1

Svet Evropske unije s pritožbo predlaga razglasitev ničnosti sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. junija 2016, Marquis Energy/Svet (T‑277/13, neobjavljena, EU:T:2016:343, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to, prvič, priznalo dopustnost tožbe družbe Marquis Energy LLC zoper Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 157/2013 z dne 18. februarja 2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz bioetanola s poreklom iz Združenih držav Amerike (UL 2013, L 49, str. 10, v nadaljevanju: sporna uredba) in, drugič, to uredbo razglasilo za nično v delu, ki se nanaša na to družbo.

2

Splošno sodišče je dejansko stanje spora predstavilo v točkah od 1 do 14 izpodbijane sodbe, za potrebe tega postopka pa ga je mogoče povzeti, kot sledi.

3

Marquis Energy je ameriško podjetje, ki proizvaja bioetanol.

4

Evropska komisija je 25. novembra 2011 na podlagi tožbe, ki jo je 12. oktobra 2011 vložilo ePure, de Europese Producenten Unie van Hernieuwbare Ethanol (združenje evropskih proizvajalcev obnovljivega etanola), objavila Obvestilo o začetku protidampinškega postopka za uvoz bioetanola s poreklom iz Združenih držav Amerike (UL 2011, C 345, str. 7), v katerem je napovedala, da bo po metodi vzorčenja izbrala proizvajalce izvoznike iz Združenih držav Amerike, ki jih bo preiskala v okviru tega postopka (v nadaljevanju: preiskava).

5

Komisija je 16. januarja 2012 obvestila družbo Marquis Energy in štiri druge družbe, in sicer družbe Patriot Renewable Fuels LLC, Plymouth Energy Company LLC, POET LLC in Platinum Ethanol LLC, da so bile zajete v vzorec proizvajalcev izvoznikov.

6

Komisija je 24. avgusta 2012 družbi Marquis Energy poslala začasni dokument o razkritju, v katerem je napovedala nadaljevanje preiskave brez sprejetja začasnih ukrepov in razširitev preiskave na trgovce/pripravljavce mešanic. V tem dokumentu je navedla, da v tej fazi ni bilo mogoče presoditi o tem, ali je bil izvoz bioetanola s poreklom iz ZDA opravljen po dampinških cenah, ker vzorčeni proizvajalci niso delali razlik med notranjo prodajo in prodajo za izvoz ter so bioetanol v celoti prodajali nepovezanim trgovcem/pripravljavcem mešanic s sedežem v ZDA, ki so ga nato mešali z bencinom in ga preprodajali.

7

Komisija je 6. decembra 2012 družbi Marquis Energy poslala dokument o dokončnem razkritju, v katerem je na podlagi podatkov nepovezanih trgovcev/pripravljavcev mešanic preučila obstoj dampinga, ki naj bi povzročil škodo industriji Evropske unije, pri čemer je nameravala naložiti dokončne ukrepe po 9,6‑odstotni stopnji na ravni države za obdobje treh let.

8

Svet je 18. februarja 2013 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51, v nadaljevanju: osnovna protidampinška uredba) sprejel sporno uredbo, s katero je bila uvedena protidampinška dajatev na bioetanol, poimenovan „etanol za gorivo“, po 9,5‑odstotni stopnji na ravni države za obdobje petih let.

9

Iz točke 13 izpodbijane sodbe izhaja, da je Svet v točkah od 12 do 16 obrazložitve sporne uredbe ugotovil, da je preiskava pokazala, da nobeden od vzorčenih proizvajalcev ni izvažal bioetanola na trg Unije in da izvozniki zadevnega izdelka v Unijo niso bili ameriški proizvajalci bioetanola, ampak so bili to trgovci/pripravljavci mešanic, zato je Svet za dokončanje preiskave uporabil podatke dveh trgovcev/pripravljavcev mešanic, ki sta privolila v sodelovanje v preiskavi.

10

V točki 14 izpodbijane sodbe je še navedeno, da je Svet v točkah od 62 do 64 obrazložitve sporne uredbe pojasnil, da se mu zdi ustrezno vzpostaviti stopnjo dampinga na ravni države, saj vzpostavitev individualnih stopenj dampinga za proizvajalce iz ZDA zaradi strukture industrije bioetanola, načina proizvodnje in prodaje zadevnega izdelka na trgu ZDA ter njegovega izvoza na trg Unije ni izvedljiva.

11

Družba Marquis Energy je s tožbo, vloženo 15. maja 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagala razglasitev ničnosti sporne uredbe.

12

Splošno sodišče je naprej na podlagi ugotovitev, navedenih v točkah od 40 do 118 izpodbijane sodbe, priznalo dopustnost tožbe družbe Marquis Energy, in sicer po tem, ko je po izpostavitvi glavnih predlogov upoštevne sodne prakse v zvezi z razlago člena 263, četrti odstavek, PDEU na splošno in na področju dampinga zaporedoma preučilo obstoj procesnega upravičenja te družbe in njenega pravnega interesa za izpodbijanje sporne uredbe.

13

Nato je v točkah od 121 do 168 in v točki 203 izpodbijane sodbe ugodilo drugemu delu prvega tožbenega razloga družbe Marquis Energy, ki se je nanašal na to, da je Svet kršil člen 9(5) osnovne protidampinške uredbe, in je zato sporno uredbo razglasilo za nično v delu, v katerem se je nanašala na to podjetje.

14

Splošno sodišče je v točkah od 55 do 80 izpodbijane sodbe podrobneje preučilo vprašanje, ali se je sporna uredba na družbo Marquis Energy neposredno nanašala v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

15

Na eni strani je v točki 55 izpodbijane sodbe navedlo svojo sodno prakso, v skladu s katero se na družbo, katere proizvodi so predmet protidampinške dajatve, neposredno nanaša uredba, ki uvaja to protidampinško dajatev, saj so z njo carinski organi države članice zavezani, da obračunajo uvedeno dajatev, ne da bi jim bilo prepuščeno kakršno koli polje proste presoje.

16

Na drugi strani je, na prvem mestu, v točkah od 56 do 67 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se protidampinška dajatev, uvedena s sporno uredbo, na družbo Marquis Energy neposredno nanaša, ker je bila proizvajalka proizvoda, v zvezi s katerim se je med uvozom v Unijo od začetka veljavnosti izpodbijane uredbe obračunavala protidampinška dajatev.

17

V zvezi s tem se je v točki 60 izpodbijane sodbe oprlo na štiri ugotovitve o delovanju trga bioetanola, kot ga je v sporni uredbi opredelil Svet, pri čemer je tudi sam Svet menil, da je bila pomembna količina bioetanola družbe Marquis Energy pravilno uvožena v Unijo v obdobju preiskave.

18

Prvič, tako je v točki 56 izpodbijane sodbe ugotovilo, da člen 1(1) izpodbijane uredbe nalaga enotno protidampinško dajatev na ravni države za celoten uvoz bioetanola, brez opredelitve uvoza bioetanola s posamičnim virom, z navedbo upoštevnih subjektov za izvoz v trgovski verigi.

19

Drugič, v točki 57 izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je Svet v točki 12 obrazložitve sporne uredbe opozoril, da ker nobeden od vzorčenih ameriških proizvajalcev ni izvažal bioetanola na trg Unije, so ga ti na domačem trgu prodajali nepovezanim trgovcem/pripravljavcem mešanic, ki so nato bioetanol mešali z bencinom ter prodajali na domačem trgu in za izvoz, zlasti v Unijo.

20

Tretjič, v točki 58 izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je Svet v navedeni točki 12 obrazložitve sporne uredbe ugotovil, da je pet ameriških proizvajalcev, vključenih v vzorec, v svojih obrazcih za vzorčenje navedlo izvoz bioetanola v Unijo.

21

Četrtič, v točki 59 izpodbijane sodbe je poudarilo, da je Komisija prvotno upoštevala vzorec šestih proizvajalcev bioetanola v Združenih državah, na podlagi največje reprezentativne količine izvoza bioetanola v Unijo, ki ga je bilo mogoče v razpoložljivem času ustrezno preiskati, da pa je bila ena družba med preiskavo umaknjena iz vzorca, ker je bilo ugotovljeno, da proizvodi te družbe v tem obdobju niso bili izvoženi v Unijo.

22

Na drugem mestu je v točkah od 68 do 79 izpodbijane sodbe zavrnilo več trditev, ki sta jih navedla Svet in Komisija. V zvezi s tem je v točki 76 te sodbe zlasti poudarilo, da čeprav so bili trgovci/pripravljavci mešanic tisti, ki jih je bremenila protidampinška dajatev, in se je izkazalo, da je bila trgovska veriga bioetanola prekinjena na način, da ti niso mogli prenesti protidampinške dajatve na proizvajalce, pa je še vedno veljalo, da so bili z uvedbo protidampinške dajatve spremenjeni pravni pogoji, pod katerimi je potekalo trženje bioetanola vzorčenih proizvajalcev na trgu Unije, tako da je bil pravni položaj navedenih proizvajalcev na tem trgu v vsakem primeru neposredno in bistveno prizadet.

23

Svet s pritožbo Sodišču primarno predlaga, naj:

24

Svet podredno Sodišču predlaga, naj:

25

Komisija v odgovoru na pritožbo Sodišču primarno predlaga, naj:

26

Komisija podredno predlaga Sodišču, naj:

27

Družba Marquis Energy v odgovoru na pritožbo Sodišču predlaga, naj:

28

Svet v utemeljitev pritožbe navaja tri pritožbene razloge. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na napačno razlago člena 263 PDEU in upoštevne sodne prakse s strani Splošnega sodišča ter na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno razlago člena 9(5) osnovne protidampinške uredbe s strani Splošnega sodišča. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na dejstvo, da naj bi Splošno sodišče napačno ugotovilo, da uporaba individualnih dajatev ni bila neizvedljiva za ameriške proizvajalce, ki so zajeti v vzorec.

29

Komisija je v odgovoru na tožbo in dupliki v celoti izrazila podporo pritožbi, ki jo je vložil Svet, in se strinjala s trditvami, ki jih je ta navedel v svoji repliki. Komisija pa v dupliki trdi, najprej, da je odgovor na pritožbo družbe Marquis Energy elektronsko podpisala oseba, ki je trdila, da je članica odvetniške zbornice v Atenah (Grčija) in Bruslju (Belgija), vendar pa nista bila priložena niti potrdilo o izvajanju niti pooblastilo te osebe, kar – če se pomanjkljivosti ne odpravijo – zadostuje za to, da se navedena vloga razglasi za neobstoječo.

30

Družba Marquis Energy trdi, da je pritožba v celoti nedopustna. Prvič, navaja, da Svet v okviru prvega in drugega pritožbenega razloga v bistvu izpodbija dejanske elemente, ne da bi se pri tem skliceval na izkrivljanje dokazov s strani Splošnega sodišča. Drugič, meni, da Svet v okviru tretjega pritožbenega razloga svojih trditev ne navaja dovolj jasno.

31

Sodišče bo preučilo, prvič, ugovor nedopustnosti pritožbe, ki ga je vložila družba Marquis Energy, in drugič, prvi del prvega pritožbenega razloga, ki ga je navedel Svet in ki se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da se je sporna uredba neposredno nanašala na družbo Marquis Energy, napačno uporabilo pravo.

32

Vendar pa je treba najprej preučiti trditev Komisije, da odgovor na pritožbo, ki ga je predložila družba Marquis Energy, ni bil pravilno podpisan in bi ga bilo zato treba zavreči kot neobstoječega.

33

V obravnavanem primeru je bil izvirnik odgovora na pritožbo, ki ga je predložila družba Marquis Energy, kot je v točki 31 sklepnih predlogov ugotovil generalni pravobranilec, ustrezno podpisan s strani odvetnika, čigar status se ne izpodbija in ki je, v vsakem primeru in v skladu s členom 44(1)(b) Poslovnika, pravilno predložil, prvič, potrdilo, da je upravičen do zastopanja pred sodiščem države članice in, drugič, pooblastilo, ki ga je izdala družba Marquis Energy, podpisal pa ga je njen predsednik.

34

Trditev Komisije je treba zato zavrniti kot očitno neutemeljeno.

35

Navesti je treba, da presoja dejstev in dokazov, razen v primeru izkrivljanja teh dejstev ali dokazov, sicer ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe. Vendar je Sodišče, potem ko je Splošno sodišče ugotovilo ali presodilo dejstva, pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in pravnih posledic, ki so bile iz njih izpeljane (sodbe z dne 28. maja 1998, Deere/Komisija, C‑7/95 P, EU:C:1998:256, točka 21; z dne 10. decembra 2002, Komisija/Camar in Tico, C‑312/00 P, EU:C:2002:736, točka 69, in z dne 28. junija 2018, Andres (stečajni upravitelj družbe Heitkamp BauHolding)/Komisija, C‑203/16 P, EU:C:2018:505, točka 77).

36

Svet v obravnavanem primeru s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče dvakrat napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU s tem, da je ugotovilo, da se sporna uredba na družbo Marquis Energy, ker gre za vzorčenega ameriškega proizvajalca bioetanola, prvič, neposredno nanaša in, drugič, posamično nanaša. V okviru tega prvega pritožbenega razloga Svet izpodbija, natančneje, to, da bi se za družbo Marquis Energy lahko štelo, da se sporna uredba nanjo neposredno nanaša, ker v bistvu ni neposredno izvažala bioetanola v Unijo.

37

Svet torej s tem izpodbija pravne posledice, ki jih je Splošno sodišče izpeljalo iz svojih dejanskih ugotovitev, v obravnavanem primeru priznanje procesnega upravičenja družbe Marquis Energy zoper sporno uredbo, v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, tako da je treba pritožbo v zvezi s tem v vsakem primeru razglasiti za dopustno (glej v tem smislu sodbe z dne 10. decembra 2002, Komisija/Camar in Tico, C‑312/00 P, EU:C:2002:736, točka 71; z dne 28. junija 2018, Nemčija/Komisija, C‑208/16 P, neobjavljena, EU:C:2018:506, točka 76, in z dne 28. junija 2018, Nemčija/Komisija, C‑209/16 P, neobjavljena, EU:C:2018:507, točka 74).

38

Iz tega sledi, da je treba ugovor nedopustnosti prvega pritožbenega razloga glavne pritožbe, ki ga je vložila družba Marquis Energy, zavrniti, ne da bi bilo treba na tej stopnji odločati o dopustnosti preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki ju je navedel Svet.

39

Svet trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je v točki 67 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se sporna uredba na družbo Marquis Energy neposredno nanaša, pri čemer naj bi to ugotovitev med drugim potrjevali tudi elementi, navedeni v točkah 76, 78 in 79 te sodbe.

40

Splošno sodišče naj bi namreč presodilo, da se sporna uredba na družbo Marquis Energy neposredno nanaša, saj je proizvajalka proizvoda, ki je bil ob uvozu v Unijo predmet protidampinške dajatve. Z uvedbo takšne dajatve naj bi se spremenili pravni pogoji, pod katerimi poteka trženje tega proizvoda na trgu Unije. Vendar pa ugotovitev takšnega neposrednega učinka ne bi bila združljiva z ugotovitvijo Sodišča v sodbi z dne 28. aprila 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija (C‑456/13 P, EU:C:2015:284, točke od 44 do 51). Kot na proizvajalko, ki neposredno ne prodaja svojih proizvodov v Uniji, bi se nanjo lahko sporna uredba neposredno nanašala kvečjemu z gospodarskega vidika, saj je potencialno v slabšem konkurenčnem položaju v primerjavi z drugimi proizvajalci bioetanola, v zvezi s katerimi se ne pobere nobena dajatev.

41

Po mnenju Sveta je Splošno sodišče napačno presodilo, da so bili s protidampinškimi dajatvami spremenjeni pravni pogoji trženja zadevnega proizvoda ter da so te dajatve neposredno in bistveno vplivale na položaj vseh vzorčenih proizvajalcev, ne glede na to, ali so oziroma niso izvozniki. Splošno sodišče naj bi z ugotovitvijo, da se je sporna uredba neposredno nanašala na vse proizvajalce, prekoračilo obseg sodne prakse, ki jo navaja, zaradi česar bi mu bilo mogoče očitati sodno „pretiravanje“.

42

Splošno sodišče naj bi torej kršilo pogoj v zvezi z neposrednim nanašanjem, ki je določen v členu 263, četrti odstavek, PDEU – ki zahteva, da mora imeti izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj zadevne osebe, in naslovnikom tega akta, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil – ker je kot zadostno sprejelo domnevno in posredno spremembo gospodarskega položaja družbe Marquis Energy.

43

Zadnjenavedena meni, da Splošno sodišče s tem, da je sklepalo, da se sporna uredba nanjo nanaša neposredno, ni napačno uporabilo prava.

44

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, ki jo je v točki 44 izpodbijane sodbe navedlo Splošno sodišče, pogoj, da se mora akt, zoper katerega je vložena tožba, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, zahteva kumulativno izpolnitev dveh pogojev, in sicer da izpodbijani ukrep, prvič, neposredno učinkuje na pravni položaj zadevne osebe in, drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil (glej zlasti sodbo z dne 5. maja 1998, Compagnie Continentale (Francija)/Komisija, C‑391/96 P, EU:C:1998:194, točka 41, ter sklepa z dne 10. marca 2016, SolarWorld/Komisija, C‑142/15 P, neobjavljen, EU:C:2016:163, točka 22, in z dne 21. aprila 2016, Makro autoservicio mayorista in Vestel Iberia/Komisija, C‑264/15 P in C‑265/15 P, neobjavljen, EU:C:2016:301, točka 45).

45

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 38 sklepnih predlogov, Svet in Komisija izpodbijata presojo, ki jo je Splošno sodišče opravilo v zvezi s prvim od teh pogojev.

46

Instituciji namreč v bistvu trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da se je sporna uredba na družbo Marquis Energy neposredno nanašala, ker so pomembno količino njene proizvodnje bioetanola trgovci/pripravljavci mešanic pravilno izvozili v Unijo med obdobjem preiskave, tako da je bil njen pravni položaj na trgu Unije bistveno prizadet zaradi uvedbe protidampinške dajatve.

47

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, če so uredbe, s katerimi se uvaja protidampinška dajatev v zvezi z nekim proizvodom, glede na značilnosti in področje veljavnosti normativne narave, ker se uporabljajo za vse zainteresirane gospodarske subjekte, ni izključeno, da bi se lahko neposredno in posamično nanašale na katerega od teh subjektov, zlasti, pod nekaterimi pogoji, na proizvajalce in izvoznike navedenega proizvoda (glej v tem smislu sodbo z dne 16. aprila 2015, TMK Europe, C‑143/14, EU:C:2015:236, točka 19 in navedena sodna praksa).

48

Sodišče je v zvezi s tem že večkrat presodilo, da so akti, ki določajo protidampinške dajatve, takšni, da se neposredno in posamično nanašajo na podjetja, ki proizvajajo in izvažajo zadevni proizvod ter ki se jim na podlagi podatkov glede njihove poslovne dejavnosti pripisujejo dampinške prakse. To velja za proizvodna in izvozna podjetja, ki lahko dokažejo, da so navedena v aktih Komisije in Sveta, ali tista, na katera se nanašajo predhodne poizvedbe (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 21. februarja 1984, Allied Corporation in drugi/Komisija, 239/82 in 275/82, EU:C:1984:68, točki 11 in 12, in z dne 7. maja 1987, NTN Toyo Bearing in drugi/Svet, 240/84, EU:C:1987:202, točka 5).

49

Iz te sodne prakse izhaja, da za neko podjetje ni mogoče šteti, da se uredba, s katero je uvedena protidampinška dajatev, nanj neposredno nanaša le zato, ker gre za proizvajalca proizvoda, v zvezi s katerim je treba plačati navedeno dajatev, saj je status izvoznika v tem pogledu bistvenega pomena. Iz same sodne prakse, navedene v prejšnji točki te sodbe, namreč izhaja, da je vzrok za to, da se neka uredba o uvedbi protidampinške dajatve na nekatere proizvajalce in izvoznike zadevnega proizvoda neposredno nanaša, zlasti dejstvo, da se jim pripisujejo dampinške prakse. Vendar proizvajalcu, ki svoje proizvodnje ne izvaža na trg Unije, temveč se omejuje na prodajo na nacionalnem trgu, ni mogoče pripisati dampinga.

50

Zato, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 57 sklepnih predlogov, zgolj zato, ker izdelek pride na trg Unije, pa čeprav v velikih količinah, še ni mogoče šteti, da – ko se nanj uvede protidampinška dajatev – uvedba te dajatve neposredno vpliva na pravni položaj njegovega proizvajalca.

51

Vendar v obravnavanem primeru, kot je razvidno iz točk 12 in 63 obrazložitve sporne uredbe ter kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 57 izpodbijane sodbe, vzorčeni ameriški proizvajalci, tudi družba Marquis Energy, v obdobju preiskave niso neposredno izvažali svojih izdelkov na trg Unije. Zato jim ni bila pripisana nobena dampinška praksa in v zvezi z njimi ni bilo mogoče določiti nobene individualne stopnje dampinga, kot to izhaja iz točk 64 in 76 obrazložitve sporne uredbe in kot je Splošno sodišče to poudarilo v točkah od 69 do 74 izpodbijane sodbe.

52

Ker navedeni proizvajalci, tudi družba Marquis Energy, svojih izdelkov niso neposredno izvažali na trg Unije in ker torej v sporni uredbi niso bili dokončno opredeljeni kot izvozniki, se ugotovitve glede obstoja dampinga nanje niso neposredno nanašale, prav tako pa to ni neposredno vplivalo na njihovo premoženje, saj njihova proizvodnja ni bila neposredno predmet uvedenih protidampinških dajatev.

53

Res je, da so bili ameriški proizvajalci bioetanola, tudi družba Marquis Energy, opredeljeni v aktih institucij, ker jih je Komisija sprva zajela v vzorec ameriških proizvajalcev/izvoznikov. Vendar pa ta okoliščina, na katero je poleg tega opozorilo Splošno sodišče v točki 81 izpodbijane sodbe, ki je posvečena analizi posamičnega nanašanja na družbo Marquis Energy, ne zadostuje za ugotovitev, da se sporna uredba nanjo neposredno nanaša.

54

Iz sodne prakse, navedene v točki 48 te sodbe, namreč izhaja, da se zgolj za „podjetja, ki proizvajajo in izvažajo“ proizvode, na katere se nanašajo protidampinške dajatve, ki so jim pripisane protidampinške prakse in ki lahko dokažejo, da so bila opredeljena v aktih institucij, šteje, da se nanje uredba, s katero je bila uvedena navedena dajatev, neposredno nanaša.

55

Vendar kot je že bilo navedeno v točki 51 te sodbe, ni sporno, da družba Marquis Energy ni neposredno izvažala svoje proizvodnje bioetanola na trg Unije.

56

Čeprav so lahko s sporno uredbo ameriški proizvajalci bioetanola, kot je družba Marquis Energy, postavljeni v podrejen konkurenčni položaj, pa ta okoliščina, tudi če bi bila dokazana, sama zase ne omogoča, da bi bilo mogoče šteti, da so določbe te uredbe vplivale na pravni položaj te družbe in da so se zato nanjo neposredno nanašale (glej v tem smislu sodbi z dne 28. aprila 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, C‑456/13 P, EU:C:2015:284, točka 37, in z dne 17. septembra 2015, Confederazione Cooperative Italiane in drugi/Anicav in drugi, C‑455/13 P, C‑457/13 P in C‑460/13 P, neobjavljena, EU:C:2015:616, točka 49).

57

Splošno sodišče je torej s tem, da je ugotovilo, da se je sporna uredba na družbo Marquis Energy neposredno nanašala, napačno uporabilo pravo. Zato iz tega sledi, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti, ne da bi bilo treba obravnavati druge pritožbene razloge.

58

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ali pa samo dokončno odloči o sporu, če stanje postopka to dovoljuje.

59

Sodišče v obravnavanem primeru meni, da ima na voljo vse elemente, ki so potrebni za to, da samo odloči o dopustnosti tožbe, ki jo je pri Splošnem sodišču vložila družba Marquis Energy.

60

Družba Marquis Energy je v obravnavanem primeru, da bi dokazala, da se je sporna uredba nanjo neposredno nanašala, navajala, prvič, dejstvo, da je bila v tej uredbi opredeljena kot proizvajalka izvoznica in je bila vključena v vzorec proizvajalcev izvoznikov, ter drugič, dejstvo, da se bodo protidampinške dajatve uporabljale za njen prihodnji izvoz.

61

Kot pa izhaja iz točk od 44 do 57 te sodbe, ti elementi ne zadostujejo za ugotovitev, da se je sporna uredba nanjo neposredno nanašala v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

62

Zato – pri čemer je treba opozoriti, da bi morala družba Marquis Energy dokazati, da se je sporna uredba nanjo nanašala ne zgolj posamično, ampak tudi neposredno, ta pogoja pa sta kumulativna (glej v tem smislu sodbi z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 76, in z dne 13. marca 2018, Industrias Químicas del Vallés/Komisija, C‑244/16 P, EU:C:2018:177, točka 93) – je treba ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, ugoditi in zavreči tožbo za ugotovitev ničnosti sporne uredbe kot nedopustno.

63

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena ali če je utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu.

64

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

65

Svet je predlagal, naj se družbi Marquis Energy naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspela, se družbi Marquis Energy naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Sveta v zvezi s pritožbenim postopkom. Poleg tega je treba družbi Marquis Energy, katere tožba je bila pred Splošnim sodiščem v celoti zavrnjena, poleg njenih stroškov naložiti še plačilo stroškov Sveta v zvezi s postopkom na prvi stopnji.

66

V skladu s členom 140(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

67

Komisija nosi svoje stroške v zvezi s postopkom na prvi stopnji in pritožbenim postopkom.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: