1

Evropska komisija s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 29. aprila 2015, Total in Elf Aquitaine/Komisija (T‑470/11, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2015:241), s katero je Splošno sodišče razglasilo delno ničnost dopisov Komisije BUDG/DGA/C4/BM/s746396 z dne 24. junija 2011 (v nadaljevanju: dopis z dne 24. junija 2011) in BUDG/DGA/C4/BM/s812886 z dne 8. julija 2011 (v nadaljevanju: dopis z dne 8. julija 2011, skupaj pa: sporna dopisa), ki se nanašata na plačilo družb Total SA in Elf Aquitaine SA zneska globe, skupaj z zamudnimi obrestmi, dolgovanega na podlagi Odločbe Komisije C(2006) 2098 final z dne 31. maja 2006 v zvezi s postopkom uporabe člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) (zadeva COMP/F/38.645 – Metakrilati) (v nadaljevanju: odločba o metakrilatih).

2

Splošno sodišče je dejansko stanje v točkah od 2 do 28 izpodbijane sodbe predstavilo tako:

[…]

[…]

3

Drugi stranki v pritožbenem postopku sta v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. septembra 2011 vložili tožbo za razglasitev ničnosti spornih dopisov, v kateri sta podredno predlagali znižanje zneskov, zahtevanih v teh dopisih, še podredneje pa odpravo zamudnih obresti.

4

Komisija je z aktom 17. novembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča na podlagi člena 114 Poslovnika Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti. Med drugim je navedla, da sta sporna dopisa neizpodbojna akta, ker nimata zavezujočih pravnih učinkov, ki bi vplivali na drugi stranki v pritožbenem postopku, in da obveznost plačila, ki jima je bila naložena, izhaja zgolj iz odločbe o metakrilatih.

5

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi v točkah od 72 do 101 navedene sodbe najprej preučilo ta ugovor nedopustnosti.

6

V zvezi s tem je Splošno sodišče zlasti menilo, da kar zadeva znesek, ki se v spornih dopisih v bistvu zahteva od drugih strank v pritožbenem postopku, ta dopisa nista vplivala na njune interese z bistveno spremembo njunega pravnega položaja v smislu člena 263 PDEU po izdaji odločbe o metakrilatih.

7

Kar zadeva obveznost plačila zamudnih obresti pa je Splošno sodišče menilo, da ta nikakor ne izhaja iz te odločbe, prav tako ne iz sodb z dne 7. junija 2011, Total in Elf Aquitaine/Komisija (T‑206/06, EU:T:2011:250) ali z dne 7. junija 2011, Arkema France in drugi/Komisija (T‑217/06, EU:T:2011:251), ker je družba Arkema takoj po sprejetju navedene odločbe plačala celotni znesek prvotne globe, tako da je izpodbijani akt res spremenil njun pravni položaj s tem, da je bil z njim povečan znesek, ki sta ga drugi stranki v pritožbenem postopku dolgovali na podlagi te odločbe.

8

Zato je Splošno sodišče presodilo, da je tožba dopustna v delu, v katerem je bila vložena zoper zamudne obresti, ki so bile v spornih dopisih zahtevane od drugih strank v pritožbenem postopku.

9

Splošno sodišče je nato v točkah od 107 do 118 izpodbijane sodbe preučilo vsebino tožbe v delu, v katerem je bila vložena zoper zamudne obresti, zahtevane od drugih strank v pritožbenem postopku, in ji v tem delu ugodilo.

10

Splošno sodišče je zato sporna dopisa razglasilo za nična v delu, v katerem je Komisija od drugih strank v pritožbenem postopku zahtevala zamudne obresti, v preostalem pa tožbo zavrnilo.

11

Komisija Sodišču predlaga, naj:

12

Drugi stranki v pritožbenem postopku Sodišču predlagata, naj:

13

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 17. februarja 2016 Nadzornemu organu EFTA dovolil intervencijo v podporo predlogom Komisije. Ker pa je bil predlog za intervencijo vložen po izteku roka iz člena 190(2) Poslovnika Sodišča, je bilo tej stranki na podlagi člena 129(4) tega poslovnika dovoljeno predložiti stališča šele na obravnavi 9. junija 2016.

14

Komisija v okviru tretjega pritožbenega razloga, ki ga je treba obravnavati najprej, trdi, da je obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna.

15

Splošno sodišče naj bi v točki 113 te sodbe napačno ugotovilo, da so do Komisije v celoti poravnane zahteve tako do družbe Arkema kot do solidarnih sodolžnic, torej drugih strank v pritožbenem postopku, medtem ko naj bi Splošno sodišče v točki 9 navedene sodbe pravilno ugotovilo, da je družba Arkema „obžalovala, da Komisiji ne more dovoliti, da zadrži kakršen koli znesek v primeru, da bi njena tožba pred sodiščem Skupnosti uspela“.

16

Po mnenju Komisije pa je ta navedba družbe Arkema nujno pomenila, da ni bilo izjave o skupnem plačilu. V teh okoliščinah Splošno sodišče ni moglo trditi, da so do Komisije v celoti poravnane zahteve do družbe Arkema in do vseh solidarnih sodolžnic.

17

Drugi stranki v pritožbenem postopku trdita, da je treba tretji pritožbeni razlog zavreči kot očitno nedopusten in vsekakor zavrniti kot neutemeljen.

18

Komisija Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je v točki 113 izpodbijane sodbe napačno navedlo, da so do Komisije v celoti poravnane zahteve, čeprav družba Arkema v dopisu z dne 25. septembra 2008 ni podala izjave o skupnem plačilu. Ta institucija želi pod pretvezo protislovnosti obrazložitve izpodbijati razlago, ki jo je Splošno sodišče pripisalo temu dopisu v okviru izvrševanja pooblastila za presojo dejstev.

19

Toda čeprav je vprašanje, ali je obrazložitev sodbe Splošnega sodišča protislovna ali nezadostna, pravno vprašanje, na katerega se je mogoče sklicevati v okviru pritožbe (glej zlasti sodbi z dne 8. februarja 2007, Groupe Danone/Komisija, C‑3/06 P, EU:C:2007:88, točka 45, in z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija, C‑280/08 P, EU:C:2010:603, točka 123), pa to ne velja za presojo dejstev, ki – razen v primeru izkrivljanja, na katerega se v obravnavani zadevi ni sklicevalo – v skladu z ustaljeno sodno prakso ni predmet nadzora Sodišča (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 10. julija 2014, Grčija/Komisija, C‑391/13 P, neobjavljena, EU:C:2014:2061, točka 29, in z dne 20. januarja 2016, Toshiba Corporation/Komisija, C‑373/14 P, EU:C:2016:26, točka 40).

20

Zato je treba tretji pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten.

21

Komisija s prvim pritožbenim razlogom, ki se nanaša zlasti na točke od 81 do 87 izpodbijane sodbe in ki se deli na tri dele, v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da imata sporna dopisa zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese drugih strank v pritožbenem postopku. Nadzorni organ EFTA v bistvu pritrjuje temu pritožbenemu razlogu.

22

V okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da sta sporna dopisa zgolj zahtevka za plačilo v okviru izvršitve odločbe o metakrilatih in priprava na njeno morebitno izvršitev po izdaji sodb z dne 7. junija 2011, Total in Elf Aquitaine/Komisija (T‑206/06, EU:T:2011:250) in z dne 7. junija 2011, Arkema France in drugi/Komisija (T‑217/06, EU:T:2011:251). Ta dopisa pa naj še ne bi pomenila „izvršitve“ te odločbe in naj torej ne bi opredeljevala dokončnega stališča Komisije. Samo navedena odločba bi lahko bila predmet izvršitve, ki bi se ji bilo mogoče izogniti, če bi drugi stranki v pritožbenem postopku izvršili plačilo.

23

Komisija v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga navaja, da je iz vsebine spornih dopisov razvidno, da nimata zavezujočih pravnih učinkov. V teh dopisih naj bi bilo namreč izraženo mnenje računovodskih služb glede izterjave globe, naložene z odločbo o metakrilatih, in naj bi bili v njiju zgolj navedeni načini plačila ali „izterjava takrat naložene globe“, kar naj bi bil očitno ukrep, sprejet v okviru izvršitve navedene odločbe.

24

V okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga Komisija navaja, da s spornima dopisoma ni bilo nič dodano k vsebini odločbe o metakrilatih. Obveznost drugih strank v pritožbenem postopku, da plačata globo in pripadajoče obresti, naj bi bila samo izid odločbe o metakrilatih ob upoštevanju sodb z dne 7. junija 2011, Total in Elf Aquitaine/Komisija (T‑206/06, EU:T:2011:250), z dne 7. junija 2011, Arkema France in drugi/Komisija (T‑217/06, EU:T:2011:251), in sklepa z dne 7. februarja 2012, Total in Elf Aquitaine/Komisija (C‑421/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:60). Kot naj bi bilo razvidno iz sodne prakse Splošnega sodišča in Sodišča, naj Komisija ne bi imela nikakršne diskrecijske pravice na tem področju, saj določitev zamudnih obresti izhaja iz upoštevnih določb Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1) in njene izvedbene uredbe, delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe št. 966/2012 (UL 2012, L 362, str. 1).

25

Po mnenju Komisije sporna dopisa zgolj odražata njen namen, da uporabi odločbo o metakrilatih, in nimata nobenega drugega pravnega učinka, kot jih ima ta odločba. Teh dopisov naj ne bi bilo mogoče ločiti od odločbe, katere izvajanje pripravljata.

26

Drugi stranki v pritožbenem postopku menita, da je treba prvi pritožbeni razlog delno zavreči kot nedopusten in delno zavrniti kot neutemeljen.

27

V zvezi s tem sta drugi in tretji del tega pritožbenega razloga po mnenju drugih strank v pritožbenem postopku očitno nedopustna, ker Komisija v okviru teh delov v bistvu zgolj ponavlja trditve, ki jih je že navedla pred Splošnih sodiščem, ne da bi dokazala domnevno napačno uporabo prava Splošnega sodišča v zvezi s tem in ne da bi navedla točke izpodbijane sodbe, ki jih graja.

28

Prvi del prvega pritožbenega razloga pa bi bilo treba po mnenju drugih strank v pritožbenem postopku zavrniti kot neutemeljen.

29

Komisija s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je s tem, da je štelo, da sta sporna dopisa v delu, v katerem je Komisija z njima zahtevala zamudne obresti, izpodbojna akta v smislu člena 263 PDEU, napačno uporabilo pravo.

30

V zvezi z dopustnostjo tega pritožbenega razloga, če se upošteva njegov drugi in tretji del, je treba opozoriti, da je med drugim iz določb člena 168(1)(d) in člena 169(2) Poslovnika Sodišča razvidno, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, ter pravne utemeljitve, ki ta predlog posebej utemeljujejo. Pritožba, ki je omejena na ponavljanje ali dobesedno navajanje razlogov in trditev, ki so bili predloženi pred Splošnim sodiščem, vključno s tistimi, ki so temeljili na dejstvih, ki jih je to sodišče izrecno zavrnilo, ne ustreza zahtevam po obrazložitvi, ki izhaja iz teh določb (glej zlasti sodbo z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 46 in navedena sodna praksa).

31

Kadar pa pritožnik izpodbija način, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije, se pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnik svoje pritožbe ne bi mogel utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navajal pred Splošnim sodiščem, bi postopek s pritožbo deloma izgubil smisel (sodbi z dne 12. septembra 2006, Reynolds Tobacco in drugi/Komisija, C‑131/03 P, EU:C:2006:541, točka 51, in z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 47).

32

V obravnavani zadevi Komisija s svojim prvim pritožbenim razlogom, zlasti v okviru drugega in tretjega dela, ne želi doseči zgolj ponovne preučitve tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, temveč je njen namen izpodbijati prav pravno razlogovanje, na podlagi katerega je Splošno sodišče štelo, da imata lahko sporna dopisa zavezujoče pravne učinke, ki lahko spremenijo položaj zadevnih podjetij.

33

Za to je Komisija poleg tega pravno zadostno navedla odlomke izpodbijane sodbe, glede katerih meni, da je v njih napačno uporabljeno pravo, in pravne utemeljitve za utemeljitev svojega predloga, s čimer je Sodišču omogočila izvajanje nadzora.

34

Iz tega izhaja, da je prvi pritožbeni razlog dopusten.

35

Glede utemeljenosti prvega pritožbenega razloga, katerega dele je treba preučiti skupaj, je treba najprej opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse v zvezi z dopustnostjo ničnostnih tožb izhaja, da je treba pri ugotovitvi, ali je zoper akt mogoče vložiti tako tožbo, upoštevati samo vsebino tega akta, pri čemer oblika, v kateri je bil sprejet, v zvezi s tem načeloma ni pomembna (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 22. junija 2000, Nizozemska/Komisija, C‑147/96, EU:C:2000:335, točka 27, in z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 43).

36

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da le ukrepi, katerih namen je povzročiti zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da pomembno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe (glej zlasti sodbe z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 29; z dne 26. januarja 2010, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑362/08 P, EU:C:2010:40, točka 51, in z dne 9. decembra 2014, Schönberger/Parlament, C‑261/13 P, EU:C:2014:2423, točka 13).

37

Ničnostna tožba je tako načeloma mogoča le zoper ukrep, s katerim zadevna institucija ob koncu upravnega postopka sprejme dokončno stališče. Za izpodbojne pa ni mogoče šteti med drugim vmesnih aktov, katerih cilj je priprava končne odločbe, ter potrditvenih ali povsem izvršilnih aktov, saj namen teh aktov ni ustvariti zavezujoče pravne učinke, ki so avtonomni v primerjavi z učinki akta institucije Unije, ki je pripravljen, potrjen ali izvršen (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 12. septembra 2006, Reynolds Tobacco in drugi/Komisija, C‑131/03 P, EU:C:2006:541, točka 55; z dne 6. decembra 2007, Komisija/Ferriere Nord, C‑516/06 P, EU:C:2007:763, točka 29, in z dne 26. januarja 2010, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑362/08 P, EU:C:2010:40, točka 52).

38

Komisija v okviru prvega pritožbenega razloga v bistvu s tega vidika trdi, da namen spornih dopisov v zvezi z obveznostjo plačila zamudnih obresti, ki se z njima zahteva, ni ustvarjanje zavezujočih pravnih učinkov, ki bi bili drugačni od tistih, ki izhajajo iz odločbe o metakrilatih, ker navedena obveznost plačila zamudnih obresti izhaja le iz te odločbe in iz upoštevnih predpisov in ker z navedenima dopisoma ni bilo k odločbi nič dodano. Tako naj bi bila sporna dopisa zgolj pripravljalna za morebitno izvršitev odločbe o metakrilatih.

39

Ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve pa teh trditev ni mogoče sprejeti.

40

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je bila z odločbo o metakrilatih, s katero je bila družbi Arkema naložena globa v višini 219.131.250 EUR, drugima strankama v pritožbenem postopku kot matičnima družbama družbe Arkema pripisana „solidarna in skupna“ odgovornost za plačilo globe v višini 140,4 milijona EUR in 181,35 milijona EUR.

41

Dalje, s sodbo z dne 7. junija 2011, Arkema France in drugi/Komisija (T‑217/06, EU:T:2011:251), je bil znesek globe, naložene družbi Arkema, znižan na 113.343.750 EUR. Znesek globe, ki je bil naložen drugima strankama v pritožbenem postopku, pa je ostal nespremenjen po izdaji sodbe z dne 7. junija 2011, Total in Elf Aquitaine/Komisija (T‑206/06, EU:T:2011:250), ki je bila poleg tega potrjena s sklepom z dne 7. februarja 2012, Total in Elf Aquitaine/Komisija (C‑421/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:60, točka 83).

42

Nazadnje, poudariti je treba, da ni sporno, kot je Splošno sodišče priznalo v točki 112 izpodbijane sodbe, da je družba Arkema 7. septembra 2006 plačala celotno globo, ki ji je bila sprva naložena z odločbo o metakrilatih, v višini 219.131.250 EUR.

43

V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 113 izpodbijane sodbe štelo, da je iz dopisa družbe Arkema, ki je bilo naslovljeno na Komisijo 25. septembra 2008, razvidno, da je družba Arkema jasno navedla, da so do Komisije „v celoti poravnane zahteve, ki jih ima […] do vseh solidarnih sodolžnikov“ in da je torej plačala celotno prvotno globo tudi za drugi stranki v pritožbenem postopku, kar je presoja, ki je, kot je razvidno iz razlogov, navedenih v točkah od 18 do 20 te sodbe, ni mogoče izpodbijati v okviru te pritožbe.

44

Na drugem mestu je treba opozoriti, da v položaju, v katerem odgovornost matične družbe v celoti izhaja iz odgovornosti njene hčerinske družbe in v katerem noben drug dejavnik samostojno ne opredeljuje ravnanja, ki se očita matični družbi, odgovornost te matične družbe ne more presegati odgovornosti njene hčerinske družbe (glej v tem smislu sodbi z dne 22. januarja 2013, Komisija/Tomkins, C‑286/11 P, EU:C:2013:29, točke 37, 39, 43 in 49, in z dne 17. septembra 2015, Total/Komisija, C‑597/13 P, EU:C:2015:613, točka 38).

45

V obravnavani zadevi je skupna in solidarna odgovornost drugih strank v pritožbenem postopku glede na družbo Arkema v celoti izhajala iz odgovornosti njune hčerinske družbe ob izključitvi vsakršnega drugega dejavnika. Zato iz sodne prakse Sodišča izhaja, kot je generalni pravobranilec poudaril med drugim v točkah od 64 do 68 sklepnih predlogov in neodvisno od vprašanja, ali je družba Arkema podala izjavo o skupnem plačilu, da Komisija potem, ko je družba Arkema v celoti plačala prvotno globo, kar ni sporno, od drugih strank v pritožbenem postopku nikakor ni mogla več upravičeno zahtevati plačil v zvezi s tem.

46

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba torej ugotoviti, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 116 izpodbijane sodbe, da Komisija s spornima dopisoma od drugih strank v pritožbenem postopku ni mogla upravičeno zahtevati zamudnih obresti iz naslova globe, naložene v odločbi o metakrilatih.

47

Iz tega izhaja, da ni mogoče šteti, da ta dopisa – v nasprotju s tem, kar trdi Komisija – v delu, v katerem je ta zahtevala nedolgovane zamudne obresti, zgolj potrjujeta obveznosti, ki izhajajo iz odločbe o metakrilatih in da sta zgolj pripravljalna za morebitno izvršitev te odločbe.

48

Zato čeprav je dopise – s katerimi Komisija od naslovnikov odločbe, ki se nanaša na kršitev pravil o konkurenci, kakršna je odločba o metakrilatih, zgolj zahteva plačilo globe, ki je z njo naložena, ali morebitnih zamudnih obresti, ki iz nje izhajajo – načeloma mogoče šteti zgolj za opomin o izvršitvi zadevne odločbe, tako da ne morejo ustvariti zavezujočih pravnih učinkov, ki lahko vplivajo na interese zadevnih podjetij (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2007, Komisija/Ferriere Nord, C‑516/06 P, EU:C:2007:763, točka 29), pa to za sporna dopisa glede na njuno vsebino ne velja, ker se z njima od drugih strank v pritožbenem postopku zahteva plačilo zamudnih obresti kljub celotnemu plačilu prvotnega zneska globe in ker dejansko pomenita spremembo denarne obveznosti, ki jo morata ti stranki izpolniti.

49

Iz tega izhaja, da Splošno sodišče s tem, da je med drugim v točki 99 izpodbijane sodbe štelo, da sporna dopisa v delu, v katerem je z njima Komisija zahtevala zamudne obresti, ustvarjata zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese drugih strank v pritožbenem postopku z bistveno spremembo njunega pravnega položaja, in s tem, da je ta dopisa opredelilo kot izpodbojna akta v smislu člena 263 PDEU, ni napačno uporabilo prava.

50

Prvi pritožbeni razlog je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

51

Komisija v okviru drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je kršilo načeli litispendence in pravnomočnosti, ker je zlasti v točkah 80 in od 93 do 101 izpodbijane sodbe vprašanje zamudnih obresti, ki jih je treba plačati, ločilo od preostalega dela odločbe o metakrilatih.

52

V zvezi s tem naj bi odločba o metakrilatih v členu 2 vsebovala določbe o globi, naloženi primarno, in o zamudnih obrestih, dolgovanih v primeru neplačila, ki so glede na globo akcesorne. Ob vložitvi tožbe v zadevi, v kateri je bila izdana izpodbijana sodba, pa naj bi pritožbeni postopek pri Sodišču v zadevi C‑421/11 P v zvezi s to odločbo še vedno potekal. Poleg tega naj bi navedena odločba po izdaji sklepa z dne 7. februarja 2012, Total in Elf Aquitaine/Komisija (C‑421/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:60), postala za drugi stranki v pritožbenem postopku pravnomočna, in sicer z vsemi svojimi sestavnimi deli, vključno z vprašanjem glede obresti.

53

Drugi stranki v pritožbenem postopku izpodbijata utemeljenost drugega pritožbenega razloga, pri čemer zlasti navajata, da pogoji za litispendenco glede dveh zadev in za pravnomočnost, kot izhajajo iz sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.

54

V zvezi z delom, v katerem drugi pritožbeni razlog v bistvu temelji na predpostavki Komisije, kot je bila razvita v okviru prvega pritožbenega razloga, da je zahteva glede zamudnih obresti v spornih dopisih zgolj izvršilna glede na to, kar je določeno v odločbi o metakrilatih, in da od nje ni ločljiva, je treba ugotoviti, da te predpostavke, kot je razvidno zlasti iz točk od 44 do 52 te sodbe, ni mogoče sprejeti.

55

Poleg tega je Sodišče v istem smislu v točki 89 sklepa z dne 7. februarja 2012, Total in Elf Aquitaine/Komisija (C‑421/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:60), kot je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 100 izpodbijane sodbe, kot očitno nedopusten zavrglo predlog drugih strank v pritožbenem postopku v okviru njune pritožbe, na podlagi katere je bil izdan ta sklep, za odpis obresti ob upoštevanju dejstva, da se ni nanašal na sodbo, ki je bila predmet navedene pritožbe in s tem odločbe o metakrilatih, temveč na sporna dopisa, s katerima so bile naložene zamudne obresti.

56

Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

57

Ker nobenemu od pritožbenih razlogov Komisije ni bilo ugodeno, je treba pritožbo zavrniti v celoti.

58

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških.

59

Na podlagi člena 138(1) tega poslovnika, ki se na podlagi njegovega člena 184(1) uporablja za pritožbeni postopek, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela s pritožbenimi predlogi in ker sta drugi stranki v pritožbenem postopku predlagali, naj se ji naloži plačilo stroškov, ji je treba naložiti plačilo svojih stroškov in stroškov nasprotnih strank v pritožbenem postopku.

60

Na podlagi člena 140(2) navedenega poslovnika, ki se na podlagi njegovega člena 184(1) uporablja tudi za pritožbeni postopek, Nadzorni organ EFTA nosi svoje stroške, če je interveniral v sporu.

61

Zato Nadzorni organ EFTA nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: