—

za Evropsko komisijo L. Grønfeldt, M. Wasmeier, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 202(3), prva in druga alinea, in člena 212a Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1791/2006 Sveta z dne 20. novembra 2006 (UL 2006, L 363, str. 1) (v nadaljevanju: carinski zakonik).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Ultra‑Brag AG, logističnim podjetjem, ki med drugim ponuja prevoze po evropskih celinskih vodah in Hauptzollamt Lörrach (glavni carinski urad v Lörrachu, Nemčija) zaradi plačila carinskega dolga, ki je nastal pri nezakonitem vnosu blaga na carinsko območje Evropske unije.

3

Carinski zakonik je bil razveljavljen z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1).

4

Člen 38(1) carinskega zakonika je določal:

„Blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti, mora tisti, ki ga vnese, nemudoma in po potrebi po prometni poti, ki jo določijo carinski organi, in skladno s podrobnostmi, ki jih [ti] določijo, prepeljati:

[…]“

5

Člen 40 tega zakonika je določal:

„Blago, ki vstopa na carinsko območje Skupnosti, carini predloži oseba, ki ga vnaša na to območje, ali, če je to primerno, oseba, ki po vnosu blaga prevzame odgovornost za prevoz tega blaga, razen za blago na prevoznih sredstvih, ki samo prečkajo ozemeljske vode ali zračni prostor carinskega območja Skupnosti brez postanka na tem območju. Oseba, ki predloži blago, se sklicuje na skupno deklaracijo ali na carinsko deklaracijo, ki je bila predhodno vložena za blago.“

6

Člen 185(1), prvi pododstavek, carinskega zakonika je določal:

„Skupnostno blago, ki je bilo izvoženo iz carinskega območja Skupnosti in v roku treh let vrnjeno na to carinsko območje in sproščeno v prosti promet, se na zahtevo udeleženega oprosti uvoznih dajatev.“

7

Člen 202 tega zakonika je določal:

„1.   Carinski dolg pri uvozu nastane:

[…]

V skladu s tem členom se šteje za nezakoniti vnos vsak vnos, pri katerem gre za kršitev členov 38 do 41 in druge alinee člena 177.

2.   Carinski dolg nastane v trenutku nezakonitega vnosa blaga.

3.   Dolžniki so:

8

Člen 212a carinskega zakonika je določal:

„Če carinska zakonodaja predvideva ugodnejšo tarifno obravnavo blaga zaradi njegove narave ali končne [posebne] uporabe, olajšav[o] ali deln[o] ali celotn[o] izvzetj[e] glede uvoznih in izvoznih dajatev v skladu s členi 21, 82, 145 [ali 184 do] 187, se takšna ugodna tarifna obravnava, olajšava ali [delna] izjema uporablja tudi, kadar nastane carinski dolg v skladu s členi 202 do 205, 210 ali 211, pod pogojem, da zadevna oseba ni posegla po prevari ali se očitno malomarno obnašala in je predložila dokaze, da so bili drugi pogoji za ugodnejšo obravnavo, olajšave ali [delno] izvzetje izpolnjeni.“

9

Družba Ultra‑Brag je 25. maja 2010 po celinskih plovnih poteh iz carinskega območja Unije v Birsfelden (Švica), izvozila dva transformatorja in dve pripadajoči navitji.

10

Zaposleni pri družbi Ultra‑Brag, ki je bil kot strokovnjak za prevoz težkega tovora zaposlen na delovnem mestu vodje sektorja za izvoz, je – potem ko je bil tega dne, 25. maja 2010, obveščen o okvari ladje, ki bi morala naslednji dan naložiti turbino v Strasbourgu (Francija) za prevoz v Antwerpen (Belgija) – tja nameraval poslati ladjo, ki je prevažala dva transformatorja in dve pripadajoči navitji, ne da bi bil raztovorjen kateri od transformatorjev ali pripadajočih navitij. Zaradi tega se je pri švicarskih carinskih organih najprej pozanimal glede potrebnih formalnosti v zvezi s tem. Ti organi so mu sporočili, da začasni izvoz na carinsko območje Unije ne pomeni težav, vendar bi bilo treba o tem obvestiti nemške carinske organe. Zaradi okvare vozila ta zaposleni pred zaprtjem pristojnega nemškega carinskega urada slednjih ni mogel obvestiti.

11

Da bi ujel termin za natovarjanje turbine v Strasbourgu je ta zaposleni zvečer 25. maja 2010 obvestil kapitana ladje, da naj s transformatorjem in pripadajočima navitjema odpluje v ta kraj. Pri prečkanju meje to blago ni bilo predloženo nemškim carinskim organom.

12

Zaposleni je 26. maja 2010 stopil v stik z nemškimi carinskimi organi.

13

Ladja je 27. maja 2010 prispela v Basel (Švica), da bi bili tam raztovorjeni transformator in dve pripadajoči navitji, medtem ko je turbina ostala na krovu za prevoz v Antwerpen. Nemški carinski organi so ugotovili, da so na ladji transformator in dve pripadajoči navitji.

14

Glavni carinski urad Lörrach je z odločbo o odmeri uvoznih dajatev z dne 9. avgusta 2010 družbi Ultra‑Brag odmeril 122.470,07 EUR carine, ne da bi določil še katerega drugega dolžnika.

15

Družba Ultra‑Brag je po zavrnitvi njenega ugovora vložila tožbo pri Finanzgericht Baden‑Württemberg (finančno sodišče v Baden‑Württembergu, Nemčija). Trdila je, da se uvoznih dajatev ni smelo odmeriti, saj so bili izpolnjeni pogoji za izvzetje na podlagi člena 212a carinskega zakonika. S tem, da je izvedbo carinskih formalnosti zaupala svojemu zaposlenemu, po njenem mnenju ni ravnala očitno malomarno niti ni kršila svojih dolžnosti nadzora.

16

Predložitveno sodišče meni, da je delodajalec lahko carinski dolžnik v smislu člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika, če je mogoče izhajati iz tega, da je s svojimi ravnanji povzročil nezakonit vnos blaga, če je to ravnanje primerljivo z lastnoročnim nezakonitim vnosom. Trdi, da še ni bilo odgovorjeno na vprašanje, na kateri podlagi je treba presoditi ravnanje delodajalca, ki je pravna oseba, zlasti glede tega ali je treba upoštevati samo ravnanje organov pravne osebe, oziroma je treba upoštevati tudi ravnanje enega od zaposlenih, ki je neposredno povzročilo nezakonit vnos blaga, če je ta zaposleni pristojen za prevoz blaga v okviru pravne osebe.

17

Predložitveno sodišče se sprašuje tudi, ali je družba Ultra‑Brag sodelovala pri nezakonitem vnosu v smislu člena 202(3), druga alinea, carinskega zakonika, zlasti glede subjektivnega elementa te določbe, kot izhaja tudi iz uporabe besedne zveze „so vedele ali bi morale vedeti, da je bil vnos nezakonit“. Za oceno tega subjektivnega elementa je po njegovem mnenju treba določiti, ali je treba upoštevati vidik zaposlenega pri družbi Ultra‑Brag ali njegovih organov.

18

Nazadnje predložitveno sodišče meni, da je treba preučiti ali je izpolnjen pogoj za upravičenost do oprostitve uvozne dajatve iz člena 212a tega zakonika, ki se nanaša na neobstoj očitne malomarnosti, pri čemer je treba upoštevati ravnanje zaposlenega, ki je dejansko sodeloval v transakciji iz postopka v glavni stvari.

19

V teh okoliščinah je Finanzgericht Baden‑Württemberg (finančno sodišče v Baden‑Württembergu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

20

Poudariti je treba, da v skladu s členom 202(1)(a) carinskega zakonika carinski dolg nastane z nezakonitim vnosom blaga. V skladu s to določbo se vnos blaga šteje za nezakonit, če blago ni bilo predloženo carini v skladu s členi od 38 do 41 navedenega carinskega zakonika.

21

Poleg tega je namen določb člena 202(3) carinskega zakonika določiti dolžnike carinskega dolga, nastalega pri nezakonitem vnosu blaga na ozemlje Unije, in sicer v splošnem interesu zaščite finančnih interesov Unije.

22

Iz tega razloga je v prvih treh alinejah člena 202(3) tega zakonika opredeljena udeležba osebe, ki jo je treba zaradi sodelovanja pri nezakonitem vnosu blaga šteti za dolžnico. Prva alinea kot dolžnico določa osebo, ki blaga ni zakonito vnesla, torej osebo, ki bi bila morala sicer opraviti carinjenje in izpolniti obveznosti carinskega deklaranta. Druga in tretja alinea se nanašata na osebe, ki na podlagi določb carinskega zakonika sicer niso zavezane k izvedbi postopka carinjenja, vendar so bile vseeno neposredno udeležene pri nezakonitem vnosu.

23

Na postavljena vprašanja je treba torej odgovoriti ob upoštevanju teh ugotovitev.

24

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 202(3), prva alinea, carinskega zakonika, razlagati tako, da je mogoče pravno osebo šteti za dolžnico carinskega dolga, ki je nastal zaradi nezakonitega vnosa blaga na carinsko območje Unije, če je ta vnos povzročil eden od zaposlenih, ki ni njen zakoniti zastopnik.

25

Najprej je iz člena 202(3) tega zakonika razvidno, da je zakonodajalec Unije želel določiti širok krog tistih, ki so lahko pri nezakonitem vnosu blaga, za katero je treba plačati uvozne dajatve, carinski dolžniki, prav tako pa je imel namen v celoti določiti pogoje določitve oseb, ki so dolžnice carinskega dolga (glej sodbe z dne 23. septembra 2004, Spedition Ulustrans, C‑414/02, EU:C:2004:551, točki 25 in 39; z dne 3. marca 2005, Papismedov in drugi, C‑195/03, EU:C:2005:131, točka 38, in z dne 17. novembra 2011, Jestel, C‑454/10, EU:C:2011:752, točki 12 in 13).

26

Poleg tega je Sodišče že presodilo, da se člen 202(3), prva alinea, carinskega zakonika, nanaša na „osebo“, ki ni zakonito vnesla blago, ne da bi opredelilo, ali gre za fizično ali pravno osebo. Za dolžnico carinskega dolga je zato mogoče šteti vsako „osebo“ v smislu te določbe, to je osebo, za katero se šteje, da je s svojim ravnanjem povzročila nezakonit vnos blaga (glej sodbi z dne 23. septembra 2004, Spedition Ulustrans, C‑414/02, EU:C:2004:551, točka 26, in z dne 3. marca 2005, Papismedov in drugi, C‑195/03, EU:C:2005:131, točka 39).

27

V skladu z informacijami iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je v tem primeru blago na ozemlje Unije vnesel kapitan ladje, ki je blago prevažala v rečno pristanišče na tem območju, v skladu z navodili osebe, odgovorne za izvoz pri podjetju, pri katerem sta bila oba zaposlena. Ta kapitan je oseba, ki bi v skladu s členom 40 carinskega zakonika morala predložiti blago carini, ob sklicevanju na skupno deklaracijo ali na carinsko deklaracijo, določeno v tem členu.

28

Ker kapitan tega ni storil, blaga ni zakonito vnesel na ozemlje Unije, zaradi česar je na podlagi člena 202(3), prva alinea, tega zakonika, postal dolžnik carinskega dolga, ki je nastal zaradi nezakonitega vnosa.

29

Vendar okoliščina, da je zaposleni nezakonito vnesel blago na carinsko območje Unije, ne more zadostovati, da bi se izključilo, da se lahko fizično ali pravno osebo, pri kateri je zaposlen, v skladu s členom 202(3), prva alinea, tega zakonika šteje za dolžnico carinskega dolga, ki je nastal pri tem nezakonitem vnosu.

30

V zvezi s tem je treba navesti, da v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem zaposleni nezakonito vnese blago v okviru nalog, ki mu jih je zaupal njegov delodajalec, in ob izvrševanju navodil, ki mu jih je v ta namen – ravno tako v okviru svojih delovnih nalog – dal drugi zaposleni pri tem delodajalcu, ravna prvi zaposleni samo v okviru svojih pristojnosti, v imenu in na račun svojega delodajalca.

31

Kadar nezakonit vnos blaga na carinsko območje Unije izvede zaposleni v imenu in na račun delodajalca, je treba slednjega določiti kot osebo, ki je s svojim ravnanjem povzročila ta nezakonit vnos (glej v tem smislu sodbo z dne 23. septembra 2004, Spedition Ulustrans, C‑414/02, EU:C:2004:551, točka 29).

32

Zato se lahko delodajalca v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, šteje za dolžnika carinskega dolga, nastalega pri nezakonitem vnosu blaga, v skladu s členom 202(3), prva alinea, carinskega zakonika.

33

Poleg tega okoliščina, da niti zaposleni, ki je povzročil nezakonit vnos blaga, niti zaposleni, ki mu je podrejen in v skladu z navodilom katerega je ravnal, nista zakonita zastopnika pravne osebe, pri kateri sta zaposlena, nima vpliva na to ugotovitev, ker uporaba člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika delodajalcu zaposlenega, ki je povzročil nezakonit vnos, ne nalaga nobene druge zahteve, razen te, da je ta delodajalec „oseba“ v smislu te določbe.

34

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 202(3), tretja alinea, carinskega zakonika, razlagati tako, da je pravno osebo – katere zaposleni, ki ni njen zakoniti zastopnik, je povzročil nezakonit vnosa blaga na carinsko območje Unije – mogoče šteti za dolžnico carinskega dolga, ki je nastal zaradi tega vnosa, če je ta zaposleni zadevno blago vnesel v okviru izvrševanja nalog, ki mu jih je zaupal njegov delodajalec, in ob izvrševanju navodil, ki mu jih je v ta namen dal – prav tako v okviru svojih delovnih nalog – drugi zaposleni tega delodajalca, in ki je s tem ravnal v okviru svojih pristojnosti, v imenu in na račun svojega delodajalca.

35

Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje ni treba odgovoriti na drugo vprašanje.

36

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 212a carinskega zakonika razlagati tako, da je treba pri opredelitvi goljufivega ravnanja ali očitne malomarnosti v smislu tega člena, na strani delodajalca, ki je pravna oseba, upoštevati ne le samega delodajalca, temveč slednjemu tudi pripisati ravnanje zaposlenega ali zaposlenih pri tej pravni osebi, ki so bili odgovorni za vnos zadevnega blaga na carinsko območje Unije, v okviru svojih nalog.

37

V skladu s členom 212a tega zakonika se ugodnejša tarifna obravnava, olajšava oziroma celotno ali delno izvzetje glede uvoznih ali izvoznih dajatev, določeno v carinski zakonodaji, uporablja, tudi kadar nastane carinski dolg v skladu s členi od 202 do 205 tega zakonika, če zadevna oseba ni posegla po prevari niti se ni očitno malomarno obnašala in je predložila dokaze, da so bili izpolnjeni „drugi pogoji“ za ugodnejšo obravnavo, olajšave ali izvzetje.

38

Pojem „zadevna oseba“ v smislu člena 212a carinskega zakonika je treba ob upoštevanju besedila te določbe razumeti tako, da zajema vsako fizično ali pravno osebo, ki se v skladu s členi od 202 do 205 tega zakonika šteje za dolžnico carinskega dolga, zlasti zato, ker je s svojim ravnanjem povzročila nezakonit vnos blaga na carinsko območje Unije.

39

V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari je treba za to, da bi se presodilo, ali je delodajalec, ki je pravna oseba, ravnal goljufivo ali očitno malomarno, upoštevati ne le samega delodajalca, temveč tudi ravnanje zaposlenega oziroma zaposlenih, ki so v okviru nalog, ki jim jih je zaupal njihov delodajalec, in tako v okviru svojih pristojnosti, v imenu in na račun delodajalca, povzročili nezakonit vnos blaga.

40

Poleg tega je treba opozoriti, da dejstvo, da zadevni zaposleni niso organi ali zakoniti zastopniki pravne osebe, pri kateri so zaposleni, nima vpliva na ugotovitev, da se v okoliščinah, kot so predstavljene v prejšnji točki te sodbe, goljufivo ravnanje ali očitna malomarnost delodajalca, ki je pravna oseba, presodi tudi ob upoštevanju ravnanja njegovih zaposlenih.

41

Glede na navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 212a carinskega zakonika razlagati tako, da je treba pri opredelitvi goljufivega ravnanja ali očitne malomarnosti v smislu tega člena, na strani delodajalca, ki je pravna oseba, upoštevati ne le samega delodajalca, temveč mu tudi pripisati ravnanje zaposlenega ali zaposlenih, ki so v okviru naloge, ki jim jo je zaupal njihov delodajalec, pri čemer so v okviru svojih pristojnosti ravnali v imenu in na račun delodajalca, povzročili nezakonit vnos blaga.

42

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: