1. 

Ali „energija iz obnovljivih virov“ v smislu Direktive 2009/28/ES ( 2 ) zajema energijo, ki jo proizvede hidroelektrarna, tako da izkorišča odpadne vode, ki jih izpušča tretja oseba, ki ni povezana z dejavnostjo proizvodnje električne energije? To je, če povzamem, vprašanje, ki ga je na Sodišče naslovilo predložitveno sodišče, saj ni prepričano, ali je ta pojem omejen na energijo, pridobljeno z „naravnim“ padcem površinskih voda.

2. 

V teh sklepnih predlogih bom zagovarjal stališče, da je mogoče tako iz vsebine Direktive 2009/28 kot iz njenih ciljev sklepati, da ni pomembno, ali je struga, po kateri teče voda, katere padec se izkoristi za proizvodnjo električne energije, naravna ali umetna, če ne gre za vodo, ki izvira iz črpalnih hidroelektrarn.

3.

V uvodni izjavi 1 je navedeno:

„Nadzor porabe energije v Evropi ter večja uporaba energije iz obnovljivih virov skupaj s prihranki energije in večjo energetsko učinkovitostjo so pomembni deli svežnja ukrepov, potrebnih za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov […]. Prav tako imajo ta dejstva pomembno vlogo pri spodbujanju zanesljivosti oskrbe z energijo in tehnološkega razvoja in inovacij ter zagotavljanju možnosti za zaposlovanje in regionalni razvoj, zlasti na podeželskih in odročnih območjih.“

4.

V uvodni izjavi 30 je navedeno:

„Pri izračunu prispevka vodne in vetrne energije za namene te direktive bi bilo treba učinke podnebnih razlik uravnotežiti z uporabo normalizacijskega pravila. Poleg tega električna energija, proizvedena v akumulacijskih prečrpovalnih napravah [črpalnih hidroelektrarnah] z vodo, ki je bila najprej prečrpana navzgor, ne bi smela biti obravnavana kot električna energija, proizvedena iz obnovljivih virov.“

5.

Člen 2 določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo opredelitve iz Direktive 2003/54/ES“, ( 3 ) pri čemer „(a) ‚energija iz obnovljivih virov‘ pomeni energijo iz obnovljivih nefosilnih virov, namreč veter, sonce, aerotermalno, geotermalno in hidrotermalno energijo ter energijo oceanov, vodno energijo, biomaso, plin, pridobljen iz odpadkov, plin, pridobljen z napravami za čiščenje odplak, in biopline“.

6.

Člen 3(1) določa:

„Vsaka država članica zagotovi, da je delež energije iz obnovljivih virov, izračunan v skladu s členi [od] 5 do 11, v končni bruto porabi energije v letu 2020 najmanj enak njenemu nacionalnemu splošnemu cilju za delež energije iz obnovljivih virov v tem letu, določenemu v tretjem stolpcu razpredelnice v […] Prilog[i] I.“

7.

Člen 5 določa:

„1.   Končna bruto poraba energije iz obnovljivih virov v vsaki državi članici se izračuna kot vsota:

[…]

3.   Za namene odstavka 1(a) se končna bruto poraba električne energije iz obnovljivih virov izračuna kot količina električne energije, proizvedene v državi članici iz obnovljivih virov energije, pri čemer ni vključena proizvodnja električne energije v akumulacijskih prečrpovalnih napravah [črpalnih hidroelektrarnah] iz vode, ki se najprej prečrpa navzgor.

[…]

Električna energija, proizvedena v hidroelektrarnah in vetrnih elektrarnah, se upošteva v skladu z normalizacijskimi pravili iz Priloge II.

[…]

7.   Metodologija in opredelitve, uporabljene pri izračunu deleža energije iz obnovljivih virov, so metodologija in opredelitve iz Uredbe (ES) št. 1099/2008[ ( 4 ) ] […]“.

8.

Direktivo 2003/54 je razveljavila Direktiva 2009/72/ES, ( 5 ) katere člen 48 določa, da začne ta razveljavitev učinkovati s 3. marcem 2011 in da se sklicevanja na razveljavljeno direktivo štejejo za sklicevanja na Direktivo 2009/72.

9.

Člen 2, točka 30, Direktive 2009/72 opredeljuje „obnovljive vire energije“ tako kot člen 2, točka 30, Direktive 2003/54, in sicer kot „obnovljive nefosilne vire energije (veter, sonce, geotermalne vire, valovanje, plimovanje, hidroelektrarne, biomaso, plin, pridobljen iz odpadkov, plin, pridobljen z napravami za čiščenje odplak, in biopline)“.

10.

V razdelku 5 Priloge B k Uredbi št. 1099/2008 je „hidroenergija“ opredeljena kot „[p]otencialna in kinetična energija vode, pretvorjena v električno energijo v hidroelektrarnah“, kamor spada tudi energija, proizvedena v črpalnih hidroelektrarnah.

11.

V različici, ki je veljala 6. novembra 2013, je člen 3 določal:

„[p]ojmi v tem zakonu imajo naslednji pomen: […] 20. ‚obnovljiv vir energije‘: vir, pri katerem se v postopku pretvorbe uporabi ta energija: vetrna energija, sončna energija, aerotermalna, geotermalna ali hidrotermalna energija, energija iz valovanja, morskih tokov in plimovanja, energija iz padca rek ter energija iz biomase, bioplina iz odpadkov ter bioplina, ki nastane v procesih odvajanja oziroma čiščenja odpadnih voda ali razgradnje rastlinskih in živalskih odpadkov. […]“.

12.

V različici, ki velja od 4. maja 2015, člen 3, točka 20, opredeljuje „obnovljiv vir energije“ s sklicevanjem na zakon o obnovljivih virih energije.

13.

Člen 2 določa:

„[…]

[…]

[…]

[…]“

14.

Člen 7 določa:

„Industrijska dejavnost na področju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije v mali napravi […] je regulirana dejavnost v smislu zakona o trgovini in industriji, ki jo je treba vpisati v register proizvajalcev, ki opravljajo dejavnost na področju malih naprav […]“.

15.

Člen 5(3) določa:

„Celinske površinske vode se delijo na:

[…]“

16.

Podjetje J. D. je od 20. novembra 2004 do 20. novembra 2014 imelo koncesijo za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. Natančneje, koncesija je obsegala dva obrata za pridobivanje bioplina in malo hidroelektrarno (0,160 MW), ki je stala na izpustu odpadnih voda drugega obrata (družbe PKN Orlen SA), ki pa ni povezan s proizvodnjo električne energije.

17.

Ko je zadevna oseba zaprosila za podaljšanje koncesije, je bila koncesija za hidroelektrarno zavrnjena z odločbo predsednika poljskega regulatornega organa za energetiko (Prezes Urzędu Regulacji Energetyki, v nadaljevanju: URE) z dne 6. novembra 2013 z obrazložitvijo, da „je mogoče za proizvajalce energije iz obnovljivih virov šteti le tiste hidroelektrarne, ki za proizvodnjo energije izkoriščajo valovanje, morske tokove, plimovanje ter tekoče vode“. ( 9 )

18.

Sąd Okręgowy w Warszawie (okrožno sodišče v Varšavi, Poljska) je s sodbo z dne 5. novembra 2014 potrdilo odločbo predsednika URE, pri čemer se je sklicevalo na opredelitev obnovljivih virov energije v členu 3, točka 20, energetskega zakona v različici, veljavni v času sprejetja izpodbijane odločbe.

19.

Podjetje J. D. je proti sodbi prve stopnje vložilo pritožbo pri Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi, Poljska). V utemeljitev svojega zahtevka je navedlo, da člen 3, točka 20, energetskega zakona ni združljiv z Direktivo 2009/28.

20.

V teh okoliščinah je Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi, Poljska) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.

21.

Vprašanje za predhodno odločanje, ki je bilo predloženo 4. januarja 2016, se glasi:

„Ali je treba pod pojmom vodne energije kot energije iz obnovljivih virov, kakor je opredeljen v členu 2(a) v povezavi s členom 5(3) in uvodno izjavo 30 Direktive 2009/28 […], razumeti izključno energijo, proizvedeno v hidroelektrarnah z izrabo padca celinskih površinskih voda, vključno s padcem rek, ali pa tudi tako energijo, ki je bila proizvedena v hidroelektrarni, ki izrablja izpust industrijskih odpadnih voda drugega obrata (pri čemer ta hidroelektrarna ni črpalna hidroelektrarna niti pretočna elektrarna s funkcijo črpanja)?“

22.

Podjetje J. D., poljska in italijanska vlada ter Komisija so se udeležili postopka in predložili pisna stališča. Sodišče je v skladu s členom 76(2) Poslovnika odločilo, da obravnave ne bo opravilo.

23.

Podjetje J. D. trdi, da se od vse energije, proizvedene v hidroelektrarnah, v skladu z Direktivo 2009/28 samo za energijo iz črpalnih hidroelektrarn šteje, da ni energija iz obnovljivih virov. Po njegovem mnenju Direktiva 2009/28 dopušča, da se kot energija iz obnovljivih virov opredeli energija, proizvedena z izkoriščanjem odpadnih voda, ki jih tretja oseba,po uporabi izpusti po toku zgoraj.

24.

Poljska vlada trdi, da se pojma „energija iz obnovljivih virov“ (člen 2(a) Direktive 2009/28) in „obnovljivi viri energije“ (člen 2, točka 30, Direktive 2009/72) nanašata na nefosilne vire energije, za katere je značilno, da se obnavljajo naravno, brez človekovega posredovanja, v sorazmerno kratkem času oziroma se ne izčrpajo, in katerih uporaba prispeva k doseganju okoljskih koristi, določenih z Direktivo 2009/28.

25.

Po mnenju poljske vlade se zato pojem „hidroenergija, proizvedena iz obnovljivih virov“ nanaša na tisto energijo, ki je posledica naravnega padca celinskih površinskih voda, vključno z rekami.

26.

Poljska vlada še dodaja, da Direktiva 2009/28 električne energije, ki jo proizvajajo črpalne hidroelektrarne, ne šteje za električno energijo iz obnovljivih virov. Iz te premise sklepa, da obratovanje hidroelektrarn, ki uporabljajo vodo, ki jo navzgor črpajo drugi obrati – čeprav niso črpalne hidroelektrarne – ne temelji na uporabi obnovljivih virov, ki so naravno prisotni v okolju.

27.

Po mnenju italijanske vlade je treba energijo, ustvarjeno z izkoriščanjem gravitacijskega padca vode, ki izhaja iz umetnih konstrukcij, vključiti v pojem „energija iz obnovljivih virov“, če so bile navedene konstrukcije zgrajene v ekonomske namene, ki niso povezani s proizvodnjo električne energije.

28.

Italijanska vlada meni, da sta v uvodni izjavi 30 Direktive 2009/28 obravnavani dve hipotezi: (a) hidroenergija kot produkt izkoriščanja umetnega padca voda, ki je bil zasnovan s točno tem namenom; oziroma (b) energija, pridobljena iz umetnega padca voda, ki pa je bil zgrajen za druge namene, in ne za proizvodnjo energije. V prvem primeru ne bi bilo mogoče govoriti o „energiji iz obnovljivih virov“, ker bi bil splošni seštevek uporabljene energije in proizvedene energije skoraj nič, saj je za črpanje potrebna dodatna energija, zaradi česar bi bila okoljska korist izničena. V drugem primeru pa bi se uporabile že obstoječe konstrukcije in infrastruktura, kar bi optimiziralo okoljsko korist in finančne naložbe.

29.

Italijanska vlada v nadaljevanju dodaja, da Direktiva 2009/28 iz pojma „električna energija iz obnovljive hidroenergije“ izrecno izključuje samo proizvodnjo električne energije s črpanjem, zato izjema ne zajema primerov, v katerih se električna energija ravno tako proizvaja iz umetnega vodnega padca, ki pa je ustvarjen iz drugih ekonomskih razlogov, in ne zaradi proizvodnje električne energije.

30.

Komisija trdi, da pojma hidroenergija v Direktivi 2009/28 ni, zato se je treba opreti na opredelitev hidroenergije v točki 5.1.1. Priloge B k Uredbi št. 1099/2008, na katero se sklicuje člen 5(7) Direktive 2009/28.

31.

Opirajoč se na to opredelitev in na metodo izračuna končne bruto porabe električne energije iz obnovljivih virov energije (člen 5(3) navedene direktive), Komisija dodaja, da je za zakonodajalca Unije „električna energija iz obnovljivih virov“ tista energija, ki jo proizvede hidroelektrarna s pretvorbo potencialne ali kinetične energije vode, razen tiste, ko jo ustvarijo črpalne hidroelektrarne iz navzgor črpanih voda. Nazadnje, Komisija navaja, da zakonodajalec ni razlikoval med vrstami uporabljenih voda glede na to, ali gre za naravne ali umetne vodotoke.

32.

V tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni treba razjasniti, kaj so abstraktno gledano „obnovljivi viri“ niti pod kakšnimi pogoji je mogoče šteti, da hidroenergija izvira iz tovrstnih virov. Vprašanje Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi) je veliko natančnejše, saj navedeno sodišče zanima, ali je mogoče zelo konkretno vrsto hidroenergije, in sicer hidroenergijo, ki jo proizvede mala hidroelektrarna s tem, da uporabi padec vode iz drugega obrata, ki je to vodo prej uporabljal v svoje namene, ki niso povezani s proizvodnjo električne energije, opredeliti kot „energijo iz obnovljivih virov“v smislu Direktive 2009/28.

33.

Namenoma sem izpostavil Direktivo 2009/28, saj je zlahka mogoče zdrsniti v razpravo o splošnih nepravnih pojmih in pozabiti, da se lahko razprava, v kateri lahko sodelujejo sodišča in tudi Sodišče, nanaša samo na pravne kategorije.

34.

To povem zato, ker se mi zdi, da tu ni mogoče uporabljati vnaprej določenega pojma „obnovljivi viri energije“, ki naj bi v smislu, ki ga je orisala poljska vlada, ( 10 ) zajemali tiste vire, ki se naravno obnavljajo brez človekovega posredovanja. Če se izhaja iz tega vnaprej določenega pojma, je na primer energijo, ustvarjeno z izkoriščanjem umetnih vodotokov, težko opredeliti kot „energijo iz obnovljivih virov“.

35.

Nasprotno, pomemben je le pojem iz Direktive 2009/28, ki za namene uporabe te direktive pojem „energija iz obnovljivih virov“ opredeljuje tako: „energija iz obnovljivih nefosilnih virov“ (člen 2(a)). ( 11 ) Določba pa ne opredeljuje pojma „obnovljivi nefosilni viri“, temveč natančno našteva, kateri so ti viri, in sicer: „veter, sonce, aerotermalna, geotermalna in hidrotermalna energija ter energija oceanov, vodna energija, biomasa, plin, pridobljen iz odpadkov, plin, pridobljen z napravami za čiščenje odplak, in bioplin“. Če povzamem, so v smislu člena 2(a) Direktive 2009/28 „obnovljivi nefosilni viri“ enaki kot viri, ki jih navaja v nadaljevanju, kar je razvidno iz uporabe izraza „namreč“. ( 12 )

36.

Zato ne glede nato, kaj naj bi energije iz obnovljivih virov pomenile na drugih področjih znanja in ne glede na to, ali jih je na teh drugih področjih pravilno izenačiti z „obnovljivimi nefosilnimi viri“ ali ne, ni sporno, da je v pravnem smislu – natančneje, z vidika Direktive 2009/28 – hidroenergija očitno med njimi. V skladu z Uredbo št. 1099/2008 ( 13 ) je ta vrsta energije s statističnega vidika opredeljena kot „[p]otencialna in kinetična energija vode, pretvorjena v električno energijo v hidroelektrarnah“, vključno s tisto, ki se pridobi s prečrpano akumulacijo.

37.

Glede na to je načeloma treba vso „hidroenergijo“za namene Direktive 2009/28 uvrstiti med „energijo iz obnovljivih virov“, ne glede na to, ali je proizvedena z izrabo padca vode iz umetnih strug ali pa je posledica izrabe vode, ki teče po naravnih strugah. ( 14 ) Zato nacionalna zakonodaja, ki razlikuje med naravnimi oziroma umetnimi strugami voda, ki se izkoriščajo za proizvodnjo električne energije, kot merilo za uvrstitev na seznam energije iz obnovljivih virov, ni združljiva z Direktivo 2009/28.

38.

Edina izjema od tega pravila je izrecno predvidena v Direktivi 2009/28, v katere uvodni izjavi 30 je navedeno, da „električna energija, proizvedena v akumulacijskih prečrpovalnih napravah [črpalnih hidroelektrarnah] z vodo, ki je bila najprej prečrpana navzgor, ne bi smela biti obravnavana kot električna energija, proizvedena iz obnovljivih virov“. V skladu s tem pojasnilom člen 5(3) Direktive 2009/28 določa, da se električna energija, proizvedena v teh okoliščinah, ne upošteva pri izračunu končne bruto porabe električne energije iz obnovljivih virov.

39.

Glede na informacije, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, ( 15 ) mala hidroelektrarna iz postopka v glavni stvari „ne spada med črpalne hidroelektrarne ali pretočne hidroelektrarne s funkcijo črpanja“. ( 16 ) Če je tako (kar mora nazadnje ugotoviti navedeno sodišče), potem pri hidroelektrarni ne gre za primer, naveden v uvodni izjavi 30 in členu 5(3) Direktive 2009/28, tako da hidroenergija, ki jo ta proizvede, ustreza pojmu „iz obnovljivih virov“.

40.

Izjema, določena v Direktivi 2009/28 glede črpalnih naprav, je posledica odločitve zakonodajalca, ki je raje zanikal, da gre za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, čeprav v drugi določbi ( 17 ) (seveda v statistične namene) priznava, da navedeni sistem izkoriščanja vode proizvede „hidroenergijo“. Ne glede na to, kakšni so razlogi za to odločitev energetske politike, ( 18 ) ni nobenih dvomov glede izjeme, ki jo glede črpalnih naprav določa Direktiva 2009/28. Vendar, naj ponovim, to ni primer hidroelektrarne, obravnavane v tem postopku.

41.

Glede na informacije, ki so v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, hidroelektrarna, ki je predmet spora, izkorišča odpadne vode, ki jih izpušča tretja oseba, ki ni povezana z dejavnostjo hidroelektrarne in nima nobene zveze s proizvodnjo električne energije. Zato ne gre za črpalno napravo (kakor je bila pojasnjena zgoraj), temveč za hidroelektrarno, ki za proizvodnjo električne energije uporablja vode, ki bi sicer tekle, ne da bi bila od njih kakršna koli naknadna ekonomska ali okoljska korist.

42.

Tako hidroelektrarna, ki se obravnava, uporablja odpadne vode, ki ne bi bile sicer nič drugega kot odpadek, tako da je njihova dodatna uporaba za proizvodnjo električne energije koristna z okoljskega vidika. Poleg tega bi se lahko reklo, da s tem postopkom proizvodnja „čiste“ električne energije na določen način izravna morebitno škodo, ki bi lahko bila povzročena okolju bodisi zaradi načina, kako je bila voda prvotno pridobljena, bodisi zaradi izgradnje umetne struge, po kateri teče.

43.

Če bi poleg tega, kot je opozorila Komisija, ( 19 ) vode, ki jih uporablja hidroelektrarna, izvirale iz podjetja za obdelavo odpadnih voda, bi tako pridobljena električna energija sklenila „pozitivni“ cikel sanacije okolja: ne samo, da bi to podjetje s svojo dejavnostjo očistilo odpadne vode, temveč bi ustvarilo presežek v zvezi z vodo, s katerim bi nato bilo mogoče proizvesti električno energijo, ne da bi bilo treba uporabiti druge vire, ki ustvarjajo emisije toplogrednih plinov.

44.

Skratka, glede na besedilo členov 2(a) in 5(3) Direktive 2009/28 ter glede na cilje te direktive menim, da je treba predložitvenemu sodišču odgovoriti, da pojem hidroenergije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, zajema električno energijo, ki jo proizvedejo hidroelektrarne z izrabo padca odpadnih voda, ki jih izpušča tretja oseba, ki ni povezana z dejavnostjo elektrarne in nima nikakršne zveze s proizvodnjo električne energije.

45.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je zastavilo Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi, Poljska), odgovori:

Pojem vodne energije kot energije iz obnovljivih virov, ki ga uporablja člen 2(a) v povezavi s členom 5(3) in uvodno izjavo 30 Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES, je treba razlagati tako, da zajema energijo, proizvedeno v hidroelektrarnah z izrabo padca odpadnih voda, ki jih izpušča tretja oseba, ki ni povezana z dejavnostjo elektrarne in nima nikakršne zveze s proizvodnjo električne energije.