1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija), se nanaša na razlago Direktive 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ( 2 ), zlasti njenih členov 4 in 7, ter člena 5(2) Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov (v nadaljevanju: Konvencija OZN o invalidnosti) ( 3 ).

2.

Ta predlog je bil vložen zaradi tožbe, ki jo je Petya Milkova vložila zoper sklep, ki je privedel do prenehanja njenega delovnega razmerja in je temeljil na ukinitvi delovnega mesta, na katerem je zadevna oseba, ki je invalidka, delala kot uradnica. Upravi, ki jo je zaposlila, očita, da zanjo ni uporabila bolgarske zakonodaje, ki nekaterim kategorijam bolnih oseb podeljuje posebno varstvo v primeru odpovedi delovnega razmerja, vendar le če so delavci.

3.

Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali je taka nacionalna zakonodaja združljiva z zgoraj navedenimi določbami Konvencije OZN o invalidnosti in Direktive 2000/78. Če ne bi bilo tako, sprašuje, ali obveznost upoštevanja teh dveh instrumentov, ki je naložena državi članici, zahteva, da se v položaju, kakršen je ta v sporu o glavni stvari, uporaba nacionalnih pravil, ki varujejo izključno delavce, ki so invalidi, ( 4 ) razširi na uradnike z enako obliko invalidnosti.

4.

Najprej moram navesti, da po mojem mnenju tak položaj ne spada na stvarno področje uporabe Direktive 2000/78 in da zato v tej zadevi ne bo treba razlagati njenih določb, niti z vidika Konvencije OZN o invalidnosti. Vseeno bom podredno navedel nekaj ugotovitev v zvezi s tem.

5.

Konvencija OZN o invalidnosti je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2010/48/ES ( 5 ), Republika Bolgarija pa jo je ratificirala leta 2012. ( 6 )

6.

V skladu s prvim odstavkom člena 1 je „[n]amen te konvencije […] spodbujati, varovati in invalidom zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva“. Drugi odstavek istega člena opredeljuje invalide kot „ljud[i] z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi“.

7.

Člen 4 Konvencije ZN o invalidnosti, naslovljen „Splošne obveznosti“, v odstavku 1 določa, da se „[d]ržave pogodbenice […] zavezujejo, da bodo zagotovile in spodbujale polno uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse invalide brez kakršne koli diskriminacije zaradi invalidnosti […]“.

8.

Člen 5 te konvencije, naslovljen „Enakost in nediskriminacija“, določa:

„1.   Države pogodbenice priznavajo, da so vsi ljudje enaki pred zakonom in da so brez diskriminacije upravičeni do enakega pravnega varstva in zakonskih ugodnosti.

2.   Države pogodbenice prepovejo vsako diskriminacijo zaradi invalidnosti ter zagotovijo invalidom enako in učinkovito pravno varstvo pred diskriminacijo ne glede na okoliščine.

[…]“

9.

Člen 27 navedene konvencije, naslovljen „Delo in zaposlovanje“, določa:

„1.   Države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do dela enako kot drugim, ki vključuje pravico do možnosti za preživljanje s svobodno izbranim ali sprejetim delom na trgu dela in v delovnem okolju, ki je odprto, vključujoče in dostopno invalidom. Države pogodbenice varujejo in spodbujajo uresničevanje pravice do dela, tudi tistim, pri katerih nastane invalidnost med trajanjem zaposlitve, tako da sprejmejo ustrezne, tudi zakonodajne ukrepe, s katerimi med drugim:

[…]“

10.

V uvodni izjavi 27 Direktive 2000/78 je navedeno, da je „[v] svojem Priporočilu 86/379/EGS z dne 24. julija 1986 o zaposlovanju hendikepiranih oseb v Skupnosti[ ( 7 )] […] Svet postavil okvirne smernice, v katerih so navedeni primeri pozitivnih ukrepov za spodbujanje zaposlovanja in usposabljanja hendikepiranih, in v svoji Resoluciji z dne 17. junija 1999 o enakih možnostih pri zaposlovanju za hendikepirane[ ( 8 )] ponovno potrdil, kako pomembno je namenjati posebno pozornost med drugim zaposlovanju, ohranitvi zaposlenosti, usposabljanju in vseživljenjskemu učenju hendikepiranih oseb“.

11.

V skladu s členom 1 navedene direktive je njen „namen […] opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.

12.

Člen 2 Direktive 2000/78, naslovljen „Koncept diskriminacije“, v odstavku 1 določa, da v tej direktivi „‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1“. V odstavku 2 sta v smislu te direktive opredeljena pojma „neposredna diskriminacija“ in „posredna diskriminacija“.

13.

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1(c) določa, da se „[v] mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, […] ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva […] zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo in plačilom“.

14.

Člen 4 te direktive, naslovljen „Poklicne zahteve“, v odstavku 1 določa, da „[n]e glede na člen 2(1) in (2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje, ki temelji na neki značilnosti v zvezi s katerim od motivov iz člena 1, ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna“.

15.

Člen 7 Direktive 2000/78, naslovljen „Pozitivni in posebni ukrepi“, določa:

„1.   Da bi bila v praksi zagotovljena popolna enakost, načelo enakega obravnavanja ne preprečuje državam članicam, da bi ohranile ali sprejele posebne ukrepe, katerih cilj je preprečevati ali kompenzirati za prikrajšanost, povezano s katerim od motivov iz člena 1.

2.   Kar zadeva hendikepirane osebe, načelo enakega obravnavanja ne vpliva na pravico držav članic, da ohranijo ali sprejmejo predpise o varovanju zdravja in zagotavljanju varstva pri delu ali ukrepe, ki imajo za cilj ustvariti ali ohraniti določbe ali možnosti za varovanje ali spodbujanje njihovega vključevanja v delovno okolje“.

16.

Člen 328(1), točka 2, kodeks na truda (delovnopravni zakonik) ( 9 ) določa, da lahko „[d]elodajalec […] ob upoštevanju rokov, določenih v členu 326(2), pisno odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je ta odpoved naslovljena na delavca, […] v primeru […] zmanjšanja števila delovnih mest“.

17.

Člen 333, naslovljen „Varstvo ob odpustitvi“, v odstavku 1, točka 3, določa, da lahko „[v] primerih iz člena 328(1), točke 2, 3, 5 in 11 […] delodajalec v vsakem primeru posebej le po predhodnem soglasju inšpekcije nadzora delovnih razmerij odpusti:

[…]

3.   delavca z boleznijo, opredeljeno v uredbi ministra za zdravje“.

18.

Člen 1 naredba št. 5/1987 za bolestite, pri koito rabotnitsite, boleduvashti ot tyah, imat osobena zakrila saglasno chl. 333, al. 1, ot kodeksa na trud, izdadena ot Ministerstvoto na narodnoto zdrave i Tsentralniyat savet na balgarskite profesionalni sayrééduzi (uredba št. 5/1987 o boleznih, v primeru katerih delavci, ki za njimi zbolijo, uživajo posebno varstvo v skladu s členom 333(1) delovnopravnega zakonika, ki sta jo sprejela ministrstvo za nacionalno zdravje in centralni svet bolgarskih poklicnih združenj) ( 10 ) določa:

„Podjetje lahko pri delni likvidaciji, ukinitvi delovnih mest ali prekinitvi dela za več kot 30 dni šele po predhodnem soglasju pristojne okrajne inšpekcije za varnost na delovnem mestu odpusti delavce, ki imajo katero od teh bolezni: ‚ishemične bolezni srca‘, ‚aktivno obliko tuberkuloze‘, ‚rakavo obolenje‘, ‚poklicno bolezen‘, ‚duševno motnjo‘, ‚sladkorno bolezen‘“.

19.

Člen 12 zakon za administratsiata (zakon o javni upravi) ( 11 ) določa:

„1.   Dejavnost uprave opravljajo uradniki in delavci.

2.   Ureditev zaposlovanja in status uradnikov ureja zakon.

3.   Pogodbe pogodbenih uslužbencev v javni upravi se sklenejo na podlagi delovnopravnega zakonika.“

20.

V skladu s členom 1 zakon za darzhavnia sluzhitel (zakon o uradnikih) ( 12 ) ta ureja „vsebino in prenehanje delovnega razmerja med državo in uradnikom pri ali ob opravljanju nalog, razen če je s posebnim zakonom določeno drugače“.

21.

Člen 106(1), točka 2, navedenega zakona določa, da „[o]rgan za imenovanja lahko po uradni dolžnosti delovno razmerje odpove z enomesečnim odpovednim rokom […] ob ukinitvi delovnih mest“.

22.

V skladu s predložitveno odločbo je zakon za zashtita ot diskriminatsia (zakon o varstvu pred diskriminacijo) ( 13 ) pravni akt, ki ureja varstvo pred vsemi oblikami diskriminacije in prispeva k njenemu preprečevanju, s tem ko prenaša direktive Skupnosti s področja enakega obravnavanja.

23.

V skladu s členom 4(1) navedenega zakona je „[p]repovedana […] vsaka neposredna ali posredna diskriminacija na podlagi […] invalidnosti […] ali katere koli druge značilnosti, ki je določena z zakonom ali mednarodno pogodbo, katere pogodbenica je Republika Bolgarija“.

24.

Člen 21 istega zakona določa, da „[d]elodajalec pri uresničevanju svoje pravice do enostranske prekinitve pogodbe o zaposlitvi v skladu s členom 328(1), točke od 2 do 5, 10 in 11, ter členom 329 delovnopravnega zakonika ali delovnega razmerja v skladu s členom 106(1), točke 2, 3 in 5, zakona o uradnikih ne glede na značilnosti iz člena 4(1) uporablja enotna merila.“

25.

P. Milkova ima duševno motnjo, ki je povzročila 50‑odstotno stopnjo invalidnosti.

26.

Od 10. oktobra 2012 je bila zaposlena na delovnem mestu uradnika v bolgarski upravi, in sicer Agentsia za privatizatsia i sledprivatizatsionen kontrol (agencija za privatizacijo in nadzor po privatizaciji, v nadaljevanju: agencija).

27.

Ker se je število delovnih mesti v agenciji s 105 zmanjšalo na 65, je bilo P. Milkovi poslano obvestilo, da bo njeno delovno razmerje prenehalo po poteku enomesečnega roka zaradi ukinitve njenega delovnega mesta. Na podlagi sklepa izvršnega direktorja agencije, sprejetega na podlagi člena 106(1), točka 2, zakona o uradnikih, je delovno razmerje prenehalo z učinkom od 1. marca 2014.

28.

P. Milkova je zoper ta sklep pri Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče v Sofiji, Bolgarija) vložila tožbo, v kateri je trdila, da se člen 333(1), točka 3 bolgarskega delovnopravnega zakonika uporablja za njen položaj, tako da bi bilo treba pred odpovedjo njenega delovnega razmerja zaprositi za predhodno soglasje inšpektorata za delo. Izvršni direktor agencije je v obrambi trdil, da tako soglasje ni potrebno in da je sporni sklep torej zakonit.

29.

To prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da je P. Milkova sicer invalid, vendar ne more biti upravičena do posebnega varstva iz člena 333(1), točka 3, delovnopravnega zakonika, ker se ta določba ne uporablja za prenehanje delovnega razmerja uradnika.

30.

P. Milkova je pri predložitvenem sodišču vložila kasacijsko pritožbo zoper to sodbo. Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče) je menilo, da je za rešitev spora o glavni stvari potrebna razlaga določb prava Unije, zato je prekinilo odločanje in Sodišču s sklepom z dne 16. julija 2015, ki je na Sodišče prispel 24. julija 2015, v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31.

Pisna stališča sta pri Sodišču predložili bolgarska vlada in Evropska komisija. Udeleženci iz člena 23 Statuta Sodišča so bili z dopisom z dne 27. maja 2016 pozvani, naj pisno odgovorijo na vprašanja tega sodišča. P. Milkova, bolgarska vlada in Komisija so predložile dodatna stališča v odgovor na ta vprašanja. Obravnave ni bilo.

32.

Predložitveno sodišče v obrazložitvi svojega sklepa poudarja, da bolgarski pravni sistem načeloma zagotavlja, da so invalidi varovani in da je diskriminacija na podlagi invalidnosti nedopustna, ( 14 ) vendar pa v praksi konkretni mehanizmi varstva delujejo le za določen krog invalidov, ne pa za vse na enak način.

33.

Iz člena 12, od (1) do (3), zakona o javni upravi izhaja, da se lahko upravne naloge, kakršne opravlja subjekt javnega prava, v katerem je P. Milkova delala pred prenehanjem svojega delovnega razmerja, zaupajo bodisi osebam, ki imajo status uradnika, bodisi pogodbenim uslužbencem, ki so delavci, za katere se uporablja delovnopravni zakonik.

34.

Prav tako ni sporno, da je duševna motnja, ki jo ima P. Milkova, na seznamu bolezni, naštetih v členu 1 Uredbe št. 5/1987 o boleznih, v primeru katerih uslužbenci, ki jih imajo, uživajo posebno varstvo v skladu s členom 333(1) delovnopravnega zakonika. Do tega varstva bi bila torej upravičena, če bi za agencijo delala kot delavka, in ne kot uradnica.

35.

V skladu s tem členom 333 v povezavi s členom 328(1), točka 2, istega zakonika mora delodajalec, da lahko odpusti delavca, ki ima določeno obliko invalidnosti, zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta, zaprositi za predhodno soglasje inšpektorat za delo, ki je pristojen, da oceni posledice načrtovane odpovedi delovnega razmerja za zdravstveno stanje zadevne osebe in jo prepove, če je to potrebno. ( 15 )

36.

Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče) pojasnjuje, da zakon o uradnikih ne vsebuje podobnega mehanizma v korist uradnikov, ki so invalidi, in da nacionalna sodna praksa P. Milkovi prav tako ne omogoča, da bi bila upravičena do takega predhodnega varstva. V skladu s to ustaljeno sodno prakso – ker navedeni zakon ne napotuje izrecno na člen 333(1) delovnopravnega zakonika – se varstveni ukrepi, predvideni v tem členu, ne morejo uporabiti za uradnika niti po analogiji.

37.

Predložitveno sodišče navaja, da je bilo dodatno varstvo, ki je s tem zakonikom od leta 1987 podeljeno vsem osebam z določenimi oblikami invalidnosti, uradnikom odvzeto s sprejetjem zakona o uradnikih leta 1999, ne da bi avtor zadevnega predloga zakona navedel izrecne razloge. To varstvo se je vseeno ohranilo za vse delavce, vključno s tistimi, ki dejavnost opravljajo v okviru nalog javne oblasti, in to stanje prava je trajalo še po pristopu Republike Bolgarije k Uniji 1. januarja 2007.

38.

Tako je merilo spornega različnega obravnavanja, ki se izvaja med osebami z enako invalidnostjo, povezano s statusom uradnika ali celo statusom delavca, ker so vsi imetniki pogodbe o zaposlitvi lahko upravičeni do zadevnega varstvenega ukrepa neodvisno od dejstva, ali so zaposleni v subjektu zasebnega prava ali subjektu javnega prava. Poudarjam, da pisanja Komisije vzbujajo zmedo v zvezi s tem, ker ta v njih navaja, da se razlikovanje izvaja glede na to, ali so navedene osebe zaposlene v zasebnem ali javnem sektorju. ( 16 )

39.

Predložitveno sodišče dodaja, da zakon o varstvu pred diskriminacijo, sprejet zaradi prenosa direktiv Skupnosti na tem področju, ( 17 ) vsebuje trditev, ki podpira različno obravnavanje glede na to, ali je delodajalec subjekt zasebnega prava ali subjekt javnega prava, v primeru odpovedi delovnega razmerja, ki temelji na ukinitvi delovnega mesta, na katerem dela invalid. V zvezi s tem trdi, da člen 21 navedenega zakona razlikuje med tema primeroma kljub skupni zahtevi, da delodajalec uporablja enaka merila, ko izvršuje svojo pravico do enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja take osebe.

40.

To sodišče trdi, da ne ve, koliko določbe Konvencije OZN o invalidnosti, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in Direktive 2000/78, s katerimi so bili po njegovem mnenju določeni skupni pogoji glede enakega obravnavanja vseh invalidov, dovoljujejo ohranitev tega stanja bolgarskega prava, iz katerega izhaja različno obravnavanje dveh kategorij ranljivih delavcev, ki pa so v podobnem položaju zaradi odpovedi delovnega razmerja.

41.

Čeprav predložitveno sodišče sprašuje Sodišče najprej o možnem vplivu člena 5(2) Konvencije OZN o invalidnosti v obravnavani zadevi, se mi zdi, enako kot Komisiji, ustrezneje, da to vprašanje obravnavam šele po preučitvi dvojne problematike uporabe in razlage določb Direktive 2000/78, ki je skupna tema drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje.

42.

Prvo postavljeno vprašanje je treba namreč razumeti tako, da se v bistvu nanaša na morebitno razlago Direktive 2000/78 z vidika navedene konvencije, kar pa je upoštevno le, če se ta direktiva dejansko uporablja, kar po mojem mnenju ne velja iz razlogov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju.

43.

Nazadnje, ugotavljam, da je četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki ga uvaja pogojna oblika, podredno glede na prejšnja vprašanja in da nanj ne bo treba odgovoriti glede na odgovore, ki jih bo treba po mojem mnenju dati na prejšnja vprašanja.

44.

Drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje se obe nanašata na vprašanje, ali določbe Direktive 2000/78, in zlasti njena člena 4 in 7, državi članici omogočajo, da sprejme zakonodajo, kakršna je bolgarska zakonodaja v postopku v glavni stvari, ki delavcem, ki imajo določene bolezni, zagotavlja posebno predhodno varstvo v primeru odpovedi delovnega razmerja, ne da bi se nanašala na uradnike, ki imajo lahko enako obliko invalidnosti.

45.

Zato je treba ti vprašanji obravnavati skupaj, tako da se najprej preuči, ali se Direktiva 2000/78 uporablja v okoliščinah, kakršne se obravnavajo v sporu o glavni stvari.

46.

Drži sicer, kot navajata bolgarska vlada in Komisija, da se na podlagi člena 3(1)(c) „v mejah pristojnosti, ki so prenesene na [Unijo]“, ta direktiva uporablja „za vse osebe v javnem in zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, v zvezi z […] delovnimi pogoji, [med katere spada] odpoved […] delovnega razmerja“. Posledično lahko ureditev, ki jo je subjekt javnega prava, pri katerem je bila zaposlena, uporabil za P. Milkovo ob odpovedi njenega kadrovskega delovnega razmerja, v tem obsegu spada na stvarno področje uporabe navedene direktive. Poleg tega ni sporno, da je duševna motnja, ki jo ima zadevna oseba, res zajeta s pojmom „invalidnost“ v smislu Direktive 2000/78, kot ga je opredelilo Sodišče. ( 18 )

47.

Vendar enako kot Komisija menim, da se Direktiva 2000/78 ne uporablja za spor, ki ima posebnosti položaja P. Milkove, ker merilo, na katerem temelji različno obravnavanje, zaradi katerega se pritožuje zadevna oseba, ni zajeto z določbami navedene direktive.

48.

Iz predložitvenega sklepa je namreč razvidno, da je za spor o glavni stvari značilno, da je bila zadevna oseba prikrajšana za uporabo bolgarske zakonodaje, ki posebej varuje delavce, ki imajo bolezni, kot je duševna motnja, v primeru odpovedi njihovega delovnega razmerja, ne zaradi invalidnosti, ki jo ima, temveč ker je imela status uradnika, in ne status delavca, ki se zahteva v tej zakonodaji. ( 19 )

49.

Predložitveno sodišče priznava, da v obravnavani zadevi sporno različno obravnavanje ne temelji na „[osebni] značilnosti“, ki jo pomeni invalidnost, ( 20 ) temveč temelji na okoliščini, da skupini invalidov, ki ju tu primerjamo – delavci, ki so invalidi, na eni strani in uradniki, ki so invalidi, na drugi – opravljajo poklicno dejavnost v različnih pravnih okvirih – eni na podlagi pogodbe o zaposlitvi, drugi na podlagi statusa uradnika.

50.

Vendar se temu sodišču zdi mogoče, da sta nacionalna zakonodaja in sodna praksa, kakršni se uporabljata za spor o glavni stvari, nezdružljivi z zahtevami prava Unije po zagotavljanju enakosti pri zaposlovanju in delu za vse invalide. Prav to je razlog, zakaj prosi za razlago določb Direktive 2000/78.

51.

Naj v zvezi s tem spomnim, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz naslova, preambule, vsebine in cilja Direktive 2000/78 razvidno, da naj bi se z njo vzpostavil splošen okvir, ki zagotavlja enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu vseh oseb, tako da jim omogoči učinkovito varstvo pred diskriminacijo, ki temelji na enem od razlogov iz člena 1 te direktive, ( 21 ) med katerimi je tudi invalidnost. Tako člen 2 navedene direktive izrecno določa, da mora zatrjevana diskriminacija obstajati „zaradi katerega od razlogov iz člena 1“, da lahko spada na področje uporabe tega instrumenta.

52.

Med temi razlogi za diskriminacijo, na katere se Direktiva 2000/78 posebej nanaša, pa ni navedena posebna narava delovnega razmerja, to je merilo, na podlagi katerega je bila pritožnica v postopku v glavni stvari deležna različnega obravnavanja, zaradi katerega je bila izvzeta iz varstva, ki je v členu 333(1) bolgarskega delovnopravnega zakonika predvideno za delavce, ki so invalidi, in katerega uporabo z razširitvijo na uradnike nacionalna sodna praksa zavrača.

53.

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da glede na besedilo člena 13 ES (postal člen 19 PDEU), iz katerega izhaja Direktiva 2000/78, ( 22 ) področja uporabe te direktive ni mogoče po analogiji, vključno s sklicevanjem na splošno načelo prepovedi diskriminacije ( 23 ), razširiti onkraj diskriminacije na podlagi razlogov, ki so taksativno našteti v členu 1 te direktive. ( 24 )

54.

Novega merila razlikovanja, kot je v obravnavani zadevi vrsta delovnega razmerja, ki zavezuje invalida, tako ni mogoče dodati taksativnim razlogom, na podlagi katerih ta direktiva prepoveduje vsakršno diskriminacijo. Iz tega izhaja, da morebitno različno obravnavanje kadrovskega osebja subjekta javnega prava in pogodbenih uslužbencev v javnem ali zasebnem sektorju, kot je obravnavanje, kakršnega je bila P. Milkova deležna glede na predložitveni sklep, ni zajeto z načelom prepovedi diskriminacije, kot se uresničuje z Direktivo 2000/78. V tem smislu opozarjam, da je Sodišče s področja uporabe te direktive že izključilo različno obravnavanje na podlagi družbeno-poklicne kategorije, v katero spadajo zadevne osebe. ( 25 )

55.

Naj pojasnim, da po mojem mnenju zgolj dejstvo, da je zadevna oseba invalid, samo po sebi ni dovolj, da se v tej zadevi uporabi Direktiva 2000/78. V zvezi s tem naj spomnim, da je Sodišče odločilo, da se „[n]ačelo enakega obravnavanja, določeno z navedeno direktivo za […] področje [zaposlovanja in dela], […] ne uporablja za skupino določenih oseb[, kot so osebe z invalidnostjo], ampak na podlagi razlogov iz […] člena 1 [tega instrumenta]“. ( 26 )

56.

Tudi če bi bilo priznano, da se obsega Direktive 2000/78 v zvezi z navedenimi razlogi ne sme razlagati ozko, to po mojem mnenju ne spremeni dejstva, da te določbe urejajo le kršitve načela prepovedi diskriminacije, kot se uresničuje s to direktivo, ki resnično, čeprav le po asociaciji, ( 27 ) temeljijo na enem od možnih dejavnikov diskriminacije, katerih izčrpen seznam je določen v tem aktu. To pa ne velja v sporu o glavni stvari, ker, kot je predložitveno sodišče samo ugotovilo, P. Milkova ni bila obravnavana drugače zaradi svoje invalidnosti, ki je edini od teh naštetih razlogov, ki je v obravnavani zadevi možen, temveč zaradi svojega statusa uradnice.

57.

Dodajam, da zakonodajno delo, ki se je začelo leta 2008 za spremembo stvarnega področja uporabe Direktive 2000/78, ne more ovreči te analize. ( 28 ) Načrtovano je bilo namreč, da se izvajanje načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost razširi „zunaj trga dela“, ( 29 ) ne pa da se razširi seznam razlogov za diskriminacijo, ki jih ta direktiva taksativno določa, pri čemer je bil postopek enak za obe drugi direktivi o prepovedi diskriminacije, v okvir katerih prav tako spada ta osnutek revizije. ( 30 )

58.

Skratka, ker različno obravnavanje delavcev, ki so invalidi, in uradnikov, ki so invalidi, ki je predmet spora o glavni stvari, temelji na naravi delovnih razmerij, ki povezujejo ti kategoriji ranljivih delavcev z njihovim delodajalcem, in ker to merilo razlikovanja ni navedeno na izčrpnem seznamu razlogov za diskriminacijo iz člena 1 Direktive 2000/78, se ta instrument po mojem mnenju ne uporablja v položaju, zaradi katerega je nastal spor, o katerem odloča predložitveno sodišče.

59.

V teh okoliščinah po mojem mnenju ni treba razlagati določb Direktive 2000/78, ki so omenjene v drugem in tretjem vprašanju za predhodno odločanje. Preudarki, ki sledijo, bodo predstavljeni le za primer, če bi Sodišče odločilo, da opravi zahtevano razlago.

60.

Predložitveno sodišče Listino na kratko omenja v obrazložitvi svojega sklepa, ne da bi kakor koli pojasnilo, v kolikšnem obsegu bi ta instrument prava Unije lahko bil pomemben glede na podatke o sporu o glavni stvari. Ne navaja nobene trditve v zvezi z učinkom, ki bi ga v obravnavani zadevi lahko imela ena ali druga določba tega akta, ki sicer ni predmet postavljenih vprašanj. Pisna stališča, vložena pri Sodišču, tega prav tako ne omenjajo. ( 31 )

61.

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa se temeljne pravice, zagotovljene z Listino, uporabljajo samo v položajih, ki jih ureja pravo Unije, in Sodišče mora imeti vse podatke, ki mu omogočajo, da ugotovi, da sporni položaj spada na področje uporabe prava Unije, da lahko odloči o razlagi določb Listine. ( 32 ) Ker predložitveno sodišče ni ugotovilo, da je cilj nacionalnih pravil, ki bi lahko urejala temelj spora o glavni stvari, ( 33 ) neposredno in posebej izvajati dane določbe prava Unije v skladu s členom 51 Listine, ( 34 ) bi moralo Sodišče po mojem mnenju ugotoviti, da ni treba preučiti skladnosti navedenih pravil s temeljnimi pravicami, določenimi v zadnjenavedenem aktu. ( 35 )

62.

Poleg tega je morebitna razlaga določb prava Unije – v obravnavanem primeru členov Direktive 2000/78, omenjenih v drugem in tretjem vprašanju za predhodno odločanje – z vidika določb Listine – in posebej njenih členov 20, 21, 26 ali 30 ( 36 ) – mogoča le v mejah pristojnosti, podeljenih Sodišču, ki so v tem primeru odvisne od stvarnega področja uporabe te direktive. Eventualno omenjene določbe Listine kot take namreč ne morejo utemeljiti pristojnosti Sodišča za odločanje o pravnem položaju, ki ne spada na področje uporabe prava Unije. ( 37 )

63.

Ugotavljam, da predložitveni sklep implicitno omenja načelo, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo invalidov. V zvezi s tem naj spomnim, da kadar je Sodišče odločalo o vprašanju za predhodno odločanje v zvezi z razlago splošnega načela prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, kot je potrjeno v členu 21 Listine in uresničeno z Direktivo 2000/78, ( 38 ) je bilo to vprašanje preučeno le z vidika te direktive, ( 39 ) zlasti v okviru sporov med posameznikom in nacionalno upravo, kakršen je tudi spor v tej zadevi. Enak pristop bi bilo logično treba sprejeti tudi v zvezi z načelom prepovedi diskriminacije na podlagi invalidnosti, ki je prav tako potrjeno v členu 21 Listine in uresničeno z Direktivo 2000/78.

64.

Ker se ta direktiva po mojem mnenju ne uporablja v okoliščinah, kakršne se obravnavajo v sporu o glavni stvari, ko zadevno razlikovanje temelji na merilu, ki ni eno od izčrpno naštetih v njenem členu 1, kot sem navedel zgoraj, ( 40 ) menim, da v okviru te zadeve določb navedene direktive ni mogoče razlagati z vidika določb Listine.

65.

Glede na vse navedeno primarno menim, da v tej zadevi ni treba razlagati členov 4 in 7 Direktive 2000/78, in sicer niti z vidika določb Listine. Vseeno bom podredno predstavil nekaj ugotovitev za primer, če Sodišče ne bi sledilo temu priporočilu.

66.

Uvodoma ugotavljam, da je bolgarska vlada v svojem stališču veliko preudarkov namenila členu 2(5) Direktive 2000/78 ( 41 ), da bi utemeljila, da so predpisi, kakršni se obravnavajo v postopku v glavni stvari, z vidika te določbe dopustni. ( 42 ) Ker pa predložitveno sodišče ni predlagalo, naj se ta določba razlaga na poseben način, ( 43 ) niti v vprašanjih za predhodno odločanje, predloženih Sodišču, niti v obrazložitvi svojega predložitvenega sklepa ter ni niti implicitno navedlo nobenega elementa v zvezi s tem, ( 44 ) menim, da se mi ni treba niti zgolj podredno izreči o tem. Navedel bom le, da je bil – kot priznava bolgarska vlada – navedeni člen 2(5) v sodni praksi Sodišča razložen ozko, ker ta določba uvaja odstopanje od načela prepovedi diskriminacije. ( 45 )

67.

Kar zadeva člen 4 Direktive 2000/78, ki je izrecno omenjen v drugem vprašanju za predhodno odločanje, ugotavljam, da predložitveno sodišče ni navedlo nobenega pojasnila o koristnosti tega, da Sodišče razloži to določbo, za rešitev spora, o katerem odloča. ( 46 ) Le bolgarska vlada je predložila stališče v zvezi z odstavkom 1 tega člena, v katerem opozarja, da je Sodišče odločilo, da je treba to določbo razlagati ozko, ker omogoča odstopanje od načela prepovedi diskriminacije, ( 47 ) in trdi, da navedeni odstavek dopušča nacionalno zakonodajo, obravnavano v tej zadevi. ( 48 )

68.

Glede na podatke o sporu o glavni stvari pa ne razumem dobro, kako bi bila morebitna uporaba člena 4 Direktive 2000/78 mogoča v tej zadevi in torej kako naj bi bila njegova razlaga koristna za vsebinsko presojo. Ta člen namreč omogoča, da različno obravnavanje ne pomeni diskriminacije, „če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna“. ( 49 ) Bolgarska zakonodaja, ki je predmet te zadeve, pa uvaja različno obravnavanje, ker posebej varuje delavce, ne pa uradnikov, vendar je njena posebnost, da se uporablja tudi za delavce v javnem sektorju, ki torej lahko opravljajo enake poklicne dejavnosti kot uradniki. Tako zadevni dejavnik razlikovanja ni povezan z „značilnostjo“, ki bi bila „v zvezi s katerim od motivov iz člena 1 [Direktive 2000/78]“ in bi predstavljala „bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic“ v skladu s pogoji uporabe navedenega člena 4, ki so bili opredeljeni v sodni praksi Sodišča. ( 50 )

69.

Vsekakor se mi zdi, da vsebina tega člena 4, kot je bila razložena v prejšnjih sodbah Sodišča, nikakor ne omogoča sklepanja, da bi bila taka nacionalna zakonodaja nezdružljiva z zahtevami prava Unije.

70.

V zvezi s členom 7 Direktive 2000/78, ki je predmet tretjega vprašanja za predhodno odločanje, predložitveno sodišče navaja, da „ni […] jasno, v kolikšni meri določbe, ki jih je sprejela Republika Bolgarija in ki pomenijo posebne ukrepe za varstvo invalidov, vendar pa veljajo le za osebe, ki so delavci, če bi veljale tudi za javne službe, pomenijo dopusten pozitivni ukrep v smislu [navedenega] člena 7“.

71.

V zvezi s tem ugotavljam, da odstavek 1 navedenega člena 7 določa, da „načelo enakega obravnavanja ne preprečuje državam članicam, da bi ohranile ali sprejele posebne ukrepe, katerih cilj je preprečevati ali kompenzirati za prikrajšanost, povezano s katerim od motivov iz člena 1“, in sicer zato, „[d]a bi bila v praksi zagotovljena popolna enakost“ ( 51 ). Odstavek 2 tega člena 7 potrjuje to možnost sprejetja pozitivnih ukrepov posebej za invalide, ( 52 ) kadar je cilj takih ukrepov varovanje njihovega zdravja ali zagotavljanje varstva pri delu ali spodbujanje njihovega vključevanja v delovno okolje. ( 53 )

72.

Te določbe, ki ohranjajo suverenost držav članic, ( 54 ) tem priznavajo možnost, in ne obveznosti, ukrepanja, da pozitivno popravijo dejansko obstoječe neenakosti. Kot je bilo ugotovljeno v okviru pripravljalnih dokumentov za Direktivo 2000/78, ( 55 ) je namreč „[e]nako obravnavanje samo po sebi lahko nezadostno, če ne pripelje do resnične enakosti“, ( 56 ) in „lahko zahteva tudi priznanje posebnih pravic posebnim skupinam oseb“ ( 57 ).

73.

Enako kot bolgarska vlada in Komisija menim, da ob domnevi, da bi Sodišče za zakonodajo, kakršna se obravnava v postopku v glavni stvari, štelo, da spada na področje uporabe člena 7 Direktive 2000/78, in zlasti njegovega odstavka 2, kot trdi ta vlada, ( 58 ) nič v teh določbah ne kaže, da država članica pravice do ukrepov, ki jih je sprejela zaradi varovanja zdravja, ne bi mogla omejiti na določeno skupino oseb, v obravnavanem primeru oseb, ki naj bi bile delavci. ( 59 )

74.

Zato podredno menim, da če bi se Sodišče odločilo, da opravi razlago členov 4 in 7 Direktive 2000/78, bi ju bilo treba razlagati tako, da ti določbi ne nasprotujeta taki zakonodaji.

75.

Najprej, zdi se, da prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na to, ali „člen 5(2) Konvencije [OZN o invalidnosti] dopušča državam članicam, da […] zakonsko določijo [posebno varstvo, kakršno se obravnava v postopku v glavni stvari]“, pomeni zahtevo, da Sodišče opravi razlago določbe, ki ne spada ne v primarno pravo ne v sekundarno zakonodajo Unije. Taka razlaga pa ne spada na področje pristojnosti Sodišča na podlagi člena 267(1) PDEU.

76.

Vendar je iz obrazložitve predložitvenega sklepa razvidno, da je to vprašanje utemeljeno z nujnostjo, da se razlaga Direktive 2000/78 opravi v skladu s Konvencijo OZN o invalidnosti ob upoštevanju sodne prakse Sodišča. ( 60 ) Po mnenju predložitvenega sodišča navedena konvencija, zlasti njen člen 5(2), ( 61 ) zahteva „pravično in učinkovito zakonsko varstvo pred vsako obliko diskriminacije invalidov, ne glede na vrsto invalidnosti, in sicer ne le na podlagi določenih značilnosti, ki jih je treba varovati in ki so določene v sekundarnem pravu [U]nije“. ( 62 )

77.

Prvo vprašanje je torej treba razumeti tako, da se želi z njim v bistvu izvedeti, ali bi razlaga Direktive 2000/78 z vidika te konvencije omogočila sklepanje, da pravo Unije nasprotuje zakonodaji, kakršna se obravnava v postopku v glavni stvari, ker uvaja različno obravnavanje delavca in uradnika z enako obliko invalidnosti, čeprav merilo razlikovanja, upoštevano v tej zakonodaji, ni invalidnost, temveč drugačna narava delovnega razmerja, ki ti kategoriji invalidov povezuje z njihovim delodajalcem, in sicer tudi če zadnjenavedeno merilo ni navedeno na seznamu prepovedanih razlogov za diskriminacijo, ki so taksativno našteti v členu 1 navedene direktive.

78.

Takoj moram pojasniti, da ta potreba po preoblikovanju ( 63 ) velja tudi za del četrtega vprašanja za predhodno odločanje, to je tisti del, v katerem je omenjeno „upoštevanje mednarodnopravnih predpisov“, izraz, s katerim predložitveno sodišče, kot se mi zdi, napotuje – tudi če predloga v zvezi s tem ni pojasnilo – posebej na Konvencijo OZN o invalidnosti in učinek, ki bi ga imela obveznost uskladitve s tem aktom na ukrepe, ki jih je treba izvesti za odpravo morebitnega obstoja diskriminacije v okoliščinah, kakršne se obravnavajo v sporu o glavni stvari. ( 64 )

79.

V pisnem odgovoru na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče, je bolgarska vlada trdila, da iz člena 5(2) in (4) v povezavi s členoma 27(1)(g) in (h) ( 65 ) ter 4(1)(d) in (e) ( 66 ) Konvencije OZN o invalidnosti izhaja, da ta razlikuje med obveznostmi, ki so državam naložene v zvezi s pravicami invalidov v javnem sektorju, in njihovimi obveznostmi v zvezi s pravicami iste kategorije oseb v zasebnem sektorju, ter da bi bilo zato dovoljeno uporabiti to merilo razlikovanja v nacionalnih pravnih pravilih. ( 67 ) Po mnenju te vlade bolgarska zakonodaja zaradi posebnosti delovnega razmerja uradnikov ( 68 ) ne ustvarja pravne praznine, ki bi zahtevala, da se ta varstveni ukrep po analogiji uporabi za uradnike v primeru iz člena 106(1), točka 2, zakona o uradnikih.

80.

Komisija v svojem pisnem stališču trdi, da ker določbe zadevne nacionalne zakonodaje ne spadajo na področje uporabe Direktive 2000/78 in ker ni drugih pravil, ki bi jih sprejela Unija in bi se lahko uporabila, mora zadevna država članica, to je Republika Bolgarija, zagotoviti upoštevanje zahtev iz Konvencije OZN o invalidnosti, ki veljajo zanjo kot podpisnico te konvencije.

81.

V zvezi s tem opozarjam, tako kot bolgarska vlada in Komisija, da je Sodišče že večkrat odločilo, da ker je Evropska unija odobrila Konvencijo OZN o invalidnosti, so določbe te konvencije sestavni del pravnega reda Unije, ( 69 ) in sicer od začetka veljavnosti te konvencije. ( 70 )

82.

V nasprotju s tem, kar P. Milkova navaja v pisnem odgovoru na vprašanja Sodišča, ( 71 ) iz ustaljene sodne praske izhaja, da se obveznosti, naložene z navedeno konvencijo, nanašajo na pogodbenice, in ker so določbe te konvencije glede njihovega izvajanja ali učinkov odvisne od sprejetja poznejših aktov, za kar so pristojne pogodbenice, ( 72 ) z vidika njihove vsebine niso brezpogojne in dovolj natančne določbe, iz česar izhaja, da nimajo neposrednega učinka v pravu Unije. ( 73 )

83.

Vendar je Sodišče ugotovilo, da je v Dodatku k Prilogi II k Sklepu 2010/48 Direktiva 2000/78 izrecno omenjena med „akti [Unije], ki se nanašajo na zadeve, ki jih ureja Konvencija [OZN o invalidnosti]“, ki se nanašajo, natančneje, na „[p]odročje samostojnega življenja in socialne vključenosti, dela in zaposlitve“. Kot je v svojem pisnem stališču navedla bolgarska vlada, je Sodišče iz tega sklepalo, da se je na navedeno konvencijo mogoče sklicevati za namene razlage Direktive 2000/78, ki jo je treba kolikor mogoče razlagati v skladu s to konvencijo zaradi primarnosti mednarodnih sporazumov, ki jih sklene Unija, v razmerju do besedil sekundarne zakonodaje. ( 74 )

84.

Tako je Sodišče, potem ko je Unija ratificirala Konvencijo OZN o invalidnosti, prilagodilo svojo opredelitev pojma „invalidnost“ v smislu Direktive 2000/78, tako da je povzelo terminologijo, uporabljeno v členu 1, drugi odstavek, navedene konvencije, ( 75 ) in opredelilo koncept „razumne prilagoditve“ v smislu člena 5 te direktive, ( 76 ) tako da je upoštevalo besedilo člena 2, četrti odstavek, navedene konvencije. ( 77 )

85.

Vseeno menim, da v tej zadevi ni treba razložiti Direktive 2000/78 z vidika Konvencije OZN o invalidnosti, ker spor o glavni stvari po mojem mnenju ne spada na področje uporabe te direktive iz razlogov, predstavljenih zgoraj. ( 78 ) Ugotovitve v nadaljevanju bodo zato predstavljene le podredno zaradi celovitosti.

86.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu poziva Sodišče, naj ugotovi, ali bi bilo stvarno področje uporabe Direktive 2000/78 mogoče zasnovati široko ob upoštevanju vsebine člena 5(2) Konvencije OZN o invalidnosti. ( 79 )

87.

V svojem pisnem odgovoru na vprašanja Sodišča je Komisija navedla, da odstavek 2 navedenega člena 5, kar zadeva invalidnost, odraža načeli enakosti in prepovedi diskriminacije, ki sta izraženi v odstavku 1 tega člena. Trdila je, da ta določba ne podeljuje širšega varstva, kot ga ponujata že člena 2 in 5 Direktive 2000/78. ( 80 ) Poleg tega je trdila, da se načelo „enakega in učinkovitega pravnega varstva [invalidov] pred diskriminacijo“ iz navedenega odstavka 2 uporablja le, če diskriminacija temelji na invalidnosti, kar pa po mnenju Komisije ne velja za obravnavani primer.

88.

Sam ugotavljam, da tako iz člena 2 ( 81 ) kot iz člena 4 ( 82 ) Konvencije OZN o invalidnosti izhaja, da ta posebej prepoveduje vse vrste diskriminacije zaradi invalidnosti. ( 83 ) Enako velja zlasti ( 84 ) za člen 27 te konvencije, katerega odstavek 1(a) prepoveduje „diskriminacijo zaradi invalidnosti v zvezi z vsemi zadevami, ki se nanašajo na […] zaposlit[ev]“, in zlasti v zvezi z „ohranjanjem zaposlitve“, kar vključuje morebitno varstvo v primeru odpovedi delovnega razmerja. Različno obravnavanje, ki se izvaja z zadevnimi določbami bolgarskega prava v sporu o glavni stvari, pa temelji na naravi delovnega razmerja, in ne na invalidnosti P. Milkove.

89.

Poleg tega menim, da je namen Konvencije OZN o invalidnosti zagotoviti enako obravnavanje ne vseh kategorij invalidov, temveč oseb, ki imajo invalidnost, in tistih, ki nimajo take okvare. Iz številnih določb navedene konvencije namreč izhaja, da je njen namen spodbujati enakost invalidov „[z drugimi]“. ( 85 ) Ta zunanja primerjava ( 86 ) je očitna v njenem členu 1, drugi odstavek, ki opredeljuje namen navedene konvencije in zlasti to, kar je treba razumeti pod pojmom „invalidi“, pri čemer se izrecno sklicuje na „enako[st z drugimi osebami]“. ( 87 ) Različica tega je navedena v njenem členu 7, ki vsebuje izraz „enako kot drugi otroci“. ( 88 ) Dalje, njen člen 2 podaja opredelitev „diskriminacije zaradi invalidnosti“, pri čemer se sklicuje na to, da naj bi navedene pravice in svoboščine invalidi uresničevali „enakopravno“. ( 89 ) Zadnjenavedeni izraz je povzet v številnih členih navedene konvencije, ki se nanašajo na pravice invalidov, ki jih ta konvencija spodbuja in varuje ter zagotavlja njihovo polno in enakopravno uživanje, ( 90 ) in v obravnavani zadevi posebej v členu 27, ki se nanaša na delo in zaposlovanje. ( 91 )

90.

Podobno formulacijo je Sodišče upoštevalo v sodbah o pojmih iz Direktive 2000/78, ki so bili predmet razlage, skladne z določbami Konvencije OZN o invalidnosti, kot sta pojma „invalidnost“ in „razumne prilagoditve“. V zvezi s tem se je Sodišče večkrat sklicevalo na „ovir[e, ki invalidni] osebi preprečujejo, da bi polno in učinkovito sodelovala v poklicnem življenju enako kot drugi delavci“, ( 92 ) in ne na enakost različnih kategorij invalidov. Zdi se mi, da je Unija navedeno konvencijo ratificirala s prav tega vidika. ( 93 )

91.

Zato menim, da določbe Konvencije OZN o invalidnosti ne zajemajo položaja, kakršen je ta v sporu o glavni stvari, in da vsekakor razlaga Direktive 2000/78, ki bi bila skladna s temi določbami, ne more postaviti pod vprašaj izčrpnosti razlogov za diskriminacijo, ki so našteti v členu 1 navedene direktive, ( 94 ) tako da bi jim bil dodan razlog v zvezi z drugačno naravo delovnih razmerij, ki zavezujejo ti kategoriji invalidov.

92.

Zato, če bi Sodišče menilo, da je v tej zadevi treba razložiti Direktivo 2000/78 v skladu s Konvencijo OZN o invalidnosti, bi zgornji preudarki po mojem mnenju pomenili, da je pojem „diskriminacija zaradi invalidnosti“ v smislu te direktive opredeljen, kot da se nanaša na primer, ko so osebe z invalidnostjo predmet manj ugodnega obravnavanja ali v posebnem slabšem položaju v primerjavi z „drugimi“, to je z osebami, ki nimajo te značilnosti, vendar so sicer v položaju, ki je enakovreden položaju prvonavedenih. Dalje, za namene uporabe te direktive bi moralo biti „načelo enakega obravnavanja“ še vedno zasnovano tako, da v zvezi z osebami z invalidnostjo zagotavlja enakost te skupine oseb v primerjavi z osebami, ki jih ni prizadela taka dolgotrajna okvara.

93.

Nazadnje, posebej v zvezi z obravnavanim primerom ugotavljam, da iz nobene določbe navedene konvencije ne izhaja, da je pogodbenicam naložena obveznost, da invalida čim dlje ohranijo na njegovem delovnem mestu, če je bilo to ukinjeno, tako da bi bila lahko P. Milkova upravičena do ugodnejšega obravnavanja, za katero je prosila.

94.

Tudi ob domnevi, da se člen 5(2) Konvencije OZN o invalidnosti nanaša na položaje, ki niso zajeti z Direktivo 2000/78, kot, kot se zdi, predvideva predložitveno sodišče, bi bilo to po mojem mnenju nepomembno, ker se določbe te konvencije ne uporabljajo neposredno v pravu Unije ( 95 ) in zato na navedeno direktivo vplivajo le v okviru razlage, skladne z določbami te konvencije, ki same opredeljujejo njeno področje uporabe.

95.

Skratka, menim, primarno, da v tem primeru ni treba razlagati Direktive 2000/78 z vidika Konvencije OZN o invalidnosti in, podredno, da če se Sodišče ne strinja z mojim mnenjem, bi bilo treba pri tej razlagi upoštevati, da je cilj navedene konvencije zagotavljati enako obravnavanje ne različnih kategorij invalidov, temveč vseh invalidov in oseb, ki nimajo invalidnosti.

96.

Četrto vprašanje za predhodno odločanje je predloženo podredno, ker se nanaša na primer, če bi Sodišče podalo „[nikalen] odgovor na prvo in tretje vprašanje“.

97.

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali obveznost upoštevanja navedenih mednarodnopravnih predpisov in predpisov prava Unije – ki je naložena organom Republike Bolgarije – zahteva, da se v položaju, kakršen je ta v sporu o glavni stvari, področje uporabe nacionalnih pravil, ki v primeru odpovedi delovnega razmerja varujejo delavce, ki so invalidi, ne glede na to, ali so zaposleni v zasebnem ali javnem sektorju, ( 96 ) razširi tako, da so do teh pravil o varstvu upravičeni tudi uradniki, ki imajo enako obliko invalidnosti, da bi bilo skladno z načelom enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. To stališče je zavzela P. Milkova. ( 97 )

98.

Iz predložitvenega sklepa izhaja, da je to vprašanje povezano z dejstvom, da nacionalna sodišča zadevno bolgarsko zakonodajo uporabljajo strogo ( 98 ) in da bi se ta strogi pristop lahko izkazal za neskladen z določbami prava Unije, kot so razložene predvsem z vidika Konvencije OZN o invalidnosti, ( 99 ) ki naj bi zahtevale pravično in učinkovito zakonsko varstvo pred diskriminacijo za vse invalide.

99.

Enako kot bolgarska vlada in Komisija menim, da ob upoštevanju izčrpnih odgovorov, ki jih priporočam za prejšnja vprašanja za predhodno odločanje, in pogojnosti četrtega vprašanja ni treba odgovoriti na to zadnje vprašanje in mu torej ni treba posvetiti posebnih preudarkov.

100.

Povsem podredno in za vsak primer bom v zvezi z nalogo, ki se lahko naloži nacionalnim sodiščem za zagotavljanje, da država članica v celoti upošteva svoje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, to je problematiko, ki je, kot se mi zdi, razlog za četrto vprašanje za predhodno odločanje, zgolj napotil na sodno prakso Sodišča o tem vprašanju in zlasti na sodbe, izdane z zvezi z diskriminacijo, vzpostavljeno z nacionalnimi pravnimi pravili na področju delovnega prava. ( 100 )

101.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija), odgovori:

Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da se ne uporablja za položaj, v katerem različno obravnavanje delavcev in uradnikov, ki imajo enako obliko invalidnosti, vzpostavljeno z zadevno nacionalno zakonodajo, ne temelji na merilu invalidnosti, temveč na merilu narave delovnega razmerja, ki ti kategoriji invalidov povezuje z njihovim delodajalcem.