1.

Obravnavana zadeva je druga zadeva, v kateri bo Sodišče odločalo o pravnih vprašanjih, ki so povezana z delovanjem platforme za lokalni prevoz Uber. ( 2 ) Osrednje vprašanje v prvi zadevi, v kateri sem sklepne predloge predstavil 11. maja 2017, ( 3 ) je bilo, ali je treba tako storitev, kot jo ponuja družba Uber, šteti za storitev informacijske družbe v smislu upoštevnih določb prava Unije. To vprašanje se postavlja tudi v obravnavani zadevi. Vendar se ta nanaša na drugačno težavo, in sicer, ali bi bilo nekatere določbe nacionalnega prava, ki se uporabljajo za take storitve, kot jih ponuja družba Uber, treba sporočiti kot predpise o storitvah v smislu določb prava Unije o tehničnem obveščanju. Kot bom predstavil spodaj, pa je to vprašanje delno neodvisno od opredelitve dejavnosti družbe Uber.

2.

Ti sklepni predlogi bodo torej namenjeni predvsem problematiki obveščanja, pri čemer v zvezi z opredelitvijo dejavnosti družbe Uber kot storitve informacijske družbe napotujem na svoje zgoraj navedene sklepne predloge.

3.

Člen 1, točke 2, 5 in 11, Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe, ( 4 ) kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. julija 1998 ( 5 ) (v nadaljevanju: spremenjena Direktiva 98/34), določa: ( 6 )

„V tej direktivi naslednji izrazi pomenijo:

[…]

4.

Člen 8(1), prvi pododstavek, spremenjene Direktive 98/34 določa:

„Države članice v skladu s členom 10 takoj sporočijo Komisiji vsak osnutek tehničnega predpisa, razen kadar gre le za prenos celotnega besedila mednarodnega ali evropskega standarda, ko zadostujejo podatki v zvezi z ustreznim standardom. Komisiji navedejo tudi razloge, na podlagi katerih je uzakonitev takega tehničnega predpisa potrebna, če ti niso že jasno razvidni v osnutku.“

5.

Člen L. 3120‑1 in naslednji code des transports (zakonik o prevozih) urejajo storitve prevoza oseb po cesti, ki se izvaja za plačilo z vozili, opremljenimi z manj kot desetimi sedeži.

6.

Člen L. 3124‑13 istega zakonika določa:

„Z dvema letoma zapora in globo v višini 300.000 EUR se sankcionira organiziranje sistema za povezovanje strank z osebami, ki opravljajo dejavnosti iz člena L. 3120‑1 in niso niti cestni prevozniki, ki lahko opravljajo občasne storitve iz poglavja II naslova I te knjige, niti taksi vozila, dvokolesna ali trikolesna vozila na motorni pogon ali najeta vozila z voznikom v smislu tega naslova.

Pravnim osebam, ki se štejejo za kazensko odgovorne za kaznivo dejanje iz tega člena, se poleg globe v skladu s pravili iz člena 131‑38 code pénal [(kazenski zakonik)] naložijo kazni iz točk od 2 do 9 člena 131‑39 istega zakonika. Prepoved iz točke 2 istega člena 131‑39 se nanaša na dejavnost v tekočem poslovnem letu ali v poslovnem letu, v katerem je bila storjena kršitev. Kazni iz točk od 2 do 7 navedenega člena je mogoče izreči za največ pet let.“

7.

Uber France je družba francoskega prava in hčerinska družba družbe nizozemskega prava Uber BV, ki je sama hčerinska družba družbe Uber Technologies Inc. s sedežem v San Franciscu (Združene države Amerike). Družba Uber BV je upravljavka elektronske platforme, ki omogoča, da se v mestih, v katerih deluje, z uporabo pametnega telefona, na katerem je nameščena aplikacija Uber, naroči storitev mestnega prevoza. Storitve prevoza, ki jih ponuja platforma Uber, spadajo v različne razrede, in sicer glede na kakovost voznikov in vrsto vozila. V okviru storitve UberPop prevoz potnikov opravljajo nepoklicni vozniki posamezniki z lastnimi vozili. ( 7 )

8.

V zvezi z družbo Uber France poteka postopek pred Tribunal correctionnel (tribunal de grande instance, huitième chambre) de Lille (osmi kazenski senat pri okrožnem sodišču v Lillu, Francija), ki mu je bila zadeva predložena na podlagi zasebne tožbe Nabila Bensalema – ki nastopa tudi kot oškodovanec – zaradi različnih dejanj, med drugim zaradi organizacije sistema za povezovanje strank z osebami, ki za plačilo opravljajo prevoz oseb po cesti z vozili, opremljenimi z manj kot desetimi sedeži, pod pogoji iz člena L. 3124‑13 zakonika o prevozih, in sicer od 10. junija 2014.

9.

Družba Uber France je v okviru tega postopka trdila, da člena L. 3124‑13 zakonika o prevozih ni mogoče uporabiti proti njej, saj gre za tehnični predpis (predpis o storitvah), ki v nasprotju s členom 8(1), prvi pododstavek, spremenjene Direktive 98/34 ni sporočen Komisiji. Sicer ni sporno, da ta določba ni bila sporočena Komisiji. Vprašljiva pa je njena opredelitev kot „tehnični predpis“.

10.

V teh okoliščinah je Tribunal de grande instance de Lille (okrožno sodišče v Lillu, Francija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

11.

Sodišče je predlog za sprejetje predhodne odločbe prejelo 6. junija 2016. Pisna stališča so predložile družba Uber France, estonska, francoska, nizozemska, poljska in finska vlada ter Komisija. Na obravnavi 24. aprila 2017 so bili zastopani stranki v postopku v glavni stvari, estonska, francoska in nizozemska vlada, Nadzorni organ Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) in Komisija.

12.

Predložitveno sodišče je pri oblikovanju vprašanj za predhodno odločanje očitno izhajalo iz premise, da če se za storitev šteje, da spada na področje prevoza v smislu Direktive 2006/123, je ni mogoče opredeliti kot storitev informacijske družbe, kar pomeni, da se ne uporablja obveznost obveščanja o določbah, ki jo zadevajo, na podlagi spremenjene Direktive 98/34. Vendar ni gotovo, da obstaja taka samodejna posledica, saj spremenjena Direktiva 98/34 ne vsebuje izključitve prevozov, ki bi bila podobna tisti iz člena 2(d) Direktive 2006/123. ( 9 ) Menim, da ni treba obravnavati opredelitve dejavnosti družbe Uber glede na Direktivo 2006/123 in da zadošča analiza vprašanja, ali je zadevna določba francoskega prava tehnični predpis – in natančneje predpis o storitvah, saj je to edina kategorija tehničnih predpisov, ki je upoštevna – ki bi ga bilo treba sporočiti v skladu s členom 8 spremenjene Direktive 98/34.

13.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje torej v bistvu izvedeti, ali je treba člen 1, točka 5, spremenjene Direktive 98/34 v povezavi s členom 1, točka 2, te direktive razlagati tako, da je določba nacionalnega prava, s katero je prepovedano in kaznovano organiziranje sistema za povezovanje strank z osebami, ki dejavnosti prevoza potnikov opravljajo v nasprotju s predpisi, ki se uporabljajo za te dejavnosti prevoza, predpis o storitvah v smislu te določbe, za katerega velja obveznost obveščanja na podlagi člena 8 navedene direktive. Drugo vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na morebitne posledice, ki bi jih za postopek v glavni stvari imelo neobveščanje o taki določbi, če bi jo bilo treba šteti za tehnični predpis.

14.

Pri teh vprašanjih se seveda zastavlja problem, ali je tako storitev, kot je storitev UberPop, ki jo ponuja družba Uber, mogoče šteti za storitev informacijske družbe. Tej problematiki sem posvetil sklepne predloge v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi, ( 10 ) ki jih bom tukaj le povzel in dopolnil v dveh točkah. Vendar menim, da bi bilo vprašanje, ali so zadevne določbe francoskega prava tehnični predpisi, mogoče rešiti neodvisno od opredelitve storitve UberPop. To bom pojasnil v drugem delu analize. Nazadnje, težava v zvezi z morebitnimi posledicami neobveščanja bo obravnavana v tretjem delu.

15.

V sklepnih predlogih v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi sem ugotovil, da je storitev UberPop, ki jo ponuja družba Uber, kompleksna enotna storitev, ki jo sestavljata storitev povezovanja potnikov z vozniki prek programske opreme za mobilne telefone in storitev prevoza. Poleg tega sem ugotovil, da kadar gre za tako mešano storitev, je njen sestavni del, ki se zagotavlja elektronsko, za uporabo opredelitve takih storitev iz člena 1(2) spremenjene Direktive 98/34 mogoče šteti za storitev informacijske družbe le, če je ekonomsko neodvisen od sestavnega dela, ki se ne zagotavlja na ta način, ali če gre za glavno storitev mešane storitve. Namreč, uporaba predpisov Unije o storitvah informacijske družbe (torej tako spremenjene Direktive 98/34 kot Direktive 2000/31 ( 11 )) za storitve, ki niso ne neodvisne ne glavne v razmerju do storitev, ki ne spadajo pod te predpise, bi bila v nasprotju z besedilom zadevnih določb, ne bi uresničevala njihovega cilja in bi povzročila pravno negotovost, ker je mogoče te druge storitve v nacionalnem pravu urejati različno, kar velja predvsem na posebnem področju, kot je prevoz. ( 12 )

16.

V skladu z informacijami, ki so na voljo v zvezi z načinom delovanja družbe Uber, brez poseganja v končne dejanske ugotovitve nacionalnih sodišč, storitev povezovanja, ki se zagotavlja elektronsko, v okviru storitve UberPop ni neodvisna od storitve prevoza, saj je z njo neločljivo povezana, obe storitvi pa dejansko zagotavlja družba Uber. Ta družba, ki nesporno zagotavlja storitev povezovanja, namreč opravlja odločilen nadzor tudi nad storitvijo prevoza v ožjem pomenu. Dalje, ugotovil sem tudi, da je storitev povezovanja sekundarna glede na storitev prevoza, ki je dejanski ekonomski razlog storitve UberPop kot celote. ( 13 ) Na podlagi tega sem sklenil, da se take storitve ne sme šteti za storitev informacijske družbe v smislu opredelitve takih storitev iz člena 1, točka 2, spremenjene Direktive 98/34. ( 14 )

17.

Pri tem mnenju vztrajam v okviru obravnavane zadeve, za nadaljnje podrobnosti pa napotujem na svoje sklepne predloge v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi. Preudarke iz navedenih sklepnih predlogov bom zgolj dopolnil v dveh točkah.

18.

Prvič, položaj družbe Uber je treba po mojem mnenju razlikovati od položaja iz spora, ki je bil podlaga za sodbo Vanderborght, ki jo je Sodišče izreklo nekaj dni pred predstavitvijo mojih sklepnih predlogov v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi. Sodišče je v tej sodbi menilo, da je oglaševanje zobozdravstvene dejavnosti prek spletne strani, ki jo je ustvaril zadevni zobozdravnik, zajeto s pojmom „storitev informacijske družbe“. ( 15 )

19.

Če pa v tem položaju obstaja storitev za uporabnike (razen za samega zobozdravnika), gre za storitev informiranja. Ta v prvi vrsti ni namenjena osebam, ki so že stranke zadevnega zobozdravnika, temveč javnosti na splošno, in sicer v upanju, da privabi nove stranke. Taka informacija lahko vodi do poznejšega zagotavljanja zobozdravstvenih storitev ali pa tudi ne (v večini primerov bo sicer verjetno sledilo slednje). Čeprav je to oglaševanje nedvomno tesno povezano z zobozdravstveno dejavnostjo kot tako, pa nikakor ni povezano z dejansko zobozdravstveno oskrbo, ki se zagotovi posameznim pacientom.

20.

Povsem drugače velja za storitev povezovanja v okviru platforme Uber, ki je namenjena osebam, ki so že stranke Uberja, in katere namen je izvedba konkretne storitve prevoza. To povezovanje je sicer nujno za uporabo storitve prevoza v okviru sistema Uber.

21.

Ob upoštevanju teh razlik menim, da spoznanj iz sodbe Vanderborght ni mogoče neposredno uporabiti za analizo vprašanja v zvezi z opredelitvijo storitev, kakršna je UberPop, kot storitev informacijske družbe.

22.

Drugič, rad bi poudaril, da se položaj v okviru storitve, ki jo ponuja družba Uber, znatno razlikuje od položaja v zvezi z razmerjem med franšizodajalcem in njegovimi franšizojemalci v okviru franšizne pogodbe. Res je, da lahko franšizodajalec prav tako tesno nadzira dejavnost franšizojemalcev, tako da bodo imele stranke franšizojemalce bolj za podružnice franšizodajalca kot za neodvisna podjetja. Vendar je vloga franšizodajalca zgolj zagotavljanje storitev (licence za blagovne znamke, znanje, zagotavljanje opreme, nasveti itd.) franšizojemalcem. Nima pa nobenega stika z uporabniki končnih storitev, saj so končni ponudniki teh storitev zgolj franšizojemalci. Storitve franšizodajalca so torej neodvisne od končnih storitev, čeprav franšizodajalec v tem okviru določa pogoje za njihovo zagotavljanje. Družba Uber pa je neposredno udeležena pri zagotavljanju končne storitve uporabnikom, tako da jo je treba v nasprotju s franšizodajalcem šteti za ponudnika te storitve.

23.

Tudi če bi Sodišče menilo, da je storitev UberPop storitev informacijske družbe, to nikakor ne posega v opredelitev zadevne določbe francoskega prava kot tehničnega predpisa. Ni namreč vsaka določba, ki kakor koli zadeva storitve informacijske družbe, samodejno vključena v kategorijo tehničnih predpisov.

24.

V spremenjeni Direktivi 98/34 so namreč med različnimi kategorijami tehničnih predpisov tudi tisti v zvezi s storitvami, pri čemer je pojasnjeno, da gre samo za storitve informacijske družbe. V skladu z opredelitvijo iz člena 1, točka 5, te direktive je predpis o storitvah splošna zahteva v zvezi z začetkom in nadaljevanjem storitvenih dejavnosti. Za opredelitev take zahteve kot tehničnega predpisa je treba še, da sta njena posebna namen in predmet urediti take storitve jasno in z določenim ciljem. Izključeni pa so predpisi, ki na takšne storitve vplivajo le posredno ali postransko.

25.

Člen L. 3124‑13 zakonika o prevozih prepoveduje organiziranje sistemov za povezovanje strank z osebami, ki dejavnosti prevoza opravljajo v nasprotju s predpisi, ki se uporabljajo za te dejavnosti prevoza. To prepoved spremljajo kazenske sankcije.

26.

Brez težav lahko priznam, da se ta prepoved nanaša zlasti na sisteme povezovanja, ki se zagotavljajo elektronsko, kot v stališčih trdi predvsem družba Uber France. Trenutno so namreč taki sistemi tehnično in ekonomsko mogoči le, če delujejo na podlagi informacijskih tehnologij in torej elektronsko v smislu spremenjene Direktive 98/34. Čeprav sistemi povezovanja prek telekomunikacij še vedno obstajajo, so za njihovo organizacijo potrebna znatna tehnična sredstva (klicni centri, terminali v vozilih), zato je malo verjetno, da bi se tak sistem organiziral s sodelovanjem oseb, ki dejavnost prevoza opravljajo zunaj pravnega okvira.

27.

Zato me ne prepričajo trditve francoske vlade, da se zadevna določba ne nanaša posebej na storitve informacijske družbe, ker lahko zadeva druge kategorije posrednikov na področju prevoza.

28.

Vendar je treba ugotoviti, da ta določba ni namenjena prepovedi ali drugačnemu urejanju dejavnosti povezovanja strank s ponudniki storitev prevoza na splošno. Namen te določbe je zgolj prepovedati in kaznovati posredniško dejavnost pri nezakonitem opravljanju dejavnosti prevoza. Posredniška dejavnost pri zakonitih storitvah prevoza je povsem zunaj področja uporabe te določbe.

29.

Strinjam se torej z mnenjem poljske vlade iz pisnih stališč, da ta določba le postransko zadeva storitve informacijske družbe. Namen te določbe namreč ni posebej urejati te storitve, temveč zagotoviti učinkovitost ureditve o storitvah prevoza, ki niso zajete s spremenjeno Direktivo 98/34.

30.

Sicer pa je treba določbo člena L. 3124‑13 zakonika o prevozih presojati glede na njen kontekst, saj prepoveduje organiziranje sistema za povezovanje strank z osebami, ki storitve prevoza opravljajo v nasprotju z veljavnimi predpisi. Če je namreč dejavnost nezakonita, je tudi sostorilstvo pri opravljanju te dejavnosti v nacionalnem pravu mogoče šteti za nezakonito. To velja predvsem, kadar to sostorilstvo pomeni organizacijo sistema in kadar ima pridobiten namen. ( 16 ) Zakonodajni prispevek člena L. 3124‑13 zakonika o prevozih je torej dejansko predvsem v tem, da vzpostavlja kazenske sankcije za sodelovanje pri dejavnosti, ki je že nezakonita na podlagi nacionalne zakonodaje.

31.

Če bi se vsaka nacionalna določba, s katero je prepovedano ali sankcionirano posredovanje pri nezakonitih dejavnostih, štela za tehnični predpis zgolj zato, ker bi bilo to posredovanje po vsej verjetnosti elektronsko, bi bilo na podlagi tega treba sporočati veliko notranjih predpisov držav članic. To bi privedlo do neupravičenega širjenja obveznosti obveščanja, ( 17 ) ne da bi dejansko prispevalo k uresničitvi ciljev tega postopka, katerega namen je preprečiti, da bi države članice sprejele ukrepe, ki so nezdružljivi z notranjim trgom, in gospodarskim subjektom omogočiti, da bolje izkoristijo prednosti notranjega trga. ( 18 ) Nasprotno, taka pretirana obveznost obveščanja, ki je sankcionirana z neuporabo nesporočenih predpisov, ( 19 ) bi omogočila izogibanje zakonu in povzročila pravno negotovost, tudi v razmerjih med posamezniki.

32.

Če je za člen L. 3124‑13 zakonika o prevozih mogoče šteti – kot v stališčih trdi družba Uber France – da je usmerjen posebej proti delovanju platforme Uber, je to zato, ker je družba Uber pri razvoju storitve UberPop zavestno izbrala gospodarski model, ki ni združljiv z nacionalno ureditvijo v zvezi z dejavnostjo prevoza potnikov. ( 20 ) Ta model namreč temelji na nepoklicnih voznikih, ki po definiciji nimajo dovoljenj, ki so v skladu s francoskim pravom potrebna za opravljanje dejavnosti prevoza. Vendar to ne pomeni, da je navedena določba predpis, ki ureja posredniške dejavnosti na področju prevoza na splošno.

33.

Iz teh razlogov menim, da se člen L. 3124‑13 zakonika o prevozih le postransko nanaša na storitve povezovanja strank z osebami, ki opravljajo storitve prevoza, saj se to povezovanje nanaša na nezakonito opravljanje navedenih storitev. Zadevno določbo je treba torej v skladu s členom 1, točka 5, peti pododstavek, druga alinea, spremenjene Direktive 98/34 izključiti s področja uporabe te direktive.

34.

Ta izključitev ne izhaja iz dejstva, da zadevna določba spada na kazensko področje, temveč iz dejstva, da s to določbo dejavnost, ki ima značilnost storitve informacijske družbe, ni prepovedana in kaznovana na splošno, temveč le, če je ta dejavnost sostorilstvo pri opravljanju druge dejavnosti, pri čemer je navedena dejavnost nezakonita in je poleg tega zunaj področja uporabe spremenjene Direktive 98/34.

35.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, katere posledice mora v postopku v glavni stvari izpeljati iz neobveščanja o členu L. 3124‑13 zakonika o prevozih.

36.

To drugo vprašanje seveda ne bo več upoštevno, če bo Sodišče upoštevalo moj predlog glede odgovora na prvo vprašanje za predhodno odločanje ter odločilo, da zadevna določba ni tehnični predpis v smislu spremenjene Direktive 98/34 in da torej zanjo ne velja obveznost obveščanja. Kljub temu ga bom zaradi izčrpnosti analiziral, saj odgovor nanj omogoča popoln pregled zadeve.

37.

Sodna praksa Sodišča v zvezi s posledicami neobveščanja o tehničnih predpisih je ustaljena. Tako neobveščanje načeloma pomeni kršitev postopka pri sprejetju zadevnih tehničnih predpisov, zato teh tehničnih predpisov ni mogoče uporabiti in uveljavljati proti posameznikom. ( 21 ) Sodišče z opredelitvijo neobveščanja kot kršitve postopka zanj torej uporabi enako sankcijo, kot je določena za materialno nezdružljivost nacionalnega standarda s standardom prava Unije. ( 22 )

38.

Tako se lahko vsak posameznik, ki se želi izogniti uporabi predpisa, sklicuje na dejstvo, da predpis ni bil sporočen, ne da bi bilo treba analizirati, ali je ta predpis materialno v nasprotju s svoboščinami notranjega trga. Ta nezmožnost uveljavljanja lahko koristi celo subjektom, katerih dejavnost ni storitev informacijske družbe, čeprav spada pod zadevni predpis, na primer ker njihova vloga ni omejena le na storitve, ki se zagotavljajo elektronsko. ( 23 ) V mislih imam predvsem primer, ki ga obravnavamo v tej zadevi, in sicer primer družbe Uber. Kot sem pojasnil v sklepnih predlogih v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi, njena dejavnost ni zajeta s pojmom storitve informacijske družbe, ( 24 ) čeprav je zoper njo mogoče začeti postopek na podlagi člena L. 3124‑13 zakonika o prevozih. Vendar je ta posledica značilna za kršitev postopka zaradi neobveščanja, zaradi katere je nesporočeni predpis neveljaven za posamezne subjekte.

39.

Na drugo vprašanje bi bilo torej treba odgovoriti, da če bi bilo treba člen L. 3124‑13 šteti za predpis o storitvah v smislu člena 1, točka 5, spremenjene Direktive 98/34, ga ne bi bilo mogoče uveljavljati proti posameznim subjektom, ker ni bil sporočen v skladu s členom 8 te direktive.

40.

Nazadnje, kar zadeva obveznost obveščanja v skladu s členom 15(7) Direktive 2006/123, na katero se je na obravnavi sklicevala Komisija, naj spomnim, da čeprav se dejavnost družbe Uber zaradi svoje kompleksnosti ne šteje za storitev informacijske družbe, pa po mojem mnenju ( 25 ) vsekakor spada na področje prevoza, kar pomeni, da je izključena s področja uporabe te direktive.

41.

Glede na navedeno predlagam, naj se na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Tribunal de grande instance de Lille (okrožno sodišče v Lillu, Francija), odgovori:

Člen 1, točka 5, Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe, kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. julija 1998, v povezavi s točko 2 tega člena je treba razlagati tako, da določba nacionalnega prava, s katero je prepovedano in kaznovano organiziranje sistema za povezovanje strank z osebami, ki dejavnosti prevoza potnikov opravljajo v nasprotju s predpisi, ki se uporabljajo za te dejavnosti prevoza, ni predpis o storitvah, za katerega velja obveznost obveščanja na podlagi člena 8 te direktive.