1.

Julija 2006 je v Nemčiji prišlo do trčenja dveh avtomobilov: avtomobila, registriranega v Litvi, in taksija, registriranega v Nemčiji. Za povzročitev prometne nesreče je bila globa izrečena obema voznikoma. Litovski avto ni bil zavarovan. Nemški voznik je vložil tožbo proti nemškemu biroju za zavarovanje motornih vozil z namenom pridobitve odškodnine. Vendar sta se stranki sčasoma poravnali, ne da bi nemška sodišča dokončno odločila o zadevi. Nemški biro je nemškemu vozniku plačal znesek poravnave. Nato mu je litovski biro za zavarovanje motornih vozil povrnil ta znesek. Za tem je litovski biro poskušal isti znesek izterjati od voznika in lastnice v Litvi registriranega vozila pred litovskimi sodišči.

2.

Vprašanja, ki so bila Sodišču predložena v tej zadevi, se v bistvu nanašajo na pravne posledice zgoraj navedenega sporazuma o poravnavi in s tem povezanih pravic, zlasti procesnih jamstev, kadar se taka poravnava izvršuje proti tretjim osebam pri nacionalnih sodiščih. Kot navaja predložitveno sodišče, ti osebi nista bili udeleženi v nobeni fazi sodnega postopka in pogajanj o poravnavi v Nemčiji.

3.

Vendar je pred vsako presojo treba rešiti predhodno vprašanje: pristojnost Sodišča. Trenutna regulativna ureditev zavarovanja motornih vozil v Uniji je precej zapletena in je sestavljena iz dveh sklopov instrumentov: direktiv o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in sistema zelene karte. Očitno je instrument, ki se uporablja v obravnavani zadevi, sistem zelene karte. Vzpostavljen je bil z Notranjim pravilnikom, ki je instrument, ki ga ni sprejela institucija Unije, a je bil objavljen kot priloga k odločbi Komisije. To poraja vprašanje, ali je Sodišče pristojno za razlago tega Notranjega pravilnika.

4.

Člen 47 Listine določa pravici do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča:

„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.

Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. […]“

5.

Obstaja šest direktiv o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, pri čemer je s šesto kodificiranih prejšnjih pet.

6.

Člen 2 prve direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju: prva direktiva ZAO) ( 2 ) določa:

„1.   Države članice opustijo preverjanje zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi vozil, ki so običajno na ozemlju druge države članice.

Podobno države članice opustijo takšno preverjanje zavarovanja vozil, ki so običajno na ozemlju tretje države in vstopajo na njihovo ozemlje z ozemlja druge države članice. Lahko pa države članice izvajajo naključno preverjanje.

2.   Pri vozilih, ki so običajno na ozemlju države članice, veljajo določbe te direktive razen členov 3 in 4:

7.

Člen 1 druge direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju: druga direktiva ZAO) ( 3 ) določa:

„[…]

4.   Vsaka država članica ustanovi ali pooblasti organ z nalogo zagotavljanja odškodnine najmanj do mejnih vrednosti zavarovalne obveznosti za materialno škodo ali telesne poškodbe, ki jih povzroči neznano vozilo ali vozilo, ki ne izpolnjuje zavarovalne obveznosti iz odstavka 1.

[…]

5.   Oškodovanec se lahko v vsakem primeru obrne neposredno na organ, ki mu je na osnovi podatkov, ki jih oškodovanec predloži na zahtevo organa, dolžan dati utemeljen odgovor v zvezi s plačilom odškodnine.

[…]

7.   Vsaka država članica brez poseganja v kakršno koli prakso, ki je za oškodovanca ugodnejša, za plačilo odškodnine s strani organa uporablja svoje zakone in druge predpise.“

8.

S členom 6 četrte direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju: četrta direktiva ZAO) ( 4 ) je bilo zahtevano, da se prizna odškodnina osebi, ki ji je nastala telesna poškodba ali škoda v nesreči, ki se je zgodila v državi članici, ki ni država članica njenega stalnega prebivališča. V njem je določeno, da lahko oškodovanec, ki je bil poškodovan oziroma je utrpel škodo v tujini, prejme odškodnino od odškodninskega organa v državi svojega stalnega prebivališča. Dalje je v njem navedeno, da lahko nato odškodninski organ zahteva povračilo plačane odškodnine od pristojnega odškodninskega organa v državi članici tiste zavarovalnice, ki je izdala polico. Ta zadnji odškodninski organ nato vstopi v oškodovančeve pravice proti povzročitelju nesreče ali njegovi zavarovalnici. Države članice morajo priznati subrogacijo, ki jo predvidi druga država članica.

9.

Direktiva 2009/103/ES (konsolidirana direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, v nadaljevanju: konsolidirana direktiva ZAO) je kodifikacijska direktiva. ( 5 )

10.

Priloga k Odločbi 2003/564/ES ( 6 ) vsebuje Notranji pravilnik. Člen 3 Notranjega pravilnika se nanaša na obravnavanje odškodninskih zahtevkov. V njem je navedeno:

„1.   Ko je biro obveščen o nesreči, ki se je zgodila na ozemlju države, za katero je pristojen in v kateri je udeleženo vozilo iz druge države, začne, ne da bi čakal na formalni odškodninski zahtevek, preiskovati okoliščine nesreče. Takoj, ko je to možno, o nesreči obvesti zavarovalnico, ki je izdala zeleno karto ali zavarovalno polico, ali, če je to ustrezno, pristojni biro. Če biro tega ne stori, mu tega vseeno ni mogoče očitati.

[…]

4.   Biro obravnava vse odškodninske zahtevke popolnoma avtonomno in v skladu z določbami zakonov in drugih predpisov, ki se uporabljajo v državi nastanka nesreče za vprašanje odgovornosti, izplačila odškodnine oškodovancem in obveznega zavarovanja, v najboljšem interesu zavarovalnice, ki je izdala zeleno karto ali zavarovalno polico ali, v ustreznih primerih, v najboljšem interesu udeleženega biroja.

Biro je izključno pristojen za vse zadeve, ki se nanašajo na tolmačenje prava v državi nastanka nesreče (celo kadar se sklicuje na zakonske določbe, ki se uporabljajo v drugi državi) in na poravnavo odškodninskega zahtevka. V skladu s to določbo pa biro na izrecno zahtevo pred sprejetjem končne odločitve obvesti zavarovalnico ali pristojni biro.“

11.

Člen 5 obravnava pogoje za povračilo zneskov med zadevnimi biroji.

12.

V skladu s členom 6 vsak nacionalni zavarovalni biro jamči za to, da bodo njegove članice povrnile vsak znesek, ki je zahtevan v skladu z določbami člena 5.

13.

Člen 17(4) Transporto priemonių valdytojų civilinės atsakomybės privalomojo draudimo įstatymas (zakon o obveznem zavarovanju; v nadaljevanju: zakon o obveznem zavarovanju) določa, da „[litovski] biro [za zavarovanje motornih vozil] izplača odškodnino za škodo, povzročeno v drugi državi članici Evropske unije, v skladu z zakonodajo te druge države članice Evropske unije (katere nacionalni zavarovalni biro je podpisal Notranji pravilnik), če odgovorna oseba, katere motorno vozilo se običajno nahaja na ozemlju Republike Litve, nima sklenjenega obveznega zavarovanja civilne odgovornosti v zvezi z uporabo motornih vozil. […] Biro izplača odškodnino tudi v drugih primerih, skladno z zahtevami Notranjega pravilnika.“

14.

Člen 23(5) tega zakona določa, da „[p]otem ko biro plača znesek, ki ga je zahteval odškodninski organ druge države članice Evropske unije, je upravičen zahtevati povračilo tako izplačanega zneska od odgovorne osebe, ki ni zavarovana, ali od zavarovalnice odgovorne osebe“.

15.

V Nemčiji je 20. julija 2006 prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bili udeleženi vozilo, registrirano v Nemčiji, ki ga je vozil K. Floros, in vozilo, registrirano v Litvi, ki ga je vozil G. Dockevičius (in ki je bilo last J. Dockevičienė). Katera od strank je odgovorna za nesrečo, je nepojasnjeno: nemški organi so izrekli globo tako K. Florosu kot G. Dockevičiusu v višini 35 EUR oziroma 60 EUR. V Litvi registrirano vozilo v času nesreče očitno ni bilo zavarovano.

16.

K. Floros je 11. oktobra 2010 zahteval odškodnino za škodo, nastalo na njegovem vozilu. Zahtevek je naslovil na Deutsches Büro Grüne Karte e.V. (nemški zavarovalni biro, v nadaljevanju: biro A). Vendar je ta biro zavrnil njegovo zahtevo.

17.

K. Floros je zato vložil tožbo proti biroju A pri Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija). Zahteval je odškodnino v znesku 10.831,77 EUR.

18.

To sodišče je 27. decembra 2010 zavrnilo tožbo in izdalo sodbo zaradi izostanka zaradi odsotnosti K. Florosa. Nato je 25. civilni senat Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni) 8. avgusta 2011 potrdil zavrnitev tožbe, vendar na drugačni podlagi: ker obstajajo pomanjkljivosti v opisu dejanskega stanja nesreče.

19.

K. Floros je vložil pritožbo pri Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija). To sodišče je s sklepom z dne 31. januarja 2012 ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje napačna zaradi nezadostnih dokazov in da bo treba, če ne bo dosežena prijateljska poravnava med strankama, zadevo vrniti v ponovno odločanje. Strankama je predlagalo, naj skleneta poravnavo, biroju A pa, naj K. Florosu plača 4095 EUR. Ocenilo je, da bo treba, če se to ne bo zgodilo, opraviti obravnavo z zaslišanjem prič.

20.

Na podlagi tega predloga sta se K. Floros in biro A poravnala (v nadaljevanju: sporazum o poravnavi). K. Floros je prejel skupni znesek 8352,96 EUR, ki je vključeval tudi znesek, ki ga je predlagalo sodišče, in stroške postopka (v nadaljevanju: znesek poravnave).

21.

Lietuvos Respublikos transporto priemonių draudikų biuras (biro za avtomobilsko zavarovanje Republike Litve, v nadaljevanju: biro B ali tožeča stranka) je biroju A povrnil znesek poravnave.

22.

Nato je biro B začel postopek pred litovskimi sodišči. Od G. Dockevičius in J. Dockevičienė (v nadaljevanju: sotoženi stranki) je poskušal dobiti povračilo zneska poravnave. Pravna podlaga zahtevka je bil litovski zakon o obveznem zavarovanju, s katerim je po navedbah iz predložitvene odločbe prenesena Direktiva 2009/103/ES (konsolidirana direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, v nadaljevanju: konsolidirana direktiva ZAO). ( 7 )

23.

Marijampolės rajono apylinkės teismas (okrožno sodišče v Marijampolėju, Litva) je 5. maja 2014 ugodilo zahtevku biroja B (v nadaljevanju: sodba sodišča prve stopnje).

24.

Sotoženi stranki sta se pritožili zoper to sodbo. Kauno apygardos teismas (civilni oddelek deželnega sodišča v Kaunasu, Litva) je 7. oktobra 2014 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (v nadaljevanju: sodba sodišča druge stopnje).

25.

Ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sotoženi stranki nista sprejeli zneska poravnave. Nista bili stranki v pravnem razmerju med birojema A in B. Za informacije, ki jih je posredovala tožeča stranka – da je biro A K. Florosu plačal odškodnino – zato ni bilo mogoče šteti, da dokazujejo obstoj in znesek odškodnine. V sodbi sodišča druge stopnje je bilo prav tako navedeno, da dokazno breme v zvezi s tem nosi tožeča stranka. Ugotovljeno je bilo, da je Notranji pravilnik kot pravna podlaga za povračilo med nacionalnimi biroji velja samo za razmerja med temi biroji: ne velja neposredno za razmerja med biroji in tretjimi osebami. Prav tako ni ne z zakonom o obveznem zavarovanju ne s konsolidirano direktivo ZAO določeno, da lahko tožeča stranka dobi povrnjen znesek (ki ga je povrnila biroju A) od povzročitelja škode brez presoje, ali je ta znesek upravičen.

26.

Ta sodba sodišča druge stopnje se je izpodbijala pred Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče, Litva), ki je predložitveno sodišče.

27.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da sotoženi stranki nista bili udeleženi v postopku v Nemčiji ali bili stranki tega postopka, ne v pogajanjih o poravnavi, ki so privedla do zneska poravnave, plačanega K. Florosu. Dejansko je biro A ves čas trdil, da se zahtevku K. Florosa ne sme ugoditi. Poleg tega predložitveno sodišče ugotavlja, da je G. Dockevičius zanikal odgovornost za sporno nesrečo.

28.

Glede na navedeno predložitveno sodišče dvomi o področju uporabe procesnih obveznosti zadevnih nacionalnih zavarovalnih birojev in temu ustreznih pravicah sotoženih strank na podlagi konsolidirane direktive ZAO, Notranjega pravilnika in tudi Listine.

29.

V teh okoliščinah je Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče) prekinilo postopek in Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

30.

Pisna stališča so predložili biro B, češka in italijanska vlada ter Komisija. Litovska vlada in Komisija sta na obravnavi 14. decembra 2016 predstavili ustne navedbe.

31.

Ti sklepni predlogi so sestavljeni tako: ker se vprašanja, postavljena Sodišču, nanašajo tako na konsolidirano direktivo ZAO kot na Notranji pravilnik, bom najprej preučil razmerje med tema dvema sklopoma pravil (A). Obravnavana zadeva spada (kar mora preveriti nacionalno sodišče) pod sistem zelene karte, ki je vzpostavljen z Notranjim pravilnikom. Tega zadnjega akta ni sestavila institucija Unije. Zato bom preučil, ali je Sodišče pristojno za njegovo razlago (B). Nato bom preučil, katere zahteve izhajajo iz prava Unije glede procesnih pravic sotoženih strank (C).

32.

Zgodovinsko je moral voznik motornega vozila na poti, ko je prečkal kakšno mejo, dokazati, da je zavarovan za pot v tujino. Poleg tega je bilo treba zavarovanje civilne odgovornosti pogosto skleniti z lokalno zavarovalnico. ( 8 )

33.

Težave, povezane s potovanjem v tujino in zavarovanjem, je uredil sporazum, ki je bil pod okriljem gospodarske komisije za Evropo pri Združenih narodih podpisan 17. decembra 1953. ( 9 ) Poznan je pod imenom „Enotni sporazum med biroji“(v nadaljevanju: Sporazum iz leta 1953). ( 10 )

34.

S Sporazumom iz leta 1953 je bil rojen sistem „zelenih kart“ (v nadaljevanju: sistem zelene karte). ( 11 ) Zelena karta je mednarodno potrdilo, s katerim se potrjuje, da ima voznik zavarovano civilno odgovornost za vse nesreče, do katerih pride v „državi gostiteljici“. Z njim se prav tako potrjuje, da bo obveznosti, ki izhajajo iz te odgovornosti, krila „matična država“ zavarovalnice ali ustrezni biro za avtomobilsko zavarovanje.

35.

Sporazum iz leta 1953 je bil naknadno večkrat nadomeščen, nazadnje z Notranjim pravilnikom. Trenutno so v sistem zelene karte vključeni nacionalni zavarovalni biroji 48 držav (vključno z vsemi državami članicami Unije).

36.

Notranji pravilnik je sprejel in z njim upravlja Svet birojev (v nadaljevanju: Svet birojev), mednarodno neprofitno združenje, ustanovljeno na podlagi belgijskega prava.

37.

Z Notranjim pravilnikom je določena obveznost, da zadevni nacionalni zavarovalni biroji (člani Sveta birojev) zagotovijo odškodnino za nesreče, ki so se zgodile na njihovem ozemlju in ki so jih povzročila vozila, ki se običajno nahajajo v drugi državi. Prav tako je z njim vzpostavljena obveznost, da biro z območja registracije takih vozil zagotovi povračilo zneskov, ki jih je plačal biro v državi, v kateri je prišlo do nesreče.

38.

Čeprav je bil sistem zelene karte napreden, pa z njim kljub temu niso bili rešeni drugi problemi, povezani z vožnjo v tujini. Med njimi so bili mejne kontrole motornih vozil, neskladje med različnimi nacionalnimi pravili o odškodnini za nastalo škodo in zapletenost s tem povezanih čezmejnih sodnih postopkov. ( 12 )

39.

V okviru Unije so bili ti vidiki urejeni s petimi direktivami ZAO, ( 13 ) ki so zdaj kodificirane in nadomeščene s konsolidirano direktivo ZAO. ( 14 ) Vse od začetka je bil sistem zavarovanja motornih vozil znotraj Unije zasnovan predvsem kot mehanizem za olajšanje prostega gibanja oseb, s čimer je omogočal delovanje notranjega trga. ( 15 )

40.

Unija se je za uresničitev tega cilja oprla na sistem zelene karte in ga v nekaterih pogledih razširila. Očitno je, da sta se oba sistema razvijala vzporedno, se nadgrajevala in se sklicevala drug na drugega.

41.

S prvo direktivo ZAO je bilo od držav članic zahtevano, da vzpostavijo obvezno zavarovanje tretjih oseb in da opustijo preverjanje zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi vozil, ki se običajno nahajajo na ozemlju druge države članice.

42.

Ta opustitev mejnih kontrol nad avtomobilskim zavarovanjem pa je bila pogojena s sklenitvijo sporazuma med zadevnimi nacionalnimi zavarovalnimi biroji držav članic. ( 16 ) V odgovor na to je bil 16. oktobra 1972 podpisan tako imenovani Dodatni sporazum med biroji (v nadaljevanju: Sporazum iz leta 1972).

43.

Dalje, Komisija je v Priporočilu 73/185 navedla, da Sporazum iz leta 1972 izpolnjuje pogoje iz prve direktive ZAO. Določila je datum, od katerega je bilo državam članicam priporočeno, da opustijo mejne kontrole zavarovanja (1. julij 1973). ( 17 ) Temu priporočilu je nato sledila Odločba 74/166/EGS, v kateri je Komisija v skladu s členom 2(2) prve direktive ZAO določila obveznost držav članic, da opustijo mejne kontrole zavarovanja od 15. maja 1974 ( 18 ) dalje. To je veljalo za vozila, ki so se običajno nahajala na evropskem ozemlju druge države članice in ki so bila predmet ustreznega sporazuma med nacionalnima zavarovalnima birojema. Ustrezni instrument, na katerega se je nanašalo sklicevanje, je bila različica zgoraj navedenega Sporazuma iz leta 1973 (v nadaljevanju: Sporazum iz leta 1973). ( 19 )

44.

Podobno je Komisija na podlagi člena 7(2) prve direktive ZAO sprejela drugo odločbo (Odločba 74/167), s katero je bilo od držav članic zahtevano, da se odpovejo enakovrednim kontrolam vozil, ki se običajno nahajajo v naštetih tretjih državah in vstopajo na ozemlje Skupnosti (od 15. maja 1974 dalje). ( 20 ) Ta možnost, da se za taka vozila šteje, kot da se običajno nahajajo v Skupnosti, je bila pogojena z jamstvom. To jamstvo za poravnavo zahtevkov v zvezi z nesrečami, ki jih povzročijo taka vozila in do katerih pride na njihovem ozemlju, so morali solidarno zagotoviti nacionalni biroji vseh držav članic. Ta odločba je bila naknadno spremenjena, tako da se je postopoma širilo teritorialno področje njene uporabe. ( 21 )

45.

Tako kot so bile države članice dolžne opustiti kontrole zavarovanja na mejah, so bile na podlagi prve direktive ZAO dolžne zagotoviti, da nacionalni zavarovalni biroji, ustanovljeni na podlagi sistema zelene karte, pridobijo in drug drugemu sporočijo informacije glede ozemlja, kjer se vozilo običajno nahaja, njegove registrske oznake in zavarovanja. ( 22 )

46.

Z drugo, tretjo, četrto in peto direktivo ZAO so bili harmonizirani drugi vidiki zavarovanja avtomobilske odgovornosti v Uniji, ki niso neposredno upoštevni za obravnavano zadevo. ( 23 )

47.

Kar zadeva vzajemno povezavo med sistemom zelene karte in direktiv ZAO, so bile s peto direktivo ZAO natančno opredeljene obveznosti držav članic za vzpostavitev postopka za poravnavo zahtevkov, ta postopek pa se uporablja tudi za „[nesreče], ki se lahko obravnavajo v okviru sistema nacionalnih zavarovalnih birojev“. ( 24 )

48.

Nazadnje, iz zakonodajne zgodovine je razvidno, da je nekaj sprememb, uvedenih s peto direktivo ZAO, navdihnil Svet birojev. ( 25 )

49.

Kar zadeva pravne dokumente, ki se nanašajo na razvoj sistema zelene karte, je bil Sporazum iz leta 1973 objavljen v seriji L Uradnega lista Evropske unije kot priloga odločbe Komisije. ( 26 )

50.

Ista rešitev je bila nato sprejeta za tako imenovani Multilateralni garancijski sporazum med nacionalnimi zavarovalnimi biroji, podpisan 15. marca 1991 v Madridu, s katerim so bili združeni in nadomeščeni prejšnji sporazumi o sistemu zelene karte. ( 27 )

51.

Ta instrument je bil nato nadomeščen z Notranjim pravilnikom, ki je upošteven za obravnavano zadevo. ( 28 ) Tudi v Notranjem pravilniku je, podobno kot v njegovih predhodnikih, navedeno, da je akt sprejet v skladu z načeli prve direktive ZAO. Notranji pravilnik vsebuje tri priloge in ena od njih je prva direktiva ZAO. V naknadni spremembi Notranjega pravilnika iz leta 2008 je navedeno, da upošteva peto direktivo ZAO.

52.

S to zadnjo točko je verjetno najbolje vizualno zajet namen natančnega opisa razvoja in soobstoja obeh sistemov, predstavljen v tem delu: to, kako sta oba sistema skupaj rastla. Uporabljena zakonodajna tehnika je nekako podobna ruski matrjoški: odločba Komisije vsebuje prilogo, ki vsebuje Notranji pravilnik, znotraj tega pa je, priložen k tej prilogi, drug pravni instrument Unije – prva direktiva ZAO. Ena plast je pogojena z drugo.

53.

Skratka, tako je precej jasno, da so dandanes v Uniji sistem zelene karte in direktive ZAO močno prepleteni. Sistem zelene karte je bil zgodnejši, sledile so mu direktive ZAO. Direktive ZAO so bile uvedene kot „dodatek, značilen za Unijo“, ki se je deloma navezal na sistem zelene karte. Od tedaj sta se oba sistema vzporedno razvijala, pri čemer je Unija svojim državam članicam naložila številne zahteve in pogoje iz sistema zelene karte.

54.

Litovska vlada je na obravnavi potrdila, da je zahtevek, ki je sporen v postopku v glavni stvari (ki ga je najprej obravnaval biro A) in ki je bil predan biroju B, krit s sistemom zelene karte. Ta okoliščina, ki pa jo mora preveriti predložitveno sodišče, kljub temu poraja vprašanje, ali je Sodišče pristojno za razlago Notranjega pravilnika.

55.

Komisija se je v pisnih stališčih sklicevala na sodbi Demouche ( 29 ) in Fournier ( 30 ) ter trdila, da Sodišče ni pristojno za razlago Notranjega pravilnika. Navedla je, da je pristojnost Sodišča na podlagi člena 267, prvi odstavek, točka b, PDEU omejena zgolj na akte institucij Unije. Notranji pravilnik ni akt institucije Unije. Zato ga Sodišče ne more razlagati.

56.

S tem se ne strinjam.

57.

Položaj Notranjega pravilnika v pravnem redu Unije je mogoče preučiti na dva načina: formalno (1) ali bolj vsebinsko (2). Ne glede na to, katerega od teh načinov razlage uporabim, pridem do istega sklepa: Sodišče sme razlagati Notranji pravilnik v zadevi, kakršna je obravnavana.

58.

Prvič, Notranji pravilnik je bil objavljen kot priloga k Odločbi 2003/564 ( 31 ) Ta odločba je sama del pravnega reda Unije. V splošnem je mogoče šteti, da imajo priloge pravnih aktov enako pravno veljavo kot ti pravni akti sami. ( 32 )

59.

Drugič, Odločba 2003/564 je bila objavljena v seriji L Uradnega lista, ki vsebuje zavezujočo zakonodajo. ( 33 )

60.

Tretjič, državam članicam je s členom 1 same Odločbe naložena jasna obveznost, da opustijo mejne kontrole zavarovanja vozil iz drugih držav članic ali tretjih držav, za katere velja Notranji pravilnik. ( 34 ) Poleg tega člen 6 konsolidirane direktive ZAO (prej člen 5 prve direktive ZAO) določa obveznost držav članic za zagotovitev, da si nacionalni zavarovalni biroji (ki so sicer urejeni z Notranjim pravilnikom) izmenjajo nekatere informacije. Te obveznosti, katerih izpolnjevanje predpostavlja sprejemanje veljavnosti Notranjega pravilnika, je seveda na podlagi prava Unije mogoče izvršiti.

61.

Menim, da ima kombinirana veljava teh elementov jasne pravne posledice: in sicer formalno vključitev zunanjega akta v pravni red Unije. To dejstvo vzpostavlja pristojnost Sodišča za razlago tega akta, ki je postal del Odločbe Komisije.

62.

Tudi če se sprejme pristop, da „vsebina prevlada nad obliko“, menim, da sklep ne bi bil drugačen. Nasprotno: če si podrobneje ogledamo splošni okvir in uporabo Notranjega pravilnika v pravu Unije, je po mojem mnenju treba spet skleniti, da je Notranji pravilnik del pravnega reda Unije.

63.

Zasnova moje predstavitve te točke je taka: prvič, sodbo Demouche bom umestil v kontekst sodne prakse (a). Drugič, predstavil bom svoje razumevanje dometa te sodbe (b). Tretjič, preučil bom splošni razvoj zavarovanja motornih vozil od sodbe Demouche dalje (c). Četrtič, ogledal si bom novejšo in nastajajočo sodno prakso o pristojnosti Sodišča za razlago zunanjih aktov (d). Petič, na kratko se bom pomudil ob morebitni širši pristojnosti, v okvir katere so umeščena pravila o zavarovanju avtomobilske odgovornosti: prostem gibanju oseb (e).

64.

Zadeva Demouche ni bila osamljena. Če si ogledamo sodno prakso tega Sodišča pred sodbo Demouche in po njej, je povsem jasno, da se pristopi Sodišča in njegovih generalnih pravobranilcev k razlagi Sporazuma iz leta 1972, pravnega predhodnika Notranjega pravilnika, razlikujejo.

65.

Generalni pravobranilec G. Reischl se je v sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Van Ameyde, odločil, da bo „preučil“ Sporazum iz leta 1972 „zaradi določitve področja uporabe določb prava Unije, ki so dopolnjene s [tem] sporazumom, in razlage, ki mora biti skladna z razlago Sporazuma“, pri čemer je slednji „na nek način“„sestavni del pravil Skupnosti“. ( 35 )

66.

Generalni pravobranilec G. Slynn v sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Demouche, ni povsem sprejel tega pristopa. Predvsem je izrazil nekaj pomislekov o tem, ali bi bilo treba sklepne predloge generalnega pravobranilca G. Reischla razumeti, kot da pomenijo, da je Sporazum iz leta 1972 akt institucij Skupnosti. ( 36 )

67.

Sodišče je pozneje v sodbi Fournier nekoliko zrelativiziralo svoj pristop k razlagi zadevnega sporazuma o sistemu zelene karte. ( 37 ) Vprašanje za predhodno odločanje v tej zadevi se je nanašalo na razlago izraza „vozilo, ki se običajno nahaja na ozemlju druge države“ iz člena 1(4) prve direktive ZAO. Zanimivo je, da je Sodišče podalo razlago, za katero je prosilo nacionalno sodišče, čeprav je bilo povsem očitno, da dejansko stanje zadeve spada v okvir sistema zelene karte in ne direktiv ZAO. ( 38 ) Sodišče je domnevno iz tega razloga dodalo, da izrazi iz Sporazuma iz leta 1972 in prve direktive ZAO nimajo nujno istega pomena in da mora nacionalno sodišče izrazom iz tega sporazuma dati „pomen, ki se zdi primeren, pri čemer ni vezano […] s pomenom, […] ki je istemu izrazu dan […] [v prvi direktivi ZAO]“. ( 39 )

68.

Prizadevanje, da bi se za instrumente zelene karte našel prostor v okviru pravnega reda Unije, je razvidno tudi iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa, predstavljenih v zadevi Fournier. ( 40 ) Navedel je, da čeprav Sodišče ne more razlagati Sporazuma iz leta 1972, to ne pomeni, da Sodišče „ni pristojno za odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo nacionalno sodišče“. Generalni pravobranilec F. G. Jacobs je potegnil vzporednico z zadevo Dzodzi ( 41 ) in z njo povezano sodno prakso ( 42 ) ter menil, da mora veljati pristojnost Sodišča za razlago, ker Sporazum iz leta 1972, „še zdaleč ni navadna pogodba zasebnega prava, ampak bistven element sistema, vzpostavljenega s [prvo direktivo ZAO]. Ne le, da je bil [ta] sporazum predviden z Direktivo; njegova sklenitev je bila pogoj za začetek veljavnosti večine določb Direktive“. ( 43 )

69.

Menim, da stališča Sodišča in generalnega pravobranilca v zadevi Fournier ter generalnega pravobranilca v zadevi Van Ameyde pričajo o tem, da nikoli ni bilo izrazite črno-bele ločnice med polno pristojnostjo Sodišča in neobstojem njegove pristojnosti, o čemer bi lahko sklepali iz sodbe Demouche, če ne bi poznali njenega konteksta. Obstajalo je več odtenkov sive. Sodišče je v preteklosti že priznalo, da je sistem zelene karte prepleten z drugimi instrumenti prava Unije in da ga pravni red Unije ne more enostavno ignorirati.

70.

Vendar je bila tam izbrana rešitev vzporedna razlaga med določbami direktiv ZAO in sistemom zelene karte v smislu sodbe Dzodzi. Čeprav bi bil ta pristop še vedno mogoč, iz razlogov, predstavljenih v naslednjih točkah tega dela, menim, da tak pristop ne bi ustrezal pristni in od tedaj močno razviti uporabi sistema zelene karte v Uniji.

71.

Vprašanje za predhodno odločanje v zadevi Demouche je bilo precej ozko in konkretno: nanašalo se je na arbitražno klavzulo iz Sporazuma iz leta 1972, natančneje, na spremembe, ki jih je glede na prvotni Sporazum iz leta 1953 v tej klavzuli uvedel ta sporazum. ( 44 )

72.

Povedano drugače, zadeva Demouche se je nanašala izključno na notranje delovanje sistema zelene karte, kot je bil tedaj zastavljen, in na delovanje sistema za reševanje sporov, ki ga morajo uporabiti nacionalni zavarovalni biroji. V tej zadevi se ni porodilo vprašanje o morebitni medsebojni povezavi med Notranjim pravilnikom in tedaj obstoječim sistemom direktiv ZAO ali vplivom tega režima na pravice tretjih oseb.

73.

Nasprotno pa v obravnavani zadevi predložitveno sodišče prosi Sodišče, naj med drugim ugotovi, katera procesna jamstva je treba zagotoviti osebam, ki so domnevno odgovorne za nesrečo in ki jim grozi regresna tožba v zvezi z odškodnino v drugi državi članici. Ta tožba je posledica uporabe sistema zelene karte, ki je bil izrecno vključen v pravo Unije.

74.

Vprašanja iz obravnavane zadeve se torej raztezajo precej prek notranje sheme Notranjega pravilnika. Po naravi so zelo drugačna. V bistvu zadevajo zunanje pravne posledice uporabe Notranjega pravilnika na pravice in obveznosti tretjih oseb. S tega vidika menim, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe močno razlikuje od vprašanja iz zadeve Demouche.

75.

Poleg dejstva, da je šlo v zadevi Demouche za drugačno vrsto vprašanja, s katerim se od Sodišča ni zahtevalo, da razišče širše vplive sistema zelene karte v okviru prava Unije, je treba poudariti tudi, da se je od odločitve v zadevi Demouche leta 1987 področje ureditve zavarovanja motornih vozil prek sistemov zelene karte in direktiv ZAO razvijalo naprej.

76.

Na kratko, sistema zelene karte in direktiv ZAO sta tako na vsebinski, institucionalni in procesni ravni postala vse bolj prepletena.

77.

Vsebinska medsebojna povezava je bila preučena že v točkah od 32 do 53 teh sklepnih predlogov. Opustitev mejnih kontrol nad zavarovanjem avtomobilske odgovornosti na podlagi prve direktive ZAO je bila pogojena s tem, kar je postalo Sporazum iz leta 1972. Ta opustitev je še vedno odvisna od veljavnosti Notranjega pravilnika.

78.

Institucionalni medsebojni vpliv obeh sistemov je še večji. V sistemu zelene karte odškodnino načeloma zagotovijo „nacionalni zavarovalni biroji“. V direktivah ZAO je za subjekte, ki imajo podobno vlogo, uporabljen izraz „odškodninski organi“. Dejansko pa lahko isti organ deluje kot oboje: kot nacionalni zavarovalni biro in kot odškodninski organ.

79.

V nekaterih državah članicah isti organ obravnava zahtevke, ki izvirajo iz sistema zelene karte in iz direktiv ZAO. Tako tožeča stranka iz praktičnih razlogov težko razloči, kdaj en in isti organ deluje na podlagi direktiv ZAO in kdaj na podlagi sistema zelene karte, saj je pogosto enak tudi nacionalni postopek. Primer tega je tudi sama Litva. Nasprotno pa je v Nemčiji vloga zagotoviti odškodnino razdeljena med dva različna organa.

80.

Procesne povezave je mogoče ponazoriti s členom 6 konsolidirane direktive ZAO (nekdanji člen 5 prve direktive ZAO). Na podlagi tega člena morajo države članice zagotoviti izmenjavo nekaterih informacij med nacionalnimi zavarovalnimi biroji, urejenimi s sistemom zelene karte.

81.

Dalje, poravnavo zahtevkov, ki izhajajo iz enega ali drugega sistema, bi bilo treba obravnavati po istem postopku, kot je zahtevano s členom 19 konsolidirane direktive ZAO (prejšnji člen 4e tretje direktive ZAO). ( 45 )

82.

Povsem mimogrede je mogoče pripomniti, da je tudi iz dokumentov Sveta birojev samega, ki so na voljo javnosti, razvidna prepletenost sistema zelene karte in direktiv ZAO. Sklicujejo se na „steber zelene karte“ in „steber direktiv ZAO“, kar oba prikazuje kot podelementa skupne sheme.

83.

Menim, da je iz navedenega razvidno, da je sistem zelene karte, čeprav je formalno avtonomen, postal tako prepleten s sistemom Unije, da z njim dejansko tvori celoto. ( 46 )

84.

Poleg notranjega razvoja sistema zavarovanja avtomobilske odgovornosti je upošteven tudi širši okvir novejše sodne prakse o pristojnosti Sodišča na podlagi člena 267 PDEU. Od sodbe Sevince ( 47 ) Sodišče šteje, da njegova pristojnost za razlago na podlagi člena 267 PDEU ni omejena, strogo gledano, na institucije, organe, urade ali agencije Unije. Ta pristojnost se razteza tudi na akte, ki so – čeprav sprejeti zunaj institucionalnega okvira Unije – naknadno postali del pravnega reda Unije. Taka pristojnost je upravičena s samim ciljem člena 267 PDEU, ki je zagotoviti enotno uporabo vseh določb pravnega reda Unije. ( 48 )

85.

Prav pred kratkim je Sodišče v zadevi Elliott potrdilo, da je pristojno za razlago usklajenega standarda, ki ga je sprejel CEN (subjekt zasebnega prava) in ki je bil objavljen v seriji C Uradnega lista. Sodišče je navedlo, da je tak standard del prava Unije, in to toliko bolj, če skladnost s takimi standardi izvaja Komisija. ( 49 )

86.

Če tak sklep velja za tehnični standard, ki je bil objavljen zgolj kot obvestilo v seriji C Uradnega lista, moram skleniti, da mora isto toliko bolj veljati za del odločbe Komisije, ki je bila objavljena v Uradnem listu kot zavezujoča zakonodaja v seriji L Uradnega lista. Kot je bilo navedeno že zgoraj, obstajajo poleg tega izvršljive obveznosti, ki izhajajo iz te odločbe, ( 50 ) ki jih bo verjetno izvajala Komisija.

87.

To razumevanje je dalje podprto s širšim ustavnopravnim premislekom. Nedavno je sodišče v sodbi Ledra Advertising ( 51 ) sklenilo, da čeprav zadevnega akta ni mogoče šteti za akt institucije Unije, ki ga je mogoče izpodbijati v tožbi na podlagi člena 263 PDEU, to Unije ne zaščiti nujno pred zahtevki na podlagi nepogodbene odgovornosti iz člena 340 PDEU. Po analogiji to pomeni, da tudi če institucije Unije delujejo v nekoliko neobičajnem kontekstu in na neobičajen način, to ne pomeni, da se lahko popolnoma izognejo sodnemu nadzoru.

88.

Menim, da se ista logika toliko bolj uporablja interno, ko se institucija Unije odloči, da bo vključila zunanji pravni akt v pravo Unije in iz njega izvedla pravne posledice, tako da ga bo učinkovito interno izvajala. Če se to zgodi, se ista institucija pozneje ne more pretvarjati in trditi, da ker je ta akt prvotno sestavil nekdo tretji, zato ni akt te institucije. Če bi v sodnem nadzoru dopustili take „črne luknje“, to ne bi bilo združljivo z vizijo Unije, ki temelji na vladavini prava. ( 52 )

89.

Nazadnje je treba omeniti še zanjo, morda postransko, a še vedno upoštevno stvar: splošni okvir, v katerem se uporabljata Notranji pravilnik in direktive ZAO, ter namen, zaradi katerega sta bila oba ta sistema vključena v pravni red Unije.

90.

Kot je bilo predstavljeno že zgoraj, sta bila oba sistema uvedena kot mehanizem za uresničitev prostega gibanja oseb. ( 53 ) Drugi elementi prostega gibanja, kot so na primer storitve, vključno z zavarovalnimi storitvami (kar je priznano s četrto direktivo ZAO in konsolidirano direktivo ZAO), potem postanejo povezani z obema sistemoma. ( 54 )

91.

V okviru obravnavane zadeve je še posebej pomembno, da udeležba države članice v sistemu zelene karte, kot je vzpostavljen z Notranjim pravilnikom ali njegovim pravnim predhodnikom, zato jasno vpliva na svobodo gibanja oseb prek meja znotraj Unije. ( 55 )

92.

Zato alternativni (ali komplementarni) način pristopa k vprašanju o pristojnosti Sodišča ne bi vodil prek člena 267, prvi odstavek, točka b, PDEU, ampak prek člena 267, prvi odstavek, točka a, PDEU. Nobenega dvoma ni, da spada sporni predmet v obravnavani zadevi na področje uporabe pravil Pogodbe o prostem pretoku oziroma gibanju. Navsezadnje so bila sekundarna pravna pravila Unije v obliki direktiv ZAO in konsolidirane direktive ZAO, ki obsegajo isto vsebinsko področje, tako kot Notranji pravilnik, sprejeta zaradi spodbujanja prostega gibanja oseb v Uniji.

93.

To ima dve posledici. Prvič, glede na prepletenost obeh sistemov je treba zagotoviti skladno uporabo zadevnih elementov sekundarnega prava Unije, namreč konsolidirane direktive ZAO in Notranjega pravilnika. ( 56 ) Drugič, prav tako pomembno je zagotoviti, da uporaba teh instrumentov ne vpliva negativno na prosto gibanje oseb, kakršne so osebe, ki so domnevno odgovorne za nesrečo, na način, ki ni združljiv z določbami primarnega prava.

94.

Dejstvo, da spada zajeti predmet na področje uporabe določb Pogodbe o prostem pretoku oziroma gibanju, prav tako vpliva na uporabo procesnih pravic zadevnih strank, kar je med drugim zagotovljeno s členom 47 Listine in na kar se je sklicevalo nacionalno sodišče.

95.

V skladu s členom 51(1) Listine se njene določbe uporabljajo za države članice samo, ko izvajajo pravo Unije. ( 57 ) S tem, da ravnajo skladno z odločbo Komisije, s katero je v pravni red Unije vključen Notranji pravilnik, države članice uporabljajo pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine. Zato se tudi uporabljajo jamstva iz Listine.

96.

Ob upoštevanju vseh zgornjih formalnih in vsebinskih premislekov je moj vmesni sklep, da je Sodišče pristojno za razlago Notranjega pravilnika, ki je priložen k odločbi Komisije.

97.

Predložitveno sodišče sprašuje, ali je zaradi konsolidirane direktive ZAO in Notranjega pravilnika mogoče, da nacionalni zavarovalni biro, v obravnavani zadevi biro B, utemelji svoj zahtevek za plačilo proti osebam, kot sta sotoženi stranki, zgolj na dejstvu, da je biro B plačal zahtevani znesek drugemu nacionalnemu zavarovalnemu biroju, v obravnavani zadevi biroju A. Predložitveno sodišče natančneje sprašuje, ali mora biro B (kot tožeča stranka) v celoti dokazati odgovornost, ki je podlaga za njegov zahtevek, in v skladu s tem višino škode v državi članici tožene stranke (prvo vprašanje).

98.

Predložitveno sodišče prav tako sprašuje o obsegu obveznosti biroja A, da obvešča osebe, kot so sotoženi stranki in tožeča stranka (drugo in tretje vprašanje). Dalje sprašuje o posledicah nespoštovanja take obveznosti (četrto vprašanje). Nazadnje predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba glede na Notranji pravilnik povračilo enega biroja drugemu šteti za tveganje, ki ga ni mogoče povrniti, in ne za denarno obveznost (peto vprašanje).

99.

Prvo vprašanje predložitvenega sodišča se v bistvu nanaša na dokazno breme tožeče stranke v postopku v glavni stvari. To se nato nanaša na vprašanje procesnih jamstev, ki morajo biti zagotovljena sotoženima strankama. Menim, da je to vprašanje ključno za odločitev o zahtevku v postopku v glavni stvari.

100.

Preostala vprašanja pa se nanašajo na obveznosti med birojema A in B. Menim, da odgovor na ta vprašanja ne daje koristnih napotkov o konkretnih pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz pravnega razmerja med birojem B in sotoženima strankama, ki je predmet zahtevka v postopku v glavni stvari pred nacionalnim sodiščem.

101.

Zato predlagam Sodišču, naj odgovori na prvo vprašanje za predhodno odločanje, in če bo sledilo mojemu predlogu glede odgovora na to vprašanje, bodo druga vprašanja za predhodno odločanje v veliki meri odveč.

102.

Na začetku je treba ponoviti, da se v obravnavani zadevi ne uporabljajo direktive ZAO. Kot je v pisnih stališčih navedla Komisija in kot je na obravnavi potrdila litovska vlada, se je zahtevek v zvezi z nesrečo obravnaval v okviru sistema zelene karte. Dejansko stanje mora preveriti predložitveno sodišče. Ker pa ne obstajajo elementi, ki bi kazali na nasprotno, menim, da bi bilo treba na postavljeno vprašanje odgovoriti ob upoštevanju zgolj Notranjega pravilnika.

103.

Vendar v Notranjem pravilniku ni nič govora o procesnih pogojih, pod katerimi lahko nacionalni zavarovalni biro, ki je vstopil v pravice drugega nacionalnega zavarovalnega biroja, vloži tožbo, kot je ta iz postopka v glavni stvari. Z njim je urejen odnos med zadevnima nacionalnima zavarovalnima birojema.

104.

Iz tega zato izhaja, da bo za postopkovna in materialna pravila odškodninske tožbe, kakršna je regresna tožba, ki jo je vložila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, v celoti veljalo nacionalno pravo države članice, v kateri je bila vložena ta tožba.

105.

Vendar je bil, kot sem pojasnil v delu B teh sklepnih predlogov, Notranji pravilnik vključen v odločbo Komisije. Tako je postal del prava Unije. Poleg tega se – ker se uporablja kot način za spodbujanje prostega gibanja oseb in torej zagotovo spada v njegovo področje uporabe – uporabljajo minimalni standardi iz Listine. Sklicevanje nacionalnega sodišča v prvem vprašanju na člen 47 Listine (pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča) razumem v tem smislu.

106.

Zato je treba zagotoviti, da je sodna izvršba zahtevkov, ki izhajajo iz Notranjega pravilnika, skladna z minimalnimi procesnimi jamstvi iz Listine. Ta jamstva se ne uporabljajo zgolj za žrtve prometnih nesreč, ampak tudi za osebe, ki so domnevno odgovorne za te nesreče in na katere so naslovljeni s tem povezani odškodninski zahtevki. Uravnotežen pristop je toliko pomembnejši v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, kjer sta za sporno nesrečo očitno odgovorna oba voznika.

107.

Če se opravi horizontalna primerjava: direktive ZAO vsebujejo pravila, čeprav zelo osnovna, o vstopu v pravice odškodninskega organa proti osebi, odgovorni za nesrečo, v kateri je žrtev utrpela škodo zunaj svoje države stalnega prebivališča. ( 58 )

108.

Čeprav v tej zadevi ne gre za tak primer, ( 59 ) si je težko zamisliti, da minimalnih procesnih jamstev, ki se uporabijo v taki zadevi, ne bi razlagali skladno z zahtevki za subrogacijo, ki so vloženi v drugačnih primerih, kakršen je na primer ta v postopku v glavni stvari.

109.

Ob upoštevanju prepletenosti direktiv ZAO in sistema zelene karte v Uniji menim, da bi moralo obstajati skupno minimalno procesno varstvo iz člena 47 Listine za osebe, odgovorne za nesrečo. Če je tako varstvo zagotovljeno v enem sistemu, se drugi sistem znotraj pravnega reda Unije ne bi smel razvijati ločeno.

110.

Glede na navedeno in ob upoštevanju teh premislekov, kakšno minimalno varstvo bi moralo biti zahtevano pri regresni tožbi, kot je ta iz postopka v glavni stvari?

111.

Zahtevek v postopku v glavni stvari je očitno civilni zahtevek na podlagi nepogodbene/odškodninske odgovornosti. Z vidika procesnih jamstev pravice strank do učinkovitega pravnega sredstva ter poštenega javnega sojenja iz člena 47 Listine v bistvu pomenijo, ( 60 ) da morata sotoženi stranki imeti možnost izpodbijati zatrjevano odgovornost in znesek zahtevane odškodnine. Ta možnost mora biti zagotovljena bodisi v sodnem postopku v državi članici, kjer je prišlo do nesreče (če je bil tak postopek uveden), bodisi v sodnem postopku v državi članici, kjer je bila vložena regresna tožba.

112.

S temi zahtevami ne bi bilo združljivo, če bi se proti osebi, ki je domnevno odgovorna za nesrečo, avtomatično izvršil sporazum o poravnavi, ki je bil sklenjen v državi članici, v kateri je prišlo do nesreče, in v katerem sama ni sodelovala. Isti sklep se doseže, če se taki položaji štejejo za res inter alios acta ( 61 ) ali obravnavajo v smislu povezanega pojma, da pogodba učinkuje samo med strankami. ( 62 ) Povedano drugače, odškodninski zahtevek iz regresne tožbe na podlagi sistema zelene karte se ne more izvršiti na podlagi vzajemnega priznavanja. ( 63 ) Iz dejanskega stanja v spisu pa je očitno, da je bil to pristop, uporabljen v sodbi sodišča v prve stopnje v postopku v glavni stvari.

113.

Podrobnosti glede procesnih jamstev, ki jih je treba uporabiti za osebe, kot sta sotoženi stranki v postopku v glavni stvari, morajo oblikovati države članice. Vendar se to, da zavarovalni biro zgolj obvesti drugi biro v drugi državi članici, da je bila na podlagi Notranjega pravilnika plačana odškodnina, ne more šteti za zadosten dokaz o odgovornosti in posledično znesku zahtevane škode. Dokazi v podporo zahtevku, ki ga uveljavlja nacionalni zavarovalni biro v regresni tožbi proti osebi, ki je domnevno odgovorna za prometno nesrečo v državi članici, kjer je bil registriran avtomobil, morajo biti v celoti ugotovljeni v skladu z nacionalnimi pravili te države članice o civilni odgovornosti.

114.

Če povzamem: čeprav je z odločbo Komisije Notranji pravilnik vključen v pravni red Unije, ne vzpostavlja sistema „vzajemnega priznavanja“. Podrobnosti glede izvedbe regresne tožbe so stvar nacionalnega prava. Vendar je s členom 47 Listine zahtevano, da se posamezniku, ki je domnevno odgovoren za prometno nesrečo, zagotovi njegovih „pet minut na sodišču“, če ugovarja svoji odgovornosti. To je možno v državi članici, v kateri je prišlo do nesreče, ali v državi članici, v kateri je bila vložena regresna tožba proti temu posamezniku. Nikakor se ne sme zgoditi, da se pri tem izgubi pravica do poštenega sojenja. Ne sme ponikniti v razpoke med pravnimi sistemi.

115.

Glede na navedeno predlagam Sodišču, naj na prvo vprašanje, ki ga je predložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče, Litva), odgovori:

Notranjega pravilnika Sveta birojev, sprejetega s Sporazumom z dne 30. maja 2002, kot je priložen k Odločbi Komisije 2003/564/ES z dne 28. julija 2003 o uporabi Direktive Sveta 72/166/EGS v zvezi s preverjanji zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil ni mogoče razlagati tako, da je z njim zahtevano, da se avtomatično izvrši sporazum o poravnavi – ki je bil v državi članici, kjer je prišlo do nesreče, sklenjen brez sodelovanja domnevno odgovorne osebe – proti tej osebi v državi članici, kjer je bil registriran avtomobil.

Elementi vsakega takega zahtevka, ki ga vloži nacionalni zavarovalni biro v državi članici, kjer je registriran avtomobil, v regresni tožbi proti osebi, ki je domnevno odgovorna za prometno nesrečo, morajo biti v celoti dokazani v skladu z nacionalnimi pravili te države članice o civilni odgovornosti, pri čemer se med drugim upoštevajo jamstva iz člena 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.