1

Družba Ludwig-Bölkow-Systemtechnik GmbH s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 19. februarja 2016, Ludwig-Bölkow-Systemtechnik/Komisija (T‑53/14, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2016:88), s katero je bilo deloma ugodeno njeni tožbi za ugotovitev, prvič, da Evropska komisija ni bila upravičena od nje zahtevati vračila predujmov, izplačanih na podlagi treh pogodb, in drugič, da pritožnica Komisiji ni bila dolžna plačati pavšalnih odškodnin.

2

Dejansko stanje je navedeno v točkah od 1 do 19 izpodbijane sodbe:

3

Pritožnica je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. januarja 2014 vložila tožbo, v kateri je predlagala, naj se ugotovi, prvič, da Komisija stroškov za tri projekte ni izračunala v skladu s pogodbenimi določili, drugič, da je bil znesek finančnega prispevka Unije, ki ga je tožeča stranka prejela v okviru projekta HyWays, nižji od zneskov, navedenih v dveh bremepisih Komisije, tretjič, da je Komisija pri projektu HyApproval stroške za raziskave napačno preimenovala v stroške upravljanja, četrtič, da tožeča stranka Komisiji v okviru teh treh projektov ni dolžna plačati pavšalnih odškodnin, in petič, da je Komisija napačno izdala sporne bremepise, saj tožeča stranka dolguje nižje zneske od zneskov, navedenih v teh bremepisih.

4

Pritožnica je v utemeljitev tožbe v bistvu navedla štiri razloge. Prvi tožbeni razlog se je nanašal na zmotno zavrnitev Komisije, da se uporabi način izračuna stroškov projekta, ki ga je predlagala pritožnica. Z drugim tožbenim razlogom je trdila, da je Komisija napačno ugotovila, da je v okviru projekta HyWays prejela finančni prispevek v znesku 604.240,79 EUR. Tretji tožbeni razlog se je nanašal na napačno spremembo opredelitve nekaterih stroškov, ki so nastali v okviru pogodbe za projekt HyApproval. Nazadnje, četrti tožbeni razlog se je nanašal na neutemeljenost zahtevka za pavšalno odškodnino, ki ga je podala Komisija.

5

Splošno sodišče je v zvezi z drugim in tretjim tožbenim razlogom razsodilo, da o njiju ni več treba odločiti, saj je Komisija z izdajo dobropisov št. 3233 150004 in št. 3233 150006 priznala, da so bile trditve pritožnice utemeljene.

6

Splošno sodišče je prvi tožbeni razlog pritožnice o metodi za izračun stroškov projekta zavrnilo. V točki 58 izpodbijane sodbe je med drugim razsodilo, da je Komisija upravičeno zavrnila metodo o beleženju stroškov, ki ji je pritožnica dala prednost, ker bi se v skladu z njo lahko prijavili stroški, ki ne bi bili dejanski, ekonomsko učinkoviti in nujni za izvajanje projekta v smislu točke II.19(1)(a) splošnih pogojev.

7

Glede četrtega tožbenega razloga o pavšalnih odškodninah je Splošno sodišče preizkusilo, ali je bila Komisija v skladu s pravili belgijskega civilnega zakonika o pogodbenih kaznih upravičena uporabiti točko II.30 splošnih pogojev. Po tem preizkusu je presodilo, da je treba v skladu s členom 1231 belgijskega civilnega zakonika zneske, ki jih pritožnica dolguje iz naslova pavšalnih odškodnin, znižati na znesek v višini 10 % predujmov, ki jih je ta neupravičeno prejela.

8

Pritožnica s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

9

Komisija predlaga, naj se pritožba zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.

10

Trdi, da je pritožba nedopustna v delu, v katerem se nanaša na odločitev Splošnega sodišča o razdelitvi stroškov v izpodbijani sodbi glede drugega in tretjega tožbenega razloga, za katera je Splošno sodišče odločilo, da ustavi postopek.

11

Pritožnica v utemeljitev svoje pritožbe navaja pet razlogov, in sicer kršitev obveznosti obrazložitve, kršitev načela dobre vere, izkrivljanje dokazov, kršitev členov 1162, 1134 in 1135 belgijskega civilnega zakonika in nazadnje napačno uporabo prava v zvezi z določitvijo pavšalnih odškodnin.

12

Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom trdi, da Splošno sodišče v točkah 51, 55 in 58 izpodbijane sodbe ni izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve, ko je zavrnilo metodo izračuna urne postavke, ki jo je uporabila, ker naj bi bili stroški na podlagi uporabe te metode višji in naj ne bi bili „dejanski, ekonomsko učinkoviti in nujni za izvajanje projekta“, zaradi česar je bila Komisija udeležena pri „kritju vseh stroškov [pritožnice], ne glede na analizo njihove povezanosti s projekti“.

13

Pritožnica trdi, da je obrazložitev v teh točkah nerazumljiva, saj naj bi bil količnik, ki ga je predlagala (stroški/evidentirane ure dela), veliko bolj povezan s projekti iz pogodb kot količnik, ki ga je uporabila Komisija (stroški/skupno število ur dela (evidentiranih in neevidentiranih)). V zadnjenavedenem naj bi bili ne le vključeni tudi drugi projekti, ampak naj bi se upoštevale tudi vse ure dela, ki s projekti niso bile povezane.

14

Pritožnica v repliki navaja, da izkušnje, ki jih je pridobila v okviru vodenja projekta in izboljšav, zagotavljajo in prispevajo k izboljšanju kakovosti vseh, tudi spornih projektov. Zato naj bi bili stroški, povezani z vodenjem projekta in izboljšavami, v skladu s točko II.19(1) in točko II.20(1) splošnih pogojev upravičeni stroški.

15

Komisija meni, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

16

Opozoriti je treba, da je obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki spada pod vsebinsko zakonitost spornega akta. Obrazložitev odločitve namreč pomeni, da je treba formalno navesti razloge, na katerih ta temelji. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost odločitve, ne pa na njeno obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav so v njej navedeni napačni razlogi. Očitki in trditve, namenjeni izpodbijanju utemeljenosti akta, zato niso upoštevni v okviru pritožbenega razloga, ki se nanaša na neobrazložitev ali pomanjkljivo obrazložitev (sodba z dne 18. junija 2015, Ipatau/Svet, C‑535/14 P, EU:C:2015:407, točka 37 in navedena sodna praksa).

17

Ker je trditve pritožnice v utemeljitev prvega pritožbenega razloga mogoče razumeti bodisi kot da z njimi izpodbija utemeljenost presoje Splošnega sodišča glede metode izračuna urne postavke bodisi da z njimi zatrjuje kontradiktornost in dvoumnost obrazložitve Splošnega sodišča v točkah 51, 55 in 58 izpodbijane sodbe, jih je treba kot neutemeljene zavrniti.

18

Splošno sodišče je v točkah od 46 do 48 izpodbijane sodbe namreč spomnilo na posebne značilnosti financiranja Unije, ki se dodeli v okviru pogodb o nepovratnih sredstvih, preden je ob upoštevanju teh značilnosti preverilo, ali je bila Komisija upravičena zavrniti uporabo metode izračuna upravičenih stroškov, ki jo je uporabila pritožnica, ker ni bila v skladu s pogodbenimi določili.

19

Splošno sodišče je v točki 51 izpodbijane sodbe navedlo, da se je na podlagi metode izračuna tožeče stranke „iz izračuna urne postavke izključilo nekatere ure dela, ki so jih opravili njeni sodelavci, kot so ure v zvezi z vodenjem projekta, izboljšavami, udeležbo na konferencah, pridobivanjem novih pogodbenih strank in vodenjem pogodb s strankami, ker se v času teh ur ni opravljalo storitev za vse naročnike in zato niso mogle biti obračunane“. Po presoji Splošnega sodišča „iz tega sledi, da je bila osnova za imenovalec ožja od tiste, ki bi vključevala vse plačane ure, zato je bila urna postavka višja“, zato „uporaba te urne postavke za ure, ki so se v okviru projektov dejansko opravile, povzroči višje stroške“.

20

Splošno sodišče je v točki 55 ugotovilo, da „je bila Komisija zaradi znižanja osnove za izračun urne postavke in iz tega izhajajočega zvišanja stopnje upravičenih stroškov udeležena pri kritju vseh stroškov [pritožnice], ne glede na analizo njihove povezanosti s projekti, ki jih financira Unija“. Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 56 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „čeprav bi se tak pristop lahko legitimno priznal v okviru klasične pogodbe o zagotavljanju storitev, […] pa ta ni v skladu s posebnostmi zadevnih pogodb o nepovratnih sredstvih“.

21

Iz tega sledi, da po mnenju Splošnega sodišča ni bilo odločilno, ali je količnik, ki ga je uporabila pritožnica, tesno povezan z zadevnimi projekti iz pogodb o nepovratnih sredstvih, ampak ali so bili stroški na podlagi uporabe tega količnika razdeljeni na vse ure dela, kar bi zagotovilo, da se iz proračuna Unije ne krijejo stroški vodenja projekta, izboljšav, udeležbe na konferencah, pridobivanja novih pogodbenih strank in vodenja pogodb s strankami.

22

Splošno sodišče je, ne da bi si nasprotovalo, v točki 58 izpodbijane sodbe razsodilo, da je Komisija upravičeno zavrnila metodo izračuna stroškov, ki ji je pritožnica dala prednost, ker je vodila do prijave stroškov, ki niso bili dejanski, ekonomsko učinkoviti in nujni za izvajanje projekta v smislu točke II.19 splošnih pogojev.

23

Iz tega sledi, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

24

Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom trdi, je Splošno sodišče s tem, da ni priznalo, da je Komisija kršila načelo dobre vere, ki mora biti vodilo v odnosih med institucijami Unije in gospodarskimi subjekti na trgu, samo kršilo to načelo.

25

V prvem delu drugega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da je Komisija to načelo kršila, ker v točki II.19 in naslednjih splošnih pogojev ni natančneje opredelila načina, kako mora njen sopogodbenik izračunati upravičene stroške. Meni, da se je Komisija s tem omejila na navedbo splošnih načel in v točki II.19(1)(b) splošnih pogojev na napotitev na ustaljena računovodska načela sopogodbenika. Pojasnjuje, da je načelo dobre vere eno od splošnih načel prava Unije, ki se je oblikovalo v praksi Sodišča. V zvezi s tem navaja več sodb, med njimi sodbi z dne 12. julija 1957, Algera in drugi/Enotna skupščina (7/56 in od 3/57 do 7/57, EU:C:1957:7, str. 114 in 115), in z dne 29. aprila 2004, IPK‑München in Komisija (C‑199/01 P in C‑200/01 P, EU:C:2004:249, točka 78).

26

V drugem delu drugega pritožbenega razloga pritožnica meni, da je Splošno sodišče to načelo kršilo tudi s tem, da je v točkah od 50 do 63 izpodbijane sodbe zavrnilo njeno metodo izračuna urne postavke in se v točki 59 izpodbijane sodbe omejilo na ugotovitev, da z napotitvijo na model skupnih stroškov ni bilo mogoče dokazati, da je bila metoda izračuna, ki jo je uporabila pritožnica, v skladu zlasti s točko II.19(1)(a) splošnih pogojev.

27

Komisija trdi, da je treba drugi pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten in podredno zavrniti kot neutemeljen.

28

V zvezi s prvim delom drugega pritožbenega razloga, s katerim se zatrjuje, da je Komisija kršila načelo dobre vere prava Unije, je treba ugotoviti, da tožeča stranka s trditvami, s katerimi ga utemeljuje, zgolj izpodbija odločitev Komisije. Ta utemeljitev, ki se ne nanaša na izpodbijano odločbo, je zato v okviru pritožbe nedopustna.

29

V zvezi z drugim delom tega pritožbenega razloga, da je Splošno sodišče kršilo načelo dobre vere, je treba spomniti, da bi se v skladu s sodno prakso Sodišča stranki s tem, da bi se ji dovolilo, da pred Sodiščem prvič navede razlog, ki ga pred Splošnim sodiščem ni navedla, omogočilo, da Sodišču predloži zadevo, katere predmet je širši kot tisti, o katerem je odločalo Splošno sodišče. Pristojnost Sodišča je v okviru odločanja o pritožbi načeloma omejena na preizkus presoje Splošnega sodišča glede razlogov, ki so bili navedeni pred njim. Vendar trditve, ki na prvi stopnji ni bila navedena, ni mogoče šteti za nov razlog, ki je v pritožbi nedopusten, če se z njo le razširja trditve, ki so bile navedene v okviru tožbenega razloga pred Splošnim sodiščem (sodba z dne 28. julija 2016, Tomana in drugi/Svet in Komisija, C‑330/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:601, točka 33 in navedena sodna praksa).

30

Ker pritožnica s tem drugim delom navedenega pritožbenega razloga trdi, da bi moralo Splošno sodišče ugotoviti, da je Komisija kršila načelo dobre vere, je treba ugotoviti, da trditve glede kršitve tega načela niso bile navedene pred Splošnim sodiščem. Zato je ta del pritožbenega razloga nov in ga je treba zavreči kot nedopustnega.

31

Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten.

32

Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo dokaze.

33

V prvem delu tega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva in dokaze, ki jih je predložila v utemeljitev svojih trditev, s tem da je v točkah 55, 56 in 58 izpodbijane sodbe presodilo, da so se zaradi metode beleženja stroškov, ki jo je uporabila pritožnica, prijavili stroški, ki niso bili dejanski, ekonomsko učinkoviti in nujni za izvajanje projektov in ki jih zato ni mogoče šteti za upravičene stroške za izvedbo zadevnih projektov. V zvezi s tem pojasnjuje, da je Splošno sodišče v točki 46 izpodbijane sodbe spomnilo, da „iz upravičenih stroškov izvajalec [ni smel] imeti dobička“. Pritožnica pa naj bi, prvič, v okviru svoje tožbe na prvi stopnji trdila, da ji na podlagi njene metode izračuna ni nastal dobiček, ampak da je nasprotno z njo kvečjemu pokrila svoje stroške, povezane s projekti, medtem ko bi ji z metodo izračuna Komisije nastale večje izgube. Drugič, obrazložitev iz točke 58 navedene sodbe naj bi temeljila na napačnih dokazih, saj naj bi bili v nasprotju s tem, kar je trdila in dokazala pritožnica.

34

V drugem delu navedenega pritožbenega razloga pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je – ne da bi zbralo dokaze o metodi izračuna, ki jo je uporabila – razsodilo, da je imela dobiček ter da prijavljeni stroški niso bili dovolj tesno povezani z zadevnimi projekti.

35

V tretjem delu tega pritožbenega razloga pritožnica Splošnemu sodišču očita, da ni podalo opredelitve „vseh stroškov“, ko je v točki 55 izpodbijane sodbe navedlo, da je bila Komisija zaradi metode izračuna pritožnice udeležena pri „kritju vseh stroškov [pritožnice]“.

36

Nazadnje, v četrtem delu tretjega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da je Splošno sodišče očitno izkrivilo trditve Komisije, ko je v točki 61 izpodbijane sodbe menilo, da je bila razlaga točke II.19 in naslednjih splošnih pogojev „jasna“. Razlaga splošnih pogojev naj bi bila namreč dvoumna tudi za Komisijo, saj je za števec količnika urne postavke upoštevala včasih „stroške osebja“ včasih pa „vse stroške“.

37

Komisija meni, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.

38

V skladu z ustaljeno sodno prakso je le Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in presojo predloženih dokazov. Ugotovitev teh dejstev in presoja teh dokazov torej nista, razen ob njihovem izkrivljanju, pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča (sodba z dne 29. oktobra 2015Komisija/ANKO, C‑78/14 P, EU:C:2015:732, točka 22 in navedena sodna praksa).

39

Kadar pritožnica trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora v skladu s členom 256 PDEU, členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 168(1)(d) Poslovnika Sodišča natančno navesti dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki so po njenem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze. Poleg tega mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 30. novembra 2016, Komisija/Francija in Orange, C‑486/15 P, EU:C:2016:912, točka 99 in navedena sodna praksa).

40

Čeprav pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom zatrjuje izkrivljanje dejstev, je treba vseeno ugotoviti, da pritožnica v prvem in četrtem delu tega pritožbenega razloga navaja očitke v zvezi z dejansko presojo Splošnega sodišča v točkah 55, 56 in 58 izpodbijane sodbe, v skladu s katero so bili zaradi metode izračuna pritožnice v bistvu prijavljeni stroški, ki niso bili dejanski, ekonomsko učinkoviti in nujni za izvajanje zadevnih projektov, ter v točki 61 izpodbijane sodbe, v skladu s katero so bile točke II.19, II.20 in II.21 splošnih pogojev jasne. Pritožnica želi v resnici doseči, da bi Sodišče v zvezi s tem opravilo ponovno presojo dejanskega stanja, ne da bi pri tem natančno navedla dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo. Zato je treba prvi in četrti del tretjega pritožbenega razloga šteti za nedopustna.

41

V zvezi z drugim delom tega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni zbralo potrebnih dokazov, saj je tožeča stranka tista, ki mora po potrebi predložiti vse dokaze, s katerimi podpre in utemelji svoje trditve v okviru tožbe, ki jo je vložila pred Splošnim sodiščem (glej v tem smislu sklep z dne 30. junija 2015, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑575/14 P, neobjavljen, EU:C:2015:443, točka 21).

42

Glede tretjega dela tretjega pritožbenega razloga, s katerim pritožnica Splošnemu sodišču očita, da ni opredelilo izraza „vsi stroški“ iz točke 55 izpodbijane sodbe, zadošča ugotovitev, da je ta trditev težko razumljiva in v okviru pritožbenega razloga o izkrivljanju dokazov neupoštevna, saj se ne nanaša na dokaz.

43

Iz tega sledi, da je treba tretji pritožbeni razlog delno zavreči kot nedopusten, delno pa zavrniti kot neutemeljen.

44

Pritožnica s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 61 izpodbijane sodbe razsodilo, da je razlaga točk II.19, II.20 in II.21 splošnih pogojev v zvezi z metodo določitve spornih stroškov jasna in da zato ni treba upoštevati načel belgijskega civilnega prava, kršilo člene 1162, 1134 in 1135 belgijskega civilnega zakonika.

45

V zvezi s tem trdi, da bi morala Komisija pred sklenitvijo zadevnih pogodb natančno določiti podrobna pravila za določitev stroškov. Trdi, da so bile pogodbe zaradi neobstoja teh pojasnil v tem delu nenatančne. Zato naj bi se moralo pri razlagi teh pogodb upoštevati navedene določbe belgijskega prava, ki določajo, da je treba neko pogodbo v dvomu razlagati v škodo tistega, ki je določil neko obveznost, in v dobro tistega, ki se je zavezal za izpolnitev te obveznosti, in da za sopogodbenike velja načelo dobrovernega izpolnjevanja pogodb. Pritožnica meni, da bi moralo Splošno sodišče metodo izračuna urne postavke, ki jo je predlagala, šteti za skladno s splošnimi pogoji zadevnih pogodb in navedenih določb belgijskega civilnega zakonika. Trdi, da bi moralo Splošno sodišče v teh okoliščinah za sporne bremepise šteti, da so v nasprotju s pogodbami in zato nezakoniti.

46

Pritožnica v zvezi s tem trdi tudi, da je v skladu s sodno prakso Sodišča in zlasti s sodbo z dne 26. februarja 2015, Planet/Komisija, (C‑564/13 P, EU:C:2015:124, točka 21), razlaga in uporaba členov 1162, 1134 in 1135 belgijskega civilnega zakonika – ker so del nacionalnega prava, ki se v skladu z arbitražno klavzulo uporablja za pogodbe – pravno vprašanje, ki ga je Sodišču v okviru pritožbe mogoče predložiti.

47

Komisija trdi, da je treba četrti pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten ali neupošteven.

48

Pritožnica s četrtim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita, da v točki 61 izpodbijane sodbe ni uporabilo členov 1162, 1134 in 1135 belgijskega civilnega zakonika, ker naj bi bila opredelitev neposrednih in posrednih upravičenih stroškov v točkah II.19, II.20 in II.21 splošnih pogodb jasna in ker naj zato pri razlagi pogodb ne bi bilo treba upoštevati načel belgijskega civilnega prava.

49

Vseeno je treba ugotoviti, da pritožnica s tem v resnici izpodbija razlago točk II.19, II.20 in II.21 splošnih pogojev pogodb o nepovratnih sredstvih, s katero je Splošno sodišče presodilo, da so te točke jasne. Razlaga pogodbenega določila, ki jo opravi Splošno sodišče, pa je dejansko vprašanje, ki ga v okviru pritožbe ni mogoče predložiti Sodišču v nadzor (glej v tem smislu sodbo z dne 29. oktobra 2015, Komisija/ANKO, C‑78/14 P, EU:C:2015:732, točka 23).

50

Iz tega sledi, da je treba četrti pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten.

51

V prvem delu utemeljitve petega pritožbenega razloga pritožnica trdi, da Splošno sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve, ker je v točki 79 izpodbijane sodbe trditve tožeče stranke o nasprotovanju točke II.30 splošnih pogojev moralnim načelom, zagotovljenih v členu 1172 belgijskega civilnega zakonika, brez pojasnila zavrnilo kot „očitno neutemeljene“.

52

V drugem delu tega pritožbenega razloga pritožnica Splošnemu sodišču očita, da ni presodilo o vprašanju ničnosti točke II.30 splošnih pogojev, čeprav je bila ta po njenem mnenju v nasprotju s členoma 1172 in 1231 belgijskega civilnega zakonika. Pritožnica priznava, da je Splošno sodišče omejilo posledice uporabe točke II.30 splošnih pogojev. V zvezi s tem naj bi na eni strani v točki 94 izpodbijane sodbe menilo, da se navedena točka ni mogla uporabiti zgolj zaradi zamude vračil neupravičeno prejetih predujmov. Na drugi strani pa naj bi upoštevalo možnost, določeno v členu 1231 belgijskega civilnega, da zniža znesek pavšalnih odškodnin, ki ga je bila Komisija upravičena zahtevati, na 10 % zneskov predujmov, ki jih je bilo treba vrniti. Splošno sodišče naj bi tako znižalo zneske, ki jih je bilo treba vrniti, hkrati pa v obravnavanem primeru ohranilo veljavnost točke II.30 splošnih pogojev. Pritožnica pa trdi, da bi moralo Splošno sodišče razglasiti ničnost točke II.30, ker je v nasprotju s členom 1172 belgijskega civilnega zakonika, in zato presoditi, da pritožnici ni treba plačati nobene odškodnine.

53

Pritožnica se v zvezi s tem sklicuje na ustaljeno sodno prakso na področju nepoštenih pogodbenih določil za potrošnike, v skladu s katero je Sodišče menilo, da pristojno sodišče ne more spremeniti nepoštenih splošnih pogojev pogodbe le za stranko, ki je z njimi še zavezana, ampak da mora nasprotno izključiti njihovo uporabo za vse sopogodbenike (sodba z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito, C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 58 in naslednje). Pritožnica meni, da velja ta sodna praksa tudi za obravnavani primer, saj naj bi bila – tako kot potrošniki – šibkejša stranka v pogodbi o financiranju Unije, ki je zavezana s splošnimi pogoji Komisije, ne da bi lahko nanje vplivala.

54

Komisija meni, da je treba peti pritožbeni razlog zavrniti.

55

V zvezi s prvim delom petega pritožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru pritožbe po eni strani namen nadzora Sodišča zlasti, da se preveri, ali je Splošno sodišče pravno zadostno odgovorilo na vse trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, in po drugi, da pritožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj odgovora Splošnega sodišča na trditve, navedene na prvi stopnji, v bistvu pomeni zatrjevanje kršitve obveznosti obrazložitve, ki izhaja iz člena 36 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se za Splošno sodišče uporablja v skladu s členom 53, prvi odstavek, istega statuta, in člena 117 Poslovnika Splošnega sodišča (sodba z dne 11. maja 2017, Dyson/Komisija, C‑44/16 P, EU:C:2017:357, točka 37 in navedena sodna praksa).

56

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da obveznost obrazložitve, ki jo ima Splošno sodišče, zadnjenavedenemu ne nalaga, naj zagotovi obrazložitev, ki bi izčrpno in vsaki posebej sledila trditvam strank v sporu, in da je torej obrazložitev lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa omogoča, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora (sodba z dne 11. maja 2017, Dyson/Komisija, C‑44/16 P, EU:C:2017:357, točka 38 in navedena sodna praksa).

57

Splošno sodišče je v obravnavanem primeru v točki 79 izpodbijane sodbe trditve pritožnice, ki so temeljile na domnevnem nasprotovanju točke II.30 splošnih pogojev moralnim načelom, zagotovljenih v členu 1172 belgijskega civilnega zakonika, zavrnilo kot očitno neutemeljene. S tem se je omejilo na zavrnitev teh trditev, ne da bi za to odločitev navedlo kakršen koli razlog.

58

Trditev pritožnice je bila zavrnjena kot „očitno“ neutemeljena, vendar zavrnitev trditve tožeče stranke – pa naj bo še tako očitna – Splošnega sodišča vseeno ne odveže obveznosti obrazložiti svojo odločitev. Splošno sodišče svoje odločitve torej ni zadostno obrazložilo, vendar zaradi tega v obravnavanem primeru še ni treba razveljaviti izpodbijane sodbe.

59

Kot je Splošno sodišče navedlo v točki 76 izpodbijane sodbe, je bilo treba pri presoji četrtega tožbenega razloga o pavšalnih odškodninah namreč preveriti, ali je Komisija to točko v okoliščinah obravnavane zadeve uporabila v skladu s pravili belgijskega civilnega zakonika o pogodbenih kaznih. Ker belgijsko pravo, ki se uporablja za pogodbe o spornih nepovratnih sredstvih, določa uporabo teh določb in ker je treba na podlagi ene od teh določb o pogodbenih kaznih v skladu s členom 1229 belgijskega civilnega zakonika in v skladu z opozorilom Splošnega sodišča v točkah 81 in 82 izpodbijane sodbe plačati odškodnino za zamudo pri izpolnitvi glavne obveznosti ali neizpolnitev obveznosti, pogodbene kazni iz točke II.30 splošnih pogojev zato ni mogoče šteti za nezakonito ali v nasprotju z moralnimi načeli.

60

V zvezi z drugim delom petega pritožbenega razloga je treba ugotoviti, da ta temelji na predpostavki, da sta člena 1172 in 1231 belgijskega civilnega zakonika kršena.

61

Kot pa izhaja iz preizkusa prvega dela petega pritožbenega razloga, Splošno sodišče ni kršilo člena 1172 belgijskega civilnega zakonika. Glede člena 1231 navedenega zakonika zadošča opozoriti, da ta določba – kot je v točki 90 izpodbijane sodbe pravilno navedlo Splošno sodišče – ne ogroža veljavnosti določbe o pogodbeni kazni, ampak sodišču omogoča, da znesek, ki ga zahteva upnik, zniža, če ta očitno presega znesek, ki ga stranke lahko določijo za povračilo škode, nastale z neizpolnitvijo zadevne pogodbe.

62

Poleg tega glede trditve, ki se nanaša na sodbo z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349), in s katero se želi dokazati, da bi moralo Splošno sodišče ugotoviti, da se točka II.30 splošnih pogojev ne more uporabiti, je treba ugotoviti, da je ta trditev prvič navedena pred Sodiščem in mora biti zavrnjena iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 29 te sodbe.

63

Iz tega izhaja, da petega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

64

Pritožnica predlaga razveljavitev točke 4 izreka izpodbojne razloge v delu, v katerem ji je Splošno sodišče naložilo, da nosi svoje stroške, vključno s stroški za drugi in tretji tožbeni razlog, v zvezi s katerima je postopek ustavilo.

65

Spomniti je treba, da na podlagi člena 58, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije „[p]ritožba ni dovoljena glede stroškov in njihove višine“. Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso na podlagi te določbe, če so bili vsi pritožbeni razlogi zavrnjeni, predloge glede domnevne nepravilnosti odločitve Splošnega sodišča o stroških zavreči kot nedopustne (glej med drugim sklep z dne 16. septembra 2005, Schmoldt in drugi/Komisija, C‑342/04 P, neobjavljen, EU:C:2005:562, točka 65 in navedena sodna praksa).

66

Iz tega sledi, da je treba predloge glede domnevne nepravilnosti odločitve Splošnega sodišča o stroških, če so bili vsi pritožbeni razlogi zavrnjeni, zavreči kot nedopustne.

67

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.

68

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo: