1

Družbi Ferriera Valsabbia SpA in Valsabbia Investimenti SpA (v nadaljevanju: skupaj: Valsabbia) v zadevi C‑86/15 P ter družba Alfa Acciai SpA (v nadaljevanju: Alfa) v zadevi C‑87/15 P (te stranke v nadaljevanju skupaj: pritožnice) s pritožbama predlagajo razveljavitev sodb Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. decembra 2014, Ferriera Valsabbia in Valsabbia Investimenti/Komisija (T‑92/10, neobjavljena, EU:T:2014:1032), in z dne 9. decembra 2014, Alfa Acciai/Komisija (T‑85/10, neobjavljena, EU:T:2014:1037) (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijani sodbi), s katerima je Splošno sodišče zavrnilo njihovi tožbi za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 7492 final z dne 30. septembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 65 PJ (COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona, ponovno sprejetje, v nadaljevanju: odločba z dne 30. septembra 2009), v različici po spremembi s Sklepom Komisije C(2009) 9912 final z dne 8. decembra 2009 (v nadaljevanju: sklep o spremembi) (odločba z dne 30. septembra 2009, kakor je bila spremenjena s sklepom o spremembi, v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Dejansko stanje sporov je navedeno v točkah od 20 do 25 izpodbijanih sodb:

3

Komisija je v odločbi z dne 30. septembra 2009 zlasti ugotovila, da je treba Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) razlagati tako, da ji omogoča, da po 23. juliju 2002 ugotovi in sankcionira omejevalne sporazume v sektorjih, za katere se ratione materiae in ratione temporis uporablja Pogodba ESPJ. Navedla je, da je bila ta odločba sprejeta v skladu s postopkovnimi pravili Pogodbe ES in navedene uredbe ter da lahko načela, ki urejajo časovno veljavnost predpisov, pripeljejo do uporabe določb materialnega prava, ki ob sprejetju akta ne veljajo več, razen če se uporabi splošno načelo lex mitior.

4

Člen 1 navedene odločbe med drugim določa, da so pritožnice s tem, da so, kar zadeva družbi Valsabbia, od 6. decembra 1989 do 27. junija 2000, in, kar zadeva družbo Alfa, od 6. decembra 1989 do 4. julija 2000, sodelovale pri nadaljevanem sporazumu in/ali usklajenih ravnanjih v industriji jekla za armiranje betona v palicah ali zvitkih, katerih cilj in/ali učinek je bilo določanje cen ter omejevanje in/ali nadzor proizvodnje ali prodaje na skupnem trgu, kršile člen 65(1) PJ. Komisija je v členu 2 te odločbe družbama Valsabbia in družbi Alfa naložila globi v višini 10,25 milijona EUR oziroma 7,175 milijona EUR.

5

Osem od enajstih družb, na katere je bila naslovljena odločba z dne 30. septembra 2009, tudi pritožnice, je z dopisi, poslanimi med 20. in 23. novembrom 2009, Komisiji sporočilo, da priloga k tej odločbi, kakor je bila vročena naslovnikom, ni vsebovala razpredelnic s prikazom sprememb cen.

6

Komisija je 8. decembra 2009 sprejela sklep o spremembi, katerega priloga je vsebovala manjkajoče razpredelnice in s katerim so bile popravljene oštevilčene napotitve na te razpredelnice v osmih opombah. Sklep o spremembi je bil pritožnicam vročen 9. decembra 2009.

7

Pritožnice so 17. oziroma 18. februarja 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbi, s katerima so primarno predlagale razglasitev ničnosti sporne odločbe v delih, ki se nanašajo nanje.

8

Pritožnice so v utemeljitev tožb formalno navajale štiri razloge, in sicer, prvič, prekoračitev pristojnosti Komisije, drugič, kršitve členov 14 in 33 Uredbe št. 1/2003, členov 10 in 14 Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81) ter pravice do obrambe, tretjič, kršitev člena 65(1) PJ in napačno razlago pojma enotne in trajajoče kršitve, in četrtič, storjene nezakonitosti pri določanju globe (določitev izhodiščnega zneska in nepriznanje olajševalnih okoliščin) in predolgo trajanje upravnega postopka. V uvodnem delu, ki se je nanašal na „podrobnosti vsebine [sporne] odločbe“, so pritožnice navajale tudi potencialno kršitev načela kolegialnega odločanja.

9

Splošno sodišče je z izpodbijanima sodbama tožbi pritožnic zavrnilo.

10

Pritožnice s pritožbama Sodišču predlagajo, naj:

11

Komisija Sodišču predlaga, naj:

12

S sklepom predsednika Sodišča z dne 7. junija 2016 sta bili zadevi C‑86/15 P in C‑87/15 P združeni za ustni del postopka in za izdajo sodbe.

13

Ustni del postopka je bil končan 8. decembra 2016 po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca. Komisija je z dopisom z dne 27. januarja 2017, ki ga je istega dne vložila v sodnem tajništvu Sodišča, Sodišču predlagala, naj odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka ter v spis vloži elemente o dejstvih, ki so navedeni v njenem predlogu, in dokumente, ki so mu priloženi.

14

Komisija v utemeljitev tega predloga v bistvu trdi, da pred Sodiščem niso dovolj razjasnjene dejanske okoliščine v zvezi z zaslišanjema z dne 13. junija in 30. septembra 2002, na katerih je generalni pravobranilec utemeljil svoje sklepne predloge, saj stranke o teh okoliščinah niso posebej razpravljale.

15

Člen 83 Poslovnika Sodišča temu sodišču omogoča, da po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če je v zadevi treba odločiti na podlagi pravne trditve, o kateri stranke niso razpravljale.

16

Vendar je treba opozoriti, da je predmet pritožbe načeloma opredeljen z razlogi in trditvami strank. V obravnavani zadevi so imele stranke o teh razlogih in trditvah možnost dovolj razpravljati v svojih vlogah in na skupni obravnavi 20. oktobra 2016, ki je potekala v zadevah od C‑85/15 P do C‑89/15 P.

17

Zato Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

18

Pritožnice v utemeljitev pritožb navajajo sedem razlogov, in sicer, prvič, kršitev člena 10 Uredbe št. 773/2004 in pravice do obrambe, ker ni bilo poslano novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, drugič, kršitev člena 14 Uredbe št. 773/2004 in pravice do obrambe, ker na zaslišanjih niso sodelovali predstavniki držav članic, tretjič, kršitev načela kolegialnosti, ker je bila sprejeta nepopolna odločba, četrtič, kršitev člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), kot se ga razlaga ob upoštevanju člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, kar zadeva pravico do sojenja v razumnem roku, petič, kršitev člena 65 PJ, napačno razlago pojma trajajočega omejevalnega sporazuma ter pomanjkljivost in protislovnost obrazložitve, šestič, kršitev člena 47 Listine, ker Splošno sodišče ni zmanjšalo globe iz razloga predolgega trajanja upravnega postopka, ter pomanjkljivost in protislovnost obrazložitve, in sedmič, kršitev členov 23 in 31 Uredbe št. 1/2003, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3), načel enakega obravnavanja in sorazmernosti ter pomanjkljivost obrazložitve.

19

Pritožnice s prvim in drugim pritožbenim razlogom, ki ju je treba preučiti skupaj, navajajo kršitev členov 10 in 14 Uredbe št. 773/2004 ter pravice do obrambe, ker je Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah ugotovilo, da ni bilo potrebno, da bi jim Komisija pred sprejetjem sporne odločbe poslala novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in organizirala zaslišanje ob prisotnosti organov držav članic, pristojnih za konkurenco. Menijo, da bi morala Komisija, ker je v dopisu z dne 30. junija 2008 naznanila, da namerava sprejeti to odločbo v skladu s procesnimi pravili iz uredb št. 1/2003 in št. 773/2004, spoštovati ta pravila.

20

Komisija v zvezi z neobstojem novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah trdi, da je bila sporna odločba, vključno s sankcijo, ki je bila sprejeta glede pritožnic, povsem v skladu s pravnimi presojami, ki so bile navedene v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, glede katerih so se pritožnice imele možnost izjaviti. Tako naj bi Splošno sodišče v točki 128 izpodbijanih sodb pravilno poudarilo, da je Komisija zadevna podjetja o posledicah, ki jih je nameravala izpeljati iz prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, zlasti kar zadeva pravno podlago, že obvestila v dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in da so pritožnice imele možnost predložiti pripombe v zvezi s tem. Komisija meni, da že ti preudarki zadoščajo za zavrnitev trditev, v skladu s katerimi bi moralo Splošno sodišče grajati Komisijo, ker je sprejela sporno odločbo, ne da bi podjetjem poslala novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

21

Glede tega Komisija poudarja, da je to, da sporna odločba vsebuje sklicevanje na člen 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki je nasledil člen 15(2) Uredbe št. 17, omenjen v dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, in ki mu je enak, posledica razglasitve ničnosti odločbe iz leta 2002. Tako naj bi Splošno sodišče v točkah 133 in 134 izpodbijanih sodb pravilno ugotovilo, da kadar se Komisija po razglasitvi ničnosti odločbe odloči, da bo popravila nezakonitosti, ki so bile ugotovljene v njej, in sprejela enako odločbo, v kateri ne bo teh nezakonitosti, se ta odločba nanaša na iste ugotovitve o možnih kršitvah, o katerih so se podjetja že izjavila, tako da Komisija zadevnim podjetjem ni bila dolžna dati možnosti, da se opredelijo glede izbire pravne podlage, ki je bila uporabljena za naložitev glob, določenih v sporni odločbi.

22

Kar zadeva dopis z dne 30. junija 2008, naj bi Splošno sodišče priznalo, da je bila v njem pravica pritožnic do obrambe varovana bolje kot na podlagi zahtev, določenih v Uredbi št. 773/2004. Zato naj bi Splošno sodišče v točki 129 izpodbijanih sodb zaradi celovitosti dodalo, da je bila z navedenim dopisom pritožnicam vsekakor dana možnost, da predložijo pripombe.

23

Komisija meni, da drugi pritožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na vprašanje, ali so bili v skladu s členom 14 Uredbe št. 773/2004 predstavniki držav članic vabljeni na zaslišanji, ki sta bili opravljeni, ni dopusten, ker se nanaša na dejansko ugotovitev.

24

Glede vsebine Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točkah 147 in 148 izpodbijanih sodb pravilno potrdilo, da je v celoti spoštovala veljavna procesna pravila, ker so bili koraki, ki jih je uporabila, v skladu s pravili, ki urejajo časovno veljavnost procesnih določb. Nesodelovanje predstavnikov držav članic na zaslišanju 13. junija 2002, ki se je nanašalo na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, je bilo namreč pojasnjeno s tem, da v Pogodbi ESPJ ni bilo določeno njihovo sodelovanje. Prav tako naj bi bila prisotnost teh predstavnikov na zaslišanju 30. septembra 2002, potem ko je bilo poslano dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v skladu s procesnimi pravili Pogodbe ES, ki so se začela uporabljati.

25

Komisija trdi tudi, da v nasprotju s tem, kar so navedle pritožnice, v dopisu z dne 30. junija 2008 ni navedla, da želi uredbi št. 1/2003 in št. 773/2004 uporabiti tudi za postopek, voden pred prenehanjem veljavnosti Pogodbe ESPJ, kar naj ne bi bilo mogoče. Prav tako naj ne bi vodila sui generis postopka, ampak se je v skladu z načelom časovne veljavnosti procesnih določb držala postopka, ki se je uporabljal ob sprejetju akta.

26

V zvezi z ugovorom nedopustnosti, ki ga navaja Komisija v zvezi z drugim pritožbenim razlogom, zadošča ugotoviti, da se ta razlog ne nanaša na dejansko vprašanje, ali so bili organi držav članic, pristojni za konkurenco, vabljeni na zaslišanji 13. junija in 30. septembra 2002, ampak na pravno vprašanje, ali je Komisija kršila člen 14 Uredbe št. 773/2004, ker ni organizirala zaslišanja v skladu s to določbo pred sprejetjem sporne odločbe. Zato je treba navedeni ugovor nedopustnosti zavrniti.

27

Kar zadeva vsebino prvega in drugega pritožbenega razloga, je treba opozoriti, da je Komisija v okviru postopka, ki je pripeljal do sprejetja odločbe iz leta 2002, 26. marca 2002 na zadevna podjetja, tudi na pritožnice, naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah na podlagi člena 36 PJ. Zaslišanje v zvezi s tem obvestilom je potekalo 13. junija 2002. Ni sporno, da predstavniki držav članic na to zaslišanje niso bili vabljeni, saj tako sodelovanje ni bilo določeno s pravili Pogodbe ESPJ, ki je takrat veljala.

28

Po prenehanju veljavnosti te pogodbe je Komisija 12. avgusta 2002 navedenim podjetjem poslala dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, utemeljeno s členom 19(1) Uredbe št. 17, v katerem je pojasnila svoje stališče glede te spremembe pravnega okvira in ta podjetja pozvala, naj sporočijo svoja mnenja glede teh dodatnih ugotovitev o možnih kršitvah. 30. septembra 2002 je potekalo zaslišanje ob prisotnosti predstavnikov držav članic na podlagi člena 11(2) Uredbe Komisije (ES) št. 2842/98 z dne 22. decembra 1998 o zaslišanju pogodbenic v nekaterih postopkih na podlagi člena [81] in [člena 82] Pogodbe ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 4, str. 204).

29

Po razglasitvi ničnosti odločbe iz leta 2002 je Komisija z dopisom z dne 30. junija 2008 pritožnice in druga zadevna podjetja obvestila, da namerava ponovno sprejeti to odločbo in kot pravno podlago uporabiti Uredbo št. 1/2003 v skladu s procesnimi pravili iz te uredbe.

30

Glede na ta potek postopka je treba preizkusiti, ali je Komisija v nasprotju s tem, kar je ugotovilo Splošno sodišče zlasti v točkah 142 in 152 izpodbijanih sodb, kršila člena 10 in 14 Uredbe št. 773/2004, ker pred sprejetjem sporne odločbe pritožnicam ni poslala novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in ni organizirala zaslišanja ob prisotnosti organov držav članic, pristojnih za konkurenco.

31

V skladu z ustaljeno sodno prakso se na splošno šteje, da se procesna pravila uporabljajo na dan začetka njihove veljavnosti (sodbe z dne 29. marca 2011, ArcelorMittal Luxembourg/Komisija in Komisija/ArcelorMittal Luxembourg in drugi, C‑201/09 P in C‑216/09 P, EU:C:2011:190, točka 75 in navedena sodna praksa; z dne 29. marca 2011, ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P,EU:C:2011:191, točka 88, in z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija, C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 45), tudi v postopku, ki je bil začet pred tem datumom, vendar je po njem še vedno v teku (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija, C‑610/10, EU:C:2012:781, točka 47).

32

Ker je bila v obravnavani zadevi sporna odločba sprejeta na podlagi člena 7(1) in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, je moral biti postopek, ki je pripeljal do te odločbe, voden v skladu s to uredbo in Uredbo št. 773/2004, katere pravna podlaga je Uredba št. 1/2003 (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2011, ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P, EU:C:2011:191, točka 90), ne glede na to, da je bil ta postopek začet pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 1/2003.

33

Člen 10(1) in (2) Uredbe št. 773/2004 ob upoštevanju člena 27(1) Uredbe št. 1/2003, ki ga izvaja, določa, da Komisija, preden sprejme odločbo na podlagi zlasti člena 7 zadnjenavedene uredbe, zadevnim strankam vroči obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, pri čemer jim da možnost, da ji v roku, ki ga določi, sporočijo svoja mnenja.

34

Splošno sodišče pa je v točkah 125 in 126 izpodbijanih sodb pravilno navedlo, da je v obravnavani zadevi Komisija pritožnicam že poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ter da ni bilo sporno, da se je sporna odločba nanašala samo na ravnanja, glede katerih so se pritožnice že izjavile v odgovoru na ti obvestili. Poleg tega, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 53 sklepnih predlogov, med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, sprejetim v okviru ureditve iz Pogodbe ESPJ, in obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, sprejetim v skladu z uredbama št. 17 in št. 1/2003, z vidika vsebine ni večje razlike. Ni bilo torej potrebno, da bi bilo poslano novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

35

Glede tega se je Splošno sodišče pravilno sklicevalo na točko 73 sodbe z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija (C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582), v kateri je opozorjeno, da razglasitev ničnosti nekega akta Unije ne vpliva nujno na pripravljalne akte, saj se lahko postopek za nadomestitev akta, ki je bil razglašen za ničen, načeloma nadaljuje v točki, na kateri je nastala nezakonitost.

36

Kot je namreč Splošno sodišče ugotovilo v točki 141 izpodbijanih sodb, je bila odločba iz leta 2002 razglašena za nično zaradi nepristojnosti Komisije za njeno sprejetje na podlagi določb Pogodbe ESPJ, ki ob sprejetju te odločbe ni več veljala, tako da je nezakonitost nastala na ta natančen datum. Zato ta razglasitev ničnosti ni vplivala na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in tudi ne na dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

37

V nasprotju s tem, kar trdijo pritožnice, sodna praksa, ki je navedena v točki 35 te sodbe, v obravnavani zadevi ni neuporabna zaradi spremembe pravne podlage za naložitev glob, ker so bile posledice te spremembe pravne podlage v pripravljalnih aktih že upoštevane. Kot namreč izhaja iz točk 22 in 128 izpodbijanih sodb, je Komisija pritožnice v dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, utemeljenem s členom 19(1) Uredbe št. 17, obvestila o posledicah, ki jih je nameravala izpeljati iz prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, pritožnice pa so imele možnost podati pripombe v zvezi s tem.

38

Poleg tega ni sporno, da te posledice niso bile nikakor spremenjene zaradi razveljavitve Uredbe št. 17 in začetka veljavnosti Uredbe št. 1/2003, ki vsebuje nekatere določbe, ki so pravna podlaga sporne odločbe. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 50 sklepnih predlogov, člen 34(2) Uredbe št. 1/2003 in člen 19 Uredbe št. 773/2004 kot prehodni določbi vsekakor določata, da procesni akti in ukrepi, sprejeti na podlagi uredb št. 17 in št. 2842/98, še ostanejo v veljavi za namene uporabe prvonavedenih uredb.

39

Prav tako je treba zavrniti trditev pritožnic, da razglasitev ničnosti odločbe iz leta 2002 zaradi pravne podlage, na kateri je temeljila, pomeni, da je bil v dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah uporabljen napačen pristop glede tega. Zadošča namreč opozoriti, da je ta odločba temeljila zgolj na členu 65(4) in (5) PJ, medtem ko je navedeno obvestilo temeljilo na Uredbi št. 17.

40

Zato Splošno sodišče pri ugotovitvi v točkah 141 in 142 izpodbijanih sodb, da Komisiji ni bilo treba sprejeti novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ni napačno uporabilo prava.

41

Vendar mora Komisija, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 55 sklepnih predlogov, v skladu s členom 12 Uredbe št. 773/2004 dati strankam, na katere naslovi obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, možnost, da predstavijo svoje argumente na ustnem zaslišanju, če tako zahtevajo v svojih pisnih vlogah. Ker torej, kot izhaja iz točke 36 te sodbe, razglasitev ničnosti odločbe iz leta 2002 ni vplivala na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in dodatno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, je treba preizkusiti, ali je Komisija navedenim strankam dala možnost, da predstavijo svoje argumente na zaslišanju, ki je potekalo v skladu s procesnimi zahtevami iz uredb št. 1/2003 in št. 773/2004, zlasti tistih iz člena 14 zadnjenavedene uredbe, kot bi to morala storiti.

42

Glede tega v zvezi z zaslišanjema, ki sta potekali v letu 2002, ni sporno, da se je zaslišanje 13. junija 2002, na katerem predstavniki držav članic niso sodelovali, saj to sodelovanje s takrat veljavno Pogodbo ESPJ ni bilo določeno, nanašalo na vsebino zadeve, in sicer na ravnanja, ki jih je Komisija očitala podjetjem, na katera je bilo naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. To je razvidno zlasti iz točk od 379 do 382 obrazložitve sporne odločbe ter iz točke 148 izpodbijanih sodb.

43

Nasprotno se je zaslišanje 30. septembra 2002, na katero so predstavniki držav članic bili vabljeni v skladu s pravili Pogodbe ES, ki so se od takrat uporabljala, zlasti v skladu s členom 11(2) Uredbe št. 2842/98, nanašalo na predmet dodatnega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in sicer na pravne posledice prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ za nadaljevanje postopka. To na eni strani izhaja iz tega obvestila, v katerem so bili njegovi naslovniki izrecno pozvani, naj predstavijo svoje mnenje glede teh dodatnih ugotovitev o možnih kršitvah. Na drugi strani je Komisija v točki 382 obrazložitve sporne odločbe navedla, da po njeni presoji zaslišanja z dne 13. junija 2002 ni bilo treba ponoviti na podlagi določb uredb št. 17 in št. 1/2003, ker je bilo to zaslišanje, na katerem predstavniki držav članic niso sodelovali, opravljeno v skladu s pravili Pogodbe ESPJ, ki so se takrat uporabljala. Poleg tega je Komisija na skupni obravnavi v zadevah od C‑85/15 P do C‑89/15 P v odgovor na vprašanje Sodišča potrdila, da v dodatnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah niso bila spremenjena niti dejstva niti dokazi, ki so bili predmet postopka.

44

Iz tega izhaja, da v obravnavanih zadevah predstavniki držav članic niso sodelovali na zaslišanju, ki se je nanašalo na vsebino zadev, ampak so sodelovali samo na zaslišanju, ki se je nanašalo na pravne posledice prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ.

45

V skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točkah 31 in 32 te sodbe, pa je v primeru, da je odločba sprejeta na podlagi Uredbe št. 1/2003, potrebno, da je postopek, ki pripelje do te odločbe, v skladu s procesnimi pravili iz te uredbe, čeprav je bil ta postopek začet pred začetkom njene veljavnosti.

46

Zato bi morala Komisija, preden je sprejela sporno odločbo, na podlagi členov 12 in 14 Uredbe št. 773/2004 strankam dati možnost, da predstavijo svoje argumente na zaslišanju, na katerega bi povabila organe držav članic, ki so pristojni za konkurenco. Torej ni mogoče šteti, da so bile v zvezi z zaslišanjem 13. junija 2002, ki se je nanašalo na vsebino zadeve, izpolnjene procesne zahteve v zvezi s sprejetjem odločbe na podlagi Uredbe št. 1/2003.

47

Zato je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 147 in 148 izpodbijanih sodb razsodilo, da Komisiji pred sprejetjem sporne odločbe ni bilo treba organizirati novega zaslišanja v skladu s členom 14 Uredbe št. 773/2004, in sicer iz razloga, da je bilo zaslišanje 13. junija 2002, ki se je nanašalo na vsebino in na katerem države članice niso sodelovale, vodeno v skladu pravili takrat veljavne Pogodbe ESPJ ob spoštovanju načel, ki urejajo časovno uporabo prava, napačno uporabilo pravo.

48

Ob upoštevanju, kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 56 in 57 sklepnih predlogov, pomena, ki ga ima v okviru postopka na podlagi uredb št. 1/2003 in št. 773/2004 to, da se na zahtevo zadevnih strank opravi zaslišanje, na katero so v skladu s členom 14(3) drugonavedene uredbe vabljeni organi držav članic, pristojni za konkurenco, neizvedba tega zaslišanja pomeni bistveno kršitev postopka.

49

Če pravica do takega zaslišanja, ki je določena z Uredbo št. 773/2004, ni spoštovana, podjetju, katerega pravice so bile tako kršene, ni treba dokazati, da je lahko ta kršitev vplivala na potek postopka in vsebino sporne odločbe na način, ki je zanj škodljiv.

50

Zato je navedeni postopek nujno napačen, ne glede na morebitne škodljive posledice za pritožnice, ki bi lahko nastale zaradi te kršitve (glej v tem smislu sodbi z dne 6. novembra 2012, Komisija/Éditions Odile Jacob, C‑553/10 P in C‑554/10 P, EU:C:2012:682, točke od 46 do 52, in z dne 9. junija 2016, CEPSA/Komisija, C‑608/13 P, EU:C:2016:414, točka 36).

51

Na podlagi zgornjih navedb je treba prvi in drugi razlog, ki ga navajajo pritožnice, sprejeti in posledično razveljaviti izpodbijani sodbi, ne da bi bilo treba preizkusiti tretji, peti, šesti in sedmi pritožbeni razlog.

52

Pritožnice s četrtim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče kršilo člen 47(2) Listine, ker je postopek pred Splošnim sodiščem trajal štiri leta in deset mesecev, pri čemer so med koncem pisnega dela in razglasitvijo odprtja ustnega dela pretekla tri leta.

53

Pritožnice v zvezi z zapletenostjo zadev poudarjajo, da se je Splošno sodišče z zadevami že seznanilo v okviru vložitve tožb zoper odločbo iz leta 2002, da štirje takrat navajani tožbeni razlogi niso bili posebej težavni, saj sta bila dva od njih procesne narave, da je razlog v zvezi s prekoračitvijo pristojnosti zaradi uporabe Uredbe št. 1/2003 kot pravne podlage Splošno sodišče že preučilo in Sodišče potrdilo, da je bilo zoper sporno odločbo vloženih devet tožb in da je bil v primeru vseh jezik postopka enak.

54

Kar zadeva ravnanje strank, naj te med postopkom ne bi zaprosile za nobeno podaljšanje rokov. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi sprejelo nobenega organizacijskega ukrepa. Čeprav sta bila med postopkom nadomeščena dva sodnika, je sodnik poročevalec ostal isti.

55

Zato pritožnice Sodišču predlagajo, naj izpodbijani sodbi v delu, v katerem jim je bilo naloženo plačilo globe, razveljavi, ali podredno, naj to globo zmanjša. Čeprav je Sodišče v sodbi z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768), takšen predlog zavrnilo, trdijo, da bi bilo lahko v obravnavani zadevi drugače, če bi Sodišče razen tega pritožbenega razloga sprejelo druge pritožbene razloge. Pritožnice Sodišču predlagajo tudi, naj razglasi, da je podana kršitev člena 47, drugi odstavek, Listine in da gre za dovolj resno kršitev pravnega pravila, s katerim se podeljujejo pravice posameznikom.

56

Komisija trdi, da ta pritožbeni razlog ni dopusten, ker je v protislovju s tem, kar so pritožnice navajale pred Splošnim sodiščem, in sicer – kot izhaja iz točke 362 sodbe z dne 9. decembra 2014, Ferriera Valsabbia in Valsabbia Investimenti/Komisija (T‑92/10, neobjavljena, EU:T:2014:1032), in iz točke 345 sodbe z dne 9. decembra 2014, Alfa Acciai/Komisija (T‑85/10, neobjavljena, EU:T:2014:1037) – da za prekomerno šteje samo trajanje postopka pred Komisijo, ne pa tudi trajanje postopka pred Splošnim sodiščem.

57

Kar zadeva vsebino, Komisija predlaga, naj se navedeni pritožbeni razlog zavrne.

58

Ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, je treba zavrniti. Kot je namreč Sodišče že ugotovilo, glede prekoračitve razumnega roka sojenja Splošnega sodišča pritožnica, ki meni, da ta prekoračitev pred Splošnim sodiščem škoduje njenim interesom, tega oškodovanja ni dolžna takoj uveljavljati. Po potrebi lahko počaka na konec postopka, da bo ugotovila njegovo celotno trajanje in bo imela tako na voljo vse potrebne elemente za opredelitev škode, ki jo je po njenem mnenju utrpela (sodba z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija, C‑40/12 P, EU:C:2013:768, točka 78). Zato pritožnicam navedbe, ki so jih podale med postopkom pred Splošnim sodiščem v zvezi z njegovim trajanjem, ne morejo preprečiti uveljavljanja nerazumnosti tega trajanja po koncu tega postopka.

59

V zvezi s predlogom pritožnic, naj se bodisi razveljavi izpodbijani sodbi bodisi zmanjša globa zaradi domnevnega predolgega trajanja istega postopka, oziroma naj Sodišče razglasi kršitev člena 47, drugi odstavek, Listine, je treba opozoriti, da je treba kršitev obveznosti iz te določbe, ki jo je storilo sodišče Unije, in sicer, da o predloženih zadevah odloči v razumnem roku, sankcionirati z odškodninsko tožbo, ki se vloži pri Splošnem sodišču, saj je taka tožba učinkovito sredstvo. Tako predloga za povračilo škode, ki naj bi nastala s tem, da Splošno sodišče ni spoštovalo razumnega roka sojenja, ni mogoče vložiti neposredno pri Sodišču v okviru pritožbe, ampak pred samim Splošnim sodiščem. Navedeno sodišče, ki je pristojno na podlagi člena 256(1) PDEU in ki odloča o odškodninskem zahtevku, mora o takem zahtevku odločiti v drugačni sestavi od tiste, ki je odločala o sporu, v zvezi s katerim je potekal postopek, katerega trajanje se graja (sodba z dne 9. junija 2016, Repsol Lubricantes y Especialidades in drugi/Komisija, C‑617/13 P, EU:C:2016:416, točki 98 in 99 ter navedena sodna praksa).

60

Zato je treba četrti razlog, ki ga navajajo pritožnice, zavrniti.

61

Člen 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da če je pritožba utemeljena, Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča. Nato lahko samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

62

Sodišče v obravnavanem primeru razpolaga s potrebnimi elementi, da dokončno odloči o tožbah za razglasitev ničnosti sporne odločbe, ki so ju pritožnice vložile pri Splošnem sodišču.

63

Glede tega zadošča navesti, da je treba sporno odločbo v delu, v katerem se nanaša na pritožnice, iz razlogov, navedenih v točkah od 27 do 50 te sodbe, razglasiti za nično zaradi bistvene kršitve postopka.

64

Člen 184(2) Poslovnika določa, da če je pritožba utemeljena in če Sodišče samo dokončno odloči v sporu, o stroških odloči Sodišče.

65

Člen 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker so pritožnice v okviru pritožb uspele in je bilo tožbama, ki sta bili vloženi pred Splošnim sodiščem, ugodeno, se Komisiji v skladu s predlogi pritožnic naloži, naj nosi svoje stroške in plača stroške, ki so jih priglasile pritožnice na prvi stopnji in v okviru pritožb.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: