–

za Ornua Co‑operative Ltd, nekdanjo The Irish Dairy Board Co‑operative Ltd, E. Armijo Chávarri, odvetnik,

–

za Tindale & Stanton Ltd España SL A. von Mühlendahl in J. Güell Serra, odvetnika,

–

za nemško vlado T. Henze in M. Hellmann, agenta,

–

za francosko vlado D. Colas in D. Segoin, agenta,

–

za Evropsko komisijo É. Gippini Fournier, T. Scharf in J. Samnadda, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 9 Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki [Evropske unije] (UL 2009, L 78, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Ornua Co‑operative Ltd, nekdanjo The Irish Dairy Board Co‑operative Ltd (v nadaljevanju: Ornua), in Tindale & Stanton Ltd España SL (v nadaljevanju: T & S) glede znaka, ki ga uporablja zadnjenavedena družba, s čimer se po mnenju družbe Ornua ustvarja verjetnost zmede v zvezi z znamkami Evropske unije, katerih imetnica je, in posega v ugled teh znamk.

3

Uredba št. 207/2009, s katero je bila razveljavljena in nadomeščena Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 (UL 2015, L 341, str. 21), ki je začela veljati 23. marca 2016. Vendar je glede na čas dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari ta predlog za sprejetje predhodne odločbe preučen z vidika Uredbe št. 207/2009 v različici, veljavni pred to spremembo.

4

V uvodni izjavi 3 te uredbe je navedeno:

„Za doseganje […] ciljev [Evropske unije] se zdi nujno predvideti ureditev […] za blagovne znamke, pri kateri lahko podjetja z enim postopkom pridobijo blagovne znamke [Evropske unije], ki uživajo enotno varstvo in ki učinkujejo na vsem območju [Unije]. Tako določeno načelo enotnosti blagovne znamke [Evropske unije] bi moralo veljati, razen če ta uredba določa drugače.“

5

Člen 1(2) navedene uredbe, ki je v naslovu I te uredbe, poimenovanem „Splošne določbe“, določa:

„Blagovna znamka [Evropske unije] je enotnega značaja. Na celotnem območju [Unije] ima enak učinek: ne more se registrirati, prenesti, odpovedati ali biti predmet odločitve, ki razveljavlja pravice imetnika ali ugotavlja njeno ničnost, niti njena uporaba ne more biti prepovedana, razen za celotno območje [Unije]. To načelo se uporablja v celoti, razen če je s to uredbo drugače določeno.“

6

Naslov II te uredbe je poimenovan „Pravo v zvezi z blagovnimi znamkami“. Njegov oddelek 2 z naslovom „Učinki blagovnih znamk [Unije]“ med drugim vsebuje člena 9 in 12, ki imata naslov „Pravice iz blagovne znamke [Evropske unije]“ oziroma „Omejitev pravic iz blagovne znamke [Evropske unije]“.

7

V odstavku 1 navedenega člena 9 je določeno:

„Blagovna znamka [Evropske unije] daje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo:

8

Navedeni člen 12 določa:

„Blagovna znamka [Evropske unije] imetniku ne daje pravice, da tretji osebi v gospodarskem prometu prepove uporabo:

ob pogoju, da jih uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah.“

9

Ornua je družba irskega prava, ki opravlja gospodarsko dejavnost v živilskem sektorju. Trži zlasti maslo in druge mlečne izdelke.

10

Je imetnica več znamk Evropske unije, vključno z besedno znamko KERRYGOLD, ki je bila registrirana leta 1998 za proizvode iz razreda 29 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in sicer natančneje za maslo in druge mlečne izdelke, in dvema figurativnima znamkama, predstavljenima spodaj, ki sta bili registrirani leta 1998 oziroma leta 2011 za isti razred proizvodov (v nadaljevanju skupaj: znamke Evropske unije KERRYGOLD):

11

Proizvodi, ki so označeni s temi znamkami, se izvažajo v več držav. V Uniji so navedeni proizvodi v glavnem naprodaj v Španiji, v Belgiji, na Danskem, v Nemčiji, na Irskem, v Grčiji, v Franciji, na Cipru, v Luksemburgu, na Malti, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu.

12

T & S je družba španskega prava, ki v Španijo uvaža in v njej distribuira margarine, označene z znakom KERRYMAID. Te proizvode na Irskem proizvaja družba Kerry Group plc.

13

Družba Kerry Group je na Irskem in v Združenem kraljestvu registrirala nacionalno znamko KERRYMAID.

14

Družba The Irish Dairy Board Co‑operative, ki je 31. marca 2015 postala družba Ornua, je 29. januarja 2014 pri Juzgado de lo Mercantil de Alicante (gospodarsko sodišče v Alicanteju, Španija), ki deluje kot sodišče za znamke Evropske unije, zoper družbo T & S vložila tožbo zaradi kršitve pravic, s katero je predlagala, naj se ugotovi, da družba T & S s tem, da v Španijo uvaža in tam distribuira margarine, označene z znakom KERRYMAID, krši pravice, ki so podeljene z znamkami Evropske unije KERRYGOLD. Družba T & S naj bi z uporabo znaka KERRYMAID ustvarjala verjetnost zmede ter neupravičeno izkoriščala razlikovalni značaj in ugled navedenih znamk.

15

Navedeno sodišče je najprej ugotovilo, da je edina podobnost med znakom KERRYMAID in znamkami Evropske unije KERRYGOLD element „kerry“, ki se nanaša na irsko grofijo, znano po govedoreji.

16

V nadaljevanju je navedlo, da med strankama ni sporno, da na Irskem in v Združenem kraljestvu znamke Evropske unije KERRYGOLD in nacionalna znamka KERRYMAID mirno soobstajajo.

17

Navedeno sodišče je na podlagi tega sklepalo, da v Španiji ne more obstajati verjetnost zmede glede znamk Evropske unije KERRYGOLD in znaka KERRYMAID. Ker namreč Irska in Združeno kraljestvo skupaj tvorita velik delež prebivalstva Unije, bi bilo treba na podlagi tega, da te znamke in ta znak mirno soobstajajo v teh dveh državah članicah, glede na enotni značaj znamke Evropske unije ugotoviti, da na celotnem ozemlju Unije ne obstaja verjetnost zmede glede navedenih znamk in navedenega znaka.

18

Isto sodišče je nazadnje ugotovilo, da zaradi navedenega mirnega soobstoja na Irskem in v Združenem kraljestvu ni mogoče, da bi družba T & S v Španiji brez upravičenega razloga izkoriščala razlikovalni značaj ali ugled znamk Evropske unije KERRYGOLD.

19

Juzgado de lo Mercantil de Alicante (gospodarsko sodišče v Alicanteju) je na podlagi teh preudarkov s sodbo z dne 18. marca 2015 zavrnilo tožbo zaradi kršitve pravic.

20

Zoper to sodbo je bila vložena pritožba pri predložitvenem sodišču.

21

Predložitveno sodišče, ki izhaja iz ugotovitve, da je miren soobstoj znamk Evropske unije KERRYGOLD in znaka KERRYMAID izkazan zgolj na Irskem in v Združenem kraljestvu, dvomi, da je razširitev, ki jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče, v skladu z Uredbo št. 207/2009. Na podlagi predpostavke, da zaradi mirnega soobstoja teh znamk in tega znaka na Irskem in v Združenem kraljestvu ni podana verjetnost zmede v teh dveh državah članicah, naj po mnenju predložitvenega sodišča še ne bi bilo mogoče šteti, da tudi v drugih državah članicah ne obstaja verjetnost zmede glede navedenih znamk in navedenega znaka. S takšno razširitvijo naj bi bil namreč pravicam, ki so podeljene imetniku znamke Evropske unije na podlagi člena 9 Uredbe št. 207/2009, lahko odvzet polni učinek.

22

V teh okoliščinah je Audiencia Provincial de Alicante (provincialno sodišče v Alicanteju, Španija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

23

Sodišče je predložitvenemu sodišču poslalo zahtevo za pojasnila, s katero je želelo izvedeti, ali mora navedeno sodišče pri uporabi Uredbe št. 207/2009 preizkusiti presojo prvostopenjskega sodišča, v skladu s katero zaradi prisotnosti označbe geografskega izvora „kerry“ v nasprotujočih si znakih in neobstoja podobnosti med elementoma „gold“ in „maid“ nikakor ne more biti podana verjetnost zmede.

24

Predložitveno sodišče je na to zahtevo za pojasnila odgovorilo pritrdilno.

25

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9(1)(b) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da je na podlagi dejstva, da znamka Evropske unije in nacionalna znamka mirno soobstajata v delu Unije, glede na enotni značaj znamke Evropske unije mogoče ugotoviti, da v drugem delu Unije, v katerem ni podan miren soobstoj te znamke Evropske unije in znaka, ki je enak tej nacionalni znamki, ne obstaja verjetnost zmede glede navedene znamke Evropske unije in tega znaka.

26

Ker je bilo to vprašanje postavljeno z vidika enotnega značaja znamke Evropske unije, je treba v uvodu navesti, da na podlagi tega načela, ki je izraženo v uvodni izjavi 3 Uredbe št. 207/2009 in pojasnjeno v členu 1(2) te uredbe, znamke Evropske unije uživajo enotno varstvo in učinkujejo na vsem območju Unije. V skladu s to določbo se znamka Evropske unije, če v tej uredbi ni drugače določeno, ne more registrirati, prenesti, odpovedati ali biti predmet odločitve, ki razveljavlja pravice imetnika ali ugotavlja njeno ničnost, niti njena uporaba ne more biti prepovedana, razen za celotno območje Unije.

27

Čeprav člen 1(2) Uredbe št. 207/2009 omenja zgolj registracijo znamke, njen prenos, izgubo pravic iz znamke in prepoved uporabe te znamke, iz te določbe v povezavi z uvodno izjavo 3 te uredbe vseeno izhaja, da se učinki znamke Evropske unije, ki so našteti v oddelku 2 naslova II navedene uredbe, prav tako uporabljajo enotno na celotnem ozemlju Unije.

28

Tako je Sodišče že razsodilo, da izključne pravice, ki so z znamko Evropske unije podeljene njenemu imetniku na podlagi člena 9(1) Uredbe št. 207/2009, načeloma zajemajo celotno ozemlje Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 12. aprila 2011, DHL Express France, C‑235/09, EU:C:2011:238, točka 39).

29

V zvezi s členom 9(1)(b) te uredbe iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da ta določba varuje imetnika znamke Evropske unije pred vsakršno uporabo, s katero se posega ali bi se lahko posegalo v funkcijo te znamke kot označbe izvora (sodba z dne 22. septembra 2016, combit Software, C‑223/15, EU:C:2016:719, točka 27 in navedena sodna praksa).

30

Na podlagi enotnega varstva, ki je tako podeljeno imetniku znamke Evropske unije s to določbo, ima ta imetnik pravico, da povsod v Uniji prepreči vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo kateri koli enak ali podoben znak za označevanje enakega ali podobnega blaga ali storitev, če se s to uporabo posega ali bi se lahko posegalo v funkcijo te znamke kot označbe izvora in se z njo tako ustvarja verjetnost zmede.

31

Za to, da imetnik znamke Evropske unije lahko uveljavlja to pravico, nikakor ni potrebno, da je uporaba enakega ali podobnega znaka, s katero se ustvarja verjetnost zmede, podana na celotnem ozemlju Unije.

32

Če bi bil namreč imetnik znamke Evropske unije varovan samo pred posegi, ki obstajajo na celotnem ozemlju Unije, ne bi mogel nasprotovati uporabi enakih ali podobnih znakov, ki ustvarjajo verjetnost zmede zgolj na delu tega ozemlja, cilj člena 9(1)(b) Uredbe št. 207/2009 pa je tega imetnika povsod v Uniji varovati pred vsakršno uporabo, ki posega v funkcijo njegove znamke kot označbe izvora.

33

Zato velja, da kadar uporaba znaka ustvarja verjetnost zmede zaradi znamke Evropske unije v enem delu Unije, medtem ko v drugem delu Unije enaka uporaba take verjetnosti ne ustvarja, je podana kršitev izključnih pravic iz te znamke. Če je tako, mora sodišče za znamke Evropske unije, ki odloča o zadevi, prepovedati trženje zadevnih proizvodov pod spornim znakom za celotno ozemlje Unije, razen za del tega ozemlja, za katerega je bil ugotovljen neobstoj verjetnosti zmede (sodba z dne 22. septembra 2016, combit Software, C‑223/15, EU:C:2016:719, točki 25 in 36).

34

V obravnavani zadevi iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da med strankama iz postopka v glavni stvari ni sporno, da znamka Evropske unije KERRYGOLD in nacionalna znamka KERRYMAID mirno soobstajata na Irskem in v Združenem kraljestvu, tako da družba Ornua ne nasprotuje uporabi te nacionalne znamke v teh državah članicah.

35

Prav tako ni sporno, da ta mirni soobstoj ni podan na delu ozemlja Unije, na katerega se nanaša tožba zaradi kršitve pravic, in sicer na španskem ozemlju, ter da družba T & S znak KERRYMAID tam uporablja brez soglasja družbe Ornua.

36

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora preizkus, ali obstaja verjetnost zmede v delu Unije, temeljiti na celoviti presoji vseh upoštevnih dejavnikov zadevnega primera ter da mora ta presoja zajemati vizualno, fonetično ali pojmovno primerjavo znamke in znaka, ki ga uporablja tretja oseba, zaradi česar so lahko zlasti zaradi jezikovnih razlogov ugotovitve za en del Unije drugačne kot za drugega (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2016, combit Software, C‑223/15, EU:C:2016:719, točki 31 in 33 ter navedena sodna praksa).

37

Zato, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 39 sklepnih predlogov, v položaju, kakršen je ta iz zadeve v glavni stvari, v okviru katerega je bil ugotovljen miren soobstoj znamk Evropske unije in nekega znaka na Irskem in v Združenem kraljestvu, sodišče za znamke Evropske unije, pri katerem je vložena tožba zaradi kršitve pravic, ki se nanaša na uporabo tega znaka v drugi državi članici, ki je v obravnavani zadevi Kraljevina Španija, svoje presoje ne more utemeljiti zgolj na tem mirnem soobstoju, ki je podan na Irskem in v Združenem kraljestvu. Navedeno sodišče mora, nasprotno, opraviti celovito presojo vseh upoštevnih dejavnikov.

38

Glede na te preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(1)(b) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da na podlagi dejstva, da znamka Evropske unije in nacionalna znamka mirno soobstajata v enem delu Evropske unije, ni mogoče ugotoviti, da v drugem delu Unije, v katerem ni podan miren soobstoj te znamke Evropske unije in znaka, ki je enak tej nacionalni znamki, ni verjetnosti zmede glede navedene znamke Evropske unije in tega znaka.

39

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9(1)(b) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da lahko sodišče za znamke Evropske unije, ki odloča o tožbi zaradi kršitve pravic, elemente, ki so po njegovem mnenju upoštevni za presojo tega, ali ima imetnik znamke Evropske unije pravico, da prepove uporabo nekega znaka v delu Unije, na katerega se ta tožba ne nanaša, upošteva pri presoji tega, ali ima ta imetnik pravico, da prepove uporabo tega znaka v delu Unije, na katerega se navedena tožba nanaša.

40

Kot je bilo opozorjeno v točki 36 te sodbe, je potrebno, da preizkus, ki ga mora opraviti pristojno sodišče za znamke Evropske unije, temelji na celoviti presoji vseh upoštevnih dejavnikov primera, o katerem odloča.

41

Ta celovita presoja mora, kar zadeva vizualno, fonetično ali pomensko primerjavo zadevne znamke Evropske unije in znaka, ki ga uporablja tretja oseba, temeljiti na celotnem vtisu, ki ga naredita ta znamka in ta znak na upoštevno javnost, to pa sestavljajo povprečni potrošniki teh proizvodov ali storitev, ki so normalno obveščeni ter razumno pozorni in preudarni (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2015, Loutfi Management Propriété intellectuelle, C‑147/14, EU:C:2015:420, točki 21 in 25 ter navedena sodna praksa).

42

Kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 41 in 42 sklepnih predlogov, kadar se tržne razmere in družbeno‑kulturne ali druge okoliščine, ki sooblikujejo celotni vtis, ki ga naredita zadevna znamka Evropske unije in zadevni znak na povprečnega potrošnika, od enega do drugega dela Unije ne razlikujejo bistveno, nič ne preprečuje tega, da se upoštevni dejavniki, katerih obstoj je bil dokazan v enem delu Unije, upoštevajo za presojo tega, ali ima imetnik te znamke pravico, da prepove uporabo tega znaka v drugem delu Unije ali na njenem celotnem ozemlju.

43

V obravnavani zadevi, kot izhaja iz odgovora na zahtevo za pojasnila in iz stališč, ki so bila predložena Sodišču, družba T & S zlasti trdi, da znak KERRYMAID, ki ga uporablja v Španiji, ni podoben znamkam Evropske unije KERRYGOLD družbe Ornua in zato ne more ustvarjati verjetnosti zmede v smislu člena 9(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ker je element „kerry“ označba geografskega izvora, ki na podlagi člena 12 te uredbe ni zajeta z izključnimi pravicami, ki so podeljene družbi Ornua z navedenim členom 9.

44

Vendar je omejitev izključnih pravic, podeljenih s členom 9 Uredbe št. 207/2009, na katero se sklicuje družba T & S, pogojena s tem, da je uporaba znaka, ki vsebuje označbo geografskega izvora, v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah. Za preizkus izpolnjenosti tega pogoja, ki je izraz obveznosti poštenega ravnanja glede na legitimne interese imetnika znamke, mora sodišče, ki odloča o zadevi, opraviti celovito presojo vseh upoštevnih okoliščin (glej zlasti sodbe z dne7. januarja 2004, Gerolsteiner Brunnen, C‑100/02, EU:C:2004:11, točki 24 in 26; z dne 16. novembra 2004, Anheuser-Busch, C‑245/02, EU:C:2004:717, točki 82 in 84, ter z dne 17. marca 2005, Gillette Company in Gillette Group Finland, C‑228/03, EU:C:2005:177, točka 41).

45

V zvezi s tem je treba upoštevati zlasti celostno predstavitev proizvoda, ki ga trži tretja oseba, okoliščine, v katerih se razlikuje med zadevno znamko in znakom, ki ga uporablja ta tretja oseba, ter trud navedene tretje osebe za to, da se prepriča, da potrošniki njene proizvode razlikujejo od proizvodov imetnika znamke (glej v tem smislu sodbo z dne 17. marca 2005, Gillette Company in Gillette Group Finland, C‑228/03, EU:C:2005:177, točka 46).

46

Če bi moralo predložitveno sodišče za namene presoje tega, ali ima družba Ornua pravico prepovedati uporabo znaka KERRYMAID v Španiji, upoštevati elemente, ki obstajajo na Irskem in v Združenem kraljestvu, bi se moralo najprej prepričati, da med tržnimi razmerami ali družbeno‑kulturnimi okoliščinami, ki jih je mogoče zaznati v delu Unije, na katerega se nanaša tožba zaradi kršitve pravic, in v delu Unije, kjer je geografsko območje, ki ustreza geografskemu izrazu, ki je vsebovan v zadevnem znaku, ni bistvene razlike. Ni namreč mogoče izključiti, da je treba ravnanje, ki ga je mogoče pričakovati od tretje osebe za to, da bi bila njena uporaba znaka v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah, v delu Unije, kjer potrošniki začutijo posebno povezanost z geografskim izrazom, ki je vsebovan v zadevni znamki in zadevnem znaku, analizirati drugače kot v delu Unije, kjer je ta povezanost šibkejša.

47

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(1)(b) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da sodišče za znamke Evropske unije, ki odloča o tožbi zaradi kršitve pravic, elemente, ki so po njegovem mnenju upoštevni za presojo tega, ali ima imetnik znamke Evropske unije pravico, da prepove uporabo nekega znaka v delu Evropske unije, na katerega se ta tožba ne nanaša, lahko upošteva pri presoji tega, ali ima ta imetnik pravico, da prepove uporabo tega znaka v delu Unije, na katerega se navedena tožba nanaša, če se tržne razmere in družbeno‑kulturne okoliščine med enim in drugim od teh delov Unije bistveno ne razlikujejo.

48

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da je na podlagi dejstva, da ugledna znamka Evropske unije in neki znak mirno soobstajata v enem delu Unije, glede na enotni značaj znamke Evropske unije mogoče ugotoviti, da v drugem delu Unije, kjer ta mirni soobstoj ni podan, obstaja upravičen razlog, zaradi katerega je uporaba tega znaka legitimna.

49

Kot je bilo opozorjeno v točki 28 te sodbe, izključne pravice, ki so z znamko Evropske unije podeljene njenemu imetniku na podlagi člena 9(1) Uredbe št. 207/2009, načeloma zajemajo celotno ozemlje Unije.

50

Razširjeno varstvo, ki je s členom 9(1)(c) te uredbe podeljeno imetnikom uglednih znamk Evropske unije, pomeni, da imajo ti imetniki pravico, da preprečijo vsem tretjim osebam, ki nimajo njihovega soglasja, da v gospodarskem prometu brez upravičenega razloga uporabljajo enak ali podoben znak – in sicer bodisi za proizvode ali storitve, ki so podobni proizvodom ali storitvam, za katere so bile te znamke registrirane, bodisi za proizvode ali storitve, ki tem proizvodom ali storitvam niso podobni – če se s to uporabo neupravičeno izkorišča razlikovalni značaj ali ugled navedenih znamk ali škoduje temu razlikovalnemu značaju ali ugledu (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2011, Interflora in Interflora British Unit, C‑323/09, EU:C:2011:604, točki 68 in 70).

51

Da se imetniku znamke Evropske unije lahko prizna to razširjeno varstvo, mora biti v skladu z navedenim členom 9(1)(c) dokazano, da ima ta znamka „ugled v [Uniji]“. V ta namen zadošča dokazati, da ima navedena znamka takšen ugled na znatnem delu ozemlja Unije, ki lahko glede na okoliščine primera ustreza med drugim ozemlju samo ene države članice. Če je ta pogoj izpolnjen, je treba za zadevno znamko Evropske unije šteti, da ima ugled v vsej Uniji (sodbi z dne 6. oktobra 2009, PAGO International, C‑301/07, EU:C:2009:611, točke 27, 29 in 30, ter z dne 3. septembra 2015, Iron & Smith, C‑125/14, EU:C:2015:539, točki 19 in 20).

52

S to sodno prakso se zagotavlja, da je imetnik znamke Evropske unije bodisi upravičen do razširjenega varstva iz člena 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009 povsod v Uniji bodisi do njega sploh ni upravičen. Tako je obseg varstva, ki je podeljeno z vsako znamko Evropske unije, enoten na celotnem ozemlju Unije.

53

Nasprotno za to, da imetnik znamke Evropske unije, ki je upravičen do tega razširjenega varstva, lahko uveljavlja pravico, ki mu je podeljena z navedenim členom 9(1)(c), nikakor ni potrebno, da je uporaba znaka, ki posega v navedeno pravico, podana na celotnem ozemlju Unije.

54

Če bi bil namreč ta imetnik varovan samo pred posegi, ki obstajajo na celotnem ozemlju Unije, ne bi mogel nasprotovati posegom, ki bi obstajali zgolj na delu tega ozemlja, cilj člena 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009 pa je tega imetnika povsod v Uniji varovati pred vsakršno uporabo enakega ali podobnega znaka brez upravičenega razloga, s katero se neupravičeno izkorišča razlikovalni značaj ali ugled teh znamk ali škoduje temu razlikovalnemu značaju ali ugledu.

55

V obravnavani zadevi se ne zdi sporno, da imajo znamke Evropske unije KERRYGOLD ugled v smislu člena 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

56

Poleg tega iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da med strankama iz postopka v glavni stvari ni sporno, da zaradi mirnega soobstoja teh znamk in nacionalne znamke KERRYMAID na Irskem in v Združenem kraljestvu obstaja upravičen razlog za uporabo tega znaka v tem delu Unije.

57

Kot je bilo že navedeno v točki 35 te sodbe, prav tako ni sporno, da ta mirni soobstoj ni podan na delu ozemlja Unije, na katerega se nanaša tožba zaradi kršitve pravic, in sicer na španskem ozemlju, ter da družba T & S znak KERRYMAID tam uporablja brez soglasja družbe Ornua.

58

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da mora preizkus obstoja posegov iz člena 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009 temeljiti na celoviti presoji, pri kateri se upoštevajo vsi za zadevo pomembni dejavniki (sodbi z dne 18. junija 2009, L’Oréal in drugi, C‑487/07, EU:C:2009:378, točka 44, ter z dne 18. julija 2013, Specsavers International Healthcare in drugi, C‑252/12, EU:C:2013:497, točka 39).

59

Zato v obravnavani zadevi, v kateri obstaja upravičen razlog, iz katerega je uporaba znaka KERRYMAID na Irskem in v Združenem kraljestvu legitimna zaradi mirnega soobstoja zadevnih znamk Evropske unije KERRYGOLD in zadevne nacionalne znamke v teh dveh državah članicah, sodišče za znamke Evropske unije, pri katerem je vložena tožba zaradi kršitve pravic, ki se nanaša na uporabo tega znaka v drugi državi članici, svoje presoje ne sme utemeljiti zgolj z navedenim mirnim soobstojem, ki je podan na Irskem in v Združenem kraljestvu, ampak mora nasprotno opraviti celovito presojo vseh upoštevnih dejavnikov.

60

Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(1)(c) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da na podlagi dejstva, da ugledna znamka Evropske unije in neki znak mirno soobstajata v delu Evropske unije, ni mogoče ugotoviti, da v drugem delu Unije, kjer ta mirni soobstoj ni podan, obstaja upravičen razlog, zaradi katerega je uporaba tega znaka legitimna.

61

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: