1

Irska je 1. septembra 2011 v skladu s členom 7(1) Uredbe (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS (UL 2009, L 309, str. 1) prejela zahtevek za odobritev aktivne snovi sulfoksaflor.

2

Irska je 23. novembra 2012 Evropski komisiji predložila osnutek poročila o oceni glede tega, ali je verjetno, da bo aktivna snov izpolnila merila za odobritev iz člena 4 Uredbe št. 1107/2009.

3

Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je na podlagi člena 12(3) Uredbe št. 1107/2009 vlagatelja zahtevka za odobritev pozvala, naj predloži dodatne informacije. Januarja 2014 je Irska EFSI predložila oceno dodatnih informacij v obliki posodobljenega osnutka poročila o oceni.

4

EFSA je 12. maja 2014 objavila sklepe o medsebojnem strokovnem pregledu tveganj, povezanih s snovjo sulfoksaflor, ki se uporablja kot pesticid, v okviru Uredbe št. 1107/2009. Novo različico teh sklepov je objavila 11. marca 2015.

5

Komisija je 11. decembra 2014 Stalnemu odboru za rastline, živali, hrano in krmo predložila poročilo o pregledu sulfoksaflora in osnutek uredbe o odobritvi sulfoksaflora.

6

Komisija je 27. julija 2015 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2015/1295 o odobritvi aktivne snovi sulfoksaflor v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet ter o spremembi Priloge k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 540/2011 (UL 2015, L 199, str. 8) (v nadaljevanju: izpodbijani akt).

7

Tožeče stranke, in sicer združenja Pesticide Action Network Europe (PAN Europe), Bee Life European Beekeeping Coordination (Bee Life) in Unione nazionale associazioni apicoltori italiani (Unaapi), so 22. oktobra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.

8

Komisija je z ločenim aktom, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispel 25. januarja 2016, vložila ugovor nedopustnosti v skladu s členom 130 Poslovnika Splošnega sodišča. Tožeče stranke so stališče do tega ugovora predložile 11. marca 2016.

9

Združenje European Crop Protection Association (ECPA) ter družbi Dow AgroSciences Ltd in Dow AgroSciences Iberica SA so z akti, vloženimi v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 31. marca oziroma 5. aprila 2016, predlagali, naj se jim v tem postopku dovoli intervencija v podporo predlogom Komisije.

10

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

11

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

12

Splošno sodišče lahko na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča na predlog tožene stranke odloči o nedopustnosti ali nepristojnosti, ne da bi o zadevi odločalo po vsebini.

13

V tem primeru Splošno sodišče na podlagi člena 130(7) Poslovnika čim prej odloči o predlogu ali pa, če to upravičujejo posebne okoliščine, odločanje o predlogu pridrži za končno odločbo.

14

V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin v spisu dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato bo odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek.

15

Komisija izpodbija procesno upravičenje tožečih strank z več vidikov. V zvezi s tem trdi, prvič, da se izpodbijani akt ne nanaša neposredno nanje ter, drugič, da se nanje ne nanaša posamično in da potrebuje izvedbene ukrepe.

16

Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da lahko fizične ali pravne osebe pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, vendar ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

17

Ni sporno, da tožeče stranke niso naslovnice izpodbijanega akta. Torej so lahko procesno upravičene zgolj na podlagi drugega ali tretjega primera iz člena 263, četrti odstavek, PDEU. Ker se mora glede na ta primera izpodbijani akt neposredno nanašati na tožeče stranke, je treba najprej preučiti ta pogoj.

18

V zvezi z neposrednim nanašanjem se za izpolnitev tega pogoja v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, prvič, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika in, drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije, brez uporabe drugih vmesnih pravil (sodbe z dne 5. maja 1998, Dreyfus/Komisija, C‑386/96 P, EU:C:1998:193, točka 43; z dne 29. junija 2004, Front national/Parlament, C‑486/01 P, EU:C:2004:394, točka 34, in z dne 10. septembra 2009, Komisija/Ente per le Ville vesuviane in Ente per le Ville vesuviane/Komisija, C‑445/07 P in C‑455/07 P, EU:C:2009:529, točka 45).

19

Poleg tega se je sicer treba strinjati s tožečimi strankami, da člen 263, četrti odstavek, PDEU ni kopija nekdanjega člena 230, četrti odstavek, ES, vendar je treba hkrati ugotoviti, da se glede na to, da pogoj v zvezi z neposrednim nanašanjem iz člena 263, četrti pododstavek, PDEU ni bil spremenjen, sodna praksa, navedena v točki 18 zgoraj, uporablja tudi za obravnavano zadevo (glej v tem smislu sklepe z dne 9. julija 2013, Regione Puglia/Komisija, C‑586/11 P, neobjavljen, EU:C:2013:459, točka 31; z dne 15. junija 2011, Ax/Svet, T‑259/10, neobjavljen, EU:T:2011:274, točka 21, in z dne 12. oktobra 2011, GS/Parlament in Svet, T‑149/11, neobjavljen, EU:T:2011:590, točka 19).

20

V zvezi s tem Komisija na prvem mestu trdi, da mehanizem, vzpostavljen z regulativnim okvirom, ki se uporablja v obravnavani zadevi, izključuje možnost, da bi se lahko izpodbijani akt neposredno nanašal na tožeče stranke. Zlasti naj države članice v okviru postopka registracije ne bi ravnale samodejno, ampak naj bi, nasprotno, razpolagale s precejšnjima diskrecijsko pravico in manevrskim prostorom, zlasti v zvezi s kompleksno tehnično oceno in določitvijo zahtev za registracijo v okoliščinah, značilnih za njihovo ozemlje in območje, v katero spadajo.

21

Na drugem mestu Komisija navaja, da bi lahko imela registracija fitofarmacevtskega sredstva, ki vsebuje sulfoksaflor, tudi če bi jo država članica v prihodnje izdala, na položaj tožečih strank le dejanske vplive, zato to ne bi nikakor vplivalo na njihove pravice in obveznosti ter torej na njihov pravni položaj.

22

Prvič, tožeče stranke trdijo, da ima odobritev aktivne snovi sulfoksaflor z izpodbijano uredbo neposredne pravne učinke.

23

Drugič, tožeče stranke trdijo, da iz sodne prakse sodišč Unije izhaja, da je treba posameznike obravnavati, kot da se akt neposredno nanaša nanje, ne le če se neposredno nanaša na njihov pravni položaj, ampak tudi če se neposredno nanaša na njihov dejanski položaj.

24

Namen izpodbijanega akta je odobritev – pod nekaterimi pogoji – aktivne snovi sulfoksaflor kot sestavine fitofarmacevtskih sredstev v skladu z Uredbo št. 1107/2009 in vpis te sestavine v Prilogo k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 540/2011 z dne 25. maja 2011 o izvajanju Uredbe št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta glede seznama registriranih aktivnih snovi (UL 2011, L 153, str. 1).

25

Pravna posledica odobritve sulfoksaflora in njegovega vpisa na seznam odobrenih aktivnih snovi je, da se državam članicam da možnost – ob upoštevanju sklopa dodatnih zahtev, določenih v členu 29 Uredbe št. 1107/2009 – da registrirajo dajanje v promet fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo sulfoksaflor, če je vložen zahtevek za to.

26

Torej ima izpodbijani akt neposredne učinke v smislu sodne prakse, navedene v točki 18 zgoraj, na pravni položaj držav članic in morebitnih vlagateljev zahtevkov za registracijo dajanja v promet fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo sulfoksaflor.

27

Poleg tega nobena od trditev, ki so jih navedle tožeče stranke, ne more omajati sklepa, da niti namen niti posledica izpodbijanega akta ni podelitev pravic ali naložitev obveznosti drugim subjektom, ki niso države članice in morebitni vlagatelji zahtevkov za registracijo dajanja v promet.

28

Tožeče stranke trdijo, da ima odobritev aktivne snovi sulfoksaflor z izpodbijano uredbo neposredne pravne učinke na člane združenja Unaapi, saj so s tem na primer dokončno določene sprejemljive ravni izpostavljenosti in zahteve za ublažitev tveganj. Tako naj bi glede na škodljiv učinek sulfoksaflora na čebele odobritev te snovi predstavljala grožnjo za proizvodno dejavnost, ki jo opravljajo čebelarji, ter bi torej imela pravne učinke na njihovo lastninsko pravico in pravico do opravljanja poslovne dejavnosti.

29

V zvezi s tem iz spisa izhaja, da je Unaapi združenje italijanskih čebelarjev, katerega namen je spodbujanje, varovanje in krepitev italijanskega čebelarstva v vseh pogledih, in sicer ob pomoči včlanjenih čebelarjev in čebelarskih združenj ter z njihovim usklajevanjem in zastopanjem. Združenje Unaapi predvsem zastopa interese čebelarjev pri ustanovah in upravah na nacionalni in mednarodni ravni.

30

V okviru tega je treba opozoriti, da so tožbe, ki jih vložijo zastopniška združenja, kot je Unaapi, v skladu s sodno prakso dopustne med drugim, če zastopajo interese članov, ki bi jim bilo sicer priznano procesno upravičenje (glej v tem smislu sklepa z dne 30. septembra 1997, Federolio/Komisija, T‑122/96, EU:T:1997:142, točka 61, in z dne 28. junija 2005, FederDoc in drugi/Komisija, T‑170/04, EU:T:2005:257, točka 49, ter sodbo z dne 18. marca 2010, Forum 187/Komisija, T‑189/08, EU:T:2010:99, točka 58). V obravnavani zadevi je treba torej preveriti, ali se izpodbijani akt neposredno nanaša na člane združenja Unaapi.

31

Poleg tega tožeče stranke v zvezi z zatrjevanimi pravnimi učinki na lastninsko pravico in pravico do opravljanja poslovne dejavnosti, ki ju imajo člani združenja Unaapi, trdijo, da je odobritev sulfoksaflora grožnja za njihovo proizvodno dejavnost.

32

Prvič, v zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da – tudi če bi uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo sulfoksaflor, resnično lahko ogrozila poslovne dejavnosti članov združenja Unaapi – se te ekonomske posledice ne bi nanašale na njihov pravni položaj, ampak samo na njihov dejanski položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2000, Salamander in drugi/Parlament in Svet, T‑172/98 in od T‑175/98 do T‑177/98, EU:T:2000:168, točka 62, ter sklep z dne 11. julija 2005, Bonino in drugi/Parlament in Svet, T‑40/04, EU:T:2005:279, točka 56).

33

Drugič, treba je opozoriti, da mora za uresničitev te domnevne grožnje država članica prej še registrirati fitofarmacevtsko sredstvo, ki vsebuje sulfoksaflor. Kot pa je upravičeno poudarila Komisija, izdaja take registracije ni samodejna posledica odobritve sulfoksaflora. Države članice v okviru preučitve zahtev za registracijo iz člena 29 Uredbe št. 1107/2009 namreč razpolagajo s precejšnjima diskrecijsko pravico in poljem proste presoje. Poleg tega razdelek „Posebne določbe“ iz Priloge k Izvedbeni uredbi št. 540/2011, kakor je bila spremenjena z izpodbijanim aktom, vsebuje dodatna posebna merila za oceno, ki jo opravi država članica, v kateri je vložen zahtevek za registracijo. Kot je navedla Komisija, bo tveganje za čebele odvisno od pogojev uporabe posameznega sredstva, ki bodo določeni v registracijah, ki jih bodo izdale države članice. Če bi torej že lahko trdili, da ima izpodbijani akt pravni vpliv na lastninsko pravico in poslovne dejavnosti članov združenja Unaapi, tega vpliva nikakor ne moremo opredeliti kot neposredno nanašanje.

34

Iz istega razloga je treba zavrniti tudi trditve tožečih strank v zvezi s tem, da se zlasti v sodni praksi v zvezi z državnimi pomočmi kot neposredno nanašanje domnevno upošteva tudi povsem dejanski vpliv.

35

Iste vidike je mogoče upoštevati v zvezi s sprejemljivimi ravnmi izpostavljenosti in zahtevami za ublažitev tveganj, za katere tožeče stranke trdijo, da so z izpodbijanim aktom dokončno določene. Tudi če bi namreč te ravni in zahteve dejansko lahko ogrozile poslovne dejavnosti in panje članov združenja Unaapi, bi tako lahko konkretno učinkovale zgolj ob predpostavki – katere uresničitev pa je negotova – da bi države članice registrirale fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo sulfoksaflor.

36

Torej člani združenja Unaapi trditve, da jih izpodbijani akt neposredno zadeva, ne morejo utemeljiti z domnevnimi posegi v njihovo lastninsko pravico in pravico do opravljanja poslovne dejavnosti.

37

Tožeče stranke trdijo, da izpodbijani akt neposredno vpliva na cilje evropske kampanje za zaščito čebel pred škodljivimi insekticidi, kot je sulfoksaflor, ki jo vodita združenji PAN Europe in Bee Life, zato se neposredno nanaša na ti tožeči stranki.

38

V zvezi s tem iz tožbe najprej izhaja, da je združenje PAN Europe vseevropska okoljevarstvena organizacija, dejavna v 24 državah, od katerih jih je 21 članic Unije. V statutu ima kot cilj zapisano zlasti spodbujanje dejavnosti za zmanjševanje ali celo odpravo uporabe pesticidov. Prav tako iz spisa izhaja, da je združenje Bee Life okoljevarstvena organizacija. Tako ima v statutu kot cilj zapisano zlasti razkrivanje in reševanje okoljskih problemov opraševalnih žuželk, še zlasti medonosnih čebel, in prizadevanje za boljše varstvo okolja, še zlasti za kmetijstvo, združljivo z dobrobitjo opraševalcev in biotsko raznovrstnostjo.

39

Poleg tega je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morajo imeti okoljevarstvene organizacije, kot sta združenji PAN Europe in Bee Life, možnost učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo po pravnem redu Unije, vendar pa s pravico do takega varstva ni mogoče izpodbijati pogojev iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, ki so določeni za vse fizične ali pravne osebe (glej sklepa z dne 24. septembra 2009, Município de Gondomar/Komisija, C‑501/08 P, neobjavljen, EU:C:2009:580, točka 38 in navedena sodna praksa, in z dne 13. marca 2015, European Coalition to End Animal Experiments/ECHA, T‑673/13, EU:T:2015:167, točka 63).

40

V obravnavani zadevi zadostuje ugotovitev, po eni strani, da izpodbijani akt ne vpliva na pravico združenj PAN Europe in Bee Life do vodenja kampanj za uresničitev kakršnega koli okoljskega cilja, ki bi ga lahko izbrali, ter da po drugi strani okoljevarstvene organizacije po pravnem redu Unije nimajo nobene pravice do tega, da akti Unije ne vplivajo na cilje njihovih kampanj. Če bi torej izpodbijani akt že vplival na cilj kampanje, ki jo vodita združenji PAN Europe in Bee Life, bi bil njegov vpliv vsekakor dejanski, ne pa pravni.

41

Drugič in kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, ker je dejanska uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo sulfoksaflor, odvisna od registracije takih sredstev v državah članicah, ki pa je negotova, so lahko morebitni vplivi izpodbijanega akta na cilje kampanje združenj PAN Europe in Bee Life zgolj posredni.

42

Torej združenji PAN Europe in Bee Life trditve, da ju izpodbijani akt neposredno zadeva, ne moreta utemeljiti z domnevnimi vplivi tega akta na kampanjo, ki jo vodita.

43

Tožeče stranke trdijo, da je združenje Bee Life procesno upravičeno, ker je sodelovalo pri odločanju. To združenje je namreč v skladu s členom 12 Uredbe št. 1107/2009 predložilo pisne pripombe na osnutek poročila o oceni sulfoksaflora.

44

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da je bila tožeča stranka v nekaterih primerih na podlagi dejstva, da je sodelovala v upravnem postopku pred sprejetjem izpodbijanega akta, v povezavi z drugimi okoliščinami sicer opredeljena, kot da se ta akt posamično nanaša nanjo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 19. maja 1994, Air France/Komisija, T‑2/93, EU:T:1994:55, točki 44 in 47, ter z dne 6. julija 1995, AITEC in drugi/Komisija, od T‑447/93 do T‑449/93, EU:T:1995:130, točka 36). Vendar tako sodelovanje še ne omogoča sklepa, da se zadevni akt neposredno nanaša na tožečo stranko.

45

Torej združenje Bee Life trditve, da se izpodbijani akt neposredno nanaša nanj, ne more utemeljiti z dejstvom, da je predložilo pisne pripombe na osnutek poročila o oceni sulfoksaflora.

46

Tožeče stranke trdijo, da je treba pri razlagi pogoja glede neposrednega nanašanja upoštevati njihovi pravici do varstva okolja in učinkovitega pravnega varstva, kot sta določeni v členu 37 oziroma členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ima v skladu s členom 6(1) PEU enako pravno veljavnost kot Pogodbi Unije, zato bi bilo treba člen 263, četrti odstavek, PDEU razlagati tako, da se tožečim strankam omogoči vložitev ničnostne tožbe v zvezi z okoljskimi zadevami pri sodiščih Unije. Iz sodne prakse Splošnega sodišča naj bi izhajalo, da lahko uporaba splošnih načel prava Unije, ki imajo višjo veljavo, v nekaterih primerih privede do širše razlage meril dopustnosti.

47

Kolikor se tožeče stranke sklicujejo na člen 37 Listine o temeljnih pravicah, v zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da ta člen vsebuje le načelo, ki določa splošno obveznost Unije v zvezi s cilji, zastavljenimi v okviru njenih politik, ne pa pravice do vložitve tožbe v zvezi z okoljskimi zadevami pri sodiščih Unije.

48

Listina o temeljnih pravicah namreč razlikuje med načeli in pravicami, kot to izhaja na primer iz njenega člena 51(1), drugi stavek, in člena 52(2) in (5). V Pojasnilih k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17), v zvezi s katerimi je v členu 52(7) te listine določeno, da jih „Sodišča Unije […] ustrezno upoštevajo“, je poleg tega v zvezi s členom 52(5) Listine o temeljnih pravicah pojasnjeno, da se načela lahko izvajajo z zakonodajnimi ali izvedbenimi akti, ki jih Unija sprejme v okviru svojih pristojnosti, države članice pa samo pri izvajanju prava Unije, tako da za sodišča postanejo pomembna šele pri razlagi ali reviziji teh aktov, niso pa razlog za neposredne zahteve po pozitivnem ukrepanju institucij Unije ali organov držav članic, kar je v skladu s sodno prakso Sodišča in s pristopom v ustavnih sistemih držav članic do „načel“. V zvezi s tem je v navedenih pojasnilih kot primer med drugim naveden člen 37 Listine o temeljnih pravicah.

49

Kar zadeva člen 47 Listine o temeljnih pravicah, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da namen tega člena ni spremeniti sistem sodnega nadzora, določen s Pogodbama, in zlasti pravila v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri sodišču Unije, kakor je razvidno tudi iz pojasnil k temu členu, ki jih je treba v skladu s členom 6(1), tretji pododstavek, PEU in členom 52(7) Listine o temeljnih pravicah upoštevati kot vodilo pri njeni razlagi (glej v tem smislu sodbe z dne 22. januarja 2013, Sky Österreich, C‑283/11, EU:C:2013:28, točka 42; z dne 18. julija 2013, Alemo-Herron in drugi, C‑426/11, EU:C:2013:521, točka 32, ter z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 97).

50

Pogoje za dopustnost iz člena 263, četrti odstavek, PDEU je treba tako razlagati ob upoštevanju temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, vendar se pri tem ne sme odstopati od pogojev, ki so izrecno določeni s PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 98 in navedena sodna praksa).

51

Drži sicer, da tožeče stranke – kot navajajo – niso trdile, da bi moral člen 47 Listine o temeljnih pravicah nadomestiti člen 263, četrti odstavek, PDEU, ampak da bi bilo treba zadnjenavedeno določbo, še zlasti merilo neposrednega nanašanja, razlagati manj ozko in v skladu s prvonavedeno določbo. Vendar se ne zdi, da bi jamstvo, podeljeno s členom 47 Listine o temeljnih pravicah, presegalo jamstva, že podeljena s pravom Unije, kot so določena zlasti s sodno prakso, navedeno v točki 18 zgoraj. Tega niso trdile niti same tožeče stranke.

52

Iz tega sledi, da tožeče stranke s sklicevanjem na člena 37 in 47 Listine o temeljnih pravicah ne morejo izpodbijati razlage člena 263, četrti odstavek, PDEU – in še posebej ne merila neposrednega nanašanja – kot izhaja iz ustaljene sodne prakse sodišč Unije.

53

Tožeče stranke trdijo, da bi moralo Splošno sodišče člen 263, četrti odstavek, PDEU razlagati ob upoštevanju Konvencije Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (ZN-ECE) o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, podpisane 25. junija 1998 v Aarhusu (Danska) in odobrene v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005 (UL 2005, L 124, str. 1, v nadaljevanju: Aarhuška konvencija).

54

Tožeče stranke se sklicujejo zlasti na člen 9(3) Aarhuške konvencije, ki določa, da „mora pogodbenica zagotoviti, da imajo člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po njenem notranjem pravu, dostop do upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanaša na okolje“. Iz te določbe so izpeljale, da bi bilo treba pogoj v zvezi z neposrednim nanašanjem iz člena 263, četrti odstavek, PDEU razlagati tako, da se v okoljskih zadevah javnosti in okoljevarstvenim organizacijam zagotovita učinkovito pravno varstvo in dostop do pravnega varstva.

55

Prvič, v zvezi s tem je treba opozoriti, da so v skladu s členom 216(2) PDEU mednarodni sporazumi, ki jih sklene Unija, za njene institucije zavezujoči in imajo zato prednost pred akti sekundarne zakonodaje (sodbe z dne 3. junija 2008, Intertanko in drugi, C‑308/06, EU:C:2008:312, točka 42; z dne 13. januarja 2015, Svet in drugi/Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht, od C‑401/12 P do C‑403/12 P, EU:C:2015:4, točka 52, in z dne 13. januarja 2015, Svet in Komisija/Stichting Natuur en Milieu in Pesticide Action Network Europe, C‑404/12 P in C‑405/12 P, EU:C:2015:5, točka 44).

56

To pomeni, da mednarodni sporazumi, ki jih je sklenila Unija, med katerimi je tudi Aarhuška konvencija, nimajo prednosti pred primarnim pravom Unije, zato ni mogoče dopustiti odstopanja od člena 263, četrti odstavek, PDEU na podlagi navedene konvencije.

57

Drugič, iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da se lahko na določbe mednarodnega sporazuma, katerega pogodbenica je Unija, stranke v postopku sklicujejo le, če narava in sistematika tega sporazuma temu ne nasprotujeta in so te določbe z vidika svoje vsebine nepogojne in dovolj natančne (glej sodbe z dne 14. decembra 2000, Dior in drugi, C‑300/98 in C‑392/98, EU:C:2000:688, točka 42, in z dne 13. januarja 2015, Svet in drugi/Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht, od C‑401/12 P do C‑403/12 P, EU:C:2015:4, točka 54 in navedena sodna praksa).

58

Vendar je Sodišče v zvezi s členom 9(3) Aarhuške konvencije že ugotovilo, da ta ne vsebuje nobene nepogojne in dovolj natančne obveznosti, ki bi neposredno urejala pravni položaj posameznikov, zato ne izpolnjuje teh pogojev. Ker so namreč le „člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po […] notranjem pravu“, imetniki pravic iz navedenega člena 9(3), so izpolnitev ali učinki te določbe odvisni od sprejetja nadaljnjega predpisa (sodbi z dne 8. marca 2011, Lesoochranárske zoskupenie, C‑240/09, EU:C:2011:125, točka 45, in z dne 13. januarja 2015, Svet in drugi/Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht, od C‑401/12 P do C‑403/12 P, EU:C:2015:4, točka 55).

59

Zato se stranke v postopku pred sodišči Unije ne morejo neposredno sklicevati na člen 9(3) Aarhuške konvencije.

60

Tretjič, vsekakor je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso dokazale, da člen 263, četrti odstavek, PDEU, kakor ga razlagajo sodišča Unije, ni združljiv s členom 9(3) Aarhuške konvencije. Že s samo Aarhuško konvencijo, ki vsebuje formulacijo „člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po […] notranjem pravu“, so namreč pravice, ki naj bi jih članom javnosti podeljeval člen 9(3) te konvencije, pogojene s tem, da ti izpolnjujejo merila dopustnosti, ki izhajajo iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

61

Iz tega sledi, da je treba trditve tožečih strank, ki se nanašajo na Aarhuško konvencijo, zavrniti.

62

Iz navedenega izhaja, da se nobena določba izpodbijanega akta ne uporablja neposredno za tožeče stranke v smislu, da bi jim bile z njo podeljene pravice ali naložene obveznosti. Torej izpodbijani akt nikakor ne vpliva na njihov pravni položaj, zato ni izpolnjen pogoj v zvezi z neposrednim nanašanjem, kot izhaja iz druge in tretje predpostavke iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.

63

Ker tožeče stranke niso naslovnice izpodbijanega akta (glej točko 17 zgoraj), je treba to tožbo zavreči kot nedopustno, ne da bi bilo treba preučiti preostale pogoje dopustnosti.

64

Člen 142(2) Poslovnika določa, da je intervencija v razmerju do spora o glavni stvari akcesorna in postane brezpredmetna, če se tožba razglasi za nedopustno.

65

Torej ni treba odločiti o predlogih za intervencijo združenja ECPA ter družb Dow AgroSciences in Dow AgroSciences Iberica.

66

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov.

67

Ker tožeče stranke s svojimi predlogi niso uspele, jim je treba v skladu s predlogi Komisije naložiti, da nosijo svoje stroške in stroške Komisije.

68

Člen 144(10) Poslovnika določa, da če se postopek v glavni stvari konča pred odločitvijo o predlogu za intervencijo, predlagatelj intervencije in glavne stranke nosijo vsak svoje stroške, povezane s predlogom za intervencijo.

69

Torej v obravnavani zadevi tožeče stranke, Komisija, združenje ECPA ter družbi Dow AgroSciences in Dow AgroSciences Iberica nosijo vsak svoje stroške, povezane s predlogi za intervencijo združenja ECPA ter družb Dow AgroSciences in Dow AgroSciences Iberica.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

sklenilo: