1.

Z nemško zakonodajo, ki velja od 1. januarja 2012, je bil uveden mehanizem spodbujanja proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov (v nadaljevanju: električna energija EEG). Natančneje, vzpostavljen je bil program podpore v korist proizvajalcev tovrstne energije, ki jim je bila prek odkupnih cen in tržnih premij zagotovljena cena, ki je bila višja od cene električne energije, ki se je prodajala na trgu.

2.

Za financiranje tega programa podpore je bil sprejeta dodatna dajatev (v nadaljevanju: dodatna dajatev EEG), ki bi jo v praksi morali plačevati končni odjemalci. Tudi prevozniki v železniškem prometu in tisti subjekti, ki porabijo velike količine električne energije (v nadaljevanju: podjetja z visoko energetsko porabo), ( 2 ) so bili načeloma zavezani za plačilo dodatne dajatve EEG. Tako se je nemški zakonodajalec odločil, da bo zanje znižal znesek te dajatve kot ukrep, ki bo prispeval k zmanjšanju njihovih stroškov in torej k ohranjanju njihove konkurenčnosti.

3.

Evropska komisija je 25. novembra 2014 sklenila, da znižanje dodatne dajatve EEG za navedena podjetja pomeni državno pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom samo, če so izpolnjeni nekateri pogoji, navedeni v členu 3 Sklepa (EU) 2015/1585 o shemi pomoči SA.33995 (2013/C) (ex 2013/NN) (ki jo je Nemčija izvajala za podporo za električno energijo iz obnovljivih virov in energetsko intenzivne uporabnike). ( 3 )

4.

Pomoči (v obliki znižanja dodatne dajatve EEG), ki niso izpolnjevale pogojev, določenih v Sklepu 2015/1585, so bile razglašene za nezdružljive z notranjim trgom. Ker se je to zgodilo v primeru nekaterih podjetij skupine Georgsmarienhütte GmbH, so nemški organi zaradi izvajanja navedenega sklepa od njih takoj zahtevali vračilo zadevnih zneskov.

5.

Nekatera od teh podjetij, ki so morala znesek pomoči vrniti, so sklep nemških organov izpodbijala pred predložitvenim sodiščem, pri čemer so trdila, da je Sklep 2015/1585 neveljaven. Nemška vlada pa je pri Splošnem sodišču zoper ta isti sklep vložila ničnostno tožbo (zadeva T‑47/15), ki jo je navedeno sodišče zavrnilo s sodbo z dne 10. maja 2016 ( 4 ).

6.

Predložitveno sodišče, ki je sprejelo argument podjetij, ki pred njim izpodbijajo Sklep 2015/1585, zastavlja vprašanje za predhodno odločanje v zvezi s presojo veljavnosti navedenega sklepa, pri čemer ta predlog za sprejetje predhodne odločbe povzroča edinstvene težave tako s postopkovnega kot z vsebinskega vidika.

7.

S postopkovnega vidika se mora Sodišče izreči o uporabi sodne prakse TWD Textilwerke Deggendorf ( 5 ) v zadevi, kot je ta, v kateri se številna podjetja nagibajo k temu, da pred nacionalnimi sodišči izpodbijajo nacionalne sklepe o vračilu pomoči, ki jih je Komisija razglasila za nezakonite.

8.

Sodišče mora razjasniti zlasti: (a) ali bo dalo prednost direktni ničnostni tožbi in razglasilo predloge za sprejetje predhodne odločbe s podobno vsebino za nedopustne ter (b) ali bo, nasprotno, dalo priložnost podjetjem, da pred nacionalnimi sodišči vložijo tožbe in navedena sodišča pozovejo, naj predložijo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi s presojo veljavnosti sklepa Komisije, s katerim je bila pomoč razglašena za nezakonito.

9.

Z vsebinskega vidika gre za še en spor v dolgotrajni sagi zadev v zvezi z državnimi pomočmi v energetskem sektorju. Znižanje dodatne dajatve EEG določenim podjetjem z visoko energetsko porabo je nekje vmes med ukrepi, analiziranimi v sodni praksi PreussenElektra ( 6 ), in tistimi, analiziranimi v sodni praksi Association Vent De Colère! in drugi ( 7 ). Sodišče mora v tem primeru razrešiti vprašanje večjega ali manjšega državnega nadzora nad sredstvi, ki jih uporabljajo zasebni operaterji, kot elementa, ki opredeljuje pojem državne pomoči.

10.

Člen 1 določa:

„Državna pomoč za podporo za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov in zemeljskega plina, vključno z mehanizmom financiranja, dodeljena na podlagi zakona Erneuerbare-Energien-Gesetz 2012 (zakon EEG iz leta 2012), ki jo je Nemčija nezakonito izvajala s kršitvijo člena 108(3) Pogodbe, je združljiva z notranjim trgom pod pogojem, da Nemčija izvede zavezo iz Priloge I.“

11.

Člen 3 določa:

„1.   Državna pomoč, ki vključuje znižanja dodatne dajatve za financiranje podpore za električno energijo iz obnovljivih virov (dodatna dajatev EEG) v letih 2013 in 2014 za energetsko intenzivne uporabnike (Besondere Ausgleichsregelung, posebno pravilo o nadomestilih) ter ki jo je Nemčija nezakonito izvajala s kršitvijo člena 108(3) Pogodbe, je združljiva z notranjim trgom, če spada v eno od štirih kategorij iz tega odstavka.

Če je bila državna pomoč dodeljena podjetju, ki spada v sektor iz Priloge 3 k Smernicam o državni pomoči za varstvo okolja in energijo za obdobje 2014–2020 (smernice iz leta 2014), je združljiva z notranjim trgom, če je podjetje plačalo vsaj 15 % dodatnih stroškov, ki jih imajo dobavitelji električne energije zaradi obveznosti nakupa energije iz obnovljivih virov in se nato prenesejo na njihove odjemalce. Če je podjetje plačalo manj kot 15 % navedenih dodatnih stroškov, je državna pomoč kljub temu združljiva, če je podjetje plačalo znesek, ki je enak vsaj 4 % njegove bruto dodane vrednosti ali, za podjetja z vsaj 20‑odstotno elektro-intenzivnostjo, vsaj 0,5 % bruto dodane vrednosti.

Če je bila državna pomoč dodeljena podjetju, ki ne spada v sektor iz Priloge 3 k smernicam iz leta 2014, vendar je bila njegova elektro-intenzivnost v letu 2012 vsaj 20‑odstotna, podjetje pa je v navedenem letu spadalo v sektor, ki je imel na ravni Unije vsaj 4‑odstotno intenzivnost trgovine, je združljiva z notranjim trgom, če je podjetje plačalo vsaj 15 % dodatnih stroškov, ki jih imajo dobavitelji električne energije zaradi obveznosti nakupa energije iz obnovljivih virov in se nato prenesejo na njihove odjemalce. Če je podjetje plačalo manj kot 15 % navedenih dodatnih stroškov, je državna pomoč kljub temu združljiva, če je podjetje plačalo znesek, ki je enak vsaj 4 % njegove bruto dodane vrednosti ali, za podjetja z vsaj 20‑odstotno elektro-intenzivnostjo, vsaj 0,5 % bruto dodane vrednosti.

Če je bila državna pomoč dodeljena podjetju, ki je bilo upravičeno do državne pomoči, združljive na podlagi drugega ali tretjega pododstavka, vendar znesek dodatne dajatve EEG, ki ga je navedeno podjetje plačalo, ni doseglo ravni iz navedenih pododstavkov, so združljivi naslednji deli pomoči:

Če je bila državna pomoč dodeljena podjetju, ki ni bilo upravičeno do državne pomoči, združljive na podlagi drugega ali tretjega pododstavka, in je podjetje plačalo manj kot 20 % dodatnih stroškov dodatne dajatve brez znižanja, so združljivi naslednji deli pomoči:

2.   Vsaka pomoč, ki ni vključena v odstavek 1, ni združljiva z notranjim trgom.“

12.

Člen 6(1) določa:

„Nemčija od upravičencev izterja nezdružljivo pomoč iz člena 3(2) na način, opisan v Prilogi III.“

13.

Člen 7 Nemčiji nalaga, da takoj in učinkovito zahteva vračilo nezdružljive pomoči, in sicer v štirih mesecih po datumu priglasitve Sklepa.

14.

Člen 40 določa:

„Bundesamt für Wirtschaft und Ausfuhrkontrolle (zvezni urad za gospodarstvo in nadzor nad izvozom) v skladu s členoma 41 in 42 odjemnemu mestu na zahtevo omeji dodatno dajatev EEG, ki jo dobavitelji električne energije prenesejo na končne odjemalce, ki so podjetja iz proizvodnega sektorja z veliko porabo električne energije ali prevozniki v železniškem prometu. Namen te omejitve je znižati stroške električne energije teh podjetij ter tako ohraniti njihovo mednarodno in intermodalno konkurenčnost, če to ne ogroža uresničitve ciljev zakona ter je omejitev združljiva z interesi vseh odjemalk in odjemalcev električne energije.“

15.

Člen 41 določa:

[…]

16.

Člen 43 določa:

[…]

17.

Podrobna pravila za dodatno dajatev EEG so določena predvsem v Verordnung zur Weiterentwicklung des bundesweiten Ausgleichsmechanismus (uredba o mehanizmu za izravnavo) z dne 17. julija 2009 ( 9 ), kakor je bla spremenjena s členom 2 Gesetz zur Änderung des Rechtsrahmens für Strom aus solarer Strahlungsenergie und zu weiteren Änderungen im Recht der erneuerbaren Energien (zakon o spremembi pravnega okvira za elektriko iz sončne energije in o dodatnih spremembah zakonodaje o obnovljivih virih) z dne 17. avgusta 2012 ( 10 ) in s Verordnung zur Ausführung der Verordnung zur Weiterentwicklung des bundesweiten Ausgleichsmechanismus (uredba o izvajanju uredbe o mehanizmu za izravnavo) z dne 22. februarja 2010 ( 11 ), kakor je bila spremenjena s Zweite Verordnung zur Änderung der Ausgleichsmechanismus-Ausführungsverordnung (druga uredba o spremembi uredbe o izvajanju uredbe o mehanizmu za izravnavo) z dne 19. februarja 2013 ( 12 ).

18.

Komisija je 18. decembra 2013 Zvezno republiko Nemčijo obvestila o svoji odločitvi, da bo začela postopek iz člena 108(2) PDEU v zvezi s podpornim ukrepom za električno energijo iz obnovljivih virov energije in znižano dodatno dajatvijo EEG za energetsko intenzivne uporabnike. ( 13 )

19.

Devet podjetij skupine Georgsmarienhütte GmbH je – vsako posebej – pri Splošnem sodišču vložilo tožbe za razglasitev ničnosti navedenega sklepa (prvotni sklep). ( 14 )

20.

Splošno sodišče je s sklepi z dne 9. junija 2015:

21.

Ta štiri podjetja skupine Georgsmarienhütte, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, ulivanjem in obdelavo jekla, pri Sodišču niso vložila pritožb zoper sklepe Splošnega sodišča z dne 9. junija 2015. Niti niso pred Splošnim sodiščem vložila ničnostnih tožb zoper Sklep 2015/1585, tako kot so to storila ostala podjetja, ki so bila v istem položaju, ( 18 ) in nemška vlada. ( 19 )

22.

Postopkovna strategija štirih podjetij skupine Georgsmarienhütte je bila, da pred nemškimi sodišči izpodbijajo (nacionalne) upravne akte, s katerimi jim je bilo na podlagi Sklepa 2015/1585 naloženo vračilo pomoči, ki so se štele za nezakonite.

23.

V letih 2012 in 2013 se je z upravnimi odločbami, naslovljenimi na ta štiri podjetja, odobrilo znižanje dodatne dajatve EEG, ker ta podjetja opravljajo energetsko intenzivne dejavnosti. Te odločbe so bile delno retroaktivno razveljavljene z odločbami z dne 25. novembra 2014 (to pomeni na isti dan, ko je bil sprejet Sklep 2015/1585), hkrati pa so nemški organi od podjetij zahtevali vračilo tistega dela pomoči, ki ga je Komisija štela za nezakonitega. ( 20 )

24.

Tožeče stranke v sporu o glavni stvari so pred Bundesamt für Wirtschaft und Ausfuhrkontrolle (zvezni urad za gospodarstvo in nadzor nad izvozom, v nadaljevanju: BAFA) izpodbijale odločbe o delni razveljavitvi. Ker na svoj ugovor niso dobile izrecnega odgovora, so 26. marca 2015 vložile tožbo pri Verwaltungsgericht Frankfurt am Main (upravno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija), to sodišče pa je zastavilo spodnje vprašanje za predhodno odločanje glede presoje veljavnosti:

„Ali je sklep Evropske komisije z dne 25. novembra 2014 (Sklep Komisije z dne 25. novembra 2014 o shemi pomoči SA.33995 (2013/C) (ex 2013/NN) (ki jo je Nemčija izvajala za podporo za električno energijo iz obnovljivih virov in energetsko intenzivne uporabnike), C(2014) 8786 final)) v nasprotju s Pogodbo o delovanju Evropske unije, ker Komisija v njem opredeljuje omejitev dodatne dajatve EEG kot pomoč v smislu člena 107 PDEU?“

25.

Pisna stališča so predložili podjetja skupine Georgsmarienhütte, nemška vlada in Komisija, ki so se tudi udeležili obravnave 5. decembra 2017. Zadeva je bila dodeljena velikemu senatu Sodišča.

26.

Komisija trdi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten iz dveh razlogov:

27.

Nemška vlada in podjetja skupine Georgsmarienhütte tema razlogoma, ki ju je navedla Komisija, nasprotujejo in menijo ravno nasprotno, in sicer da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

28.

„Izjema TWD“ omejuje možnosti, da bi stranke v postopku pritiskale na nacionalna sodišča, naj prek postopka za sprejetje predhodne odločbe izpodbijajo veljavnost aktov Unije. Preden preučim, ali ta izjema velja za to zadevo, menim, da je treba temeljito analizirati njene bistvene značilnosti.

29.

Vsaka oseba lahko v okviru tožbe pred sodiščem države članice temu sodišču predlaga, naj se obrne na Sodišče, zato da se to v okviru predhodnega odločanja izreče o „veljavnosti aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije“, če so bili ti podlaga za odločitve nacionalnih organov, ki so predmet navedene tožbe.

30.

Sprožitev postopka za predhodno odločanje je izključna pravica nacionalnega sodišča, ( 22 ) ki lahko razglasi veljavnost akta Unije, ne pa njegove neveljavnosti. ( 23 )

31.

Sodišče je v sodbi TWD odločilo, da „[…] pravna varnost zahteva izključitev možnosti upravičenca do pomoči – ki je predmet odločbe Komisije, sprejete na podlagi člena 93 Pogodbe – ki bi lahko to odločbo izpodbijal, vendar je čakal na iztek imperativnega roka, v zvezi s tem določenega v členu 173, tretji odstavek, Pogodbe, da bi odločbo izpodbijal pred nacionalnim sodiščem s tožbo, usmerjeno proti ukrepom za izvršitev te odločbe, ki so jih sprejeli nacionalni organi“. ( 24 )

32.

Od leta 1994 je Sodišče vedno znova potrdilo veljavnost sodne prakse TWD. Nazadnje jo je potrdilo in omejilo v sodbi A in drugi, ki jo je izdal veliki senat ( 25 ) in ki v kateri je bistvu ponovljena sodna praksa Sodišča iz prejšnjih zadev.

33.

Sodna praksa TWD torej zaradi zagotavljanja pravne varnosti omejuje možnost izpodbijanja zakonitosti aktov Unije, ki imajo pravne učinke. ( 26 ) Ta ista omejitev velja za države članice. ( 27 ) S tem se ne zapre možnost izpodbijanja aktov Unije, temveč se izvajanje te pravice preusmeri na njeno lastno pot: tisti, ki jih je nedvomno upravičen izpodbijati, jih mora izpodbijati v predvidenem roku (načeloma v dveh mesecih) in pred organom, ki je pristojen za razglasitev ničnosti teh aktov (Splošno sodišče). ( 28 )

34.

Domet sodne prakse TWD je torej omejen na primere, v katerih bi bila ničnostna tožba posameznika očitno dopustna pred Splošnim sodiščem. Ta okoliščina je bila do zdaj podana le v redkih primerih, ( 29 ) nedvomno zaradi omejitev, ki jih člen 263 PDEU ( 30 ) nalaga procesnemu upravičenju posameznikov ( 31 ) za vložitev ničnostnih tožb pred Splošnih sodiščem. Če procesno upravičenje tožečih strank ni jasno, očitno in nedvoumno, Sodišče izjeme TWD ne uporabi. ( 32 )

35.

Prav tako želim poudariti, da je Sodišče v sodbi Banco Privado Português in Massa Insolvente do Banco Privado Português, ( 33 ) zavrnilo sklicevanje na to, kar bi bilo mogoče opredeliti kot obratno izjemo TWD. V navedeni zadevi portugalska država ni vložila ničnostne tožbe pred Splošnim sodiščem zoper Sklep 2011/346/EU ( 34 ), sta ga pa (neuspešno) ( 35 ) izpodbijali dve zasebni banki, vendar se je nato pred tem sodiščem v okviru vprašanja za predhodno odločanje, ki je bilo zastavljeno v nacionalnem sporu, sklicevala na pravnomočnost tega sklepa in na izjemo TWD. ( 36 )

36.

Izjema TWD nacionalnim sodiščem ne preprečuje, da kadar koli v okviru predhodnega odločanja, po uradni dolžnosti ali na predlog drugih strank (ki nimajo očitnega procesnega upravičenja za vložitev ničnostne tožbe), izrazijo dvome o veljavnosti akta Unije. ( 37 ) Logika, ki stoji za izjemo, je preprečiti zlorabo pravnih sredstev, ki jih strankam v sporu daje na voljo pravo Unije.

37.

Naj ponovim, če se sodna praksa TWD razume tako, to nacionalnemu sodišču ne preprečuje, da postavi vprašanja za predhodno odločanje, če samo dvomi o veljavnosti akta Unije, o nacionalnih izvedbenih ukrepih katerega mora odločiti. ( 38 ) Ni potrebno, da izjema TWD ovira običajni mehanizem sodelovanja med nacionalnim sodiščem in Sodiščem prek predhodnega odločanja.

38.

Skratka, izjema TWD zahteva: (i) akt Unije; (ii) neobstoj ničnostne tožbe; (iii) očitno in nedvomno procesno upravičenje posameznika, da zahteva ničnost akta Unije pred Splošnim sodiščem; in (iv) nacionalne izvedbene ukrepe, zoper katere je bila vložena nacionalna tožba, s katero se uveljavlja neveljavnost akta Unije.

39.

Menim, da je tako oblikovana izjema TWD kljub kritikam, ki jih je bila deležna, ( 39 ) smiselna, in ne vidim razlogov, zakaj bi Sodišču predlagal, naj jo opusti. Nasprotno, menim, da gre za sodno prakso, v kateri načelo stare decisis izrazi ves svoj potencial.

40.

Izjema TWD ima po mojem mnenju dva hkratna namena:

41.

V primeru direktne tožbe se po izmenjavi procesnih pisanj med tožečo stranko in organi, uradi ali agencijami oziroma institucijami Unije, ki so avtorji akta, začne kontradiktorni postopek pred Splošnim sodiščem s številnimi možnostmi sprejetja pripravljalnih ukrepov. Ta mehanizem omogoča, da se z dokaznimi sredstvi natančno ugotovijo dejstva, poleg tega pa omogoča intervencijo drugih strank kot intervenientk (na primer, konkurenčna podjetja, ki niso bila upravičena do pomoči). ( 42 )

42.

V sporih o državnih pomočeh, ki so vedno dejansko in tehnično zelo zapleteni, se prednosti ničnostne tožbe zdijo še toliko očitnejše. ( 43 ) V teh sporih se pokaže celotno bistvo logike izjeme TWD (ki je bila z razlogom opredeljena v zadevi o državnih pomočeh), in sicer prisiliti posameznika z očitnim procesnim upravičenjem, da uporabi tovrstno tožbo. Stranke tako uživajo dodatno jamstvo dvostopenjskega postopka, saj je mogoče zoper sodbo Splošnega sodišča vložiti pritožbo pri Sodišču.

43.

Upam si tudi trditi, da lahko na tem posebnem področju državnih pomoči (in na drugih podobnih področjih, ki jih omenja Komisija v svojem stališču), ( 44 ) predlog za sprejetje predhodne odločbe povzroči več težav, kot jih skuša rešiti. Ko je treba presojati veljavnost posameznega sklepa (ne toliko predpisov splošnega pomena), katerega preučitev zahteva zapleteno analizo dejstev in dokazov z neizogibnimi tehničnimi elementi, se izkaže, da nacionalni postopek ne zadostuje, da bi nacionalno sodišče brez institucije, ki je avtorica akta Unije, „dovolj natančno“ opisalo ugotovitve iz te analize pred vložitvijo predloga za sprejetje predhodne odločbe. ( 45 )

44.

Odgovor na to bi lahko bil, da je te pomanjkljivosti mogoče odpraviti med postopkom predhodnega odločanja Sodišča. Nedvomno je to res, vendar se s tem funkcija Sodišča spremeni v funkcijo, ki je bila glede na sodni ustroj Unije podeljena Splošnemu sodišču. Kot pravilno opozarja Komisija, naj bi bilo Splošno sodišče ustanovljeno z namenom, da „bo ustanovitev dodatnega sodišča izboljšala sodno varstvo interesov posameznika v postopkih, ki zahtevajo natančno preučitev zapletenih dejstev“. Poleg tega naj bi se s to ustanovitvijo „Sodišču [omogočilo], da osredotoči svoje dejavnosti na temeljno nalogo zagotavljanja enotne razlage prava Skupnosti“. ( 46 )

45.

Kritike sodne prakse TWD, ki poudarjajo pravico posameznikov do učinkovitega sodnega varstva, se mi s tega vidika ne zdijo prepričljive. Posamezniki v resnici nimajo pravice, na podlagi katere bi moralo nacionalno sodišče postaviti vprašanje za predhodno odločanje, imajo pa pravico – ponovno, če imajo nesporno procesno upravičenje – izpodbijati akt Unije pred Splošnim sodiščem, to je pred naravnim sodiščem, ki jim zagotavlja to varstvo.

46.

Prav tako se ne strinjam, da morajo biti stranke svobodne pri izbiri njim ljubše postopkovne strategije, tako da lahko v roku iz člena 263 PDEU izbirajo med: (a) vložitvijo ničnostne tožbe pri Splošnem sodišču in (b) sklicevanjem na neveljavnost akta pred nacionalnimi sodišči, katerim predlagajo, naj Sodišču postavijo vprašanje za predhodno odločanje.

47.

Menim, da ta svoboda izbiranja sodišča ni niti zaželena niti ne spoštuje prednosti ničnostne tožbe kot primernega sredstva, določenega v členu 263 PDEU, da se presoja veljavnost aktov Unije, ki jih izpodbijajo tožeče stranke z očitnim procesnim upravičenjem. Ta možnost bi spodbujala naraščanje števila položajev, ki so postopkovno zapleteni (kot je ta v tej zadevi) in ki bi izkrivljali delovanje sistema tožb, predvidenega s pravom Unije. ( 47 )

48.

Namen izjeme TWD ni samo preprečiti izogibanje roku za vložitev ničnostnih tožb. Naj ponovim, njen namen je tudi ničnostni tožbi dati prednost pred postopkom predhodnega odločanja kot redni poti, po kateri se izpodbijajo akti Unije, medtem ko ima posameznik, abstraktno gledano, možnost uporabiti obe poti.

49.

S tega vidika trenutek, ko posameznik kot alternativo ničnostni tožbi vloži tožbo pri nacionalnih sodiščih, ki jim predlaga vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe, ni edini pomemben dejavnik. V zadevah TWD in Nachi Europe ( 48 ) so tožeče stranke uporabile sodno pot pred nacionalnimi sodišči, potem ko se je iztekel rok za vložitev ničnostne tožbe, kar je običajen pogoj za uporabo sodne prakse TWD. Vendar mora to po mojem mnenju veljati tudi, če posameznik uporabi sodno pot pred nacionalnimi sodišči in posredno izpodbija veljavnost akta Unije, medtem ko še teče rok, v katerem bi lahko vložil ničnostno tožbo pri Splošnem sodišču za izpodbijanje navedenega akta.

50.

Ne bi bilo logično, da bi bila izjema TWD odvisna od tega, kdaj bi posamezniki z očitnim procesnim upravičenjem želeli iti po sodni poti pred nacionalnimi sodišči, oziroma od večje ali manjše hitrosti upravnega odločanja nacionalnih organov pri sprejemanju odločitev o izvajanju akta Unije. Nasprotno, odločilno je to, da ti posamezniki niso vložili tožbe pri Splošnem sodišču, pri čemer so vedeli, da je to sodišče, na katero bi se v skladu s členom 263 PDEU morali obrniti.

51.

Skupina Georgsmarienhütte in ostala tri podjetja so pred predložitvenim sodiščem izpodbijali odločbe BAFA z dne 3. decembra 2014 (v katerih se je od njih zahtevalo vračilo pomoči), čeprav navedeni organ o njihovem ugovoru še ni odločil. Izkoristili so postopkovne možnosti, ki jim jih ponuja njihov pravni red, da se odzovejo na molk organa, in tako rekoč predčasno, 26. marca 2015, vložili tožbo, v kateri so se sklicevali na neveljavnost Sklepa 2015/1585. Kot je bilo že pojasnjeno, zoper ta sklep niso vložili ničnostne tožbe, čeprav so pred tem pri Splošnem sodišču izpodbijali odločitev o začetku postopka v zvezi z državno pomočjo (ki je očitno predhodna faza končnega sklepa).

52.

Zaradi tega zaporedja dejanj (in opustitev) je treba pozornost usmeriti na dva dejavnika: (a) procesno upravičenje navedenih podjetij in (b) učinek roka za izpodbijanje Sklepa 2015/1585 pri Splošnem sodišču.

53.

Ali imajo skupina Georgsmarienhütte in ostala tri podjetja očitno procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe zoper Sklep 2015/1585?

54.

Sklep 2015/1585 je v skladu z njegovim členom 10 naslovljen na Zvezno republiko Nemčijo. V skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU lahko fizična ali pravna oseba vloži ničnostno tožbo zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, če se nanjo neposredno in posamično nanaša. Zato je treba razjasniti, ali to velja za tožeča podjetja.

55.

Prvič, Sklep 2015/1585 se neposredno nanaša na tožeča podjetja v sporu o glavni stvari, če ima navedeni sklep v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ( 49 ) neposredne učinke na njihov pravni položaj in njegovemu naslovniku (Nemčiji) ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je njegovo izvajanje samodejno in ne zahteva nobenega vmesnega predpisa.

56.

Člena 6 in 7 Sklepa 2015/1585 torej Nemčiji nalagata obveznost, da zahteva vračilo dela neplačane dodatne dajatve EEG, ki je opredeljena kot nezakonita pomoč, kakor sem ravnokar pojasnil. Ti dve določbi določata metodo vračila (z napotilom na Prilogo III), obresti in način izračuna ter zavezujeta Nemčijo k takojšnjemu in popolnemu vračilu v štirih mesecih po datumu priglasitve tega sklepa. Nemčija nima nobene diskrecijske pravice, Sklep 2015/1585 pa učinkuje na podjetja že samo s tem, da ga uporabijo nacionalni organi.

57.

Drugič, ugotoviti je treba, ali se Sklep 2015/1585 posamično nanaša na navedena podjetja v smislu sodne prakse Sodišča, v skladu s katero

58.

Podjetje v primeru državnih pomoči praviloma ne more izpodbijati odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorsko shemo pomoči, če ga ta odločba zadeva samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa morebitnega upravičenca do navedene sheme. ( 52 ) Vendar Sodišče meni, da:

59.

Štiri podjetja, ki so tožeče stranke v sporu o glavni stvari, kot posamezni upravičenci do znižanja dodatne dajatve EEG, ki jim ga je priznal BAFA, so morala vrniti znesek teh znižanj, potem ko so bila s Sklepom 2015/1585 razglašena za delno nezakonita kot državna pomoč in je bilo odrejeno njihovo vračilo (v skladu s členoma 6 in 7 navedenega sklepa). Nemški organi so na podlagi Sklepa 2015/1585 z veliko skrbnostjo sprejeli ustrezne ukrepe za vračilo. Navedeni sklep se je torej posamično nanašal na navedena štiri podjetja v zgoraj opisanem smislu, zaradi česar so očitno pridobila procesno upravičenje za izpodbijanje tega sklepa pred Splošnim sodiščem.

60.

Ta podjetja o tem nikakor niso mogla dvomiti, kar je dokazano s tem, da so pravočasno vložila ničnostne tožbe zoper sklep Komisije, s katerim je ta začela postopek za preverjanje zakonitosti pomoči. Poleg tega so skušala razširiti prvotne tožbe, tako da bi obsegale še izpodbijanje dokončnega Sklepa Komisije, ( 54 ) ko bi bil ta sprejet. Paradoksalno pa potem zoper navedeni Sklep 2015/1585 niso vložila ničnostne tožbe, kot jim je predlagalo Splošno sodišče. ( 55 ) Ostala podjetja z visoko porabo energije, ki so bila v podobnem položaju, pa so vložila ničnostne tožbe, o katerih Splošno sodišče še ni odločilo, saj čaka na dokončno odločitev v pilotni zadevi Nemčija/Komisija.

61.

V teh okoliščinah menim, da je treba izjemo TWD uporabiti glede štirih podjetij, ki pri Splošnem sodišču niso vložila ničnostne tožbe zoper Sklep 2015/1585, čeprav so imela jasno in očitno upravičenje, da to storijo.

62.

Na obravnavi se je izkazalo, da je bilo „celotno in dokončno besedilo“ Sklepa 2015/1585 dano tožečim podjetjem na voljo 6. januarja 2015 med postopkom, ki je tekel pred Splošnim sodiščem zoper začetek postopka v zvezi z državnimi pomočmi. ( 56 )

63.

Glede na to, da objava Sklepa 2015/1985 (precej pozna glede na datum njegovega sprejetja) ni bila pogoj za njegovo veljavnost, tako da je zadostovalo, da so podjetja, na katera se je neposredno in posamično nanašal, dokazano vedela zanj, kot se je zgodilo v tem primeru, je začel rok za njegovo izpodbijanje glede na podatek, potrjen na obravnavi, v primeru teh podjetij teči 6. januarja 2015. ( 57 )

64.

Izhajajoč iz te domneve, so navedena podjetja zamudila prekluzivni rok dveh mesecev iz člena 263 PDEU (poleg desetih dni zaradi oddaljenosti), ( 58 ) ko so 26. marca 2015 vložila tožbo pri predložitvenem sodišču. Ker se je ta rok iztekel, niso mogla „obiti pravnomočnosti, ki jo je [v razmerju do njih]“ ( 59 ) pridobil Sklep 2015/1585, s tožbo, vloženo pri nacionalnih sodiščih za izpodbijanje veljavnosti navedenega sklepa.

65.

Tudi če se navedeni rok ne bi zamudil, bi v skladu z zgoraj navedenimi ugotovitvami izjema TWD vseeno veljala. Omenil sem že, kako so nemški organi ukrepali izjemno hitro, ko so še isti dan, ko je bil sprejet Sklep, in sicer 25. novembra 2014, sprejeli nacionalne ukrepe za vračilo pomoči. Ne zdi se mi preveč logično, da bi se izjema TWD uporabila za ta podjetja, če bi šla na nemška sodišča dva meseca po tem, ko so dokazano vedela za Sklep 2015/1585, ne pa, če bi ob upoštevanju hitrega ukrepanja nacionalnih upravnih organov vložila tožbo pri teh sodiščih, preden bi se ta rok iztekel.

66.

Če povzamem, menim, da se za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe uporabi sodna praksa iz sodbe TWD, zaradi česar menim, da je ta predlog nedopusten.

67.

Komisija v podporo svojemu drugemu ugovoru nedopustnosti navaja sodno prakso Adiamix. ( 60 ) Meni, da predložitveno sodišče ni samostojno preučilo niti pojasnilo razlogov, iz katerih dvomi o veljavnosti Sklepa 2015/1585, saj je samo napotilo na razlogovanje tožečih strank.

68.

Po mnenju Sodišča je „[p]omembno […], da nacionalno sodišče navede predvsem natančne razloge, iz katerih ni bilo prepričano o veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in izpostavi razloge za neveljavnost, za katere posledično meni, da se jih lahko upošteva (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 21. marca 2000, Greenpeace France in drugi, C‑6/99, EU:C:2000:148, točka 55, in sklep z dne 18. aprila 2013, Adiamix, C‑368/12, EU:C:2013:257, točka 22). Takšna zahteva izhaja tudi iz člena 94(c) Poslovnika Sodišča“. ( 61 )

69.

Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso podatki, posredovani v predložitvenih odločbah, Sodišču ne omogočajo samo dati koristnih odgovorov, ampak tudi dajejo vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam možnost, da v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije predstavijo svoja stališča. Zato je Sodišče dolžno skrbeti za uresničevanje te možnosti ob upoštevanju dejstva, da se na podlagi tega člena zadevnim strankam vročijo le predložitvene odločbe s priloženim prevodom v uradni jezik vsake države članice, ne pa nacionalni spis, ki ga je Sodišču poslalo predložitveno sodišče. ( 62 ) Zato dejstvo, da se nacionalno sodišče sklicuje na stališča strank v sporu o glavni stvari, ki se lahko razlikujejo glede na njihove interese, vladam, institucijam Unije in ostalim zainteresiranim strankam ne zagotavlja predstavitve ustreznih stališč v postopkih predhodnega odločanja. ( 63 )

70.

V tej zadevi predložitveno sodišče ne izraža lastnih dvomov o veljavnosti Sklepa 2015/1985, temveč v zvezi s tem navaja le to:

„Tožeče stranke v tem postopku izražajo dvome v zvezi s tem, kako Komisija razlaga pravo Unije (člena 197 PDEU in 108 PDEU) […].

Sodišče za podrobno argumentacijo tožečih strank in zaradi izognitve ponavljanju napotuje na pojasnila v tožbi z dne 26. marca 2015 […].

Tožeče stranke so glede tega podale utemeljene dvome, kar zadostuje za predložitev vprašanja za predhodno odločanje v zvezi s tem Sodišču […].

Zato ni pogoj za to predložitveno odločbo, da se sodišče strinja z dvomi, ki so jih v zvezi s tem, kako Komisija razlaga člena 107 PDEU in 108 PDEU, podale tožeče stranke. Sodišče vsekakor meni, da so dvomi, ki so jih v zvezi s Sklepom Komisije podale [tožeče stranke], pomembni.“ ( 64 )

71.

Po branju tega odlomka iz predložitvene odločbe menim, da bi stroga uporaba sodne prakse, povzete v predhodnih točkah, pripeljala do ugotovitve, da predlog za sprejetje predhodne odločbe glede na nezadostnost lastne obrazložitve ni dopusten.

72.

Vendar priznam, da je Sodišče ob drugih priložnostih pri uporabi te sodne prakse izkazalo določeno prožnost glede na to, da mehanizem predhodnega odločanja temelji na ideji sodnega sodelovanja. S tega vidika bi bilo mogoče ugovor nedopustnosti zavrniti, glede na to, da so v predložitveni odločbi kot dvomi povzeti argumenti strank glede neveljavnosti Sklepa 2015/1585.

73.

Če bi Sodišče menilo, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe treba sprejeti, bom podredno analiziral, ali je Sklep 2015/1585 neveljaven, ker je v njem omejitev dodatne dajatve EEG opredeljena kot državna pomoč v smislu člena 107 PDEU.

74.

Odstavek 1 navedenega člena določa, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

75.

Zahteve, ki morajo biti izpolnjene, zato da se ugotovi nezdružljivost pomoči, so torej štiri: (a) mora iti za državno intervencijo ali intervencijo iz državnih sredstev; (b) ta intervencija lahko prizadene trgovino med državami članicami, (c) upravičencu mora dati selektivno prednost in (d) mora izkrivljati ali bi lahko izkrivljala konkurenco. ( 65 )

76.

Zdi se, da ni sporno, da omejitev dodatne dajatve EEG v korist podjetij z visoko porabo energije izpolnjuje drugo (lahko prizadene trgovino med državami članicami) in četrto zahtevo (mora izkrivljati ali bi lahko izkrivljala konkurenco). Nasprotno, sporni sta drugi dve zahtevi, zaradi česar je treba pojasniti, ali gre pri navedenem znižanju za selektivno prednost v korist upravičenih podjetij, predvsem pa je treba ugotoviti, ali je ukrep mogoče pripisati državi in ali gre za uporabo državnih sredstev.

77.

Ker predložitveno sodišče ni predstavilo svojih premislekov o nekaterih ključnih vprašanjih, o katerih se razpravlja (zlasti o funkcijah kontrole in nadzora nemških organov nad upravljanjem sredstev, ki izvirajo iz dodatne dajatve EEG), se je treba držati tega, kar je v zvezi s tem navedeno v Sklepu 2015/1585, razen če se očitno izkaže, da je Komisija z izdajo tega sklepa storila napako.

78.

Prednost v okoliščinah, ki so tu pomembne, je gospodarska prednost, ki je podjetje v običajnih tržnih pogojih, tj. brez posredovanja države, ne bi moglo pridobiti. ( 66 ) Za prednost gre, če se finančni položaj podjetja izboljša kot neposreden rezultat državnega ukrepa, ne pa delovanja svobodnega trga.

79.

Pojem državne pomoči zajema tako pozitivne prednosti (na primer subvencijo) kot tudi državne ukrepe, ki razbremenijo ali oprostijo podjetje nekaterih obveznosti, ki običajno bremenijo njegov proračun. ( 67 )

80.

Menim, da nemški organi z znižanjem dodatne dajatve EEG, ki bi jo morala plačati podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivne dejavnosti, tem podjetjem dajo nesporno prednost v finančnem smislu, saj sistemskim operaterjem prenosnih omrežij in ponudnikom električne energije preprečujejo, da si izterjajo dodatne stroške porabljene električne energije EEG, ki bi jih ta podjetja sicer morala plačati.

81.

Člen 40 zakona EEG iz leta 2012 določa omejitev zneska dodatne dajatve EEG, ki ga lahko dobavitelji električne energije prenesejo na energetsko intenzivne uporabnike: BAFA na podlagi zahteve izda upravni akt, s katerim se dobavitelju električne energije prepove, da dodatno dajatev EEG v celoti prenese na končnega odjemalca, kadar je končni odjemalec podjetje z visoko porabo energije. Člen 41 zakona EEG iz leta 2012 znižanje pogojuje s tem, da navedena podjetja izpolnjujejo določene pogoje, ki so v glavnem vezani na količino energije, ki jo ta podjetja porabijo.

82.

Nemška vlada priznava, da je namen odstopanja od teh členov omejiti ekonomsko preobremenitev podjetij z visoko porabo energije, ki izhaja iz podpore proizvodnji električne energije EEG. S tem odstopanjem se torej skuša zmanjšati eden od stroškov, ki običajno bremenijo proračun navedenih podjetij.

83.

Tožeče stranke in nemška vlada kljub vsemu trdijo, da omejitev dodatne dajatve EEG ne daje toliko prednosti podjetjem z visoko porabo energije, kot pa izravnava podrejen konkurenčni položaj v razmerju do podjetij iz drugih držav članic.

84.

Ta argument ne preprečuje, da bi se ukrep opredelil kot prednost, pa čeprav zgolj zato, ker nasprotuje sodni praksi Sodišča: to, da država poskuša z enostranskimi ukrepi pogoje konkurence v nekem gospodarskem sektorju približati tistim v drugi državi članici, tem ukrepom ne more odvzeti narave državnih pomoči. ( 68 )

85.

Poleg tega je Komisija predložila podatke, ( 69 ) ki izpodbijajo dejansko predpostavko, na kateri temelji ta argument: cene elektrike, ki jih morajo ta podjetja plačevati v Nemčiji, kljub dodatni dajatvi EEG očitno niso višje od povprečja v državah Unije. Domnevni podrejen konkurenčni položaj navedenih podjetij naj torej ne bi bil dokazan.

86.

Tožeče stranke prav tako trdijo, da bi bilo treba med „običajne tržne pogoje“ šteti pogoje, ki obstajajo, kadar ni nobene dodatne dajatve EEG, ne pa pogoje, ki se ustvarijo z uvedbo te dajatve. Če je tako, ne bi več imele prednosti v obliki znižanja dodatne dajatve EEG, saj ne bi bilo dodatne dajatve EEG, ki bi jo bilo mogoče omejiti.

87.

Ta trditev me prav tako ne prepriča. Dodatna dajatev EEG je mehanizem, ki nalaga stroške vsem udeležencem v nemškem sistemu električne energije, tako da je treba med običajne tržne pogoje – zato da se razjasni, ali gre za prednost – vključiti tudi pogoje, ki izhajajo iz uvedbe dodatne dajatve EEG. Znižanje tega stroška podjetjem z visoko porabo energije pomeni posebno ureditev, ki jim daje posebno prednost, saj zniža ceno, ki bi jo sicer morala plačati za porabljeno elektriko.

88.

Da bi šlo za državno pomoč, je poleg tega nujno, da je prednost, podeljena podjetjem, selektivna. Tožeče stranke trdijo, da omejitev dodatne dajatve nima te značilnosti, vsaj kar zadeva njih, saj je objektivno utemeljena in nujna za varstvo temeljnih pravic.

89.

Glede na sodno prakso Sodišča ( 70 ) ne vzdrži niti ta argument. Strinjam se s Komisijo, da je omejitev dodatne dajatve EEG selektivna, saj daje prednost samo nekaterim podjetjem, ki porabijo precejšnje količine energije v proizvodnem sektorju.

90.

Selektivnost prednosti je mogoče veliko preprosteje pojasniti pri pozitivnih ukrepih, ki so v korist enemu ali več poimensko identificiranim podjetjem. Jo je pa veliko težje opredeliti, če države članice sprejmejo pravila, ki veljajo za tiste, ki izpolnjujejo nekatere pogoje in katerih finančna bremena se zmanjšajo kot posledica teh pravil. Omejitev dodatne dajatve EEG za podjetja z visoko porabo energije spada v ta (drugi) primer.

91.

V teh primerih se selektivnost običajno analizira v treh korakih:

92.

V shemi, na kateri temelji zakon EEG iz leta 2012, je splošna ureditev, da morajo dodatno dajatev EEG plačati vsi odjemniki električne energije (v resnici zakon določa le možnost, da se jim navedena dodatna dajatev naloži, dejansko pa se to zgodi brez izjeme).

93.

Znižanje dodatne dajatve EEG nekaterim družbam v proizvodnem sektorju, kot so tožeče stranke, je izjema od te splošne ureditve, ki je v korist samo njim, ne pa podjetjem, ki so odjemalci energije v drugih proizvodnih sektorjih. Omejitev dodatne dajatve EEG za ta podjetja z visoko porabo energije je torej selektivna.

94.

Tožeče stranke trdijo, da znižana dodatna dajatev EEG, ki jo morajo plačati, prispeva k varstvu podnebja in okolja ter k trajnostnemu razvoju in jamstvu oskrbe z energijo. Vendar bi se o teh razlogih v splošnem interesu lahko govorilo le v okviru splošne ureditve dodatne dajatve EEG, ne pa v okviru njenega znižanja za določeno kategorijo industrijskih subjektov. Poleg tega bi se zgodilo, da bi se s tem, da bi bili ti subjekti (delno) oproščeni splošne obremenitve z dodatno dajatvijo EEG, hkrati spodbujala večja poraba energije s strani te kategorije gospodarskih subjektov in bi se zmanjšali prihodki, ki so na voljo za financiranje obnovljivih virov energije. To torej ni razlog, ki bi v skladu s sodno prakso Sodišča utemeljil izjemo. ( 72 )

95.

Ukrepa prav tako ne podpira domnevno varstvo temeljnih pravic, na katero se sklicujejo tožeča podjetja. Ta menijo, da bi plačilo dodatne dajatve EEG v celoti pomenilo tako povečanje njihovih proizvodnih stroškov, ki bi jim preprečevalo razvoj njihovih gospodarskih dejavnosti, s čimer bi se kršil člen 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja svobodo gospodarske pobude.

96.

Poleg tega, da ni razlog v splošnem interesu niti ni neločljivo povezan s splošno ureditvijo dodatne dajatve EEG, niso niti podjetja niti nemška vlada predložili natančnih podatkov, ki bi utemeljili, da bi plačilo navedene dodatne dajatve v okoliščinah, določenih s Sklepom 2015/1585, ogrozilo obstoj tej podjetij. To, da ni dokazov, zadostuje, da se ovrže zadevna trditev, ne da bi se bilo treba spustiti v presojo razmerja med svobodo gospodarske pobude in vsebino ukrepov sektorske ureditve.

97.

Nazadnje se ne sme pozabiti, da je Evropska komisija v Sklepu 2015/1585 sprejela, da bi bilo mogoče dovoliti pomoč iz zakona EEG iz leta 2012 (in sicer znižanje stroškov, ki izhajajo iz podpore EEG), če so izpolnjena „merila za upravičenost iz točk 185, 186 in 187 smernic iz leta 2014“ ( 73 ) in bi bilo to znižanje „sorazmerno v skladu z merili iz točk 188 in 189 smernic iz leta 2014“. ( 74 )

98.

S tem je priznano, da če dodatna dajatev EEG dejansko ogroža konkurenčni položaj podjetij, ki so intenzivni uporabniki električne energije, bi bila v mejah, določenih s smernicami iz leta 2014, združljiva z notranjim trgom. Torej ne gre za absolutno prepoved znižanja tega stroška, temveč za prepoved znižanja preko meje, ko jo dovoljujejo navedene smernice. V postopku predhodnega odločanja ni bilo dokazano, da pogoji, določeni s Sklepom 2015/1585, tega merila ne izpolnjujejo.

99.

Nazadnje, znižanje dodatne dajatve, določeno z zakonom EEG iz leta 2012, daje selektivno prednost podjetjem, za katera velja ta izjema, v primerjavi s splošno ureditvijo, ki velja za ostale odjemalce.

100.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se selektivna prednost, zato da jo je mogoče opredeliti kot „pomoč“ v smislu člena 107(1) PDEU, prvič, nujno podeli neposredno ali posredno iz državnih sredstev in, drugič, da jo je mogoče pripisati državi. ( 75 ) Gre za dva kumulativna pogoja, ( 76 ) ki se vendarle vedno obravnavata skupaj, ko se ukrep presoja v skladu z navedeno določbo.

101.

Tožeča podjetja in nemška vlada menijo, če povzamem, da omejitve dodatne dajatve EEG, do katere so ta podjetja upravičena, ni mogoče pripisati državi niti ne pomeni, da gre za intervencijo iz državnih sredstev.

102.

Pri presoji, ali je ukrep mogoče pripisati državi, je treba v skladu s sodno prakso Sodišča najprej preučiti, ali so javni organi posredovali pri njegovem sprejetju. Do tega očitno pride, če so bile selektivne prednosti za neko kategorijo podjetij uvedene z zakonom. ( 77 )

103.

Tako dodatna dajatev EEG kot njeno znižanje v korist določenih podjetij z visoko porabo energije iz proizvodnega sektorja sta bila uvedena z zakonom EEG iz leta 2012 (členi od 40 do 44). Družbe za dobavo elektrike ne priznajo znižanja tem podjetjem same od sebe, temveč je to znižanje posledica zakonov in drugih predpisov, ki jih je sprejela Nemčija in v katerih je to področje pravno urejeno. Menim, da zato ni sporno, da je podelitev te prednosti mogoče pripisati navedeni državi.

104.

Poleg tega, da je ukrep mogoče pripisati državi, mora pri ukrepu iti za prenos državnih sredstev v korist upravičenih podjetij.

105.

Sodišče je pojem „državna sredstva“ razlagalo široko in zajema ne samo sredstva iz javnega sektorja v ozkem smislu, temveč v nekaterih okoliščinah tudi nekatera sredstva zasebnih organizacij.

106.

Ne gre za prenos državnih sredstev v primeru posrednega znižanja prihodkov države, ki ga povzroči sprejetje nacionalnih predpisov ali ukrepov, če je navedena posledica neločljivo povezana z njimi. ( 78 ) Tako odstopanje od določb delovne zakonodaje, ki spremeni okvir pogodbenih razmerij med podjetji in delavci, se ne šteje za prenos državnih sredstev, kljub temu da bi to lahko pomenilo zmanjšanje prispevkov za socialno varnost ali davkov, ki jih morajo podjetja in delavci plačati državi. ( 79 )

107.

Največje težave pri ugotavljanju, ali je prišlo do prenosa državnih sredstev ali ne, nastanejo, ko države sprejmejo mehanizme intervencije na področju gospodarstva, zaradi katerih lahko določena podjetja pridobijo selektivno prednost. Natančneje, za območje somraka gre v primerih intervencije države, ki pomenijo več kot le golo sprejetje splošne zakonodaje, ki ureja sektor, ne izrazijo pa se v neposrednem prenosu sredstev. V tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe gre za enega od teh primerov, katerega razrešitev zahteva predhodno preučitev zapletene (vendar ne vedno linearne) sodne prakse Sodišča v zvezi s tem.

108.

Državna intervencija ali intervencija iz državnih sredstev zajema tako pomoči, ki jih dodeli neposredno država, kot tudi pomoči, ki jih dodelijo javne ali zasebne organizacije, ki jih ustanovi ali določi država za upravljanje pomoči. ( 80 ) Pravo Unije ne sme omogočati, da se pravila o državni pomoči zaobidejo s samim oblikovanjem avtonomnih institucij, pristojnih za dodeljevanje teh koristi. ( 81 )

109.

Državni ukrep, ki daje prednost določenim podjetjem ali določenim proizvodom, ne izgubi svoje narave brezplačne prednosti, ker je bil v celoti ali delno financiran z dajatvami, ki jih je javni organ naložil zadevnim podjetjem. ( 82 )

110.

Člen 107(1) PDEU namreč zajema vsa denarna sredstva, ki jih lahko javni organi dejansko uporabijo za pomoč podjetjem, ne glede na to, ali ta sredstva trajno pripadajo državi. Tudi če zadevni zneski niso trajno v državni blagajni, dejstvo, da ostajajo stalno pod javnim nadzorom in torej na voljo pristojnim nacionalnim organom, zadostuje, da se opredelijo kot „državna sredstva“. ( 83 )

111.

Sodišče je v zvezi s sektorjem električne energije v sodbi z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, odločilo, da „je mogoče sredstva, ki se zbirajo z obveznimi prispevki, ki so predpisani z zakonodajo države članice ter se upravljajo in razdeljujejo v skladu s to zakonodajo, šteti za državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU, tudi če jih upravljajo subjekti, ki so ločeni od javnih organov“. ( 84 )

112.

Iz te sodne prakse izhaja, da je pri ugotavljanju, ali so zadevna sredstva državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU, odločilna raven intervencije in nadzora javnih organov nad temi sredstvi.

113.

To, da ni nadzora javnih organov, pojasnjuje, da Sodišče ne šteje za pomoči, na primer, primerov, v katerih se s sredstvi članov poklicne organizacije financira poseben cilj v interesu teh članov, ki ga določi zasebna organizacija in je popolnoma komercialne narave, v zvezi s katerimi država nastopa zgolj kot posrednica, zato da prispevki, ki so jih uvedle komercialne organizacije, postanejo obvezni. Primera takih zadev sta zadevi Pearle ( 85 ) in Doux Élevages ( 86 ).

114.

To, da ni državnega nadzora nad prenosi sredstev, prav tako pojasnjuje, da Sodišče ne šteje za pomoči tistih primerov urejanja, ki pomenijo prerazporeditev finančnih sredstev od enega zasebnega subjekta na drugega, brez dodatnega posredovanja države. Načeloma ne gre za prenos državnih sredstev, če denar preide neposredno od enega zasebnega subjekta na drugega, ne da bi šel prek javne ali zasebne organizacije, ki jo država določi za upravljanje prenosa. ( 87 )

115.

Prav tako ne gre za prenos državnih sredstev, če država članica podjetij, ki so večinoma zasebna, ni pooblastila za upravljanje državnih sredstev, temveč so samo imela obveznost nakupa z lastnimi finančnimi sredstvi. ( 88 ) To je domneva, na kateri temelji sodba PreussenElektra, v skladu s katero obveznost, ki jo država članica naloži zasebnim ponudnikom, da odkupijo električno energijo iz obnovljivih virov energije po fiksnih najnižjih cenah, ne pomeni nobenega neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev v korist podjetij, ki proizvajajo to vrsto električne energije, pri čemer tega ne spremeni niti to, da manjši dohodki podjetij, ki jim je bila naložena ta obveznost, verjetno povzročijo zmanjšanje davčnih prihodkov, saj je ta posledica neločljivo povezana z ukrepom. ( 89 ) V navedenem primeru je prizadeta podjetja (in sicer zasebne dobavitelje električne energije) zavezovala obveznost, da kupujejo točno določeno vrsto električne energije z lastnimi finančnimi sredstvu, vendar pa jih država ni določila za upravljanje sistema pomoči.

116.

Sodišče prav tako ni menilo, da gre za državni nadzor (in torej za prenos državnih sredstev) pri poljskem mehanizmu, ki je dobaviteljem nalagal obveznost, da 15 % letne prodaje električne energije končnim uporabnikom predstavlja električna energija iz soproizvodnje. ( 90 )

117.

Vendar pa se pojavi državni nadzor in gre za prenos državnih sredstev, če se zneski, ki jih plačajo posamezniki, prenašajo prek javnega ali zasebnega subjekta, ki je določen za njihovo preusmeritev do upravičencev. Tak je bil primer v zadevi Essent Netwerk Noord, v kateri je bil zasebni subjekt z zakonom pooblaščen, da v imenu države pobira doplačilo za električno energijo in ga preusmeri k upravičencem, ne da bi lahko uporabljal znesek tega doplačila za druge namene kot tiste, določene z zakonom. Celotni znesek tega doplačila (ki ga je Sodišče opredelilo kot dajatev) je bil pod javnim nadzorom, kar je zadostovalo, da se je to doplačilo opredelilo kot državno sredstvo. ( 91 )

118.

Sodišče je prav tako presodilo, da gre za državni nadzor, v zadevi Vent de Colère! in drugi, v kateri je obstajal mehanizem, ki so ga financirali vsi končni odjemalci in ki je v celoti izravnal dodatne stroške, ki so jih imela podjetja, ki jim je bila naložena obveznost odkupa vetrne električne energije (po ceni, ki je bila višja od tržne cene). Šlo je za intervencijo iz državnih sredstev, celo ko je ta mehanizem delno temeljil na neposrednem prenosu sredstev med zasebnimi subjekti. ( 92 )

119.

Med te primere spada tudi sklep Sodišča v zadevi Elcogás, v kateri se je razpravljalo, „ali gre za intervencijo države ali iz državnih sredstev v primeru zneskov, ki se plačajo zasebnemu proizvajalcu električne energije in jih financirajo vsi končni odjemalci električne energije, ki imajo sedež na državnem ozemlju“. ( 93 )

120.

Sodišče je odgovorilo, da je treba mehanizem kompenzacije dodatnih stroškov, ki je bil v korist navedenega podjetja (ki se je financiral prek končne tarife električne energije, ki je veljala za vse španske odjemalce in uporabnike prenosnih in distribucijskih omrežij na državnem ozemlju), šteti za intervencijo države ali iz državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU. V tem smislu je bilo „brezpredmetno, da zneski, namenjeni kompenzaciji dodatnih stroškov, ne izvirajo iz posebnega dodatka k tarifi za električno energijo in da obravnavani mehanizem financiranja v ožjem smislu ne spada v kategorijo davka, davčne dajatve ali davku podobne dajatve v nacionalnem pravu“. ( 94 )

121.

V primeru prihodkov – ki se v okviru danske ureditve ustvarjajo kot plačilo javnemu podjetju (TV2 Reklame) za pomoč, ki jo upravlja in ki je v pravici tržiti oglasni prostor TV2 – je prav tako obstajal ta javni nadzor in jih je Sodišče zato štelo za državna sredstva. ( 95 )

122.

Po mnenju nemške vlade in tožečih podjetij sta dodatna dajatev EEG in njena omejitev za določena podjetja z visoko porabo energije mehanizma, določena z zakonom, vendar ne povzročita prenosa državnih sredstev niti nista podvržena nadzoru nemških organov. Menijo, da ta mehanizem spada k sodni praksi PreussenElektra, saj zakon EEG iz leta 2012 ni bistveno spremenil nemške zakonodaje iz leta 1990, ki je Sodišče ni štelo za državno pomoč.

123.

Nasprotno, Komisija tako kot že v Sklepu 2015/1585 trdi, da gre za prenos sredstev v korist podjetij, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost, pod nadzorom nemških organov. Meni, da gre za mehanizem spodbujanja energije iz obnovljivih virov, ki se razlikuje od mehanizma, ki se je preučeval v sodbi PreussenElektra, in je bolj podoben mehanizmom, ki jih uporabljajo druge države članice (Belgija, Francija, Španija, Avstrija) in jih je Sodišče opredelilo kot državne pomoči, ker je šlo za prenos sredstev pod nadzorom uprave v korist nekaterih podjetij. ( 96 )

124.

Analiza sodne prakse Sodišča na tem področju me pripelje do enakega stališča, kot ga ima Komisija. Za izhodišče naj spomnim, da so dodatno dajatev EEG, ki jo pobirajo in upravljajo sistemski operaterji prenosnih omrežij, uvedli nemški organi, da bi pokrili stroške, ustvarjene z zagotovljenimi odkupnimi cenami in tržnimi premijami, ki so bile določene z zakonom EEG iz leta 2012 in so proizvajalcem zelene električne energije (EEG) zagotavljale ceno, ki je bila boljša od tržne cene. Zato je dodatna dajatev EEG del politike nemške države, ki je usmerjena v podporo proizvajalcem električne energije EEG, določeno z zakonom EEG iz leta 2012 in dodatnimi predpisi. Z znižanjem navedene dodatne dajatve v korist določenih podjetij z visoko porabo energije v proizvodnem sektorju se je skušal omiliti učinek stroškov navedene podpore na njihove zadevne proračune.

125.

Glavni elementi, ki kažejo na nadzor nemških organov nad sredstvi, ustvarjenimi z dodatno dajatvijo EEG (vključno z njenim znižanjem v korist določenih podjetij z visoko porabo energije), in torej na njihovo naravo „državnih sredstev“, so:

126.

Proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov je zagotovljen prednostni nakup te energije ter pobiranje plačila za to energijo (z zakonsko določenimi premijami) s strani lokalnih upravljavcev distribucijskih omrežij. Ti prenašajo električno energijo iz obnovljivih virov k sistemskim operaterjem prenosnih omrežij, ki jim morajo plačati nadomestilo za premije, ki so jih plačali navedeni upravljavci. Dodatna dajatev EEG se izračuna glede na prodajo električne energije na borzi električne energije. Nato se dodatna dajatev EEG zgolj finančno porazdeli med sistemske operaterje prenosnih omrežij, ti pa jo prenesejo na podjetja, ki končne odjemalce oskrbujejo z električno energijo.

127.

Prenos dodatne dajatve EEG je poslovna odločitev dobaviteljev električne energije, vendar se de facto izvaja sistematično in je skladna z namenom, na katerem temelji zakon EEG iz leta 2012. Omejitev dodatne dajatve za določena podjetja z visoko porabo energije se izravna z ustreznim povečanjem za ostale odjemalce, ( 97 ) in sicer za tiste, ki niso upravičeni do navedene omejitve.

128.

Nemška vlada in tožeča podjetja menijo, da dodatna dajatev EEG (in posledično njena omejitev) pomeni samo prehajanje zasebnih sredstev med prav tako zasebnimi podjetji, katerih razmerja se urejajo v skladu s civilnim pravom na povsem pogodbeni podlagi. Šlo naj bi za sistem zakonskega določanja minimalne prodajne cene proizvoda s strani zasebnih podjetij.

129.

S tem argumentom se ne strinjam, saj dodatna dajatev EEG ni sad preproste pobude sistemskih operaterjev prenosnih omrežij, temveč je sad uporabe nemške zakonodaje, ki je opredelila upravičence prednosti (proizvajalce električne energije EEG in določena podjetja z visoko porabo energije), tako imenovana „merila za upravičenost“ in raven pomoči z namenom zbrati finančna sredstva za pokritje stroškov podpore električni energiji EEG.

130.

Sistemski operaterji prenosnih omrežij ne morejo prosto in po želji naložiti dodatne dajatve EEG, nemški organi pa nadzirajo način njenega izračuna, kritja in upravljanja ter omejitev, ki velja za podjetja z visoko porabo energije in ki je odvisna od predhodnega upravnega akta. Določbe, ki urejajo navedeno dodatno dajatev, zagotavljajo, da se z njo priskrbi finančno kritje, ki zadostuje za plačilo podpore električni energiji EEG, vključno z odbitkom v korist podjetij z visoko porabo energije. Navedene določbe ne omogočajo pobiranja dodatnega prihodka, ki presega kritje navedenih stroškov, sistemski operaterji prenosnih omrežij pa dodatne dajatve EEG ne morejo uporabiti za financiranje druge vrste dejavnosti.

131.

Financiranje dodatne dajatve EEG in njene omejitve so bili zasnovani tako, da se stroški podpore proizvodnji električne energije EEG kaskadno prenesejo na udeležence na nemškem trgu električne energije. Kot sem že navedel, je logika sistema, da:

132.

Dodatna dajatev EEG ima torej naravo državnih sredstev, s katerimi se podpira proizvodnja zelene električne energije, in nima narave zgolj zasebnih sredstev podjetij in odjemalcev, o katerih se ti lahko med seboj pogajajo.

133.

To naravo ima kljub temu, da v Nemčiji ni javne organizacije, ki bi bila posebej predvidena za upravljanje navedenih sredstev, saj je ta naloga naložena udeležencem na trgu električne energije (zlasti kolektivno sistemskim operaterjem prenosnih omrežij). Kot sem že opozoril, Sodišče meni, da gre za prenos državnih sredstev v smislu člena 107 PDEU tudi, če ta sredstva ne izvirajo iz proračuna ali premoženja države oziroma jih ne pobira, preusmerja in upravlja javna organizacija.

134.

Da sredstva pridobijo naravo državnih sredstev, zadostuje, da se prenesejo od enih posameznikov na druge, tako da dosežejo končne upravičence pomoči, tudi če jih upravljajo subjekti, ki niso javni organ, če se prenos finančnih sredstev (v tem primeru od končnih odjemalcev do proizvajalcev zelene energije) izvede na podlagi zakonske obveznosti in pod upravnim nadzorom. Ta mehanizem pomoči, predviden z zakonom EEG iz leta 2012, se mi zdi primerljiv z mehanizmi, v zvezi s katerimi je bila sprejeta sodna praksa Association Vent De Colère! in drugi. ( 98 )

135.

Zasnova sheme pomoči je bila delo nemškega zakonodajalca, tako da ne gre za okoliščine, ki bi bile primerljive z okoliščinami v sodbi Doux Élevage. ( 99 ) Poleg tega imajo ti zneski namen, ki ga določi sam zakonodajalec (podpora proizvodnji električne energije EEG), o njihovi uporabi pa sistemski operaterji prenosnih omrežij ne odločajo po prostem preudarku. ( 100 )

136.

V nasprotju s trditvami nemške vlade in tožečih podjetij tu obravnavanega primera ni mogoče primerjati s primerom iz sodbe PreussenElektra. V tej je Sodišče menilo, da možnost, ki jo je določala nemška zakonodaja, in sicer da proizvajalci električne energije iz obnovljivih virov to prodajajo po ceni, ki je višja od tržne cene, ni povzročila prehajanja državnih sredstev. Osnovne razlike med obema zadevama so po mojem mnenju naslednje:

137.

Zaradi teh značilnosti sistema iz obravnavane zadeve ni mogoče opredeliti zgolj kot mehanizem določanja minimalne prodajne cene proizvoda (električne energije EEG) med zasebnimi podjetji v smislu sodb PreussenElektra in Van Tiggele. Nasprotno, gre za splošnejšo ureditev spodbujanja energije iz obnovljivih virov, proizvajalcem katere se zagotavlja dotok državnih sredstev, ki nazadnje izvirajo od končnih odjemalcev in ki jih centralizirano upravljajo sistemski operaterji prenosnih omrežij pod nadzorom treh nemških organov, in sicer Bundesnetzagentur (zvezna agencija za omrežja, v nadaljevanju: BNetzA), BAFA in Umweltbundesamt (zvezna agencija za okolje). Te funkcije bom obravnaval pozneje.

138.

Nemška vlada in tožeča podjetja zanikajo, da so bili sistemski operaterji prenosnih omrežij kolektivno določeni za upravljanje državnih sredstev – kar se razlikuje od presoje v Sklepu 2015/1585. Menijo, da različni operaterji, na katere se nanaša zakon EEG iz leta 2012, kot ostali udeleženci v gospodarstvu le medsebojno poravnavajo zasebne terjatve, ki izhajajo iz pravic, ki jim jih priznava zakon. Zato se razlikujejo od javnih ali zasebnih organizacij, katerih posredovanje v mehanizmu pomoči električni energiji EEG se je presojalo v sodbi Association Vent De Colère! in drugi.

139.

Menim nasprotno, in sicer da so sistemski operaterji prenosnih omrežij prisiljeni izpolnjevati obveznost upravljanja dodatne dajatve EEG (vključno z njenim znižanjem za podjetja z visoko porabo energije) na podlagi obveznosti, naložene z zakonom EEG iz leta 2012, s čimer so postali osrednja točka delovanja sistema podpore za električno energijo EEG. Tako je mogoče sklepati iz funkcij, določenih zlasti v členih od 34 do 39 zakona EEG iz leta 2012. ( 102 )

140.

Dodatna dajatev EEG se pretvori v sredstva za namene, ki jih je vnaprej in izključno opredelil nemški zakonodajalec, za njeno zbiranje pa so potrebni posredniki, pooblaščeni za njeno pobiranje in upravljanje. Gre za zneske, ki se knjižijo ločeno, ki niso del splošnega proračuna sistemskih operaterjev prenosnih omrežij in s katerimi ti operaterji ne morejo prosto razpolagati. Sistemski operaterji prenosnih omrežij imajo na podlagi državnega pooblastila nalogo, da olajšajo finančni tok od končnih odjemalcev do proizvajalcev, in sicer v okviru obveznosti, ki jim je bila naložena z zakonom. Torej ne poravnajo zasebne terjatve, temveč pod državnim nadzorom upravljajo dodatno dajatev, ki ima naravo javne dajatve.

141.

Nemška vlada in tožeča podjetja trdijo, da so pristojnosti javnih organov, zlasti BNetzA in BAFA, preveč omejene, da bi lahko ti organi v večji meri nadzorovali dodatno dajatev EEG (in torej omejitev v korist energetsko požrešnih podjetij). Po mnenju Nemčije so določbe zakona EEG iz leta 2012 v povezavi z načinom izračuna dodatne dajatve, zahtevami glede preglednosti in z nadzorom, ki ga izvaja BNetzA, namenjene le preprečevanju neupravičenega bogatenja katerega od zasebnih operaterjev v plačilni verigi.

142.

Vendar nemški organi ne samo, da nadzorujejo zakonitost ukrepov zadevnih operaterjev, vpletenih v pobiranje dodatne dajatve EEG, temveč po potrebi tudi sankcionirajo (BNetzA) ali preverjajo upravičenost podjetja z visoko porabo energije do znižane dodatne dajatve (BAFA). Menim, da upravni nadzor nad dodatno dajatvijo EEG ni sporen.

143.

Natančneje, v skladu s členom 61 zakona EEG iz leta 2012 mora BNetzA v okviru svojih nadzornih nalog zlasti nadzorovati, da sistemski operaterji prenosnih omrežij tržijo električno energijo EEG v skladu z določbami člena 37 istega zakona ter da opredelijo, določijo, objavijo in dobaviteljem električne energije zaračunajo dajatev EEG ob spoštovanju zakonskih in podzakonskih predpisov. Po drugi strani, v skladu s členom 48 zakona EEG iz leta 2012 sistemski operaterji prenosnih omrežij predložijo BNetzA podatke, uporabljene za mehanizem izravnave. ( 103 )

144.

BNetzA ima izvedbena pooblastila in funkcije v zvezi z različnimi stroškovnimi in prihodkovnimi postavkami, ki jih lahko sistemski operaterji prenosnih omrežij vključijo v izračun dodatne dajatve EEG. Navedena agencija lahko sprejme izvedbene odločbe, da popravi raven dodatne dajatve EEG in da ponudnikom, ki so del sistema, naloži globo zaradi upoštevanja zakona EEG iz leta 2012.

145.

V zvezi s podjetji z visoko porabo energije je upravno delovanje prav tako pomembno: te družbe morajo pristojnemu ministrstvu predložiti vse potrebne informacije, na podlagi katerih bo to lahko ocenilo, ali bodo cilji iz člena 40 zakona EEG iz leta 2012 izpolnjeni. BNetzA mora zagotoviti, da se dodatna dajatev EEG zniža le dobaviteljem električne energije, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 39 zakona EEG iz leta 2012. Poleg tega BAFA odloča, ali podjetja z visoko porabo energije, ki so vložila zahtevo, lahko plačajo samo znižano dodatno dajatev EEG, pri čemer je to odločbo mogoče izpodbijati pred nemškimi upravnimi sodišči, in ne pred civilnimi.

146.

Glede na ta neizčrpno našteta pooblastila za nadzor nemških organov nad sredstvi, zbranimi z dodatno dajatvijo EEG, menim, da ni dovolj razlogov, iz katerih bi bilo mogoče trditi, da je Sklep 2015/1585 neveljaven, saj so navedena sredstva pod nadzorom navedenih državnih organov.

147.

Zato menim, da znižana dodatna dajatev EEG, kakor velja za tožeča podjetja, pomeni prenos državnih sredstev v korist teh podjetij v smislu člena 107(1) PDEU.

148.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj:

„–

nabavljati električno energijo EEG, proizvedeno v njihovem omrežju, in sicer neposredno od proizvajalca, če je ta neposredno povezan s prenosnim vodom, ali od sistemskih operaterjev distribucijskega omrežja po zagotovljenih odkupnih cenah oziroma plačati tržno premijo. Zato sta električna energija EEG in finančno breme podpore, ki jo zagotavlja zakon EEG iz leta 2012, centralizirana na ravni vsakega od štirih sistemskih operaterjev prenosnih omrežij,

–

pri dobaviteljih, ki so to zahtevali in izpolnjevali ustrezna merila iz člena 39(1) EEG iz leta 2012, uporabljati ‚pravice, povezane z zeleno električno energijo‘,

–

medsebojno izravnati količino električne energije EEG, tako da vsak od njih nabavi enak delež električne energije EEG,

–

prodati električno energijo EEG na gotovinskem trgu v skladu s pravili iz EEG iz leta 2012 in njegovima izvedbenima uredbama, kar lahko storijo skupaj,

–

skupaj izračunati dajatev EEG, ki mora biti enaka za vsako KWh, porabljeno v Nemčiji, saj je razlika med prihodki od prodaje električne energije EEG in izdatki povezana z nakupom električne energije EEG,

–

skupaj objaviti dajatev EEG v posebni obliki na skupni spletni strani,

–

objaviti tudi zbrane informacije o električni energiji EEG,

–

primerjati napovedano dajatev EEG z dajatvijo, kot bi dejansko morala znašati v zadevnem letu, in prilagoditi dajatev za naslednje leto,

–

objaviti napovedi za več let vnaprej,

–

pobrati dajatev EEG od dobaviteljev električne energije,

–

(vsak posebej) voditi vse finančne tokove (izdatke in prihodke), povezane z EEG iz leta 2012, na ločenih bančnih računih.“

„–

sistemski operaterji prenosnih omrežij na gotovinskem trgu prodajo električno energijo, za katero se plačajo tarife za dovajanje toka v skladu z veljavnimi pravili […],

–

sistemski operaterji prenosnih omrežij ustrezno določijo in objavijo dodatno dajatev EEG,

–

sistemski operaterji prenosnih omrežij dobaviteljem električne energije ustrezno zaračunajo dodatno dajatev EEG,

–

upravljavci omrežij sistemskim operaterjem prenosnih omrežij ustrezno zaračunajo zagotovljene odkupne cene in premije.