—

za Agro Foreign Trade & Agency Ltd A. Hansebout in C. Vermeersch, odvetnika,

—

za Petersime NV V. Pede, S. Demuenynck in J. Vanherpe, odvetniki,

—

za belgijsko vlado M. Jacobs in L. Van den Broeck, agentki, skupaj z E. De Grysem in E. de Duvem, odvetnikoma,

—

za Evropsko komisijo F. Ronkes Agerbeek, M. Wilderspin in H. Tserepa-Lacombe, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih (86/653/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 177) in Pridružitvenega sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta z dne 23. decembra 1963 (64/732/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 10; v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Agro Foreign Trade & Agency Ltd (v nadaljevanju: Agro) s sedežem v Turčiji in Petersime NV s sedežem v Belgiji zaradi plačila različnih nadomestil, ki naj bi bila dolgovana, ker je družba Petersime razdrla pogodbo o trgovskem zastopanju, ki sta jo sklenili ti družbi.

3

V drugi in tretji uvodni izjavi Direktive 86/653 je navedeno:

„[K]er razlike v nacionalnih zakonodajah glede trgovskega zastopanja občutno vplivajo na pogoje konkurence in na opravljanje poklica znotraj Skupnosti ter škodujejo stopnji varnosti trgovskih zastopnikov v njihovih odnosih z naročiteljem, pa tudi varnosti pri sklepanju trgovskih poslov; ker te razlike otežujejo sklepanje in izvajanje pogodb o trgovskem zastopanju med naročiteljem in trgovskim zastopnikom, ki imata sedež v različnih državah članicah;

[K]er mora blagovna menjava med državami članicami potekati pod pogoji, ki ustrezajo tistim v notranjem trgu in to zahteva približevanje pravnih sistemov držav članic v takšnem obsegu, ki zagotavlja dobro delovanje skupnega trga; ker celo enotne kolizijske norme na področju trgovskega zastopanja ne odpravljajo zgoraj navedenih pomanjkljivosti in zato ne dovoljujejo opustitve predlaganega usklajevanja.“

4

Člena 17 in 18 te direktive določata pogoje, pod katerimi ima trgovski zastopnik pravico do nadomestila ali odškodnine zaradi prenehanja njegovega razmerja z naročiteljem.

5

Člen 17(1) navedene direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi trgovskemu zastopniku po prenehanju veljavnosti pogodbe o trgovskem zastopanju zagotovijo nadomestilo […] ali odškodnino […].“

6

Iz člena 2(1) Pridružitvenega sporazuma izhaja, da je njegov cilj spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicama ob polnem upoštevanju nujnosti zagotavljanja pospešenega razvoja gospodarstva Turčije in dviga ravni zaposlenosti in življenjskih razmer turškega prebivalstva.

7

S tem namenom Pridružitveni sporazum določa pripravljalno obdobje, da se Republiki Turčiji omogoči okrepitev gospodarstva s pomočjo Skupnosti (člen 3 tega sporazuma), prehodno obdobje, v katerem se postopno vzpostavita carinska unija in približevanje gospodarskih politik (člen 4 omenjenega sporazuma), in zaključno obdobje, ki temelji na carinski uniji in vključuje okrepljeno usklajevanje gospodarskih politik pogodbenic (člen 5 istega sporazuma).

8

Člen 14 Pridružitvenega sporazuma iz naslova II tega sporazuma, naslovljen „Izvajanje prehodnega obdobja“, določa:

„Pogodbenici se dogovorita, da bosta upoštevali člene [51, 52, 54 in od 56 do 61 PDEU] da bi odpravili omejitve glede svobode opravljanja storitev med njima.“

9

Dodatni protokol, ki je priloga k Pridružitvenemu sporazumu in ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju ter je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 11, str. 41, v nadaljevanju: Dodatni protokol) ter je na podlagi svojega člena 62 del Pridružitvenega sporazuma, v členu 1 določa pogoje, način in časovni načrt izvajanja prehodnega obdobja iz člena 4 tega sporazuma.

10

Dodatni protokol zajema naslov II („Gibanje oseb in pretok storitev“), katerega poglavje II obravnava pravico do ustanavljanja, storitve in promet.

11

Člen 41(1) Dodatnega protokola, ki spada pod poglavje II navedenega naslova II, določa:

„Pogodbenici med sabo ne uvajata nobenih novih omejitev na področju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev.“

12

Namen wet betreffende de handelsagentuurovereenkomst (zakon o trgovskem zastopanju) z dne 13. aprila 1995 (Moniteur belge z dne 2. junija 1995, str. 15.621, v nadaljevanju: zakon iz leta 1995) je prenos Direktive 86/653 v belgijsko pravo.

13

V členu 27 zakona iz leta 1995 je navedeno:

„Razen če z mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Belgija, ni določeno drugače, vsako dejavnost trgovskega zastopnika, ki ima glavni kraj poslovanja v Belgiji, ureja belgijsko pravo in spada na področje pristojnosti belgijskih sodišč.“

14

Agro je družba turškega prava s sedežem v Ankari (Turčija), ki posluje v sektorju uvoza in distribucije kmetijskih proizvodov. Družba Petersime je družba belgijskega prava s sedežem v Olseneju (Belgija), katere dejavnost je razvoj, proizvodnja in dobava valilnic ter opreme za perutninski trg.

15

Družba Petersime je 1. julija 1992 sklenila pogodbo o trgovinskem zastopanju s predhodnikom družbe Agro, ki ga je v kasneje na podlagi pogodbe, podpisane 1. avgusta 1996, nasledila družba Agro sama. Družba Petersime je v skladu s to pogodbo kot naročitelj družbi Agro kot trgovskemu zastopniku podelila izključne pravice za prodajo svojih proizvodov v Turčiji. V pogodbi, ki je bila prvotno sklenjena za eno leto, je bilo določeno, da se vsako leto samodejno podaljša za nadaljnjih dvanajst mesecev, razen če je ena od pogodbenih strank ne odpove s priporočenim dopisom najmanj tri mesece pred koncem enoletnega obdobja. Pogodba je poleg tega vsebovala klavzulo, da se zanjo uporablja belgijsko pravo in da so za reševanje sporov pristojna samo sodišča v Gentu (Belgija).

16

Družba Petersime je z dopisom z dne 26. marca 2013 družbi Agro odpovedala pogodbo o trgovskem zastopanju z učinkom od 30. junija 2013. Družba Agro je 5. marca 2014 pri rechtbank van Koophandel te Gent (gospodarsko sodišče v Gentu, Belgija) vložila tožbo zoper družbo Petersime, s katero zahteva, naj se tej naloži plačilo odškodnine zaradi odpovedi pogodbe in odpravnine ter rubež preostalih zalog in plačilo neporavnanih terjatev.

17

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se družba Agro v utemeljitev svojih zahtevkov sklicuje na varstvo, ki ga za trgovskega zastopnika določa zakon iz leta 1995. V zvezi s tem družba Agro trdi, da se določbe tega zakona uporabljajo za ta primer, ker sta pogodbeni stranki veljavno izbrali belgijsko pravo kot pravo, ki se uporablja za pogodbo, ki sta jo sklenili. Po drugi strani pa družba Petersime navaja, da se uporablja samo splošno belgijsko pravo, saj se zakon iz leta 1995 uporablja samo, če trgovski zastopnik opravlja dejavnost v Belgiji, kar pa v obravnavanem primeru ni podano.

18

Predložitveno sodišče ugotavlja, da sta stranki izrecno izbrali pravo, ki se uporablja, konkretno belgijsko pravo. Vendar zadevno sodišče meni, da to ne pomeni uporabe zakona iz leta 1995, saj se zdi, da se ozemeljsko področje uporabe tega zakona omejuje na trgovske zastopnike, ki imajo svoj glavni sedež v Belgiji. Člen 27 zakona iz leta 1995, kot naj bi se razlagal v belgijskem pravu, namreč vodi do sklepa, da se ta zakon samoomejuje, tako da ni več zavezujoč, če trgovski zastopnik nima glavnega kraja poslovanja v Belgiji, četudi bi stranki za pravo, ki se uporablja, morebiti izbrali belgijsko pravo na splošno.

19

V teh okoliščinah je rechtbank van Koophandel te Gent (gospodarsko sodišče v Gentu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je zakon iz leta 1995, s katerim je bila v belgijsko nacionalno pravo prenesena Direktiva 86/653, združljiv s to direktivo oziroma določbami Pridružitvenega sporazuma, katerega izrecni cilj je pridružitev Republike Turčije Evropski uniji, oziroma z obveznostmi, da Republika Turčija in Evropska unija odpravita omejitev prostega pretoka storitev med njima, če ta zakon o pogodbi o trgovskem zastopanju določa, da se uporabi samo za trgovske zastopnike, ki imajo glavni kraj poslovanja v Belgiji, ne uporabi pa se, če sta naročitelj, ki ima sedež v Belgiji, in trgovski zastopnik, ki ima sedež v Turčiji, določila belgijsko pravo kot pravo, ki se uporabi?“

20

Najprej je treba poudariti, da stališča, ki so bila predložena pri Sodišču, kažejo na razhajanje, kar zadeva razlago člena 27 zakona iz leta 1995 in uporabo tega zakona, s katerim je prenesena Direktiva 86/653, za položaj, obravnavan v postopku v glavni stvari.

21

Stranki postopka v glavni stvari in predložitveno sodišče namreč menijo, da se zakon iz leta 1995 v skladu s svojim členom 27, kot se razlaga v belgijskem pravnem redu, ne uporablja za pogodbo o trgovskem zastopanju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v okviru katere ima naročitelj sedež v Belgiji, trgovski zastopnik pa v Turčiji, kjer opravlja dejavnosti na podlagi te pogodbe, zaradi česar se v teh okoliščinah trgovski zastopnik ne more sklicevati na varstvo, ki ga ta zakon daje v primeru odpovedi te pogodbe, čeprav sta stranki pogodbe iz postopka v glavni stvari belgijsko pravo določili kot pravo, ki ureja to pogodbo.

22

Po drugi strani belgijska vlada navaja, da člen 27 zakona iz leta 1995 ni samoomejevalen, kot mu to pripisuje predložitveno sodišče, zaradi česar se ta zakon uporablja v položaju iz postopka v glavni stvari, v katerem sta naročitelj s sedežem v Belgiji in trgovski zastopnik s sedežem v Turčiji belgijsko pravo izrecno določila kot pravo, ki se uporablja.

23

Glede tega je treba spomniti, da se mora Sodišče pri razlagi določb nacionalnega pravnega reda načeloma opreti na opredelitve, ki izhajajo iz predložitvene odločbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč Sodišče ni pristojno za razlago notranjega prava držav članic (sodba z dne 17. marca 2011, Naftiliaki Etaireia Thasou in Amaltheia I Naftiki Etaireia, C‑128/10 in C‑129/10, EU:C:2011:163, točka 40 in navedena sodna praksa).

24

Zato je treba na vprašanje predložitvenega sodišča odgovoriti na podlagi premis, ki izhajajo iz predložitvene odločbe.

25

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu želi izvedeti, ali je treba Direktivo 86/653 in/ali Pridružitveni sporazum razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, s katero se v pravo zadevne države članice prenaša ta direktiva, ki iz svojega področja uporabe izključuje pogodbo o trgovskem zastopanju, v okviru katere ima trgovski zastopnik sedež v Turčiji, kjer opravlja dejavnosti na podlagi te pogodbe, naročitelj pa ima sedež v tej državi članici, tako da se v teh okoliščinah trgovski zastopnik ne more sklicevati na pravice, ki jih ta direktiva zagotavlja trgovskim zastopnikom po prenehanju take pogodbe o trgovskem zastopanju.

26

Zaradi odgovora na vprašanje predložitvenega sodišča, kar zadeva Direktivo 86/653, je treba preveriti, ali trgovski zastopnik, ki dejavnosti na podlagi pogodbe o trgovskem zastopanju opravlja v Turčiji in katerega naročitelj ima sedež v državi članici, kot je to podano v primeru tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe te direktive.

27

Treba je ugotoviti, da tak primer ni izrecno urejen niti v členih 17 in 18 Direktive 86/653, niti v drugi določbah te direktive. Vendar pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (glej med drugim sodbo z dne 20. novembra 2014, Utopia, C‑40/14, EU:C:2014:2389, točka 27 in navedena sodna praksa).

28

Glede tega ni sporno, da je cilj te direktive uskladitev prava držav članic glede pravnih razmerij med strankami pogodbe o trgovskem zastopanju (sodba z dne 23. marca 2006, Honyvem Informazioni Commerciali, C‑465/04, EU:C:2006:199, točka 18 in navedena sodna praksa).

29

Kot izhaja iz druge in tretje uvodne izjave Direktive 86/653, je cilj usklajevalnih ukrepov, ki so z njo predpisani, varstvo trgovskih zastopnikov v njihovih razmerjih z naročitelji, odprava omejitev za opravljanje poklica trgovskega zastopnika, poenotenje pogojev konkurence v Uniji, promocija in povečanje varnosti pri sklepanju trgovskih poslov in olajšanje blagovne menjave med državami članicami s približevanjem njihovih pravnih sistemov na področju trgovskega zastopanja. Zato ta direktiva med drugim določa pravila, v členih od 13 do 20, ki urejajo sklenitev in prenehanje veljavnosti pogodbe o trgovskem zastopanju (glej v tem smislu sodbi z dne 17. oktobra 2013, Unamar, C‑184/12, EU:C:2013:663, točka 37 in navedena sodna praksa, ter z dne 3. decembra 2015, Quenon K., C‑338/14, EU:C:2015:795, točka 23 in navedena sodna praksa).

30

V tem kontekstu je Sodišče že presodilo, da sta člena 17 in 18 Direktive 86/653 odločilnega pomena, saj opredeljujeta raven varstva, za katero je zakonodajalec Unije štel, da jo je razumno priznati trgovskim zastopnikom v okviru vzpostavitve enotnega trga, in da je ureditev, ki jo v ta namen vzpostavlja direktiva, po naravi prisilna (glej sodbo z dne 17. oktobra 2013, Unamar, C‑184/12, EU:C:2013:663, točki 39 in 40).

31

Poleg tega je Sodišče navedlo, da je cilj ureditve iz členov od 17 do 19 te direktive ta, da se prek kategorije trgovskih zastopnikov ščitita svoboda ustanavljanja in neizkrivljena konkurenca na notranjem trgu, zato je za uresničitev teh ciljev Pogodbe DEU potrebno spoštovanje teh določb na ozemlju Unije (sodba z dne 9. novembra 2000, Ingmar, C‑381/98, EU:C:2000:605, točka 24).

32

Nazadnje, Sodišče je ugotovilo, da je za pravni red Unije bistveno, da se naročitelj s sedežem v tretji državi, katerega trgovski zastopnik svojo dejavnost opravlja znotraj Unije, ne more izogniti tem določbam zgolj s prilagajanjem določil o izbiri prava. Funkcija, ki jo imajo zadevne določbe, namreč terja, da se te uporabljajo, če ima položaj tesno povezavo z Unijo, med drugim takrat, kadar trgovski zastopnik opravlja svojo dejavnost na ozemlju države članice, ne glede na pravo, ki sta ga pogodbeni stranki želeli uporabiti za pogodbo (sodba z dne 9. novembra 2000, Ingmar, C‑381/98, EU:C:2000:605, točka 25).

33

Kadar pa, kot v zadevi v glavni stvari, trgovski zastopnik dejavnosti opravlja zunaj Unije, dejstvo, da ima naročitelj sedež v državi članici, ni dovolj tesna povezava z Unijo, da bi se uporabile določbe Direktive 86/653 glede na cilj, ki se z njo uresničuje in kot je bil razlagan v sodni praksi Sodišča.

34

Za poenotenje pogojev konkurence med trgovskimi zastopniki v Uniji namreč ni nujno, da se trgovskim zastopnikom, ki imajo sedež in svoje dejavnosti opravljajo zunaj Unije, ponudi varstvo, ki je primerljivo z varstvom zastopnikov, ki imajo sedež in/ali opravljajo svoje dejavnosti v Uniji.

35

V teh pogojih trgovski zastopnik, ki dejavnosti na podlagi pogodbe o trgovskem zastopanju opravlja v Turčiji, kot tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, ne glede na to, da ima naročitelj sedež v državi članici, ne spada na področje uporabe Direktive 86/653 in zato ni nujno, da je deležen zaščite, ki jo ta direktiva daje trgovskim zastopnikom.

36

Zato države članice zgolj na podlagi same Direktive 86/653 niso dolžne sprejeti usklajevalnih ukrepov glede trgovskih zastopnikov, ki so v položaju, kot je podan v zadevi v glavni stvari, in torej ta direktiva ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari.

37

Ker predložitveno sodišče sprašuje o uporabi varstvene ureditve iz Direktive 86/653 za trgovskega zastopnika s sedežem v Turčiji, katerega naročitelj ima sedež v državi članici, z vidika obveznosti Republike Turčije in Unije za odpravo omejitev svobode opravljanja storitev v okviru Pridružitvenega sporazuma, je treba preveriti, ali lahko uporaba Direktive 86/653 za trgovske zastopnike s sedežem v Turčiji izhaja iz določb Pridružitvenega sporazuma, ki se nanašajo na take obveznosti, in sicer člena 14 tega sporazuma in člena 41(1) Dodatnega protokola.

38

Kar zadeva člen 14 Pridružitvenega sporazuma, je iz samega besedila te določbe in cilja tega sporazuma sicer res razvidno, da je treba načela iz členov 45 in 46 PDEU ter iz določb Pogodbe o svobodi opravljanja storitev, kolikor je to mogoče, analogno uporabiti za turške državljane, da bi se med pogodbenicami odpravile omejitve glede svobode opravljanja storitev (sodba z dne 21. oktobra 2003, Abatay in drugi, C‑317/01 in C‑369/01, EU:C:2003:572, točka 112 in navedena sodna praksa).

39

Vendar pa razlage določb prava Unije, vključno z določbami Pogodbe o notranjem trgu, ni mogoče samodejno uporabiti za razlago sporazuma, ki ga Unija sklene s tretjo državo, razen če sporazum vsebuje izrecne določbe v zvezi s tem (sodba z dne 24. septembra 2013, Demirkan, C‑221/11, EU:C:2013:583, točka 44 in navedena sodna praksa).

40

V zvezi s tem je Sodišče že ugotovilo, da uporaba glagola „upoštevati“ v členu 14 Pridružitvenega sporazuma pogodbenic ne zavezuje k temu, da uporabijo določbe Pogodbe na področju svobode opravljanja storitev kot take, niti tistih, ki so bile sprejete za njihovo izvajanje, temveč le k temu, da jih upoštevajo kot vir navdiha pri ukrepih, ki se sprejmejo za uresničevanje ciljev, določenih v tem sporazumu (sodba z dne 24. septembra 2013, Demirkan, C‑221/11, EU:C:2013:583, točka 45).

41

Poleg tega je Sodišče, posebej glede pridruževanja med Unijo in Republiko Turčijo, že presodilo, da je treba pri odločanju o tem, ali je mogoče določbo prava Unije po analogiji uporabiti v okviru tega pridruževanja, primerjati cilj Pridružitvenega sporazuma in kontekst, v katerega se ta umešča, na eni ter cilj in kontekst zadevnega instrumenta prava Unije na drugi strani (sodba z dne 24. septembra 2013, Demirkan, C‑221/11, EU:C:2013:583, točka48).

42

Treba pa je spomniti, da je namen Pridružitvenega sporazuma in Dodatnega protokola predvsem spodbujanje gospodarskega razvoja Turčije, zaradi česar je njun cilj izključno ekonomski (glej v tem smislu sodbo z dne 24. septembra 2013, Demirkan, C‑221/11, EU:C:2013:583, točka 50).

43

Razvoj gospodarskih svoboščin za to, da bi se omogočilo splošno prosto gibanje oseb, ki bi bilo primerljivo s tistim, ki se v skladu s členom 21 PDEU uporablja za državljane Unije, ni cilj Pridružitvenega sporazuma. Ta sporazum in Dodatni protokol namreč nikjer ne določata splošnega načela prostega gibanja oseb med Turčijo in Unijo. Pridružitveni sporazum poleg tega zagotavlja uživanje nekaterih pravic le na ozemlju države članice gostiteljice (glej v tem smislu sodbo z dne 24. septembra 2013, Demirkan, C‑221/11, EU:C:2013:583, točka 53).

44

V okviru prava Unije pa varstvo svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, kar zadeva trgovske zastopnike, z ureditvijo iz Direktive 86/653 temelji na cilju vzpostavitve notranjega trga, ki je zasnovan kot območje brez notranjih mej, tako da se odpravijo vse ovire pri vzpostavitvi takega trga.

45

Zato razlike med Pogodbama in Pridružitvenim sporazumom, kar zadeva njihov zastavljeni cilj, preprečujejo, da bi se lahko za varstvo, ki ga za trgovske zastopnike predpisuje Direktiva 86/653, lahko štelo, da se v okviru tega sporazuma razširja na trgovske zastopnike s sedežem v Turčiji.

46

Dejstvo, da je Republika Turčija, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, to direktivo prenesla v svoje nacionalno pravo, nikakor ne spreminja prej podane ugotovitve, saj tak prenos ni posledica obveznosti, ki bi jo nalagal Pridružitveni sporazum, temveč volje te tretje države.

47

Kar zadeva člen 41(1) Dodatnega protokola, v skladu z ustaljeno sodno prakso klavzuli „standstill“, določeni v členu 13 Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki je priloga k Pridružitvenemu sporazumu, in členu 41(1) Dodatnega protokola, na splošno prepovedujeta uvedbo kakršnih koli novih nacionalnih ukrepov, katerih cilj ali posledica bi bila, da se za turškega državljana pri uresničevanju gospodarske svobode na ozemlju zadevne države članice določijo strožji pogoji od tistih, ki so se zanj uporabljali, ko je za to državo članico začel veljati navedeni sklep ali navedeni protokol (sodba z dne 12. aprila 2016, Genc, C‑561/14, EU:C:2016:247, točka 33).

48

Iz tega izhaja, da člen 41(1) Dodatnega protokola zadeva le turške državljane, ki izvršujejo svobodo ustanavljanja ali opravljanja storitev v neki državi članici.

49

Zato trgovski zastopnik s sedežem v Turčiji, ki ne opravlja storitev v zadevni državi članici, kot to velja za tožečo stranko iz postopka v glavni stvari, ne spada na osebno področje uporabe te določbe.

50

Preizkus, ali zakon iz leta 1995 pomeni „novo omejitev“ v smislu člena 41(1) Dodatnega protokola, zato ni potreben.

51

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tudi Pridružitveni sporazum ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari.

52

Glede na prej navedene preudarke je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 86/653 in Pridružitveni sporazum razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, s katero se v pravo zadevne države članice prenaša ta direktiva, ki iz svojega področja uporabe izključuje pogodbo o trgovskem zastopanju, v okviru katere ima trgovski zastopnik sedež v Turčiji, kjer opravlja dejavnosti na podlagi te pogodbe, naročitelj pa ima sedež v tej državi članici, tako da se v takih okoliščinah trgovski zastopnik ne more sklicevati na pravice, ki jih ta direktiva zagotavlja trgovskim zastopnikom po prenehanju take pogodbe o trgovskem zastopanju.

53

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Direktivo Sveta z dne 18. decembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih (86/653/EGS) ter Pridružitveni sporazum med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani ter države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta z dne 23. decembra 1963 (64/732/EGS), je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, s katero se v pravo zadevne države članice prenaša ta direktiva, ki iz svojega področja uporabe izključuje pogodbo o trgovskem zastopanju, v okviru katere ima trgovski zastopnik sedež v Turčiji, kjer opravlja dejavnosti na podlagi te pogodbe, naročitelj pa ima sedež v tej državi članici, tako da se v takih okoliščinah trgovski zastopnik ne more sklicevati na pravice, ki jih ta direktiva zagotavlja trgovskim zastopnikom po prenehanju take pogodbe o trgovskem zastopanju.