—

za BP Europa SE D. Völker in A. Grin, odvetnika,

—

za Hauptzollamt Hamburg-Stadt J. Thaler, agent,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, zastopnica, skupaj z A. Collabolletta, avvocato dello Stato,

—

za Evropsko komisijo F. Tomat in M. Wasmeier, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS (UL 2009, L 9, str. 12).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo BP Europa SE (v nadaljevanju: BP Europa) in Hauptzollamt Hamburg-Stadt (carinski urad mesta Hamburg) zaradi obdavčitve, ki je bila tej družbi naložena iz naslova davka na energijo zaradi primanjkljaja plinskega olja ob dobavi tega proizvoda v trošarinsko skladišče v Nemčiji.

3

Direktiva 2008/118 vsebuje med drugim te uvodne izjave:

4

Člen 1(1) Direktive 2008/118 določa:

„Ta direktiva določa splošni režim za trošarino, ki neposredno ali posredno zadeva porabo naslednjega blaga (v nadaljnjem besedilu ‚trošarinsko blago‘):

[…]“

5

Člen 4 Direktive 2008/118 določa:

„V tej direktivi in v njenih izvedbenih določbah se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

6

Člen 7 navedene direktive določa:

„1.   Obveznost za plačilo trošarine nastane ob sprostitvi v porabo in v državi članici, kjer se to zgodi.

2.   V tej direktivi ‚sprostitev v porabo‘ pomeni:

[…]

4.   Trošarinsko blago, ki je v režimu odloga plačila trošarine in je popolnoma uničeno ali nepovratno izgubljeno zaradi same narave blaga, nepredvidljivih okoliščin, višje sile ali soglasja pristojnih organov države članice, se ne šteje za sprostitev v porabo.

Za namene te direktive se blago šteje za popolnoma uničeno ali nepovratno izgubljeno, kadar ga kot trošarinsko blago ni več mogoče uporabljati.

V primeru popolnega uničenja ali nepovratne izgube se pristojnim organom države članice, v kateri je prišlo do popolnega uničenja ali nepovratne izgube zadevnega trošarinskega blaga, ali – če ni mogoče ugotoviti, kje se je blago izgubilo – v kateri je bilo blago najdeno, predloži ustrezno dokazilo.

[…]“

7

Člen 10 te direktive določa:

„1.   Če je med gibanjem trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine prišlo do nepravilnosti, zaradi česar je bilo trošarinsko blago sproščeno v porabo v skladu s členom 7(2)(a), se trošarinsko blago sprosti v porabo v državi članici, kjer se je nepravilnost zgodila.

2.   Če se je med gibanjem trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine odkrila nepravilnost, zaradi česar je bilo trošarinsko blago sproščeno v porabo v skladu s členom 7(2)(a), in ni mogoče ugotoviti, kje je prišlo do nepravilnosti, velja, da se je zgodila v državi članici in v času, ko je bila ugotovljena.

3.   V primerih iz odstavkov 1 in 2 obvestijo pristojni organi države članice, v kateri je bilo blago sproščeno v porabo ali šteje, da je bilo sproščeno v porabo, pristojne organe odpremne države članice.

4.   Če trošarinsko blago pod režimom odloga plačila trošarine ne prispe v namembni kraj in če med gibanjem ni bila odkrita nobena nepravilnost, zaradi česar bi bilo trošarinsko blago sproščeno v porabo v skladu s členom 7(2)(a), velja, da je bila nepravilnost storjena v odpremni državi članici in v trenutku, ko se je gibanje začelo, razen če se v štirih mesecih po začetku gibanja v skladu s členom 20(1) pristojnim organom odpremne države članice predloži dokaz o koncu gibanja v skladu s členom 20(2) ali o kraju, kjer je bila nepravilnost storjena.

[…]

6.   Za namene tega člena ‚nepravilnost‘ pomeni okoliščine med gibanjem trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine, zaradi katerih se gibanje oziroma del gibanja trošarinskega blaga ni končalo v skladu s členom 20(2), razen okoliščine iz člena 7(4).“

8

V skladu s členom 16(2)(c) in (d) Direktive 2008/118 mora imetnik trošarinskega skladišča voditi evidenco zalog in gibanja trošarinskega blaga ter v svoje trošarinsko skladišče vnesti in ob koncu gibanja vpisati v evidenco vse trošarinsko blago, ki se giba pod režimom odloga plačila trošarine.

9

Člen 17(1) navedene direktive določa:

„Trošarinsko blago se lahko giba pod režimom odloga plačila trošarine na ozemlju Skupnosti, tudi kadar se blago giba prek tretje države ali tretjega ozemlja:

[…]“

10

Člen 19(2)(c) iste direktive določa, da mora registrirani prejemnik privoliti v vse preglede, ki pristojnim organom namembne države članice omogočajo ugotoviti, da je blago dejansko prejeto.

11

Člen 20(2) Direktive 2008/118 določa:

„Gibanje trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine se v primerih iz točk (i) […] člena 17(1)(a) […] konča, ko prejemnik prejme pošiljko trošarinskega blaga […].“

12

Na podlagi členov 1 in 2 Direktive 2003/96 morajo države članice odmeriti davek, med drugim na plinsko olje iz oznake 2710 19 41 kombinirane nomenklature.

13

Člen 8 zakona o davku na energijo (Energiesteuergesetz) z dne 15. julija 2006 (BGBl 2006 I, str. 1534, v nadaljevanju: EnergieStG), naslovljen „Nastanek trošarinske obveznosti ob sprostitvi v porabo“, določa:

„(1)   Obveznost plačila trošarine nastopi, če so energenti v smislu člena 4 odstranjeni iz trošarinskega skladišča, ne da bi zanje veljal drug odložni postopek, ali če so odstranjeni zaradi uporabe ali porabe znotraj davčnega skladišča (sprostitev v porabo). Če je po sprostitvi v porabo prišlo do postopka davčne oprostitve (člen 24(1)), obveznost plačila trošarine ne nastopi.

(1a)   Obveznost plačila trošarine ne nastopi, če so energenti zaradi svoje sestave, ali zaradi nepredvidljivih okoliščin, ali višje sile v celoti uničeni ali nepovratno izgubljeni. Šteje se, da so energenti v celoti uničeni ali nepovratno izgubljeni, kadar jih ni mogoče več uporabiti. Dejstvo, da so energenti v celoti uničeni ali nepovratno izgubljeni, je treba ustrezno dokazati.

[…]“

14

Člen 11 EnergieStG, naslovljen „Gibanje iz drugih držav članic in vanje“, določa:

„(1)   Energenti v smislu člena 4 se lahko pod odlogom plačila trošarine gibajo tudi prek tretjih držav ali tretjega ozemlja,

[…]

2.   iz trošarinskih skladišč v drugih državah članicah ali od registriranih pošiljateljev iz kraja uvoza v drugih državah članicah

[…]

na davčnem ozemlju;

[…]

(4)   […] V primerih iz odstavka 1, točka 2, se gibanje pod režimom odloga plačila trošarine konča s sprejemom energentov v prevzemno trošarinsko skladišče […]“

15

Člen 14 EnergieStG, naslovljen „Nepravilnosti med gibanjem“, določa:

„(1)   ‚Nepravilnost‘ pomeni okoliščine med gibanjem pod režimom odloga plačila trošarine, razen okoliščin iz člena 8(1a), zaradi katerih gibanja ali del gibanja ni mogoče ustrezno končati.

[…]

(3)   Če se je med gibanjem trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine od trošarinskega skladišča v drugi državi članici ali od kraja uvoza v drugi državi članici na davčnem ozemlju zgodila nepravilnost in če ni mogoče ugotoviti, kje je prišlo do nepravilnosti, velja, da se je zgodila na davčnem ozemlju in v času, ko je bila ugotovljena.

(4)   Če se energenti pod režimom odloga plačila trošarine gibajo z davčnega ozemlja v drugo državo članico (člen 11(1), točka 1, in člen 13(1)) in ne prispejo v namembni kraj, ne da bi bila med gibanjem odkrita kakršna koli nepravilnost, velja, da se je nepravilnost na podlagi odstavka 1 zgodila na davčnem ozemlju v trenutku, ko se je gibanje začelo, razen če pošiljatelj v štirih mesecih po začetku gibanja predloži dokaz, da energenti

[…]“

16

Družba BP Europa je januarja 2011 iz trošarinskega skladišča na Nizozemskem z ladjo odposlala 2,4 milijona litrov plinskega olja tarifne številke kombinirane nomenklature 2710 19 41 v trošarinsko skladišče v Nemčiji. Prevoz je bil opravljen v okviru gibanja trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine, kot ga določajo členi od 17 do 31 Direktive 2008/118.

17

V namembnem kraju je lastnik trošarinskega skladišča v Nemčiji po dobavi plinskega olja ugotovil, da je prejel za 4854 litrov manjšo količino od tiste, navedene v elektronskem administrativnem dokumentu, pripravljenem za uporabo odložnega postopka, oziroma za 0,202 % prijavljene količine, ter je v svojem poročilu o prejemu o tem obvestil carinske organe.

18

Carinski urad mesta Hamburg je z odločbo z dne 16. januarja 2012 naložil plačilo davka na energijo v višini 24,93 EUR za tisti del primanjkljaja plinskega olja, ki je presegal tolerančni prag 0,2 %, ki ga običajno prizna nemška uprava.

19

Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče mesta Hamburg) je zavrnilo tožbo družbe BP Europa zoper to obdavčitev. Menilo je namreč, da je bil primanjkljaj plinskega olja posledica nepravilnosti, ki se je zgodila na davčnem ozemlju in zaradi katere je bilo to blago sproščeno v porabo. Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče), pri katerem je bila vložena revizija, se sprašuje, ali ta pravna presoja spora, ki izhaja iz uporabe nacionalnega prava, s katerim je bila prenesena Direktiva 2008/118, izpolnjuje njene zahteve, zlasti tiste glede nastanka trošarinske obveznosti in določitve države članice, pristojne za pobiranje trošarine, kadar samo del blaga, ki se giba pod režimom odloga plačila trošarine, ni prispel v namembni kraj.

20

V teh okoliščinah je Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21

Na podlagi člena 2 Direktive 2008/118 za blago, navedeno v členu 1 te direktive – med katerimi so tudi energenti, zajeti v Direktivi 2003/96 – velja obveznost plačila trošarine ob njegovi proizvodnji na ozemlju Evropske unije ali ob njegovem uvozu na to ozemlje. Ker je obdavčljivi dogodek tako proizvodnja ali uvoz zadevnega blaga na navedeno ozemlje, na podlagi člena 7(1) Direktive 2008/118 nastane obveznost plačila te trošarine, le če je to blago sproščeno v porabo.

22

Na podlagi člena 17(1)(a)(i) Direktive 2008/118 se trošarinsko blago lahko giba pod režimom odloga plačila trošarine na ozemlju Unije med drugim – tako kot v postopku v glavni stvari – od trošarinskega skladišča v eni državi članici do trošarinskega skladišča v drugi državi članici. Za tak režim odloga je značilno, da za blago, za katero velja ta režim, obveznost plačila trošarine še ni nastala, čeprav je obdavčljivi dogodek že nastopil (glej v tem smislu sodbo Cipriani, C‑395/00, EU:C:2002:751, točka 42). Ta režim torej glede trošarinskega blaga odloži obveznost plačila trošarine, dokler ni izpolnjen eden od pogojev za nastanek te obveznosti (glej v tem smislu sodbo Dansk Transport og Logistik, C‑230/08, EU:C:2010:231, točka 78).

23

Za tako blago, ki sodi pod režim odloga plačila trošarine, se na podlagi člena 7(2)(a) Direktive 2008/118 za sprostitev v porabo šteje odprema, vključno z nepravilno odpremo, iz tega režima.

24

Čeprav je člen 6(1) Direktive 92/12 določal, da je obveznost za plačilo trošarine nastala ne le ob sprostitvi v porabo zadevnega blaga, ampak tudi „ko se ugotovi primanjkljaj“, pa Direktiva 2008/118 ne povzema primera nastanka obveznosti plačila, povezanega s primanjkljajem.

25

Predložitveno sodišče želi z vprašanji v bistvu zvedeti, katera pravila nastanka obveznosti veljajo – ob uporabi Direktive 2008/118 – za blago, ki se giba pod režimom odloga plačila, kadar se ob dobavi ugotovi primanjkljaj blaga glede na količino ob odpremi blaga.

26

Ker Direktiva 2008/118 na podlagi člena 7(2)(a) obveznost za plačilo trošarine – za blago, ki se giba pod režimom odloga plačila – veže na odpremo iz tega režima, je treba najprej odgovoriti na drugo vprašanje, ki se nanaša na določbe člena 20(2) Direktive 2008/118, iz katerih izhaja, da se gibanje takega blaga konča, ko prejemnik prejme pošiljko.

27

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 20(2) Direktive 2008/118 razlagati tako, da se gibanje trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine v smislu te določbe konča – v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari – ko je prejemnik tega blaga – po tem, ko je bilo v celoti raztovorjeno prevozno sredstvo, ki je vsebovalo zadevno blago – ugotovil, da obstaja primanjkljaj tega blaga glede na količino, ki bi mu morala biti dostavljena.

28

Ker Direktiva 2008/118 ne določa, kako je treba razumeti izraz „prejemnik prejme pošiljko trošarinskega blaga“, je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določb prava Unije hkrati upoštevati njihovo besedilo, kontekst in njihove cilje (glej med drugim sodbo Španija/Parlament in Svet, C‑44/14, EU:C:2015:554, točka 44).

29

Prvič, glede besedila člena 20(2) Direktive 2008/118 je treba poudariti, da se to nanaša na blago in da se nikakor ne navezuje na način njegova prevoza. Za določitev trenutka dobave blage je torej treba upoštevati dejanski prejem blaga prejemnika, ne zgolj prevoz tega blaga do prejemnika.

30

Drugič, glede konteksta, v kateri so umeščene zadevne določbe Direktive 2008/118, je treba ugotoviti, da člen 20 te direktive sodi pod njeno poglavje IV, naslovljeno „Gibanje trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine“. Pod to poglavje sodijo tudi določbe člena 19(2)(c) navedene direktive, ki določajo, da mora prejemnik privoliti v vse preglede, ki pristojnim organom namembne države članice omogočajo ugotoviti, da je zadevno blago dejansko prejeto. Zakonodajalec Unije je tako hotel dejanski prejem blaga določiti za odločilni element pogojev, pod katerimi je treba gibanje tega blaga, ki se giba pod režimom odloga plačila trošarine, presojati ob njegovi dobavi. Iz nobene druge določbe tega poglavja ne izhaja drugačna razlaga.

31

Tretjič, namen določb člena 20(2) Direktive 2008/118, ki določajo, kdaj se konča gibanje blaga, ki se giba pod režimom odloga plačila trošarine, je opredeliti trenutek, ko se šteje – kot je bilo navedeno v točki 23 te sodbe – da je to blago sproščeno v porabo, ter zato določiti trenutek, kdaj za to blago nastane obveznost plačila trošarine.

32

Poleg tega, ker je – kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 9 Direktive 2008/118 – trošarina davek na porabo nekega blaga, ki temelji na količini blaga, ki se ga ponudi v porabo, je treba trenutek obveznosti plačila te trošarine določiti tako, da je mogoče natančno izmeriti količino zadevnega blaga. Ob upoštevanju tega cilja je treba člen 20(2) te direktive – ki določa, da se gibanje trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine konča, ko prejemnik prejme pošiljko tega blaga – razlagati tako, da je do tega prejema pošiljke prišlo v trenutku, ko je prejemnik imel možnost poznati natančno količino blaga, ki ga je dejansko prejel.

33

Če bi bilo treba šteti, da je dobava opravljena v trenutku, ko je prevozno sredstvo, s katerim se dostavlja trošarinsko blago, prispelo v namembni kraj, pri čemer prejemnik še ni imel možnosti izmeriti dejanske količine dobavljenega blaga, bi nastanek obveznosti plačila trošarine kršil zahteve glede narave zadevne trošarine, ki – kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki – terja natančno poznavanje količine blaga, sproščenega v porabo. Zato v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, ni mogoče šteti, da je do prejema pošiljke zadevnega blaga prišlo, preden je bilo v celoti raztovorjeno prevozno sredstvo, ki je vsebovalo to blago.

34

Poleg tega je zakonodajalec Unije – s tem, da od imetnika trošarinskega skladišča na podlagi člena 16(2)(d) Direktive 2008/118 zahteva, da v svoje trošarinsko skladišče vnese in ob koncu gibanja vpiše v evidenco vse trošarinsko blago, ki se giba pod režimom odloga plačila trošarine, s čimer doseže, da te fizične in računovodske operacije sovpadejo s koncem gibanja – za konec gibanja nameraval določiti trenutek, ko imetnik trošarinskega skladišča zadevno blago dejansko prejme in ko je njegovo količino mogoče dejansko izmeriti zaradi evidence v registrih skladišča.

35

V teh okoliščinah je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 20(2) Direktive 2008/118 razlagati tako, da se gibanje trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine v smislu te določbe konča – v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari – ko je prejemnik tega blaga – po tem, ko je bilo v celoti raztovorjeno prevozno sredstvo, ki je vsebovalo zadevno blago – ugotovil, da obstaja primanjkljaj tega blaga glede na količino, ki bi mu morala biti dostavljena.

36

S tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj na tem mestu, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(2)(a) Direktive 2008/118 v povezavi z njenim členom 10(2) razlagati tako, da so okoliščine, ki jih urejata, izvzete iz primera iz člena 7(4) te direktive, ter zato nasprotujeta nacionalni določbi, s katero je prenesen člen 10(2) navedene direktive in ki za njegovo uporabo ne določa pogoja, da je bilo trošarinsko blago z njegovo odpremo iz režima odloga plačila trošarine sproščeno v porabo.

37

Člen 10(2) Direktive 2008/118 določa, da če se je med gibanjem trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine odkrila nepravilnost, zaradi česar je bilo trošarinsko blago sproščeno v porabo v skladu s členom 7(2)(a) te direktive, in ni mogoče ugotoviti, kje je prišlo do nepravilnosti, velja, da se je zgodila v državi članici in v času, ko je bila ugotovljena.

38

Iz teh določb izhaja, da zadevajo primer, v katerem je nepravilnost, ugotovljena med gibanjem trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine, povzročila njegovo sprostitev v porabo z odpremo iz tega režima.

39

Zato nacionalna določba, s katero je prenesen člen 10(2) Direktive 2008/118, načeloma ne bi smela določati, da velja, da se je nepravilnost zgodila v državi članici in v času, ko je bila ugotovljena, ne da bi za to domnevo določila pogoj, da je ta nepravilnost povzročila sprostitev zadevnega blaga v porabo.

40

Ni sporno, da člen 14 EnergieStG, s katerim je opravljen ta prenos, ne omenja takega pogoja.

41

Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava to dolžna razlagati, kolikor je to mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegla v njej določen rezultat in zato skladnost s členom 288, tretji odstavek, PDEU. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je dejansko neločljivo povezana s sistemom Pogodbe DEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi (glej med drugim sodbo Dominguez, C‑282/10, EU:C:2012:33, točka 24).

42

V zvezi s tem je treba opozoriti, da za namene člena 10 Direktive 2008/118 njegov odstavek 6 določa, da „nepravilnost“ pomeni okoliščine med gibanjem trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine, zaradi katerih se gibanje oziroma del gibanja trošarinskega blaga ni končalo v skladu s členom 20(2) navedene direktive, razen okoliščine iz člena 7(4) te direktive.

43

Ugotovitev primanjkljaja ob dobavi trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine pa razkriva nujno pretekle okoliščine, v katerih manjkajoče blago ni bilo del te dobave in katerega gibanje se torej ni končalo v skladu s členom 20(2) Direktive 2008/118. Te okoliščine so zato nepravilnost v smislu člena 10(6) te direktive. Takšna nepravilnost nujno povzroči odpremo iz režima odloga plačila trošarine ter zato sprostitev v porabo, kot to določa člen 7(2)(a) navedene direktive.

44

Če v tem kontekstu nacionalna določba, s katero je prenesen člen 10(2) Direktive 2008/118 – kakršna je člen 14 EnergieStG – ne določa, da je njena uporaba pogojena s tem, da je nepravilnost povzročila sprostitev zadevnega blaga v porabo, taka opustitev ne nasprotuje uporabi te nacionalne določbe ob ugotovitvi primanjkljaja, iz katerega nujno izhaja takšna sprostitev v porabo.

45

Poleg tega je treba poudariti, da se nepravilnost, ki jo ureja člen 10(2) Direktive 2008/118, nanaša na okoliščine – kot je bilo pojasnjeno v točki 42 te sodbe – razen okoliščine iz člena 7(4) te direktive, torej okoliščine, da je„trošarinsko blago popolnoma uničeno ali nepovratno izgubljeno“.

46

Zato če je dokazano, da je trošarinsko blago, ki je pod režimom odloga plačila trošarine, popolnoma uničeno ali nepovratno izgubljeno, ne more obstajati sprostitev v porabo v smislu 7(2)(a) Direktive 2008/118 in zato ni mogoče uporabiti člena 10(2) te direktive. Zato so okoliščine, za katere veljata ti določbi, različne od okoliščin iz člena 7(4) navedene direktive.

47

Glede na zgornje preudarke je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(2)(a) Direktive 2008/118 v povezavi z njenim členom 10(2) razlagati tako:

48

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, ki ga je treba preučiti nazadnje, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(4) Direktive 2008/118 razlagati tako, da se uporablja ne le, kadar skupna količina blaga, ki se giba pod režimom odloga plačila trošarine, ne prispe v namembni kraj, ampak tudi, kadar samo del tega trošarinskega blaga ne prispe v namembni kraj.

49

Opozoriti je treba, da iz navedene določbe izhaja, da če trošarinsko blago pod režimom odloga plačila trošarine ne prispe v namembni kraj in če med gibanjem ni bila odkrita nobena nepravilnost, zaradi česar bi bilo trošarinsko blago sproščeno v porabo v skladu s členom 7(2)(a) Direktive 2008/118, velja, da je bila nepravilnost storjena v odpremni državi članici in v trenutku, ko se je gibanje začelo.

50

Tako že besedilo člena 10(4) Direktive 2008/118 uporabe te določbe nikakor ne omejuje le na primer, kadar skupna količina blaga, ki se giba pod režimom odloga plačila trošarine, ne prispe v namembni kraj.

51

Niti na podlagi konteksta niti cilja navedene določbe ni mogoče tej določbi dati drugačnega pomena.

52

Po eni strani tako kot določbe odstavkov 1 in 2 člena 10 Direktive 2008/118 tudi določbe odstavka 4 tega člena urejajo primere, v katerih so bile nepravilnosti storjene med gibanjem trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine. Kot je bilo opozorjeno v točki 42 te sodbe, za namene navedenega člena 10 njegov odstavek 6 določa, da „nepravilnost“ pomeni okoliščine, zaradi katerih se to gibanje oziroma del gibanja trošarinskega blaga ni končalo v skladu s členom 20(2) te direktive. Člen 10(4) Direktive 2008/118 sodi tako v kontekst, v katerem je zakonodajalec Unije želel zajeti vse okoliščine nepravilnosti, torej vključno s tistimi, ki zadevajo le del gibanja.

53

Po drugi strani je cilj določb člena 10 Direktive 2008/118 določiti pravila za opredelitev države članice, za katero se šteje, da je bilo v njej trošarinsko blago, ki je pod režimom odloga plačila trošarine, zaradi nepravilnosti med gibanjem sproščeno v porabo. Glede na ta cilj ni mogoče na podlagi ničesar meniti, da je zakonodajalec Unije pri sprejetju odstavka 4 tega člena – ki zadeva primer, v katerem nepravilnost, čeprav je bila storjena med gibanjem, ni bila ugotovljena med tem gibanjem – nameraval uporabo te ureditve, določene s tem odstavkom, pridržati le za primer, kadar skupna količina blaga, ki se giba pod režimom odloga plačila trošarine, ne prispe v namembni kraj.

54

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 10(4) Direktive 2008/118 razlagati tako, da se uporablja ne le, kadar skupna količina blaga, ki se giba pod režimom odloga plačila trošarine, ne prispe v namembni kraj, ampak tudi, kadar samo del tega trošarinskega blaga ne prispe v namembni kraj.

55

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: