1.

Številni vlagatelji so šele zaradi bančne in finančne krize, ki se je od leta 2007 razširila po vsem svetu, izvedeli, da so njihove vloge pri kreditnih institucijah, ki imajo dovoljenje za opravljanje storitev v državah članicah EU, zajamčene do 100.000 EUR. Ta sistem zajamčenih vlog pa je bil z Direktivo 94/19/ES o sistemih zajamčenih vlog ( 2 ) na evropski ravni uveden ( 3 ) že leta 1994: glede na vzpostavitev notranjega trga za bančne storitve s 1. januarjem 1993 je evropski zakonodajalec izravnal pogoje konkurence in med drugim poskrbel, da „[se] zagotovi […] najmanjši možni obseg zaščite vlog ne glede na to, kje v Skupnosti so vloge locirane“. ( 4 )

2.

Direktiva je že leta 1994 imela dvojni cilj, in sicer varstvo vlagateljev in stabilnost bančnega sistema, pri čemer je oboje tesno povezano. Za bančni sistem je visoko tveganje dejansko v tem, da vsi vlagatelji – bodisi zaradi govoric bodisi zaradi utemeljenih informacij – svoje vloge dvignejo naenkrat. In sicer, „[n]obena banka […] ne upravlja z dovolj likvidnimi sredstvi, da bi lahko takoj izplačala vse ali vsaj velik del svojih vlog“. ( 5 ) Gre torej za to, da se tako imenovani „bank runs“ preprečijo s tem, da vlagatelji menijo, da so njihove vloge zaradi jamstva varne.

3.

V obravnavanem primeru je bil tožeči stranki v postopku v glavni stvari zaradi likvidnostnih težav bolgarske banke iz sistema zajamčenih vlog v celoti izplačan znesek, ki je zajamčen z Direktivo 94/19. Vendar ta meni, da je bilo izplačilo izvedeno z zamudo. Tožeča stranka namreč približno šest mesecev ni mogla razpolagati s svojimi vlogami. Zato pred predložitvenim sodiščem uveljavlja kršitev prava Unije.

4.

Po mnenju tožeče stranke je bila Direktiva o sistemih zajamčenih vlog v Bolgariji napačno prenesena in uporabljena: ugotovitev nerazpoložljivosti vloge, ki je pogoj za posredovanje sistema zajamčenih vlog, naj bi se pogojevala s preklicem dovoljenja banke, čeprav naj bi Direktiva za to ugotovitev določala fiksni rok, ki ni odvisen od tega dogodka.

5.

Čeprav sta se tako zadevno nacionalno pravo – ki ugotovitve nerazpoložljivosti vlog ne pogojuje več s preklicem dovoljenja banke – kot tudi pravo Unije – ki ne določa več fiksnega roka za ugotovitev nerazpoložljivosti vlog – med tem spremenila, so vprašanja za predhodno odločanje še vedno aktualna, saj pravo Unije še danes zahteva učinkovito izplačilo odškodnin vlagateljem v primernem roku, ki nikakor ni izgubilo svoje pomembnosti.

6.

Okvir prava Unije v tem primeru tvorita načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU in Direktiva 94/19. ( 6 )

7.

Najprej je treba opozoriti na prvo, četrto, osmo, deveto in štiriindvajseto uvodno izjavo Direktive 94/19: ( 7 )

[…]

[…]

[…]

8.

Direktiva 2009/14 o spremembi Direktive 94/19 vsebuje zlasti te uvodne izjave:

[…]

[…]

9.

V členu 1, točka 1, Direktive 94/19 je opredeljen pojem vloge:

„‚vloga‘ pomeni kakršen koli pozitivni saldo, ki je posledica sredstev, ostalih na računu, ali začasnih stanj, ki so posledica običajnih bančnih transakcij in jih mora kreditna institucija vrniti po veljavnih pravnih [zakonskih] in pogodbenih pogojih, ter kakršen koli dolg, evidentiran s potrdilom, ki ga je izdala kreditna institucija. […]“

10.

Člen 1, točka 3, opredeljuje, kaj je treba razumeti pod pojmom „nerazpoložljiva vloga“, v smislu Direktive 94/19:

„‚nerazpoložljiva vloga‘ pomeni vlogo, ki je na temelju veljavnih zakonskih in pogodbenih pogojev sicer zapadla v plačilo in jo mora kreditna institucija plačati, vendar še ni plačana zaradi enega od naslednjih dveh razlogov:

11.

Člen 7(1) in (1a), prvi pododstavek, Direktive 94/19 ureja zajamčeni znesek kritja vlagateljem:

[…]“

12.

Člen 10 Direktive 94/19 ureja pravila plačila odškodnin iz sistema zajamčenih vlog:

[…]“

13.

Za obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe so na eni strani pomembni bolgarski predpisi, ki se upoštevajo kot podlaga za odškodninski zahtevek. Na drugi strani je treba upoštevati predpise, ki so bili sprejeti v zvezi s prenosom Direktive 94/19, in ostale predpise o Balgarska Narodna Banka (bolgarska centralna banka, v nadaljevanju: BNB).

14.

Zakon za zadalzheniata i dogovorite (zakon o obligacijskih razmerjih in pogodbah, v nadaljevanju: ZZD) v členu 45 ureja splošni odškodninski zahtevek. V skladu s tem členom mora tisti, ki po lastni krivdi drugi osebi povzroči škodo, to škodo povrniti. Člen 49 ZZD ureja odgovornost naročnika za škodo, ki jo je prevzemnik naročila povzročil pri izpolnjevanju naročila. Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka iz ZZD se uporabi Grazhdanski protsesualen kodeks (zakonik o civilnem postopku). Ta med drugim določa plačilo takse, ki glede na državno davčno lestvico znaša 4 % predmeta spora, vendar vsaj 50 levov (BGN), sodno pristojnost pa določa po kraju prebivališča tožene stranke ali po kraju, kjer je bilo storjeno škodno dejanje.

15.

Člen 1 Zakon za otgovornostta na darzhavata i obshtinite za vredi (zakon o odgovornosti države, v nadaljevanju tudi: ZODOV) v odstavku 1 ureja pogoje za odškodninski zahtevek zaradi odgovornosti države. V njem je določeno, da država in občine odgovarjajo za škodo, ki je nastala fizičnim in pravnim osebam zaradi protipravnih aktov in protipravnega ravnanja ali opustitve njihovih organov ali uslužbencev pri izvrševanju njihovih upravnih nalog. V skladu s členom 1(2) in členom 8 ZODOV se lahko za uveljavljanje tega zahtevka kot alternativo splošnemu postopku iz zakonika o civilnem postopku uporabi Administrativnoprotsesualen kodeks (zakonik o upravnem sporu).

16.

Pri upravnih odločbah člen 204(1) zakonika o upravnem sporu navezuje možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka na predhodno razveljavitev pravnega akta po ustreznem postopku. Sodišče, ki odloča o odškodninskem zahtevku, pa odloči samo o protipravnosti, če je bila upravna odločba nična ali se je odpravila (odstavek 3) in, načeloma, če odškodninski zahtevek temelji na (preprostem) ravnanju ali opustitvi upravnih organov (odstavek 4).

17.

Dalje zakonik o upravnem sporu določa plačilo takse, ki glede na državno davčno tabelo znaša 10 oziroma 25 BGN, zakon o odgovornosti države pa določa možnost, da se sodna pristojnost določi po prebivališču oškodovanca.

18.

Zakon za Balgarskata Narodna Banka (zakon o bolgarski centralni banki) v členu 16 ureja zlasti pristojnost centralne banke, da izda dovoljenje bankam, da to dovoljenje prekliče in da sprejme ukrepe posebnega nadzora. V skladu s členom 2(6) tega zakona centralna banka svoje pristojnosti izvaja tako, da se ohranja stabilnost bančnega sistema in varujejo interesi vlagateljev.

19.

Z Zakon za garantirane na vlogovete v bankite (zakon o jamstvu za bančne vloge) ( 8 ) je Direktiva 94/19 prenesena v bolgarsko pravo. Člen 23 tega zakona v odstavku 1 določa, da Fond za garantirane na vlogovete v bankite (sklad za jamstvo za bančne vloge, v nadaljevanju: sklad za jamstvo za vloge ali FGVB) poravna obveznosti zadevne banke do zajamčene višine, če je BNB preklicala dovoljenje za opravljanje bančnih storitev. Odstavek 5 tega člena določa, da sklad z izplačilom začne najpozneje 20. delovni dan po dnevu preklica dovoljenja.

20.

Zakon za kreditnite institutsii (zakon o kreditnih institucijah, v nadaljevanju tudi: ZKI) ( 9 ) v členu 36(2), točka 1, določa, da mora BNB odvzeti dovoljenje zaradi plačilne nesposobnosti, če banka več kot sedem delovnih dni ne izpolnjuje več svojih zapadlih obveznosti, če je to neposredno povezano s finančnim položajem banke in če BNB meni, da ni verjetno, da bodo zapadli zahtevki poravnani v primernem roku. V skladu s točko 2 tega odstavka se dovoljenje nujno odvzame tudi takrat, ko je vrednost lastnega kapitala banke negativna. Člen 36(3) ZKI določa, da se banki dovoljenje odvzame v 5 delovnih dneh po ugotovitvi stanja plačilne nesposobnosti. V skladu z odstavkom 7 tega člena odvzemu dovoljenja sledi prisilna likvidacija. Člen 79(8) ZKI določa, da BNB odgovarja samo za naklepna ravnanja. Člen 115 ZKI določa pogoje, pod katerimi lahko BNB odredi posebni nadzor nad banko. V skladu s členom 115(3) se posebni nadzor ne sme izvajati dlje kot šest mesecev. Člen 116(2) ZKI v takem primeru BNB pooblašča, da zniža obrestne mere za vloge pri zadevni banki na povprečno tržno vrednost in ustavi izpolnjevanje vseh ali dela obveznosti banke.

21.

Nikolay Kantarev je 4. marca 2014 pri Korporativna Targovska Banka (v nadaljevanju: KTB) odprl bančni račun. Obresti na vplačane vloge naj bi se obračunale enkrat letno ali ob zaprtju računa po določeni obrestni meri, zneski vlog pa naj bi bili zajamčeni prek FGVB.

22.

Zastopniki KTB so 20. junija 2014 na BNB naslovili vlogo, naj za KTB odredi posebni nadzor. Z dopisom z istega dne je KTB obvestila BNB, da je ustavila vse bančne posle. BNB je v skladu s členoma 115 in 116 ZKI z odločbo z istega dne za KTB odredila posebni nadzor najprej za obdobje treh mesecev zaradi nevarnosti plačilne nesposobnosti ter ustavila izpolnjevanje vseh obveznosti KTB. BNB je z odločbo z dne 30. junija 2014 znižala obrestne mere za vloge pri KTB na povprečno tržno vrednost v bančnem sistemu. Ti ukrepi so bili 16. septembra 2014 podaljšani do 20. novembra 2014.

23.

BNB je 4. novembra 2014 na podlagi zunanje revizije, letnih računovodskih izkazov in revizijskih poročil o KTB ugotovila, da je vrednost lastnega kapitala KTB negativna, in sicer znaša –3.745.313 BGN.

24.

BNB je z odločbo z dne 6. novembra 2014 KTB odvzela dovoljenje in ji naložila obveznost, da predlaga začetek postopka zaradi insolventnosti in o tem obvesti sklad za jamstvo za vloge. Istega dne se je depozitni račun N. Kantareva po uradni dolžnosti zaprl.

25.

4. decembra 2014 je ena od bank, ki so za to zadolžene v okviru sklada za jamstva za vloge, N. Kantarevu izplačala 86.973,81 BGN, od česar je bilo 84.300 BGN glavnice in 2.673,81 BGN obresti. Obrestna mera se je za obdobje od 5. marca do 1. julija 2014 določala v skladu s pogodbenimi določili, za obdobje od 1. julija do 6. novembra 2014 pa v skladu z odločbo BNB z dne 30. junija 2014.

26.

Z odločbo Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija) št. 664 z dne 22. aprila 2015 je bila KTB razglašena za insolventno z učinkom od 6. novembra 2014. Sofiyski apelativen sad (pritožbeno sodišče v Sofiji, Bolgarija) je 3. julija 2015 to odločitev razveljavilo in kot začetek insolventnosti določilo 20. junij 2014, saj je bilo že takrat podano stanje nezadostnega lastnega kapitala.

27.

N. Kantarev v postopku v glavni stvari toži BNB za plačilo odškodnine v višini 3710,91 BGN (približno 2000 EUR) zaradi zamude pri izplačilu njegovih vlog za obdobje od 30. junija do 4. decembra 2014. BNB naj bi kršila pravo Unije zato, ker ni pravilno uporabila določbe člena 1, točka (3)(i), Direktive 94/19, ki naj v tem smislu ne bi bila pravilno prenesena v nacionalno zakonodajo, imela pa naj bi neposredni učinek.

28.

Glede na te okoliščine je Administrativen sad – Varna (upravno sodišče v Varni, Bolgarija) Sodišču v skladu s členom 267 PDEU v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

29.

V postopku pred Sodiščem so pisna stališča podali N. Kantarev, BNB in Evropska komisija.

30.

Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago pojma nerazpoložljivih vlog, kakor je opredeljen v členu 1, točka 3(i), Direktive 94/19, in možnost posameznika, da uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi neupoštevanja te določbe.

31.

S prvima dvema vprašanjema za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali pravo Unije nasprotuje okoliščini, da se v Bolgariji uporabita dva različna postopka z različnimi materialnimi predpostavkami, taksami in pristojnimi sodišči za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov poti državi zaradi kršitve prava Unije.

32.

Tretje, četrto, peto in šesto vprašanje se nanašajo na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se vloga šteje za nerazpoložljivo. Pojasniti je treba, ali vloge postanejo nerazpoložljive šele z ugotovitvijo plačilne nesposobnosti in preklicem dovoljenja kreditne institucije, ali je potrebna izrecna ugotovitev nerazpoložljivosti vloge, ali mora vlagatelj banko pozvati k izplačilu in, nazadnje, ali imajo pristojni organi diskrecijsko pravico v zvezi z rokom za ugotovitev nerazpoložljivosti.

33.

Sedmo in osmo vprašanje za predhodno odločanje pa se nanašata na to, ali imajo upoštevne določbe Direktive 94/19 neposredni učinek in v kakšnem obsegu to, da ni odločbe o nerazpoložljivosti vlog oziroma da ta ni pravočasna, pomeni dovolj resno kršitev prava Unije, da lahko povzroči odgovornost države.

34.

Preden se posvetim vsebinski presoji vprašanj za predhodno odločanje, je treba reči nekaj besed o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe, saj BNB dvomi o pomembnosti zastavljenih vprašanj za odločitev v postopku v glavni stvari.

35.

BNB najprej navaja, da je Sodišče v sodbi Paul ( 10 ) že odločilo, da posamezniki nimajo pravice do povrnitve škode, povzročene zaradi nezadostnega nadzora nad banko, če je vlagateljem zagotovljeno izplačilo odškodnine, ki je določeno v Direktivi 94/19. Ker je predmet obravnavanega spora odškodninski zahtevek zaradi nezadostnega nadzora BNB nad banko in ker je bil zajamčeni znesek vloge izplačan N. Kantarevu, naj glede na sodbo Paul odgovori na vprašanja za predhodno odločanje ne bi bili (več) potrebni.

36.

Iz dejstva, da je Sodišče že odgovorilo na neko vprašanje za predhodno odločanje, pa ni mogoče izpeljati, da je to vprašanje postalo nepomembno in torej nedopustno. Člen 267 PDEU nacionalnim sodiščem dovoljuje, da Sodišču ponovno predložijo vprašanja o razlagi, če presodijo, da je to primerno. ( 11 ) Pomen sodbe Paul je zato treba preizkusiti v okviru vsebinske presoje in torej ne more vplivati na dopustnost predloga.

37.

Po mnenju BNB je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten tudi zato, ker naj bi se v postopku v glavni stvari odločalo o tem, ali je N. Kantarev dejansko utrpel škodo. To pa bi moralo ugotavljati nacionalno sodišče, in ne Sodišče, vprašanja za predhodno odločanje pa naj v zvezi s tem ne bi bila pomembna.

38.

Tudi ta ugovor ne zdrži. Prvič, zahtevana razlaga prava Unije se namreč ne nanaša na konkretno presojo škode, ki jo opravi nacionalno sodišče kot sodišče, ki ugotavlja dejansko stanje. Drugič, za predhodna vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. ( 12 ) Predložitveno sodišče je v tem smislu tudi izčrpno opisalo, zakaj meni, da je odgovor na njegova vprašanja nujen, da bi lahko odločilo o odškodninskem zahtevku N. Kantareva.

39.

BNB nazadnje ugovarja, da vprašanja za predhodno odločanje niso pomembna za odločitev v postopku v glavni stvari tudi zato, ker je bolgarski zakonodajalec pristojen za prenos Direktive v bolgarsko zakonodajo, in ne ona.

40.

Vendar je treba to trditev prav tako zavrniti. Odškodninska tožba, o kateri odloča predložitveno sodišče, je namreč vložena proti BNB, ki po mnenju tožeče stranke kot nacionalni organ ni pravilno uporabila Direktive.

41.

V teh okoliščinah ni očitno, da razlaga prava Unije, za katero je zaprosilo predložitveno sodišče, nima nobene zveze s predmetom spora iz postopka v glavni stvari. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je torej dopusten.

42.

Menim, da je smiselno, da najprej odgovorim na vprašanja, ki se nanašajo na vsebino obveznosti, da se ugotovi nerazpoložljivost vlog, ki jo nalaga Direktiva 94/19, preden se posvetim morebitnim posledicam neupoštevanja te obveznosti.

43.

Pojem „nerazpoložljiva vloga“, ki je osrednja točka tretjega, četrtega, petega in šestega vprašanja za predhodno odločanje, je ključnega pomena za Direktivo 94/19. Če namreč vloge niso razpoložljive, države članice v skladu s členom 10(1) te direktive zagotavljajo, da namesto kreditnih institucij, ki so v zamudi, zahtevke vlagateljev v roku dvajsetih delovnih dni ( 13 ) plačajo sistemi zajamčenih vlog, ki jih ustanovijo države članice. V skladu s členom 7(1a) iste direktive znaša kritje celotnih vlog istega vlagatelja 100.000 EUR.

44.

S tretjim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je treba člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je bila bolgarska v času spornih dogodkov, v skladu s katero gre za „nerazpoložljivo vlogo“ šele, ko je ugotovljena plačilna nesposobnost kreditne institucije in ko je bilo njeno dovoljenje preklicano.

45.

Tretje vprašanje za predhodno odločanje je tesno povezano s šestim vprašanjem za predhodno odločanje, ki se nanaša na polje proste presoje pristojnega organa v zvezi z rokom, v katerem mora ugotoviti nerazpoložljivost vlog. Predložitveno sodišče želi zlasti izvedeti, ali se organ lahko oddalji od roka za ugotovitev iz člena 1, točka 3(i), drugi stavek, Direktive 94/19, da odredi poseben nadzor nad zadevno finančno institucijo. Na vprašanji je treba odgovoriti skupaj.

46.

V skladu z besedilom člena 1, točka 3(i), prvi stavek, zapadla, vendar še ne plačana vloga v smislu Direktive 94/19 ni razpoložljiva, če so pristojni organ ugotovili, da „po njihovem mnenju“ kreditna institucija „za zdaj ni sposobna vrniti vloge in [trenutno] tudi ni pričakovati, da bi to lahko storila“. Uporaba pojmov „mnenje“, „za zdaj“ in „trenutno“ govori v prid temu, prvič, da ima pristojni organ določeno diskrecijo v zvezi z oceno položaja in, drugič, da ni nujno, da je vračilo vlog dokončno izključeno, da bi se lahko ugotovila nerazpoložljivost. Nasprotno, pristojni organ mora sprejeti odločitev, v kateri predvidi, ali glede na trenutne okoliščine obstaja možnost, da bodo vloge v prihodnosti ( 14 ) vrnjene. Ta odločitev, ki temelji na predvidevanju, je hkrati predpostavka in zadosten pogoj za to, da vloge v smislu Direktive 94/19 niso razpoložljive.

47.

Ugotovitev plačilne nesposobnosti kreditne institucije ali preklic dovoljenja za opravljanje bančnih storitev pa nista okoliščini, na kateri se navezuje besedilo člena 1, točka 3(i), prvi stavek, Direktive 94/19. Prav tako oba pojma označujeta dejanska stanja, ki se ne ujemajo nujno s predpostavkami te določbe. Tako v konkretnem primeru preklic dovoljenja banke ni temeljil neposredno na oceni, ali „[trenutno] ni pričakovati, da bi [KTB] […] to lahko storila [vrnila vlogo]“, temveč na negativni vrednosti lastnega kapitala banke.

48.

Člen 1, točka 3(i), drugi stavek, Direktive 94/19 vsekakor določa pristojnemu organu jasno časovno omejitev za to odločitev, ki temelji na predvidevanju. Ta določba namreč zavezuje zadevne organe, da čim prej ugotovijo nerazpoložljivost, najpozneje pa v petih delovnih dneh od tega, ko so prvič ugotovili, da kreditna institucija ni vrnila zapadlih in vračljivih vlog.

49.

Ta formulacija jasno kaže na to, da država članica ne sme omiliti obveznosti pristojnega organa, da čim prej ugotovi nerazpoložljivost, ali podaljšati za to predvidenega roka tako, da to ugotovitev pogojuje s tem, da se ugotovi plačilna nesposobnost kreditne institucije in se prekliče njeno dovoljenje za opravljanje bančnih storitev. Če bi s tem preteklo več časa, ( 15 ) kot ga organu namenja člen 1, točka 3(i), drugi stavek, Direktive 94/19, bi bilo to v nasprotju z jasnim besedilom te določbe.

50.

To razlago potrjujejo cilji, ki se uresničujejo z Direktivo 94/19.

51.

Namen Direktive 94/19 je namreč tako stabilnost bančnega sistema kot tudi varstvo varčevalcev. ( 16 ) Ta cilja sta med seboj tesno povezana: varstvo vlagateljev je namenjeno njihovemu zaupanju v bančni sistem, stabilnost bančnega sistema pa je odvisna od zaupanja vlagateljev. Varstvo vlagateljev, zagotovljeno s sistemom zajamčenih vlog, naj bi vzbujalo dovolj zaupanja, da se prepreči množično dvigovanje vlog. Nenaden in množičen dvig denarja ima lahko znatne posledice ne samo za kreditno institucijo v težavah, ampak tudi za zdravo kreditno institucijo. ( 17 )

52.

Da bi se izognili temu učinku okužbe, morajo vlagatelji vedeti, da bodo v primeru predvidoma dolgotrajnega neizpolnjevanja obveznosti njihove kreditne institucije dobili povrnjene vloge v zajamčenem znesku v najkrajšem in predvidljivem času, ne glede na to, ali bo ugotovljena plačilna nesposobnost kreditne institucije in ali se ji bo preklicalo dovoljenje. Zaupanje vlagateljev v to hitro vračilo ne sme biti omajano niti z morebitnim zavlačevanjem zaradi nadzornih ukrepov. Zato se zlasti z ukrepi, ki za daljši čas odložijo vračilo vlog s strani finančne institucije, ne sme odlašati z vračilom vlog prek sistema zajamčenih vlog. V tem primeru so namreč ravno izpolnjeni pogoji za ugotovitev nerazpoložljivosti vloge.

53.

Poleg tega je iz obrazložitev predloga Komisije za direktivo razvidno, da opredelitev nerazpoložljivih vlog zavestno ni bila navezana na tveganja postopkov sanacije in likvidacije kreditnih institucij. ( 18 ) Tudi v uvodni izjavi 12 Direktive 2009/14 je navedena možnost, da je vračilo prek sistema zajamčenih vlog mogoče tudi vzporedno z ukrepi prestrukturiranja.

54.

Da je bilo evropskemu zakonodajalcu posebej hitro izplačilo pomembno, je razvidno tudi iz tega, da so bili roki za ugotovitev nerazpoložljivosti (člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19) oziroma za izplačilo zajamčenega zneska (člen 10(1) Direktive 94/19), ko je bila Direktiva 94/19 spremenjena z Direktivo 2009/14, skrajšani z enaindvajset na pet dni oziroma s treh mesecev na dvajset dni. Tudi v osmi in deveti uvodni izjavi Direktive 94/19 je poudarjeno, da morajo sistemi zajamčenih vlog posredovati takoj, ko vloge prenehajo biti razpoložljive, in da je treba v zelo kratkem času zagotoviti plačila iz jamstev.

55.

Iz tega sledi, da je treba člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 razlagati tako, da je treba nerazpoložljivost vlog ugotoviti v petih delovnih dneh po tem, ko je pristojni organ prvič ugotovil, da kreditna institucija zapadlih in vračljivih vlog ni vrnila, ne glede na odločitev o insolventnosti kreditne institucije in preklic njenega dovoljenja. Tudi posebni nadzorni ukrepi ne smejo imeti nikakršnega odložilnega učinka na ugotovitev nerazpoložljivosti vlog.

56.

Predložitveno sodišče želi s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje od Sodišča v bistvu pridobiti informacijo o tem, ali je treba člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 razlagati tako, da mora pristojni organ izrecno ugotoviti nerazpoložljivost vlog, ali pa lahko ta nerazpoložljivost izhaja iz drugih okoliščin, kot na primer v obravnavanem primeru iz odločbe BNB, s katero je bil odrejen posebni nadzor nad KTB.

57.

Direktiva 94/19 ne določa oblike, v kateri naj bi pristojni organ ugotovil nerazpoložljivost vlog. Vendar pa je ta ugotovitev odločilnega pomena za sisteme zajamčenih vlog, ki jih je ta direktiva uvedla. Ta ugotovitev nerazpoložljivosti namreč ni samo predpostavka za posredovanje sistemov zajamčenih vlog, ( 19 ) temveč pomeni tudi začetek teka roka za odškodovanje vlagateljev.

58.

Dejansko morajo v skladu s členom 10(1) Direktive 94/19 sistemi zajamčenih vlog ustrezne zahtevke vlagateljev poravnati v dvajsetih delovnih dneh od ugotovitve nerazpoložljivosti njihovih vlog. Samo „v izjemnih okoliščinah“ se lahko ta rok na prošnjo sistema zajamčenih vlog podaljša, pri čemer to podaljšanje ne sme biti daljše od desetih delovnih dni.

59.

Zaradi zavezujočega roka, ki ga mora sistem zajamčenih vlog upoštevati pri odškodovanju vlagateljev, mora ta imeti možnost, da jasno in hitro ugotovi, kdaj začne ta rok teči. To pomeni, da se mora ugotovitev v skladu s členom 1, točka 3(i), Direktive 94/19 jasno sklicevati na to določbo, sistem zajamčenih vlog pa je treba nemudoma z njo seznaniti. Ugotovitev, o kateri bi moral sistem zajamčenih vlog sklepati iz drugih okoliščin, teh predpostavk ne izpolnjuje.

60.

Iz tega sledi, da je treba člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 razlagati tako, da je treba nerazpoložljivost vlog ugotoviti na način, ki sistemu zajamčenih vlog omogoči nedvomno ugotovitev, da je rok iz člena 10(1) Direktive 94/19 začel teči.

61.

Predložitveno sodišče želi s petim vprašanjem izvedeti, ali je mogoče v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, nerazpoložljivost vloge v skladu s členom 1, točka 3(i), Direktive 94/19 ugotoviti šele, ko je vlagatelj pri kreditni instituciji ( 20 ) neuspešno zahteval izplačilo.

62.

To mnenje zastopa v tem primeru BNB, ki navaja, da je odgovor na vprašanje, kdaj je vloga zapadla in jo je treba izplačati, v skladu z besedilom Direktive odvisen od vsakokrat upoštevnih zakonskih in pogodbenih pogojev in s tem od nacionalne zakonodaje. V konkretnem primeru naj bi tako nacionalna zakonodaja kot tudi pogodba, ki sta jo sklenila N. Kantarev in KTB, določali, da je treba pred izplačilom vlog podati ustrezni zahtevek za izplačilo. Poleg tega naj Sodišče, ker je zapadlost in plačljivost vloge odvisna od nacionalne zakonodaje, ne bi bilo pristojno za odgovor na peto vprašanje za predhodno odločanje.

63.

Najprej je treba zavrniti ta ugovor. Ne glede na sklic na „zakonske in pogodbene pogoje“, ki veljajo za vlogo, vsebuje namreč člen 1, točka 3, Direktive 94/19 opredelitev „nerazpoložljivih vlog“, ki je samostojna in torej opredelitev, ki izhaja iz prava Unije. To je ponazorjeno tudi s tem, da se člen 1 začne z besedami „[v] tej direktivi“. Naloga Sodišča je, da v okviru razlage te opredelitve, ki izhaja iz prava Unije, ugotovi obseg sklica na „zakonske in pogodbene pogoje“ za zapadlost in plačljivost vloge.

64.

Mnenje BNB v zvezi s tem ne more biti niti vsebinsko sprejemljivo, saj ne upošteva, da ima opredelitev nerazpoložljivih vlog v členu 1, točka 3, Direktive 94/19 dve funkciji: na eni strani pristojni organ oziroma sodišče z njeno pomočjo ugotovi, da je podan primer jamstva, ki povzroči posredovanje sistema zajamčenih vlog; na drugi strani določa vloge, ki jih mora zaradi nastanka tega primera jamstva sistem zajamčenih vlog izplačati vlagatelju.

65.

Ti dve funkciji opredelitve nerazpoložljivosti vlog izhajata iz učinka člena 1, točka 3, Direktive št. 94/19 v povezavi s členom 7(1) in (1a) te direktive ter členom 10(1) navedene direktive: najprej v skladu s členom 7(1) in (1a) države članice v primeru nerazpoložljivosti vlog jamčijo vsakemu vlagatelju za vloge v višini, določeni z Direktivo (prva funkcija). Nato sistemi zajamčenih vlog v skladu s členom 10(1) sprejmejo ukrepe, da lahko v primeru nerazpoložljivosti izplačajo zahtevke vlagateljev v zvezi z nerazpoložljivimi vlogami v roku, določenem z Direktivo (druga funkcija).

66.

Da je opredelitev nerazpoložljive vloge v prvi funkciji najprej namenjena temu, da pristojni organ oziroma sodišče ugotovi, da gre za primer jamstva, potrjujeta tako besedilo člena 1, točka 3(i) in (ii), Direktive 94/19 kot tudi smisel in namen te določbe: iz nje namreč izhaja, da nerazpoložljivost nastopi, ko se zapadle in vračljive vloge ne izplačajo zaradi vzrokov, ki so povezani s finančnim položajem kreditne institucije. V tem trenutku je dejansko podan primer plačilne nesposobnosti, zaradi katerega so vzpostavljeni sistemi zajamčenih vlog in v katerem se jamči za vloge v določenem znesku.

67.

Zakonski in pogodbeni pogoji, ki veljajo za vlogo, so torej v okviru ugotavljanja nerazpoložljivosti upoštevni samo, da se ugotovi, ali je kreditna institucija plačilno nesposobna. Tako je lahko dejansko že samo to, da kreditna institucija ne izplača vlog, ki bi bile v skladu z vsakokratnimi pogodbenimi določili zapadle in vračljive, indic za to, da ni več plačilno sposobna. Da se vloge, ki v skladu z veljavnimi določbami niso zapadle in vračljive, ne izplačajo, je namreč prav tako v sami naravi stvari kot v obratnem primeru, da se pri običajnem poslovanju banke zapadla in vračljiva vloga ne izplača brez zahtevka za izplačilo.

68.

Če pa se nerazpoložljivost ugotovi, se vse vloge vlagatelja, ki so še na njegovih računih in spadajo pod opredelitev iz Direktive 94/19, ( 21 ) do zneska, zajamčenega s to direktivo, štejejo za zapadle, vračljive, še neplačane in torej nerazpoložljive, tako da jih mora v skladu s členom 1, točka 3, v povezavi s členom 10(1) izplačati sistem zajamčenih vlog.

69.

Če so torej vloge, ki jih mora plačati sistem zajamčenih vlog, zgolj znesek, ki je takrat, ko se ugotovi nerazpoložljivost, ostal na računu vlagatelja, potem vprašanje, ali je zadevna vloga v skladu z zakonskimi in pogodbenimi pogoji, ki zanjo veljajo, „zapadla, jo mora plačati kreditna institucija, pa še ni bila plačana“, v tej fazi ni več pomembno. Zato je verjetno, da je ob nerazpoložljivosti ne samo vloga na vpogled, kakršna je tu obravnavana, temveč tudi vezani depozit, ki se veže za določeno obdobje in je na voljo samo z odpovednim rokom, v smislu Direktive 94/19 „zapadla v plačilo in jo mora kreditna institucija plačati“. ( 22 ) Vendar to ni predmet obravnavanega vprašanja in ga torej tu ni treba dokončno pojasniti.

70.

Iz zgoraj navedenega vsekakor izhaja, da zoper vlagatelja ob nerazpoložljivosti vlog ni mogoče uveljavljati nikakršne obveznosti predložitve zahtevka, ki v normalnem primeru obstaja za vračilo njegovih vlog. Nasprotno, v primeru plačilne nesposobnosti Direktiva določa pravno fikcijo, da vlagatelji želijo vračilo svojih vlog in da je torej treba vloge, ki so ostale na banki, šteti za „še ne plačane“ v smislu Direktive.

71.

Poleg tega – kot v okoliščinah iz postopka v glavni stvari, v katerih je bila zadevna banka očitno dejansko zaprta in se je njeno poslovanje ustavilo – ne bi bilo praktično od vlagateljev zahtevati, da zahtevajo izplačilo svojih vlog. Prav tako je vprašljivo, kako bi se lahko dokazalo, da je bil tak zahtevek – ki se v primeru vlog na vpogled, ki so vedno zapadle, pogosto kaže kot poskus dviga denarja na bankomatu ali nakazila prek spleta – podan. Torej bi bilo tudi za sam sistem zajamčenih vlog problematično, če bi se moral prepričati, da so vlagatelji zahtevali izplačilo svojih vlog. ( 23 ) To bi povzročilo še druge praktične probleme: ali bi bil vlagatelju, če bi poskušal dvigniti zgolj 500 EUR, nato vendarle povrnjen znesek 100.000 EUR, kakor je predvideno v Direktivi?

72.

Nazadnje obveznost, da se predloži zahtevek, tudi ni združljiva s tem, da je izrecni cilj Direktive 94/19 ravno preprečiti tako imenovane „bank runs“ in s tem naval vlagateljev na kreditno institucijo v težavah ali tudi na zdravo kreditno institucijo. V nasprotju s tem ciljem bi bilo, če bi se od vlagateljev zahtevalo, da so se najprej obrnili na svojo banko, da bi jim nato sistem zajamčenih vlog izplačal odškodnino.

73.

Edini zahtevek, ki ga določa Direktiva 94/19, je odškodninski zahtevek, ki ga je treba predložiti sistemu zajamčenih vlog. ( 24 ) In celo ta obveznost predložitve zahtevka ni več določena v Direktivi 2014/49, saj obveznost ukrepanja ni primerna za utemeljitev zaupanja vlagateljev v takojšnje vračilo. ( 25 )

74.

Iz tega sledi, da je treba člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 razlagati tako, da ugotovitev nerazpoložljivosti vloge ne sme biti odvisna od tega, da je moral vlagatelj zahtevati vračilo od kreditne institucije.

75.

Člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 je treba razlagati tako, da je treba nerazpoložljivost vlog ugotoviti v petih delovnih dneh po tem, ko je pristojni organ prvič ugotovil, da kreditna institucija zapadlih in vračljivih vlog ni vrnila, ne glede na odločitev o insolventnosti kreditne institucije in preklic njenega dovoljenja. Tudi posebni nadzorni ukrepi ne smejo imeti nikakršnega odložilnega učinka na ugotovitev nerazpoložljivosti vlog. Do te ugotovitve mora poleg tega priti na način, ki sistemu zajamčenih vlog omogoči nedvomno ugotovitev, da je rok iz člena 10(1) Direktive 94/19 začel teči. Nazadnje ugotovitev nerazpoložljivosti ne sme biti odvisna od tega, da je moral vlagatelj od kreditne institucije zahtevati vračilo.

76.

Z zadnjima vprašanjema za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je treba člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 razlagati tako, da postane država članica zaradi neupoštevanja roka za ugotovitev nerazpoložljivosti vlog, ki je določen v tem členu, odgovorna za kršitev prava Unije. Predložitveno sodišče zlasti sprašuje, ali je to „dovolj resna kršitev“ in ali se jamstvo države v zvezi s tem lahko omeji na naklepno povzročeno škodo.

77.

BNB navaja, da je bilo že v sodbi Paul ( 26 ) izključeno, da bi posameznik uveljavljal odgovornost zadevne države članice na podlagi Direktive 94/19 za znesek, ki presega predvideno odškodnino. ( 27 )

78.

Ta ugovor ni prepričljiv iz spodaj navedenih razlogov. V zadevi Paul zadevna država članica Direktive 94/19 ni pravočasno prenesla. Vlagatelji, ki so bili oškodovani zaradi stečaja svoje banke, niso bili odškodovani s strani sistema zajamčenih vlog. Zato je nacionalno sodišče državo članico zaradi resne kršitve prava Skupnosti obsodilo na to, da mora vlagateljem izplačati odškodnino v znesku, zajamčenem s členom 7(1) Direktive 94/19.

79.

Finančna izguba vlagateljev pa je presegala znesek, ki je bil zajamčen z Direktivo. Sodišče je zato obravnavalo vprašanje, ali Direktiva 94/19 vlagateljem poleg pravice do plačila zajamčenega zneska v skladu s členom 7(1) podeljuje tudi pravico, da pristojni organi sprejmejo določene nadzorne ukrepe v skladu s členom 3, od (2) do (5) (na primer preklic dovoljenja). V tem smislu se je zastavilo vprašanje, ali bi bilo treba škodo, ki v primeru izvajanja takega nadzornega ukrepa ne bi nastala, povrniti tudi v znesku, ki presega zajamčeni znesek.

80.

Tako so v zadevi Paul oškodovani vlagatelji menili, da organ za nadzor bank prav tako odgovarja za to, da je sploh prišlo do izgube njihovih vlog. Sodišče pa ni priznalo pravice vlagateljev do tega, da pristojni organi sprejmejo nadzorne ukrepe v njihovem interesu, in zavrnilo odškodninski zahtevek za škodo, ki je nastala zaradi nezadostnega nadzora.

81.

Sodišče tako v zadevi Paul ni obravnavalo ravno tega, „ali je lahko nepravilen prenos ali uporaba člena 7 Direktive 94/19“, ( 28 ) torej pomanjkljivo delovanje odškodninskega mehanizma, podlaga za odškodninske zahtevke zaradi odgovornosti države. Prej je šlo za odškodninske zahtevke zaradi odgovornosti države, ki so izvirali iz nesprejetja določenih nadzornih ukrepov, določenih v členu 3 Direktive 94/19.

82.

V obravnavanem primeru pa gre za vprašanje, ali sta nepravilen prenos in uporaba odškodninskega mehanizma lahko podlaga za odškodninske zahtevke zaradi odgovornosti države. N. Kantarev ne meni, da je nadzorni organ odgovoren za izgubo njegove vloge, temveč meni, da odgovarja za neupoštevanje pravil v zvezi z odškodnino, določenih v Direktivi 94/19.

83.

Štiriindvajseta uvodna izjava Direktive 94/19 izključuje odgovornost držav članic samo, če so te poskrbele za sisteme, ki zagotavljajo plačilo odškodnin ali zaščito vlagateljev pod pogoji iz te direktive. N. Kantarev pa meni, da mu zajamčeni znesek ni bil izplačan pod pogoji iz člena 1, točka 3, Direktive, temveč z zamudo.

84.

Kot je bilo že pojasnjeno, je namen Direktive 94/19 ravno hitro izplačilo odškodnine. Odgovornost države zaradi nepravilnega prenosa ali nepravilne uporabe člena 1, točka 3(i), ki je pogoj za odškodnino v skladu s členom 10(1) Direktive 94/19, tako načeloma ni izključena niti na podlagi sodbe Paul niti na podlagi štiriindvajsete uvodne izjave Direktive.

85.

Zahtevek pa obstaja samo, če so izpolnjeni pogoji za odgovornost države.

86.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ima posameznik odškodninski zahtevek za škodo, ki mu je nastala zaradi kršitev prava Unije, ki jih je mogoče pripisati državi, če so izpolnjeni trije pogoji: S kršeno določbo prava Unije se posameznikom podeljujejo pravice, kršitev tega pravila mora biti dovolj resna in obstajati mora neposredna vzročna zveza med to kršitvijo in škodo, povzročeno oškodovancem. ( 29 ) Načeloma je naloga nacionalnih sodišč, da ugotovijo, ali so navedeni pogoji izpolnjeni in ali država odgovarja za povrnitev škode. ( 30 ) Temu primerno se v obravnavanem primeru stranki v postopku v glavni stvari prepirata o tem, ali so izpolnjeni trije kumulativni pogoji za odgovornost države za kršitev prava Unije.

87.

Vnaprej je treba ugotoviti, da ti trije pogoji zadostujejo, da posameznik pridobi pravico do odškodnine. ( 31 ) Iz tega izhaja, da pravo Unije ne izključuje, da je lahko država v skladu z nacionalnim pravom za kršitev te pravice odgovorna pod manj strogimi pogoji. Vendar nasprotuje temu, da bi nacionalno pravo v zvezi s tem naložilo dodatne pogoje. ( 32 ) Sodišče je odločilo, da povrnitev škode v okviru nacionalnega prava ne sme biti pogojena s krivdo državnega uradnika (naklepom ali malomarnostjo), ki presega pojem dovolj resne kršitve prava Unije, četudi ta zajema objektivne in subjektivne elemente, ki jih je v okviru nacionalnega pravnega reda mogoče navezati na pojem krivde. ( 33 )

88.

Dalje je treba vnaprej ugotoviti, da – kot Komisija pravilno poudarja – neposredni učinek nekega predpisa ni predpostavka za odgovornost države. ( 34 )

89.

Za odgovornost države pa je treba preizkusiti, ali določba, katere kršitev se uveljavlja, posamezniku podeljuje pravice.

90.

V obravnavanem primeru člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 posamezniku ne podeljuje pravice, da pristojni organ samodejno ugotovi nerazpoložljivost njegovih vlog, če se ta nerazpoložljivost dejansko razteza čez neko obdobje. ( 35 ) Nasprotno, kakor je bilo navedeno zgoraj, ima pristojni organ na voljo določeno polje proste presoje v zvezi s to ugotovitvijo, saj gre predvsem za odločitev, ki temelji na predvidevanju. ( 36 )

91.

Vendar pa člen 1, točka 3(i), Direktive 94/19 določa, da mora pristojni organ, če meni, da kreditna institucija za zdaj ni sposobna vrniti vloge in trenutno tudi ni pričakovati, da bi to lahko storila, to ustrezno ugotoviti v petih dneh po tem, ko je prvič izvedel, da kreditna institucija ni vrnila vlog.

92.

To pomeni, da ta določba posamezniku sicer ne podeljuje nobene pravice do ugotovitve nerazpoložljivosti njegove vloge, mu pa podeljuje pravico, da organ, če ugotovi nerazpoložljivost, to stori v petih dneh.

93.

Predpis je glede roka jasen in natančen. ( 37 )

94.

Zaradi nadzornih ukrepov, ki jih je v obravnavanem primeru sprejela BNB, je mogoče izhajati iz tega, da je ta organ menil, da kreditna institucija zaradi svojega finančnega položaja takrat ni bila sposobna vrniti vlog. BNB je istega dne, ko je od KTB izvedela, da je ta ustavila plačila, odredila poseben nadzor nad KTB zaradi nevarnosti plačilne nesposobnosti. To, da takrat ni bilo pričakovati, da bo pozneje lahko vrnila vloge, je bilo ugotovljeno celo z odločbo BNB o ustavitvi izpolnjevanja vseh obveznosti KTB.

95.

Čeprav je BNB menila, da KTB grozi plačilna nesposobnost, in je z lastno odločbo za daljše obdobje preprečila vračilo zadevne vloge, do ugotovitve v skladu s členom 1, točka 3(i), Direktive 94/19, ki bi povzročila izplačilo odškodnin zadevnim vlagateljem v skladu s členoma 7(1) in 10(1), ni prišla v petdnevnem roku. To pa je dovolj resna kršitev člena 1, točka 3(i), Direktive.

96.

Predložitveno sodišče mora preizkusiti, ali obstaja neposredna vzročna zveza med to kršitvijo in zatrjevano škodo.

97.

Iz tega sledi, da v okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru, nepravilna uporaba člena 1, točka 3(i), Direktive 94/19 pomeni dovolj resno kršitev prava Unije, da lahko povzroči odgovornost zadevne države članice. Okoliščine, ki jih je predložitveno sodišče dodatno navedlo v svojem osmem vprašanju, tega nikakor ne spremenijo.

98.

S prvima vprašanjema za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče nazadnje izvedeti, ali pravo Unije nasprotuje okoliščini, da se lahko v Bolgariji uporabita dva različna postopka z različnimi pogoji za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo zaradi kršitve prava Unije.

99.

V Bolgariji se na eni strani v primeru uporabe zakona o obligacijskih razmerjih in pogodbah, ki ureja splošni odškodninski zahtevek, upošteva zakonik o civilnem postopku. Na drugi strani je lahko v primeru uporabe zakona o odgovornosti države, ki ureja odgovornost države in občin za škodo, nastalo zaradi nezakonitih pravnih aktov in protipravnih ravnanj ali opustitev njenih organov in uslužbencev pri opravljanju njihovih nalog, upošteven zakonik o upravnem sporu. ( 38 )

100.

Po pojasnilih predložitvenega sodišča se oba postopka razlikujeta tako: upravni spor ima prednost, da odgovornost ni odvisna od krivde, da so sodne takse nižje in da se sodna pristojnost določa tudi po prebivališču oškodovanca. Vendar naj bi se ta postopek uporabil samo, če je škoda nastala zaradi razveljavljenih nezakonitih pravnih aktov in protipravnih ravnanj ali opustitev uprave. Poleg tega naj bi bilo sporno, ali je mogoče tak postopek uporabiti zoper BNB, saj gre pri njej sicer za državni organ, vendar ne za upravni organ.

101.

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora nacionalni pravni red držav članic določiti pristojna sodišča in podrobna postopkovna pravila za vložitev pravnih sredstev, ki naj zagotovijo polno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije. ( 39 ) To pomeni, da morajo države članice sicer posledice škode, ki jih je povzročila država, v okviru nacionalnih predpisov o odgovornosti odpraviti, vendar je določitev pristojnih sodišč in postopka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi odgovornosti države, ki izhaja iz prava Unije, načeloma zajeta s postopkovno avtonomijo držav članic.

102.

Pravo Unije tako ne more določati, kateri postopek, kadar jih več pride v poštev, naj se uporabi. Vendar pa pravo Unije vsebuje načela, ki jih je treba upoštevati v okviru izbire primernega postopka.

103.

Tako pravo Unije ne dopušča, da se v nacionalni zakonodaji določijo strožji pogoji za odgovornost države, ki izhaja iz prava Unije, kot tisti, ki jih je Sodišče razvilo v svoji sodni praksi. Odgovornost, ki je odvisna od krivde, kot se v obravnavanem primeru z zakonom o obligacijskih razmerjih in pogodbah zahteva ob uporabi zakonika o civilnem postopku, pa tri pogoje za odgovornost države, ki izhaja iz prava Unije (določba, ki posamezniku podeljuje pravice, dovolj resna kršitev ter neposredna vzročna zveza med to kršitvijo in nastalo škodo), ( 40 ) presega. ( 41 )

104.

Pravo Unije poleg tega določa, da obveznost povrnitve škode velja za vse primere, v katerih država članica krši pravo Unije. To velja ne glede na to, kateri državni organ je povzročil kršitev in kateri mora v skladu s pravom zadevne države članice načeloma povrniti škodo. ( 42 )

105.

Iz tega sledi, da je z vidika prava Unije obveznost povrnitve škode načeloma naložena državam članicam kot celotam, in ne posameznim državnim organom, ki odgovarjajo za kršitev prava Unije. Tako sme nacionalno pravo sicer vsekakor določiti, da državni organ, ki je odgovoren za nastalo škodo, prevzame odgovornost in da to po potrebi zahteva določen postopek. Vendar to ne sme povzročiti oslabitve pravnega varstva posameznika.

106.

V obravnavanem primeru nacionalno pravo določa, da se za odgovornost države, ne pa za odgovornost BNB, uporabi zakon o odgovornosti države v okviru zakonika o upravnem sporu. Ker je BNB nedvomno državni organ v smislu prava Unije, mora nacionalno sodišče preveriti, ali ureditev odgovornosti za BNB položaj posameznika v primerjavi z ureditvijo odgovornosti države za druge državne organe oslabi v obsegu, ki ovira uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi odškodninske odgovornosti države, ki izhaja iz prava Unije.

107.

Država članica mora v okviru svoje postopkovne avtonomije poleg tega upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti: materialni in formalni pogoji za uveljavljanje kršitev prava Unije, določeni v odškodninskem pravu držav članic, ne smejo biti manj ugodni od pogojev za podobne zahtevke, ki se nanašajo samo na nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovani tako, da v praksi onemogočijo ali preveč otežijo uveljavljanje odškodnine (načelo učinkovitosti). ( 43 )

108.

Kar zadeva načelo enakovrednosti, je v obravnavanem primeru treba ugotoviti, da nobeden od predpisov, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, v svojem besedilu ne razlikuje med tem, ali odgovornost države temelji na kršitvi prava Unije ali pa na kršitvi nacionalnega prava. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe prav tako ni razvidno, da bi se dejanska stanja, ki izhajajo iz prava Unije, obravnavala manj ugodno od nacionalnih dejanskih stanj. ( 44 )

109.

V obravnavanem primeru pa že sama negotovost glede postopka, ki ga je treba uporabiti za uveljavljanje zahtevkov s področja prava glede odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve prava Unije, utemeljuje kršitev načela učinkovitosti. Ta negotovost namreč posamezniku preveč otežuje sodno uveljavljanje odškodnine, že z ugotovitvijo, pred katerim sodiščem – upravnim ali civilnim – mora vložiti tožbo.

110.

Poleg tega je sporno, ali načelo učinkovitosti nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je v obravnavanem primeru v bolgarskem zakoniku o upravnem sporu, v skladu s katero mora biti protipravni akt, ki je podlaga za kršitev prava Unije, razveljavljen oziroma je treba ugotoviti protipravnost ravnanja ali opustitve, ki je pripeljala do kršitve.

111.

V zvezi s tem je Sodišče že pojasnilo, da lahko nacionalno sodišče preizkusi, ali si je oškodovanec ustrezno prizadeval, da bi se izognil škodi oziroma da bi omejil njen obseg, in zlasti, ali je pravočasno uporabil vsa pravna sredstva, ki jih je imel na voljo. ( 45 )

112.

Vendar bi bilo v nasprotju z načelom učinkovitosti, če bi se oškodovancem naložilo, da morajo sistematično uporabiti vsa pravna sredstva, ki so jim na voljo. ( 46 ) Naloga predložitvenega sodišča je, da ob upoštevanju vseh okoliščin spora o glavni stvari preveri, ali se je lahko od N. Kantareva razumno zahtevalo, da pred pravnim sredstvom za uveljavljanje odškodnine vloži druga pravna sredstva za razveljavitev aktov BNB ali za ugotovitev nezakonitosti njenega ravnanja ali opustitve. ( 47 )

113.

Nazadnje je sporno, ali okoliščina, da je uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi odgovornosti države, ki izhaja iz prava Unije, v skladu z bolgarskim pravom odvisno od plačila – tudi sorazmernega – predujma sodnih stroškov v obliki takse, krši načelo učinkovitosti. Okoliščina, da nacionalno pravo določa – tudi sorazmerni – predujem sodnih stroškov, je v številnih državah članicah običajna in sama po sebi ne krši načela učinkovitosti. Pristojno sodišče mora kljub temu preizkusiti, ali ta predujem morda pomeni nepremostljivo oviro za dostop do sodnega varstva ( 48 ) in ali v tem primeru obstaja možnost oprostitve plačila.

114.

Glede na zgornje preudarke je treba torej ugotoviti, da pravo Unije ne prepoveduje, da se lahko v Bolgariji glede na zadevni državni organ uporabita dva različna postopka za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi odgovornosti države za kršitve prava Unije, če je za posameznika jasno razpoznavno, kateri postopek mora v posameznem primeru uporabiti, in če ta postopek omogoča učinkovito uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki izhaja iz prava Unije. Naloga predložitvenega sodišča je, da preizkusi, ali postopek, ki se za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi odgovornosti države uporabi zoper BNB, te pogoje izpolnjuje.

115.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe Administrativen sad – Varna (upravno sodišče v Varni, Bolgarija) odgovori tako: