1

Al‑Bashir Mohammed Al‑Faqih, Ghunia Abdrabbah, Taher Nasuf in organizacija Sanabel Relief Agency Ltd s pritožbo predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 28. oktobra 2015, Al‑Faqih in drugi/Komisija (T‑134/11, neobjavljena, EU:T:2015:812, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je bila zavrnjena njihova tožba za razglasitev ničnosti Uredbe Komisije (EU) št. 1138/2010 z dne 7. decembra 2010 o 140. spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al‑Kaida in talibani (UL 2010, L 322, str. 4), na eni strani in Uredbe Komisije (EU) št. 1139/2010 z dne 7. decembra 2010 o 141. spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al‑Kaida in talibani (UL 2010, L 322, str. 6) (v nadaljevanju: sporna akta) na drugi strani, v delih, ki se nanašajo nanje.

2

Splošno sodišče je dejansko stanje spora navedlo v točkah od 4 do 20 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti tako.

3

Proti pritožnikom so bili v okviru izvajanja Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1390 (2002) sprejeti omejevalni ukrepi zamrznitve premoženja in drugih finančnih virov, sprejeti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al‑Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 294). Ta uredba je bila sprejeta za izvajanje člena 3 Skupnega stališča Sveta 2002/402/SZVP z dne 27. maja 2002 o omejevalnih ukrepih proti Osami bin Ladnu, članom organizacije Al‑Kaida in talibanom ter drugim osebam, skupinam, podjetjem in entitetam v zvezi z njimi, ki razveljavlja Skupna stališča 96/746/SZVP, 1999/727/SZVP, 2001/154/SZVP in 2001/771/SZVP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 292).

4

Prvič so bili uvrščeni na seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja zamrznitev sredstev, ki jo nalaga člen 2 Uredbe št. 881/2002, iz Priloge I k navedeni uredbi (v nadaljevanju: sporni seznam) z Uredbo Komisije (ES) št. 246/2006 z dne 10. februarja 2006 o triinšestdeseti spremembi Uredbe št. 881/2002 (UL 2006, L 40, p. 13). Zadnja uredba je bila sprejeta na podlagi sklepa Odbora za sankcije Združenih narodov (v nadaljevanju: odbor za sankcije) z dne 7. februarja 2006 o spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov v skladu z Resolucijo 1390 (2002), s katerim je bilo med drugim na ta seznam vpisano ime pritožnikov.

5

Na podlagi sodbe z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461), je Svet Evropske unije sprejel Uredbo (ES) št. 1286/2009 z dne 22. decembra 2009 o spremembah Uredbe št. 881/2002 (UL 2009, L 346, str. 42), da se vpelje postopek uvrščanja na sporni seznam, ki bo zagotovil spoštovanje temeljne pravice do obrambe zadevnih oseb, zlasti pravice do zaslišanja.

6

Splošno sodišče je s sodbo z dne 29. septembra 2010, Al‑Faqih in drugi/Svet (od T‑135/06 do T‑138/06, neobjavljena, EU:T:2010:412) razglasilo člen 2 Uredbe št. 881/2002 za ničen v delu, ki se je nanašal na pritožnike.

7

Evropska komisija je z Uredbo št. 1138/2010 organizacijo Sanabel Relief Agency znova uvrstila na sporni seznam. V uvodni izjavi 3 te uredbe je navedeno, da je Komisija organizaciji Sanabel Relief Agency Ltd avgusta 2009 posredovala obrazložitev Odbora za sankcije in julija 2010 „podobne obrazložitve“ ter da je organizacija Sanabel Relief Agency Ltd predložila svoje pripombe glede navedenih obrazložitev.

8

Komisija je z Uredbo št. 1139/2010 na seznam prav tako ponovno uvrstila Al‑. B. M. Al‑Faqiha, G. Abdrabbaha in T. Nasufa. V uvodni izjavi 3 te uredbe je navedeno, da jim je Komisija posredovala obrazložitev 22. septembra, 7. avgusta in 11. avgusta 2009, po vložitvi tožbe, na podlagi katere je bila sprejeta sodba z dne 29. septembra 2010, Al‑Faqih in drugi/Svet (od T‑135/06 do T‑138/06, neobjavljena, EU:T:2010:412).

9

Komisija je na podlagi sklepa Odbora za sankcije z dne 22. junija 2011 v Izvedbeni uredbi (EU) št. 640/2011 z dne 30. junija 2011 o stodvainpetdeseti spremembi Uredbe št. 881/2002 (UL 2011, L 173, str. 1) izbrisala imena Al‑B. M. Al‑Faqiha, T. Nasufa in G. Abdrabbaha s spornega seznama.

10

Komisija je na podlagi sklepa Odbora za sankcije z dne 8. oktobra 2013 v Izvedbeni uredbi št. 996/2013 z dne 17. oktobra 2013 o dvestopeti spremembi Uredbe št. 881/2002 (UL 2013, L 277, str. 1) izbrisala ime organizacije Sanabel Relief Agency s spornega seznama.

11

Al‑B. M. Al‑Faqih, G. Abdrabbah, T. Nasuf in organizacija Sanabel Relief Agency so s tožbo, ki so jo vložili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. marca 2011, predlagali razglasitev ničnosti uredb št. 1138/2010 in 1139/2010 v delih, ki se nanašajo nanje.

12

Pritožniki so v utemeljitev tožbe navedli štiri tožbene razloge, od katerih se eden nanaša na Komisijin pregled v zvezi z organizacijo Sanabel Relief Agency, preostali trije pa na pregled v zvezi z Al‑B. M. Al‑Faqihom, G. Abdrabbahom, T. Nasufom.

13

Splošno sodišče je v točki 46 izpodbijane sodbe odločilo, da se postopek v zvezi s tožbo zoper Uredbo št. 1138/2010, na podlagi katere je bila organizacija Sanabel Relief Agency ponovno uvrščena na sporni seznam, ustavi, saj, kot je razvidno iz dopisa organov Združenega kraljestva z dne 26. septembra 2013, pravno ne obstaja več in zato nima več sposobnosti biti stranka v postopku.

14

Za dopustno pa je razglasilo tožbo zoper Uredbo št. 1139/2010, na podlagi katere so bili na sporni seznam ponovno uvrščeni trije drugi pritožniki, Al‑B. M. Al‑Faqih, G. Abdrabbah in T. Nasuf. Splošno sodišče je v točkah od 47 do 51 izpodbijane sodbe presodilo, da imajo ti še vedno pravni interes za ugotovitev ničnosti navedene uredbe, ne glede na to, da so bila njihova imena z Uredbo št. 640/2011 pozneje odstranjena s tega seznama. Vendar pa je zavrnilo tri tožbene razloge, ki se nanašajo nanje, in sicer v zvezi z nepravilnostjo postopka pregleda Komisije, v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve, zahtevane s členom 296 PDEU, ter v zvezi s kršitvijo lastninske pravice in pravice do varstva zasebnega življenja.

15

Pritožniki predlagajo Sodišču, naj:

16

Svet Sodišču predlaga, naj:

17

Komisija Sodišču predlaga, naj:

18

Pritožniki v utemeljitev pritožbe navajajo štiri pritožbene razloge.

19

S prvimi tremi pritožbenimi razlogi izpodbijajo razlago Splošnega sodišča glede enega od tožbenih razlogov, ki so ga navedli na prvi stopnji, ter njegov nadzor nad njihovo ponovno uvrstitvijo na sporni seznam, natančneje nad Komisijino presojo elementov, ki naj bi upravičevali to uvrstitev glede na načela, ki jih je Sodišče izoblikovalo v sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518), na eni strani, in nad obrazložitvijo spornih aktov na drugi strani.

20

Pritožniki s četrtim pritožbenim razlogom v bistvu izpodbijajo ugotovitev Splošnega sodišča, da organizacija Sanabel Relief Agency pravno ne obstaja in ni sposobna biti stranka v postopku. V zvezi s tem primarno navajajo, da je treba organizaciji Sanabel Relief Agency glede na to, da je bila uvrščena na sporni seznam, priznati pravico do pravnega sredstva zoper to uvrstitev, čeprav naj bi bila pozneje izbrisana s tega seznama.

21

Najprej je treba preizkusiti četrti pritožbeni razlog.

22

Pritožniki s četrtim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ocenilo, da se postopek s tožbo v delu, ki se nanaša na organizacijo Sanabel Relief Agency, ustavi, ker ta v smislu člena 78(3) Poslovnika Splošnega sodišča v različici, ki je veljala na dan sodne odločitve, pravno ne obstaja več in je torej izgubila sposobnost biti stranka v postopku.

23

Menijo namreč, da se Splošno sodišče v zvezi s tem ni moglo opreti na člen 78 Poslovnika in ne na dopis ministrstva za zunanje zadeve in zadeve Commonwealtha Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska z dne 26. septembra 2013 v zvezi s tem, da organizacija Sanabel Relief Agency pravno ne obstaja več, ker ni več vpisana v sodni register Združenega kraljestva (Companies House Register) od leta 2007 in ker je bila 28. januarja 2012 izbrisana iz registra komisije za dobrodelne ustanove Združenega kraljestva (Charity Commission Register).

24

Na eni strani naj bi bil člen 78 Poslovnika Splošnega sodišča brezpredmeten, ker ta določba ureja le postopek vložitve tožb.

25

Na drugi strani naj pravna osebnost subjekta v bistvu ne bi bila ne podeljena ne izgubljena z njegovo registracijo v sodnem registru oziroma z izbrisom iz tega registra ali iz registra komisije za dobrodelne ustanove Združenega kraljestva. Če bi to veljalo, torej organizacija Sanabel Relief Agency ne bi imela pravne osebnosti, da bi lahko zahtevala izbris s spornega seznama od leta 2007. Vsekakor trdijo, da ne dejstva, na podlagi katerih je komisija za dobrodelne ustanove Združenega kraljestva izbrisala organizacijo Sanabel Relief Agency iz njenega registra, ne razlogi za ta izbris ne izhajajo iz sklepa o izbrisu z dne 28. januarja 2012.

26

Poleg tega poudarjajo, da sistem Združenih narodov, na podlagi katerega se imena oseb, skupin in subjektov, za katere je treba uporabiti zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, vpišejo na seznam, določen v skladu z resolucijo 1390 (2002), temelji na lastnih merilih, ki niso odvisna od opredelitev v nacionalnem pravu, in da naj bi bil to razlog, da je Sodišče v sodbi z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet (C‑229/05 P, EU:C:2007:32), razsodilo, da formalistični pristop ni primeren in da lahko subjekt, ki je vpisan na seznam, zahteva svoj umik z njega.

27

Navajajo še, da se zdi, da je Splošno sodišče – ko je v točki 45 izpodbijane sodbe navedlo, da omejevalni ukrepi proti organizaciji Sanabel Relief Agency od 17. oktobra 2013 ne veljajo več – oprlo svojo odločitev, da organizaciji Sanabel Relief Agency ne prizna sposobnosti biti stranka v postopku, na popolnoma drugačno pravno podlago. Tako naj bi menilo, da se sodna praksa, ki izhaja iz sodbe z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet (C‑229/05 P, EU:C:2007:32), na podlagi katere je treba subjektu, proti kateremu so sprejeti omejevalni ukrepi, priznati pravni obstoj, ne more uporabiti za dobrodelno organizacijo, kot je Sanabel Relief Agency, ker zanjo omejevalni ukrepi od 17. oktobra 2013 ne veljajo več. Prav tako menijo, da bi moralo Splošno sodišče organizacijo Sanabel Relief Agency pozvati, naj dokaže svoj pravni interes, saj je to zahtevalo od pritožnikov, ki so fizične osebe.

28

Pritožniki nazadnje Splošnemu sodišču očitajo, da ni upoštevalo njihovih pripomb na intervencijsko vlogo Sveta, da je treba rešitev iz sodbe z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija (C‑239/12 P, EU:C:2013:331), uporabiti tudi v tej zadevi.

29

Svet in Komisija trdita, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da organizacija Sanabel Relief Agency pravno ne obstaja več in je izgubila sposobnost biti stranka v postopku, ter da je zato pravilno razsodilo, da se postopek v zvezi z njo ustavi. Dalje menita, da se organizacija Sanabel Relief Agency ne more sklicevati na sodbo z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Komisija (C‑229/05 P, EU:C:2007:32), ker je, glede na to, da ni nezakonita organizacija, v popolnoma drugačnem položaju kot Kurdistan Workers’ Party (PKK).

30

Splošno sodišče je v točkah 42 in 46 izpodbijane sodbe odločilo, da je treba postopek glede tožbe ustaviti v delu, ki se nanaša na organizacijo Sanabel Relief Agency, ker ta v smislu člena 78(3) njegovega poslovnika, v različici, ki se je uporabljala na dan odločanja, pravno ne obstaja več in tako nima več sposobnosti biti stranka v postopku pred njim.

31

V ta namen je v točki 41 izpodbijane sodbe ugotovilo, da iz dopisa ministrstva za zunanje zadeve in zadeve Commonwealtha Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska z dne 26. septembra 2013 izhaja, da organizacija Sanabel Relief Agency od leta 2007 ni več vpisana v sodnem registru Združenega kraljestva in da je bila leta 2012 izbrisana iz registra komisije za dobrodelne ustanove.

32

V zvezi s tem je treba spomniti, da so morale pravne osebe zasebnega prava v skladu s členom 78(3) Poslovnika Splošnega sodišča v različici, ki je veljala na dan, ko je to odločalo, dokazati svoj pravni obstoj tako, da so tožbi priložile dokaz o tem obstoju, kot so izpisek iz sodnega registra, izpisek iz registra združenj ali kateri drug uradni dokument. Ta zahteva velja tudi za pravne osebe, ki vložijo ničnostno tožbo zoper akt Unije, s katerim so jim naloženi omejevalni ukrepi.

33

V tej zadevi iz spisa izhaja, da je organizacija Sanabel Relief Agency na poziv Splošnega sodišča resda dokazala svoj pravni obstoj s predložitvijo izpiska iz registra komisije za dobrodelne ustanove Združenega kraljestva, vendar je bil ta dokaz med postopkom izpodbit na podlagi dopisa ministrstva za zunanje zadeve in zadeve Commonwealtha Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, s katerim je bilo Splošno sodišče obveščeno o njenem izbrisu iz sodnega registra in iz registra za dobrodelne ustanove Združenega kraljestva.

34

Pritožniki v okviru pritožbe le navajajo, da ni mogoče sklepati, da organizacija Sanabel Relief Agency pravno ne obstaja več le iz razloga, ker je bila izbrisana iz teh dveh registrov. Popolnoma nič pa ne navedejo glede tega, da presoja Splošnega sodišča o pravnem obstoju organizacije Sanabel Relief Agency temelji na vsebinsko netočnih elementih ali na izkrivljenih dokazih, ki so mu bila predložena.

35

V teh okoliščinah je treba šteti za dokazano, da organizacija Sanabel Relief Agency pravno ni več obstajala in tako ni bila sposobna biti stranka v postopku pred Splošnim sodiščem na dan, ko je to odločilo.

36

Sodišče je že razsodilo, da je treba osebi, katere ime je uvrščeno na seznam oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, priznati vsaj nepremoženjski interes za uveljavljanje ničnosti tega vpisa, ob upoštevanju vpliva na njen ugled, tudi po izbrisu njenega imena s tega seznama (glej sodbi z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija, C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točke od 70 do 72, in z dne 8. septembra 2016, Iranian Offshore Engineering & Construction/Svet, C‑459/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:646, točka 12).

37

Vseeno pa mora pravna oseba, če gre za pravno osebo zasebnega prava, bodisi pravno obstajati bodisi morajo tožbo vložiti njeni pravni nasledniki.

38

Na eni strani, kot izhaja iz točke 35 te sodbe, ni sporno, da organizacija Sanabel Relief Agency pravno ni več obstajala na dan odločitve Splošnega sodišča. Na drugi strani pa pritožniki nikoli niso navajali, da naj bi njihovo tožbo v delu, ki se je nanašal na organizacijo Sanabel Relief Agency, vložile druge fizične ali pravne osebe kot njeni pravni nasledniki, zlasti njeni ustanovitelji in nekdanji direktorji, med katerimi sta G. Abdrabbah in T. Nasuf, drugi in tretji pritožnik (glej med drugim sodbi z dne 20. oktobra 1983, Gutmann/Komisija, 92/82, EU:C:1983:286, točka 2, in z dne 23. aprila 1986, Les Verts/Parlament, 294/83, EU:C:1986:166, točke od 15 do 18).

39

Ker ni sporno, da organizacija Sanabel Relief Agency ni več pravno obstajala na dan odločitve Splošnega sodišča, zanjo ne more veljati rešitev, ki jo je sprejelo Sodišče v sodbi z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet (C‑229/05 P, EU:C:2007:32).

40

Sodišče je v točki 112 te sodbe res razsodilo, da če zakonodajalec Evropske unije meni, da organizacija, o katere obstoju se dvomi, še naprej obstaja v zadostni meri, da je predmet omejevalnih ukrepov, je treba zaradi doslednosti in pravičnosti priznati, da ta organizacija še naprej obstaja v zadostni meri, da ta ukrep lahko izpodbija. Vsako drugačno sklepanje bi pomenilo, da je organizacijo mogoče vključiti na sporni seznam, pri čemer pa tožbe zoper to vključitev ne bi mogla vložiti.

41

Vendar je bila organizacija Sanabel Relief Agency vseeno v popolnoma drugačnem položaju kot PKK, saj je Sodišče v točki 53 navedene sodbe razsodilo, da so bile ugotovitve Splošnega sodišča o dejstvih – v sklepu, ki je bil predmet pritožbe – na podlagi katerih je bila PKK razpuščena, napačne in so izkrivljale dokaze, ki jih je Splošno sodišče imelo na voljo.

42

Splošno sodišče torej ni napačno uporabilo prava s tem, da je odločilo, da se postopek s tožbo v zvezi z organizacijo Sanabel Relief Agency ustavi.

43

Zato je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot popolnoma neutemeljen.

44

Pritožniki s prvim pritožbenim razlogom očitajo Splošnemu sodišču, da je napačno razložilo njihov tretji tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo lastninske pravice in pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Očitajo mu, da je v točkah od 81 do 90 izpodbijane sodbe ta tožbeni razlog zavrnilo na podlagi člena 44 Poslovnika, ne da bi vsebinsko preučilo elemente, ki so mu bili predloženi. Tako naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo pisnih in ustnih stališč ter/ali naj bi kršilo načela, izoblikovana v sodbi z dne 14. aprila 2015, Ayadi/Komisija (T‑527/09 RENV, neobjavljena, EU:T:2015:205).

45

Pritožniki navajajo, da so s tretjim tožbenim razlogom natančno pojasnili, da sta Svet in Komisija nesorazmerno posegla v njihovo lastninsko pravico in v pravico do zasebnega življenja. Zato menijo, da bi moralo Splošno sodišče opraviti presojo dejstev, ki so jih podali glede elementov, ki so jih institucije uporabile zoper njih. Poudarjajo, da so se v zvezi s tem sklicevali na odločilno dejstvo, in sicer, da je v trenutku njihove ponovne uvrstitve na sporni seznam Združeno kraljestvo – država članica, ki jih je izvorno uvrstila na sporni seznam oseb, na katere se nanaša zamrznitev sredstev – menilo, da ne izpolnjujejo več meril za uvrstitev na ta seznam. Pritožniki pojasnjujejo, da so v točki 94 svoje tožbe navedli, da se s temi elementi dokazuje, da Komisija ni zadostno dokazala, da izpolnjujejo merila resolucije 1617 (2005), tako da poseg v njihove pravice zagotovo ni bil sorazmeren.

46

Dalje menijo, da stališče Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi ni združljivo s sodbo z dne 14. aprila 2015, Ayadi/Komisija (T‑527/09 RENV, neobjavljena, EU:T:2015:205), v kateri je Splošno sodišče razsodilo, da ga dejstvo, da tožeča stranka ni „izrecno“ izpodbijala Komisijine presoje dejstev, ne ovira pri tem, da bi preverilo vsebinsko točnost teh dejstev, saj je tožeča stranka neprenehoma izpodbijala to presojo v svojih pripombah in implicitno v drugih podanih tožbenih razlogih.

47

Svet in Komisija menita, da je Splošno sodišče pravilno zavrnilo tretji tožbeni razlog pritožnikov, saj njihova tožba ni izpolnjevala zahtev po jasnosti in natančnosti.

48

Splošno sodišče je v točkah od 81 do 90 izpodbijane sodbe razsodilo, da tretji tožbeni razlog pritožnikov v njihovi tožbi ne izpolnjuje zahtev iz člena 44(1) njegovega poslovnika z dne 2. maja 1991, kakor je bil spremenjen, in ga je zato treba zavrniti.

49

Najprej je v zvezi s tem spomnilo, da te zahteve pomenijo, da morajo bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih tožba temelji, skladno in razumljivo izhajati iz besedila tožbe in da mora biti zato v njej natančno navedeno, iz česa je sestavljen tožbeni razlog, na katerem temelji tožba, saj samo abstraktna navedba tega razloga ne izpolnjuje navedenih zahtev.

50

Splošno sodišče je nato ugotovilo, da trditve pritožnikov v zvezi s kršitvijo lastninske pravice niso bile razvite; edine obravnavane točke iz tožbe so se nanašale na zahteve po dokazih na kazenskem področju. Dalje je navedlo, da je pritožnike na obravnavi vprašalo po obsegu njihovega tožbenega razloga in da so ti odgovorili, da nameravajo izpodbijati utemeljenost obrazložitve, s katero je Komisija utemeljila svojo odločitev o ponovni uvrstitvi na sporni seznam, v zvezi s čimer so se sklicevali na točke 65, 94 in 95 svoje tožbe ter na stališča glede posledic, ki so izpeljane iz sodbe z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518), ki so jih predložili 9. septembra 2013, po vložitvi njihove tožbe.

51

Nazadnje je ugotovilo, na eni strani, da so sklicevanja v točkah 94 in 95 tožbe popolnoma abstraktna in se ne nanašajo na noben konkreten razlog iz obrazložitve, s katero je Komisija utemeljila svojo odločitev o ponovni uvrstitvi na sporni seznam. Na drugi strani je navedlo, da ni mogoče odpraviti nerazumljivosti tožbenih razlogov, predstavljenih v tožbi, s sklicevanjem na priloge k tožbi, kot je bilo predlagano v točki 65 tožbe.

52

V teh okoliščinah ni razvidno, da bi bilo v zvezi z razlogi, iz katerih je Splošno sodišče zavrnilo tretji tožbeni razlog pritožnikov, napačno uporabljeno pravo niti da bi bil zaradi take uporabe izkrivljen ta tožbeni razlog.

53

V skladu s členom 21 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, istega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in s členom 44 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, kakor je bil spremenjen, mora tožba med drugim obsegati predmet spora, zahtevek in kratek povzetek tožbenih razlogov.

54

Opozoriti je treba, da je za dopustnost tožbe pred Splošnim sodiščem potrebno, da izhajajo bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih tožba temelji, vsaj na kratko, vendar usklajeno in razumljivo, iz besedila tožbe. Vendar – čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na določene odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi – splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi če so tožbi priložena, ne more nadomestiti neobstoja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti zajeti v tožbi (sodbi z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 40, in z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 50).

55

Po drugi strani kratek povzetek tožbenih razlogov, ki mora biti v smislu teh členov naveden v vsaki tožbi, pomeni, da mora biti v tožbi pojasnjeno, iz česa je sestavljen tožbeni razlog, na katerem temelji tožba (sodba z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 39).

56

Iz preučitve tožbe, ki so jo pritožniki vložili na prvi stopnji, je razvidno, da se je tretji tožbeni razlog glede na svoj naslov sicer nanašal na kršitev lastninske pravice in pravice do zasebnega življenja, vendar se z zelo kratkimi pojasnili, podanimi v njegovo podporo, izpodbija izključno Komisijina presoja dokazov za utemeljitev njihove uvrstitve na sporni seznam.

57

Pritožniki so namreč trdili, da Komisija ni upoštevala mnenja vlade Združenega kraljestva, v skladu s katerim že dolgo ne izpolnjujejo več meril, določenih z resolucijo 1617 (2005), za uvrstitev na ta seznam. Njihova argumentacija se je tako v bistvu nanašala na dokazni standard v kazenskih zadevah in ne na lastninsko pravico.

58

Splošno sodišče je zato pravilno ugotovilo, da tretji tožbeni razlog pritožnikov ni izpolnjeval zahtev iz člena 44 njegovega poslovnika z dne 2. maja 1991, kakor je bil spremenjen.

59

Poleg tega ni mogoče meniti, da je Splošno sodišče izkrivilo ta tožbeni razlog, saj pritožniki v tožbi niso dokazali niti najmanjše povezave med dokaznimi standardi, na katere so se sklicevali, ter kršitvijo lastninske pravice in pravice do spoštovanja zasebnega življenja.

60

Splošno sodišče je torej, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točki 90 izpodbijane sodbe zavrnilo tretji tožbeni razlog pritožnikov.

61

Prvi pritožbeni razlog je zato treba zavrniti.

62

Pritožniki z drugim pritožbenim razlogom, s katerim izpodbijajo točki 78 in 79 izpodbijane sodbe, trdijo, da Splošno sodišče ni opravilo sodnega nadzora, ki ga je dolžno opraviti na podlagi sodbe z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točki 120 in 121). Navedeno sodišče naj ne bi niti zahtevalo, da so dejstva, ki jih je navedla Komisija, dokazana, niti naj ne bi preverilo, ali so trditve, podane zoper njih, zastarele. Prav tako naj se ne bi seznanilo s podrobnimi pripombami, ki so jih pritožniki naslovili na Komisijo in na Splošno sodišče in ki izpodbijajo utemeljenost trditev, podanih zoper njih.

63

Svet meni, primarno, da drugi pritožbeni razlog pritožnikov ni natančen, in meša preudarke, ki izhajajo iz formalne zakonitosti spornih aktov, predvsem iz obveznosti obrazložitve, ki je postopkovna zahteva, in iz materialne zakonitosti teh aktov, ki se nanaša na utemeljenost razlogov za uvrstitev na sporni seznam. Ta pritožbeni razlog naj zato ne bi ustrezal formalnim zahtevam iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča in bi ga bilo treba zavreči kot očitno nedopusten. Podredno meni, da so pritožniki s tem pritožbenim razlogom le preoblikovali prvi pritožbeni razlog v zvezi z izpodbijanjem vsebine obrazložitve, na katero je Komisija oprla ponovno uvrstitev pritožnikov na sporni seznam, in da bi ga bilo treba zato vsekakor zavrniti iz istih razlogov, kot so bili podani v okviru preučitve prvega pritožbenega razloga.

64

Komisija meni, da ta pritožbeni razlog, ki se nanaša na točki 78 in 79 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da z Uredbo št. 1139/2010 ni kršena obveznost obrazložitve, očitno ni utemeljen. Splošno sodišče naj bi zelo natančno uporabilo merila iz sodbe z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 118), v skladu s katerimi morajo biti v obrazložitvi navedeni posamični, specifični in konkretni razlogi, na podlagi katerih pristojni organi menijo, da je treba za zadevno osebo uvesti omejevalne ukrepe. Dodaja, da se točki 120 in 121 navedene sodbe ne nanašata na obveznost obrazložitve, temveč na vsebinsko presojo navedenih tožbenih razlogov, tako da so „trditve tožečih strank napačno usmerjene“.

65

Splošno sodišče je v točki 80 izpodbijane sodbe kot neutemeljen zavrnilo drugi tožbeni razlog pritožnikov glede kršitve Komisijine obveznosti obrazložitve spornih aktov. S tem tožbenim razlogom so pritožniki izpodbijali ohlapno in nezadostno obrazložitev, na katero se je oprla Komisija pri njihovi ponovni uvrstitvi na sporni seznam.

66

Splošno sodišče je v točkah od 74 do 76 navedene sodbe, ob sklicevanju na zahteve, ki izhajajo iz obveznosti obrazložitve aktov, ki posegajo v položaj, ki jo institucijam nalaga člen 296 PDEU, zlasti poudarilo, da v skladu s točko 116 sodbe z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518), ta obveznost v kakršnih koli okoliščinah, tudi če obrazložitev akta Unije ustreza obrazložitvi mednarodne instance, pomeni, da morajo biti v tej obrazložitvi navedeni posamični, specifični in konkretni razlogi, na podlagi katerih pristojni organi menijo, da je treba za zadevno osebo uvesti omejevalne ukrepe.

67

Splošno sodišče je v točki 77 navedene sodbe iz tega sklepalo, da „bi bilo mogoče opreti se le na obrazložitev, na podlagi katere je ime osebe uvrščeno na sporni seznam, če obrazložitev vsebuje posamične, specifične in konkretne razloge, ki ostanejo veljavni ob upoštevanju stališč oseb, uvrščenih na seznam“.

68

Kot izhaja iz točk 78 in 79 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče na eni strani navedlo, da je iz Uredbe št. 1139/2010 razvidno, da so bili pritožniki seznanjeni z obrazložitvijo in da so lahko predstavili stališča v zvezi s tem, in na drugi strani presodilo utemeljitev te obrazložitve, pri čemer je presodilo, da je bila ta v skladu z zahtevami iz sodbe z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 116), ker je vsebovala posamične, specifične in konkretne razloge za utemeljitev uvrstitve pritožnikov na sporni seznam.

69

Zato ni mogoče trditi, da iz razlogov, navedenih v teh točkah, v katerih je Splošno sodišče presodilo obrazložitev ponovne uvrstitve pritožnikov na sporni seznam, Splošno sodišče ni preverilo, ali je Komisija izpolnila obveznost obrazložitve spornih aktov.

70

Glede na to, da pritožniki niso navajali, da je Splošno sodišče izkrivilo drugi tožbeni razlog njihove tožbe, je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

71

Pritožniki s tretjim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče nepravilno presodilo, da je Komisija v lastnem imenu opravila skrben, nepristranski in samostojen preizkus dejstev, podanih v obrazložitvi spornih aktov, ter razbremenilnih dokazov in njihovih stališč. V zvezi s tem poudarjajo, da se zdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo pisnih in ustnih stališč, predstavljenih v postopku, saj ni odgovorilo na nobeno od trditev pritožnikov.

72

Menijo, da je Komisija na dan sprejetja spornih aktov zgolj dajala vtis, da je spis preučila. V bistvu pa naj bi le povsem formalno spoštovala pravico do obrambe pritožnikov, ne da bi dopuščala ovrženje presoje Odbora za sankcije ob upoštevanju njihovih stališč, kar je ravnanje, ki ga je Splošno sodišče že imelo priložnost grajati v sodbah z dne 30. septembra 2010, Kadi/Komisija (T‑85/09, EU:T:2010:418, točka 71), z dne 21. marca 2014, Yusef/Komisija (T‑306/10, EU:T:2014:141, točki 103 in 104), in z dne 14. aprila 2015, Ayadi/Komisija (T‑527/09 RENV, neobjavljena, EU:T:2015:205, točki 72 in 73). Dejstvo, da Komisija ni vzpostavila nobenega stika z Združenim kraljestvom, čeprav je to država njihove prvotne uvrstitve na seznam oseb, za katere velja zamrznitev sredstev, in se ta ni več strinjala z njihovo ponovno uvrstitvijo v trenutku sprejetja spornih aktov, naj bi dokazovalo realnost tega ravnanja.

73

Splošno sodišče pa naj bi v točkah 66 in 67 izpodbijane sodbe le ugotovilo, da je Komisija „ponovno preučila“ razloge za uvrstitev 16. aprila 2010 in izmenjala mnenja z Odborom za sankcije 27. maja, 14. septembra in 26. oktobra 2010. Nobeden od elementov naj ne bi kazal na to, da je Komisija dejansko opravila presojo razbremenilnih dokazov in utemeljenosti navajanih razlogov. Zgolj sporočitev stališč pritožnikov Odboru za sankcije 27. maja 2010 in zahtevek po pojasnilih o razlogih, zakaj pritožniki niso bili umaknjeni s spornega seznama, naj ne bi omogočala ugotovitve, da je Komisija v lastnem imenu presodila elemente v posesti organov Združenega kraljestva. Splošno sodišče naj bi tako v točkah od 66 do 70 izpodbijane sodbe potrdilo „nerazumno“ presojo dejstev.

74

Svet meni, da se tretji pritožbeni razlog pritožnikov nanaša na ugotovitve Splošnega sodišča o dejanskem stanju in da ga je treba zato zavreči kot nedopusten. Trdi, da na podlagi postopka s pregledom, ki ga je opravila Komisija, Splošno sodišče ni izkrivilo nobenega dejstva, predstavljenega v okviru prvega in drugega tožbenega razloga, ki so ju podali pritožniki na prvi stopnji. Ti naj ne bi v okviru pritožbe podali dovolj elementov, da bi dokazali, da je Splošno sodišče očitno izkrivilo dokaze glede dejstev v zvezi s postopkom Komisije, ki je spoštovala načela iz sodbe z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518).

75

Komisija prav tako trdi, da pritožniki, ki so Sodišču v bistvu predlagali ponovno preučitev dejstev in dokazov, na katerih temelji njihova uvrstitev na sporni seznam, niso navedli nobenega natančnega dokumenta, s katerim bi dokazali, da je presoja Splošnega sodišča vsebinsko napačna ali da je navedeno sodišče izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi, tako da je treba tretji pritožbeni razlog v njihovi pritožbi razglasiti za nedopusten.

76

Komisija tudi meni, da tri zelo splošne trditve pritožnikov v podporo njihovemu očitku, da Splošno sodišče ni razumno presodilo dejstva, niso utemeljene. Najprej, s trditvijo, da razlog iz točke 70 izpodbijane sodbe ni utemeljen, ne morejo uspeti, saj je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da je Komisija na eni strani opravila podroben, samostojen in kritičen pregled pripomb pritožnikov in njihove uvrstitve na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, ki ga je določil Odbor za sankcije, in da na drugi strani ni samodejno prepisala ugotovitev tega odbora. Dalje, trditev pritožnikov, da obrazložitev iz točk od 66 do 70 izpodbijane sodbe ni združljiva s sodbami z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518), z dne 21. marca 2014, Yusef/Komisija (T‑306/10, EU:T:2014:141), in z dne 14. aprila 2015, Ayadi/Komisija (T‑527/09 RENV, neobjavljena, EU:T:2015:205), naj ne bi bila utemeljena, ker je treba obstoj kršitve pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva presojati glede na posebne okoliščine posamične zadeve. Nazadnje, trditev, da naj bi bilo v točkah od 66 do 70 izpodbijane sodbe napačno uporabljeno pravo, ker naj ne bi bil v nobenem trenutku dokazan kakršen koli stik z Združenim kraljestvom, ni utemeljena. S to sodno prakso naj namreč Komisiji nikakor ne bi bila naložena obveznost, da stopi v stik z Združenim kraljestvom. Vsekakor pa se je Komisija posvetovala z upravnim odborom Unije, v katerem so zastopane vse države članice.

77

Splošno sodišče je po tem, ko je v točkah od 59 do 70 izpodbijane sodbe preučilo prvi tožbeni razlog pritožnikov v zvezi z napačnostjo postopka pregleda, ki ga je opravila Komisija, ta tožbeni razlog zavrnilo.

78

Prvič, v točkah od 59 do 65 izpodbijane sodbe je spomnilo na besedilo, s katerim je Sodišče v sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518), opredelilo obveznost institucij glede spoštovanja pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, kadar sprejema odločitev o uvrstitvi imena osebe na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi.

79

Drugič, v točkah od 66 do 70 izpodbijane sodbe je preučilo različne stopnje postopka Komisije pri sprejetju Uredbe št. 1139/2010, s katero so bila imena pritožnikov ponovno uvrščena na sporni seznam.

80

Iz tega je sklepalo, da je Komisija spoštovala tri postopkovna jamstva, ki jih je Sodišče podalo v sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518), saj je opravila podroben, samostojen in kritičen pregled pripomb strank in uvrstitve, za katero se je odločil Odbor za sankcije, in se oprla na temeljito in osebno preučitev ugotovitev tega odbora. Zato je v točki 71 navedene sodbe razsodilo, da je treba prvi tožbeni razlog pritožnikov zavrniti.

81

Pritožniki v okviru tretjega pritožbenega razloga niso podali nobenega elementa, s katerim bi dokazali, da je presoja Splošnega sodišča temeljila na netočnih vsebinskih elementih ali da so bili z njo izkrivljeni dokazi, ki so mu bili predloženi.

82

Pritožniki namreč le navajajo, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je Komisija njihov primer preučila skrbno, nepristransko in samostojno. V zvezi s tem se opirajo na okoliščino, da je Združeno kraljestvo, ki jih je izvorno uvrstilo na seznam Združenih narodov, korenito spremenilo svoje stališče glede pritožnikov od novembra 2009, in na izmenjavo dopisov med Komisijo in Odborom za sankcije od septembra 2009.

83

Vendar je treba ugotoviti, da čeprav bi bil s tako okoliščino lahko upravičen njihov izbris s spornega seznama, kar se je nazadnje zgodilo s sprejetjem Izvedbene uredbe št. 640/2011, to samo po sebi ne bi vodilo Splošnega sodišča do razsodbe, da Komisija s sprejetjem Uredbe št. 1139/2010 ni izpolnila svojih obveznosti in je kršila pravico do obrambe pritožnikov.

84

Najprej je treba namreč spomniti, da so bili pritožniki prvič uvrščeni na sporni seznam z Uredbo št. 246/2006, po sklepu Odbora za sankcije z dne 7. februarja 2006, da se uvrstijo na seznam oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, ki je bil vzpostavljen z Resolucijo 1390 (2002). Člen 2 Uredbe št. 881/2002 je bil nato glede pritožnikov razglašen za ničen s sodbo Splošnega sodišča z dne 29. septembra 2010, Al‑Faqih in drugi/Svet (od T‑135/06 do T‑138/06, neobjavljena, EU:T:2010:412), navedeno v točki 6 te sodbe. Nato so bili ponovno uvrščeni na sporni seznam z Uredbo št. 1139/2010, ki je bila predmet ničnostne tožbe, ki jo je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo. Nazadnje so bili izbrisani s spornega seznama z Izvedbeno uredbo št. 640/2011, ki je bila sprejeta po sklepu Odbora za sankcije 22. junija 2011, na podlagi katerega so bili izbrisani s seznama Združenih narodov.

85

Kot izhaja iz uvodnih izjav od 2 do 6, je imela Uredba št. 1139/2010 retroaktiven učinek, katere glavni cilj je bil nadomestiti Uredbo št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 246/2006, v delu, ki se nanaša na pritožnike. Člen 2, drugi odstavek, Uredbe št. 1139/2010 je izrecno določal, da se uporablja od 11. februarja 2006.

86

Argumente tožečih strank je zato treba obravnavati kot brezpredmetne.

87

Tretji pritožbeni razlog je treba zato zavrniti.

88

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških. Na podlagi člena 138(1) Poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

89

Ker sta Svet in Komisija predlagala, naj se pritožnikom naloži plačilo stroškov, in ker ti s pritožbenimi razlogi niso uspeli, se Al‑Bashirju Mohammedu Al‑Faqihu, Ghuniu Abdrabbahu in Taherju Nasufu naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: