1.

S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe naj bi se razjasnilo, ali se lahko presoja vplivov na okolje v skladu z Direktivo o PVO ( 2 ) izvede naknadno, ko je bil zadevni projekt že izveden. Dvomi glede tega ravnanja se porajajo, ker lahko takšna presoja v celoti izpolni svoj namen samo pred odobritvijo in izvedbo projekta. Postavlja pa se tudi vprašanje, kakšne alternativne možnosti se poleg naknadne presoje sploh ponujajo pri tako težkih postopkovnih napakah.

2.

Člen 6 Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah ( 3 ) (v nadaljevanju: Aarhuška konvencija) določa sodelovanje javnosti pri dejavnostih, ki bi lahko pomembno vplivale na okolje. Čas tega sodelovanja ureja člen 6(4) Konvencije:

„Pogodbenica zagotovi udeležbo javnosti že na začetku odločanja, ko so še vse možnosti odprte in lahko javnost učinkovito sodeluje.“

3.

Uvodna izjava 2 Direktive o PVO spominja na temeljna načela, na katerih temelji:

„Okoljska politika Unije v skladu s členom 191 [PDEU] temelji na previdnostnem načelu in na načelu, da bi se morali izvajati preventivni ukrepi, da bi morala biti okoljska škoda prednostno odpravljena pri izvoru in da bi moral onesnaževalec plačati. Vplivi na okolje bi morali biti upoštevani v najzgodnejši možni fazi v vseh postopkih tehničnega načrtovanja in sprejemanja odločitev.“

4.

V členu 1(2)(c) Direktive o PVO je pojem „soglasje za izvedbo“ opredeljen kot:

„odločitev pristojnega organa ali organov, ki dovoljuje nosilcu projekta izvedbo projekta“.

5.

Člen 2(1) Direktive o PVO ureja razmerje med soglasjem za izvedbo in presojo vplivov na okolje:

„Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da so pred izdajo soglasja projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, med drugim zaradi svoje narave, velikosti ali lokacije, predmet zahteve za izdajo soglasja za izvedbo in presojo njihovih vplivov. […]“

6.

Člen 3 Direktive o PVO določa temeljne zahteve glede vsebine presoje:

„Presoja vplivov na okolje na primeren način glede na vsak posamezni primer in skladno s členi 4 do 12 opredeli, opiše in presodi neposredne in posredne vplive projekta na naslednje dejavnike:

7.

Na podlagi člena 5 Direktive o PVO nosilec projekta priskrbi potrebne informacije za presojo, medtem ko člena 6 in 7 urejata sodelovanje državnih organov in javnosti.

8.

Na podlagi člena 8 Direktive o PVO se „[v] postopku izdaje soglasja za izvedbo […] upoštevajo rezultati posvetovanj in informacije, zbrane v skladu s členi 5, 6 in 7.“

9.

Po mnenju predložitvenega sodišča v italijanski nacionalni ureditvi zdaj ni nobenega predpisa, ki bi urejal t. i. naknadno presojo vplivov vzpostavljenega obrata na okolje.

10.

Člen 29(1) zakonske uredbe št. 152/2006 za že odobrene obrate določa samo, da je ukrepe izdaje dovoljenja ali odobritve, sprejete brez predhodne presoje vplivov na okolje, mogoče razveljaviti zaradi kršitve zakona, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru.

11.

Če se obrati vzpostavijo brez predhodne izvedbe preverjanja, ali je treba opraviti presojo vplivov na okolje, ali same presoje vplivov na okolje, navedeni člen 29 zakonske uredbe št. 152/2006 v odstavku 4 določa, da pristojni organ po presoji obsega celotne povzročene škode za okolje in obsega škode, ki bi ostala po uporabi sankcij, določi ustavitev del ter lahko odredi rušenje in obnovitev prejšnjega stanja in okoljskega položaja, kar mora zagotoviti in financirati odgovorna oseba, ali pa se to v primeru neupoštevanja navodil izvede po uradni dolžnosti.

12.

Na podlagi člena 29(5) zakonske uredbe št. 152/2006 se „v primeru sodne odprave dovoljenj ali koncesij, izdanih po presoji vplivov na okolje, ali njihove razveljavitve s strani javnega organa po njihovi ponovni preučitvi, ali razveljavitve presoje o združljivosti z okoljskimi določbami […] pristojnosti iz odstavka 4 izvedejo šele po novi presoji vplivov na okolje.“

13.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na dva obrata za proizvodnjo električne energije iz bioplina z anaerobnim presnavljanjem biomase z nazivno močjo 999 kW, ki sta ju vzpostavili družba VBio1 Società Agricola S.r.l. (v nadaljevanju: VBio1) v občini Corridonia (zadeva C‑196/16) in družba VBio2 Società Agricola S.r.l. (v nadaljevanju: VBio2) v občini Loro Piceno (zadeva C‑197/16).

14.

Dežela Marke je na podlagi vlog iz oktobra 2011 obratu v občini Corridonia dovoljenje izdala 5. junija 2012, obratu v občini Loro Piceno pa 29. junija 2012 na podlagi vloge iz decembra 2011.

15.

Za okoljske presoje je bila pristojna pokrajina Macerata, ki pa o tem ni odločala, saj so bili v skladu s predpisi dežele Marke obrati te velikosti izvzeti iz presoje vplivov na okolje. To deželno ureditev je sicer italijansko ustavno sodišče pozneje odpravilo. Zaradi tega so občini in druge tožeče stranke uspele s tožbami zoper izdana dovoljenja. Družbi VBio1 in VBio2 sta sicer obrata že vzpostavili in začeli uporabljati.

16.

Zaradi odprave dovoljenj so pristojni organi pokrajine Macerata sprva ugotovili, da je treba izvesti presojo vplivov obeh obratov na okolje, in 7. julija 2014 (Corridonia) oziroma 10. februarja 2015 (Loro Piceno) izdali pozitivno oceno glede okoljske skladnosti. Ti odločbi se v postopku v glavni stvari izpodbijata s tožbami.

17.

Tribunale Amministrativo Regionale per le Marche (upravno sodišče deleže Marke) je zato Sodišču predložilo to vprašanje:

Ali je ob upoštevanju določb člena 191 PDEU in člena 2 Direktive o PVO združljivo s pravom Unije, da se izvede postopek preverjanja, ali je treba opraviti presojo vplivov na okolje (in morebiti sama presoja vplivov na okolje) po vzpostavitvi obrata, če je nacionalno sodišče odpravilo dovoljenje, ker potreba po navedeni presoji ni bila predmet preverjanja, saj je bilo tako preverjanje izvzeto na podlagi nacionalne zakonodaje, ki je v nasprotju s pravom Unije?

18.

Pisna stališča so podali občina Corridonia in občina Loro Piceno ter A. Alessandrini in drugi kot tožeče stranke, pokrajina Macerata in dežela Marke kot toženi stranki, družbi VBio1 in VBio2 kot udeleženki postopka ter Italijanska republika in Evropska komisija. Razen A. Alessandrinija in drugih so se udeležili tudi obravnave 8. marca 2017.

19.

Upravno sodišče želi izvedeti, ali je mogoče neutemeljeno neizvedeno presojo vplivov na okolje izvesti naknadno po vzpostavitvi zadevnega obrata na podlagi pozneje odpravljenega dovoljenja.

20.

Najprej bom podrobneje opredelila predmet postopka (k temu pod A), nato bom preučila določbe Direktive o PVO o času izvedbe presoje vplivov na okolje (k temu pod B), na koncu pa bom predstavila še posledice neizvedene presoje pri že izvedenih projektih (k temu pod C).

21.

Uvodoma je treba pojasniti, da člen 191 PDEU, na katerega se sklicuje upravno sodišče, sam ne predstavlja merila za presojo nacionalnih ukrepov. Kot pravilno navaja Komisija, je ta določba naslovljena na Unijo. Vendar je lahko pomembna za razlago sekundarnega prava. ( 4 )

22.

S tega vidika se predlog za sprejetje predhodne odločbe upravičeno sklicuje na Direktivo o PVO, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/92. Sicer sta bili prvi vlogi v postopkih izdaje dovoljenja vloženi že 4. oktobra 2011 ( 5 ) in 16. decembra 2011 ( 6 ), medtem ko je Direktiva 2011/92 začela veljati šele februarja 2012. Novo pravno pravilo se načeloma, zlasti v postopkih v teku, uporablja od začetka veljavnosti akta, v katerem je vsebovano. ( 7 ) Od tega je mogoče odstopiti zgolj izjemoma, če bi takšna uporaba pomenila nesorazmerno breme. ( 8 ) V obravnavanem primeru pa ni razloga za uporabo takšne izjeme, ker so prejšnje določbe in določbe Direktive 2011/92 v bistvenem enake. ( 9 ) Zaradi tega je treba v zvezi z dovoljenjema za oba obrata iz junija 2012 uporabljati Direktivo 2011/92.

23.

Razjasniti je treba tudi, da Sodišče ne more odločati o tem, ali je za oba sporna obrata za obdelavo bioplina dejansko treba izvesti presojo vplivov na okolje, oziroma na podlagi kakšnih meril naj bi se o tem odločalo. Navedbe družb VBio1 in VBio2 glede danes veljavne italijanske nacionalne ureditve, ki ne določa obveznosti izvedbe presoje, zato niso upoštevne. V obravnavanem postopku tudi ni treba podrobneje odgovoriti na vprašanje, ali je ta nova ureditev ob upoštevanju okoljskih tveganj, ki jih prinašajo obrati za obdelavo bioplina – npr. nevarnost eksplozij, emisij metana in formaldehida ali vnosa nitratov zaradi uporabe ostankov za gnojenje – združljiva z Direktivo o PVO.

24.

Na podlagi člena 3 Direktive o PVO presoja vplivov na okolje opredeli, opiše in presodi neposredne in posredne vplive projekta na okolje. Pri tem med drugim temelji na sodelovanju javnosti v skladu s členom 6. Na podlagi člena 2(1), prvi stavek, in člena 1(2)(c) se mora to izvesti pred izdajo soglasja, ki dovoljuje izvedbo projekta.

25.

Poleg tega morajo biti na podlagi uvodne izjave 2 Direktive o PVO v vseh postopkih tehničnega načrtovanja in sprejemanja odločitev vplivi na okolje upoštevani v najzgodnejši možni fazi. Kot izhaja iz navedene uvodne izjave je to v skladu s previdnostnim načelom in načelom, da bi se morali izvajati preventivni ukrepi, da bi morala biti okoljska škoda prednostno odpravljena pri izvoru in da bi moral onesnaževalec plačati, na katerih v skladu s členom 191(2) PDEU temelji okoljska politika Unije. Sodišče navedeno razume v tem smislu, da je cilj presoje vplivov na okolje preprečevati povzročanje onesnaževanja ali motenj pri izvoru, ne pa poskušati naknadno zmanjšati njihove vplive. ( 10 )

26.

Poleg tega je treba opozoriti na člen 6 Aarhuške konvencije, ki je bil prenesen v Direktivo o PVO. ( 11 ) V tem členu urejeno sodelovanje javnosti pri odločitvah, ki bi lahko pomembno vplivale na okolje, se mora začeti že na začetku odločanja, ko so še vse možnosti odprte in lahko javnost učinkovito sodeluje. ( 12 ) Ta konkretizacija poudarja pomen udeležbe na začetku odločanja: udeležba je učinkovitejša, če se lahko izčrpno upošteva pri izvajanju projekta. Tako lahko zlasti pokaže, kako se obrat vzpostavi brez nepotrebnih dodatnih stroškov, da bi se negativni vplivi na okolje zmanjšali na minimum.

27.

Če pa je obrat že vzpostavljen, vse možnosti praviloma več niso odprte. Sprememba obstoječega obrata je praviloma povezana z večjimi stroški od vključitve ustreznih ukrepov v projekt od samega začetka.

28.

Če se presoja vplivov na okolje izvede šele po vzpostavitvi obrata, je lahko učinkovita samo, če se na njeni podlagi izkaže, da je treba zaradi zagotovitve skladnosti z okoljskimi predpisi spremeniti obrat, odločbe na podlagi diskrecijske pravice, ali če napotuje k okoljsko ustreznejšemu izvajanju preostalih možnosti.

29.

Če pa presoja pokaže, kako bi lahko bil obrat z vidika zmanjšanja negativnih vplivov na okolje bolje oblikovan, Direktiva o PVO od nosilca projekta ne zahteva izvedbe ustreznih sprememb. Ne določa namreč vsebinskih pravil glede uravnoteženja vplivov na okolje z drugimi dejavniki, niti ne prepoveduje izvedbe projektov, ki bi lahko imeli negativne vplive na okolje. ( 13 )

30.

Sicer pa praktične ovire pri ustrezni določitvi vplivov na okolje govorijo proti temu, da bi se vplivi na okolje presojali šele po vzpostavitvi obrata. Ta naprava je namreč že spremenila lokalne okoljske pogoje, pri čemer naknadno ni več mogoče z gotovostjo ugotoviti teh sprememb. Če se je na primer neodkrito območje razširjenosti strogo zaščitenih vrst, na primer netopirjev ali določenih kuščarjev, uničilo, ni nujno, da bo to naknadno še mogoče ugotoviti.

31.

Te praktične pomanjkljivosti naknadne presoje se lahko delno izravnajo le s tem, da taka naknadna presoja upošteva dejansko ugotovljive vplive obrata na okolje, medtem ko pravilna presoja te vplive zgolj napoveduje.

32.

Iz navedenega izhaja, da je treba presojo vplivov projekta na okolje vsekakor izvesti pred izdajo dovoljenja, in da naknadna presoja po vzpostavitvi obrata ne more enakovredno nadomestiti prvotno neizvedene presoje. ( 14 )

33.

Ta ugotovitev poudarja nujnost učinkovitih začasnih odredb v sporih o presoji vplivov projektov na okolje. Če se izdaja začasne odredbe zavrne, uspešna tožba ne predstavlja učinkovite pomoči. Zato bi bilo obžalovanja vredno, če bi pristojna sodišča – kot navajata VBio1 in VBio2 – dejansko zavrnila prekinitev postopka izdaje dovoljenja, s čimer bi omogočila predčasno vzpostavitev obratov.

34.

Kaj pa lahko naredimo, če se kljub temu šele po izvedbi projekta ugotovi, da bi bilo treba izvesti presojo vplivov tega projekta na okolje? Iz navedb občine Corridonia in Loro Piceno ter A. Alessandrinija in drugih posredno izhaja pričakovanje, da sporni projekti ne bi smeli biti več odobreni in da bi se morali sporni obrati zaradi tega porušiti.

35.

Čeprav je ta pravna posledica vsaj teoretično možna, praviloma ne bo prišla v poštev. Sicer postopkovne napake po uresničitvi projekta ni več mogoče popolnoma odpraviti (k temu pod 1), vendar je njene negativne učinke še vedno možno precej zmanjšati (k temu pod 2).

36.

Kar zadeva odpravo nepravilnosti glede neizvedene presoje vplivov na okolje, udeleženci postopka intenzivno razpravljajo o tem, kako je treba razlagati izdano sodbo zoper Irsko. Legalizacija ravnanj in aktov, s katerimi se kršijo pravila Unije, je dovoljena samo, če je zadevnim osebam onemogočeno, da bi obšle pravila Unije ali jih ne bi uporabile, in ta možnost mora ostati izjemna. ( 15 )

37.

Vendar so udeleženci spregledali, da je Sodišče pozneje s sklicevanjem na to sodbo pojasnilo zahteve glede odprave posledic neudeležbe javnosti na področju Direktive IPPC ( 16 ). V skladu z navedenim morajo biti v trenutku regularizacije na voljo še vse možnosti in rešitve ter mora odprava nepravilnosti v tej fazi postopka dovoljevati zadevni javnosti, da učinkovito vpliva na izid postopka odločanja. ( 17 ) Ti razmisleki morajo veljati tudi za presojo vplivov na okolje.

38.

Ker pa po uresničitvi projekta več niso na voljo vse možnosti, s čimer se omejuje učinkovita udeležba javnosti, v tem trenutku posledic neizvedene presoje vplivov na okolje ni več mogoče popolnoma odpraviti. Zato za projekt v prihodnje ni mogoče šteti, da je bil odobren ob upoštevanju obveznosti izvedbe presoje vplivov na okolje.

39.

Vendar to še ne pojasnjuje, kako je treba ravnati s posledicami postopkovne napake. V zvezi s tem so po mojem mnenju nujni praktični ukrepi, ki pa ne omogočajo zaobida Direktive o PVO.

40.

Sodišče je že poudarilo, da morajo države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3) PEU, odpraviti nezakonite posledice kršitve prava Unije. To je obveznost vsakega organa države članice v okviru njegovih pristojnosti. Zato je naloga pristojnih organov sprejeti vse potrebne splošne ali posebne ukrepe, da bi se v zvezi s projekti preučilo, ali imajo lahko pomembne vplive na okolje, in – v primeru, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen – da se njihova presoja izvede. Takšni ukrepi so na primer odvzem ali zadržanje izvajanja že izdanih soglasij z namenom izvedbe presoje vplivov zadevnega projekta na okolje v smislu Direktive o PVO. Pri tem pa je treba upoštevati meje procesne avtonomije držav članic. ( 18 )

41.

V primeru odvzema ali zadržanja izvajanja soglasja je poleg tega praviloma – kot je to podano v postopku v glavni stvari – primerno, da se najprej ustavi obratovanje spornega obrata. ( 19 ) Na podlagi člena 1(2)(c) in člena 2(1) Direktive o PVO je to soglasje pogoj za izvedbo projekta, torej tudi za njegovo obratovanje. To je poleg tega v skladu z načelom, da bi se morali izvajati preventivni ukrepi, in s previdnostnim načelom. Če bi bilo treba izvesti presojo vplivov na okolje, se namreč porajajo dvomi, ali soglasje brez izvedene presoje ustreza veljavnim standardom varstva okolja. Tveganje, da se bo obratovanje obrata ustavilo, poleg tega v postopku izdaje dovoljenja za takšne projekte spodbuja spoštovanje Direktive o PVO.

42.

Če je nasprotno odvzem ali zadržanje izvajanja soglasij izključeno, ker so že pravnomočna, morajo države članice, če vplivi na okolje niso bili predmet presoje, to upoštevati vsaj v fazi izdaje poznejšega soglasja, povezanega s projektom, in zagotoviti polni učinek te direktive, pri čemer bodo morale poskrbeti, da bo taka presoja opravljena vsaj v tej fazi. ( 20 )

43.

Varstvo legitimnih pričakovanj nosilca projekta in pravna varnost, na kar se sklicujeta VBio1 in VBio2, pa v postopkih v glavni stvari nista upoštevna.

44.

Dokler soglasje ni pravnomočno, namreč ne zagotavlja varstva legitimnih pričakovanj. Če nosilec projekt izvaja kljub vloženi tožbi zoper soglasje, nosi tveganje, da se bo pozneje izkazalo, da je soglasje nezakonito. V nasprotnem primeru tretjim osebam ne bi bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, ki se zagotavlja s členom 47 Listine o temeljnih pravicah in v okoljskih postopkih s členom 9(4) Aarhuške konvencije.

45.

Če pričakovanje nosilca projekta temelji na nacionalnih predpisih, ki so v nasprotju s pravom Unije, bi bilo zoper odgovorne nacionalne organe mogoče kvečjemu vložiti odškodninski zahtevek. ( 21 )

46.

V skladu z načelom pravne varnosti na podlagi same direktive posamezniku ne morejo biti naložene obveznosti. Na podlagi direktive posameznik lahko pridobi le pravice. Zato se posameznik ne more sklicevati na direktivo v postopku zoper državo članico, če gre za obveznost države, neposredno povezano z izvršitvijo druge obveznosti, ki je na podlagi te direktive naložena tretji osebi. Nasprotno pa zgolj zaradi negativnih učinkov na pravice tretjih oseb, tudi če so ti zanesljivo izkazani, posamezniku ni mogoče odreči možnosti, da se sklicuje na določbe direktive zoper zadevno državo članico. ( 22 )

47.

Zato je Sodišče že ugotovilo, da obveznost države članice pristojnim organom naložiti izvedbo presoje vplivov na okolje ni neposredno povezana z izpolnitvijo obveznosti, ki jo Direktiva o PVO nalaga nosilcu projekta. Ustavitev obratovanja do rezultatov te presoje je sicer posledica naknadne izpolnitve obveznosti s strani te države. Vendar ta posledica ne pomeni, da so z direktivo nosilcu projekta posredno naložene obveznosti. ( 23 )

48.

Iz navedenega izhaja, da je treba posledice neizvedene presoje vplivov na okolje naknadno odpraviti, če je to dejansko še mogoče. Izvedba zadevnega projekta, to je vzpostavitev obrata za obdelavo bioplina v postopkih v glavni stvari, za to ne more predstavljati ovire.

49.

Takšna naknadna presoja je tudi smiselna, ker lahko še vedno vsaj delno uresniči cilje Direktive o PVO, navedene v točki 25.

50.

V okviru presoje se lahko zlasti še vedno ugotovijo številni, glede na okoliščine morda celo vsi vplivi projekta na okolje. S tem predstavlja podlago za preverjanje dopustnosti projekta. Če bi se namreč izkazalo, da je projekt v nasprotju s kogentnimi zakonskimi zahtevami, bi se moral ustrezno spremeniti ali celo ustaviti. Pri tej presoji ne more biti odločilna okoliščina, da je bil projekt že izveden, ( 24 ) s čimer se preprečuje zloraba, da bi bil projekt najprej izveden brez presoje. ( 25 )

51.

Naknadna presoja je posebej pomembna tudi za morebitno diskrecijsko pravico, ki je podeljena organu, ki izdaja soglasja. Pri izvajanju diskrecijske pravice mora namreč upoštevati rezultate presoje vplivov na okolje. Zaradi tega se morajo pri naknadni presoji diskrecijske odločitve preveriti ob upoštevanju rezultatov in po potrebi spremeniti. Pri takšnem diskrecijskem odločanju pa se bodo morale upoštevati tudi temeljne pravice nosilca projekta. ( 26 )

52.

Poleg tega so s presojo vplivov zadevna javnost, pristojni organi in nosilec projekta obveščeni o teh vplivih in morebitnih tveganjih. ( 27 )

53.

Obrati za obdelavo bioplina ponazarjajo pomen takšnega obveščanja nosilca projekta. Če njihovo obratovanje, kot je to pogosto, predstavlja stransko dejavnost, odgovorne osebe praviloma ne bodo imele potrebnega znanja in izkušenj na tem področju, na podlagi česar bi bilo mogoče pričakovati, da bi lahko tudi brez izvedene presoje vplivov na okolje v okviru vsakodnevnega obratovanja obrata zmanjševale negativne vplive obrata in tveganja, ki iz njega izhajajo.

54.

Poleg tega bi se lahko vprašali, ali je mogoče odpraviti posledico, da se zaradi neizvedene presoje vplivov na okolje morebiti niso mogle prostovoljno upoštevati vse možnosti zmanjšanja negativnih vplivov pri vzpostavitvi projekta. Takšna pomoč bi bila sicer v skladu z obveznostjo odprave posledic kršitve prava Unije, vendar Direktiva o PVO na drugi strani nosilca projekta tudi v primeru pravočasne izvedbe presoje vplivov na okolje ne zavezuje, da mora projekt načrtovati čim bolj okoljsko trajnostno.

55.

Vendar Sodišču v obravnavanem postopku na zadnje vprašanje ni treba odgovoriti, ker ni indicev, da bi bilo pomembno za odločanje v sporu pred nacionalnim sodiščem.

56.

Čeprav je torej presojo vplivov na okolje dopustno izvesti naknadno po vzpostavitvi obrata, to za razliko od popolne odprave postopkovne napake ne pomeni, da je za obrat in njegove vplive izdano zakonito soglasje brez omejitev. Poleg že omenjenega tveganja ustavitve obratovanja lahko neizvedena presoja vplivov na okolje predstavlja tudi podlago za morebitne odškodninske zahtevke zoper organ, ki izdaja soglasja, in zahtevke za opustitev motenj, zlasti če ni bilo mogoče (pravočasno) uresničiti opozorilnega namena presoje. ( 28 )

57.

Sodišču zato predlagam, naj odloči:

Iz Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kot se razlaga ob upoštevanju člena 191 PDEU, izhaja obveznost, da je treba postopek preverjanja, ali je treba opraviti presojo vplivov na okolje, in morebiti dejansko presojo vplivov na okolje izvesti pred odobritvijo in uresničitvijo zadevnega projekta. Če ta obveznost ni izpolnjena, morajo pristojni organi te postopke izvesti naknadno in ukrepati v skladu z rezultati. Zaradi tega pa za projekt ni mogoče šteti, da je bil odobren ob popolnem spoštovanju Direktive 2011/92.