1.

Vprašanje tujih prevladujočih obveznih določb je ena izmed tem, ki že leta navdihuje strokovnjake za mednarodno zasebno pravo po skoraj celem svetu. Težko je navesti število monografij in drugih znanstvenih del, ki so posvečena temu vprašanju. Hkrati pa je število sodnih zadev, vključno z arbitražnimi postopki, ki se neposredno nanašajo na to problematiko, razmeroma majhno.

2.

Države članice (takratne) Evropske gospodarske skupnosti so 19. junija 1980 podpisale Konvencijo o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih ( 2 ). Njen člen 7(1), ki se nanaša na tuje prevladujoče obvezne določbe, je bil ne le inovativen, ampak je vzbudil tudi zelo živahne polemike.

3.

Ta konvencija in Prvi protokol k njej, ki Sodišču podeljujeta pristojnost za razlago njunih določb, sta začela veljati 1. aprila 1991 oziroma 1. avgusta 2004.

4.

Sodišče ima v tej zadevi priložnost odpraviti nekatere dvome, ki jih vzbuja vprašanje tujih prevladujočih obveznih določb z vidika pravila, ki je nadomestilo člen 7(1) Rimske konvencije, to je člen 9(3) Uredbe Rim I. To vprašanje, ki je še vedno predmet živahne razprave med strokovnjaki za mednarodno zasebno pravo, se Sodišču postavlja šele 36 let po podpisu Rimske konvencije, s čimer utemeljuje rek „bolje pozno kot nikoli“.

5.

Člen 7 Rimske konvencije, naslovljen „Prisilne določbe [prevladujoče obvezne določbe]“, določa:

„1.   Kadar se po tej konvenciji uporablja pravo določene države, je možno uporabiti prisilne [prevladujoče obvezne] določbe prava druge države, s katero je dejansko stanje tesno povezano, če in kolikor se morajo po pravu te druge države take določbe uporabljati ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo. Pri odločitvi o uporabi teh prisilnih [prevladujočih obveznih] določb se upošteva njihovo naravo in namen ter posledice njihove uporabe oz. neuporabe.

2.   Nobena določba te konvencije ne omejuje uporabe prisilnih [prevladujočih obveznih] določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek, ne glede na pravo, ki se sicer uporablja za pogodbo.“

6.

V skladu s členom 22(1)(a) Rimske konvencije si lahko vsaka pogodbenica v trenutku podpisa, ratifikacije, sprejetja ali odobritve pridrži pravico, da ne bo uporabljala člena 7(1).

7.

Rimska konvencija je bila nadomeščena z Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) ( 3 ).

8.

Člen 9 Uredbe Rim I z naslovom „Prevladujoče obvezne določbe“ določa:

„1.   Prevladujoče obvezne določbe so določbe, katerih upoštevanje je po mnenju države bistvenega pomena za zaščito njenih javnih interesov, kot je na primer njena politična, socialna ali gospodarska ureditev, in sicer do take mere, da se te določbe uporabljajo za vse primere, ki sodijo na njihovo področje uporabe, ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo na podlagi te uredbe.

2.   Nobena določba te uredbe ne omejuje uporabe prevladujočih obveznih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek.

3.   Prevladujočim obveznim določbam prava države, v kateri morajo biti ali so bile izpolnjene obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, se lahko prizna učinek, kolikor te prevladujoče obvezne določbe izpolnitev pogodbe opredeljujejo kot nezakonito. Pri odločitvi o učinkovanju teh določb se upošteva njihova narava in namen ter posledice njihove uporabe oziroma neuporabe.“

9.

Člen 28 Uredbe Rim I z naslovom „Časovna uporaba“ določa:

„Ta uredba se uporablja za pogodbe, sklenjene od 17. decembra 2009 dalje.“

10.

Člen 34 uvodnega zakona k civilnemu zakoniku (Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuch (EGBGB)), ki je bil s 17. decembrom 2009 razveljavljen, je določal:

„Ta pododdelek ne vpliva na uporabo določb nemškega prava, ki dejansko stanje kogentno urejajo, ne glede na pravo, ki se uporablja za pogodbo.“

11.

Ta določba, razložena z vidika nemške sodne prakse in doktrine, ni izključevala uporabe prevladujočih obveznih določb druge države oziroma vsaj upoštevanja njihovih določb kot dejanske okoliščine v okviru uporabe norm prava, ki se uporablja, ki jih je treba podrobneje določiti („ausfüllungsbedürftige Rechtsnormen“).

12.

Člen 241(2) nemškega civilnega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch, v nadaljevanju: BGB) določa:

„Obligacijsko razmerje lahko glede na svojo vsebino vsako stranko zavezuje k spoštovanju pravic, pravnih dobrin in interesov druge stranke.“

13.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, G. Nikiforidis, je zaposlen kot učitelj v osnovni šoli v Nürnbergu (Nemčija), ki jo upravlja Helenska republika.

14.

Grški parlament je v začetku leta 2010 v okviru dolžniške krize sprejel zakona št. 3833/2010 in št. 3845/2010 ( 4 ) za znižanje javnih izdatkov. S tema zakonoma so se zmanjšali prejemki zaposlenih v javnem sektorju, vključno s profesorji, zaposlenimi v javnih šolah.

15.

Helenska republika je na podlagi zgoraj navedenih zakonov znižala prejemke G. Nikiforidisa.

16.

Zadevna oseba je pri nemških sodiščih vložila tožbo proti svojemu delodajalcu, Helenski republiki, ki jo zastopa ministrstvo za vzgojo in kulturo, da bi ji izplačal njene poklicne dohodke za obdobje od oktobra 2010 do decembra 2012.

17.

Arbeitsgericht Nürnberg (delovno sodišče v Nürnbergu) je s sodbo z dne 30. marca 2012 tožbo zavrnilo zaradi imunitete grške države. Landesarbeitsgericht Nürnberg (pritožbeno delovno sodišče v Nürnbergu) je s sodbo z dne 25. septembra 2013 razveljavilo prvostopenjsko sodbo in odločilo v korist G. Nikiforidisa. Helenska republika je proti tej sodbi pritožbenega sodišča vložila kasacijsko pritožbo (revizijo) pri Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče).

18.

Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) je v revizijskem postopku ugotovilo, da delovno razmerje med strankama izhaja iz zasebnega prava in ni zajeto z imuniteto grške države. Potrdilo je tudi sodno pristojnost nemških sodišč na podlagi členov 18(1) in 19(2)(a) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. ( 5 )

19.

Poleg tega je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) ugotovilo, da se za pravno razmerje uporablja nemško pravo, v skladu s katerim je za znižanje prejemkov potrebna pogodba o spremembi (Änderungsvertrag) ali odpoved s ponudbo nove pogodbe (Änderungskündigung). Zato je predložitveno sodišče menilo, da je za rešitev nacionalnega spora upoštevno vprašanje, ali lahko za delovno razmerje med strankama uporabi določbe grških zakonov št. 3833/2010 in št. 3845/2010 ali pa jima kako drugače prizna učinek.

20.

V teh okoliščinah je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21.

Sodišče je predlog za sprejetje predhodne odločbe prejelo 20. marca 2015.

22.

Pisna stališča so predložile nemška in grška vlada, vlada Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska ter Komisija. Te stranke v postopku in G. Nikiforidis so se udeležili obravnave, ki je bila 1. februarja 2016.

23.

Predložitveno sodišče v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe postavlja več vprašanj v zvezi s problematiko tujih prevladujočih obveznih določb, ki je dobro znana v mednarodnem zasebnem pravu in hkrati vzbuja številne polemike, predvsem v doktrini.

24.

Težave, ki jih povzroča preučitev vprašanj, ki se postavljajo zaradi teh določb, so večinoma posledica različnih rešitev, ki so bile podane v Rimski konvenciji, mednarodnem zasebnem pravu držav članic in Uredbi Rim I.

25.

Člen 9(3) Uredbe Rim I – drugače kot člen 7(1) Rimske konvencije – priznava učinek tujim zakonom pod strogo opredeljenimi pogoji. Ta učinek je pridržan za določbe države, v kateri morajo biti ali so bile izpolnjene obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe. Poleg tega je dovoljeno zagotoviti učinek tem določbam le, če izpolnitev pogodbe opredeljujejo kot nezakonito. Predložitveno sodišče meni, da prvi od teh pogojev v obravnavanem primeru ni izpolnjen, ni pa se izreklo o tem, ali je v obravnavanem primeru izpolnjen drugi pogoj.

26.

Predložitveno sodišče navaja, da je možnost upoštevanja določb o znižanju prejemkov, ki jih vsebujeta grška zakona št. 3833/2010 in št. 3845/2010, pri opredelitvi obveznosti strank pogodbe o zaposlitvi, za katero se uporablja nemško pravo, odločilnega pomena za odločitev o tem sporu. Poleg tega poudarja, da so zadevne določbe – ki so zavezujoče in katerih upoštevanje je bistveni element varstva gospodarskih interesov Helenske republike – nedvoumno prevladujoče obvezne določbe v smislu mednarodnega zasebnega prava.

27.

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali se Uredba Rim I uporablja ratione temporis za opredelitev prava, ki se uporablja za pravno razmerje, ki temelji na pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni pred 17. decembrom 2009 ( 6 ) (prvo vprašanje za predhodno odločanje).

28.

Predložitveno sodišče se nato sprašuje, ali – če se v obravnavanem primeru ugotovi, da se Uredba Rim I uporablja ratione temporis – njen člen 9(3) ne nasprotuje tradicionalni praksi nemških sodišč, po kateri se določbe tujega zakona v okviru uporabe prava, ki ureja pogodbo, ne uporabljajo neposredno, temveč se upoštevajo le posredno (drugo vprašanje za predhodno odločanje).

29.

Predložitveno sodišče poleg tega sprašuje, ali načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU vpliva na odločitev, da se upoštevajo prevladujoče obvezne določbe druge države članice (tretje vprašanje za predhodno odločanje).

30.

V nadaljevanju teh sklepnih predlogov bom ta vprašanja preučil zaporedoma.

31.

Predložitveno sodišče s tem, da Sodišče sprašuje o področju uporabe ratione temporis Uredbe Rim I, želi izvedeti, ali je treba v tem sporu, ki je nastal zaradi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene pred 17. decembrom 2009, uporabiti določbe te uredbe ali prejšnja pravila, ki so se uporabljala pred začetkom njene veljavnosti.

32.

Poudariti želim, da je zakonodajalec s tem, da je v členu 28 tega akta določil, da se uporablja za „pogodbe, sklenjene od 17. decembra 2009 dalje“, izrecno omejil časovno veljavnost Uredbe Rim I za že oblikovana pravna razmerja. ( 7 )

33.

Zakonodajalec je s tem, da je sprejel izrecne prehodne določbe, izključil vsakršno možnost uporabe splošnih načel, zlasti načela o neposredni uporabi novega pravila za prihodnje učinke položaja, ki je nastal v obdobju veljavnosti starega pravila. ( 8 )

34.

Z odstopanjem od tega splošnega načela je z rešitvijo, uporabljeno v členu 28, „zamrznjena“ pravna ureditev, ki ureja pogodbo na dan njene sklenitve. ( 9 )

35.

Za razlago člena 28 je treba najprej ugotoviti, ali ta določba, ker področje uporabe Uredbe Rim I povezuje s sklenitvijo pogodbe, v pravo Unije uvaja avtonomen pojem „sklenitev pogodbe“ ali pa napotuje na določbe nacionalnega prava, ki se uporablja.

36.

Menim, da sistematična in teleološka razlaga člena 28 jasno nasprotuje avtonomnemu pojmovanju pojma „sklenitev pogodbe“.

37.

Res je, da je treba izraze, uporabljene v pravnih aktih Unije, načeloma razlagati avtonomno. To velja tudi za izraze, uporabljene v določbah mednarodnega zasebnega prava Unije. ( 10 )

38.

Vseeno menim, da se to pravilo ne uporablja za razlago pojma „sklenitev pogodbe“ iz člena 28 Uredbe Rim I.

39.

Kot sta pravilno ugotovili vlada Združenega kraljestva in Komisija, iz člena 10 Uredbe Rim I izhaja, da ureja presojo obstoja in veljavnosti pogodbe pravo, ki bi se uporabljalo za pogodbo na podlagi Uredbe, ob domnevi, da je ta pogodba veljavna.

40.

Menim, da je treba za določitev trenutka sklenitve pogodbe, zato da bi se uporabil člen 28 Uredbe Rim I, uporabiti določbe prava, ki bi se uporabljalo za to pogodbo na podlagi te uredbe. ( 11 )

41.

Za tako rešitev obstajajo predvsem praktični razlogi. Sklenitev pogodbe je dejanje, ki je nerazdružljivo povezano s pravnim sistemom, ki se uporablja zanjo. Pravo Unije ne vsebuje nobene določbe, ki bi urejala vprašanje sklenitve pogodbe, ( 12 ) tako da bi bilo težko izoblikovati avtonomen pojem „sklenitev pogodbe“.

42.

Tudi če bi bil tak pojem ustvarjen, bi pri njegovi uporabi prihajalo do velikih praktičnih težav. Ne bi vedeli, kako ravnati, če bi bila pogodba, ki se po avtonomnem dojemanju šteje za sklenjeno, brez učinkov na podlagi prava, ki se uporablja, in bi nasprotni položaj vzbujal enako negotovost.

43.

Eventualno bi si lahko zamislili rešitev, po kateri se avtonomni pojem „trenutek sklenitve pogodbe“ uporabi le v primeru, da je ugotovljeno, da je bila pogodba veljavno sklenjena po pravu, ki se uporablja zanjo. Vseeno menim, da bi bila tudi taka rešitev preveč zapletena in nepraktična. Trenutka sklenitve pogodbe namreč ni mogoče določiti neodvisno od prava, ki se uporablja in ki določa načine ravnanja pravnih subjektov, ki pripelje do veljavne sklenitve pogodbe.

44.

Teleološki preudarki so prav tako v prid rešitvi, ki jo predlagam. Zakonodajalec Unije je z uskladitvijo kolizijskih pravil med drugim želel povečati pravno varnost pri določitvi prava, ki se uporablja. ( 13 ) Če bi pojem „sklenitev pogodbe“ iz člena 28 razumeli kot avtonomen, neodvisno od prava, ki ureja druge vidike, povezane s sklenitvijo in veljavnostjo pogodbe, bi tako razumevanje nedvomno zmanjšalo pravno predvidljivost.

45.

Zato ne dvomim, da mora biti trenutek sklenitve pogodbe v smislu člena 28 Uredbe Rim I določen po lex causae.

46.

V obravnavani zadevi je treba v skladu s pravom, ki se uporablja za zadevno pogodbo, ugotoviti, ali je bila pogodba o zaposlitvi med strankama v sporu sklenjena od 17. decembra 2009 in ali pogodbeno razmerje spada na področje uporabe Uredbe Rim I. Kot je razvidno iz ugotovitev predložitvenega sodišča, je pristojno pravo v obravnavani zadevi nemško pravo.

47.

To pravo med drugim določa, ali je bila pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki v sporu, od 17. decembra 2009 predmet spremembe, ki bi se lahko štela za sklenitev nove pogodbe, pri čemer bi v tem primeru za ta dogovor veljala kolizijska pravila, opredeljena v Uredbi Rim I. ( 14 )

48.

Ta hipoteza se zdi malo verjetna, če upoštevamo okoliščine, opisane v sklepu predložitvenega sodišča. Delovno razmerje med stranka v sporu je nastalo 16. septembra 1996, pogodba pa med 17. decembrom 2009 in spornim enostranskim znižanjem prejemkov ni bila spremenjena.

49.

Vseeno želim poudariti, da je lahko rešitev, ki jo predlagam, vir negotovosti v primeru dolgotrajnih pogodbenih razmerij. To velja na primer za sporazume, kot so najemne pogodbe, pa tudi za pogodbo o zaposlitvi, ki je predmet nacionalnega spora. Pravna razmerja te vrste lahko trajajo celo več desetletij. Ali je zakonodajalec Unije resnično nameraval določiti, da se toliko let po začetku veljavnosti Uredbe Rim I za tovrstna pravna razmerja uporabljajo prej veljavna kolizijska pravila?

50.

Ureditev kolizijskih pravil, ki veljavne pogodbe izključuje s področja uporabe novih določb in določa, da se zanje uporabljajo stara pravila, je razmeroma pogosta v zasebnem pravu in tudi predmet pravnoteoretičnih analiz, zlasti glede njenih učinkov na dolgotrajne obveznosti. Poljska doktrina o mednarodnem zasebnem pravu, ki je nastala v okviru zakona iz leta 1964 – Uvodne določbe civilnega zakonika ( 15 ) – meni, da te rešitve ni mogoče uporabiti samodejno in da se zlasti ne bi smela nanašati na dolgoročne zaveze. ( 16 ) Prevladujoče mnenje med poljskimi pravnimi teoretiki je, da je za dolgotrajna pogodbena razmerja, to je razmerja, ki se izvajajo neprekinjeno ali obdobno, bolje uporabiti nov zakon. To razumevanje preprečuje, da bi za številna pravna razmerja predolgo veljali različni sistemi pravnih pravil. ( 17 )

51.

Iz nedvoumnega besedila člena 28 Uredbe Rim I izhaja, da ni mogoče zagovarjati teze, da je za dolgotrajna pogodbena razmerja, sklenjena do 17. decembra 2009, nujno uporabljati to uredbo. Uporabo Uredbe Rim I za to vrsto pravnih razmerij bi bilo mogoče dopustiti le, če bi bilo spremembe pogodbe, nastale po tem datumu, mogoče – v skladu s pravom, ki se uporablja – šteti za sklenitev nove pogodbe. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali to velja v obravnavani zadevi.

52.

Glede na zgornje razmišljanje sklepam, da je treba trenutek sklenitve pogodbe v smislu člena 28 Uredbe Rim I določiti po pravu, ki bi se uporabljalo za zadevno pogodbo, če bi se ta uredba uporabljala.

53.

Če bi predložitveno sodišče menilo, da sporna pogodba ne spada na področje uporabe Uredbe Rim I, bi zanjo veljal sistem kolizijskih pravil, vzpostavljen z Rimsko konvencijo. ( 18 )

54.

Zato je treba preučiti, ali ne bi moralo Sodišče za koristen odgovor predložitvenemu sodišču razložiti člen 7(1) Rimske konvencije, ki je urejal vprašanje uporabe tujih prevladujočih obveznih določb, preden je bila ta konvencija nadomeščena z Uredbo Rim I.

55.

Čeprav Rimska konvencija ni pravni akt Unije, je Sodišče pristojno za njeno razlago na podlagi členov 1 in 2(a) Prvega protokola k tej konvenciji, med drugim na prošnjo enega od nemških zveznih vrhovnih sodišč.

56.

Ker je Sodišče na podlagi zgoraj navedenega protokola pristojno za razlago Rimske konvencije na prošnjo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče), je po mojem mnenju pristojno tudi za razlago te konvencije na podlagi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe za razlago Uredbe Rim I. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da si Sodišče izrecno pridržuje pravico razširiti obseg vprašanj za predhodno odločanje, da poda koristen odgovor predložitvenemu sodišču, pod pogojem, da se ohrani bistvo postavljenega vprašanja. ( 19 ) V obravnavani zadevi upoštevanje razlage člena 7(1) Rimske konvencije ne bi spremenilo bistva drugega vprašanja za predhodno odločanje za razlago člena 9(3) Uredbe Rim I, saj zadevne določbe urejajo isto področje.

57.

Vseeno je treba najprej poudariti, da predložitveno sodišče – ki dvomi o področju uporabe ratione temporis Uredbe Rim I – ni postavilo nobenega vprašanja o razlagi Rimske konvencije. Če se Uredba Rim I ne bi uporabljala, bi bilo treba odločiti o vprašanju uporabe tujih prevladujočih obveznih določb za ta spor, kot sicer opozarja predložitveno sodišče samo, na podlagi nacionalnega mednarodnega zasebnega prava.

58.

Zvezna republika Nemčija si je v skladu s členom 22(1)(a) Rimske konvencije pridržala pravico, da ne uporabi njenega člena 7(1). Kot nemška vlada pravilno ugotavlja v pisnih stališčih, je posledica tega pridržka pravice, da se člen 7(1) Rimske konvencije ne uporablja za nacionalni spor, ki teče pred nemškim sodiščem.

59.

Seveda se lahko vprašamo, kot je Komisija omenila na obravnavi, ali ni že to, da je nemška vlada podala pridržek v smislu člena 22(1)(a) Rimske konvencije, nemškim sodiščem odvzelo možnosti, da uporabijo prakso – temelječo na nacionalnem mednarodnem zasebnem pravu – ki jim omogoča, da posredno upoštevajo tuje prevladujoče obvezne določbe.

60.

Odgovor na to vprašanje pa bi zahteval razlago člena 22(1)(a) te konvencije. Za to bi bilo treba opredeliti obseg pridržka, podanega na podlagi te določbe v zvezi z neuporabo člena 7(1) navedene konvencije. Menim, da Sodišče ne bi smelo preučiti tega vprašanja, saj bi razširitev obsega vprašanj za predhodno odločanje na razlago člena 22(1)(a) Rimske konvencije spremenila bistvo obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe. Neodvisno od tega preudarka bi rad opozoril – čeprav bom nekoliko prehitel svoje nadaljnje razmišljanje – da lahko odgovor, ki ga predlagam za drugo vprašanje za predhodno odločanje, prav tako prispeva k razjasnitvi dvoumnosti, ki jo je izpostavila Komisija.

61.

Glede na zgoraj predstavljene preudarke v tej zadevi menim, da Sodišče ne bi smelo razložiti člena 22(1)(a) Rimske konvencije z vidika izključitve uporabe njenega člena 7(1).

62.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki je v tej zadevi postavljeno Sodišču, se nanaša na razlago člena 9(3) Uredbe Rim I. Ta določba ureja vprašanje uporabe prevladujočih obveznih določb druge države. Gre torej za določbe, ki ne spadajo niti v pravo, ki se uporablja za pogodbo (lex causae), niti v pravo sodišča, ki odloča (lex fori).

63.

Iz razlogovanja v predložitvenem sklepu je mogoče sklepati, da bo odgovor na to vprašanje za nacionalno sodišče upošteven le, če to sodišče – na podlagi meril, opredeljenih v odgovoru na prvo vprašanje – ugotovi, da se Uredba Rim I uporablja ratione temporis za nacionalni spor.

64.

Vendar je očitno, da problematika, postavljena v tem vprašanju, spada v širši kontekst in da je njena preučitev prav tako koristna za rešitev, ki jo mora predložitveno sodišče podati v zvezi z nacionalnim sporom v okviru prava, ki je veljalo pred začetkom uporabe zadevne uredbe.

65.

Pojem prevladujoče obvezne določbe se uporablja v pravni teoriji mednarodnega zasebnega prava in sodni praksi številnih držav. ( 20 ) Gre za določbe, katerih namen je zadovoljiti posebne interese določene države in ki se zaradi svojega cilja uporabljajo ne glede na pravo, ki ureja obravnavano pravno razmerje. Povedano drugače, te norme same opredeljujejo svoje področje uporabe, ki ne sme biti omejeno, tudi če kolizijska pravila določajo pristojnost drugega prava za ureditev danega pravnega razmerja.

66.

Obstoj te vrste določb je rezultat vedno večjega poseganja države v zasebnopravna razmerja. Podrejenost nekaterih pravnih razmerij popolni pristojnosti tujega prava se je izkazala za nesprejemljivo z vidika uresničevanja političnih, socialnih in gospodarskih interesov s strani dane države. Države si namreč prizadevajo, da bi čim bolj zadovoljile interese, katerih varstvo je zagotovljeno z zadevnimi določbami, ne glede na pravo, ki – v skladu s kolizijskimi pravili – ureja obravnavano pravno razmerje. Ta pojav pravniki odkrivajo in opisujejo od sredine prejšnjega stoletja. ( 21 )

67.

Vprašanje prevladujočih obveznih določb je bilo upoštevano v členu 7 Rimske konvencije, ki so jo sklenile države članice (takratne) Evropske gospodarske skupnosti. Ta – takrat zelo inovativna – določba je izoblikovala dojemanje prevladujočih obveznih določb v pravni teoriji in sodni praksi sodišč, in sicer tudi zunaj evropskih držav. Velika večina sodobnih kodifikacij mednarodnega zasebnega prava različnih držav ureja vprašanje prevladujočih obveznih določb, čeprav to počne različno. ( 22 )

68.

Temeljitejša preučitev zgodovine nastanka prevladujočih obveznih določb razkrije njihovo zelo tesno povezavo s pojmom varstva javnega reda. V zvezi s tem je dovolj napotiti na ugotovitev Frédérica de Savignyja, da je javni red države – neodvisno od splošne izjeme javnega reda, ki popravlja učinke, ki jih ima uporaba prava, ki se uporablja v obravnavani zadevi – zaščiten tudi s posebnimi normami „strogo pozitivne in zavezujoče narave“ (Gesetze von streng positiver, zwingender Natur). ( 23 ) Povezava prevladujočih obveznih določb z javnim redom izhaja iz uvodne izjave 37 Uredbe Rim I, v skladu s katero „[u]poštevanje javnega interesa upravičuje, da se sodiščem držav članic v izjemnih okoliščinah da možnost uporabiti izjeme na podlagi javnega reda in prevladujočih obveznih določb“ (moj poudarek).

69.

Čeprav obe vrsti pravnih instrumentov izvirata iz varstva javnega reda, njun vpliv vseeno ni enak. Izjema javnega reda – ki je med drugim izražena v členu 21 Uredbe Rim I – temelji na nameri, da se izključi uporaba tujega prava, če bi povzročila očitno kršitev javnega reda države sodišča, ki odloča. Namen te izjeme je torej nevtralizirati nekatere učinke uporabe tujega prava, ki so nezaželeni z vidika nujnosti varovanja javnega reda.

70.

Prevladujoče obvezne določbe pa, nasprotno, varujejo javni red drugače. Vplivajo neposredno na zadevno pravno razmerje, s tem ko oblikujejo njegovo vsebino, in sicer neodvisno od določb tujega prava, ki urejajo pravno razmerje.

71.

V skladu z opredelitvijo, ki jim jo je dal zakonodajalec Unije v členu 9(1) Uredbe Rim I, so prevladujoče obvezne določbe „določbe, katerih upoštevanje je po mnenju države bistvenega pomena za zaščito njenih javnih interesov, kot je na primer njena politična, socialna ali gospodarska ureditev, in sicer do take mere, da se te določbe uporabljajo za vse primere, ki sodijo na njihovo področje uporabe, ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo na podlagi te uredbe“. Ta opredelitev se zgleduje po formulaciji, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi Arblade in drugi, v kateri se je sklicevalo na določbe belgijske delovne zakonodaje, ki so v belgijskem pravu opredeljene kot „lois de police et de sûreté“. ( 24 )

72.

Kot je navedeno zgoraj, prevladujoče obvezne določbe same določajo svoje področje uporabe ne glede na pravo, ki ureja obravnavano pravno razmerje. Navesti je treba, da področje uporabe teh norm najpogosteje ne izhaja neposredno iz njihove vsebine. Njihovo uporabo v vsakem primeru posebej določi sodišče, ki odloča o danem sporu. Da se izreče o njihovi uporabi, mora presoditi okoliščine zadeve ter ob tej priložnosti preveriti razloge in cilje, na katerih temelji zadevna določba. Sodišče, ki odloča, mora odgovoriti na vprašanje, ali je bil dejansko namen zakonodajalca, ki je sprejel to normo, da ji podeli naravo prevladujoče obvezne določbe. Ali politični, socialni ali gospodarski interesi države, ki je sprejela to določbo, resnično upravičujejo to, da vpliva na obravnavano pravno razmerje, tudi če je s kolizijskimi pravili pristojnost za urejanje zadevnega pravnega razmerja podeljena drugi državi?

73.

Zato ni mogoče sestaviti kataloga določb, ki imajo a priori prednost. Zakonodajalec Unije in pravni teoretiki lahko le opišejo sam pojav „prevladujočih obveznih določb“, vendar se mora sodišče, ki odloča, izreči o tem, ali ima dana določba naravo „prevladujoče obvezne določbe“.

74.

Menim, da je analiza, ki jo opravi sodišče, ki odloča, funkcionalna. To sodišče odloči, ali v okoliščinah zadeve pravična rešitev zahteva upoštevanje utemeljenih in legitimnih interesov države, katere pravo se ne uporablja za določeno pravno razmerje. Zato je mogoče trditi, da sam pojem prevladujoče obvezne določbe sodišču daje možnost, da sprejme odločitev, ki bo pravična in hkrati upošteva nujnost tehtanja različnih interesov zadevnih držav.

75.

Kolizijska pravila različnih držav večinoma razlikujejo med dopustnostjo in pogoji za uporabo prevladujočih obveznih določb glede na državo njihovega izvora.

76.

Če te določbe izhajajo iz prava države, ki ureja zadevno pravno razmerje (lex causae), se vprašanje dopustnosti njihove uporabe običajno ne postavlja. Zato ni pomembno, ali je lex causae enak ali ne pravu sodišča, ki odloča o sporu (lex fori). Te določbe so namreč sestavni del pravnega sistema, na podlagi katerega mora sodišče odločiti.

77.

Vprašanje možnosti uporabe zadevnih določb vzbuja manj polemik, če jih je sprejela država, katere sodišča odločajo o določeni zadevi (lex fori), in če za obravnavano pravno razmerje velja zakonodaja druge države. To vprašanje je med drugim urejeno v členu 7(2) Rimske konvencije in členu 9(2) Uredbe Rim I. Zato pravilno izhajamo iz načela, da imajo sodišča dane države posebno odgovornost pri zaščiti političnih, socialnih in gospodarskih interesov te države. Poleg tega lahko ta sodišča najlažje opredelijo obseg zaščite teh interesov ter presodijo razloge in cilje, na katerih temelji določena določba.

78.

Najživahnejše pa so seveda polemike o temi, ki je predmet drugega vprašanja, ki ga je postavilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) v obravnavani zadevi, torej v zvezi z uporabo prevladujočih obveznih določb druge države. Tej temi so bile posvečene številne pravnoteoretične študije – zlasti po sprejetju člena 7(1) Rimske konvencije – v skoraj vseh državah članicah. Občutek imam celo, da so pravni teoretiki tej temi namenili zanimanje, ki je precej nesorazmerno glede na njen razmeroma majhen praktičen pomen.

79.

Člen 7(1) Rimske konvencije je bil ob sprejetju zelo inovativna določba. ( 25 ) Čeprav je navdihnil številne nacionalne zakonodajalce, in to celo zunaj držav članic, je bil vseeno predmet polemik. Predvsem se mu je očitalo, da je posledica uporabe prevladujočih obveznih določb druge države to, da se organom, pristojnim za uporabo prava, podeli pretirana diskrecijska pravica. Trdilo se je, da je zelo zapleteno tehtati interese, ki izhajajo iz določb iz lex causae, lex fori in prava druge države, ter da ti preudarki pojasnjujejo tudi nenatančnost pogojev uporabe prevladujočih obveznih določb, opredeljenih v členu 7(1) Rimske konvencije, kar škodi varnosti pravnega prometa in predpostavki predvidljivosti rešitev. Zato je člen 22(1)(a) Rimske konvencije državam podpisnicam te konvencije dal možnost, da ne uporabijo člena 7(1), to možnost pa so izkoristile Zvezna republika Nemčija, Irska, Republika Litva, Veliko vojvodstvo Luksemburg, Portugalska republika, Republika Slovenija in Združeno kraljestvo.

80.

Zagovorniki člena 7(1) so predvsem trdili, da priznavanje pravnih učinkov nekaterim prevladujočim obveznim določbam druge države daje priložnost za sprejetje pravične odločitve, ki bi lahko upoštevala legitimne interese te druge države. ( 26 ) Tako je mogoče odpraviti morebitne ovire za priznanje ali izvršitev odločbe v drugi državi. Možnost upoštevanja prevladujočih obveznih določb druge države potrjuje mednarodno skladnost sodnih rešitev, saj je to ne glede na državo, katere sodišča odločajo o sporu, mehanizem, ki omogoča enotno rešitev spora ( 27 ) in tako omejuje pojav izbiranja najugodnejšega sodišča (forum shopping). Nazadnje, možnost upoštevati prevladujoče obvezne določbe druge države spodbuja mednarodno sodelovanje in solidarnost, kar je nujno v okviru medsebojne odvisnosti držav. ( 28 )

81.

Polemike zaradi člena 7(1) Rimske konvencije so se odražale v pripravljalnih dokumentih za Uredbo Rim I. ( 29 ) O določbi o možnosti upoštevanja tujih prevladujočih obveznih določb se je razpravljalo v Svetu. ( 30 ) Ta je nazadnje izbral različico te določbe, ki v primerjavi s členom 7(1) Rimske konvencije omejuje možnost priznavanja učinka prevladujočim obveznim določbam druge države.

82.

Bistvene omejitve se nanašajo na dva vidika. Prvič, učinek se lahko prizna določbam države, v kateri morajo biti ali so bile izpolnjene obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe. Drugič, to je dovoljeno le, če te določbe izpolnitev pogodbe opredeljujejo kot nezakonito.

83.

Določbe člena 9(3) Uredbe Rim I lahko še vedno vzbujajo druge dvome o razlagi, ki so povezani predvsem z vprašanjem, v kolikšnem obsegu lahko pravo Unije prepove, omeji ali predpiše uporabo nekaterih prevladujočih obveznih določb. Zdaj je treba namreč upoštevati, da v nasprotju s členom 7 Rimske konvencije člen 9(1) Uredbe Rim I vsebuje opredelitev prevladujočih obveznih določb, kar zagotovo vpiva na pristojnost Sodišča. Prav tako ni očitno, kakšna je narava posledic, ki izhajajo iz dejstva, da člen 9(2) določa uporabo prevladujočih obveznih določb države sodišča, ki odloča, medtem ko člen 9(3), nasprotno, priznava učinek tem določbam, če jih je sprejela druga država članica. Ker pa ta vprašanja niso predmet tega postopka, jih ne bom obravnaval.

84.

Dvom, ki ga je predložitveno sodišče izrazilo v drugem vprašanju, se načeloma nanaša le na vprašanje, ali takrat, ko pogoji, opredeljeni v členu 9(3), niso izpolnjeni, sodišče lahko posredno upošteva določbe druge države oziroma – v obravnavani zadevi – norme grškega prava. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se po njegovem mnenju pogodbena obveznost, ki je sporna v nacionalnem postopku, ne izpolnjuje v Helenski republiki, ampak v Zvezni republiki Nemčiji.

85.

Preučitve te problematike bi se lahko lotil takoj, vendar odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča zahteva, da jo obravnavam v širšem kontekstu.

86.

Nemška vlada in vlada Združenega kraljestva ter Komisija so v stališčih, ki so jih predložile v tem postopku, predlagale, naj se merila, ki pogojujejo uporabo člena 9(3) Uredbe Rim I, razlagajo restriktivno. Menijo, da je možnost upoštevanja takih določb, ki izhajajo iz prava druge države, zdaj znatno manjša v primerjavi s členom 7(1) Rimske konvencije. To zadeva predvsem omejitve, ki sem jih omenil v točki 82 teh sklepnih predlogov. To razumevanje pomeni, da je na eni strani možnost uporabe prevladujočih obveznih določb države sodišča, ki odloča, skoraj neomejena in da bi bilo na drugi strani upoštevanje te vrste določb, ki jih je sprejela druga država, mogoče le v strogo opredeljenih primerih.

87.

Po mojem taka rešitev ni skladna niti s ciljem Uredbe Rim I niti s funkcijo, ki bi jo morala izpolnjevati možnost upoštevanja prevladujočih obveznih določb.

88.

Prvič, kot sem ugotovil zgoraj, ( 31 ) je analiza, ki se opravi pred odločitvijo o tem, ali je treba v danem postopku upoštevati določeno določbo prevladujočih obveznih določb, funkcionalna. Sodišče, ki odloča o tem, presodi razloge in cilje te določbe ter upošteva posledice, ki bi jih lahko ta določba imela za obravnavano pravno razmerje. To mora privesti do sprejetja pravične odločitve, pri kateri se upošteva legitimni interes druge države. V številnih primerih gre lahko tudi za interes druge države članice. Težko je spregledati, da taka možnost spodbuja – v širšem pomenu – medsebojno zaupanje med državami članicami. ( 32 ) Prav tako ni mogoče izključiti, da bo upoštevanje prevladujočih obveznih določb druge države v nekaterih primerih koristilo interesom države sodišča, ki odloča, ( 33 ) ki ima lahko legitimen interes za to, da sodišča drugih držav upoštevajo tudi njene prevladujoče obvezne določbe.

89.

Drugič, uvedba tako različnega obravnavanja prevladujočih obveznih določb države sodišča, ki odloča, in prevladujočih obveznih določb druge države spodbuja pojav izbiranja najugodnejšega sodišča (forum shopping). Če ima tožeča stranka možnost začeti postopek pred sodišči različnih držav, lahko tako določi, ali se bodo posebne prevladujoče obvezne določbe upoštevale ali ne. Tudi kar zadeva nacionalni spor, ki je vzrok za ta postopek, je mogoče, da če bi se postopek v tem sporu začel pred grškim sodiščem, bi to nedvomno uporabilo svoje prevladujoče obvezne določbe na podlagi člena 9(2) Uredbe Rim I.

90.

Nazadnje in tretjič, trditve, da upoštevanje prevladujočih obveznih določb druge države škodi varnosti pravnega prometa in povzroča nepredvidljivost rešitev, me ne prepričajo. Tak ugovor bi bilo mogoče navesti tudi v zvezi z uporabo izjeme javnega reda (iz člena 21 Uredbe Rim I) ali v zvezi s prevladujočimi obveznimi določbami države sodišča, ki odloča (člen 9(2) Uredbe Rim I). Tudi v teh primerih imamo opravka z neko obliko vmešavanja v področje uporabe prava, ki se uporablja. To vmešavanje je utemeljeno z nujnostjo spoštovanja temeljnih vrednot danega pravnega reda ali z zaščito bistvenih interesov določene države. Vsekakor in če gre za uporabo člena 21, člena 9(2) ali člena 9(3) Uredbe Rim I, mora biti tako vmešavanje izjema in temeljiti na posebej nujnih razlogih v splošnem interesu.

91.

Glede na navedeno menim, da razlaga člena 9(3) Uredbe Rim I ne more temeljiti na neupravičeno ozkem razumevanju pojma „države, v kateri morajo biti ali so bile izpolnjene obveznosti“. ( 34 ) Predvsem ne smemo izvesti razlage po analogiji z uporabo člena 5(1) Uredbe Bruselj I, ki sodno pristojnost v civilnih in gospodarskih zadevah prav tako opira na koncept „kraj izpolnitve […] obveznosti“. ( 35 ) Cilja teh dveh določb sta popolnoma različna. Uredba Bruselj I določa poseben kraj v državi članici, katere sodišče bo ozemeljsko pristojno. Tak kraj mora imeti z izvršitvijo pogodbe dovolj tesno povezavo, da – za učinkovito izvajanje sodne oblasti – utemeljuje sodno pristojnost ratione loci, ki poleg tega odstopa od splošne pristojnosti, ki izhaja iz člena 2 Uredbe Bruselj I. Zato je treba pojem kraj izpolnitve obveznosti v smislu člena 5(1) Uredbe Bruselj I razlagati ozko.

92.

Enako velja, ko je treba razlagati pojem „države, v kateri morajo biti ali so bile izpolnjene obveznosti“ v smislu člena 9(3) Uredbe Rim I. Namen razlage te določbe ( 36 ) ni opredeliti točen kraj, ki opredeljuje sodno pristojnost ratione loci, ampak državo, na ozemlju katere je ali mora biti izpolnjena pogodbena obveznost. Ne gre torej le za vprašanje materialne (konkretne) izvršitve ukrepa v opredeljenem geografskem kraju s strani pogodbene stranke, ampak tudi za povezavo s področjem suverenosti dane države in njenim pravnim redom.

93.

Poleg tega tu ne gre zgolj za izvršitev obveznosti opraviti „značilno izpolnitev“ ( 37 ) dane pogodbene obveznosti. Za opredelitev pogojev uporabe člena 9(3) Uredbe Rim I je treba upoštevati vse obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe.

94.

Dalje, tu ne more iti izključno za obveznost, ki jo pogodbeni stranki opredelita v pogodbi. ( 38 ) Nasprotno, pravo, ki se uporablja za pogodbo, mora oblikovati ali dopolniti obveznosti pogodbenih strank glede na zaveze, o katerih sta se neposredno dogovorili v pogodbi.

95.

Glede na navedeno menim, da ni povsem gotovo, da je Nemčija edini kraj izpolnitve obveznosti v nacionalnem sporu, ki je vzrok za ta spor. Kar zadeva delovno razmerje, v katerem je ena stranka Helenska republika, ki – pri opravljanju svojih nalog javne službe – izpolnjuje obveznost zagotavljanja izobraževalnih storitev, financiranih iz njenega proračuna, ni mogoče takoj izključiti, da je ta država tudi kraj izpolnitve obveznosti. Nič ne nasprotuje temu, da je lahko za nekatera pogodbena razmerja kraj izpolnitve obveznosti, ki izhajajo iz tega razmerja, – glede na člen 9(3) Uredbe Rim I – več kot ena država. ( 39 )

96.

Ker pa je predložitveno sodišče ugotovilo, da je Nemčija edini kraj izpolnitve pogodbe in ker v zvezi s tem ni postavilo nobenega vprašanja za razlago člena 9(3) Uredbe Rim I, Sodišču predlagam, naj preuči le problematiko, ki je predmet drugega vprašanja.

97.

To vprašanje temelji na predpostavki, da je uporaba prevladujočih obveznih določb eno in upoštevanje vsebine tujih prevladujočih obveznih določb („materielle rechtliche Berücksichtigung ausländischer Eingriffsnormen“) nekaj drugega. Predložitveno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na nemško sodno prakso in pravno teorijo, na podlagi katerih je – v okviru uporabe nemškega prava kot lex causae – mogoče kot dejansko okoliščino upoštevati tuje prevladujoče obvezne določbe. ( 40 ) Predložitveno sodišče opozarja, da bi lahko v sporu o glavni stvari upoštevalo grško zakonodajo na podlagi člena 241(2) BGB (točka 13). ( 41 )

98.

V obravnavani zadevi ni treba preučiti različnih teoretičnih načel, ki utemeljujejo možnost upoštevanja vsebine tujih prevladujočih obveznih določb. Odločilno je le vprašanje, katerega rešitev je pomembna za predložitveno sodišče.

99.

Kot je Komisija navedla v svojih stališčih, člen 9(3) Uredbe Rim I izključuje vsakršno možnost upoštevanja tujih prevladujočih obveznih določb ob uporabi drugih mehanizmov, in ne zgoraj navedene določbe. Glede člena 7(1) Rimske konvencije Komisija prav tako meni, da si je država, ki je podala pridržek na podlagi člena 22(1)(a) te konvencije, sama odvzela pravno podlago za upoštevanje tujih prevladujočih obveznih določb.

100.

To stališče pomeni – kot je Komisija sicer potrdila na obravnavi – da se predložitveno sodišče, tudi če bi menilo, da se Rimska konvencija uporablja ratione temporis za spor, ne bi moglo sklicevati na tradicionalno prakso nemških sodišč, po kateri se upošteva vsebina tujih prevladujočih obveznih določb.

101.

Res je, da je praktična razlika med uporabo in upoštevanjem vsebine neke tuje prevladujoče obvezne določbe skoraj neopazna. Razlika je očitna le zaradi pravnoteoretične utemeljitve takega razlikovanja. V tem smislu lahko razumemo strah Komisije, da bi se zaradi možnosti upoštevanja vsebine tuje prevladujoče obvezne določbe lahko obšle omejitve, določene s členom 9(3) Uredbe Rim I ali s pridržki, podanimi na podlagi člena 22(1)(a) Rimske konvencije. Vseeno se mi zdi razlaga člena 9(3), ki jo predlaga Komisija – ki izključuje vsako drugo možnost upoštevanja prevladujočih obveznih določb druge države članice – neupravičeno restriktivna.

102.

Prvič, menim, da Uredba Rim I – ki ureja kolizijo zakonov – določa pravo, ki se uporablja za dano pogodbeno razmerje (lex causae). Če je treba v okviru uporabe prava, ki je določeno kot pristojno, na podlagi tega istega prava upoštevati tujo prevladujočo obvezno določbo, gre za izključno uporabo lex causae. Tako upoštevanje prevladujoče obvezne določbe torej ne spada na področje uporabe Uredbe Rim I. ( 42 )

103.

Namen Uredbe Rim I je opredeliti pravo, ki se uporablja za pogodbeno razmerje, eventualno pa utemeljuje „popravek“ te opredelitve, na primer na podlagi izjeme javnega reda ali instrumenta prevladujočih obveznih določb. Člen 9(3) Uredbe Rim I učinkuje, če namerava sodišče upoštevati tujo prevladujočo obvezno določbo neodvisno od vsebine lex causae. Povedano drugače, pri tem je treba resnično poseči v področje uporabe lex causae z upoštevanjem prevladujoče obvezne določbe, ki izhaja iz drugega pravnega reda.

104.

Tak položaj ni podan, če se tuja prevladujoča obvezna določba upošteva v okviru uporabe lex causae. ( 43 )

105.

Drugič, sprejeti stališče Komisije bi pomenilo, da namen Uredbe Rim I ni le opredeliti pravo, ki je pristojno za urejanje pogodbenega razmerja, ampak da lahko tudi vpliva na samo uporabo opredeljenega prava. Kako bi sicer lahko drugače pojasnili, da bi morala biti po mnenju Komisije tradicionalna praksa nemških sodišč, po kateri se upošteva vsebina tuje prevladujoče obvezne določbe v okviru uporabe nemškega prava, nezdružljiva s členom 9(3) Uredbe Rim I?

106.

V vseh pravnih sistemih so norme, ki vsebujejo neopredeljene pojme. Lahko gre za pojme „dobre navade“, „dobra vera“, „legitimni interes stranke“ ali celo „pravila življenja v družbi“. Namen teh pojmov je sodiščem ponuditi ustrezno diskrecijsko pravico. Ne dvomim, da je v okviru uporabe teh določb mogoče – kot dejansko okoliščino – upoštevati zakonske določbe, ki veljajo v drugih državah. Predvsem gre za predpise, ki so obrazloženi s potrebo po zaščiti objektivno legitimnih interesov in ustrezno povezani z obravnavanim pogodbenim razmerjem. Ni dvoma, da gre torej za uporabo pristojnega prava, ki ureja določeno pogodbo. Povedano drugače, ta primer ne pomeni odstopanja od uporabe lex causae.

107.

Zato bi sprejetje stališča Komisije povzročilo težave v zvezi s sodno pristojnostjo. Uredba Rim I je bila sprejeta na pravni podlagi, katere namen je spodbujati „združljivost predpisov […] glede kolizije zakonov“ (povezane določbe prejšnjih členov 65 ES in 61(c) ES). Zato ne sme posegati v praktično uporabo norm prava, ki je opredeljeno kot pravo, ki se uporablja, zlasti če gre za norme – ki izhajajo predvsem iz zasebnega prava – ki sodnim organom zagotavljajo neko polje prostega preudarka.

108.

Nazadnje in tretjič, izključitev možnosti upoštevanja tujih prevladujočih obveznih določb v okviru uporabe lex causae bi pripomogla k spodbujanju pojava izbiranja najugodnejšega sodišča (forum shopping). ( 44 )

109.

Ob koncu tega dela sklepnih predlogov bi rad poudaril, da pri možnosti upoštevanja tujih prevladujočih obveznih določb – pri čemer ni pomembno, ali gre za njihovo uporabo ali upoštevanje njihove vsebine – ne gre za avtomatizem. Sodišče, ki odloča, ima široko diskrecijsko pravico, ki mu mora omogočiti, da sprejme pravično odločitev, v kateri se upoštevajo legitimni interesi strank in tudi interesi držav, katerih pravo vpliva na določeno pravno razmerje.

110.

Ni mogoče izključiti, da predložitveno sodišče v obravnavani zadevi ne upošteva v celoti določb grškega prava in da je po njegovem mnenju primerno zgolj delno znižanje prejemkov G. Nikiforidisa. To sodišče lahko – po zgledu drugostopenjskega sodišča v tej zadevi (Landesarbeitsgericht) – meni tudi, da temeljna načela nemške delovne zakonodaje nasprotujejo upoštevanju določb grškega prava.

111.

Vsekakor člen 9(3) Uredbe Rim I ne omejuje niti stvarnega področja uporabe niti podrobnih pravil uporabe nemškega prava kot prava, ki se uporablja za pogodbo o zaposlitvi.

112.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje nacionalnega sodišča odgovori tako, da člen 9(3) Uredbe Rim I ne izključuje posrednega upoštevanja vsebine tujih prevladujočih obveznih določb, če je to dovoljeno na podlagi prava države, ki ureja pogodbo.

113.

Nemško sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navaja, da je namen zakonov št. 3833/2010 in št. 3845/2010 izvajanje obveznosti, ki jih ima Helenska republika na podlagi določb Pogodbe DEU v zvezi z ekonomsko politiko, in zlasti obveznosti izogibanja čezmernemu javnofinančnemu primanjkljaju iz člena 126(1) PDEU. Ta obveznost je bila izvedena s Sklepom 2010/320/EU zaradi finančne krize v Helenski republiki in pomoči, ki so ji jo zagotovile države članice euroobmočja. ( 45 ) Ta sklep določa, da bo Helenska republika sprejela več ukrepov za odpravo čezmernega primanjkljaja.

114.

Zato je treba preučiti, ali načelo lojalnega sodelovanja med državami članicami, določeno v členu 4(3) PEU, zahteva, da se zgoraj navedenima zakonoma Helenske republike prizna učinek.

115.

Poudariti želim, da je dolžnost lojalnega sodelovanja med državami članicami, potrjena v členu 4(3) PEU, nedvomno eno temeljnih strukturnih načel prava Unije.

116.

Pri izvajanju tega načela pa je vseeno treba upoštevati njegovo področje uporabe. To načelo zavezuje organe države članice – vključno z njenimi sodišči – le, če uporabljajo pravo Unije.

117.

Ugotoviti je treba, da je edini namen uporabe Uredbe Rim I opredelitev prava, ki se uporablja za dano pogodbo. Odločba, ki jo je treba izdati v zvezi z vsebino spora, ni sprejeta na podlagi Uredbe Rim I, ampak na podlagi pristojnega nacionalnega prava (lex causae).

118.

V okoliščinah zadeve menim, da ni pomembno, ali je bilo pravo, ki ureja pogodbo o zaposlitvi, določeno s kolizijskimi pravili prava Unije. Povedano drugače, v bistvu za odgovor na tretje vprašanje ni pomembno, ali pristojnost nemškega prava za urejanje te pogodbe izhaja iz Uredbe Rim I ali iz kolizijskih pravil nemškega prava, s katerimi se izvaja Rimska konvencija.

119.

Predložitveno sodišče odloča o sporu, ki je nastal zaradi pogodbe o zaposlitvi, za katero velja nemško pravo.

120.

V zvezi s tem je treba spomniti, da je pravo Unije sestavni del pravnih redov držav članic. Ko torej sodišče države članice odloča o sporu, se prevladujoče obvezne določbe, ki so veljale pred pravom Unije, uporabljajo na podlagi člena 9(2) Uredbe Rim I. ( 46 ) Te določbe namreč izhajajo iz pravnega sistema, ki velja v kraju sedeža sodišča, ki odloča o sporu (lex fori). ( 47 )

121.

Vprašanje upoštevanja grških zakonov št. 3833/2010 in št. 3845/2010 je bistveni element, ki razkriva morebitno povezavo nacionalnega spora z uporabo prava Unije.

122.

Prvič, poudariti želim, da je Sklep 2010/320 – na podlagi katerega sta bila sprejeta grška zakona – naslovljen na Helensko republiko, in ne na Zvezno republiko Nemčijo. Ta sklep zato nemškega sodišča – celo ob upoštevanju člena 4(3) PEU – ne more prisiliti, da zavrne uporabo določb nemškega prava, ki je pristojno za urejanje delovnega razmerja, ki je predmet nacionalnega spora.

123.

Drugič, kot pravilno poudarja Komisija, obveznost znižanja prejemkov oseb, zaposlenih v javnem sektorju, razen nekaterih posebnih dodatkov ( 48 ) ne izhaja neposredno iz določb Sklepa 2010/320.

124.

Tretjič, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, določbe nemške delovne zakonodaje ne nasprotujejo znižanju prejemkov, ki se izplačujejo zaposlenim v grških javnih ustanovah, ki delujejo v Nemčiji, temveč od delodajalca zahtevajo le spoštovanje nekaterih pogojev, da se zagotovi pogodba o spremembi ali odpoved s ponudbo nove pogodbe.

125.

Glede na navedeno menim, da iz načela lojalnega sodelovanja – določenega v členu 4(3) PEU – ni mogoče izpeljati obveznosti, da se prizna učinek določbam druge države članice, tudi če je njihov namen, da se tej državi omogoči izpolnitev njenih obveznosti do Unije. To velja neodvisno od tega, ali namerava sodišče upoštevati te določbe kot dejansko okoliščino v okviru uporabe lex causae, ali od tega, ali uporabi člen 9(3) Uredbe Rim I.

126.

Vseeno je treba poudariti, da člen 9(3), in fine, Uredbe Rim I izrecno določa, da se pri odločitvi o učinkovanju teh določb upoštevajo njihova narava in namen ter posledice njihove uporabe oziroma neuporabe. To po mojem mnenju pomeni, da mora sodišče pri odločitvi, ali se tem odločbam prizna učinek na podlagi člena 9(3) Uredbe Rim I, presoditi, ali jih je druga država članica sprejela za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz njenega članstva v Uniji, ne da bi to vplivalo na končno odločitev, ki jo sodišče, ki odloča, sprejme v zvezi s tem.

127.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče), odgovori: