–

za češko vlado L. Březinová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za avstrijsko vlado G. Eberhard, agent,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo S. Grünheid in P. Mihaylova, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Okvirnega sklepa Sveta 2008/675/PNZ z dne 24. julija 2008 o upoštevanju obsodb med državami članicami Evropske unije v novem kazenskem postopku (UL 2008, L 220, str. 32).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru zahteve, ki jo je Trayan Beshkov vložil pri Sofiyski Rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji, Bolgarija), naj navedeno sodišče upošteva obsodbo, ki jo je pred tem zoper njega izreklo sodišče druge države članice.

3

V uvodnih izjavah 2, od 5 do 7 in 13 tega Okvirnega sklepa 2008/675 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1(1) tega okvirnega sklepa določa:

„Namen tega okvirnega sklepa je opredeliti pogoje, pod katerimi se v kazenskem postopku proti določeni osebi v državi članici upoštevajo prejšnje obsodbe, izrečene proti isti osebi zaradi drugih dejanj v drugih državah članicah.“

5

Člen 3 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Upoštevanje obsodbe, izrečene v drugi državi članici, v novem kazenskem postopku“, v odstavkih od 1 do 4 določa:

„1.   Vsaka država članica poskrbi, da se v skladu z nacionalnim pravom v kazenskem postopku proti določeni osebi upoštevajo prejšnje obsodbe, izrečene proti isti osebi zaradi drugih dejanj v drugih državah članicah, v zvezi s katerimi so bile v skladu z veljavnimi instrumenti o vzajemni pravni pomoči ali izmenjavi informacij iz kazenske evidence pridobljene informacije, kolikor se upoštevajo prejšnje nacionalne obsodbe, in [da] so priznani enakovredni pravni učinki, kot jih [se] priznavajo prejšnjim nacionalnim obsodbam.

2.   Odstavek 1 se uporablja v predhodnem postopku, med sojenjem in pri izvršitvi sodbe, zlasti v zvezi z veljavnimi postopkovnimi pravili, vključno s tistimi o začasnem pridržanju, opredelitvi kaznivega dejanja, vrsti in višini kazni in pravili, ki urejajo izvršitev odločbe.

3.   Z upoštevanjem prejšnjih obsodb, izrečenih v drugih državah članicah, kot določa odstavek 1, se ne posega v prejšnje obsodbe ali kakršne koli odločitve, povezane z njihovim izvrševanjem v državi, v kateri poteka nov postopek, niti se jih ne razveljavlja ali revidira.

4.   V skladu z odstavkom 3 se odstavek 1 v primeru, da je bila prejšnja obsodba nacionalna obsodba države članice, v kateri poteka nov postopek, ne uporablja, če bi se z upoštevanjem prejšnje obsodbe v skladu z nacionalno zakonodajo te države članice posegalo v prejšnjo obsodbo ali kakršno koli odločitev, povezano z njenim izvrševanjem, ali pa bi se jo razveljavilo ali revidiralo.“

6

Nakazatelen kodeks (kazenski zakonik), s katerim se Okvirni sklep 2008/675 prenaša v bolgarsko pravo, v členu 8(2), ki je začel veljati 27. maja 2011, določa:

„Pravnomočna obsodba, ki je bila sprejeta v drugi državi članici Evropske unije zaradi dejanja, ki je v skladu z bolgarskim kazenskim zakonikom kaznivo dejanje, se upošteva v vsakem kazenskem postopku, ki proti isti osebi teče v Republiki Bolgariji.“

7

Člen 23(1) tega zakonika določa:

„Če je z istim dejanjem storjenih več kaznivih dejanj ali pa je neka oseba storila več ločenih kaznivih dejanj, preden je obsodilna odločba o katerem od njih postala pravnomočna, sodišče po tem, ko je za vsako posamezno kaznivo dejanje določilo kazen, izreče najstrožjo od vseh določenih kazni.“

8

Člen 25(1) in (2) navedenega zakonika določa:

„1.   Določbe [člena 23] se uporabljajo tudi, če je bila oseba obsojena z ločenimi obsodilnimi odločbami.

2.   Če je bila kazen, ki je bila izrečena v eni od teh obsodilnih odločb, delno ali v celoti izvršena in je iste vrste kot enotna kazen, se za izvršitev kazni odšteje.“

9

Člen 66(1) istega zakonika določa:

„Če sodišče osebo obsodi na kazen zapora do treh let, mu lahko izvršitev izrečene kazni izreče pogojno […], če oseba ni bila obsojena na kazen zapora za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti […].“

10

Člen 4(2) in (3) Nakazatelno‑protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku) določa:

„2.   Pravnomočna obsodilna odločba, ki jo je izreklo sodišče druge države in ki ni bila priznana po postopku, določenem v bolgarski zakonodaji, ni predmet izvršitve s strani organov Bolgarije.

3.   Določbe [odstavka 2] se ne uporabljajo, če je kaj drugega določeno z ratificirano, objavljeno in veljavno mednarodno pogodbo, katere stranka je Republika Bolgarija.“

11

Člen 463 tega zakonika, ki spada v poglavje 36, oddelek II navedenega zakonika, naslovljen „Priznavanje in izvrševanje obsodb tujih sodišč“, določa:

„Organi Republike Bolgarije v skladu s členom 4(3) priznajo in izvršijo pravnomočno obsodbo, ki jo je izreklo tuje sodišče, če:

12

Člen 465 navedenega zakonika, ki določa pravila za to priznanje, določa:

„1.   Vlogo za priznanje obsodbe tujega sodišča v Republiki Bolgariji vloži pristojni organ druge države pri ministrstvu za pravosodje.

2.   Ministrstvo za pravosodje vlogo skupaj s priloženo obsodilno odločbo in drugimi dokumenti posreduje Okrazhen sad [okrožno sodišče], na območju katerega ima zadevna oseba stalno prebivališče. Če ta ne prebiva v državi, je za odločitev o vlogi pristojno Sofiyski gradski sad [sodišče mesta Sofija].

[…]“

13

Člen 466(1) istega zakonika, ki opredeljuje učinke navedenega priznanja, določa:

„Odločba, s katero se prizna obsodba tujega sodišča, ima enak pravni učinek kakor obsodba, ki jo izreče bolgarsko sodišče.“

14

T. Beshkov je bil s pravnomočno odločbo Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu, Avstrija) z dne 13. decembra 2010 zaradi prikrivanja, storjenega 14. novembra 2010 v Avstriji, obsojen na osemnajst mesecev zapora, pri čemer je moral šest mesecev prestati v zaporu, za dvanajst mesecev pa je bila izrečena pogojna obsodba s preizkusno dobo treh let. Del kazni s šestmesečnim zaporom je bil izvršen, preizkusna doba pa je začela teči 14. maja 2011.

15

Zatem je bil T. Beshkov s pravnomočno odločbo predložitvenega sodišča z dne 29. aprila 2013 obsojen na eno leto zapora zaradi lahke telesne poškodbe, s katero je bilo okvarjeno zdravje, zaradi huliganstva, storjene 19. novembra 2008 v Sofiji (Bolgarija). Ker iskanje T. Beshkova še poteka, ta kazen na dan izdaje predložitvene odločbe še ni bila izvršena.

16

T. Beshkov je 14. maja 2015 prek svojega pooblaščenca pri predložitvenem sodišču vložil zahtevo na podlagi člena 23(1) in člena 25(1) kazenskega zakonika, naj se mu za izvršitev naloži enotna prostostna kazen, ki ustreza najvišji od kazni, izrečenih z odločbo Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) z dne 13. decembra 2010 na eni strani in z odločbo predložitvenega sodišča z dne 29. aprila 2013 na drugi.

17

Ti določbi namreč med drugim določata, da če je neka oseba storila več kaznivih dejanj, preden je bila za ti kaznivi dejanji z različnima odločbama obsojena na različni kazni, ji nacionalno sodišče za izvršitev teh kazni naloži eno samo enotno kazen, ki ustreza najstrožji od prvotno izrečenih kazni. Iz predložitvene odločbe v bistvu izhaja, da v takem primeru najstrožja kazen absorbira prvotne lažje kazni. Poleg tega je iz navedenih določb razvidno, da se tista od prvotnih kazni, ki je že bila delno ali v celoti izvršena, za izvršitev odšteje od enotne kazni, če gre za istovrstno kazen.

18

Vendar predložitveno sodišče ugotavlja, da v skladu z večjim delom nacionalne sodne prakse in po mnenju Sofiyska rayonna prokuratura (okrožno državno tožilstvo v Sofiji, Bolgarija) zlasti ob upoštevanju člena 4(2) zakonika o kazenskem postopku ni mogoče določiti enotne kazni, s katero bi se upoštevala kazen, izrečena z obsodilno odločbo, ki jo je predhodno izdalo sodišče druge države članice, ne da bi to odločbo pred tem priznala pristojna bolgarska sodišča po posebnem postopku priznanja in izvršitve obsodb, ki so jih izdala tuja sodišča, določenem zlasti v členih od 463 do 466 tega zakonika. Predložitveno sodišče se glede na to sodno prakso v bistvu sprašuje, ali je treba za ugoditev zahtevi T. Beshkova obsodilno odločbo, ki jo je izdalo Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu), najprej priznati zlasti v skladu z navedenimi členi od 463 do 466, ali pa predložitveno sodišče – kot trdi T. Beshkov – lahko ugodi ali mora ugoditi tej zahtevi, ne da bi bilo treba to obsodilno odločbo pred tem priznati, na podlagi člena 8(2) kazenskega zakonika, s katerim se Okvirni sklep 2008/675 prenaša v bolgarsko pravo.

19

Predložitveno sodišče v bistvu meni, da je treba za odgovor na to vprašanje ugotoviti, ali se ta okvirni sklep uporablja v postopku, kakršen je ta v glavni stvari, katerega predmet je naložitev enotne prostostne kazni zaradi njene izvršitve, s katero se upošteva obsodilna odločba, ki jo je izdalo sodišče druge države članice in, konkretneje, kazen, izrečena obsojencu s to odločbo.

20

Če je odgovor pritrdilen in če bi bilo treba za upoštevanje obsodilne odločbe Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) najprej izvesti postopek za priznanje, določen zlasti v členih od 463 do 466 zakonika o kazenskem postopku, se predložitveno sodišče sprašuje tudi o združljivosti tega postopka z navedenim okvirnim sklepom, saj ga obsojenec ne more sprožiti neposredno.

21

Predložitveno sodišče v zvezi s tem namreč v bistvu poudarja, da lahko sicer v skladu z veljavno bolgarsko zakonodajo vsak obsojenec vloži zahtevo za naložitev enotne kazni pri pristojnih bolgarskih organih v skladu s členoma 23 in 25 kazenskega zakonika, vendar se lahko postopek za priznanje, določen zlasti v členih od 463 do 466 tega zakonika, sproži le na pobudo pristojnih bolgarskih organov ali organov države, v kateri je bil izdana prva obsodilna odločba. Iz tega naj bi izhajalo, da obsojenec dejansko ne more sam začeti postopka za naložitev take enotne kazni, s katero bi se upoštevala obsodba, ki je bila predhodno izrečena v drugi državi članici, vključno v primeru neukrepanja pristojnih organov.

22

Poleg tega predložitveno sodišče poskuša izvedeti, ali Okvirni sklep 2008/675 nasprotuje temu, da se pri naložitvi enotne kazni, s katero bi se upoštevala kazen, ki jo je T. Beshkovu izreklo Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu), način izvršitve zadnjenavedene kazni spremeni. Ker je namreč v obravnavani zadevi kazen zapora osemnajst mesecev – od katerih je za dvanajst mesecev izrečena pogojna obsodba – ki jo je zadnjenavedeno sodišče izreklo T. Beshkovu, strožja od tiste, ki ko je predložitveno sodišče določilo v odločbi z dne 29. aprila 2013, naj bi bilo to zavezano za T. Beshkova uporabiti enotno kazen, ki ustreza tej prvi kazni. Vendar pa naj T. Beshkovu, ki je bil v preteklosti že večkrat obsojen na prostostne kazni v Bolgariji, v skladu s členom 66(1) kazenskega zakonika v tej državi članici ne bi bilo več mogoče izreči pogojne obsodbe. Zato naj bi moralo predložitveno sodišče spremeniti način izvršitve kazni, ki jo je T. Beshkovu naložilo Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu), in zanj uporabiti enotno kazen osemnajstih mesecev zapora, pri čemer bi od te odštelo šest mesecev zapora, ki ga je ta že prestal v Avstriji.

23

V teh okoliščinah je Sofiyski Rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

24

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Okvirni sklep 2008/675 razlagati tako, da se uporablja samo za postopke, povezane z ugotavljanjem krivde obtoženca, ali pa se uporablja tudi za nacionalni postopek za naložitev enotne prostostne kazni zaradi izvršitve ob upoštevanju kazni, ki jo je tej osebi naložilo nacionalno sodišče, in kazni, naložene v okviru predhodne obsodbe, ki jo je sodišče druge države članice izreklo isti osebi zaradi drugih dejanj.

25

Za odgovor na to vprašanje je treba navesti, da člen 1(1) Okvirnega sklepa 2008/675 določa, da je namen tega okvirnega sklepa opredeliti pogoje, pod katerimi se v kazenskem postopku proti določeni osebi v državi članici upoštevajo prejšnje obsodbe, izrečene proti isti osebi zaradi drugih dejanj v drugih državah članicah.

26

V ta namen je s členom 3(1) tega okvirnega sklepa ob upoštevanju njegove uvodne izjave 5 državam članicam naloženo, da morajo poskrbeti, da se v tem kazenskem postopku prejšnje obsodbe, izrečene v drugi državi članici, v zvezi s katerimi so bile v skladu z veljavnimi instrumenti o vzajemni pravni pomoči ali izmenjavi informacij iz kazenske evidence pridobljene informacije, prvič, upoštevajo toliko, kolikor se v skladu z nacionalnim pravom upoštevajo prejšnje nacionalne obsodbe, in drugič, da se jim priznajo enakovredni učinki, kot se priznavajo prejšnjim nacionalnim obsodbam, tako glede dejanskih učinkov kot glede procesnih in materialnih pravnih učinkov.

27

Člen 3(2) navedenega okvirnega sklepa določa, da ta obveznost velja v fazi pred kazenskim postopkom, med kazenskim postopkom in pri izvršitvi obsodbe, zlasti v zvezi z veljavnimi postopkovnimi pravili, vključno s tistimi o opredelitvi kaznivega dejanja, vrsti in višini kazni, in pravilih, ki urejajo izvršitev odločbe. Tako je v uvodnih izjavah 2 in 7 tega okvirnega sklepa navedeno, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno upoštevati obsodbe, izrečene v drugih državah članicah, med drugim pri določitvi načina izvršitve kazni, in da bi morali biti učinki te obsodbe enakovredni učinkom nacionalnih odločb v teh posameznih fazah postopka.

28

Iz tega izhaja, da se Okvirni sklep 2008/675 ne uporablja samo za postopke, vezane na določanje in ugotavljanje krivde obtoženca, temveč tudi na postopke v zvezi z izvrševanjem kazni, pri katerih je treba upoštevati kazen, naloženo z obsodilno odločbo, ki je bila pred tem izrečena v drugi državi članici. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 59 sklepnih predlogov, je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da v obravnavani zadevi postopek za naložitev enotne kazni, ki ga je sprožil T. Beshkov, spada v to drugo kategorijo, zaradi česar spada na področje uporabe tega okvirnega sklepa.

29

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Okvirni sklep 2008/675 razlagati tako, da se uporablja za nacionalni postopek za naložitev enotne prostostne kazni zaradi izvršitve ob upoštevanju kazni, ki jo je osebi naložilo nacionalno sodišče, in kazni, naložene v okviru predhodne obsodbe, ki jo je sodišče druge države članice izreklo isti osebi zaradi drugih dejanj.

30

Najprej je treba ugotoviti, kot je navedeno v točki 18 te sodbe, da se predložitveno sodišče sprašuje, ali morajo obsodilno odločbo Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) iz postopka v glavni stvari najprej priznati pristojna bolgarska sodišča v skladu s postopkom, določenim zlasti v členih od 463 do 466 zakonika o kazenskem postopku, da bi jo bilo mogoče upoštevati pri naložitvi enotne kazni.

31

Kot je navedeno v točkah 20 in 21 te sodbe, predložitveno sodišče – čeprav dvomi o tem – izhaja iz predpostavke, da bi bilo treba v ta namen izvesti ta postopek za predhodno priznanje in se z drugim vprašanjem sprašuje, ali Okvirni sklep 2008/675 nasprotuje navedenim členom od 463 do 466 glede na to, da ti določajo, da tega postopka ne more sprožiti obsojenec neposredno.

32

Vendar je treba za koristen odgovor na to vprašanje najprej preveriti, ali ta okvirni sklep nasprotuje izvedbi takega postopka za priznanje.

33

Za to je treba v skladu z možnostjo, priznano z ustaljeno sodno prakso Sodišča (sodba z dne 21. decembra 2016, Ucar in Kilic, C‑508/15 in C‑509/15, EU:C:2016:986, točka 51 in navedena sodna praksa), drugo vprašanje preoblikovati tako, da se z njim v bistvu sprašuje, ali je treba Okvirni sklep 2008/675 razlagati tako, da nasprotuje temu, da je upoštevanje obsodilne odločbe, ki jo je predhodno izreklo sodišče države članice, v drugi državi članici, odvisno od tega, ali pristojna sodišča te druge države članice izvedejo nacionalni postopek za predhodno priznanje te odločbe, kot je določen zlasti v členih od 463 do 466 zakonika o kazenskem postopku iz postopka v glavni stvari, in v primeru nikalnega odgovora, ali ta okvirni sklep nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero lahko ta postopek sprožijo samo pristojni nacionalni organi, ne pa obsojena oseba.

34

Za odgovor na to vprašanje je treba napotiti na vsebino členov od 463 do 466 kazenskega zakonika, ki so navedeni v točkah od 11 do 13 te sodbe, iz katerih izhaja, da je s temi členi določen poseben predhodni postopek za priznanje pravnomočnih obsodilnih odločb, ki so jih izrekla tuja sodišča, od pristojnih bolgarskih sodišč, katerega namen je, da se odločbi, s katero so bile te obsodilne odločbe priznane, dodeli učinek obsodilne odločbe, ki jo je izreklo bolgarsko sodišče. Ta postopek vključuje preizkus zadevne tuje obsodilne odločbe, da bi se preverilo, ali so izpolnjeni pogoji, navedeni v navedenem členu 463.

35

V zvezi s tem mora biti nacionalno sodišče – za uporabo člena 3(1) Okvirnega sklepa 2008/675, omenjenega v točki 26 te sodbe – sicer najprej zmožno med drugim preveriti, ali se prejšnje nacionalne obsodilne odločbe upoštevajo na podlagi nacionalnega prava in, če je tako, kateri učinki se vežejo nanje po tem pravu.

36

Vendar, kot je navedeno v uvodni izjavi 2 tega okvirnega sklepa, je njegov namen izvajanje načela o vzajemnem priznavanju sodb in sodnih odločb na kazenskem področju, določenega v členu 82(1) PDEU, ki nadomešča člen 31 EU, na podlagi katerega je bil sprejet ta okvirni sklep. Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 30, 31 in 64 sklepnih predlogov, to načelo nasprotuje temu, da bi bilo – v okviru navedenega okvirnega sklepa – upoštevanje obsodilne odločbe, ki je bila predhodno izdana v drugi državi članici, odvisno od predhodne izvedbe nacionalnega postopka za priznanje, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, in da bi se ta odločba na tej podlagi revidirala (glej po analogiji sodbo z dne 9. junija 2016, Balogh, C‑25/15, EU:C:2016:423, točka 54).

37

Zato je s členom 3(3) in uvodno izjavo 13 Okvirnega sklepa 2008/675 tako revidiranje izrecno prepovedano, torej je treba obsodilne odločbe, ki so bile predhodno izdane v drugih državah članicah, upoštevati take, kot so bile izrečene.

38

Zato v nasprotju s tem, kar trdi avstrijska vlada, čeprav je v navedeni uvodni izjavi 13 navedeno, da ta okvirni sklep spoštuje različne notranje rešitve in postopke, potrebne za upoštevanje prejšnjih obsodilnih odločb, izrečenih v drugi državi članici, in državi članici ne preprečuje, da bi izdala odločbo, s katero po potrebi tem prejšnjim obsodilnim odločbam prizna enakovredne pravne učinke, pa sprejetje take odločbe nikakor ne sme zahtevati izvedbe nacionalnega postopka za predhodno priznanje, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.

39

Ob upoštevanju navedenega ni treba odgovoriti na vprašanje, ali navedeni okvirni sklep zahteva, da lahko obsojena oseba sama sproži ta postopek.

40

Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Okvirni sklep 2008/675 razlagati tako, da nasprotuje temu, da je upoštevanje obsodilne odločbe, ki jo je predhodno izreklo sodišče države članice, v drugi državi članici, odvisno od izvedbe nacionalnega postopka za predhodno priznanje te odločbe pri pristojnih sodiščih te druge države članice, kot je določen v členih od 463 do 466 zakonika o kazenskem postopku iz postopka v glavni stvari.

41

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da lahko nacionalno sodišče, ki mu je zaradi izvršitve predložena zahteva za naložitev enotne prostostne kazni, pri kateri se upošteva zlasti kazen, ki je bila naložena v predhodni obsodilni odločbi, ki jo je izdalo sodišče druge države članice, v ta namen spremeni način izvršitve zadnjenavedene kazni.

42

Najprej je treba navesti, da je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da je Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) z odločbo z dne 15. oktobra 2014 ugotovilo, da se je triletno preizkusno obdobje, določeno z njegovo odločbo z dne 13. decembra 2010, izteklo in je zato dokončno odpisalo del kazni, naložene T. Beshkovu, ki je bila izrečena pogojno, tako da je treba šteti, da je celotna kazen v celoti izvršena. Za preučitev tega vprašanja je treba upoštevati to okoliščino, o kateri je bilo predložitveno sodišče obveščeno v okviru zahteve za podrobnejše podatke, ki jo je Sodišče nanj naslovilo na podlagi člena 101 Poslovnika Sodišča.

43

V odgovor na to vprašanje je treba sicer opozoriti – kot je bilo navedeno v točki 26 te sodbe – da je treba v skladu s členom 3(1) Okvirnega sklepa 2008/675 prejšnje obsodilne odločbe, izrečene v drugi državi članici, načeloma upoštevati toliko, kolikor se v skladu z nacionalnim pravom upoštevajo prejšnje nacionalne obsodilne odločbe, in jim priznati enakovredne učinke, kot se v skladu z nacionalnim pravom priznavajo navedenim obsodilnim odločbam.

44

Vendar je v členu 3(3) tega okvirnega sklepa pojasnjeno, da se s tem upoštevanjem ne posega v prejšnje obsodilne odločbe, ki so jih izrekla sodišča drugih držav članic, ali kakršne koli odločitve, povezane z njihovim izvrševanjem v državi, v kateri poteka nov kazenski postopek, niti se jih ne razveljavlja. Kot je navedeno v točki 37 te sodbe, je poleg tega s to določbo izključeno vsakršno revidiranje navedenih obsodilnih odločb, ki jih je treba torej upoštevati tako, kot so bile izrečene.

45

Poleg tega je iz uvodne izjave 6 navedenega okvirnega sklepa razvidno, da ta ni namenjen izvrševanju sodnih odločb, izdanih v eni državi članici, v drugi državi članici.

46

Iz tega izhaja, da nacionalno sodišče na podlagi tega okvirnega sklepa ne more revidirati in spreminjati načina izvršitve obsodilne odločbe, ki je bila predhodno izrečena v drugi državi članici in že izvršena, zlasti s preklicem pogojne obsodbe v zvezi s kaznijo, izrečeno s to odločbo, in z njenim preoblikovanjem v zaporno kazen. Prav tako ne more na tej podlagi odrediti nove izvršitve tako spremenjene kazni.

47

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da lahko nacionalno sodišče, ki mu je zaradi izvršitve predložena zahteva za naložitev enotne prostostne kazni, pri kateri se upošteva zlasti kazen, ki je bila naložena v predhodni obsodilni odločbi, ki jo je izdalo sodišče druge države članice, v ta namen spremeni način izvršitve zadnjenavedene kazni.

48

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: