1. 

Koliko je delodajalec zavezan plačilu carinskega dolga, ki ga je povzročil eden od njegovih zaposlenih, ki je pri opravljanju zaupanih mu nalog kršil carinske obveznosti? To je vprašanje, v zvezi s katerim je Sodišče pozvano, naj odloči v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

2. 

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Finanzgericht Baden-Württemberg (finančno sodišče, Baden-Württemberg, Nemčija) se nanaša na pravilno razlago izraza „dolžnik“, kot je opredeljen v členu 202(3), prva in druga alinea, Uredbe (EGS) št. 2913/92 ( 2 ), in natančneje na parametre, na podlagi katerih je pravna oseba odgovorna za ravnanje svojih zaposlenih. Predložitveno sodišče želi obenem tudi smernice glede tega, ali „očitna malomarnost“ v smislu člena 212a carinskega zakonika obsega morebitno malomarnost zaposlenega.

3.

Člen 38(1) carinskega zakonika določa:

„Blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti, mora tisti, ki ga vnese, nemudoma in po potrebi po prometni poti, ki jo določijo carinski organi, in skladno s podrobnostmi, ki jih te določijo, prepeljati:

[…]“

4.

Člen 40 carinskega zakonika določa:

„Blago, ki vstopa na carinsko območje Skupnosti, carini predloži oseba, ki ga vnaša na to območje, ali, če je to primerno, oseba, ki po vnosu blaga prevzame odgovornost za prevoz tega blaga, razen za blago na prevoznih sredstvih, ki samo prečkajo ozemeljske vode ali zračni prostor carinskega območja Skupnosti brez postanka na tem območju. Oseba, ki predloži blago, se sklicuje na skupno deklaracijo ali na carinsko deklaracijo, ki je bila predhodno vložena za blago.“

5.

V skladu s členom 185(1) carinskega zakonika se:

„[s]kupnostno blago, ki je bilo izvoženo iz carinskega območja Skupnosti in v roku treh let vrnjeno na to carinsko območje in sproščeno v prosti promet, […] na zahtevo udeleženega oprosti uvoznih dajatev.

[…]“

6.

Člen 202 carinskega zakonika določa:

„1.   Carinski dolg pri uvozu nastane:

[…]

V skladu s tem členom se šteje za nezakoniti vnos vsak vnos, pri katerem gre za kršitev členov 38 do 41 […].

3.   Dolžniki so:

7.

Člen 212a carinskega zakonika določa:

„Če carinska zakonodaja predvideva ugodnejšo tarifno obravnavo blaga zaradi njegove narave ali končne [posebne] uporabe, olajšav[o] ali deln[o] ali celotn[o] izvzetj[e] glede uvoznih in izvoznih dajatev v skladu s členi 21, 82, 145 [ali od 184 do] 187, se takšna ugodna tarifna obravnava, olajšava ali izjema [izvzetje] uporablja tudi, kadar nastane carinski dolg v skladu s členi 202 do 205, 210 ali 211, pod pogojem, da zadevna oseba ni posegla po prevari ali se očitno malomarno obnašala in je predložila dokaze, da so bili drugi pogoji za ugodnejšo obravnavo, olajšave ali izvzetje izpolnjeni.“

8.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, Ultra-Brag AG, je logistično podjetje s sedežem v Švici, ki med drugim ponuja prevoze po evropskih celinskih vodah.

9.

To podjetje je 25. maja 2010 z ladjo MS Aargau s carinskega območja EU v Švico izvozilo dva transformatorja, od katerih je vsak vključeval dve pripadajoči navitji.

10.

Še istega dne je bilo obveščeno, da ima ena od njegovih ladij, na katero naj bi naslednji dan ob 11. uri v Strasbourgu (Francija) naložili 301‑tonsko turbino, namenjeno v Antwerpen (Belgija), tehnično okvaro in zato ni na voljo za prevoz. Za oba prevoza je bil odgovoren L, ki je bil strokovnjak za prevoz težkega tovora in kot „vodja ključnih kupcev“ zaposlen pri tožeči stranki. Medtem ko je L iskal nadomestno ladjo, je razmišljal tudi o tem, da bi MS Aargau, na kateri so bili še vedno natovorjeni eden od transformatorjev in pripadajoči navitji, odplula v Strasbourg in tam natovorila turbino. Če bi se odločil za takšno ravnanje, bi bilo treba turbino in transformator odpeljati nazaj v Švico ter tam raztovoriti transformator in pripadajoči navitji. Nato bi bila turbina z MS Aargau prepeljana v Antwerpen.

11.

L se je v zvezi s carinsko obravnavo takega vmesnega prevoza obrnil na pristojne švicarske carinske organe. Ti so navedli, da po njihovem mnenju začasni izvoz na carinsko območje EU ne pomeni težav, vendar bi bilo treba o načrtovanem prevozu obvestiti pristojne nemške carinske organe (v tem primeru Zollamt Weil am Rhein-Schusterinsel, carinski urad Weil am Rhein-Schusterinsel). ( 3 ) Vendar se je L med vožnjo do tja pokvaril avto, zato pristojni nemški carinski organi o tem niso bili obveščeni.

12.

L pri iskanju nadomestne ladje ni bil uspešen in je še isti večer po koncu uradnih ur carinskega urada Weil am Rhein-Schusterinsel poveljniku MS Aargau, ki je prav tako zaposlen v podjetju Ultra-Brag, naročil, naj – da bi ujel termin za natovarjanje v Strasbourgu – odpluje tja in natovori turbino, in to z naloženim transformatorjem in pripadajočima navitjema. Ob prečkanju švicarsko-nemške meje transformator in pripadajoči navitji niso bili predloženi carinskim organom.

13.

L je naslednji dan, 26. maja 2010, stopil v stik s pristojnimi nemškimi carinskimi organi ter jih obvestil o ponovnem uvozu transformatorja in pripadajočih navitij.

14.

MS Aargau se je 27. maja 2010 vrnila v baselsko pristanišče (Švica) na Renu, da bi raztovorila transformator in pripadajoči navitji. Takrat so nemški carinski organi med inšpekcijskim pregledom našli zadevno blago.

15.

Tožena stranka v postopku v glavni stvari, Hauptzollamt Lörrach (glavni carinski urad v Lörrachu, Nemčija), je z odločbo o odmeri uvoznih dajatev z dne 9. avgusta 2010 samo podjetju Ultra-Brag naložila plačilo 122.470,07 EUR carine za transformator in pripadajoči navitji.

16.

Podjetje Ultra-Brag je po neuspešnem ugovoru zoper navedeno odmero začelo sodni postopek pred predložitvenim sodiščem in trdilo, da je bila odmera carine nezakonita, saj so bili izpolnjeni pogoji za izvzetje iz člena 212a carinskega zakonika. Trdilo je, da ni krivo za očitno malomarnost, s tem ko je prevoz zadevnega blaga zaupalo svojemu zaposlenemu L. Sicer pa naj tudi L ne bi bilo mogoče obdolžiti očitno malomarnega ravnanja.

17.

Ker je imelo Finanzgericht Baden-Württemberg (finančno sodišče, Baden-Württemberg) pomisleke, ali je mogoče delodajalca šteti za carinskega dolžnika v smislu člena 202(3), prva ali druga alinea, in ali „očitna malomarnost“ v smislu člena 212a carinskega zakonika obsega morebitno malomarnost zaposlenega, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta tri vprašanja:

18.

Pisna stališča je predložila Komisija. V skladu s členom 76(2) Poslovnika Sodišča ni bilo obravnave.

19.

Carinski dolg pri uvozu v običajnih okoliščinah nastane po „carinjenju“ ali – kot je navedeno v členu 201(1)(a) carinskega zakonika – ko se blago, zavezano uvoznim dajatvam, sprosti v prosti promet. V skladu s členom 201(2) in (3) carinskega zakonika je nastanek dolga povezan s sprejetjem zadevne carinske deklaracije, pri čemer se za dolžnika šteje deklarant ( 4 ), v primeru posrednega zastopanja ( 5 ) pa tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija.

20.

Kadar se pravila, s katerimi se urejajo carinski postopki, ne spoštujejo, je nastanek carinskega dolga namesto tega povezan s kršitvijo carinskih obveznosti ter urejen s členi od 202 do 205 carinskega zakonika. V postopku pred predložitvenim sodiščem so bili transformator in pripadajoči navitji vneseni na carinsko območje EU, vendar do pristojnih carinskih organov, v tem primeru do carinskega urada Weil am Rhein-Schusterinsel, niso bili prepeljani niti jim niso bili predloženi, kot se zahteva v členih 38 in 40 carinskega zakonika. Zato je carinski dolg pri uvozu nastal zaradi „nezakonitega vnosa“ blaga na carinsko območje Unije v skladu s členom 202(1)(a) carinskega zakonika.

21.

Če je blago, zavezano carini, nezakonito vneseno na carinsko območje EU, so v členu 202(3), prva, druga in tretja alinea, opredeljene tri morebitne kategorije dolžnikov, zavezanih plačilu carinskega dolga, ( 6 ) in sicer (i) oseba, ki je nezakonito vnesla blago, (ii) osebe, ki so sodelovale pri nezakonitem vnosu in so vedele ali bi morale vedeti, da je bil vnos nezakonit, (iii) kakor tudi osebe, ki so zadevno blago pridobile ali posedovale in so v trenutku pridobitve ali prejema tega blaga vedele ali bi morale vedeti, da gre za blago, ki je bilo nezakonito vneseno.

22.

Za tri alinee člena 202(3) carinskega zakonika bi bilo mogoče deloma trditi, da se z njimi uvaja določeno stopnjevanje udeležbe oseb, ki se štejejo za dolžnika zaradi sodelovanja pri nezakonitem vnosu blaga v carinsko območje Unijo. Medtem ko se prva alinea nanaša na osebo, ki je nezakonito vnesla blago, tj. osebo, ki bi morala blago običajno prijaviti carinskim organom in izpolniti obveznosti kot deklarant, pa se druga in tretja alinea nanašata na osebe, ki so – čeprav v skladu s carinskim zakonikom niso odgovorne za predložitev blaga v carinjenje – kljub temu udeležene, in sicer bodisi pred nezakonitim vnosom bodisi takoj po njem. ( 7 ) Medtem ko je odgovornost dolžnikov pod prvo alineo strogo določena, se v drugi in tretji alinei pojavlja subjektivna sestavina, zato da se za dolžnike štejejo samo osebe, ki so vedele ali bi morale vedeti, da je bil tak vnos nezakonit.

23.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem prosi za smernice v zvezi s tem, kdaj pravna oseba postane zavezana plačilu carinskega dolga na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika, tj. kdaj postane dolžna plačati carinski dolg kot oseba, ki je nezakonito vnesla blago na carinsko območje EU. Natančneje, predložitveno sodišče sprašuje, ali takšna odgovornost nastane, če je nezakoniti vnos v okviru svojih pristojnosti povzročil eden od zaposlenih v podjetju, ki ni zakoniti zastopnik ( 8 ) podjetja. V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj bi bilo treba na vprašanje načeloma odgovoriti pritrdilno.

24.

Uvodoma ugotavljam, da se člen 202(3), prva alinea, carinskega zakonika nanaša na „osebo“, ki je vnesla blago, pri čemer ni določeno, ali to pomeni fizično ali pravno osebo. Ne glede na to iz člena 4(1) carinskega zakonika izhaja, da izraz „oseba“ pomeni fizično in pravno osebo. Poleg tega je Sodišče potrdilo, da delodajalec lahko postane carinski dolžnik na podlagi prve alinee (bodisi sam bodisi skupaj z zaposlenim), če je lahko obravnavan kot „tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil razlog za nezakoniti vnos blaga“ ( 9 ) ali, povedano drugače, kot „tisti, ki je opravil nezakoniti vnos blaga“. ( 10 ) Na podlagi tega ugotavljam, da bi podjetje Ultra-Brag kot pravna oseba načeloma lahko postalo dolžnik na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika. ( 11 )

25.

Odprto pa ostaja vprašanje: v katerih okoliščinah bo nastala takšna odgovornost?

26.

Predložitveno sodišče trdi, da lahko pravna oseba postane carinski dolžnik na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika, bodisi če blago prevaža sama (po zakonitem zastopniku) bodisi če je nezakoniti vnos „neposredna posledica delodajalčevega ravnanja“. Ker za podjetje Ultra-Brag po mnenju predložitvenega sodišča ni mogoče šteti, da je samo prevažalo blago, ( 12 ) je njegova dolžnost plačila na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika odvisna od tega, ali zadostuje, da je bil nezakoniti vnos blaga na carinsko območje EU neposredna posledica ravnanja enega od njegovih zaposlenih, v tem primeru L, ki je bil odgovoren za prevoz in je poveljniku ladje naročil, naj odpluje v Strasbourg, ali pa se pri določanju dolžnika upošteva le ravnanje njegovih zakonitih zastopnikov.

27.

Komisija meni, da za to, da delodajalec – pravna oseba – postane dolžnik na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika, zadostuje že, da je zaposleni, ki je dejansko vnesel blago na carinsko območje EU – v tem primeru je to poveljnik ladje – to storil v okviru nalog, ki so mu bile zaupane, in/ali v okviru svojih pristojnosti in z uporabo prevoznega sredstva v lasti delodajalca.

28.

V nadaljevanju bom podal svoje mnenje o tej zadevi.

29.

Najprej je treba spomniti na razlikovanje med različnimi kategorijami carinskih dolžnikov, opredeljenimi v členu 202(3) carinskega zakonika (glej točki 21 in 22 zgoraj). V skladu s prvo alineo je dolžnik oseba, ki je nezakonito vnesla blago na carinsko območje EU, tj. oseba, ki je dejansko vnesla blago in bi ga morala predložiti pristojnim carinskim organom. ( 13 ) Ni sporno, da je v postopku v glavni stvari ta oseba poveljnik ladje. Zato je ustrezno vprašanje, ali je treba njegovo ravnanje pripisati podjetju Ultra-Brag.

30.

Izključil bi možnost, da se sme za ugotovitev odgovornosti na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika upoštevati le ravnanje zakonitih zastopnikov. Kot opozarja Komisija, bi bila taka razlaga v nasprotju z namenom navedene določbe, tj. zagotoviti široko opredelitev oseb, ki bi lahko bile carinski dolžniki. ( 14 ) Poleg tega bi to pomenilo, da bi se lahko vsako podjetje, ki presega določeno velikost, izognilo odgovornosti na podlagi te prve alinee, saj je skoraj neverjetno, da bi v velikih podjetjih zakoniti zastopniki – običajno direktorji ali drugi člani vodstvenih organov – krmarili ladje ali vozili vozila. Nazadnje, take razlage ne podpira sodna praksa Sodišča, ki jasno navaja, da je na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika delodajalec lahko dolžnik, in sicer bodisi sam bodisi skupaj z zaposlenim. ( 15 )

31.

Za odločitev, ali je podjetje Ultra-Brag dolžnik, ni ključno niti, ali je poveljniku navodila, ki so pripeljala do nezakonitega vnosa transformatorja in pripadajočih navitij na carinsko območje EU, dal zakoniti zastopnik podjetja Ultra-Brag. Po mojem mnenju zadostuje, da je bil zaposleni, tj. L, pristojen dati takšna navodila in da jih je moral poveljnik ladje spoštovati. V zvezi s tem je v predložitveni odločbi navedeno, da je bil v podjetju L vodja izvoznega oddelka, ki je odgovoren za zadevni prevoz, in da je poveljnik konkretna navodila, kako naj ravna pri naslednjem prevozu, vedno dobil od carinskega posrednika ali enega od zaposlenih na oddelku, ki ga je vodil L. Čeprav je predložitveno sodišče tisto, ki mora preveriti dejstva, pa informacije, predložene Sodišču, ne kažejo na to, da je L ravnal zunaj svojih pristojnosti, ko je poveljniku MS Aargau naročil, naj izvede zadevni prevoz, niti da je poveljnik ravnal napačno, ko je upošteval navodila L.

32.

Sodišče je doslej zavezanost delodajalca plačilu na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika opredeljevalo le negativno. V zvezi s tem je poudarilo, da taka zavezanost plačilu ne more biti avtomatična, saj bi druga in tretja alinea člena 202(3) carinskega zakonika s tem izgubili svoj namen. ( 16 ) Dalje je trdilo, da take zavezanosti plačilu ni mogoče ugotoviti zgolj na podlagi tega, da „delavec opravlja naloge, ki mu jih je zaupal delodajalec“. ( 17 )

33.

