–

za osebo CX V. Weiss, H. Wollmann in V. Wolfbauer, Rechtsanwälte,

–

za avstrijsko vlado S. Rubenz, M. Klamert, J. Bauer in G. Eberhard, agenti,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér, G. Koós in E. E. Sebestyén, agenti,

–

za Evropsko komisijo W. Mölls, L. Havas in M. Afonso, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Sporazuma o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga 12. septembra 1963 v Ankari podpisale Republika Turčija na eni strani in države članice EGS in Skupnost na drugi in ki je bil sklenjen, odobren in potrjen v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 10, v nadaljevanju: Sporazum EGS-Turčija), Dodatnega protokola, ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju in je priložen Sporazumu EGS-Turčija ter je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 41) (v nadaljevanju: Dodatni protokol), in Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta ES-Turčija z dne 22. decembra 1995 o izvajanju zaključne faze carinske unije (UL 1996, L 35, str. 1, v nadaljevanju: Sklep št. 1/95 Pridružitvenega sveta).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je oseba CX sprožila v zvezi z globo, ki ji jo je Bezirkshauptmannschaft Schärding (okrajno glavarstvo Schärding, Avstrija) naložilo, ker je opravila komercialni prevoz blaga iz Turčije na avstrijsko ozemlje, ne da bi za to imela ustrezno dovoljenje.

3

Člen 1 Sporazuma EGS-Turčija določa:

„S tem sporazumom se vzpostavi pridružitveno razmerje med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo.“

4

Člen 2 tega sporazuma določa:

„1.   Cilj Sporazuma [EGS-Turčija] je spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med Pogodbenicama ob celovitem upoštevanju potrebe, da se zagotovi hitrejši razvoj turškega gospodarstva ter dvig zaposlenosti in izboljšanje življenjskih razmer turškega naroda.

2.   Za uresničitev ciljev, navedenih v odstavku 1, je predvidena postopna vzpostavitev carinske unije v skladu s členi 3, 4 in 5.

3.   Pridružitveno razmerje zajema:

5

Člen 5 navedenega sporazuma določa:

„Končna faza temelji na carinski uniji in vključuje okrepljeno usklajevanje ekonomskih politik Pogodbenic.“

6

Člen 7 tega sporazuma določa:

„Pogodbenici sprejmeta vse primerne splošne ali posebne ukrepe za zagotavljanje izpolnitve obveznosti iz Sporazuma [EGS-Turčija].

Ne sprejmeta nobenih ukrepov, ki bi lahko škodovali uresničevanju ciljev Sporazuma [EGS-Turčija].“

7

Člen 9 Sporazuma EGS-Turčija določa:

„Pogodbenici se strinjata, da je za področje uporabe Sporazuma [EGS-Turčija] brez poseganja v posebne določbe, ki bodo morda še sprejete na podlagi člena 8, v skladu z načelom iz člena 7 Pogodbe o [EGS] prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi državljanstva.“

8

Člen 10 tega sporazuma določa:

„1.   Carinska unija, ki jo določa člen 2(2) Sporazuma [EGS-Turčija], se nanaša na celotno menjavo blago.

2.   Carinska unija zajema

[…]“

9

Člen 14 navedenega sporazuma določa:

„Pogodbenici se dogovorita, da bosta upoštevali člene 55, 56 in od 58 do 65 Pogodbe o [EGS], da bi odpravili omejitve glede svobode opravljanja storitev.“

10

Člen 15 tega sporazuma določa:

„Pogoji in podrobna pravila razširitve določb glede prometa iz Pogodbe o [EGS] in aktov, sprejetih na podlagi teh določb, na Turčijo se določijo ob upoštevanju geografske lege Turčije.“

11

Člen 41 Dodatnega protokola, umeščen v poglavje II z naslovom „Pravica do ustanavljanja, storitve in promet“, ki je pod naslovom II tega protokola, „Pretok oseb in storitev“, določa:

„1.   Pogodbenici med sabo ne uvajata nobenih novih omejitev na področju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev.

2.   Pridružitveni svet v skladu z načeli, določenimi v členih 13 in 14 Sporazuma [EGS-Turčija], določi rok in pravila za postopno odpravo omejitev na področju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev v Pogodbenicah.

Pridružitveni svet pri določanju tega roka in pravil za različne vrste dejavnosti upošteva ustrezne ukrepe, ki jih je Skupnost že sprejela na teh področjih, ter posebne gospodarske in socialne razmere Turčije. Prednost imajo dejavnosti, ki še posebej prispevajo k razvoju proizvodnje in trgovine.“

12

Člen 42(1) Dodatnega protokola določa:

„Pridružitveni svet v skladu s pravili, ki jih določi, na Turčijo razširi prometne določbe Pogodbe o [EGS], pri čemer ustrezno upošteva geografsko lego Turčije. Na enak način lahko na Turčijo razširi ukrepe, ki jih Skupnost sprejme pri uporabi teh določb na področju prevoza po železnici, cestah in celinskih plovnih poteh.“

13

Člen 62 tega protokola določa, da je Protokol sestavni del Sporazuma EGS-Turčija.

14

Člen 1 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta določa:

„Brez poseganja v določbe Sporazuma [EGS-Turčija], njegovih dodatnih in dopolnilnih protokolov [Pridružitveni svet] v nadaljevanju določi pravila za izvajanje zaključne faze carinske unije, predvidene v členih 2 in 5 navedenega sporazuma.“

15

Člen 5 tega sklepa, ki je v oddelku II poglavja I navedenega sklepa o prostem pretoku blaga in trgovinski politiki, naslovljenem „Odprava količinskih omejitev ali ukrepov z enakim učinkom“, določa:

„Med pogodbenicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.“

16

Člen 6 navedenega sklepa določa:

„Med pogodbenicama so prepovedane količinske omejitve pri izvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.“

17

Člen 7 tega sklepa določa:

„Člena 5 in 6 ne izključujeta prepovedi ali omejitev uvoza, izvoza ali tranzita blaga, ki so utemeljene z javno moralo, javnim redom ali javno varnostjo, varovanjem zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstvom nacionalnih bogastev z umetniško, zgodovinsko ali arheološko vrednostjo ali z varstvom industrijske ali poslovne lastnine. Vendar te prepovedi ali omejitve ne smejo biti sredstvo za samovoljno diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med pogodbenicami.“

18

Člen 1(1) Güterbeförderungsgesetz 1995 (zakon o cestnem prevozu blaga iz leta 1995, BGBl. 593/1995) v različici, objavljeni v BGBl. I, 96/2013 (v nadaljevanju: GütbefG), določa:

„Ta zvezni zakon se uporablja za

1.   komercialni prevoz blaga, ki ga izvajajo prevozna podjetja z motornimi vozili v cestnem prometu s priklopniki ali brez, katerih največja dovoljena teža skupaj presega 3500 kilogramov,

[…]“

19

Člen 2 tega zakona, naslovljen „Obvezna dovoljenja in vrste dovoljenj“, v odstavku 1 določa:

„Komercialni prevoz blaga z motornimi vozili se lahko opravlja samo na podlagi dovoljenja, če ta zvezni zakon ne določa drugače (člen 4). […]“

20

Člen 7(1) navedenega zakona določa:

„Komercialni prevoz blaga z motornimi vozili iz krajev zunaj zveznega ozemlja na zvezno ozemlje ali čez zvezno ozemlje ali iz krajev na zveznem ozemlju v tujino lahko na podlagi člena 2 poleg imetnikov dovoljenj opravljajo tudi prevozniki, ki na podlagi ureditve v državi sedeža svojega podjetja lahko opravljajo prevoz blaga z motornimi vozili in imajo med drugim eno od teh pravic:

1.   licenco Skupnosti na podlagi Uredbe (ES) št. 1072/2009 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (UL 2009, L 300, str. 72)],

2.   dovoljenje na podlagi [resolucije sveta Evropske konference ministrov za promet (CEMT) z dne 14. junija 1973 o uveljavitvi večstranskih kvot za mednarodni cestni prevoz],

3.   dovoljenje zveznega ministra za promet, inovacije in tehnologijo za prevoze v Avstrijo, čez njo ali iz nje,

4.   dovoljenje, ki ga na podlagi meddržavnega sporazuma izda zvezni minister za promet, inovacije in tehnologijo. […]“

21

Člen 8 GütbefG, naslovljen „Izdaja dovoljenj“, določa:

„1.   Dovoljenje na podlagi člena 7(1), točka 3, se izda za enkratne prevoze blaga. Dovoljenje se izda samo, če obstaja velik javni interes. Vlagatelj mora izkazati, da se prevozu ni mogoče izogniti niti z organizacijskimi ukrepi niti z izbiro drugega prevoznega sredstva. Izdaja dovoljenja se zavrne, če (zlasti ob upoštevanju prometnih struktur, ki že obstajajo na zveznem območju) ni potrebe po zahtevanem prevozu blaga. Pri tem je treba upoštevati prometne in gospodarske interese Avstrije, varstvo prebivalstva in okolja ter možnost izvedbe prevoza blaga z drugimi prevoznimi sredstvi. […]

3.   Na podlagi tega zveznega zakona se lahko sklenejo sporazumi o mednarodnem prevozu blaga iz člena 7, če to zahteva obseg mednarodnega prevoza blaga. V sporazumih je treba določiti, da lahko motorna vozila s tujo registrsko oznako na podlagi vzajemnosti opravljajo prevoze v Avstrijo, čez njo ali iz nje. Pri tem se lahko določijo tudi meddržavne kvote, pri določitvi katerih je treba upoštevati prometne in gospodarske interese Avstrije ter varstvo prebivalstva in okolja. […]

4.   Dogovorjene kvote se podelijo v poenostavljenem postopku. Pristojni organ lahko izda potrdila o izpolnjevanju pogojev iz sporazumov, zlasti spoštovanja dogovorjenih kvot (kvotno dovoljenje). […]

5.   Z uredbo zveznega ministra za promet, inovacije in tehnologijo se ureja časovni, prostorski in vsebinski vidik podelitve kvotnega dovoljenja iz odstavka 4, njegova oblika, podrobnejša ureditev postopka podelitve in strokovna usposobljenost ter pogoji prevoznika za opravljanje mednarodnega prevoza blaga. Vlagatelji novih vlog za izdajo dovoljenja se ustrezno upoštevajo glede na tržne deleže prevoznikov, ki že opravljajo mednarodni prevoz blaga. […]“

22

Člen 9 tega zakona določa:

„1.   Prevoznik mora skrbeti za to, da so ob vsakem mednarodnem prevozu blaga v vozilu v celoti izpolnjena dokazila, ki so po potrebi ožigosana, o dovoljenjih, ki se zahtevajo s členom 7(1).

2.   Voznik mora ob vsakem mednarodnem prevozu blaga med celotnim trajanjem vožnje imeti pri sebi dokumente, ki potrjujejo dovoljenja, zahtevana s členom 7(1), ki so v celoti izpolnjeni in po potrebi ožigosani ter ki jih mora na zahtevo predložiti nadzornim organom.

[…]“

23

Člen 23 navedenega zakona določa:

„1.   […] stori prekršek, ki se kaznuje z globo do 7267 EUR, kdor kot prevoznik

[…]

3.   opravlja prevoze na podlagi členov od 7 do 9, ne da bi za to imel zahtevano dovoljenje, ali če ne upošteva obveznosti ali prepovedi iz meddržavnih sporazumov;

[…]“

24

Člen 4 Abkommen zwischen dem Bundesminister für Handel, Gewerbe und Industrie der Republik Österreich und dem Außenminister der türkischen Republik über den internationalen Straßentransport (sporazum o mednarodnem cestnem prevozu, ki sta ga sklenila zvezni minister za trgovino, obrt in industrijo Republike Avstrije in zunanji minister Turčije, BGBl. 274/1970) v različici, objavljeni v BGBl. 327/1976 (v nadaljevanju: sporazum Avstrija-Turčija o cestnem prevozu), določa:

„1.   Za motorna vozila, vključno s priklopniki, ki so registrirana v eni od obeh držav in ki se uporabljajo za prevoz blaga med tema državama ali za tranzit skozi obe državi, je potrebno ustrezno dovoljenje.

2.   Dovoljenje se ne zahteva za prazne vožnje in za vozila z obremenitvijo do dveh ton.

[…]“

25

Člen 6 tega sporazuma določa:

„1.   Dovoljenja se izdajajo prevoznikom. Z njimi se pridobi pravica do opravljanja prevozov z motornimi vozili, vključno s priklopniki.

2.   Dovoljenje, ki ga izda država, daje pravico do izvajanja prevozov v drugo državo in iz nje ter do tranzita čez to državo.

3.   Dovoljenja morajo biti med vožnjo čez ozemlje države, za katero velja dovoljenje, v vozilu in se morajo na zahtevo predložiti pristojnim nadzornim organom te države.“

26

Člen 7 tega sporazuma določa:

„1.   Dovoljenja izdajajo pristojni organi države, v kateri je vozilo registrirano, na zahtevo pristojnega organa druge države v okviru kvot, ki jih vsako leto do 30. novembra za prihodnje leto sporazumno določijo pristojni organi obeh držav.

2.   Pristojni organi obeh držav izmenjajo potrebno število obrazcev za prevoze na podlagi tega sporazuma.“

27

Oseba CX je poslovodja družbe FU, ki ima sedež v Turčiji in opravlja dejavnost mednarodnega prevoza blaga.

28

Okrajno glavarstvo Schärding (Avstrija) je z odločbo z dne 17. marca 2015 osebi CX naložilo globo v višini 1453 EUR, ker je družba FU opravila komercialni prevoz blaga, ne da bi za to imela ustrezno dovoljenje. V obravnavanem primeru je šlo za prevoz tekstilnih izdelkov 2. aprila 2015 iz Turčije čez Avstrijo proti namembnemu kraju v Nemčiji.

29

Oseba CX je to odločbo izpodbijala pri Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (vrhovno upravno sodišče Zgornje Avstrije, Avstrija). To je s sodbo z dne 28. decembra 2015 tožbo zavrnilo, ker je presodilo, da je oseba CX dejansko kršila določbe člena 23(1), točka 3, in člena 7(1), točka 4, GütbefG, pa tudi člena 4, točka 1, ter členov 6 in 7 sporazuma Avstrija-Turčija o cestnem prevozu, saj voznik vozila pristojnim organom ni mogel predložiti zahtevanega dovoljenja za tak prevoz čez avstrijsko ozemlje.

30

Oseba CX je pri Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) zoper to sodbo vložila revizijo. Pred tem sodiščem je oseba CX trdila, da je kvota dovoljenj, ki se za mednarodni cestni prevoz blaga proti namembnemu kraju v Republiki Avstriji ali čez njeno ozemlje izdajo turškim prevoznikom, nezadostna, zaradi česar naj bi morali ti prevozniki uporabljati Rollende Landstraße (storitev „tovornjak na vlaku“), ki omogoča prevoz tovornih vozil s polpriklopnikom po železnici, vendar povzroča dodatne stroške in podaljšuje čas prevoza v primerjavi s cestnim prevozom. Po mnenju osebe CX je to letno določanje kvot v nasprotju s pridružitvenim sistemom med Evropsko unijo in Republiko Turčijo, zlasti s členoma 5 in 6 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta, ker omejuje prosti pretok blaga znotraj tega združenja in turške prevoznike diskriminira na podlagi njihovega državljanstva, kar je v nasprotju s členom 9 Sporazuma EGS-Turčija.

31

Predložitveno sodišče navaja, da bi oseba CX za opravljanje prevoza blaga iz postopka v glavni stvari morala pridobiti dovoljenje ministra za promet, inovacije in tehnologijo v skladu s členom 8(1) GütbefG ali dovoljenje, izdano na podlagi sporazuma Avstrija-Turčija o cestnem prevozu, s katerim je določena uvedba kvot. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se lahko dovoljenje za enkratni prevoz blaga na podlagi člena 7(1), točka 3, v povezavi s členom 8(1) GütbefG izda samo, če je za to podan velik javni interes. Vlagatelj bi moral izkazati, da prevoza ni mogoče opraviti z drugimi organizacijskimi ukrepi niti z drugim prevoznim sredstvom.

32

Predložitveno sodišče poudarja, da je vprašanje, ki se postavlja v sporu, o katerem odloča, to, ali ima tak sistem diskriminatoren učinek za turške prevoznike. Predložitveno sodišče se v teh okoliščinah sprašuje, ali se oseba CX lahko sklicuje na prosti pretok blaga med Unijo in Turčijo, čeprav je družba FU podjetje za prevoz blaga, ki navedenega blaga ne proizvaja.

33

V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, da se spor o glavni stvari ne sme preučiti z vidika prostega pretoka blaga, ampak ga je treba preučiti z vidika svobode opravljanja storitev na področju prometa.

34

V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali pravo Unije, zlasti Sporazum [EGS-Turčija], Dodatni protokol […] in Sklep št. 1/95 Pridružitvenega sveta […], nasprotuje nacionalnemu predpisu, v skladu s katerim lahko prevoznik blaga s sedežem v Turčiji opravi komercialni mednarodni cestni prevoz blaga z motornimi vozili na ali čez ozemlje Republike Avstrije samo, če ima ustrezna dovoljenja za motorna vozila, ki se izdajo v okviru kvot, določenih na podlagi dvostranskega sporazuma med Republiko Avstrijo in Republiko Turčijo, ali pa ima dovoljenje za enkratni prevoz blaga, za katerega je podan velik javni interes, in mora vlagatelj zadostno izkazati, da prevoza ni mogoče preprečiti niti z logističnimi ukrepi niti z izbiro drugega prevoznega sredstva?“

35

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba določbe Sporazuma EGS-Turčija, Dodatnega protokola in Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta razlagati tako, da nasprotujejo zakonodaji države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero lahko podjetja za cestni prevoz blaga s sedežem v Turčiji tak prevoz v namembni kraj v tej državi članici ali čez njeno ozemlje opravljajo samo, če imajo dokumente, ki se izdajo v okviru kvot, ki so za to vrsto prevoza določene na podlagi dvostranskega sporazuma med navedeno državo članico in Republiko Turčijo, ali pa jim je bilo dovoljenje izdano na podlagi velikega javnega interesa.

36

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so prosti pretok blaga, svoboda opravljanja storitev in promet v okviru pridružitve EGS-Turčija ločena področja, za katera veljajo različni predpisi, ki – kot sta poudarila generalni pravobranilec v točki 41 sklepnih predlogov in predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe – odražajo spremenljivo liberalizacijo zadevnih trgov. Medtem ko je namreč prosti pretok blaga med Unijo in Turčijo urejen zlasti s Sklepom št. 1/95 Pridružitvenega sveta, ostajata področji storitev in prometa v sedanji fazi razvoja pridružitve EGS-Turčija pretežno neliberalizirani.

37

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba za ugotovitev, ali se za neko nacionalno zakonodajo uporablja ena ali druga od teh svoboščin, upoštevati namen zadevne zakonodaje (sodbi z dne 23. januarja 2014, DMC, C‑164/12, EU:C:2014:20, točka 29 in navedena sodna praksa, ter z dne 7. septembra 2017, Eqiom in Enka, C‑6/16, EU:C:2017:641, točka 40).

38

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da GütbefG določa sistem dovoljenj za prevoz blaga na nacionalnem ozemlju. Ta sistem ima lahko za turške prevoznike obliko dovoljenja, izdanega v okviru kvote, določene na podlagi sporazuma Avstrija-Turčija o cestnem prevozu, ali dovoljenja za enkratni prevoz, za katerega je podan velik javni interes. Navedena zakonodaja tako določa omejitve za dostop turških prevoznikov do trga mednarodnih cestnih prevozov blaga na avstrijskem ozemlju.

39

Zato čeprav se nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari v skladu s svojim naslovom nanaša na prevoz blaga, je njen namen določiti pogoje, ki jih je treba izpolnjevati za opravljanje prevoznih storitev na avstrijskem ozemlju, in to ne glede na blago, ki se prevaža.

40

V zvezi s tem je treba navesti, da se zakonodaja iz postopka v glavni stvari razlikuje od zakonodaje v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. oktobra 2017, Istanbul Lojistik (C‑65/16, EU:C:2017:770). V zadnjenavedeni zadevi, ki se je nanašala na dajatev na težka tovorna vozila, ki jo je treba plačati ob vstopu teh vozil na madžarsko ozemlje za pot tja in nazaj ter katere znesek je odvisen od pogojev, povezanih zlasti s količino blaga, ki ga je mogoče prevažati, in namembnim krajem, je Sodišče v točkah 45 in 46 te sodbe štelo, da čeprav se navedena dajatev na težka tovorna vozila ne plačuje na prevažane proizvode kot take, se vseeno plačuje za blago, ki ga prevažajo vozila, ki so registrirana v tretji državi, ob prehodu meje in jo je zato treba preučiti glede na določbe, ki se uporabljajo za prosti pretok blaga.

41

V obravnavani zadevi zakonodaja iz postopka v glavni stvari ne nalaga plačila dajatve v zvezi s prevozom blaga, ampak pridobitev predhodnega dovoljenja za dostop do trga prevozov na avstrijskem ozemlju, ki se odobri v kvotah ali na podlagi javnega interesa, in to ne glede na količino prevažanega blaga.

42

Za prevozna podjetja s sedežem v Turčiji, kot je podjetje, katerega poslovodja je oseba CX, je opravljanje storitev cestnega prevoza na avstrijskem ozemlju odvisno od tega dovoljenja. Kot je poudaril tudi generalni pravobranilec v točkah od 69 do 71 sklepnih predlogov, iz tega izhaja, da nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari izrecno pogojuje dostop na trg storitev in je ni mogoče opredeliti enako kot davčne zakonodaje, ki je bila sporna v zadevi iz točke 40 te sodbe.

43

Zato je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 37 te sodbe, za zakonodajo, kakršna je obravnavana v sporu o glavni stvari, šteti, da spada na področje prevoznih storitev, in ne na področje prostega pretoka blaga, tako da se določbe o prostem pretoku blaga med Republiko Turčijo in Unijo, kot so tiste iz Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta, ne uporabljajo za postopek v glavni stvari. Okoliščina, na katero se sklicuje oseba CX, da bi lahko dodaten strošek, povezan z morebitno uporabo alternativnih poti ali prevoznih sredstev, imel posredni učinek na pretok blaga, v zvezi s tem ni upoštevna. Možnost takega posrednega učinka zadevne zakonodaje namreč ne omaje ugotovitve, da je namen te zakonodaje določitev nekaterih pogojev za opravljanje prevoznih storitev.

44

Zato je treba preučiti, ali v pridružitvi med Republiko Turčijo in Unijo obstaja določba na področju prevoznih storitev, ki nasprotuje zakonodaji države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari.

45

V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz člena 15 Sporazuma EGS-Turčija in člena 42(1) Dodatnega protokola izhaja, da lahko Pridružitveni svet na Republiko Turčijo razširi določbe prava Unije, ki se uporabljajo za promet, in akte, sprejete na podlagi teh določb, pri čemer upošteva zlasti geografsko lego zadnjenavedene. To pomeni, da pravila, ki jih je treba sprejeti na tem področju, niso nujno enaka pravilom, ki se uporabljajo na podlagi Pogodbe DEU, in da je razširitev določb te pogodbe na področju prometa na Republiko Turčijo le možnost (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2003, Abatay in drugi, C‑317/01 in C‑369/01, EU:C:2003:572, točki 96 in 97).

46

Vendar Pridružitveni svet do zdaj ni sprejel nobenega ukrepa, katerega namen bi bil razširitev določb prava Unije, ki se uporabljajo za promet, na Republiko Turčijo, tako da v sedanji fazi razvoja pridružitve med to tretjo državo in Unijo ni posebne zakonodaje na tem področju.

47

Zato dokler Pridružitveni svet ne bo sprejel določb v zvezi s prevozom v skladu s členom 15 Sporazuma EGS-Turčija in členom 42(1) Dodatnega protokola, bodo za dostop turških prevoznikov do trga mednarodnih prevozov Unije še naprej veljali pogoji, določeni z nacionalnimi zakonodajami držav članic in z dvostranskimi sporazumi, sklenjenimi med državami članicami in Republiko Turčijo. Iz tega sledi, da se lahko prevozne storitve v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, zagotavljajo le v okviru kvot, določenih v takih dvostranskih sporazumih ali nacionalni zakonodaji (glej po analogiji sodbo z dne 13. julija 1989, Lambregts Transportbedrijf, 4/88, EU:C:1989:320, točka 14).

48

Vendar ima člen 41(1) Dodatnega protokola neposreden učinek in se je zato nanj mogoče sklicevati pred nacionalnimi sodišči, zato da se prepreči uporaba pravil nacionalnega prava, ki so z njim v nasprotju (sodba z dne 21. oktobra 2003, Abatay in drugi, C‑317/01 in C‑369/01, EU:C:2003:572, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa).

49

Ta določba določa klavzulo standstill, ki za države članice Unije pomeni obveznost, da ne sprejemajo novih ukrepov, katerih cilj ali posledica bi bila, da za ustanovitev sedeža turškega državljana ali njegovo opravljanje storitev veljajo strožji pogoji od tistih, ki so glede te države članice veljali na datum začetka veljavnosti navedenega dodatnega protokola (glej sodbe z dne 21. oktobra 2003, Abatay in drugi, C‑317/01 in C‑369/01, EU:C:2003:572, točke 58, 59 in 66 ter navedena sodna praksa; z dne 19. februarja 2009, Soysal in Savatli, C‑228/06, EU:C:2009:101, točka 47 in navedena sodna praksa; z dne 24. septembra 2013, Demirkan, C‑221/11, EU:C:2013:583, točka 39 in navedena sodna praksa; ter z dne 10. julija 2014, Dogan, C‑138/13, EU:C:2014:2066, točka 26), to je za Republiko Avstrijo 1. januarja 1995.

50

Kot je Sodišče že pojasnilo, ta obveznost velja tudi v okviru prevoznih storitev (sodba z dne 21. oktobra 2003, Abatay in drugi, C‑317/01 in C‑369/01, EU:C:2003:572, točki 92 in 93).

51

Za določitev, ali tako določena klavzula standstill nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, je treba preučiti, ali ta omejuje svobodo opravljanja storitev, in če je tako, ali je to omejitev treba šteti za novo (sodba z dne 21. oktobra 2003, Abatay in drugi, C‑317/01 in C‑369/01, EU:C:2003:572, točka 110).

52

V zvezi z vprašanjem, ali nacionalna zakonodaja pomeni omejitev svobode opravljanja storitev, je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča nacionalna zakonodaja, ki opravljanje storitev podjetja s sedežem v drugi državi članici na nacionalnem ozemlju pogojuje z izdajo dovoljenja, omejuje temeljno načelo iz člena 56 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2003, Abatay in drugi, C‑317/01 in C‑369/01, EU:C:2003:572, točka 111 in navedena sodna praksa).

53

V obravnavani zadevi ni sporno, da je namen nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari, da opravljanje storitev na področju prevoza na avstrijskem ozemlju za podjetnike s sedežem v Turčiji pogojuje z izdajo predhodnega dovoljenja, ki ima obliko dovoljenja, izdanega v okviru kvote, določene na podlagi sporazuma Avstrija-Turčija o cestnem prevozu, ali dovoljenja za enkratni prevoz, za katerega je podan velik javni interes. To povzroči omejitev pravice fizičnih ali pravnih oseb s sedežem v Turčiji, da prevozne storitve svobodno opravljajo na avstrijskem ozemlju.

54

V zvezi z vprašanjem, ali nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari pomeni novo omejitev, kar avstrijska vlada izpodbija, morajo nacionalna sodišča, ki so izključno pristojna za razlago nacionalnega prava, ugotoviti, ali je ta zakonodaja novost, tako da povzroči otežitev položaja turških podjetnikov glede na položaj, ki izhaja iz določb, ki so se zanje uporabljale v Avstriji na datum začetka veljavnosti Dodatnega protokola za to državo članico, to je 1. januarja 1995 (glej po analogiji sodbo z dne 21. oktobra 2003, Abatay in drugi, C‑317/01 in C‑369/01, EU:C:2003:572, točka 116). Kot je ugotovil generalni pravobranilec v točkah 79 in 80 sklepnih predlogov, zlasti glede na to, da je sistem določanja kvot iz sporazuma Avstrija-Turčija ob pridružitvi Republike Avstrije k Uniji že obstajal, očitno ne more iti za novo omejitev v smislu člena 41(1) Dodatnega protokola, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

55

Nazadnje, oseba CX pred predložitvenim sodiščem navaja, da nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari povzroča diskriminacijo, kar naj bi bilo v nasprotju s členom 9 Sporazuma EGS-Turčija, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva na področju uporabe navedenega sporazuma, ker omejitve, povezane s sistemom določanja kvot iz postopka v glavni stvari, veljajo zgolj za turške prevoznike, ne pa tudi za prevoznike s sedežem v Uniji.

56

V zvezi s tem je treba opozoriti, da turški prevozniki v tako uvedenem sistemu določanja kvot niso zajeti posebej, ker so avstrijski organi enake sporazume, ki predvidevajo določanje kvot, sklenili tudi z drugimi tretjimi državami. Poleg tega Uredba št. 1072/2009 za prevoznike s sedežem v Uniji določa obveznost, da imajo za dovoljenje za opravljanje dejavnosti na avstrijskem ozemlju licenco Skupnosti.

57

Zato, kot je poudaril tudi generalni pravobranilec v točki 85 sklepnih predlogov, je različno obravnavanje, na katero se sklicuje oseba CX, samo posledica razlike v normativnih okvirih, ki se uporabljajo za prevoznike s sedežem v Uniji na eni strani in za prevoznike s sedežem v Turčiji ali drugih tretjih državah na drugi. Medtem ko za prve veljajo skupni predpisi o mednarodnih prevozih, veljajo za druge pravila, določena v dvostranskih sporazumih, ki jih je med drugim sklenila država njihovega sedeža.

58

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba določbe Sporazuma EGS‑Turčija, Dodatnega protokola in Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta razlagati tako, da ne nasprotujejo zakonodaji države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero lahko podjetja za cestni prevoz blaga s sedežem v Turčiji tak prevoz v namembni kraj v tej državi članici ali čez njeno ozemlje opravljajo samo, če imajo dokumente, ki se izdajo v okviru kvot, ki so za to vrsto prevoza določene na podlagi dvostranskega sporazuma med navedeno državo članico in Republiko Turčijo, ali pa jim je bilo dovoljenje izdano na podlagi velikega javnega interesa, če ta zakonodaja ne pomeni novih omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 41(1) navedenega dodatnega protokola, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

59

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Določbe Sporazuma o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani in države članice EGS ter Skupnost na drugi strani podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in ki je bil v imenu zadnjenavedene sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963, Dodatnega protokola, ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju ter v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972, in Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta ES-Turčija z dne 22. decembra 1995 o izvedbi končne faze carinske unije je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo zakonodaji države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero lahko podjetja za cestni prevoz blaga s sedežem v Turčiji tak prevoz v namembni kraj v tej državi članici ali čez njeno ozemlje opravljajo samo, če imajo dokumente, ki se izdajo v okviru kvot, ki so za to vrsto prevoza določene na podlagi dvostranskega sporazuma med navedeno državo članico in Republiko Turčijo, ali pa jim je bilo dovoljenje izdano na podlagi velikega javnega interesa, če ta zakonodaja ne pomeni novih omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 41(1) navedenega dodatnega protokola, kar mora preveriti predložitveno sodišče.