–

za Franka Sleutjesa C. Peters, odvetnik,

–

za nemško vlado M. Hellmann in T. Henze, agenta,

–

za češko vlado J. Vláčil in M. Smolek, agenta,

–

za nizozemsko vlado M. Bulterman in M. de Ree, agentki,

–

za Evropsko komisijo R. Troosters in S. Grünheid, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3 Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (UL 2010, L 280, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka zoper Franka Sleutjesa zaradi kaznivega dejanja pobega s kraja nesreče.

3

V uvodnih izjavah 14, 17 in 30 Direktive 2010/64 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Ta direktiva določa pravila glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih in postopkih za izvrševanje evropskega naloga za prijetje.

2.   Pravica iz odstavka 1 se uporablja za osebe od trenutka, ko jih pristojni organi države članice z uradnim obvestilom ali kako drugače obvestijo, da so osumljen[e] ali obdolžen[e] storitve kaznivega dejanja, do zaključka postopka, kar pomeni do končne ugotovitve, ali so storil[e] kaznivo dejanje, vključno, če pride v poštev, z izrekom kazni in obravnavo vseh pritožb.“

5

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Pravica do prevajanja bistvenih dokumentov“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, v razumnem roku zagotovi pisni prevod vseh dokumentov, ki so bistveni za omogočanje uveljavljanja njihove pravice do obrambe in za zagotovitev pravičnega postopka.

2.   Bistveni dokumenti vključujejo vsako odločbo o odvzemu prostosti, vsako obtožnico [vsak obtožni akt] in vsako sodbo.“

6

Člen 187 Gerichtsverfassungsgesetz (zakon o pravosodnem sistemu, v nadaljevanju: GVG) v odstavku 1 določa, da je treba obdolžencu, ki ne obvlada nemškega jezika, določiti tolmača ali prevajalca, če je to potrebno za uveljavljanje njegove pravice do obrambe v kazenskem postopku.

7

Poleg tega je v odstavku 2 navedenega člena 187 določeno, da je za to, da obdolženec, ki ne obvlada nemškega jezika, uveljavlja pravico do obrambe v kazenskem postopku načeloma potrebno, da se pripravi pisni prevod ukrepov, s katerimi se odvzema prostost, ter obtožnih aktov, kaznovalnih nalogov in nepravnomočnih sodb.

8

Člen 37(3) Strafprozessordnung (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: StPO) določa, da je treba obdolžencu, ki ne obvlada nemškega jezika, vročiti zgolj „sodbo“ (Urteil), skupaj z njenim prevodom v jezik, ki ga obdolženec razume.

9

Člen 407 in naslednji StPO urejajo kaznovalne naloge (Strafbefehle).

10

Amtsgericht Düren (okrajno sodišče v Dürnu, Nemčija) je 2. novembra 2015 na predlog Staatsanwaltschaft Aachen (državno tožilstvo v Aachnu, Nemčija) zoper obdolženca F. Sleutjesa, nizozemskega državljana, izdalo kaznovalni nalog na podlagi člena 407 in naslednjih StPO, v katerem mu je bila naložena zlasti denarna kazen zaradi pobega s kraja nesreče.

11

V pravnem pouku tega kaznovalnega naloga je bilo navedeno, da ta postane pravnomočen in izvršljiv, če F. Sleutjes v dveh tednih po vročitvi pri Amtsgericht Düren (okrajno sodišče v Dürnu) ne vloži ugovora v nemščini, pisno ali ustno na zapisnik v sodnem tajništvu tega sodišča.

12

F. Sleutjesu je bil 12. novembra 2015 vročen zadevni kaznovalni nalog. Sestavljen je bil v nemščini, priložen pa mu je bil prevod v nizozemščino zgolj pravnega pouka.

13

F. Sleutjes se je v elektronskih sporočilih, ki ju je 24. in 26. novembra 2015 poslal na Amtsgericht Düren (okrajno sodišče v Dürnu), v nizozemščini izjavil glede kaznovalnega naloga, ki je bil izdan zoper njega. To sodišče je z dopisom z dne 1. decembra 2015 obdolženca obvestilo, da mora vsak dopis, ki ga naslovi na to sodišče, sestaviti v nemščini.

14

Hkrati je odvetnik F. Sleutjesa po telefaksu z dne 1. decembra 2015 vložil ugovor in predlagal, naj se zadeva vrne v prejšnje stanje. Isto sodišče je s sklepom z dne 28. januarja 2016 ta ugovor zavrglo kot nedopusten zaradi prepozne vložitve in prav tako zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

15

F. Sleutjes je neposredno zoper ta sklep vložil pritožbo, v zvezi s katero poteka postopek pri Landgericht Aachen (deželno sodišče v Aachnu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče.

16

Navedeno sodišče meni, da elektronski sporočili, ki ju je F. Sleutjes poslal 24. in 26. novembra 2015, čeprav sta na Amtsgericht Düren (okrajno sodišče v Dürnu) prispeli v roku za vložitev ugovora, nista pomenili veljavnega ugovora. Tudi ob predpostavki, da je bila z elektronskim sporočilom izpolnjena formalna zahteva, ki je določena v nemškem pravu, in sicer, da mora biti ugovor vložen pisno, naj namreč ti sporočili nikakor ne bi bili sestavljeni v nemščini. Tako naj iz tega razloga ugovora F. Sleutjesa ne bi bilo mogoče razglasiti za dopustnega, ker je bil ta v nizozemščini obveščen, da mora biti to pravno sredstvo sestavljeno v nemščini.

17

Vendar predložitveno sodišče opozarja, da, prvič, člen 37(3) StPO določa, da je treba obdolžencu, ki ne obvlada nemškega jezika, vročiti „sodbo“ skupaj z njenim prevodom v jezik, ki ga zadevna oseba razume. Drugič, člen 187(2) GVG določa, da je načeloma potrebno, da se pripravi pisen prevod, med drugim, kaznovalnih nalogov in nepravnomočnih sodb.

18

V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje, ali pojem „sodba“ (Urteil) v smislu člena 37(3) StPO, če se ga razlaga ob upoštevanju člena 3 Direktive 2010/64, vključuje tudi kaznovalne naloge (Strafbefehle). Če je odgovor pritrdilen, bi to pomenilo, da je bila vročitev kaznovalnega naloga, izdanega zoper F. Sleutjesa, nična, ker mu ni bil priložen celovit prevod v nizozemščini, tako da rok za vložitev ugovora sploh ne bi začel teči.

19

V teh okoliščinah je Landgericht Aachen (deželno sodišče v Aachnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 3 [Direktive 2010/64] razlagati tako, da pojem ‚sodba‘ (Urteil) v členu 37(3) [StPO] vključuje tudi kaznovalne naloge (Strafbefehle) v smislu člena 407 in naslednjih [StPO]?“

20

Pred odgovorom na vprašanje za predhodno odločanje je treba navesti, da je nemška vlada v pisnem stališču menila, da je v nasprotju z razlago, ki jo podaja predložitveno sodišče, z veljavnimi določbami nacionalnega prava obdolžencu zagotovljena pravica do prevoda kaznovalnega naloga in ugovora zoper ta nalog, tako da naj odločitev o zadevi v glavni stvari ne bi bila odvisna od odgovora na postavljeno vprašanje in da naj to zato ne bi bilo upoštevno.

21

Glede tega je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča velja, da v okviru sodelovanja, ki na podlagi člena 267 PDEU obstaja med njim in nacionalnimi sodišči, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločati (sodbi z dne 6. septembra 2016, Petruhhin, C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 19, in z dne 8. decembra 2016, Eurosaneamientos in drugi, C‑532/15 in C‑538/15, EU:C:2016:932, točka 27).

22

Za vprašanja o razlagi prava Unije, ki jih postavi nacionalno sodišče v pravnem in dejanskem okviru, za katerega opredelitev je samo odgovorno in katerega pravilnost ni predmet presoje Sodišča, zato velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrže, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 8. decembra 2016, Eurosaneamientos in drugi, C‑532/15 in C‑538/15, EU:C:2016:932, točka 28 in navedena sodna praksa).

23

V obravnavani zadevi pa iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, ni očitno razvidno, da položaj v obravnavani zadevi ustreza enemu od teh primerov. Poleg tega Sodišče ne preverja, kako predložitveno sodišče razlaga nacionalno pravo.

24

Zato je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti.

25

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3 Direktive 2010/64 razlagati tako, da akt, kot je nalog, ki je določen v nacionalnem pravu za sankcioniranje manj hudih kaznivih dejanj in ki ga izda sodnik ob koncu enostranskega poenostavljenega postopka, pomeni „bistven dokument“ v smislu odstavka 1 tega člena, katerega pisni prevod je treba v skladu s formalnimi zahtevami iz te določbe zagotoviti osumljencem ali obdolžencem, ki ne razumejo jezika zadevnega postopka, da se jim omogoči izvrševanje pravice do obrambe in da se tako zagotovi pravičen postopek.

26

Za odgovor na to vprašanje je treba navesti, da člen 1(1) Direktive 2010/64 določa pravico do tolmačenja in prevajanja zlasti v kazenskih postopkih. Poleg tega je v členu 1(2) te direktive natančneje navedeno, da se ta pravica uporablja za osebe od trenutka, ko jih pristojni organi države članice obvestijo, da so osumljene ali obdolžene storitve kaznivega dejanja, do zaključka postopka, kar pomeni do končne ugotovitve, ali so storile kaznivo dejanje, vključno, če pride v poštev, z izrekom kazni in obravnavo vseh pritožb.

27

Zato položaj osebe, kot je F. Sleutjes, ki je zoper kaznovalni nalog, izdan na podlagi člena 407 in naslednjih StPO ter naslovljen nanjo, vložila ugovor, katerega dopustnost se obravnava v okviru pritožbenega postopka, očitno spada na področje uporabe Direktive 2010/64, tako da ta oseba mora imeti pravico do tolmačenja in prevajanja, ki je zagotovljena s to direktivo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2015, Covaci, C‑216/14, EU:C:2015:686, točka 27).

28

V zvezi z vprašanjem, ali se v obravnavani zadevi ta pravica nanaša na navedeni kaznovalni nalog, je treba opozoriti, da člen 3(1) Direktive 2010/64 določa pravico osumljencev ali obdolžencev, ki ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, da prejmejo pisni prevod vseh „bistvenih dokumentov“.

29

Glede tega, prvič, ta člen v odstavku 2 natančneje določa, da ti dokumenti vključujejo vsako odločbo o odvzemu prostosti, vsak obtožni akt in vsako sodbo.

30

Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, ter iz točk 20 in 60 sodbe z dne 15. oktobra 2015, Covaci (C‑216/14, EU:C:2015:686), pa izhaja, da se kaznovalni nalog, ki je določen v nemškem pravu, sprejme na podlagi poenostavljenega postopka, v skladu s katerim se v bistvu ta nalog na eni strani vroči, šele ko se sodnik izreče o utemeljenosti obtožbe, na drugi strani pa pomeni prvo priložnost, da se obdolženec seznani z obtožbo, ki je podana zoper njega. Poleg tega ta nalog v primeru, da ta oseba v roku dveh tednov od njegove vročitve ne vloži ugovora, postane pravnomočen, določene sankcije pa postanejo izvršljive.

31

V teh okoliščinah tak kaznovalni nalog hkrati pomeni obtožni akt in sodbo v smislu člena 3(2) Direktive 2010/64.

32

Drugič, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 33 sklepnih predlogov, je iz uvodnih izjav 14, 17 in 30 te direktive ter iz besedila njenega člena 3, zlasti njegovega odstavka 1, razvidno, da je pravica do prevajanja, ki je določena v tem členu, zasnovana s ciljem, da se zadevnim osebam omogoči izvrševanje pravice do obrambe in da se zagotovi pravičen postopek (sodba z dne 15. oktobra 2015, Covaci, C‑216/14, EU:C:2015:686, točka 43).

33

Kadar pa je kaznovalni nalog, kot je ta iz postopka v glavni stvari, vročen samo v jeziku zadevnega postopka osebi, ki tega jezika ne obvlada, ta oseba ne more razumeti, kaj se ji očita, in torej ne more učinkovito uveljavljati pravice do obrambe, če ne razpolaga s prevodom navedenega naloga v jezik, ki ga razume.

34

Na podlagi vseh zgornjih preudarkov je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3 Direktive 2010/64 razlagati tako, da akt, kot je nalog, ki je določen v nacionalnem pravu za sankcioniranje manj hudih kaznivih dejanj in ki ga izda sodnik ob koncu enostranskega poenostavljenega postopka, pomeni „bistven dokument“ v smislu odstavka 1 tega člena, katerega pisni prevod je treba v skladu s formalnimi zahtevami iz te določbe zagotoviti osumljencem ali obdolžencem, ki ne razumejo jezika zadevnega postopka, da se jim omogoči izvrševanje pravice do obrambe in da se tako zagotovi pravičen postopek.

35

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 3 Direktive 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih je treba razlagati tako, da akt, kot je nalog, ki je določen v nacionalnem pravu za sankcioniranje manj hudih kaznivih dejanj in ki ga izda sodnik ob koncu enostranskega poenostavljenega postopka, pomeni „bistven dokument“ v smislu odstavka 1 tega člena, katerega pisni prevod je treba v skladu s formalnimi zahtevami iz te določbe zagotoviti osumljencem ali obdolžencem, ki ne razumejo jezika zadevnega postopka, da se jim omogoči izvrševanje pravice do obrambe in da se tako zagotovi pravičen postopek.