V tem konkretnem primeru je poveljnik MS Aargau, zaposleni v podjetju Ultra-Brag, prevažal transformator in pripadajoči navitji na plovilu, ki ga zadevno podjetje upravlja, za račun tega podjetja in po navodilih drugega zaposlenega v tem podjetju, ki je bil odgovoren za prevoz tega blaga,. Po mojem mnenju to zadostuje, da se podjetje Ultra-Brag šteje za carinskega dolžnika na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika.

34.

Zdaj bom pojasnil, kako se moj predlog sklada s trditvami Sodišča iz točke 32 zgoraj.

35.

Prvič, ni treba nadalje pojasnjevati, da mora obstajati zunanja omejitev delodajalčeve odgovornosti za ravnanje njegovega zaposlenega. Natančna omejitev navedene odgovornosti ni zadeva, ki bi jo bilo treba ugotoviti v obravnavani zadevi. Zadostuje navedba, da če zaposleni ravna zunaj okvira nalog, ki so mu bile zaupane, tako da na primer ne spoštuje ukazov ali navodil, je mogoče, da se delodajalec morda izogne zavezanosti plačilu na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika. Vendar pa iz postopka pred predložitvenim sodiščem izhaja, da je poveljnik ladje dejansko upošteval navodila zaposlenega, ki mu je bil zaupan sporni prevoz.

36.

Poleg tega v zadevah, v katerih zaposleni sodeluje pri tihotapljenju blaga, delodajalec običajno ne bi postal dolžnik na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika, razen če je mogoče ugotoviti, da je bilo blago pretihotapljeno za račun delodajalca. ( 18 )

37.

Nazadnje, če bi se podjetje Ultra-Brag štelo za zavezano plačilu carinskega dolga v postopku v glavni stvari iz razlogov, določenih v točki 33 zgoraj, po mojem mnenju delodajalec zaradi tega ne bi avtomatično postal dolžnik na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika v primerih, v katerih zaposleni opravlja naloge, ki mu jih je zaupal delodajalec. Kot poudarja Komisija, če bi poveljnik MS Aargau na isti plovbi poleg transformatorja in pripadajočih navitij prevažal še svojo opremo ali drugo blago, bi se še vedno štel za osebo, ki opravlja naloge, ki mu jih je zaupalo podjetje Ultra-Brag, vendar navedeno podjetje na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika ne bi bilo odgovorno za carinski dolg, ki nastane zaradi takega dodatnega blaga, saj bi poveljnik v zvezi z navedenim blagom ravnal zunaj okvira nalog, ki so mu bile zaupane, in torej ne za račun podjetja Ultra-Brag.

38.

Glede na navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Finanzgericht Baden-Württemberg (finančno sodišče, Baden-Württemberg), odgovori: člen 202(3), prva alinea, carinskega zakonika je treba razlagati tako, da pravna oseba na podlagi zadevne alinee postane dolžnica, če je eden od njenih zaposlenih, ki ni njen zakoniti zastopnik, nezakonito vnesel blago na carinsko območje EU v okviru nalog, ki so mu bile zaupane, in/ali v okviru svojih pristojnosti.

39.

Glede na odgovor na prvo vprašanje ni treba nujno odgovoriti na drugo vprašanje, saj se slednje postavi samo, če se podjetje Ultra-Brag ne more šteti za carinskega dolžnika na podlagi člena 202(3), prva alinea, carinskega zakonika. Zaradi celovitosti bom kljub temu podal mnenje o problematiki, ki se odpira v tem drugem vprašanju.

40.

V drugem vprašanju se obravnava razlaga izraza „dolžnik“ na podlagi člena 202(3), druga alinea, carinskega zakonika. Da se oseba obravnava kot „dolžnik“ na podlagi navedene določbe, morata biti izpolnjena kumulativna pogoja. Prvi pogoj, ki je objektiven, se nanaša na sodelovanje pri nezakonitem vnosu. Drugi pa je subjektiven in se v skladu z njim zahteva, da je oseba, ki je sodelovala, nekako vedela za nezakoniti vnos, ko se je odločila sodelovati. ( 19 ) Predložitveno sodišče v bistvu želi ugotoviti, ali bi bilo mogoče „sodelovanje“ zaposlenega pri nezakonitem vnosu blaga pripisati delodajalcu in ali bi bil subjektivni pogoj iz druge alinee izpolnjen ob upoštevanju zadevnega zaposlenega.

41.

Objektivno sestavino „sodelovanja“ iz člena 202(3), druga alinea, carinskega zakonika je treba razlagati široko. Zadostuje že, če je oseba deloma, celo posredno sodelovala pri nezakonitem dejanju. ( 20 ) Delodajalec lahko na primer postane dolžnik carinskega dolga, če so se pri nezakonitem vnosu uporabila njegova sredstva ali če so pri njem sodelovali njegovi zaposleni. ( 21 ) Kar zadeva pripis „sodelovanja“ zaposlenega delodajalcu, velja ista obrazložitev kot v zvezi s prvim vprašanjem. Če zaposleni ravna v okviru nalog, ki so mu bile zaupane, in/ali v okviru svojih pristojnosti, je treba torej ravnanje zaposlenega pripisati delodajalcu.

42.

Kar zadeva subjektivno sestavino, in sicer da je „sodelujoči“ vedel ali bi moral vedeti, da je bil vnos blaga nezakonit, ugotavljam naslednje.

43.

Prvič, če se védenje pripiše zakonitim zastopnikom podjetja, bi to po mojem mnenju, kot sem navedel v odgovoru na prvo vprašanje, nezaželeno omejevalo število morebitnih dolžnikov (glej točko 30 zgoraj). Podjetja določene velikosti bi se izognila zavezanosti plačilu, tako da bi odgovornost za prevoz blaga in izvajanje carinskih postopkov prenesla na svoje zaposlene. Kot poudarja Komisija, so poleg tega zakoniti zastopniki v večjem podjetju le redko obveščeni o določenem prevozu.

44.

V tem konkretnem primeru je v predložitveni odločbi navedeno, da je bil L odgovoren za prevoz (glej točko 31 zgoraj). Zato bi bilo treba za ugotovitev, ali je subjektivni pogoj izpolnjen, upoštevati njegovo védenje o zadevi.

45.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je L oseba, ki je poveljniku naročila, naj odpluje z ladjo, čeprav je vedela, da bodo – če bo poveljnik to izpolnil – transformator in pripadajoči navitji s tem prepeljani na carinsko območje EU, ne da bi bili predloženi pristojnim nemškim carinskim organom. Iz odločbe je razvidno tudi, da so švicarski carinski organi L naročili, naj o načrtovanem prevozu obvesti pristojne nemške carinske organe. Predložitveno sodišče mora tako preveriti, ali to zadostuje za izpolnitev drugega pogoja v obravnavani zadevi. V zvezi s tem je treba spomniti, kot poudarja Komisija, da se besedna zveza „bi morale vedeti“ nanaša na ravnanje razmeroma preudarnega in skrbnega trgovca ( 22 ), kar na primer pomeni, da se delodajalec ne more izogniti zavezanosti plačilu zgolj zato, ker odgovorni zaposleni ni imel zadostnega pravnega znanja v zvezi s carinskimi postopki, ki jih je bilo treba upoštevati.

46.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje, ki ga je predložilo Finanzgericht Baden-Württemberg (finančno sodišče, Baden-Württemberg), odgovori: člen 202(3), druga alinea, carinskega zakonika je treba razlagati tako, da pravna oseba na podlagi zadevne alinee postane dolžnica, če je eden od njenih zaposlenih, ki ni njen zakoniti zastopnik, sodeloval pri nezakonitem vnosu blaga na carinsko območje EU v okviru nalog, ki so mu bile zaupane, in/ali v okviru svojih pristojnosti, če je delodajalec vedel ali bi moral vedeti, da je bil vnos nezakonit, kar je treba ugotoviti ob upoštevanju zaposlenega, ki je odgovoren za to zadevo.

47.

Tretje vprašanje predložitvenega sodišča se postavi le, če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen – kot ga predlagam sam. Predložitveno sodišče želi smernice glede razlage člena 212a carinskega zakonika, ki pod določenimi pogoji dovoljuje izvzetje od nastale carine, med drugim v skladu s členom 202 carinskega zakonika. Čeprav predložitveno sodišče meni, da so zahteve za izvzetje od carine v zvezi z blagom, vrnjenim v carinsko območje EU, kot je določeno v členu 185(1) carinskega zakonika (na katerega se sklicuje člen 212a carinskega zakonika), v obravnavani zadevi izpolnjene, ni prepričano, ali bi bilo treba drugi pogoj, tj. da „zadevna oseba ni posegla po prevari ali se očitno malomarno obnašala“, presojati izključno v zvezi z ravnanjem dolžnikovih zakonitih zastopnikov ali pa bi bilo treba upoštevati tudi ravnanje njegovih zaposlenih.

48.

Prvič, kot poudarja Komisija, se izraz „zadevna oseba“ oziroma „udeleženi“ (v nemščini „Beteiligten“) ne sme zamenjevati z izrazom „osebe, ki so sodelovale“ iz člena 202(3), druga alinea, carinskega zakonika. Čeprav lahko nemški izraz, uporabljen v členu 212a carinskega zakonika, povzroči tako zmedo, se veliko drugih jezikovnih različic namesto tega sklicuje na izraz, ki je bližje nemški besedni zvezi „betroffene Person“, tj. „the person concerned“ v angleščini, „l'intéressé“ v francoščini, „el interesado“ v španščini, „l’interessato“ v italijanščini in „den berörda parten“ v švedščini.

49.

Glede na to, da člen 212a dovoljuje izvzetje od carine, pa je treba pogoje zato razlagati ozko. ( 23 ) V skladu s tem je treba izraz „zadevna oseba“ oziroma „udeleženi“ razumeti v širšem smislu, pri čemer ta izraz ne vključuje samo ravnanja oseb, ki neposredno sodelujejo pri nezakonitem vnosu zadevnega blaga, temveč tudi ravnanje katere koli osebe, za katero je mogoče trditi, da je načrtovala tak nezakoniti vnos, če je mogoče zadevno ravnanje pripisati dolžniku. ( 24 )

50.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je mogoče za podjetje Ultra-Brag šteti, da je ravnalo malomarno zaradi organizacijske napake, tj. da ni ravnalo skrbno pri dodeljevanju nalog ali nadziranju svojih zaposlenih. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali takšna malomarnost v obravnavani zadevi obstaja.

51.

Če se vrnemo k vprašanju predložitvenega sodišča, in sicer ali je mogoče za ugotovitev očitne malomarnosti ravnanje zaposlenih v podjetju Ultra-Brag pripisati samemu podjetju, ( 25 ) pa tudi tukaj veljajo načela za ugotavljanje, ali je mogoče ravnanje in/ali védenje zaposlenega pripisati njegovemu delodajalcu, kot sem pojasnil v zvezi z s prvim in drugim vprašanjem. Če je L ravnal v okviru nalog, ki so mu bile zaupane, in/ali v okviru svojih pristojnosti, je treba torej njegovo ravnanje upoštevati pri presoji, ali je obstajala očitna malomarnost. ( 26 )

52.

Predložitveno sodišče mora presoditi, ali ravnanje L vključuje očitno malomarnost. Sodišče je v zvezi s tem presodilo, da je treba upoštevati zlasti kompleksnost določb, zaradi neizpolnitve katerih je nastal carinski dolg, ter strokovne izkušnje in skrbnost trgovca. ( 27 )

53.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega menim, da je treba na tretje vprašanje za predhodno odločanje, predloženo Sodišču, odgovoriti: člen 212a carinskega zakonika je treba razlagati tako, da je treba o tem, ali ravnanje „zadevne (pravne) osebe“ vključuje goljufivo ravnanje ali očitno malomarnost, odločati ne samo v zvezi s samim podjetjem ali njegovimi zakonitimi zastopniki, temveč tudi v zvezi z vsemi zaposlenimi, ki ravnajo v okviru nalog, ki so jim bile zaupane, in/ali v okviru svojih pristojnosti.

54.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Finanzgericht Baden-Württemberg (finančno sodišče, Baden-Württemberg, Nemčija), odgovori: