SODBA SODIŠČA (sedmi senat)

z dne 6. aprila 2017(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Neustrezno skladiščenje velike količine izrabljenih gum – Odlagališče, ki ne izpolnjuje zahtev iz direktiv 2008/98/ES in 1999/31/ES – Stalna in vztrajna nevarnost za okolje in zdravje ljudi“

V zadevi C‑153/16,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU, vložene 15. marca 2016,

Evropska komisija, ki jo zastopata E. Sanfrutos Cano in D. Kukovec, agenta, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Republiki Sloveniji, ki jo zastopa A. Grum, agentka,

tožena stranka,

SODIŠČE (sedmi senat),

v sestavi A. Prechal, predsednica senata, A. Rosas, sodnik, in C. Toader (poročevalka), sodnica,

generalni pravobranilec: M. Bobek,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je Republika Slovenija s tem, da je dopuščala stalno in vztrajno nevarnost za okolje in zdravje ljudi zaradi neustreznega skladiščenja velike količine izrabljenih gum, mešanja teh gum z drugimi odpadki, med katerimi so nekateri nevarni, in njihovega odlaganja v nasprotju z zahtevami Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 228), kršila določbe členov 12, 13 in 36(1) Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL 2008, L 312, str. 3) ter določbe člena 5(3)(d) Direktive 1999/31.

 Pravni okvir

 Direktiva 1999/31

2        Člen 5(3)(d) Direktive 1999/31 določa:

„Države članice sprejmejo ukrepe, da se naslednji odpadki na odlagališčih ne prevzemajo:

[…]

(d)      cele rabljene gume, potem ko pretečeta dve leti od datuma, določenega v členu 18(1), razen gume, uporabljene kot tehnični material, in razrezane rabljene gume, potem ko preteče pet let od datuma, določenega v členu 18(1) (razen v obeh primerih kolesarske gume in gume z zunanjim premerom več kakor 1400 mm)“.

3        Na podlagi člena 18(1) te direktive so morale države članice sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 16. julija 2001, to je v dveh letih po začetku veljavnosti te direktive, in o tem takoj obvestiti Komisijo.

4        Člen 19 Direktive 1999/31 določa, da ta začne veljati na dan objave v Uradnem listu. Ta direktiva je bila v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavljena 16. julija 1999.

 Direktiva 2008/98

5        Člen 3 Direktive 2008/98 vsebuje te opredelitve:

„1.      ,odpadek‘ pomeni vsako snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči;

2.      ,nevaren odpadek‘ pomeni odpadek, ki kaže eno ali več nevarnih lastnosti iz Priloge III;

[…]“

6        Člen 12 te direktive, naslovljen „Odstranjevanje“, določa:

„Države članice zagotovijo, da se odpadki, ki niso predelani v skladu s členom 10(1), varno odstranijo s postopki, ki izpolnjujejo določbe člena 13 o varstvu zdravja ljudi in okolja.“

7        Člen 13 navedene direktive, naslovljen „Varstvo zdravja ljudi in okolja“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se ravnanje z odpadki izvaja na način, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju ter zlasti:

(a)      ne predstavlja tveganja za vodo, zrak, tla, rastline ali živali;

(b)      je brez škodljivih vplivov zaradi hrupa ali vonjav, in

(c)      ne vpliva škodljivo na krajino ali kraje posebnega pomena.“

8        Člen 36 iste direktive, naslovljen „Izvrševanje in kazni“, določa:

„1.       Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za prepoved puščanja odpadkov, njihovega odmetavanja ali nenadzorovanega ravnanja z njimi.

2.      Države članice določijo kazni, ki se uporabljajo za kršitve določb te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.“

9        Odločba Komisije z dne 3. maja 2000 o nadomestitvi Odločbe 94/3/ES o oblikovanju seznama odpadkov skladno s členom 1(a) Direktive Sveta 75/442/EGS o odpadkih in Odločbe Sveta 94/904/ES o oblikovanju seznama nevarnih odpadkov skladno s členom 1(4) Direktive Sveta 91/689/EGS o nevarnih odpadkih (2000/532/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 5, str. 151) določa seznam nevarnih odpadkov. Ta seznam je zdaj v Prilogi k Sklepu Komisije 2014/955/EU z dne 18. decembra 2014 o spremembi Odločbe Komisije 2000/532/ES o seznamu odpadkov v skladu z Direktivo 2008/98 (UL 2014, L 370, str. 44).

10      V Prilogi III k Direktivi 2008/98 so naštete lastnosti, zaradi katerih so odpadki nevarni. Ta priloga je bila nadomeščena s Prilogo k Uredbi Komisije (EU) št. 1357/2014 z dne 18. decembra 2014 o nadomestitvi Priloge III k Direktivi 2008/98 (UL 2014, L 365, str. 89), in sicer v skladu s členom 1 te uredbe. Člen 2 navedene uredbe določa, da se ta uporablja od 1. junija 2015.

 Predhodni postopek

11      Komisija je 6. maja 2010 na podlagi pritožbe posameznika začela preiskavo o domnevno neustreznem ravnanju z odpadki, zlasti izrabljenimi avtomobilskimi gumami, v gramozni jami na ozemlju občine Lovrenc na Dravskem polju (Slovenija) (parcele št. 834/2, št. 636/1, št. 838/2, št. 841/1, št. 839/1 in št. 839/2), ki se je v preteklosti uporabljala kot divje odlagališče za različne odpadke.

12      Ta institucija je po preiskavi, ki je bila končana 6. avgusta 2012, ugotovila, prvič, da je pristojni nacionalni organ 4. decembra 2006 investitorju izdal okoljevarstveno dovoljenje. Dovoljenje, ki je bilo izdano za obdobje petih let, je investitorju dovoljevalo sanacijo zadevne gramozne jame s predelavo rabljenih avtomobilskih gum – ki jih je ta smel pridobiti tudi iz tujine, do največje dovoljene letne količine 15.000 ton – v gradbeni material v mobilni napravi na isti lokaciji.

13      Drugič, Komisija je navedla, da sta v navedeni gramozni jami v letih 2007 in 2008 izbruhnila požara, pri čemer je požar, ki je izbruhnil avgusta leta 2008, zahteval mobilizacijo velikega števila gasilcev in materiala za več kot 24 ur, poleg tega pa se je strupen dim širil povsod po zadevni dolini.

14      Tretjič, Komisija je ugotovila, da pogoji izdanega okoljevarstvenega dovoljenja niso bili v celoti spoštovani. Pristojni nacionalni organi so ukrepali ob več priložnostih, vendar je bila večina ukrepov neučinkovitih ali razveljavljenih zaradi vložitve pravnih sredstev.

15      Komisija je 1. oktobra 2012 Republiki Sloveniji poslala uradni opomin, pri čemer je na podlagi dostopnih podatkov ugotovila, da je ta država članica kršila člen 10(1), člena 12 in 13, člen 23(3) in člen 36(1) Direktive 2008/98 ter člen 5(3)(d) in člene od 6 do 14 Direktive 1999/31. Ta institucija je navedeno državo članico pozvala, naj poskrbi, da bo zadevna gramozna jama ustrezno očiščena in sanirana.

16      Republika Slovenija je v odgovoru na ta uradni opomin navedla, da je bila vloga za podaljšanje izdanega okoljevarstvenega dovoljenja, ki jo je vložil zadevni investitor, zavrnjena 12. junija 2012 in da je geodetska družba 27. junija 2012 pripravila poročilo, v katerem je ugotovila, da je bilo na zadevnem območju približno 100.000 m³ izrabljenih gum. Navedla je tudi, da je ta investitor na tem območju odložil tudi druge vrste odpadkov, uvrščene v kategorijo 19 12 12, v količini več kot 2000 ton. Ta država članica je nazadnje pojasnila, da je pristojni nacionalni organ sprejel ukrepe, in navedla razloge, zakaj so bili ti ukrepi neučinkoviti.

17      Poleg tega se je navedena država članica zavezala, da bo uporabila vsa pravna sredstva za odstranitev odpadnih gum z zadevnega območja in da bo to območje sanirala.

18      Republika Slovenija je 5. in 12. februarja 2013 Komisiji poslala zadnje informacije, s katerimi je bilo potrjeno, da zadevni investitor izrabljenih gum, ki so na navedenem območju, še ni odstranil.

19      Po posredovanju teh informacij je Komisija 22. marca 2013 Republiki Sloveniji na podlagi člena 258, prvi odstavek, PDEU poslala obrazloženo mnenje, v katerem je ohranila vse očitke, navedene v uradnem opominu.

20      Republika Slovenija je v odgovoru na to obrazloženo mnenje z dne 21. maja 2013 opozorila na različne ukrepe, ki jih je uvedla za odpravo očitanih kršitev, ki pa so bili le delno učinkoviti ali niso bili izvedeni.

21      Ta država članica je tudi navedla, da je sanacija zadevnega območja s tehničnega in finančnega vidika zapletena ter da naj bi bila popolna odstranitev odpadkov končana v treh letih od objave javnega razpisa za oddajo gradenj.

22      Ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, je bilo na zadevnem območju še vedno 44.630 ton izrabljenih gum.

23      Pozneje, po treh javnih razpisih, od katerih sta bili pogodbi prvih dveh izpolnjeni, tretji pa naj bi še vedno potekal, je navedena država članica navedla, da je bilo konec leta 2014 na tem območju še vedno 37.909,04 tone odpadkov.

24      Republika Slovenija je v obvestilu Komisiji z dne 6. januarja 2016 navedla potek prevzema, prevoza in oddaje 28.000 ton izrabljenih gum za predelavo, te dejavnosti pa bi se morale nadaljevati do 30. junija 2017.

25      Ker Komisija z odgovori Republike Slovenije ni bila zadovoljna, se je 15. marca 2016 odločila, da bo vložila to tožbo.

 Tožba

 Trditve strank

26      Komisija na prvem mestu trdi, da je Republika Slovenija s tem, da je dopuščala stalno in vztrajno nevarnost za okolje in zdravje ljudi zaradi neustreznega skladiščenja velike količine izrabljenih gum in mešanja teh gum z drugimi odpadki, med katerimi so nekateri nevarni, kršila člena 12 in 13 Direktive 2008/98.

27      Ta institucija meni, da je Republika Slovenija s tem, da ni sprejela potrebnih ukrepov, s katerimi bi zagotovila, da se ravnanje z zadevnimi odpadki izvaja na način, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju, kršila člen 13 te direktive. V zadevni gramozni jami so se od leta 2006 namreč kopičile velike količine gum in drugih odpadkov. Zadevni investitor je med 3. januarjem in 7. majem 2008 vanjo odložil tudi druge odpadke, zlasti odpadke iz mehanske obdelave odpadkov v skupni količini 2039,1 tone. Poleg tega je upravljavec v obdobju med obema požaroma v to gramozno jamo odložil izrabljena vozila ter odpadno električno in elektronsko opremo.

28      Komisija poudarja, da so bili vsi ukrepi, ki jih je Republika Slovenija sprejela v tem obdobju, nezadostni za prenehanje neustreznega skladiščenja velike količine gum in drugih odpadkov ter da so celo pripomogli k navedenemu protipravnemu stanju.

29      Ta institucija v utemeljitev svojih trditev navaja, prvič, da so slovenski organi izdali okoljevarstveno dovoljenje, ki je zadevnemu investitorju omogočilo predelavo izrabljenih gum na zadevnem območju. Drugič, ta investitor naj ne bi spoštoval pogojev iz dovoljenja, ki mu je bilo izdano. Tretjič, pogoji v okoljevarstvenem dovoljenju niso bili ustrezno opredeljeni, odločbe pristojnega nacionalnega organa, s katerimi naj bi se nadzirala skladnost upravljanja zadevnega odlagališča z okoljskimi standardi, pa naj bi ostale neizvršene ali so bile razveljavljene. Navedena institucija meni, da naj bi bila razveljavitev teh odločb rezultat prejšnjih pomanjkljivosti pri izdaji navedenega dovoljenja.

30      Komisija prav tako poudarja, da je iz odločbe inšpektorja, ki jo je predložila Republika Slovenija, razvidno, da je zadevna gramozna jama na ravnini, pod katero so največje zaloge pitne vode v državi, in da je tam teren zelo nizek, kar naj bi potrjevala prisotnost vode v delu te gramozne jame, dokazana s fotografijami, priloženimi tej odločbi.

31      Poleg tega Komisija meni, da je Republika Slovenija kršila člen 12 Direktive 2008/98, saj ta določba od držav članic zahteva, da zagotovijo, da se vsi odpadki, če niso predelani v skladu s členom 10(1) te direktive, odstranijo s postopki, ki so v skladu z določbami člena 13 navedene direktive ter ki se nanašajo na varovanje zdravja ljudi in varstvo okolja.

32      Republika Slovenija naj sicer ne bi izpodbijala dejstva, da je bilo treba vse odpadke, odložene v zadevni gramozni jami, odstraniti. Komisija v zvezi s tem opozarja, da zadevni odpadki ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, niso bili niti predelani niti odstranjeni. V zadnjem obvestilu Republike Slovenije z dne 6. januarja 2016 je ta država članica navedla, da je uspela odstraniti le 2090,96 tone odpadkov, in navedla, da namerava najpozneje do 30. junija 2017 odstraniti del odpadkov v količini 28.000 ton. Poleg tega naj navedena država članica ne bi pojasnila, kako in kdaj naj bi bilo odstranjenih 14.539 ton preostalih odpadkov.

33      Na drugem mestu, Republika Slovenija naj bi kršila tudi člen 36(1) Direktive 2008/98, ki državam članicam nalaga, da sprejmejo ukrepe, potrebne za prepoved puščanja odpadkov, njihovega odmetavanja ali nenadzorovanega ravnanja z njimi.

34      Ta država članica naj bi priznala, da ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, ni sprejela ukrepov za prepoved puščanja odpadkov, njihovega odmetavanja ali nenadzorovanega ravnanja z njimi, pri čemer ukrepi, potrebni za to, sploh niso bili sprejeti ali pa so bili nezadostni, slabo opredeljeni in neustrezni.

35      Poskusi za prepoved puščanja odpadkov, njihovega odmetavanja ali nenadzorovanega ravnanja z njimi naj bi bili neučinkoviti, saj naj več odločb nacionalnega nadzornega organa dejansko ne bi vplivalo na zadevni položaj in naj bi bile te odločbe razveljavljene iz procesnih razlogov.

36      Na tretjem mestu, glede očitka, ki se nanaša na kršitev člena 5(3)(d) Direktive 1999/31, Komisija navaja, da morajo države članice na podlagi navedene določbe sprejeti ukrepe, da se na odlagališčih ne prevzemajo cele izrabljene gume, potem ko pretečeta dve leti od datuma, določenega v členu 18(1) te direktive, razen gume, uporabljene kot tehnični material, in razrezane rabljene gume, potem ko preteče pet let od tega datuma, razen v obeh primerih kolesarske gume in gume z zunanjim premerom več kakor 1400 mm.

37      Ker so v Sloveniji določbe tega člena 5(3)(d), ko se je leta 2006 začelo odlaganje, veljale, bi bilo treba zato navedeni očitek sprejeti.

38      Republika Slovenija utemeljenost te tožbe izpodbija.

39      Ta država članica sicer nima pripomb k navedbam Komisije glede dejanskega stanja v zadevi, kot so povzete v točkah od 11 do 24 te sodbe, podrobno pa navaja različne inšpekcijske ukrepe in sprejete odločbe ter globe, naložene med letoma 2007 in 2012, ki so bili razveljavljeni ali niso bili izvršeni kljub stopnjevanju sankcij.

40      Navedena država članica glede prvega očitka, ki se nanaša na neizpolnitev obveznosti iz členov 12 in 13 Direktive 2008/98, izpodbija to, da je dopuščala stalno in vztrajno nevarnost za okolje in zdravje ljudi zaradi neustreznega skladiščenja velikih količin izrabljenih gum in njihovega mešanja z drugimi odpadki.

41      V zvezi s tem navaja, prvič, da čeprav so bili na tem območju res odloženi odpadki, ki niso gume, pa Komisija prisotnosti nevarnih odpadkov na navedenem območju ni nikoli dokazala. Izsledki raziskav, opravljenih na tem območju, naj bi to ugotovitev potrjevali.

42      Republika Slovenija, drugič, navaja, da neobstoj skladnosti zadevnega območja s cilji člena 13 Direktive 2008/98 ne omogoča ugotovitve, da gre za kršitev tega člena, ker mora Komisija, da bi dokazala tako kršitev, dokazati tudi neukrepanje pristojnih organov v daljšem časovnem obdobju. V obravnavani zadevi pa glede na različne inšpekcijske ukrepe, odločbe in sankcije, navedene zgoraj, ni tako.

43      Republika Slovenija glede drugega očitka, ki se nanaša na kršitev člena 36(1) te direktive, ponavlja svoje trditve glede nadzora in ukrepanja pristojnih služb, kljub neučinkovitosti ali razveljavitvi ukrepov, ki so jih te službe sprejele.

44      Nazadnje, glede tretjega očitka, ki temelji na kršitvi določb Direktive 1999/31, ta država članica trdi, da se sanacijska dela nadaljujejo tudi po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju.

45      Komisija glede izpodbijanega obstoja nevarnih odpadkov na zadevnem območju v repliki poudarja, da se je oprla na odgovor Republike Slovenije na njen uradni opomin.

46      V zvezi s tem ta institucija meni, da odpadki spadajo v poglavji 16 01 in 16 02 Sklepa 2014/955. Vendar naj bi se devet od dvajsetih podpoglavij prvega od teh poglavij nanašalo na nevarne odpadke in prav tako naj bi se šest podpoglavij od osmih, ki sestavljajo drugo od teh poglavij, nanašalo na take odpadke.

47      Glede ocene, ki je bila izvedena oktobra 2008 in ki jo je navedena država članica posredovala v utemeljitev odgovora na tožbo, Komisija navaja, da je v tej oceni ugotovljena vnetljivost odpadkov, prisotnih na zadevnem območju. Ker naj bi bila vnetljivost ena od lastnosti, na podlagi katerih je odpadke treba šteti za nevarne, naj bi ti spadali v to kategorijo.

48      Komisija v preostalem v bistvu navaja vsebino tožbe v delu, v katerem se nanaša na trditve te države članice, pri čemer ohranja vse svoje pravne razloge.

49      Republika Slovenija priznava, da je bilo v oceni, izvedeni oktobra 2008, ugotovljeno, da zadevni odpadki niso vnetljivi, temveč gorljivi. Poleg tega ta država članica prav tako vztraja pri vseh svojih razlogih in predlaga, naj Sodišče tožbo Komisije zavrne.

 Presoja Sodišča

50      Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice, kakršen je obstajal ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju (sodba z dne 25. februarja 2016, Komisija/Španija, C‑454/14, neobjavljena, EU:C:2016:117, točka 39 in navedena sodna praksa).

51      V obravnavani zadevi se tožba, ki jo je vložila Komisija, hkrati nanaša na nevarne odpadke in odpadke, ki ne ustrezajo tej opredelitvi.

52      Na prvem mestu, glede te tožbe v delu, v katerem se nanaša na nevarne odpadke, je treba poudariti, da čeprav je Sodišče res že razsodilo, da je degradacija okolja nujno povezana s prisotnostjo odpadkov na odlagališčih ne glede na vrsto zadevnih odpadkov (sodba z dne 11. decembra 2014, Komisija/Grčija, C‑677/13, neobjavljena, EU:C:2014:2433, točka 79 in navedena sodna praksa), in čeprav zato odpadki na splošno pomenijo neko nevarnost, pa so „nevarni odpadki“, kot izhaja iz člena 3, točki 1 in 2, Direktive 2008/98, posebna podkategorija v okviru bolj splošne kategorije „odpadkov“.

53      V tožbi pa Komisija ne omenja nobene od določb v zvezi s posebnim pojmom „nevarni odpadki“ in ne dokaže, kako bi lahko odpadki na zadevnem območju spadali v ta pojem.

54      Na podlagi prve od dveh trditev, ki ju navaja Komisija, bi namreč okoliščina, da opredeljeni odpadki spadajo v poglavji 16 01 in 16 02 Sklepa 2014/955, omogočala ugotovitev, da so na navedenem območju prisotni nevarni odpadki.

55      To trditev, ki temelji le na verjetnosti, je vseeno treba zavrniti, ker okoliščina, da za večino ali velik del sestavnih delov nekega poglavja tega sklepa velja posebna opredelitev, ne omogoča ugotovitve, da ta opredelitev velja za vsa podpoglavja tega poglavja in da naj bi bili torej na zadevnem območju prisotni „nevarni odpadki“.

56      Glede druge trditve Komisije, povezane z domnevno vnetljivostjo nekaterih odpadkov, ki so bili v zadevni gramozni jami, je treba ugotoviti, prvič, da ta v tožbi ni bila podana in da se poleg tega opira izključno na dokument, ki ga je Republika Slovenija predložila v utemeljitev odgovora na tožbo. Drugič, ta trditev se opira na Prilogo k Uredbi št. 1357/2014, prilogo, ki ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, še ni veljala.

57      Zato je treba tudi to drugo trditev zavrniti.

58      Ker Komisija svojih trditev ni dokazala, je treba njeno tožbo v delu, v katerem se nanaša na nevarne odpadke, zavrniti.

59      Na drugem mestu, glede tožbe v delu, v katerem se nanaša na nenevarne odpadke, Komisija v okviru prvega očitka navaja, da je Republika Slovenija s tem, da je dopuščala stalno in vztrajno nevarnost za okolje in zdravje ljudi zaradi neustreznega skladiščenja velike količine izrabljenih gum in mešanja teh gum z drugimi odpadki, kršila člena 12 in 13 Direktive 2008/98.

60      Člen 13 Direktive 2008/98 določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se ravnanje z odpadki izvaja na način, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju, zlasti da ne pomeni tveganja za vodo, zrak, tla, rastline in živali.

61      Sodišče je v zvezi s tem že razsodilo, da ta člen sicer ne določa natančneje konkretne vsebine ukrepov, s katerimi se zagotovi, da se ravnanje z odpadki izvaja na način, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju, vendar pa države članice zavezuje glede cilja, ki ga je treba doseči, pri čemer jim pušča polje proste presoje pri oceni potrebnosti takih ukrepov (glej po analogiji sodbo z dne 21. julija 2016, Komisija/Romunija, C‑104/15, neobjavljena, EU:C:2016:581, točka 80 in navedena sodna praksa).

62      Čeprav iz neskladnosti dejanskega stanja s cilji, ki jih določa člen 13 Direktive 2008/98, načeloma ni mogoče neposredno sklepati, da zadevna država članica nujno ni izpolnila obveznosti iz te določbe, in sicer sprejeti ukrepe, potrebne za zagotovitev odstranjevanja odpadkov na način, ki ne ogroža zdravja ljudi in ne škodi okolju, pa lahko dolgotrajnost takega dejanskega stanja, zlasti kadar povzroča znatno poslabšanje okolja v daljšem obdobju brez ukrepanja pristojnih organov, razkrije, da so države članice prekoračile polje proste presoje, ki jim ga daje ta člen (glej po analogiji sodbo z dne 21. julija 2016, Komisija/Romunija, C‑104/15, neobjavljena, EU:C:2016:581, točka 81 in navedena sodna praksa).

63      V pojem „odpadki“, kot je opredeljen v členu 3, točka 1, Direktive 2008/98, spada vsaka snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči.

64      V obravnavani zadevi ni sporno, prvič, da izrabljene gume in drugi odpadki na zadevnem območju spadajo v ta pojem. Drugič, ni sporno, da je bilo ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, na zadevnem območju še vedno 44.630 ton izrabljenih gum.

65      Čeprav je na podlagi informacij, ki jih ima na voljo Sodišče, mogoče ugotoviti, da je zadevna država članica začela bolj spoštovati cilje, na katere se nanašajo določbe prava Unije in kršitev katerih je navedena v tožbi Komisije, saj naj bi potekala sanacija zadevnega območja, ki bo omogočila odstranitev 28.000 ton odpadkov do konca junija 2017, pa te informacije vseeno kažejo na to, da je splošna neskladnost tega območja z navedenimi določbami trajala še precej po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju.

66      Poleg tega, čeprav naj bi bile načrtovane dejavnosti končane do navedenega roka, ni sporno, da bo ostalo še 14.539 ton odpadkov, ki jih bo treba obdelati.

67      Položaj, kakršen je zadevni, v daljšem časovnem obdobju nujno povzroči občutno degradacijo okolja. Odpadki imajo namreč posebne lastnosti, tako da pomeni njihovo kopičenje, še preden postanejo nevarni za zdravje, nevarnost za okolje (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, Komisija/Italija, C‑653/13, neobjavljena, EU:C:2015:478, točka 38 in navedena sodna praksa).

68      Poleg tega Republika Slovenija ni izpodbijala niti tega, da je zadevna gramozna jama na ravnini, pod katero so največje zaloge pitne vode v državi, in da je teren tam zelo nizek, niti posebne razsežnosti enega od dveh požarov, ki sta izbruhnila na zadevnem območju, in okoliščine, da je bil navedeni požar med drugim vzrok za veliko uhajanje strupenih plinov.

69      Poleg tega morajo države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja, kot je določeno v členu 4(3) PEU, sprejeti vse ukrepe za zagotovitev izvajanja in spoštovanja prava Unije, iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da se država članica ne more sklicevati na svojo notranjo ureditev za utemeljitev nespoštovanja obveznosti in rokov iz prava Unije (sodba z dne 16. julija 2015, Komisija/Slovenija, C‑140/14, neobjavljena, EU:C:2015:501, točki 76 in 77 ter navedena sodna praksa).

70      Iz tega izhaja, da različne okoliščine, ki jih navaja Republika Slovenija v zvezi z različnimi inšpekcijskimi ukrepi, odločbami in sankcijami, ki so bili neučinkoviti ali so bili razveljavljeni, ne vplivajo na utemeljenost prvega dela prvega očitka Komisije.

71      Poleg tega člen 12 Direktive 2008/98 državam članica nalaga, da zagotovijo, da se odpadki, ki niso predelani v skladu s členom 10(1) te direktive, varno odstranijo s postopki, ki izpolnjujejo določbe člena 13 navedene direktive o varovanju zdravja ljudi in varstvu okolja.

72      Republika Slovenija v zvezi s tem v pisnem stališču priznava, da se je sanacija zadevnega območja nadaljevala tudi po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju.

73      Torej ni sporno, da ob izteku tega roka odpadki na tem območju niso bili niti predelani niti odstranjeni.

74      Zato je treba očitke Komisije, ki se nanašajo na kršitev členov 12 in 13 Direktive 2008/98, sprejeti.

75      Poleg tega člen 36(1) Direktive 2008/98 določa, da države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za prepoved puščanja odpadkov, njihovega odmetavanja ali nenadzorovanega ravnanja z njimi.

76      Na podlagi dejanskih elementov, navedenih v točki 64 te sodbe, je treba ugotoviti, da Republika Slovenija s tem, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za prepoved nenadzorovanega ravnanja z odpadki na zadevnem območju, ni izpolnila obveznosti iz člena 36(1) Direktive 2008/98 (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2014, Komisija/Grčija, C‑677/13, neobjavljena, EU:C:2014:2433, točka 81).

77      Zato so glede nenevarnih odpadkov vsi očitki o neizpolnitvi obveznosti iz Direktive 2008/98 utemeljeni.

78      Glede očitka, ki se nanaša na neizpolnitev obveznosti iz Direktive 1999/31, je treba opozoriti, da ta direktiva opredeljuje merila in pogoje za odlaganje odpadkov na odlagališčih.

79      V skladu s členom 5(3)(d) te direktive države članice sprejmejo ukrepe, da se na odlagališčih ne prevzamejo cele rabljene gume, potem ko pretečeta dve leti od datuma, določenega v členu 18(1) te direktive, razen gume, uporabljene kot tehnični material, in razrezane rabljene gume, potem ko preteče pet let od tega datuma, razen v obeh primerih kolesarske gume in gume z zunanjim premerom več kakor 1400 mm.

80      Kot izhaja iz člena 5(3)(d) Direktive 1999/31 v povezavi z njenima členoma 18 in 19, se je za Republiko Slovenijo dveletni rok iz prejšnje točke te sodbe iztekel na dan pristopa te države članice k Evropski uniji, to je 1. maja 2004. Drugi od teh rokov, ki se nanaša na razrezane izrabljene gume, se je iztekel 16. julija 2004.

81      Zato so določbe člena 5(3)(d) navedene direktive v Sloveniji veljale, ko je bilo konec leta 2006 izdano dovoljenje za upravljanje zadevnega območja in ko se je pozneje začelo odlaganje na odlagališču.

82      Iz tega izhaja, da je treba očitek Komisije, ki se nanaša na kršitev člena 5(3)(d) Direktive 1999/31, prav tako sprejeti.

83      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Republika Slovenija s tem, da je v gramozni jami na ozemlju občine Lovrenc na Dravskem polju dopuščala stalno in vztrajno nevarnost za okolje in zdravje ljudi zaradi neustreznega skladiščenja velike količine izrabljenih gum, mešanja teh gum z drugimi odpadki in njihovega odlaganja v nasprotju z zahtevami Direktive 1999/31, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(3)(d) te direktive ter členov 12, 13 in 36(1) Direktive 2008/98.

 Stroški

84      V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

85      V obravnavani zadevi sta Komisija in Republika Slovenija predlagali naložitev stroškov drugi stranki v postopku, tožba Komisije pa je bila delno zavrnjena.

86      Ker člen 138(3) tega poslovnika določa, da lahko Sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke. To določbo je treba uporabiti in odločiti, da Republika Slovenija poleg svojih stroškov nosi tudi dve tretjini stroškov Komisije.

87      Komisija nosi tretjino svojih stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

1.      Republika Slovenija s tem, da je v gramozni jami na ozemlju občine Lovrenc na Dravskem polju (Slovenija) dopuščala stalno in vztrajno nevarnost za okolje in zdravje ljudi zaradi neustreznega skladiščenja velike količine izrabljenih gum, mešanja teh gum z drugimi odpadki in njihovega odlaganja v nasprotju z zahtevami Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ni izpolnila obveznosti iz člena 5(3)(d) te direktive ter členov 12, 13 in 36(1) Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      Republika Slovenija nosi svoje stroške in dve tretjini stroškov Evropske komisije.

4.      Evropska komisija nosi tretjino svojih stroškov.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. aprila 2017.

*      Jezik postopka: slovenščina.