjo ali domnevami, temveč mora temeljiti na konkretnih in objektivnih elementih, ki dokazujejo dejansko razkritje prejšnjega modela na trgu. Poleg tega je treba dokaze, ki jih je predložil vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti, presojati z medsebojno primerjavo. Namreč, čeprav morda nekateri od teh dokazov sami zase ne zadostujejo za dokaz razkritja prejšnjega modela, pa to ne pomeni, da ti v povezavi z drugimi dokumenti ali podatki ne bi mogli prispevati k oblikovanju dokaza o razkritju. Nazadnje je treba za presojo dokazne vrednosti dokumenta preveriti verjetnost in resničnost podatkov, ki jih vsebuje. Upoštevati je treba zlasti izvor dokumenta, okoliščine njegove izdelave in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na njegovo vsebino zdi razumen in zanesljiv (sodba z dne 14. julija 2016, Dekorativni grafični simboli, T‑420/15, neobjavljena, EU:T:2016:410, točka 27).

43

V obravnavanem primeru je odbor za pritožbe poudaril, da je intervenientka posredovala katalog, katerega izvirnik je bil predložen. V tem katalogu je bila slika košare za kolesa, imenovane Speedy. Ob tej sliki je bila navedena številka artikla 34.54.50. Intervenientka je predložila tudi več kot 100 računov, naslovljenih na več podjetij s sedežem zlasti v Italiji. Ti računi so bili iz obdobja med letoma 2000 in 2002 ter so ustrezali prodaji več kot 25.000 košar za kolesa, na njih pa je bila navedena tako številka artikla 34.54.50 kot ime Speedy.

44

Odbor za pritožbe je navedel, da je bila podobna košara za kolesa kot tista, ki je navedena v točki 43 zgoraj, tudi v štirih katalogih drugih podjetij iz let 2001 in 2002 ter je bila prikazana na sliki razstavnega stojala nekega podjetja za sejem v Kölnu leta 2002.

45

Na podlagi teh elementov, upoštevanih kot celota, je odbor za pritožbe lahko pravilno ugotovil, da je bil prejšnji model iz obravnavane zadeve predmet razkritja.

46

Zgornje ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami tožeče stranke.

47

Tožeča stranka namreč navaja le pomisleke in pridržke, zlasti glede datuma in razdeljevanja kataloga, ki je naveden v točki 43 zgoraj, ter glede samega obstoja katalogov, navedenih v točki 44 zgoraj, glede povezave med številko artikla, ki je navedena v katalogu, navedenem v točki 43 zgoraj, in identično številko, navedeno na računih, ki so prav tako navedeni v točki 43 zgoraj, pa tudi glede tega, da so bili zadevni katalogi razdeljeni oziroma da so bili proizvodi, ki so v teh katalogih prikazani, proizvedeni.

48

Taki pomisleki ne zadostujejo za ovrženje sklenjenega kroga indicev, ki jih je predložila intervenientka in ki jih je odbor za pritožbe upošteval pri ugotovitvi obstoja razkritja.

49

Poleg tega je treba opozoriti, da glede trditve tožeče stranke v zvezi z neobstojem navedbe priče vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti prosto izbira dokaz, za katerega meni, da ga je koristno predložiti EUIPO v podporo zahtevi za ugotovitev ničnosti (glej točko 41 zgoraj).

50

Prav tako je treba, kar zadeva trditev v zvezi s tem, da eden od elementov, ki jih je upošteval odbor za pritožbe, nima dovolj dokazne moči, opozoriti, da je treba ob preučitvi razkritja modela opraviti celovito presojo ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov obravnavanega primera (glej točko 42 zgoraj).

51

Poleg tega je treba opozoriti, da trditev tožeče stranke, da je v zadevnem sektorju običajna uporaba istih številk artikla za prejšnji model izdelka in za naslednji model izdelka, nikakor ni dokazana.

52

EUIPO poleg tega prepričljivo navaja, da medtem ko take trditve ni mogoče izključiti za poimenovanje izdelka, pa je nerealistična za številko artikla, saj bi bilo zaradi uporabe iste številke artikla za modele izdelkov, ki si sledijo, nemogoče razlikovati med temi izdelki pri spremljanju prodaje, knjigovodstvu in glede vprašanj v zvezi z garancijo.

53

Poleg tega, kar zadeva trditve tožeče stranke glede morebitne obdelave dokumentov, ki jih je predložila intervenientka, te niso dokazane.

54

Nazadnje, kar zadeva sklicevanje tožeče stranke na prejšnjo odločbo odborov EUIPO za pritožbe, če tak očitek ni povezan s prvim tožbenim razlogom, ki je bil zavrnjen v točki 35 zgoraj, temveč s sklicevanjem na prakso odločanja odborov EUIPO za pritožbe, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da odločitve, ki jih morajo odbori sprejemati na podlagi Uredbe št. 207/2009 in ki se nanašajo na registracijo znaka kot znamke Skupnosti, spadajo na področje izvrševanja vezane pristojnosti, in ne na področje pravice do prostega preudarka. Zakonitost navedenih odločb je zato treba presojati zgolj na podlagi te uredbe, in ne na podlagi prejšnje prakse odločanja. Ugotovljeno je bilo, da mora EUIPO glede na načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja v okviru preizkusa zahteve za registracijo znamke Evropske unije upoštevati že sprejete odločbe o podobnih zahtevah in dobro premisliti, ali je treba odločiti enako. Vendar je bilo dodano, da morata biti načeli enakega obravnavanja in dobrega upravljanja usklajeni z načelom zakonitosti. Zato se oseba, ki zahteva registracijo znaka kot znamke ne more v svojo korist sklicevati na morebitno nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugih, zato da bi ji bila izdana enaka odločba. Poleg tega mora biti preizkus vsake zahteve za registracijo zaradi pravne varnosti in zlasti dobrega upravljanja strog in celosten, zato da ne bilo neupravičene registracije znamk. Ta preizkus je treba opraviti v vsakem posameznem primeru. Registracija znaka kot znamke je namreč odvisna od posebnih meril, ki se uporabijo glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera in ki so namenjena preverjanju, ali za sporni znak ne velja razlog za zavrnitev (glej sodbo z dne 16. februarja 2017, Antrax It/EUIPO – Vasco Group (Termosifoni za radiatorje), T‑828/14 in T‑829/14, EU:T:2017:87, točka 93 in navedena sodna praksa).

55

Sodna praksa, navedena v točki 54 zgoraj, ki se nanaša na sistem blagovne znamke Evropske unije, pa se po analogiji uporablja za preizkus zahtev za ugotovitev ničnosti modelov (sodba z dne 16. februarja 2017, Termosifoni za radiatorje, T‑828/14 in T‑829/14, EU:T:2017:87, točka 93).

56

V obravnavani zadevi, kot je razvidno iz točk od 43 do 45 zgoraj, je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je bil prejšnji model predmet razkritja. Tožeča stranka se torej ne more uspešno sklicevati – da bi tako ugotovitev ovrgla – na prejšnjo odločbo EUIPO.

57

Vsekakor se obravnavana zadeva v več elementih razlikuje od zadeve, na katero se sklicuje tožeča stranka. Intervenientka je torej predložila bistveno več računov od vlagateljice zahteve za ugotovitev ničnosti v navedeni zadevi. Poleg tega so se ti računi nanašali na ime prejšnjega modela ali na številko artikla, ki sta bila navedena v prvotnem katalogu, v katerem je bil ta model predstavljen. Nazadnje, predloženi so bili tudi drugi katalogi drugih podjetij.

58

Odbor za pritožbe je torej v točki 29 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da so takšni elementi omogočali zadostno razlikovanje med zadevama, da bi to upravičilo, da v vsaki od teh zadev pride do drugačnih ugotovitev.

59

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba ta očitek zavrniti.

60

Tožeča stranka v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe storil napako pri določitvi ustreznih strokovnih krogov.

61

Tožeča stranka v okviru prve trditve navaja, da je odbor za pritožbe napačno menil, da so bili trgovci del strokovnih krogov.

62

Tožeča stranka navaja tudi drugo trditev, ki se nanaša na to, da se odbor za pritožbe ni dovolj izrekel o vprašanju, ali je imel velik del strokovnih krogov možnost, da se seznani z izpodbijanim modelom, in je tako kršil njeno pravico do izjave.

63

EUIPO in intervenientka predlagata zavrnitev tega očitka.

64

V zvezi s prvo trditvijo tožeče stranke je Sodišče že presodilo, da je treba člen 11(2) Uredbe št. 6/2002, ki določa, da se šteje, da je bil model dostopen javnosti v Uniji, če je bil objavljen, razstavljen, uporabljen pri trgovanju ali drugače razkrit, tako da bi v normalnem poteku poslovanja ti dogodki utemeljeno postali znani strokovnim krogom zadevnega sektorja, ki delujejo v Uniji, razlagati tako, da je mogoče šteti, da bi neregistrirani model v normalnem poteku poslovanja lahko utemeljeno postal znan strokovnim krogom zadevnega sektorja, ki delujejo v Uniji, če so bile slike navedenega modela posredovane trgovcem, ki poslujejo v tem sektorju (sodba z dne 13. februarja 2014, H. Gautzsch Großhandel, C‑479/12, EU:C:2014:75, točka 30). Taka razlaga velja po analogiji za člen 7(1) Uredbe št. 6/2002, katerega besedilo je podobno besedilu člena 11(2) navedene uredbe in katerega namen je prav tako določiti upoštevne elemente za priznanje oziroma nepriznanje obstoja razkritja, kar omogoča zaščito modela, ki ni registriran.

65

Prvo trditev je treba torej zavrniti.

66

V zvezi z drugo trditvijo je treba opozoriti, da se model šteje za dostopen javnosti, ko stranka, ki zatrjuje razkritje, dokaže dogodke, ki utemeljujejo obstoj tega razkritja. Da bi stranka, ki razkritje izpodbija, to domnevo ovrgla, mora pravno zadostno dokazati, da bi okoliščine v obravnavani zadevi lahko utemeljeno ovirale to, da ti dogodki ob normalnem poteku poslovanja postanejo znani strokovnim krogom zadevnega področja (sodba z dne 21. maja 2015, Senz Technologies/UUNT – Impliva (dežniki), T‑22/13 in T‑23/13, EU:T:2015:310, točka 26).

67

Kot je bilo navedeno v točki 45 zgoraj, je v obravnavanem primeru intervenientka v pravno zadostni meri dokazala razkritje prejšnjega modela. Tožeča stranka pa ni predložila dokaza, da so okoliščine obravnavane zadeve preprečevale, da bi strokovni krogi zadevnega sektorja izvedeli za dejstva, ki pomenijo razkritje. Ker mora to dokazati tožeča stranka in ker ta ni dokazala, da bi to storila pred odborom za pritožbe, se torej ne more učinkovito sklicevati na to, da naj odbor za pritožbe v zvezi s tem ne bi odločil niti da naj bi kršil njeno pravico biti dovolj zaslišana.

68

Zaradi celovitosti je treba navesti, da trditev v zvezi s kršitvijo pravice do izjave ne vključuje dovolj pojasnil za presojo njene utemeljenosti. Zato jo je torej vsekakor treba zavrniti.

69

Poleg tega, čeprav tožeča stranka navaja – pri čemer se sklicuje na člen 47 Listine o temeljnih pravicah in člen 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – kršitev pravice do poštenega sojenja, je treba takšno trditev zavrniti s sklicevanjem na ugotovitve iz točke 26 zgoraj.

70

Drugo trditev je torej treba zavrniti in tudi tretji očitek v celoti.

71

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil obstoj razkritja prejšnjega modela javnosti pred datumom vložitve zahteve za registracijo izpodbijanega modela, in sicer 13. februarja 2004.

72

Ta tožbeni razlog je treba zato v celoti zavrniti.

73

Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe kršil člen 6 Uredbe št. 6/2002, ker je ugotovil, da izpodbijani model nima individualne narave.

74

Tožeča stranka torej trdi, da elemente, na podlagi katerih se nasprotujoča si modela razlikujeta, in sicer dve vodoravni črti na dnu košare in pravokotnik na zadnji strani košare, seznanjeni uporabnik dojame, ti pa tudi prevladujejo pri celostnem vtisu, ki ga ima izpodbijani model na tega uporabnika.

75

EUIPO in intervenientka predlagata zavrnitev tega tožbenega razloga.

76

Iz besedila člena 6(1)(b) Uredbe št. 6/2002 je razvidno, da je treba individualno naravo v primeru registriranega modela Skupnosti presojati glede na celostni vtis na seznanjenega uporabnika. Celostni vtis na seznanjenega uporabnika mora torej biti drugačen od tistega, ki ga ustvari kateri koli model, razkrit javnosti pred datumom vložitve prijave za registracijo ali – če se zahteva prednostna pravica – pred datumom prednostne pravice. Člen 6(2) Uredbe št. 6/2002 določa, da je treba pri presoji individualne narave upoštevati stopnjo svobode oblikovalca pri razvijanju tega modela (sodba z dne 29. oktobra 2015, Roca Sanitario/UUNT – Villeroy & Boch (Enoročna pipa), T‑334/14, neobjavljena, EU:T:2015:817, točka 15).

77

V skladu s sodno prakso je individualna narava modela posledica celostnega diferenciranega vtisa ali neobstoja „že videnega – déjà vu“ pri seznanjenemu uporabniku glede na vse prej obstoječe modele, tako da se ne upoštevajo razlike, ki niso dovolj izstopajoče, da bi vplivale na ta celostni vtis, temveč razlike, ki so dovolj izstopajoče, da ustvarijo vtis nepodobnih celot (glej sodbo z dne 29. oktobra 2015, Enoročna pipa, T‑334/14, neobjavljena, EU:T:2015:817, točka 16).

78

Pri presoji individualne narave modela glede na vse prejšnje modele je treba upoštevati naravo proizvoda, za katerega se model uporablja ali v katerega je ta vključen, in zlasti industrijski sektor, v katerega spada (glej uvodno izjavo 14 Uredbe št. 6/2002), stopnjo svobode oblikovalca pri razvijanju videza izdelka, morebitno nasičenost stanja tehnike, zaradi katere je lahko seznanjeni uporabnik bolj občutljiv za razlike med primerjanimi modeli, in način, na katerega se zadevni proizvod uporablja, zlasti glede na to, kako se z njim običajno pri tem ravna (glej sodbo z dne 29. oktobra 2015, Enoročna pipa, T‑334/14, neobjavljena, EU:T:2015:817, točka 17).

79

Nazadnje, pri presoji individualne narave modela je treba upoštevati tudi vidik seznanjenega uporabnika. V skladu z ustaljeno sodno prakso je seznanjeni uporabnik posebno pazljiv in ima nekaj znanja o prejšnjem stanju tehnike, torej o modelih iz preteklosti, ki se nanašajo na zadevni izdelek in ki so bili razkriti do datuma vložitve zahteve za registracijo spornega modela oziroma – glede na okoliščine primera – pred datumom zahteve za prednostno pravico (glej sodbo z dne 29. oktobra 2015, Enoročna pipa, T‑334/14, neobjavljena, EU:T:2015:817, točka 18 in navedena sodna praksa).

80

V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe seznanjenega uporabnika pravilno opredelil – ne da bi tožeča stranka to izpodbijala – kot osebo, ki je navajena na košare za kolesa, ki – ne da bi bil snovalec ali tehnični strokovnjak – pozna različne modele, ki obstajajo v zadevnem sektorju, in ki ima neko stopnjo znanja o elementih, ki jih ti modeli običajno zajemajo (točka 32 obrazložitve izpodbijane odločbe).

81

Odbor za pritožbe je ob tem prav tako pravilno ugotovil, ne da bi tožeča stranka to izpodbijala, da je bila svoboda oblikovalca pri izdelavi košar za kolesa omejena s tehničnimi omejitvami, saj morajo biti košare za kolesa pritrjene na kolo in morajo biti primerne za hranjenje predmetov, ne da bi ti iz nje padli, medtem ko se kolo premika, da pa je oblikovalec lahko izbiral med široko paleto barv, materialov (na primer plastika, kovina, ratan ali blago) in oblik (okrogla, ovalna ali pravokotna) košare (točka 33 izpodbijane odločbe).

82

Odbor za pritožbe je nato, ne da bi storil napako, poudaril, da so bile zadevne košare skladne vsaj v več značilnostih (točka 35 izpodbijane odločbe), in sicer:

83

Odbor za pritožbe je prav tako pravilno ugotovil, da sta se nasprotujoča si modela razlikovala v tem, da je izpodbijani model vseboval dva elementa, in sicer vodoravni črti na dnu in pravokotnik na majhni zadnji steni, ki jih prejšnji model ni imel (točka 36 izpodbijane odločbe).

84

Odbor za pritožbe je presodil, da je seznanjeni uporabnik vodoravni črti na dnu modela dojel kot ojačanje košare. Presodil je tudi, da je bil pravokotnik na majhni zadnji strani izpodbijanega modela viden kot imenska tablica, da ti elementi niso prevladovali v celostni sliki košare za kolesa ter da naj bi torej uporabnik pri nasprotujočih si modelih videl enako obliko, enak material in enake estetske lastnosti. Ugotovil je, da sta nasprotujoča si modela dajala enak celotni vtis in da na podlagi njunih omejenih razlik ni bilo mogoče ugotoviti individualne narave izpodbijanega modela (točka 37 izpodbijane odločbe).

85

Glede na vse ugotovitve, navedene v predhodnih točkah in ki jih je treba potrditi, je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe lahko upravičeno – na podlagi dokazov, ki jih je upošteval – ugotovil, da sta nasprotujoča si modela dajala enak celotni vtis na seznanjenega uporabnika in da izpodbijani model ni imel individualne narave.

86

Tožeča stranka v tožbi ne navaja nobene trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče izpodbiti ugotovitev iz točke 85 zgoraj.

87

Ta tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

88

Kar zadeva trditve, predstavljene v postopku pred EUIPO, na katere se tožeča stranka sklicuje zlasti v točkah 61, 66 in 82 tožbe, je treba dodati, da če je tožbo glede določenih točk mogoče podpreti in dopolniti z napotili na izvlečke iz prilog, imajo priloge zgolj dokazno in pomožno vrednost. Priloge torej ne morejo biti namenjene temu, da se razvije tožbeni razlog, ki je povzet v vlogi, tako da se predložijo očitki ali utemeljitve, ki jih v tej vlogi ni (sodba z dne 30. januarja 2007, France Télécom/Komisija, T‑340/03, EU:T:2007:22, točka 167). Te trditve je torej treba zavreči kot nedopustne.

89

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo zavrniti.

90

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi EUIPO in intervenientke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo: