—

za Fondul Proprietatea SA C. Dontu, D. Petrache in A. Dăscălescu, odvetniki,

—

za romunsko vlado R. H. Radu ter R. Mangu in M. Bejenar, agenti,

—

za Evropsko komisijo L. Nicolae in P. Němečková, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 107 PDEU in člena 108(3) PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Fondul Proprietatea SA (v nadaljevanju: Fondul) in družbo Complexul Energetic Oltenia SA (v nadaljevanju: CE Oltenia), ki se nanaša na zahtevo za ugotovitev ničnosti sklepa skupščine CE Oltenia, da za terjatev te družbe do družbe Electrocentrale Grup SA (v nadaljevanju: Electrocentrale) sprejme nadomestno izpolnitev.

3

Člen 1469(2) romunskega civilnega zakonika določa: „Plačilo se izvede z izročitvijo denarnega zneska ali pa s katero koli drugo dajatvijo, ki je predmet obveznosti.“

4

Člen 1609 navedenega zakonika določa:

5

Družba CE Oltenia, katere 77,17 % osnovnega kapitala ima romunska država, 21,53 % pa družba Fondul, je bila upnik družbe Electrocentrale, katere edini delničar je romunska država, in sicer za znesek 28.709.475,13 romunskih leuov (RON) (okoli 6,4 milijonov EUR).

6

Skupščina družbe CE Oltenia je 27. septembra 2013 odobrila, da se v korist te družbe kot nadomestna izpolnitev prenese lastništvo na termoelektrarni Chișcani (Romunija), ki je bila v lasti Electrocentrale (v nadaljevanju: sklep v zadevi v glavi stvari).

7

Ker je bila termoelektrarna Chișcani ocenjena na 36.810.200 RON (okoli 8,2 milijonov EUR) je družba CE Oltenia razliko med tem zneskom in zneskom dolga, ki ga je imela družba Electrocentrale, poravnala tako, da je tej družbi plačala znesek 8.100.724,87 RON (okoli 1,8 milijonov EUR). Poleg tega je družba CE Oltenia prevzela 280 zaposlenih družbe Electrocentrale, ki so delali v termoelektrarni Chișcani in si zagotovila prenos pravic do emisije toplogrednih plinov.

8

Družba Fondul je 24. decembra 2013 pri prvostopenjskem sodišču vložila ničnostno tožbo zoper sklep v zadevi v glavni stvari. Ker je bil njen predlog za ugotovitev ničnosti zavrnjen, se je družba Fondul obrnila na Curtea de Apel Craiova (pritožbeno sodišče v Craiovi, Romunija).

9

Družba Fondul pred tem sodiščem navaja, da termoelektrarna Chişcani ni rentabilna, zato nadomestna izpolnitev iz zadeve v glavni stvari ne zagotavlja nobene koristi družbi CE Oltenia in koristi zgolj družbi Electrocentrale, ki se je lahko, ker ne nosi več bremen te elektrarne, obdržala na trgu dobave električne energije.

10

V teh okoliščinah je Curtea de Apel Craiova (pritožbeno sodišče v Craiovi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

11

S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje ali v okoliščinah, kot so te v zadevi v glavni stvari, odločitev družbe, ki je v večinski lasti države članice, da za prenehanje terjatve sprejme nadomestno izpolnitev s sredstvom, ki je last druge družbe, katere edini delničar je ta država članica, in da plača znesek, ki ustreza razliki med ocenjeno vrednostjo tega sredstva in zneskom te terjatve, lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 107 PDEU.

12

Najprej je treba poudariti, da pristojnost Evropske komisije, da presoja združljivost pomoči z notranjim trgom, ne preprečuje, da nacionalno sodišče Sodišče v okviru predhodnega odločanja vpraša glede razlage pojma „pomoč“. Tako lahko Sodišče nacionalnemu sodišču predloži elemente razlage prava Unije, s katerimi bo lahko ugotovilo, ali je mogoče nacionalni ukrep šteti za „državno pomoč“ v smislu navedenega prava (sodba z dne 19. marca 2015, OTP Bank, C‑672/13, EU:C:2015:185, točka 30 in navedena sodna praksa).

13

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča morajo biti za to, da se nacionalni ukrep opredeli kot „državna pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v nadaljevanju. Prvič, ukrep mora biti državen ali iz državnih sredstev. Drugič, ta ukrep države mora biti tak, da lahko vpliva na trgovino med državami članicami. Tretjič, z njo mora biti prejemniku podeljena selektivna prednost. Četrtič, biti mora tak, da izkrivlja konkurenco ali bi jo lahko izkrivljal (glej med drugim sodbe z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 15; z dne 22. oktobra 2015, EasyPay in Finance Engineering, C‑185/14, EU:C:2015:716, točka 35, in z dne 21. decembra 2016, Komisija/World Duty Free Group SA in drugi, C‑20/15 P in C‑21/15 P, EU:C:2016:981, točka 53).

14

Najprej je treba pojasniti, da morajo biti prednosti, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, neposredno ali posredno podeljene iz državnih sredstev in pripisljive državi (sodbi z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka 24 in navedena sodna praksa, in z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 16).

15

Glede, prvič, pogoja, da mora biti prednost neposredno ali posredno podeljena iz državnih sredstev je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je pojem „pomoči“ splošnejši od pojma „subvencije“, ker zajema ne le aktivna ravnanja, kot so subvencije, ampak tudi ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in ki so tako, ne da bi bili subvencije v strogem smislu besede, enake narave in imajo enake učinke (glej med drugim sodbi z dne 10. januarja 2006, Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, C‑222/04, EU:C:2006:8, točka 131, in z dne 19. marca 2015, OTP Bank, C‑672/13, EU:C:2015:185, točka 40).

16

V zvezi s tem je Sodišče že presodilo, da člen 107(1) PDEU pokriva vsa finančna sredstva, ki jih javni organi dejansko lahko uporabijo za pomoč podjetjem, ne glede na to, ali so ta sredstva stalno del premoženja države. Zato, čeprav zneski, ki ustrezajo zadevnemu ukrepu, niso stalno v lastni državne blagajne, dejstvo, da ostajajo stalno pod javnim nadzorom in torej na voljo pristojnim nacionalnim organom, zadostuje, da se opredelijo kot državna sredstva (glej sodbo z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 21 in navedena sodna praksa).

17

Glede, natančneje, javnih podjetij, kot je CE Oltenia, je Sodišče poleg tega presodilo, da država z izvrševanjem svojega prevladujočega položaja nad takimi podjetji lahko usmerja uporabo njihovih virov za financiranje, po potrebi, specifičnih prednosti v korist drugih podjetij (sodba z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka38).

18

Glede, drugič, pogoja pripisljivosti ukrepa pomoči, ki ga je sprejelo javno podjetje, državi, je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je nanjo mogoče sklepati iz sklopa indicev, ki zadevajo okoliščine posameznega primera, in konteksta, v katerem je prišlo do tega ukrepa (sodba z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka 55).

19

V zvezi s tem je Sodišče med drugim upoštevalo dejstvo, da zadevni subjekt izpodbijane odločbe ne bi mogel sprejeti, ne da bi upošteval zahteve javnih organov, ali da so morala tista javna podjetja, prek katerih so bile odobrene pomoči, poleg elementov, ki javna podjetja organsko povezujejo z državo, upoštevati smernice državnih teles. Glede na okoliščine primera so lahko za ugotovitev pripisljivosti ukrepa pomoči, ki ga je sprejelo javno podjetje, državi, upoštevni drugi indici, kot so zlasti:

20

Le okoliščina, da je javno podjetje ustanovljeno v obliki kapitalske družbe splošnega prava, ob upoštevanju avtonomije, ki mu jo lahko daje taka pravna oblika, ni dovolj za izključitev tega, da se neki ukrep pomoči, ki ga je sprejela taka družba, pripiše državi. Obstoj položaja nadzora in dejanske možnosti izvajanja prevladujočega vpliva, ki jih ta položaj daje v praksi, namreč preprečujejo vnaprejšnjo izključitev vsakršne pripisljivosti ukrepa, ki ga je sprejela taka družba, državi, in posledično verjetnosti nespoštovanja pravil Pogodbe v zvezi z državnimi pomočmi, ne glede na to, da je pravna oblika javnega podjetja upoštevna kot eden od indicev, na podlagi katerega je mogoče v posameznem primeru ugotoviti, ali je podana vpletenost države (sodba z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, EU:C:2002:294, točka 57).

21

Predložitveno sodišče preveri, ali sklep v zadevi v glavni stvari pomeni prednost, ki se neposredno ali posredno dodeli iz državnih sredstev, in ali se glede na indice, navedene v točkah 19 in 20 te sodbe, pripiše zadevni državi članici.

22

Eden od konstitutivnih elementov državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU je obstoj selektivne prednosti, dane podjetju.

23

Družba Fondul meni, da nadomestna izpolnitev iz zadeve v glavni stvari pomeni državno pomoč, dodeljeno družbi Electrocentrale, saj termoelektrarna v Chișcani, katere lastništvo je bilo preneseno na družbo CE Oltenia, ni bila rentabilna. Zato naj romunska država ne bi ravnala v splošnem interesu ali v interesu družbe CE Oltenia, temveč zgolj z namenom, da družbi Electrocentrale da finančno prednost, zato da ta ostane na trgu z električno energijo.

24

V zvezi s tem je treba poudariti, da nadomestna izpolnitev, ki jo je potrdila družba, katere večinski delničar je država, ne pomeni nujno državne pomoči.

25

V skladu z ustaljeno sodno prakso pogoji, ki jih mora ukrep izpolnjevati, da se lahko šteje za „pomoč“ v smislu člena 107 PDEU, namreč niso izpolnjeni, če bi lahko upravičeno podjetje v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim razmeram na trgu, pridobilo enako prednost, kot mu je bila dodeljena iz državnih sredstev. Taka presoja, če javni upnik da olajšave kar zadeva plačilo dolga, ki mu ga je dolžno podjetje, se izvede z načelno uporabo merila zasebnega upnika (glej med drugim sodbi z dne 24. januarja 2013, Frucona Košice/Komisija, C‑73/11 P, EU:C:2013:32, točki 70 in 71, in z dne 21. marca 2013, Komisija/Buczek Automotive, C‑405/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:186, točki 31 in 32).

26

Takšne olajšave plačil predstavljajo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če podjetje ob upoštevanju s tem priznane gospodarske prednosti primerljivih olajšav očitno ne bi prejelo od zasebnega upnika, ki je v čim bolj podobnem položaju kot javni upnik in ki želi doseči poplačilo zneskov, ki mu jih dolguje dolžnik s finančnimi težavami (sodba z dne 24. januarja 2013, Frucona Košice/Komisija, C‑73/11 P, EU:C:2013:32, točka 72).

27

Predložitveno sodišče za ugotovitev, ali družba Electrocentrale od zasebnega upnika ne bi dobila podobnih olajšav, izvede celostno presojo, pri kateri upošteva vse relevantne elemente v zadevi v glavni stvari, in sicer zlasti vrednost sredstva, ki je bilo predmet nadomestne izpolnitve, in znesek razlike, ki jo je plačala družba CE Oltenia (glej po analogiji sodbo z dne 24. januarja 2013, Frucona Košice/Komisija, C‑73/11 P, EU:C:2013:32, točka 73).

28

Člen 107(1) PDEU prepoveduje pomoči, ki prizadenejo trgovino med državami članicami in izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale konkurenco.

29

Za opredelitev nacionalnega ukrepa kot državno pomoč ni treba dokazati stvarnega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je treba le preučiti, ali ta pomoč lahko vpliva na to trgovino in izkrivlja konkurenco (sodbi z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam, C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točka 50, in z dne 26. oktobra 2016, Orange/Komisija, C‑211/15 P, EU:C:2016:798, točka 64).

30

Vendar vpliv na trgovino med državami članicami ne sme biti zgolj hipotetičen ali domnevan. Zato je treba ugotoviti razlog, iz katerega obravnavani ukrep izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco in lahko, s svojimi predvidenimi učinki, vpliva na trgovino med državami članicami (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam, C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točka 64).

31

Kadar pomoč države članice okrepi položaj enega podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini znotraj Skupnosti, se šteje, da pomoč vpliva na ta podjetja (sodba z dne 10. januarja 2006, Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, C‑222/04, EU:C:2006:8, točka 141).

32

V zvezi s tem ni potrebno, da podjetje, ki je prejemnik pomoči, samo sodeluje v trgovini znotraj Skupnosti. Kadar namreč država članica dodeli pomoč podjetju, lahko s tem ohrani ali poveča njegovo notranjo dejavnost, s tem pa posledično zmanjša možnosti podjetij s sedeži v drugih državah članicah, da vstopijo na trg te države članice (sodba z dne 14. januarja 2015, Eventech, C‑518/13, EU:C:2015:9, točka 67).

33

Glede pogoja izkrivljanja konkurence je treba poudariti, da pomoči, ki naj bi podjetju omogočile razbremenitev stroškov, ki jih sicer nosi v okviru izvajanja tekočih poslov ali običajnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence (sodba z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam, C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točka 54).

34

Poleg tega okoliščina, da se je gospodarski sektor, kot je energetski sektor, liberaliziral na ravni Unije, lahko poveča dejanski ali potencialni vpliv pomoči na konkurenco in njen učinek na trgovino med državami članicami (glej v tem smislu sodbi z dne 10. januarja 2006, Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, C‑222/04, EU:C:2006:8, točka 142, in z dne 5. marca 2015, Banco Privado Português in Massa Insolvente do Banco Privado Português, C‑667/13, EU:C:2015:151, točka 51).

35

Ker je električna energija, kot je v pisnih stališčih poudarila Komisija, predmet čezmejnega trgovanja, dodelitev pomoči s sklepom iz zadeve v glavni stvari lahko vpliva na trgovino. Taka pomoč lahko tudi izkrivlja konkurenco na trgu električne energije.

36

Nacionalno sodišče bo v sporu o glavni stvari moralo glede na prej navedena merila razlage presoditi, ali sta obravnavana pogoja izpolnjena.

37

Glede na prej navedene preudarke je treba na prvo zastavljeno vprašanje odgovoriti, da v okoliščinah, kot so te v zadevi v glavni stvari, odločitev družbe, ki je v večinski lasti države članice, da za ugasnitev terjatve sprejme nadomestno izpolnitev s sredstvom, ki je v lasti druge družbe, katere edini delničar je ta država članica, in da plača znesek, ki ustreza razliki med ocenjeno vrednostjo tega sredstva in zneskom te terjatve, lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 107 PDEU, če:

38

Nacionalna sodišča preverijo, ali so ti pogoji izpolnjeni.

39

V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali za državno pomoč iz zadeve v glavni stvari velja obveznost priglasitve iz člena 108(3) PDEU.

40

Člen 108(3) PDEU vzpostavlja preventivni nadzor nad načrti novih pomoči. S tako zasnovano prevencijo se skuša doseči, da se bodo izvršile samo pomoči, ki so združljive z notranjim trgom. Da bi se dosegel ta cilj, se izvedba načrta pomoči odloži, dokler ni z dokončno odločitvijo Komisije odpravljen dvom o združljivosti (sodba z dne 21. novembra 2013, Deutsche Lufthansa, C‑284/12, EU:C:2013:755, točki 25 in 26).

41

Izvajanje tega sistema nadzora nad državnimi pomočmi je na eni strani naloženo Komisiji in na drugi nacionalnim sodiščem, njena oziroma njihove vloge so dopolnjujoče, a ločene (sodba z dne 13. februarja 2014, Mediaset, C‑69/13, EU:C:2014:71, točka 19).

42

Medtem ko je za presojo združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom izključno pristojna Komisija, ki deluje pod nadzorom sodišč Unije, so nacionalna sodišča pristojna, da do končne odločitve Komisije varujejo pravice posameznikov, če državni organi kršijo prepoved iz člena 108(3) PDEU (sodba z dne 21. novembra 2013, Deutsche Lufthansa, C‑284/12, EU:C:2013:755, točka 28).

43

Iz tega sledi, da morajo nacionalni organi, če bi sklep iz zadeve v glavni stvari pomenil državno pomoč v korist družbe Electrocentrale, v skladu s členom 108(3) PDEU to pomoč priglasiti Komisiji pred njeno izvršitvijo.

44

Glede na vse prej navedene preudarke je treba na drugo zastavljeno vprašanje odgovoriti, da morajo organi države članice, če nacionalno sodišče za državno pomoč opredeli odločitev družbe, ki je v večinski lasti te države članice, da za ugasnitev terjatve sprejme nadomestno izpolnitev s sredstvom, ki je v lasti druge družbe, katere edini delničar je ta država članica, in da plača znesek, ki ustreza razliki med ocenjeno vrednostjo tega sredstva in zneskom te terjatve, v skladu s členom 108(3) PDEU to pomoč pred njeno izvršitvijo priglasiti Komisiji.

45

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: