1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija), se nanaša na razlago Direktive 2006/126/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vozniških dovoljenjih, ( 2 ) natančneje v bistvu na razlago člena 13(2) v povezavi z uvodno izjavo 5 Direktive.

2.

Ta predlog je vložen v okviru tožbe, ki jo je vložil posameznik, da bi se mu pooblastilo za vožnjo mopeda na javnih cestah, ki ga dokazuje s potrdilom o opravljenem tečaju cestnoprometnih predpisov, priznalo tudi po 19. januarju 2013, to je datumu začetka uporabe določb Direktive 2006/126, ki so upoštevne v tej zadevi, ( 3 ) in datumu začetka veljavnosti romunskih predpisov, s katerimi je bila ta direktiva prenesena v nacionalno pravo.

3.

Zadevna stranka trdi, da je na podlagi navedenega potrdila imetnik „pravice do vožnje, podeljene pred 19. januarjem 2013“ v smislu člena 13(2) Direktive 2006/126, ter da ji zato ni treba opravljati teoretičnega in praktičnega preizkusa znanja, kar je pogoj za pridobitev vozniškega dovoljenja, ki se v Romuniji po navedenem datumu zahteva za vožnjo mopedov.

4.

Glede na preudarke, ki jih bom navedel v nadaljevanju, menim, da določbe te direktive ne nasprotujejo predpisom za prenos, kot se obravnavajo v postopku v glavni stvari, s katerimi država članica od oseb, ki so prej lahko vozile mopede na javnih cestah brez vozniškega dovoljenja, zahteva pridobitev takega dovoljenja.

5.

V skladu z uvodno izjavo 5 Direktive 2006/126 ta „ne bi smela vplivati na pravice do vožnje, ki so bile priznane ali pridobljene pred dnevom začetka uporabe te direktive“.

6.

V skladu z uvodno izjavo 13 te direktive se bo „[z] uvedbo kategorije vozniških dovoljenj za mopede […] povečala prometna varnost za najmlajše voznike, ki jih prometne nesreče po statističnih podatkih najbolj prizadenejo“.

7.

V uvodni izjavi 16 Direktive je navedeno, da bi bilo treba „[v]zorec vozniškega dovoljenja, kakor je določen v Direktivi 91/439/EGS[ ( 4 )], […] nadomestiti z enotnim vzorcem v obliki plastične kartice. Hkrati bi bilo treba ta vzorec vozniškega dovoljenja prilagoditi zaradi uvedbe nove kategorije vozniških dovoljenj za mopede in nove kategorije vozniških dovoljenj za motorna kolesa.“

8.

Odstavka 1 in 2 člena 4 Direktive, naslovljenega „Kategorije, opredelitve in najnižje starosti“, določata:

„1.   Z vozniškim dovoljenjem iz člena 1 se dovoli vožnja vozil na motorni pogon, ki spadajo v kategorije, opredeljene v nadaljevanju. Dovoljenje se lahko izda po dopolnitvi najnižjih starosti, ki so določene za vsako kategorijo. ‚Vozilo na motorni pogon‘ pomeni vsako vozilo na lastni pogon, ki vozi po cesti […].

2.   Mopedi:

Kategorija AM:

9.

Člen 7 Direktive 2006/126, naslovljen „Izdaja, veljavnost in podaljšanje“, v odstavku 1, točki (a) in (b), določa:

„1. Vozniška dovoljenja se izdajo samo tistim kandidatom:

Za trikolesa in štirikolesa v tej kategoriji lahko države članice uvedejo poseben preizkus spretnosti in ravnanja. Za razlikovanje vozil znotraj kategorije AM se lahko v vozniško dovoljenje vpiše nacionalna koda.“

10.

Člen 13 te direktive, naslovljen „Ekvivalence neskupnostnih vzorcev dovoljenj“, določa:

„1.   S soglasjem Komisije države članice vzpostavijo ekvivalence med pravicami, pridobljenimi pred začetkom izvajanja te direktive, in kategorijami, opredeljenimi v členu 4.

Po posvetovanju s Komisijo lahko države članice svojo nacionalno zakonodajo prilagodijo tako, kot je potrebno za izvajanje določb člena 11(4), (5) in (6)[ ( 6 )].

2.   Z določbami te direktive se ne odvzema ali kakor koli omejuje nobene pravice do vožnje, podeljene pred 19. januarjem 2013.“

11.

V skladu s členom 16(1) in (2) Direktive 2006/126, naslovljenim „Prenos“, so morale države članice najpozneje do 19. januarja 2011 sprejeti in objaviti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z določbami navedene direktive, ki so v njem naštete, ( 7 ) ter te določbe o prenosu uporabljati od 19. januarja 2013.

12.

Zakon št. 203/2012, ( 8 ) s katerim so bile nekatere določbe Direktive 2006/126 prenesene v romunsko pravo, se uporablja od 19. januarja 2013. Z njim sta bili spremenjeni Ordonanţa de urgenţă a Guvernului no 195/2002 privind circulaţia pe drumurile publice (nujna uredba št. 195/2002 o cestnem prometu, v nadaljevanju: nujna uredba št. 195/2002) ( 9 ) in izvedbena uredba te nujne uredbe, ki je bila odobrena s Hotărârea Guvernului (sklep vlade) št. 1391/2006. ( 10 )

13.

Pred začetkom veljavnosti zakona št. 203/2012 je izvedbena uredba nujne uredbe št. 195/2002 v členu 160(2) določala, da lahko „[o]sebe, ki nimajo vozniškega dovoljenja, na javnih cestah vozijo mopede le, če predložijo dokaz, da so zaključile tečaj cestnoprometnih predpisov v okviru institucije, pooblaščene za usposabljanje voznikov motornih vozil“.

14.

Člen 161(2) te izvedbene uredbe je podrobno določal, da morajo imeti „[k]olesarji […] med vožnjo na javnih cestah […] pri sebi osebno izkaznico, vozniki mopedov pa tudi potrdilo o opravljenem usposabljanju iz cestnoprometnih predpisov in potrdilo o registraciji vozila“.

15.

Od začetka veljavnosti zakona št. 203/2012 so določbe členov 160 in 161 navedene izvedbene uredbe nujne uredbe št. 195/2002, ki so se nanašale na mopede, razveljavljene, medtem ko so določbe, ki se uporabljajo za kolesa, še naprej veljavne.

16.

V členu 6, točki 6 in 21, nujne uredbe št. 195/2002, kakor je bila spremenjena z navedenim zakonom, sta opredeljena pojma „motorno vozilo“ in „moped“, pri čemer je navedeno, da se „mopedi […] štejejo za motorna vozila“ in da se lahki štirikolesniki „štejejo za mopede“.

17.

Člen 20(1) in (2) nujne uredbe določa:

„(1)   Vozniki motornih vozil […] morajo za vožnjo na javni cesti imeti ustrezno vozniško dovoljenje.

(2)   Vozniška dovoljenja se izdajajo za te kategorije vozil: AM […].“

18.

Priloga 1 k nujni uredbi št. 195/2002, kakor je bila spremenjena, se nanaša na kategorije vozil, za katera se izda vozniško dovoljenje, kot so določene v členu 20(2) navedene nujne uredbe. V točki (a) navedene priloge je „kategorija AM“ opredeljena, kot da se nanaša na „mopede“.

19.

Člen 23(1) in (9) nujne uredbe št. 195/2002, kakor je bila spremenjena, določa:

„(1)   Pravico do vožnje motornega vozila […] na javnih cestah ima izključno imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki ustreza kategoriji, v katero spada vozilo, ali vsak, ki lahko predloži nadomestni dokument, s katerim se mu dovoljuje vožnja na javnih cestah.

[…]

(9)   Izpit za pridobitev vozniškega dovoljenja je sestavljen iz teoretičnega preizkusa znanja in praktičnega preizkusa spretnosti in ravnanja glede na zahtevano kategorijo dovoljenja.

Praktični preizkus za kategorijo AM je sestavljen le iz preverjanja spretnosti na vadbenih progah, pripravljenih v ta namen. Pogoji za pridobitev vozniškega dovoljenja so določeni v uredbi.“

20.

Costin Popescu ima potrdilo o registraciji, ki mu je bilo 12. oktobra 2010 izdano za lahki štirikolesnik znamke Aixam, ki spada v kategorijo vozil L6e ( 11 ) in se šteje za moped. Ima tudi potrdilo z dne 26. oktobra 2010 o opravljenem tečaju cestnoprometnih predpisov za vožnjo mopedov na javnih cestah. Navedena dokumenta sta takrat zadoščala za vožnjo vozila, kot je njegovo, v skladu s členoma 160 in 161 izvedbene uredbe nujne uredbe št. 195/2002 v takrat veljavni različici.

21.

Od 19. januarja 2013 je treba za vožnjo mopedov ali podobnih vozil na javnih cestah v Romuniji pridobiti vozniško dovoljenje v skladu z zakonom št. 203/2012, s katerim je bila spremenjena nujna uredba št. 195/2002, da bi se v nacionalno pravo prenesle nekatere določbe Direktive 2006/126. ( 12 )

22.

C. Popescu je proti več nacionalnim organom ( 13 ) vložil pritožbo pri Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti, Romunija), s katero je predlagal, naj se mu pravica do vožnje mopedov na javnih cestah, pridobljena pred 19. januarjem 2013, prizna tudi po navedenem datumu, ne da bi moral za to opraviti dodatne formalnosti ali postopke, ( 14 ) ter naj mu pristojni organ izda pisno potrdilo o tej pravici. V utemeljitev pritožbe je zatrjeval, da so novi predpisi, izdani na podlagi zakona št. 203/2012, v nasprotju z določbami Direktive 2006/126.

23.

Ker je tožeča stranka vložila tudi ugovor protiustavnosti določb nujne uredbe št. 195/2002, kakor so bile spremenjene z navedenim zakonom, se je Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti) obrnilo na Curtea Constituțională (ustavno sodišče, Romunija).

24.

To je s sklepom z dne 5. decembra 2013 ugovor protiustavnosti zavrnilo kot neutemeljen z obrazložitvijo, da razlaga pravil prava Unije presega njegovo pristojnost, saj je to izključna pravica Sodišča Evropske unije, in da so določbe nacionalnega prava, na katere se sklicuje C. Popescu, v skladu z romunsko ustavo.

25.

Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti) je na podlagi navedenega sklepa s sodbo z dne 8. aprila 2014 ugotovilo, da je pritožba nedopustna.

26.

C. Popescu je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče), pri čemer je trdil, da določbe zakona št. 203/2012 niso v skladu z uvodno izjavo 5 in členom 13(2) Direktive 2006/126, ki določa, da se „[z] določbami te direktive […] ne odvzema ali kakor koli omejuje nobene pravice do vožnje, podeljene pred 19. januarjem 2013“.

27.

Inspectoratul General al Poliției Române (generalni inšpektorat romunske policije) je v odgovor na pritožbo navedel, da je bil cilj sprememb nujne uredbe št. 195/2002 z zakonom št. 203/2012, s katerimi se za vožnjo mopeda zahteva pridobitev dovoljenja, izboljšati varnost v cestnem prometu z zmanjšanjem števila in posledic prometnih nesreč, v katerih so udeleženi vozniki mopedov, saj se zahteva, da vozniki med ustreznim usposabljanjem pridobijo potrebna teoretična znanja in praktične sposobnosti.

28.

V teh okoliščinah je Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče) s sklepom z dne 12. novembra 2015, ki je na Sodišče prispel 30. novembra 2015, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali določbe Direktive 2006/126 […] Romuniji dopuščajo, da od voznikov mopedov, ki imajo uradni dokument, s katerim jim je bila podeljena pravica do vožnje na javnih cestah pred 19. januarjem 2013, zahteva, da za to, da bi lahko moped vozili tudi po tem datumu, pridobijo vozniško dovoljenje z opravljanjem preizkusov oziroma izpitov, podobnih tistim, ki so določeni za ostala motorna vozila?“

29.

Pisna stališča so predložili C. Popescu, romunska in slovaška vlada ter Evropska komisija. Obravnave ni bilo.

30.

Menim, da je treba pri vprašanju, ki ga postavlja predložitveno sodišče, predstaviti uvodne ugotovitve, tako z vidika ubeseditve tega vprašanja kot tudi z vidika njegove predlagane obravnave.

31.

Ugotoviti je mogoče, da je romunska vlada glede besedila vprašanja, predloženega Sodišču, navedla pojasnila in celo pridržke.

32.

Zdi se, da predložitveno sodišče glede na postavljeno vprašanje izhaja iz predpostavke, da je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari „imetnica uradnega dokumenta, s katerim [ji] je bila pred 19. januarjem 2013 podeljena pravica do vožnje po javnih cestah“, in sicer na podlagi romunskih predpisov, veljavnih pred tem datumom. Vendar romunska vlada zanika, da bi se lahko eden ali drugi od obeh dokumentov, na katera se sklicuje zadevna oseba, ( 15 ) štel za uradni dokument, s katerim bi ji bila v tistem obdobju dejansko dodeljena zadevna pravica.

33.

Glede potrdila o registraciji, ki ga je C. Popescuju izdal pristojni upravni organ, ( 16 ) ta vlada meni, da je bilo navedeno potrdilo „samo dokazilo o registraciji [zadevnega] vozila“ in je omogočilo njegov vpis v register v skladu z nacionalnimi določbami, ki so se uporabljale na zadevnem področju. ( 17 ) Glede potrdila o opravljenem tečaju cestnoprometnih predpisov, ki mu ga je izdala avtošola, ista vlada trdi, da je tako potrdilo o usposabljanju iz cestnoprometnih predpisov ustrezalo zahtevam iz tedaj veljavnih pravil, ( 18 ) ni pa iz njega izhajala dejanska pravica do vožnje motornega vozila na javnih cestah. Meni, da zadnjenavedene pravice, ki naj bi bila s členom 23(1) nujne uredbe št. 195/2002 priznana izključno imetnikom veljavnega vozniškega dovoljenja, ne bi smeli zamenjevati s preprosto pravico do uporabe mopedov na javnih cestah, ki je bila dodeljena z drugimi, prej navedenimi pravili. ( 19 )

34.

V zvezi s tem opozarjam, da je v okviru predhodnega odločanja na podlagi člena 267 PDEU za opredelitev vsebine notranjega prava države članice in pravno opredelitev spora, o katerem odloča predložitveno sodišče, pristojno izključno zadnje. ( 20 ) Ker Sodišče ne more samo presojati dejanskih elementov spora v povezavi z upoštevnimi določbami nacionalnega prava, mora odločiti na podlagi dejanskih in pravnih ugotovitev, navedenih v predložitveni odločbi. ( 21 ) Lahko pa Sodišče v duhu sodelovanja z nacionalnimi sodišči tem zagotovi vse smernice, ki se mu zdijo potrebne. ( 22 )

35.

Naj pojasnim, da se mi v obravnavani zadevi zdi, da nobenega od obeh dokumentov, na katera se sklicuje tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ni mogoče šteti za pravo „vozniško dovoljenje“, ki so ga izdali organi države članice, v smislu Direktive 2006/126. Vprašanje, ki ostane, je, ali je zadevna stranka imela „pravico do vožnje, podeljeno pred 19. januarjem 2013“, na podlagi romunskih predpisov, veljavnih pred tem datumom, tj. pravico, ki bi se lahko ohranila ali bi se celo morala ohraniti na podlagi člena 13(2) Direktive 2006/126.

36.

Predložitveno sodišče Sodišče v bistvu sprašuje, ali določbe Direktive 2006/126, zlasti njen člen 13(2), nasprotujejo temu, da se s predpisi države članice zahteva, da osebe, ki jim je bilo pred 19. januarjem 2013 – tj. datumom začetka veljavnosti določb, s katerimi je bila navedena direktiva prenesena v notranje pravo – dovoljeno voziti mopede na javnih cestah, niso pa imele vozniškega dovoljenja, pridobijo tako dovoljenje, da bi lahko ta vozila vozile tudi po navedenem datumu.

37.

Naj opozorim, da je Sodišče že razlagalo različne določbe Direktive 2006/126, zlasti v več sodbah, ki so se nanašale na načelo vzajemnega priznavanja vozniških dovoljenj v smislu navedene direktive. ( 23 ) Vprašanje, ki se postavlja v obravnavani zadevi, je novo v tem smislu, da razlaga pojma „pravica do vožnje, podeljena pred 19. januarjem 2013“ iz člena 13(2) navedene direktive sama po sebi še ni bila predmet vprašanja za predhodno odločanje. Vendar poudarjam, da se je Sodišče glede funkcije, ki jo izpolnjuje ta določba, izreklo v okviru uvodnih ugotovitev v sodbi Hofmann. ( 24 ) K sklepom, ki jih je mogoče izpeljati iz te predhodne sodne prakse, se bom še vrnil. ( 25 )

38.

Predložitveno sodišče v odločbi ni zavzelo stališča glede odgovora, ki bi ga bilo mogoče dati na predloženo vprašanje. C. Popescu v svojih pisnih stališčih zagovarja trditev, da bi bilo v nasprotju z zahtevami Direktive 2006/126, natančneje z besedilom njenega člena 13(2), če bi se osebam, ki so v takem položaju kot on, odvzela pravica do vožnje mopedov na javnih cestah, ki naj bi bila pridobljena v skladu s predpisi, veljavnimi pred sporno reformo.

39.

Nasprotno romunska in slovaška vlada ter Komisija menijo, da določbe te direktive ne nasprotujejo nacionalnim ukrepom za prenos, kot se obravnavajo v postopku v glavni stvari, ki določajo strožje pogoje za pridobitev pooblastila za vožnjo mopedov, tako da se zahteva pridobitev vozniškega dovoljenja in torej opravljanje podobnih izpitov in/ali preizkusov, kot se zahtevajo za vožnjo drugih motornih vozil. ( 26 ) Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, se strinjam s tem zadnjim mnenjem.

40.

Glede na razlike med jezikovnimi različicami člena 13(2) Direktive 2006/126 v povezavi z njeno uvodno izjavo 5 se je mogoče vprašati o vplivu, ki ga morajo imeti te določbe na rešitev spora, kot je ta v postopku v glavi stvari. Vendar je po mojem mnenju jasno, da v prid razlagi, ki je v nasprotju s tisto, ki jo predlaga C. Popescu, govorijo ne samo cilji te direktive, ampak tudi okvir, v katerega spada zlasti njen člen 13.

41.

Naj spomnim, da se člen 13(2) Direktive 2006/126, na podlagi katerega C. Popescu trdi, da ga ni mogoče prisiliti k pridobitvi dovoljenja, da bi lahko svoje vozilo, ki šteje za moped, še naprej vozil na javnih cestah, v različici v francoskem jeziku glasi: „Aucun droit de conduire délivré avant le 19 janvier 2013 n’est supprimé ou assorti de restrictions quelconques aux termes des dispositions de la présente directive.“ ( 27 )

42.

Z jezikovno razlago izraza „droit de conduire délivré“ iz te različice, zlasti glede na splošni pomen pojma „délivré“, ( 28 ) bi bilo mogoče sklepati, da so zahteve iz Direktive 2006/126 glede na formulacijo iz navedenega člena 13(2) v skladu s to določbo brez vpliva samo za izrecna pooblastila za vožnjo, ki izhajajo iz akta, izdanega uradno – navadno v obliki posamičnega upravnega akta – pred 19. januarjem 2013. Zdi se mi, da bi lahko enak pristop izhajal tudi iz drugih jezikovnih različic te določbe. ( 29 )

43.

V zvezi s tem opozarjam, da se izraza „délivré“ ali „délivrance“ uporabljata med drugim tudi v francoski različici členov 4, 6 in 7 Direktive 2006/126, ( 30 ) ki se nanašajo na minimalne pogoje za izdajo enotnega vzorca evropskega vozniškega dovoljenja iz člena 1, kar potrjuje, da se ta izraza tudi na splošno nanašata na akt, ki ga izdajo pristojni nacionalni organi in s katerim se imetniku dodeli pravica do vožnje, ki je enake vrste kot pravica, dodeljena z vozniškim dovoljenjem v ožjem pomenu.

44.

Poleg tega opozarjam, da je bil pojem „pravica do vožnje“ uporabljen v povezavi z vozniškim dovoljenjem med drugim v francoski različici člena 8(2) Direktive 91/439, ( 31 ) ki je bila nadomeščena z Direktivo 2006/126, in da je bila navedena pravica v sodni praksi Sodišča v zvezi z razlago te prve direktive navadno predstavljena kot pravica „na podlagi vozniškega dovoljenja“. ( 32 )

45.

Vendar lahko terminologija, ki se uporablja v drugih jezikovnih različicah člena 13(2) Direktive 2006/126, privede do drugačne razlage.

46.

Natančneje, v romunski različici, na katero se sklicuje C. Popescu, je uporabljen izraz „drept de conducere acordat“, pri čemer je treba pojasniti, da izraz „drept“ običajno pomeni pravico kot tako in ne uradnega dokumenta, s katerim je potrjena dodeljena pravica, in da v nasprotju z izrazom „délivré“, ki se običajno navezuje na akt, romunska beseda „acordat“ dobesedno ustreza francoskima besedama „accordé“ ali „octroyé“, ki se lahko nanašata na pravico ali na dokument.

47.

Enako velja za druge jezikovne različice te določbe, v katerih se uporabljajo besede, katerih pomen se zdi nevtralnejši in torej splošnejši od izraza „droit de conduire délivré“, ki jo vsebuje francoska različica. ( 33 ) Iz tega bi lahko izhajalo, da bi lahko vsako pooblastilo ali upravičenost do vožnje, ki ga je priznala država članica, tudi če ni podprto z uradnim aktom, spadalo v okvir pridržka predhodnih pravic, ki ga vsebuje navedeni člen 13(2).

48.

Poleg tega pomislekov, ki se pojavljajo v obravnavani zadevi, ni mogoče popolnoma odpraviti z uvodno izjavo 5 Direktive 2006/126, vsaj ne v njeni francoski različici, saj je v njej navedeno, da navedena direktiva „ne bi smela vplivati na pravice do vožnje, ki so bile priznane ali pridobljene pred dnevom začetka uporabe te direktive“. Na podlagi obeh pridevnikov, ki se uporabljata v tej formulaciji, bi bilo mogoče sklepati, da bi bilo treba ohraniti ne samo uradno „pridobljene“ pravice do vožnje, ampak tudi tiste, ki so dejansko „obstajale“ pred navedenim datumom, kar je širši pristop, kot ga je mogoče razbrati iz izraza „délivré“, ki se uporablja v francoski različici člena 13(2).

49.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se formulacija določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabiti kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Določbe prava Unije je treba namreč razlagati in uporabljati enotno ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. Če so med jezikovnimi različicami besedila prava Unije razlike, kot v obravnavani zadevi, je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je. ( 34 )

50.

Vendar z vidika okvira in ciljev te določbe, ki jih bom zdaj opisal, menim, da mora imeti pojem „podeljena pravica do vožnje“ v smislu člena 13(2) Direktive 2006/126 ozek pomen in se ne sme razlagati široko, tako da bi bilo državam članicam prepovedano, da od osebe, ki je imela pred 19. januarjem 2013 neformalno pooblastilo za vožnjo, zahtevajo, da po tem datumu pridobi vozniško dovoljenje.

51.

Prvič, navesti je treba, da Direktiva 2006/126 ni bila namenjena popolni uskladitvi nacionalnih pravil, ki veljajo za vozniška dovoljenja, temveč predvsem določitvi minimalnih pogojev, pod katerimi se ta lahko izdajajo, ( 35 ) čeprav je bilo stvarno področje uporabe pravil prava Unije na tem področju razširjeno v primerjavi s tistimi, ki so pred tem izhajala iz Direktive 91/439. ( 36 ) Enotni vzorec vozniškega dovoljenja, določen s tema direktivama, bi moral postopoma nadomestiti različne vrste vozniških dovoljenj, ki obstajajo v državah članicah, in omogočiti vzajemno priznavanje vozniških dovoljenj brez formalnosti, da bi se spodbudilo prosto gibanje državljanov v Uniji. ( 37 )

52.

Cilj večje uskladitve, ki je bila uvedena z Direktivo 2006/126, je bil med drugim ( 38 )„prispevati k izboljšanju varnosti v cestnem prometu“, to zahtevo pa je poskušala izpolniti že Direktiva 91/439. ( 39 ) V ta namen je bila z Direktivo 2006/126 med drugimi novostmi uvedena zahteva po vozniškem dovoljenju za mopede, ki niso spadali na področje uporabe Direktive 91/439, da bi se „povečala prometna varnost za najmlajše voznike, ki jih prometne nesreče po statističnih podatkih najbolj prizadenejo“. ( 40 )

53.

Iz določb Direktive 2006/126 izhaja, da so morale države članice z učinkom od 19. januarja 2013 uvesti novo kategorijo vozniškega dovoljenja za mopede, pri čemer se to dovoljenje dodeli kandidatom, ki so opravili teoretični preizkus in po potrebi, če se je nacionalni zakonodajalec odločil dodati ti obveznosti, uspešno opravili praktični preizkus in/ali zdravniški pregled. ( 41 )

54.

Neizpodbitno je, da se lahko z zahtevo, da vozniki mopedov pridobijo teoretična znanja in po možnosti praktične sposobnosti, kot se zahtevajo z Direktivo 2006/126, zagotovi večja stopnja varnosti v cestnem prometu. Poleg tega obvezna pridobitev dokumenta, ki ga izda upravni organ, omogoča sestavo seznama imetnikov pravice do vožnje in po potrebi odvzem te pravice storilcem hujših kršitev cestnoprometnih predpisov. ( 42 ) Iz elementov, predloženih v obravnavani zadevi, je razvidno, da so bili predpisi iz postopka v glavni stvari sprejeti prav zaradi povečanja varnosti v cestnem prometu ter da se glede na statistične podatke, ki jih je predložila romunska vlada, zdi, da je ta reforma dejansko pozitivno vplivala na nesreče, v katerih so bili udeleženi mopedi in ki so se zgodile na nacionalnem ozemlju. ( 43 )

55.

Kot poudarjata ta in slovaška vlada, če bi bilo treba uporabiti razlago, ki jo predlaga C. Popescu, bi bilo to neposredno v nasprotju z enim od glavnih ciljev Direktive 2006/126, saj bi se tako štelo, da se državam članicam prepoveduje določitev strožjih pogojev za pooblastilo za vožnjo mopedov na javnih cestah, kot so obstajali pred 19. januarjem 2013, čeprav je dokazano, da se lahko s tako okrepitvijo zakonskih zahtev izboljša varnost v cestnem prometu.

56.

Drugič, glede, natančneje, člena 13 Direktive 2006/126 je Sodišče že v uvodnih ugotovitvah v sodbi Hofmann pojasnilo, da je ta člen, „naslovljen ‚Ekvivalence neskupnostnih vzorcev dovoljenj‘, namenjen zgolj urejanju vprašanja ekvivalenc med pravicami, pridobljenimi pred začetkom izvajanja te direktive, in različnimi kategorijami vozniških dovoljenj, ki so z njo opredeljene“. ( 44 )

57.

Sodišče je svojo razlago oprlo na mesto, ki ga ima navedeni člen 13 v besedilu Direktive 2006/126, ( 45 ) in na naslednje ugotovitve: „[T]o analizo potrjuje preučitev pripravljalnega gradiva v zvezi z Direktivo 2006/126, iz katerega je – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 37 sklepnih predlogov[ ( 46 )], – razvidno, da je bil člen 13(2) te direktive dodan na pobudo Evropskega parlamenta, ki je to dopolnilo utemeljil z navedbo, da zamenjava starih vozniških dovoljenj nikakor ne sme privesti do izgube ali omejevanja pridobljenih pravic v zvezi z vozniškim dovoljenjem za različne kategorije vozil“. ( 47 )

58.

V obravnavani zadevi se romunska vlada opira na to utemeljitev, ki jo navaja Parlament, ter po mojem mnenju upravičeno sklepa, da se člen 13(2) nanaša izključno na pravice, pridobljene pred 19. januarjem 2013, ki so bile materializirane z vozniškim dovoljenjem ali enakovrednim dokumentom, in ne na položaj, v katerem se je lahko pred tem datumom motorno vozilo uporabljalo na javni cesti brez vozniškega dovoljenja, kot v primeru mopedov ali podobnih vozil v Romuniji pred začetkom veljavnosti zakona št. 203/2012. Tako predlagani pristop po mojem mnenju potrjujejo še drugi elementi iz pripravljalnih del v zvezi z Direktivo 2006/126. ( 48 )

59.

Poleg zgodovine nastanka člena 13 navedene direktive je koristna tudi zgodovina nastanka njene uvodne izjave 5, ki govori v prid taki razlagi. Parlament je namreč tudi predlagal vključitev uvodne izjave, v skladu s katero se „[z] zamenjavo obstoječih vozniških dovoljenj ne omejujejo pridobljene pravice v zvezi z dovoljenjem za vožnjo različnih kategorij vozil“, ( 49 ) pri čemer se je skliceval na utemeljitev, podano za navedeni dodatek k poznejšemu odstavku 2 tega člena 13. ( 50 ) Poleg tega glede na uvodno izjavo, ki je neposredno pred njo, ( 51 ) obstaja jasna povezava med upoštevanjem pridobljenih pravic, omenjenim v navedeni uvodni izjavi 5, in predhodno obstoječimi vozniškimi dovoljenji, ki jih bo moral zamenjati enotni vzorec evropskega vozniškega dovoljenja. ( 52 )

60.

Sam naslov navedenega člena 13, v katerem so izrecno navedeni „neskupnostni vzorci [vozniških] dovoljenj“, in vsebina odstavka 1 navedenega člena v povezavi z navedenim naslovom ( 53 ) potrjujeta analizo romunske vlade, v skladu s katero je bil s sprejetjem odstavka 2 navedenega člena cilj zakonodajalca, da sprememba predpisov Skupnosti v smislu poenotenja vzorcev vozniških dovoljenj in kategorij dovoljenj ne bi vplivala na pridobljene pravice oseb, ki so vozniško dovoljenje pridobile pred 19. januarjem 2013, in sicer izključno teh oseb.

61.

To analizo okvira, v katerega spada navedeni odstavek 2, potrjuje vsebina sklepov Komisije, ki se nanašajo na ekvivalentnost med kategorijami vozniških dovoljenj, ki so jih države članice izdale pred izvajanjem Direktive 2006/126, in usklajenimi kategorijami dovoljenj, opredeljenimi v členu 4 navedene direktive. ( 54 )

62.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da načela varstva pridobljenih pravic, na katero se implicitno sklicuje C. Popescu, ni mogoče uporabiti v njegovo korist, ker so s členom 13(2) Direktive 2006/126 varovane samo pravice na podlagi vozniških dovoljenj, ki so jih države članice izdale pred 19. januarjem 2013, in ker zadevna stranka pred tem končnim datumom ni imela vozniškega dovoljenja.

63.

Poleg tega tudi ob predpostavki, da bi se za položaj, kot je ta, v katerem je C. Popescu, štelo, da spada na področje uporabe člena 13(2), tako kot Komisija in slovaška vlada menim, da ta določba določa zgolj možnost, da države članice še naprej priznavajo pravice do vožnje, ki so jih podelile pred 19. januarjem 2013. V njej je navedeno samo, da Direktiva 2006/126 ne posega v te pravice, za katere torej še naprej veljajo notranji predpisi, ki so se uporabljali pred navedenim datumom, in sicer do morebitne reforme, uvedene na nacionalni ravni.

64.

Bilo bi namreč v nasprotju z zgoraj navedenimi cilji Direktive 2006/126, ( 55 ) če bi se štelo, da morajo nacionalni zakonodajalci za nedoločen čas ohraniti v veljavi pooblastila za vožnjo na javnih cestah, ki bi postala neveljavna. Po mojem mnenju pravice do vožnje, pridobljene v določenem obdobju, ne morejo biti nespremenljive, saj je lahko njihova omejitev ali celo odprava ključnega pomena, zlasti iz razlogov, povezanih z varnostjo v cestnem prometu. Države članice morajo po mojem mnenju imeti možnost, da spremenijo svoje predpise in jih tako uskladijo z določbami navedene direktive, tudi za nazaj, če se to izkaže za nujno.

65.

Zato menim, da je treba določbe Direktive 2006/126, zlasti njen člen 13(2) v povezavi z uvodno izjavo 5, razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnim predpisom, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari.

66.

Na podlagi navedenega predlagam, naj Sodišče na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija), odgovori:

Določbe Direktive 2006/126/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vozniških dovoljenjih, natančneje njen člen 13(2) v povezavi z uvodno izjavo 5, je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da se s predpisi države članice zahteva, da imetniki dokumenta, s katerim jim je bila pred 19. januarjem 2013 dovoljena vožnja mopedov na javnih cestah, pridobijo vozniško dovoljenje, pri čemer morajo opraviti podobne preizkuse, kot se zahtevajo za druga motorna vozila, da bi lahko mopede vozili tudi po navedenem datumu.