—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s C. Colelli, avvocato dello Stato,

—

za Evropsko komisijo L. Cappelletti in A. Tokár, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 47 in 48 Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 132) ter načel prava Unije na področju javnih naročil.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med P. Pizzom kot lastnikom podjetja Pizzo in pooblaščencem začasnega združenja podjetij, ki ga sestavlja skupaj s podjetjem Onofaro Antonino (v nadaljevanju: Pizzo), ter družbo CRGT Srl zaradi izključitve kandidata iz postopka dodelitve koncesije za storitev upravljanja odpadkov in ostankov tovora na krovih plovil.

3

Člen 2 Direktive 2004/18 določa:

„Naročniki obravnavajo gospodarske subjekte enakopravno in nediskriminacijsko ter poslujejo pregledno.“

4

Člen 47(2) te direktive določa:

„Gospodarski subjekt se lahko – če je to primerno in v zvezi s posameznim naročilom – sklicuje na zmogljivosti drugih subjektov, ne glede na pravno naravo povezave z njimi. V tem primeru mora naročniku predložiti dokazilo, da bo imel na voljo potrebna sredstva, na primer za izvedbo posla, ki ga bodo za ta namen opravili ti subjekti.“

5

Člen 48(3) navedene direktive določa:

„Gospodarski subjekt se lahko, če je to primerno in v zvezi s posameznim naročilom, sklicuje na zmogljivosti drugih subjektov, ne glede na pravno naravo povezave z njimi. V tem primeru mora naročniku predložiti dokazilo, da bo imel na voljo potrebna sredstva za izvedbo naročila, na primer s predstavitvijo obveznosti navedenih subjektov, da gospodarskemu subjektu dajo na voljo potrebna sredstva.“

6

Člen 63(1), prvi in tretji pododstavek, in (2) Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL L 94, str. od 65 do 242), ki ga navaja predložitveno sodišče, določa:

„1.   Glede pogojev v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem iz člena 58(3) ter pogojev v zvezi s tehnično in strokovno sposobnostjo iz člena 58(4) lahko gospodarski subjekt po potrebi za posamezno naročilo uporabi zmogljivosti drugih subjektov, ne glede na pravno razmerje med njim in temi subjekti. […] Če želi gospodarski subjekt uporabljati zmogljivosti drugih subjektov, javnemu naročniku dokaže, da bo imel na voljo potrebna sredstva, na primer s predložitvijo zagotovil teh subjektov v ta namen.

[…]

Če gospodarski subjekt uporabi zmogljivosti drugih subjektov glede pogojev v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem, lahko javni naročnik zahteva, da so gospodarski subjekt in navedeni subjekti skupaj odgovorni za izvedbo javnega naročila.

[…]

2.   Javni naročniki lahko v zvezi z javnimi naročili gradenj, javnimi naročili storitev in javnimi naročili blaga, ki vključujejo namestitvena ali inštalacijska dela, zahtevajo, da nekatere ključne naloge opravi neposredno ponudnik sam ali sodelujoči v tej skupini, če ponudbo predloži skupina gospodarskih subjektov v skladu s členom 19(2).“

7

S členom 49 decreto legislativo no 163 – Codice dei contratti pubblici relativi a lavori, servizi e forniture in attuazione delle direttive 2004/17/CE e 2004/18/CE (zakonska uredba št. 163 o zakoniku o javnih naročilih gradenj, storitev in blaga na podlagi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES) z dne 12. aprila 2006 (redni dodatek h GURI št. 100 z dne 2. maja 2006), kakor je bila spremenjena z decreto legislativo no 152 (zakonska uredba št. 152) z dne 11. septembra 2008 (redni dodatek h GURI št. 231 z dne 2. oktobra 2008) (v nadaljevanju: zakonska uredba št. 163/2006), naslovljenim „Sklicevanje na zmogljivosti tretje osebe“, sta bila v italijansko pravo prenesena člena 47 in 48 Direktive 2004/18.

8

Člen 49(1) zakonske uredbe št. 163/2006 določa:

„Ponudnik, ki v okviru postopka oddaje naročila gradenj, blaga ali storitev deluje sam, kot član konzorcija ali skupine gospodarskih subjektov v smislu člena 34, lahko izpolni ekonomske, finančne, tehnične in organizacijske pogoje, to pomeni, da pridobi potrdilo SOA, tako da se sklicuje na pogoje, ki jih izpolnjuje druga oseba, ali na potrdilo SOA druge osebe.“

9

Člen 49(6) zakonske uredbe št. 163/2006 določa:

„Sklicevanje na več podpornih podjetij je dovoljeno ne glede na to, da ponudnik ne sme frakcionirano uporabljati vsakega od ekonomsko-finančnih in tehnično-organizacijskih meril iz člena 40(3)(b), na podlagi katerih je bilo mogoče izdati potrdilo v tej kategoriji.“

10

Člen 1(67), prvi pododstavek, Legge finanziaria 2006 (finančni zakon za leto 2006 št. 266, redni dodatek št. 211 h GURI z dne 29. decembra 2005) z dne 23. decembra 2005 (v nadaljevanju: zakon št. 266/2005) določa:

„[…] organ nadzora nad javnimi gradnjami letno določi znesek prispevkov, ki mu ga plačajo javni in zasebni subjekti, nad katerimi izvaja nadzor, pa tudi s tem povezana podrobna pravila za pobiranje, vključno z obveznostjo gospodarskih subjektov, da morajo kot pogoj za to, da se ponudba sprejme v postopek za oddajo javnih naročil gradenj, plačati prispevek.“

11

Autorità Portuale di Messina (pristaniški organ v Messini, Italija) je novembra 2012 na evropski ravni izvedel odprti postopek javnega razpisa za štiriletno opravljanje storitve upravljanja odpadkov in ostankov tovora na krovih plovil, ki pristajajo v okrožju pod pristojnostjo pristaniškega organa v Messini. To storitev je prej opravljala družba CRGT.

12

Razpisna komisija pristaniškega organa v Messini je 16. maja 2013 potrdila prejem štirih ponudb.

13

Družba CRGT, ki je z družbo RIAL Srl sklenila pogodbo o uporabi zmogljivosti, in dva druga ponudnika so se 4. junija 2013 seznanili z njihovo izključitvijo iz tega postopka z obrazložitvijo, da Autorità di vigilanza dei contratti pubblici (nadzorni organ za javna naročila, v nadaljevanju: AVCP) niso plačali prispevka, določenega z zakonom št. 266/2005.

14

Javno naročilo je bilo zato oddano družbi Pizzo, ki edina ni bila izključena iz postopka javnega razpisa.

15

Družba CRGT je pri Tribunale amministrativo regionale per la Sicilia (deželno upravno sodišče dežele Sicilije, Italija) vložila tožbo za odpravo te odločbe o izključitvi iz postopka in povrnitev škode, nastale zaradi te izključitve.

16

Družba Pizzo je vložila nasprotno tožbo, v kateri je trdila, da je bilo treba družbo CRGT prav tako izločiti iz navedenega postopka, ker ni predložila dveh različnih bančnih izpiskov, da bi utemeljila svojo ekonomsko in finančno zmogljivost.

17

Tribunale amministrativo regionale per la Sicilia (deželno upravno sodišče dežele Sicilije) je s sodbo št. 178/2014 presodilo, da je tožba družbe CRGT dopustna in utemeljena in da je bila ta družba neupravičeno izključena iz zadevnega postopka javnega razpisa. V zvezi s tem je ugotovilo, da v dokumentaciji v zvezi s tem postopkom ni bilo določeno, da morajo podjetja ponudniki AVCP plačati obvezen prispevek, ker se plačilo tega prispevka, določenega z zakonom št. 266/2005, izrecno nanaša le na naročila javnih gradenj ne pa na naročila storitev. Poleg tega je to sodišče pojasnilo, da to, da se podjetjem, kandidatom za pridobitev javnega naročila storitev, naloži plačilo tega prispevka, izhaja iz široke razlage, prvič, zakona št. 266/2005, ki jo poda AVCP, in drugič, upravne sodne prakse, po kateri naj bi nujnost tega pogoja plačila pomenila, da se s sistemom samodejnega zapolnjevanja praznin v upravnih aktih vsem podjetjem, ki kandidirajo za pridobitev javnih naročil, naloži plačilo tega prispevka.

18

Tribunale amministrativo regionale per la Sicilia (deželno upravno sodišče dežele Sicilije) je tudi zavrnilo nasprotno tožbo, ki jo je vložila družba Pizzo, z obrazložitvijo, da bi se družba CRGT, kot je to tudi storila, lahko sklicevala na ekonomsko in finančno zmogljivost tretjega podjetja, s katerim je sklenila pogodbo v tem smislu.

19

Družba Pizzo je pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo.

20

V teh okoliščinah je Consiglio di giustizia amministrativa per la Regione siciliana (svet upravnega sodstva dežele Sicilije, Italija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

21

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 47 in 48 Direktive 2004/18 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki gospodarskemu subjektu dovoljuje, da se sklicuje na zmogljivosti enega ali več tretjih subjektov, da bi izpolnilo minimalne zahteve za sodelovanje v postopku javnega razpisa, ki jih ta subjekt izpolnjuje le delno.

22

Člena 47(2) in 48(3) Direktive 2004/18 skoraj z enakim besedilom izrecno določata, da se „[g]ospodarski subjekt […] lahko […] sklicuje na zmogljivosti drugih subjektov“ za dokaz, da izpolnjuje zahteve na področju ekonomske in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne zmogljivosti, ki jih zahteva zadevno javno naročilo.

23

Sodišče je presodilo, da pravo Unije ne zahteva, da mora biti oseba, ki želi skleniti pogodbo z naročnikom, sposobna opraviti dogovorjeno storitev neposredno z lastnimi sredstvi, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot gospodarski subjekt, ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje v postopku javnega razpisa (glej v tem smislu sodbo z dne 23. decembra 2009, CoNISMa, C‑305/08, EU:C:2009:807, točka 41).

24

Sodišče je v tem okviru ugotovilo, da člena 47(2) in 48(3) Direktive 2004/18 ne določata nikakršne načelne prepovedi glede tega, da se kandidat ali ponudnik razen na svoje sklicuje tudi na zmogljivosti enega ali več tretjih subjektov, da bi izpolnil pogoje, ki jih je določil naročnik (glej sodbo z dne 10. oktobra 2013, Swm Costruzioni 2 in Mannocchi Luigino, C‑94/12, EU:C:2013:646, točka 30).

25

V skladu s to sodno prakso ti določbi vsakemu gospodarskemu subjektu dajeta pravico, da se za neko javno naročilo sklicuje na zmogljivosti drugih subjektov, „ne glede na pravno naravo povezave z njimi“, če se naročniku dokaže, da bo imel ponudnik na voljo sredstva teh subjektov, ki so potrebna za izvedbo javnega naročila (glej sodbo z dne 14. januarja 2016, Ostas celtnieks, C‑234/14, EU:C:2016:6, točka 23).

26

Zato je treba ugotoviti, da Direktiva 2004/18 omogoča kumuliranje zmogljivosti več gospodarskih subjektov za izpolnjevanje minimalnih zahtev glede zmogljivosti, ki jih določi naročnik, če se temu dokaže, da bo kandidat ali ponudnik, ki se sklicuje na zmogljivosti enega ali več drugih subjektov, dejansko imel na voljo njihova sredstva, ki so potrebna za izvedbo javnega naročila (glej sodbo z dne 10. oktobra 2013, Swm Costruzioni 2 in Mannocchi Luigino, C‑94/12, EU:C:2013:646, točka 33).

27

Taka razlaga je v skladu s ciljem vzpostavitve čim večjega odpiranja javnih naročil konkurenci, ki mu sledijo direktive na tem področju in ki ni le v interesu gospodarskih subjektov, ampak tudi naročnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 23. decembra 2009 v zadevi CoNISMa, C‑305/08, EU:C:2009:807, točka 37 in navedena sodna praksa). Poleg tega taka razlaga tudi omogoča lažje vključevanje malih in srednje velikih podjetij v javna naročila, kar je tudi namen Direktive 2004/18, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 32 (glej sodbo z dne 10. oktobra 2013, Swm Costruzioni 2 in Mannocchi Luigino, C‑94/12, EU:C:2013:646, točka 34).

28

Sodišče pa je vseeno navedlo, da ni mogoče izključiti, da obstajajo gradnje, katerih posebnosti zahtevajo neko zmogljivost, ki je ni mogoče doseči s kumuliranjem manjših zmogljivosti več subjektov. Tako je potrdilo, da v takem primeru naročnik lahko upravičeno zahteva, da se minimalna raven zadevne zmogljivosti doseže le z enim gospodarskim subjektom ali s sklicevanjem na omejeno število gospodarskih subjektov, če bi bila ta zahteva povezana in sorazmerna s predmetom zadevnega javnega naročila. Vendar je Sodišče pojasnilo, da se ta primer nanaša na izjemen položaj, pri čemer zadevnih zahtev ni mogoče določiti v obliki splošnih pravil z nacionalnim pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 10. oktobra 2013, Swm Costruzioni 2 in Mannocchi Luigino, C‑94/12, EU:C:2013:646, točki 35 in 36).

29

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se družba CRGT po mnenju družbe Pizzo ne bi mogla sklicevati na zmogljivosti drugega subjekta, da bi bili izpolnjeni pogoji za oddajo javnega naročila iz postopka v glavni stvari. Iz členov 47(2) in 48(3) Direktive 2004/18 pa je razvidno, da izrecno določata možnost ponudnika, da se sklicuje na zmogljivosti drugih subjektov. Predložitveno sodišče mora vseeno preveriti, ali javni razpis in razpisna dokumentacija zadevnega javnega naročila izrecno določajo, da mora ob upoštevanju posebnosti storitev, ki so predmet tega javnega naročila, minimalno raven zmogljivosti dosegati samo en gospodarski subjekt.

30

Glede trditve družbe Pizzo, ki se nanaša na to, da bi morala družba CRGT dokazati svojo ekonomsko in finančno zmogljivost s predložitvijo izpiskov najmanj dveh bančnih institucij, je treba navesti, da bi izključitev možnosti za podjetje, ki se sklicuje na zmogljivosti tretjega podjetja, da uporabi bančni izpisek tega podjetja, očitno odvzela vsakršen polni učinek možnosti, ki jo ponujata člena 47(2) in 48(3) Direktive 2004/18, sklicevati se na zmogljivosti tretjih oseb. Ti določbi je zato treba razlagati tako, da se lahko gospodarski subjekti za neko javno naročilo sklicujejo na zmogljivosti drugih subjektov, vključno z uporabo njihovih bančnih izpiskov.

31

Predložitveno sodišče se tudi sprašuje, ali člen 63(1), tretji pododstavek, in (2) Direktive 2014/24 določa omejitve možnosti sklicevanja na zmogljivosti drugih podjetij. Pojasniti je treba, da se morajo države članice v skladu s členom 90 te direktive z njenimi določbami uskladiti najpozneje do 18. aprila 2016. Zato se določbe te direktive v postopku v glavni stvari ne uporabljajo ratione temporis.

32

Čeprav sodna praksa Sodišča državam članicam nalaga, naj do roka prenosa neke direktive, ne sprejemajo predpisov, ki bi resno ogrozili cilj te direktive (glej sodbo z dne 18. decembra 1997, Inter-Environnement Wallonie, C‑129/96, EU:C:1997:628, točka 45), ta sodna praksa ne omogoča tega, da se ponudniku pred iztekom navedenega roka naložijo obveznosti, ki ne izhajajo iz prava Unije, kot je razloženo v sodni praksi Sodišča.

33

Poleg tega je treba poudariti, da posebne določbe, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, določajo možnost naročnika, da zahteva, da je subjekt, ki mora izpolnjevati pogoje, določene na področju ekonomske in finančne zmogljivosti, solidarno odgovoren (člen 63(1), tretji pododstavek, Direktive 2014/24) in da pri nekaterih vrstah naročil nekatere ključne naloge opravi neposredno ponudnik (člen 63(2) te direktive). Te določbe torej ne določajo posebnih omejitev možnosti frakcioniranega sklicevanja na zmogljivosti tretjih subjektov, pri čemer je treba te omejitve vsekakor izrecno določiti v zadevnem javnem razpisu, kar pa v postopku v glavni stvari ni podano.

34

Glede na zgornje ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 47 in 48 Direktive 2004/18 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki gospodarskemu subjektu dovoljuje, da se sklicuje na zmogljivosti enega ali več tretjih subjektov za izpolnitev minimalnih zahtev za sodelovanje v postopku javnega razpisa, ki jih ta subjekt izpolnjuje le delno.

35

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba načelo enakega obravnavanja in obveznost preglednosti razlagati tako, da nasprotujeta izključitvi gospodarskega subjekta iz postopka oddaje javnega naročila, ker ta ni izpolnil obveznosti, ki ne izhaja izrecno iz dokumentacije, ki se nanaša na ta postopek, ali veljavnega nacionalnega zakona, ampak iz razlage tega zakona in sistema zapolnjevanja praznin v navedenih dokumentih, ki ju podajo nacionalni organi ali upravna sodišča.

36

V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da načelo enakega obravnavanja zahteva, da imajo ponudniki pri postavljanju pogojev svojih ponudb enake možnosti, in torej zahteva, da za ponudbe vseh ponudnikov veljajo enaki pogoji. Drugič, namen obveznosti preglednosti, ki izhaja iz tega načela, je zagotoviti neobstoj nevarnosti dajanja prednosti in samovolje naročnika. Ta obveznost pomeni, da morajo biti vsi pogoji in pravila postopka oddaje javnega naročila v javnem razpisu ali razpisni dokumentaciji navedeni jasno, natančno in nedvoumno, da lahko, prvič, vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki natančno razumejo njihov pomen in jih lahko enako razlagajo, in drugič, naročnik dejansko preveri, ali ponudbe ponudnikov ustrezajo merilom, ki veljajo za zadevno javno naročilo (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2014, Cartiera dell’Adda, C‑42/13, EU:C:2014:2345, točka 44 in navedena sodna praksa).

37

Sodišče je tudi razsodilo, da načeli preglednosti in enakega obravnavanja, ki veljata za vse postopke oddaje javnega naročila, zahtevata da so vsebinski in postopkovni pogoji, ki se nanašajo na sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila, vnaprej jasno opredeljeni in javno objavljeni, zlasti obveznosti ponudnikov, zato da se ti lahko natančno seznanijo z omejitvami postopka in se lahko prepričajo, da za vse konkurente veljajo enake zahteve (glej v tem smislu sodbo z dne 9. februarja 2006, La Cascina in drugi, C‑226/04 in C228/04, EU:C:2006:94, točka 32).

38

Poleg tega je iz priloge VII A o informacijah, ki morajo biti navedene v obvestilih o javnih naročilih, k Direktivi 2004/18 v delu, ki se nanaša na „Obvestilo o naročilu“, točka 17, razvidno, da morajo biti „[m]erila za izbor v zvezi z osebnim statusom gospodarskih subjektov, ki lahko povzroči njihovo izključitev“ iz zadevnega postopka oddaje javnega naročila, navedena v javnem razpisu.

39

Tako mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča naročnik na podlagi člena 2 Direktive 2004/18 strogo spoštovati merila, ki jih je sam določil (glej zlasti sodbi z dne 10. oktobra 2013, Manova, C‑336/12, EU:C:2013:647, točka 40, in z dne 6. novembra 2014, Cartiera dell’Adda, C‑42/13, EU:C:2014:2345, točki 42 in 43).

40

Iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja, da dokumenti v zvezi s postopkom oddaje javnega naročila iz postopka v glavni stvari ne določajo izrecno obveznosti za ponudnike, da plačajo prispevek AVCP, sicer bodo izključeni iz tega postopka.

41

Kot je poudarilo predložitveno sodišče, obstoj te obveznosti izhaja iz široke razlage zakona št. 266/200, ki jo poda AVCP, in nacionalne upravne sodne prakse. Pojasnjuje, da AVCP meni, da neplačilo prispevka povzroči izključitev ponudnika iz postopka oddaje javnega naročila ne glede na vrsto javnega naročila, ki je predmet javnega razpisa. To sodišče tudi navaja, da iz nacionalne upravne sodne prakse izhaja, da je podjetje lahko izključeno iz postopka oddaje javnega naročila, kadar ne dokaže, da izpolnjuje pogoj, ki ga pravila razpisa ne zahtevajo izrecno, če nujnost tega pogoja izhaja iz „sistema samodejnega zapolnjevanja praznin upravnih aktov“.

42

Kot je bilo opozorjeno v točki 39 te sodbe, pa mora naročnik strogo spoštovati merila, ki jih je sam določil. Ta ugotovitev velja toliko bolj, kadar gre za izključitev iz postopka.

43

Navesti je namreč treba, da člen 27(1) Direktive 2004/18 ne zahteva, da so v razpisni dokumentaciji podrobno navedene vse obveznosti v zvezi z davki, varstvom okolja, določbami o zaščiti delovnega mesta in pogojih za delo, ki veljajo v državi članici, zato te obveznosti v nasprotju s prispevkom iz postopka v glavni stvari, ne povzročijo samodejne izključitve iz postopka v fazi presoje dopustnosti ponudbe.

44

Navedenega člena 27 ni mogoče razlagati tako, da bi naročnikom dopuščal odstopanje od stroge obveznosti spoštovanja meril, ki so jih sami določili, ob upoštevanju načela enakega obravnavanja in obveznosti preglednosti, ki iz tega načela izhaja ki ju morajo naročniki upoštevati na podlagi člena 2 Direktive 2004/18.

45

V obravnavani zadevi je domnevno obveznost plačila prispevka AVCP mogoče opredeliti le z medsebojnim vplivom finančnega zakona za leto 2006, prakse odločanja AVCP in italijanske upravne sodne prakse pri uporabi in razlagi zakona št. 266/2005.

46

Kot je v bistvu navedel generalni pravobranilec v točki 65 sklepnih predlogov, bi bil pogoj, ki bi izhajal iz razlage nacionalnega prava in prakse organa in ki bi veljal za pravico sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, še posebej škodljiv za ponudnike s sedežem v drugih državah članicah, saj njihovo raven poznavanja nacionalnega prava in njegove razlage ter prakse nacionalnih organov ni mogoče primerjati z ravnijo poznavanja nacionalnih ponudnikov.

47

Glede trditve, ki se nanaša na to, da je CRGT že opravljala storitve, ki so predmet javnega razpisa, in je zato lahko vedela za obstoj prispevka iz postopka v glavni stvari, zadostuje ugotoviti, da načelo enakega obravnavanja in obveznost preglednosti, ki iz tega načela izhaja, očitno ne bi bila spoštovana, če bi za tak subjekt veljala merila, ki niso določena v javnem razpisu in ki ne bi veljala za nove subjekte.

48

Poleg tega iz predložitvene odločbe izhaja, da za ta pogoj plačila prispevka ni določena možnost poprave neizpolnitve.

49

Iz točke 46 sodbe Sodišča z dne 6. novembra 2014, Cartiera dell’Adda (C‑42/13, EU:C:2014:2345), je razvidno, da naročnik ne more sprejeti kakršne koli poprave opustitev, ki morajo po izrecnih določbah dokumentacije v zvezi z javnim naročilom pripeljati do izključitve iz postopka oddaje tega javnega naročila. Sodišče je v točki 48 te sodbe poudarilo, da je bila obveznost, za katero je šlo, jasno naložena v dokumentaciji v zvezi s tem javnim naročilom, sicer lahko pride do izključitve.

50

Če pa pogoj za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila, katerega neizpolnjevanje pripelje do izključitve iz tega postopka, tako kot v postopku v glavni stvari ni izrecno določen v dokumentaciji v zvezi z javnim naročilom in ga je mogoče opredeliti le s sodno razlago nacionalnega prava, naročnik izključenemu ponudniku lahko odobri dovolj dolg rok za popravo njegove opustitve.

51

Glede na vse te ugotovitve je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba načelo enakega obravnavanja in obveznost preglednosti razlagati tako, da nasprotujeta izključitvi gospodarskega subjekta iz postopka oddaje javnega naročila, ker ta ni izpolnil obveznosti, ki ne izhaja izrecno iz dokumentacije v zvezi s tem postopkom ali veljavnega nacionalnega zakona, ampak iz razlage tega zakona in teh dokumentov ter zapolnjevanja praznin v navedenih dokumentih, ki ju podajo nacionalni organi ali upravna sodišča. V teh okoliščinah je treba načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se gospodarskemu subjektu omogoči možnost popraviti svoj položaj in izpolniti navedeno obveznost v roku, ki ga določi naročnik.

52

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: