—

za nemško vlado T. Henze in J. Möller, agenta,

—

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

—

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, M. Figueiredo, J. Dias Lopes in M. Rebelo, agenti,

—

za vlado Združenega kraljestva D. Robertson, M. Holt in V. Kaye, agenti, skupaj z B. Kennellyjem, QC, in M. Gray, barrister,

—

za Evropsko komisijo K.‑P. Wojcik in I. Rogalski, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4(1), točka 2, kot tudi Priloge I, oddelek A, točka 1, Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 263).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Mohammadom Zahedom Khorassanijem in Kathrin Pflanz zaradi posredovanja zadnjenavedene pri sklenitvi pogodbe o upravljanju premoženja, sklenjene med M. Z. Khorassanijem in tretjo osebo.

3

V uvodnih izjavah 2, 20 in 31 Direktive 2004/39 je navedeno:

[…]

4

Člen 1(1) Direktive 2004/39 določa:

„Ta direktiva se uporablja za investicijska podjetja in regulirane trge.“

5

Člen 4(1), točke 1, 2, 4, 5, 9 in 16, te direktive, določa:

„1.   Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

[…]

[…]

[…]

6

Člen 21 te direktive, naslovljen „Obveznost izvedbe naročil pod pogoji, ki so za stranko najugodnejši“, v odstavkih od (1) do (3) določa:

„1.   Države članice od investicijskih podjetij zahtevajo, da ukrenejo vse potrebno, da bi pri izvajanju naročil dosegla najboljše možne rezultate za stranke, ob upoštevanju cene, stroškov, hitrosti, verjetnosti izvedbe in poravnave, obsega, narave ali kakršnega koli drugega vidika v zvezi z izvajanjem naročila. Ne glede na to pa v primeru, da stranka da specifična navodila, investicijsko podjetje izvrši naročilo po specifičnih navodilih.

2.   Države članice od investicijskih podjetij zahtevajo uvedbo in izvajanje učinkovite ureditve za skladnost z odstavkom 1. Države članice zlasti zahtevajo, da investicijska podjetja uvedejo in izvajajo politiko izvajanja naročil, ki jim omogoča, da za naročila strank dobijo najboljše možne rezultate v skladu z odstavkom 1.

3.   Politika izvajanja naročil mora za vsak razred instrumentov zajemati informacije o različnih mestih, na katerih investicijsko podjetje izvaja naročila svojih strank, in dejavnikih, ki vplivajo na izbiro mesta izvedbe. […]“

7

Priloga I, oddelek A, te direktive kot investicijske storitve in dejavnosti določa:

8

V uvodni izjavi 81 Direktive Komisije 2006/73/ES z dne 10. avgusta 2006 o izvajanju Direktive 2004/39 v zvezi z organizacijskimi zahtevami in pogoji poslovanja investicijskih družb ter opredeljenimi izrazi za namene navedene direktive (UL 2006, L 241, str. 26) je navedeno:

„Splošno svetovanje o vrstah finančnih instrumentov ni investicijsko svetovanje za namene Direktive 2004/39/ES, ker ta direktiva določa, da je za namene Direktive 2004/39/ES investicijsko svetovanje omejeno na svetovanje o posebnih finančnih instrumentih. […]“

9

Člen 52 Direktive 2006/73, naslovljen „Investicijsko svetovanje“, v drugem odstavku določa, da mora biti osebno priporočilo v smislu člena 4(1), točka 4, Direktive 2004/39 priporočilo za sprejem enega od naslednjih sklopov korakov:

10

Člen 823(2) Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) določa, da obveznost povrnitve povzročene škode nosi tisti, ki prekrši predpis, katerega namen je zaščita drugega.

11

Člen 1 Kreditwesengesetz (zakon o finančnem sektorju) z dne 9. septembra 1998 (BGBl. 1998 I, str. 2776), kot je bil spremenjen z zakonom z dne 16. julija 2007 (BGBl. 2007 I, str. 1330) (v nadaljevanju: KWG), v odstavku 1a določa:

„[…] Finančne storitve so:

12

Člen 32(1), prvi stavek, KWG določa:

„1. Vsaka oseba, ki želi v državi […] nuditi finančne storitve v okviru poslovne dejavnosti ali v obsegu, ki zahteva na komercialni način organizirano poslovanje, mora pridobiti pisno dovoljenje Bundesanstalt [für Finanzdienstleistungsaufsicht (zvezni urad za nadzor finančnih storitev, Nemčija)] […]“

13

K. Pflanz, ki nima dovoljenja za opravljanje finančnih storitev na podlagi člena 32(1) KWG, je novembra 2007 M. Z. Khorassaniju priporočila naložbo „Grand Slam“. V zvezi s tem mu je omogočila sklenitev pogodbe o izvajanju storitev z družbo GSS AG in pogodbo o upravljanju premoženja z družbo D. AG, ki sta družbi s sedežem v Lihtenštajnu. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je zadnjenavedena pogodba določala nakup in prodajo ter upravljanje finančnih instrumentov v smislu dejavnosti upravljanja finančnega portfelja.

14

M. Z. Khorassani se je zavezal, da bo izvedel enkratno plačilo v višini 20.000 EUR in zaporedna mesečna plačila v znesku 1000 EUR, od katerih je bilo vsako povečano za 5‑odstotni ažio. Decembra 2007 je zadevna stranka vplačala skupni znesek 27.000 EUR, od katerega je bilo zadržanih 19.731,60 EUR kot vnaprejšnja provizija za upravljanje in 1285,71 EUR kot ažio. M. Z. Khorassani je nato odstopil od teh pogodb in zahteval vračilo plačanih zneskov ter odškodnino.

15

Landgericht Berlin (deželno sodišče Berlin, Nemčija) je tožbo, vloženo zoper družbi s sedežem v Lihtenštajnu razglasilo za nedopustno, ker je menilo, da ni mednarodno pristojno, tožbo zoper K. Pflanz pa zavrnilo kot neutemeljeno.

16

Potem ko je prejel vračilo v višini 6803,03 EUR, M. Z. Khorassani ni uspel s pritožbo pri Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče Berlin, Nemčija), s katero je uveljavljal preostanek zahtevanega zneska. To sodišče je menilo, da K. Pflanz ni opravila nobene finančne storitve v smislu člena 1(1a), drugi stavek, točki 1 in 1a, KWG, za katero je potrebno dovoljenje v smislu člena 32(1) KWG, ker se tako investicijsko svetovanje kot tudi investicijsko posredovanje, ki ju je izvedla, nista nanašala na posel o nakupu in prodaji finančnih instrumentov, temveč na pogodbo o upravljanju premoženja, ki kljub temu, da je bila nazadnje namenjena nakupu in prodaji konkretnih finančnih instrumentov, sama po sebi ni bila finančni instrument. Zato je to sodišče presodilo, da M. Z. Khorassani nima pravice do odškodnine na podlagi člena 823(2) civilnega zakonika v povezavi s členom 32(1) KWG.

17

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki odloča o reviziji, meni, da je Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) pravilno ugotovilo, da K. Pflanz za M. Z. Khorassanija ni opravila storitve investicijskega svetovanja v smislu člena 1(1a), drugi stavek, točka 1a, KWG, ker se ta določba v skladu s členom 4(1), točka 4, Direktive 2004/39 v povezavi s členom 52 Direktive 2006/73, nanaša na dajanje osebnih priporočil v zvezi s posebnimi finančnimi instrumenti, ne pa na dejavnost upravljanja finančnega portfelja. Zato K. Pflanz ni kršila člena 32(1) KWG iz tega naslova.

18

Vendar naj bi bilo vprašanje, ali je K. Pflanz s tem, ko je M. Z. Khorassaniju omogočila sklenitev pogodbe o upravljanju premoženja, za slednjega opravila storitev investicijskega posredovanja v smislu člena 1(1a), drugi stavek, točka 1, KWG, odvisno od razlage člena 4(1), točka 2, in Priloge I, oddelek A, točka 1, Direktive 2004/39.

19

Predložitveno sodišče v zvezi s tem poudarja, na eni strani, da bi lahko nemška različica te zadnjenavedene določbe, in sicer „Annahme und Übermittlung von Aufträgen, die ein oder mehrere Finanzinstrument(e) zum Gegenstand haben“ (sprejemanje in posredovanje naročil, katerih predmet je eden ali več finančnih instrumentov) govorila v prid temu, da je zajeto samo posredovanje pri sklenitvi pogodb, ki se nanašajo na nakup ali prodajo konkretnega finančnega instrumenta. Na drugi strani bi lahko različice te določbe v španščini („en relación con“), angleščini („in relation to“) in francoščini („portant sur“) privedle do široke razlage te določbe, na podlagi katere bi bila potrebna samo posredna povezava med posredovanim poslom in nakupom ali prodajo finančnega instrumenta.

20

V zvezi s splošno sistematiko Direktive 2004/39 predložitveno sodišče meni, da bi lahko pojasnila o pojmu „investicijsko svetovanje“ v uvodni izjavi 81 in členu 52 Direktive 2006/73 govorila v prid zgoraj omenjeni ozki razlagi v delu, v katerem bi se investicijsko svetovanje v skladu s temi pojasnili moralo nanašati na posebne finančne instrumente, kar bi lahko temeljilo na splošnem pravnem razlogovanju, ki bi se prav tako uporabilo v primeru dejavnosti investicijskega svetovanja.

21

Predložitveno sodišče meni, da cilj varstva vlagateljev, ki mu sledi Direktiva 2004/39, lahko ne bi zahteval, da se posredovanje pri sklenitvi pogodbe o upravljanju portfelja vključi v okvir storitve iz Priloge I, oddelek A, točka 1, te direktive, če za same upravitelje portfeljev veljajo zahteve navedene direktive. Vendar bi vrzel v varstvu vlagateljev lahko obstala, kadar se sklene pogodba z upraviteljem portfelja s sedežem v tretji državi.

22

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je sprejem in posredovanje naročila, katerega vsebina je upravljanje portfeljev (člen 4(1), točka 9, Direktive 2004/39), investicijska storitev v smislu člena 4(1), točka 2, prvi stavek, v povezavi s Prilogo I, oddelek A, točka 1, k [tej] [d]irektivi […]?“

23

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(1), točka 2, Direktive 2004/39 v povezavi s Prilogo I, oddelek A, točka 1, te direktive razlagati tako, da investicijska storitev, ki zajema sprejemanje in posredovanje naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti, vključuje posredovanje z namenom sklenitve pogodbe, katere vsebina je upravljanje portfelja.

24

V skladu s členom 4(1), točka 2, Direktive 2004/39 so investicijske storitve in dejavnosti katere koli od storitev in dejavnosti s seznama iz oddelka A Priloge I te direktive v zvezi s katerim koli od instrumentov s seznama iz oddelka C te priloge.

25

Med investicijskimi storitvami in dejavnostmi, naštetimi v navedenem oddelku A, sta v njegovi točki 1 navedena sprejemanje in posredovanje naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti.

26

Za odgovor na postavljeno vprašanje je to zadnjo določbo treba torej razlagati ob upoštevanju ne le njenega besedila, ampak tudi njenega konteksta in ciljev, ki se želijo doseči z ureditvijo, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2016, Ognyanov, C‑554/14, EU:C:2016:835, točka 31).

27

Glede besedila Priloge I, oddelek A, točka 1, Direktive 2004/39 je predložitveno sodišče sicer ugotovilo obstoj določenega razhajanja med različnimi jezikovnimi različicami besedne zveze „v zvezi z“, ki bi – odvisno od primera – lahko govorila v prid bolj ali manj neposredne povezave med naročili in enim ali več finančnimi instrumenti iz te določbe, vendar je treba opozoriti na to, da pojem „naročilo“, katerega sprejem in posredovanje sestavljata investicijsko storitev ali dejavnost, ostaja enak v jezikovnih različicah te direktive, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, in sicer v španščini, nemščini, angleščini in francoščini.

28

Čeprav ta pojem kot tak ni opredeljen v Direktivi 2004/39, je treba ugotoviti, da besedna zveza „v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti“ samo pojasni za katero vrsto naročila gre, namreč za naročila, ki se nanašajo na nakup ali prodajo takšnih finančnih instrumentov.

29

To razlago pojma „naročilo“ potrjuje sobesedilo, v katerega je uvrščen. Natančneje, razlagati ga je treba ob upoštevanju Priloge I, oddelek A, točka 2, te direktive, v kateri je navedena investicijska storitev, ki zajema „[i]zvajanje naročil v imenu strank“.

30

Kot je namreč generalni pravobranilec poudaril v točki 42 sklepnih predlogov, obstaja tesna povezava med investicijsko storitvijo iz točke 1 te priloge I, oddelek A, in sicer sprejemanjem in posredovanjem naročil, ter storitvijo iz točke 2 tega oddelka, in sicer izvajanjem naročil, ker je prva storitev opravljena pred drugo in načeloma vodi k njeni izvedbi, bodisi s strani istega bodisi drugega investicijskega podjetja.

31

Investicijska storitev iz Priloge I, oddelek A, točka 2, Direktive 2004/39, ki zajema „[i]zvajanje naročil v imenu strank“, je opredeljena v členu 4(1), točka 5, te direktive kot „delovanje s ciljem sklepanja sporazumov o nakupu ali prodaji enega ali več finančnih instrumentov v imenu stranke“.

32

Iz tega je razvidno, da so naročila, ki so predmet investicijske storitve, navedene v Prilogi I, oddelek A, točka 1, te direktive, naročila za nakup ali prodajo enega ali več finančnih instrumentov.

33

To razlago potrjujejo druge določbe Direktive 2004/39. V zvezi s tem je „naročilo z omejitvijo“ opredeljeno v njenem členu 4(1), točka 16, in pomeni „naročilo nakupa ali prodaje finančnega instrumenta po navedeni mejni ceni ali bolje in v navedenem obsegu“.

34

Poleg tega se člen 21 te direktive – v skladu s svojim naslovom – nanaša na obveznost izvedbe naročil pod pogoji, ki so za stranko najugodnejši, kar v skladu z odstavkom 1 tega člena vključuje doseganje najboljših možnih rezultatov za stranke, ob upoštevanju zlasti cene, stroškov, hitrosti, verjetnosti izvedbe in poravnave. Države članice na podlagi odstavkov 2 in 3 tega člena od investicijskih podjetij zahtevajo zlasti uvedbo in izvajanje politike izvajanja naročil, ki glede vsakega razreda instrumentov vključuje informacije o različnih mestih, na katerih investicijsko podjetje izvaja naročila svojih strank, in dejavnikih, ki vplivajo na izbiro mesta izvedbe.

35

Posledično iz pojmov Priloge I, oddelek A, točka 1, Direktive 2004/39, ki se jih razlaga glede na kontekst te določbe, izhaja, da storitev, na katero se slednja nanaša, ne zajema posredovanja z namenom sklenitve pogodbe, katere predmet je dejavnost upravljanja portfelja. Namreč, tudi če sklenitev pogodbe pozneje vodi k temu, da upravitelj portfelja v okviru svoje dejavnosti upravljanja sprejema in posreduje naročila za nakup ali prodajo finančnih instrumentov, tako sprejemanje ali posredovanje naročil ni predmet te pogodbe kot take.

36

Te ugotovitve ne ovrže okoliščina, na katero se sklicuje vlada Združenega kraljestva, da uvodna izjava 20 Direktive 2004/39 določa, da bi za namene te direktive moralo prejemanje in posredovanje naročil zajemati tudi povezovanje dveh ali več vlagateljev in s tem omogočanje transakcije med temi vlagatelji.

37

Kot je namreč navedel generalni pravobranilec v točki 44 sklepnih predlogov, se ta uvodna izjava nanaša na povezovanje dveh ali več vlagateljev samo v okviru sprejemanja in posredovanja naročil. Ta uvodna izjava torej zajema primere posredovanja, katerega predmet je omogočanje transakcij v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti, kar izključuje posredovanje z namenom sklenitve pogodbe, katere vsebina je upravljanje portfelja.

38

Nemška vlada in vlada Združenega kraljestva poleg tega navajata, da storitev „investicijsko svetovanje“, ki je opredeljena v členu 4(1), točka 4, Direktive 2004/39, in navedena v Prilogi I, oddelek A, točka 5, te direktive, zajema – v skladu s členom 52 Direktive 2006/73 – priporočilo za izvedbo posla v zvezi z določenim finančnim instrumentom. Na podlagi tega sklepata, da neobstoj sklicevanja na „določen“ finančni instrument v Prilogi I, oddelek A, točka 1, k Direktivi 2004/39 govori v prid temu, da področje uporabe te določbe ni omejeno na sprejemanje in posredovanje naročil, ki se nanašajo neposredno na določen finančni instrument.

39

Te argumentacije ni mogoče sprejeti.

40

Storitev investicijskega svetovanja v skladu z opredelitvijo iz člena 4(1), točka 4, Direktive 2004/39 zajema dajanje osebnih priporočil stranki glede transakcij v zvezi s finančnimi instrumenti. V uvodni izjavi 81 Direktive 2006/73 je navedeno, da splošno svetovanje o vrstah finančnih instrumentov ni investicijsko svetovanje za namene Direktive 2004/39, ki mora biti omejeno na svetovanje o posebnih finančnih instrumentih, to pojasnilo pa je preneseno v člen 52 Direktive 2006/73. Niti ta uvodna izjava niti ta člen ne moreta na noben način vplivati na vsebino investicijske storitve iz Priloge I, oddelek A, točka 1, k Direktivi 2004/39.

41

Namen Direktive 2004/39 ne zahteva nobene druge razlage te določbe. Res je, da zlasti iz uvodnih izjav 2 in 31 te direktive izhaja, da je eden izmed njenih ciljev zagotovitev varstva vlagateljev (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2013, Genil 48 in Comercial Hostelera de Grandes Vinos, C‑604/11, EU:C:2013:344, točka 39).

42

Vendar ta cilj sam po sebi ne dopušča sklepa, da ima investicijska storitev iz Priloge I, oddelek A, točka 1, k Direktivi 2004/39 posebej širok pomen, ki bi zajemal posredovanje z namenom sklenitve pogodbe, katere vsebina je upravljanje portfeljev.

43

Takšen pomen bi bil namreč v nasprotju z razlago te določbe, ki izhaja zlasti iz njenega sobesedila.

44

Glede na vse navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(1), točka 2, Direktive 2004/39 v povezavi s Prilogo I, oddelek A, točka 1, k tej direktivi, razlagati tako, da investicijska storitev, ki zajema sprejemanje in posredovanje naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti, ne vključuje posredovanja z namenom sklenitve pogodbe, katere vsebina je upravljanje portfelja.

45

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 4(1), točka 2, Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS v povezavi s Prilogo I, oddelek A, točka 1, k tej direktivi je treba razlagati tako, da investicijska storitev, ki zajema sprejemanje in posredovanje naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti, ne vključuje posredovanja z namenom sklenitve pogodbe, katere vsebina je upravljanje portfelja.