1.

Očitno je, da je lahko sodna odločba, s katero se ugotovi nepoštenost pogoja iz potrošniške pogodbe, zavezujoča kot pravni precedens. Vendar, ali lahko države članice taki odločbi podelijo učinek erga omnes, tako da zavezuje prodajalce ali ponudnike, ki niso bili udeleženi v postopku? To je vprašanje, ki se Sodišču postavlja v tej zadevi.

2.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil predložen v okviru spora med ponudnikom storitev ter poljskimi organi za varstvo konkurence in potrošnikov v zvezi z naložitvijo globe temu ponudniku z obrazložitvijo, da v svojih pogodbah s potrošniki uporablja splošne pogoje, ki se štejejo za enakovredne pogojem, ki so bili že razglašeni za nepoštene in so bili zato vpisani v javno evidenco, čeprav navedeni ponudnik ni bil udeležen v postopku, v katerem je bila ugotovljena nepoštenost pogojev iz evidence.

3.

Predložitveno sodišče Sodišče v bistvu sprašuje predvsem o tem, ali člena 6(1) in 7 Direktive Sveta 93/13/EGS ( 2 ) v povezavi s členoma 1 in 2 Direktive 2009/22/ES ( 3 ) nasprotujeta ureditvi, kot je tista iz spora, ki je bil predložitvenemu sodišču predložen.

4.

V takih okoliščinah je Sodišče pozvano, naj opredeli – česar doslej še ni storilo – meje procesne avtonomije držav članic v okviru Direktive 93/13 ter ustrezno ravnovesje med učinkovitim varstvom potrošnikov zoper nepoštene pogoje in pravico prodajalca ali ponudnika do izjave, zagotovljeno s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

5.

Člen 3 Direktive 93/13 določa:

„1.   Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepošten], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

2.   Pogodbeni pogoj šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe.

[…]

Če prodajalec ali ponudnik trdi, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovorili posamično, nosi dokazno breme.

3.   Priloga vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nedovoljene [nepoštene].“

6.

Kar zadeva presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, člen 4(1) te direktive določa:

„1.   Brez poseganja v člen 7 je treba nedovoljenost [nepoštenost] pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.“

7.

Člen 6(1) navedene direktive določa:

„1.   Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.“

8.

Člen 7 Direktive 93/13 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.

2.   Sredstva, navedena v odstavku 1, vključujejo predpise, na podlagi katerih lahko osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu pravni interes pri zaščiti potrošnikov, ukrepajo v skladu z zadevnim nacionalnim pravom na sodiščih ali pri pristojnih upravnih organih, da odločijo, ali so pogodbeni pogoji, sestavljeni za splošno rabo, nedovoljeni [nepošteni], tako da lahko uporabijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe takih pogojev.

3.   Pravna sredstva, navedena v odstavku 2, so lahko ob upoštevanju nacionalnega prava usmerjena posamično ali skupaj zoper več prodajalcev ali ponudnikov iz istega gospodarskega sektorja ali zoper njihova združenja, ki uporabljajo ali priporočajo uporabo enakih splošnih pogodbenih pogojev ali podobnih pogojev.“

9.

Člen 8 Direktive 93/13 določa, da lahko države članice sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, kot jih določa ta direktiva, če so združljive s Pogodbo.

10.

Člen 8a(1) Direktive 93/13 določa: ( 4 )

„1.   Če država članica sprejme določbe v skladu s členom 8, o tem in o kakršnih koli naknadnih spremembah obvesti Komisijo, zlasti kadar te določbe:

[…]

11.

Člen 1 Direktive 2009/22, v svoji različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v sporu o glavni stvari, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Namen te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic o opustitvenih tožbah, navedenih v členu 2, s ciljem varstva kolektivnih interesov potrošnikov, vključenih v direktive, ki so naštete v Prilogi I, in tako zagotoviti dobro delovanje notranjega trga.

2.   Za namene te direktive kršitev pomeni vsako dejanje, ki je v nasprotju z direktivami, naštetimi v Prilogi I, kakor so bile prenesene v notranji pravni red držav članic, in škoduje kolektivnim interesom, navedenim v odstavku 1.“

12.

V Prilogi I Direktive 2009/22, naslovljeni „Seznam direktiv po členu 1“, je v točki 5 navedena Direktiva 93/13.

13.

Člen 2(1) Direktive 2009/22, naslovljen „Opustitvene tožbe“, določa:

„1.   Države članice določijo sodišča ali upravne organe, pristojne za odločanje o pravnih sredstvih, ki jih vložijo kvalificirani subjekti v smislu člena 3 in se nanašajo:

14.

Člen 24(1) in (2), točka 1, Ustawa o ochronie konkurencji i konsumentów (zakon o varstvu konkurence in potrošnikov) z dne 16. februarja 2007 (Dz. U. št. 50, postavka 331) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, določa: ( 5 )

„(1)   Ravnanja, ki škodujejo kolektivnim interesom potrošnikov, so prepovedana.

(2)   Ravnanje, ki škoduje kolektivnim interesom potrošnikov, pomeni kakršno koli protipravno ravnanje prodajalca ali ponudnika, ki ogroža te interese, to je zlasti:

15.

Člen 26(1) zakona o varstvu konkurence in potrošnikov določa:

„1.   Če [vodja urada za varstvo konkurence in potrošnikov] ugotovi kršitev iz člena 24, sprejme odločbo, s katero ugotovi, da zadevno ravnanje škoduje kolektivnim interesom potrošnikov, in zahteva, da se preneha […]“

16.

Člen 106(1), točka 4, zakona o varstvu konkurence in potrošnikov določa:

„(1)   [Vodja urada za varstvo konkurence in potrošnikov] lahko prodajalcu ali ponudniku z odločbo naloži globo, ki ne sme presegati 10 % prometa, ki ga je ta ustvaril v poslovnem letu pred naložitvijo globe, če je – lahko tudi nenamerno – ta prodajalec ali ponudnik:

[…]

17.

Členi 47942(1), 47943 in 47945, od (1) do (3), Ustawa – Kodeks postępowania cywilnego (zakon o civilnopravnem postopku) z dne 17. novembra 1964 (Dz. U. 2014, postavka 101) v različici, ki je veljala v postopku v glavni stvari, določajo: ( 6 )

„Člen 47942

1.   Če se zahtevku ugodi, sodišče v izreku sodbe navede vsebino splošnih pogojev, ki so bili razglašeni za protipravne, in prepove njihovo uporabo.

Člen 47943

Pravnomočna sodba učinkuje za tretje osebe takoj po vpisu splošnega pogoja, ki je bil razglašen za protipravnega, v evidenco iz člena 47945(2).

Člen 47945

1.   Kopijo pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugodeno zahtevku, sodišče predloži [vodji urada za varstvo konkurence in potrošnikov].

2.   [Vodja urada za varstvo konkurence in potrošnikov] na podlagi sodb iz odstavka 1 vodi evidenco protipravnih splošnih pogojev.

3.   Evidenca iz odstavka 2 je javna.“

18.

Vodja Urząd Ochrony Konkurencji i Konsumentów (vodja urada za varstvo konkurence in potrošnikov, Poljska, v nadaljevanju: vodja UOKiK) je z odločbo z dne 22. novembra 2011 družbi HK Zakład Usługowo Handlowy „Partner“ Sp. z o.o. (v nadaljevanju: družba HK Partner), ki opravlja gospodarsko dejavnost med drugim na področju turističnih storitev, naložil globo v višini 21.127 poljskih zlotov (približno 4940 EUR). Ta odločba je bila sprejeta na podlagi člena 24(1) in (2), točka 1, ter člena 106(1), točka 4, zakona o varstvu konkurence in potrošnikov z obrazložitvijo, da je družba HK Partner uporabljala splošne pogoje prodaje potovanj, ki se štejejo za enakovredne pogojem, ki so bili že pred tem razglašeni za protipravne in so bili nato vpisani v javno evidenco nepoštenih pogojev iz člena 47945(2) zakona o civilnopravnem postopku (v nadaljevanju: evidenca nepoštenih pogojev). ( 7 )

19.

Družba HK Partner je zoper odločbo vodje UOKiK z dne 22. novembra 2011 vložila tožbo pri Sąd Okręgowy w Warszawie – Sąd Ochrony Konkurencji i Konsumentów (okrožno sodišče v Varšavi – sodišče za varstvo konkurence in potrošnikov, v nadaljevanju: SOKiK), s katero je zahtevala razglasitev ničnosti te odločbe in, podredno, znižanje denarne sankcije. Med postopkom pred SOKiK se je družba HK Partner razdelila, po tej delitvi pa je tožeča stranka, to je družba Biuro podróży „Partner“ Sp. Z o.o. (v nadaljevanju: družba Biuro podróży Partner), prevzela vse pravice in obveznosti družbe HK Partner, povezane s turistično dejavnostjo. SOKiK je s sodbo z dne 19. novembra 2013 zavrnilo tožbo, pri čemer se je strinjalo s presojo vodje UOKiK v zvezi z enakovrednostjo pogojev, ki jih je uporabljala družba HK Partner, in pogojev iz evidence nepoštenih pogojev.

20.

Družba Biuro podróży Partner je vložila pritožbo pri Sąd Apelacyjny w Warszawie VI Wydział Cywilny (pritožbeno sodišče v Varšavi, civilni oddelek, Poljska), s katero je predlagala razglasitev ničnosti odločbe vodje UOKiK z dne 22. novembra 2011 ter, podredno, razveljavitev sodbe SOKiK z dne 19. novembra 2013 in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.

21.

Ker je Sąd Apelacyjny w Warszawie VI Wydział Cywilny (pritožbeno sodišče v Varšavi, civilni oddelek) podvomilo o razlagi prava Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

22.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje ob upoštevanju jasne sodne prakse Sodišča v zvezi z razlago člena 267, tretji odstavek, PDEU ( 8 ) ne sproža novih pravnih vprašanj. Torej je treba odločiti zgolj o prvem vprašanju za predhodno odločanje, saj se le o tem vprašanju še ni odločalo.

23.

Poljska vlada in Evropska komisija sta predložili pisna stališča. Poljska vlada in Komisija sta se udeležili obravnave 9. marca 2016.

24.

Najprej je treba nekoliko podrobneje pojasniti poljski sistem varstva potrošnikov zoper nepoštene pogoje, ki vzpostavlja tri oblike nadzora nad takimi pogoji, in sicer posamični nadzor, nadzor in abstracto in upravni nadzor. ( 9 )

25.

Posamični nadzor se opravi v primeru sporov pred rednimi sodišči med potrošniki in prodajalci ali ponudniki v zvezi z nepoštenostjo pogojev v posameznih pogodbah. Sodna odločba v zvezi s posamičnim nadzorom zavezuje le stranke v postopku.

26.

Po drugi strani pa nadzor in abstracto opravi specializirano sodišče, to je SOKiK, po posebnem postopku, ki ga med drugim določajo členi 47942(1), 47943 in 47945, od (1) do (3), zakona o civilnopravnem postopku. ( 10 ) Namen tega nadzora, ki se nanaša izključno na splošne pogoje, je odprava nepoštenih pogojev. Presoja SOKiK temelji na besedilu izpodbijanega pogoja in tako ni odvisna od načina, kako se ta pogoj uporablja v posameznih pogodbah. ( 11 ) Na SOKiK se lahko med drugim obrne vsak potrošnik, ne glede na to, ali ga neka pogodba zavezuje ali ne, nevladne organizacije, ki branijo interese potrošnikov, in vodja UOKiK. ( 12 )

27.

Ko SOKiK v okviru nadzora in abstracto odloča o nepoštenosti splošnega pogoja, na podlagi člena 47942(1) zakona o civilnopravnem postopku v izreku sodbe navede vsebino izpodbijanega pogoja in prepove njegovo uporabo. Pravnomočna sodba, s katero je bilo zahtevku ugodeno, se nato objavi, pogoj, razglašen za nepošten, pa se vpiše v evidenco nepoštenih pogojev, ki jo vodi vodja UOKiK. Poljska vlada je pojasnila, da pogoja, ki je vpisan v evidenco, ni mogoče popraviti ali izbrisati iz te evidence.

28.

Upravni nadzor je po navedbah poljske vlade tesno povezan z nadzorom in abstracto, saj se z njim izvršijo sodbe SOKiK. Med upravnim nadzorom namreč vodja UOKiK ugotovi, ali je izpodbijani pogoj enak ali enakovreden pogodbenemu pogoju, vpisanemu v evidenco nepoštenih pogojev, zlasti glede na vsebino tega pogoja in njegove učinke za potrošnika. Za ugotovitev enakovrednosti ni nujno, da je vsebina primerjanih pogojev enaka. Zadostuje ugotovitev, da se izpodbijani pogoj ujema s primerom pogoja, vpisanim v evidenco. Prodajalec ali ponudnik, katerega splošni pogoji so predmet upravnega nadzora, običajno ne more izpodbijati nepoštenosti izpodbijanega pogoja v posebnih okoliščinah, temveč lahko izpodbija le njegovo enakovrednost pogojem, že vpisanim v evidenco.

29.

Če vodja UOKiK ugotovi kršitev prepovedi, določene s členom 24(2), točka 1, zakona o varstvu konkurence in potrošnikov, ( 13 ) z odločbo odredi prenehanje ravnanja, ki škoduje kolektivnim interesom potrošnikov, in, če je to primerno, prodajalcu ali ponudniku naloži globo na podlagi člena 106(1), točka 4, tega zakona.

30.

Nad odločbami vodje UOKiK lahko sodni nadzor izvedeta SOKiK kot prvostopenjsko sodišče in Sąd Apelacyjny w Warszawie VI Wydział Cywilny (pritožbeno sodišče v Varšavi, civilni oddelek) kot drugostopenjsko sodišče. ( 14 ) Iz odločbe predložitvenega sodišča izhaja, da namen tega sodnega nadzora ni preučiti nepoštenost izpodbijanega pogoja, temveč se preuči le njegova enakovrednost drugim pogojem iz evidence nepoštenih pogojev.

31.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se porajajo dvomi glede razlage člena 24(2), točka 1, zakona o varstvu konkurence in potrošnikov in člena 47943 zakona o civilnopravnem postopku, ( 15 ) kar povzroča razhajanja tako v sodni praksi kot v doktrini. Po navedbah predložitvenega sodišča si v zvezi s tem konkurirata dve mogoči razlagi.

32.

Po prvi mogoči razlagi, ki jo v zadevi v postopku v glavni stvari zagovarja vodja UOKiK in ki temelji na dobesedni razlagi člena 47943 zakona o civilnopravnem postopku, odločbe, ki jih izda SOKiK v okviru nadzora in abstracto, učinkujejo erga omnes za vse prodajalce ali ponudnike, in sicer takoj po njihovem vpisu v evidenco nepoštenih pogojev ( 16 ) (v nadaljevanju: prva mogoča razlaga).

33.

Po drugi mogoči razlagi, kot jo opisujeta predložitveno sodišče in poljska vlada, odločba SOKiK, s katero je ugotovljena protipravnost splošnega pogoja, zadeva le konkretni pogoj, na katerega se nanaša postopek, in zavezuje zgolj stranke v sporu.

34.

Predložitveno sodišče meni, da je treba za pravilno razlago zadevnih nacionalnih določb upoštevati zahteve prava Unije, zato je vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe utemeljena. Natančneje, to sodišče se sprašuje, ali člena 6(1) in 7 Direktive 93/13 ter člena 1 in 2 Direktive 2009/22 nasprotujejo upoštevnim poljskim predpisom, kot se razlagajo po prvi mogoči razlagi, in zlasti ali bi se taka razlaga skladala s temeljno pravico prodajalca ali ponudnika do izjave.

35.

Čeprav v okviru postopka, uvedenega na podlagi člena 267 PDEU, Sodišče ni pristojno za to, da se izreče o razlagi določb nacionalnega prava, vključno z izbiro med dvema načinoma razlage, niti o skladnosti pravnih pravil nacionalnega prava z določbami prava Unije, saj so te naloge v izključni pristojnosti predložitvenega sodišča, je Sodišče, ki odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, pristojno za to, da nacionalnemu sodišču da vse napotke za razlago prava Unije, ki mu bodo omogočili presojo skladnosti pravil nacionalnega prava s predpisi Unije. ( 17 )

36.

Naj v zvezi s tem opozorim, da mora predložitveno sodišče narediti vse, kar je v njegovi pristojnosti, za to, da nacionalna pravila, ki se uporabljajo v postopku v glavni stvari, razloži čim bolj ob upoštevanju besedila in namena prava Unije, pri čemer upošteva celotno nacionalno pravo in uporabi razlagalne metode, ki jih nacionalno pravo priznava, da tako zagotovi polni učinek Direktive 93/13 in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem. ( 18 )

37.

Ne glede na formulacijo prvega vprašanja za predhodno odločanje menim, da ga je treba preučiti ob upoštevanju Direktive 93/13 v celoti, pa tudi zahtev, ki izhajajo iz Listine, zlasti njenega člena 47, ki se nanaša na pravico do izjave. V zvezi s tem opozarjam, da lahko Sodišče, zato da bi predložitvenemu sodišču, ki mu je predložilo vprašanje za predhodno odločanje, podalo koristen odgovor, meni, da je treba upoštevati določbe prava Unije, ki jih predložitveno sodišče v svojem vprašanju ni navedlo. ( 19 )

38.

Zato menim, da je treba vprašanje za predhodno odločanje razumeti, kot da se z njim sprašuje, ali je treba Direktivo 93/13 v povezavi s členoma 1 in 2 Direktive 2009/22 ter členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim predpisom, ki določajo naložitev globe prodajalcu ali ponudniku, ki v svojih pogodbah s potrošniki uporablja splošne pogoje, ki se štejejo za enakovredne pogojem, ki so bili že razglašeni za nepoštene in so bili zato vpisani v javno evidenco, čeprav navedeni prodajalec ali ponudnik ni bil udeležen v postopku, v katerem je bila ugotovljena nepoštenost pogojev iz evidence.

39.

Sistem varstva, ki se izvaja z Direktivo 93/13, temelji na predpostavki, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti. ( 20 ) V zvezi s tem člena 6 in 7 te direktive državam članicam nalagata, da morajo zagotoviti „ustrezna in učinkovita sredstva“ za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah ( 21 ) ter določiti, da nepošteni pogoji niso zavezujoči za potrošnike, pri čemer si prizadevajo – kot je navedlo Sodišče – „formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, ki je določeno s pogodbo, zamenjati z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost“. ( 22 )

40.

Ureditev, kot je določena s poljskimi predpisi, lahko nedvomno zagotovi visoko raven varstva potrošnikov. ( 23 ) Taka ureditev s tem, da odločbam, izdanim v okviru nadzora in abstracto, podeljuje učinek erga omnes in omogoča naložitev visokih glob ( 24 ) prodajalcem ali ponudnikom, učinkovito in hitro preprečuje uporabo pogojev, ki so bili razglašeni za nepoštene, in analognih pogojev s podobnim negativnim učinkom za potrošnika. Poleg tega taka ureditev preprečuje izogibanje zakonodaji tako, da se v že prepovedane pogoje vnesejo majhne redakcijske in stilistične spremembe. ( 25 )

41.

Kot navaja poljska vlada, Direktiva 93/13 ne določa posebnega modela, ki ga morajo uporabiti države članice za to, da preprečijo nadaljnjo uporabo nepoštenih pogojev. V njej ni pojasnjen niti pravni učinek ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, saj Direktiva temelji na načelu procesne avtonomije držav članic. Člen 6(1) te direktive tako napotuje na pogoje, določene v nacionalnih pravnih sistemih držav članic, ( 26 ) člen 8 te direktive pa dovoljuje celo sprejetje ali ohranitev strožjih nacionalnih določb, kot so določene v Direktivi. ( 27 ) Vendar iz tega kljub temu ne izhaja, da imajo države članice absolutno svobodo pri sprejemanju strožjih določb, ki se uporabljajo za nepoštene pogoje. Kot izhaja iz člena 8 Direktive 93/13, morajo biti te določbe združljive s Pogodbama.

42.

Vendar v nasprotju s trditvijo poljske vlade menim, da sistem, ki ga zagovarjajo zagovorniki prve mogoče razlage, ni v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz Direktive 93/13 v povezavi z Listino. Ta sklep temelji na spodaj navedenih pojasnilih, s katerimi želim odgovoriti na trditve poljske vlade in Komisije.

43.

Iz člena 4(1) Direktive 93/13 izhaja, da je treba nepoštenost pogoja, uporabljenega v potrošniških pogodbah, presoditi „ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe, ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen“. ( 28 )

44.

Kar zadeva presojo nepoštenosti, pogodbenega pogoja torej ni mogoče ločiti od njegovega konteksta. Zato ta presoja ni absolutna, ampak prej relativna, saj je odvisna od posebnih dejstev, ki so obstajala v času sklenitve pogodbe, ( 29 ) zato je učinek vseh pogodbenih pogojev kumulativen. ( 30 )

45.

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča še izhaja, da Sodišče ne sme odločati o uporabi splošnih meril, ki jih je postavil zakonodajalec Unije za opredelitev pojma nepoštenega pogoja, za posamični pogoj, saj mora biti ta obravnavan glede na posebne okoliščine zadevnega primera, ta presoja pa je v pristojnosti nacionalnega sodišča. ( 31 )

46.

Tako je mogoče pogodbeni pogoj v nekaterih okoliščinah šteti za nepošten, v drugih pa ne, ( 32 ) zlasti glede na ceno, ki jo plača potrošnik. ( 33 ) Presoja nepoštenosti bi se lahko spremenila tudi sčasoma glede na spremembo prava, ki se uporablja za pogodbo. ( 34 )

47.

Seveda obstajajo pogodbeni pogoji, ki so očitno nepošteni, kar olajša presojo, za katero je pristojno nacionalno sodišče na podlagi člena 4(1) Direktive 93/13, vendar ta presoja kljub temu ostane konkretna. S takimi pogoji bi se pogosto kršila obvezna pravila nacionalnega potrošniškega ali pogodbenega prava.

48.

Povsem očitno je, da bi nacionalna sodna odločba, s katero bi bila na splošno ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja ali neskladnost tega pogoja z obveznimi pravili, kot precedens imela pomembne posredne učinke na druge prodajalce ali ponudnike, ki v svojih pogodbah s potrošniki uporabljajo enake ali podobne pogoje, saj bi lahko taki prodajalci ali ponudniki ob sodnem nadzoru nad svojimi pogodbami očitno pričakovali podobno presojo. Vendar se presoja nepoštenosti od pogodbe do pogodbe kljub vsemu razlikuje glede na posebne okoliščine in upoštevno pravo iz časa sklenitve zadevne pogodbe in določitve zadevnega pogoja.

49.

Zato menim, da je ureditev, ki na splošno določa, da se nepoštenost splošnih pogojev ugotovi enkrat za vselej v sodnem postopku in abstracto, le stežka ali celo nemogoče uskladiti s členom 4(1) Direktive 93/13, ki zahteva, da je presoja nepoštenosti konkretna in se opravi na podlagi posebnih okoliščin.

50.

Direktiva 93/13 v Prilogi vsebuje seznam, ki je v členu 3(3) opredeljen kot „okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nedovoljene [nepoštene]“. ( 35 )

51.

Komisija je sprva predlagala uvedbo pravega „črnega“ seznama pogojev, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene, in nato še „sivega“ seznama domnevno nepoštenih pogojev. Vendar Svet Evropske unije ni podprl teh pristopov in se je namesto tega odločil za povsem okvirni seznam. ( 36 ) Sodišče je potrdilo, da „pogoja s tega seznama ni treba nujno šteti za nepoštenega in, nasprotno, [da] je mogoče pogoj, ki ga ni na seznamu, vseeno razglasiti za nepoštenega“. ( 37 )

52.

To, kateri seznam je zakonodajalec izbral, po mojem mnenju dobro razkriva težave, s katerimi se je srečal pri opredelitvi pogojev, ki so nepošteni v vseh okoliščinah, kar velja celo za pogoje, kot so tisti s tega seznama, ki se štejejo za posebej problematične z vidika neravnotežja, ki ga ustvarijo v škodo potrošnika. ( 38 ) To se kaže tudi v ohlapnosti besedila seznama. ( 39 )

53.

Če država članica v skladu s členom 8 Direktive 93/13 „sprejme določbe[,] […] [ki] vsebujejo sezname pogodbenih pogojev, ki štejejo za nepoštene“, mora na podlagi člena 8a(1) te direktive o tem obvestiti Komisijo. ( 40 ) V nasprotju z okvirnim seznamom iz Priloge k tej direktivi so lahko nacionalni seznami, sprejeti na podlagi člena 8, zavezujoči, pa naj bodo „črni“ ali „sivi“. ( 41 )

54.

Vendar menim, da izraz „sprejme določbe“ iz člena 8a(1) Direktive 93/13 pomeni, da mora biti tak nacionalni seznam uveden po zakonodajni poti, torej z zakonom ali po upravnih pravilih, sprejetih na podlagi zakona. Na podlagi mehanizma, vzpostavljenega s členoma 8 in 8a(1) te direktive, mora torej zakonodajalec natančno navesti prepovedane ali domnevno nepoštene pogoje ter pri tem pazljivo pretehtati različne in včasih nasprotujoče si interese, o teh pogojih pa je treba obvestiti Komisijo. Naj opozorim, da je namen zakonodajnega postopka, v katerem se lahko povežejo zadevne strani, že po naravi sprejetje splošnih in abstraktnih pravil.

55.

S sistemom, ki ga zagovarjajo zagovorniki prve mogoče razlage, pa se nacionalnim sodiščem dejansko bolj kot zakonodajalcu podeljuje pristojnost, da od primera do primera sestavijo „črni“ seznam, na podlagi katerega bo lahko sankcionirana uporaba enakih ali enakovrednih pogojev. V tem okviru se pogoji, ki so bili razglašeni za nepoštene, drug za drugim vnesejo v evidenco nepoštenih pogojev, ki jo dejansko sestavljajo prodajalci ali ponudniki. Očitno je, da taka ureditev ni primerljiva s sprejetjem nacionalnih seznamov, ki jih dovoljuje člen 8 Direktive 93/13.

56.

Poleg tega menim, da bi tako ureditev težko uskladili z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, določenim v členu 49 Listine, v skladu s katerim mora zakon jasno opredeliti kršitve in kazni, s katerimi se te kršitve kaznujejo. ( 42 )

57.

Ta ureditev glede na veliko in naraščajoče število vpisov v evidenco nepoštenih pogojev ( 43 ) vzbuja tudi dvome v zvezi z načelom pravne varnosti, ki je del splošnih načel prava Unije, ( 44 ) saj to nujno pomeni, da lahko prodajalci ali ponudniki le težko opredelijo pravni položaj, v katerem delujejo, in predvidijo njegove posledice. Ti dvomi so še posebej utemeljeni v zvezi z možnostjo, da se sankcionira uporaba pogojev, ki so zgolj „enakovredni“ pogojem, vpisanim v evidenco. ( 45 )

58.

Z zgoraj navedenimi pomisleki v zvezi s konkretno presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je tesno povezano tudi vprašanje pravice prodajalca ali ponudnika, da ovrže nepoštenost pogojev, ki jih uporablja v svojih pogodbah s potrošniki.

59.

Iz besedila člena 3(1) Direktive 93/13 a contrario izhaja, da pogodbeni pogoj ne velja za nepošten, če sta se stranki o njem dogovorili posamično. ( 46 ) V zvezi s tem je v členu 3(2), tretji pododstavek, te direktive določeno, da dokazno breme nosi prodajalec ali ponudnik, ki trdi, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovorili posamično. Na podlagi tega sklepam, da Direktiva 93/13 prodajalcu ali ponudniku podeljuje najmanj pravico do tega, da dokaže, da sta se stranki o izpodbijanem pogoju dogovorili posamično in da zato v zadevnem posebnem primeru ni nepošten v smislu te direktive.

60.

Menim, da je pravica prodajalca ali ponudnika, da na podlagi člena 3(2), tretji pododstavek, Direktive 93/13 s trditvami in dokazi izpolni obveznost dokaznega bremena, sestavni del splošnejše in širše pravice, ki izhaja iz člena 47 Listine, ob upoštevanju katere je treba razlagati določbe Direktive 93/13. ( 47 )

61.

Člen 47 Listine vsakomur, ( 48 ) ki je v položaju, za katerega se uporablja Listina, ( 49 ) zagotavlja pravico do izjave v upravnih in sodnih postopkih. ( 50 ) Kot je navedlo Sodišče, ta pravica vključuje možnost, da zadevna oseba ustrezno in učinkovito poda svoje stališče pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese, da se tako pristojnemu organu omogoči, da ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov. ( 51 ) Očitno je, da to velja za odločbo, s katero se prodajalcu ali ponudniku naloži denarna kazen.

62.

V okviru sodnega nadzora, kot je tisti iz obravnavanih predpisov, bi imela pravica prodajalca ali ponudnika do izjave dve ločeni funkciji. Na prvem mestu bi ta tako dobil možnost, da dokaže, da se posebne okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve zadevne pogodbe, razlikujejo od tistih, ki so bile že ocenjene v predhodnem postopku, v katerem je bila ugotovljena nepoštenost enakega ali enakovrednega pogoja. Na drugem mestu pa mu pravica do izjave zagotavlja možnost, da se sklicuje na tožbene razloge v zvezi z dejstvi ali pravom, ki v predhodnem postopku in abstracto (ne glede na to, zakaj) niso bili podani, ter tako popravi napake iz tega postopka. ( 52 )

63.

Na podlagi tega sklepam, da pravice prodajalca ali ponudnika do izjave v okviru Direktive 93/13 ni mogoče omejiti na vprašanje, ali sta se stranki o izpodbijanem pogoju dogovorili posamično, ampak mora vključevati vse elemente, ki jih je mogoče upoštevati, da se na podlagi člena 4(1) te direktive presodi nepoštenost navedenega pogoja. ( 53 ) Tako bi moral imeti prodajalec ali ponudnik možnost dokazati, da izpodbijani pogoj v posebnih okoliščinah ne povzroča znatnega neravnotežja v škodo potrošnika, tako da bi zlasti dokazal, da je škodljivi učinek tega pogoja uravnotežen z drugimi pogoji iz iste pogodbe ali z nižjo ceno, ki jo je plačal potrošnik. ( 54 )

64.

Na podlagi informacij, ki sta jih predložila predložitveno sodišče in poljska vlada, menim, da ureditev, kot je tista, ki izhaja iz prve mogoče razlage, ne upošteva dovolj pravice prodajalca ali ponudnika do izjave, saj se ta niti med upravnim nadzorom niti med sodnim nadzorom pred SOKiK in Sąd Apelacyjny w Warszawie VI Wydział Cywilny (pritožbeno sodišče v Varšavi, civilni oddelek) nima možnosti sklicevati na to, da izpodbijani pogoj v posebnih okoliščinah ni nepošten, in za to ne more predložiti dokazov. ( 55 ) Kot navaja predložitveno sodišče, namen teh postopkov ni nadzor nad nepoštenostjo izpodbijanega pogoja, temveč zgolj nad njegovo enakovrednostjo pogojem, vpisanim v evidenco nepoštenih pogojev.

65.

Čeprav – kot navaja poljska vlada – ni mogoče izključiti tega, da lahko nacionalna sodišča ob preučevanju enakovrednosti izpodbijanega pogoja in pogoja, vpisanega v evidenco nepoštenih pogojev, upoštevajo dejavnike, navedene v členu 4(1) Direktive 93/13, ( 56 ) je kljub vsemu edini namen te presoje vsekakor le opredeliti enakost ali enakovrednost teh dveh pogojev, ( 57 ) prodajalec ali ponudnik pa ne more izpodbijati nepoštenosti izpodbijanega pogoja s sklicevanjem na posebne okoliščine (vključno s tem, da sta se stranki o izpodbijanem pogoju dogovorili posamično) ali na nove trditve, ki med nadzorom in abstracto niso bile podane. V taki ureditvi je pravica prodajalca ali ponudnika do izjave, kot je določena s členom 47 Listine, bistveno omejena. ( 58 )

66.

Vzporedno je pristojnost sodišča, ki izvaja sodni nadzor, precej omejena, kar sproža vprašanja v zvezi s členom 47 Listine, na podlagi katerega se zahteva „učinkovito pravno sredstvo“. ( 59 ) Taka ureditev bi poleg tega posegla tudi v pravico potrošnika, da se odreče neuporabi nepoštenega pogoja. ( 60 )

67.

Drži sicer, da je lahko pravica do izjave v skladu s členom 52(1) Listine omejena, če njene omejitve dejansko ustrezajo zastavljenim ciljem splošnega interesa in če se z njimi upošteva načelo sorazmernosti. ( 61 ) V zvezi s tem poljska vlada – po mojem mnenju upravičeno – trdi, da je namen nacionalnih predpisov hitro in učinkovito preprečiti nadaljnjo uporabo protipravnih pogojev v različnih okoliščinah, ki lahko nastanejo na trgu, ter preprečiti številne sodne postopke v zvezi z enakovrednimi splošnimi pogoji, ki jih uporabljajo različni prodajalci ali ponudniki. ( 62 )

68.

Vendar s temi pojasnili, ki so sicer prav gotovo utemeljeni, po mojem mnenju ni mogoče upravičiti posebej resne omejitve pravice prodajalca ali ponudnika do izjave, ki izhaja iz člena 47943 zakona o civilnopravnem postopku in člena 24(2), točka 1, zakona o varstvu konkurence in potrošnikov, kot se razlagata po prvi mogoči razlagi, če ob tem upoštevamo še nezanemarljive globe, ki jih je mogoče naložiti prodajalcu ali ponudniku na podlagi člena 106(1), točka 4, zadnjenavedenega zakona. ( 63 )

69.

Dokončnost vpisa pogojev v evidenco nepoštenih pogojev prav tako potrjuje sklep, da se zadevna nacionalna ureditev, kot se razlaga po prvi mogoči razlagi, ne sklada z načelom sorazmernosti. ( 64 )

70.

Kot trdi Komisija, se zdi, da obstajajo alternativni ukrepi, s katerimi bi poenostavili učinkovito varstvo potrošnikov zoper nepoštene pogoje in hkrati zagotovili pravico prodajalca ali ponudnika do izjave. Tako državam članicam ne bi bilo mogoče preprečiti, da izvedejo ukrepe, s katerimi se predpostavi nepoštenost nekaterih splošnih pogojev, ( 65 ) katerih uporabo bi bilo mogoče sankcionirati, razen če bi prodajalec ali ponudnik v upravnem ali sodnem postopku dokazal, da ti v posebnih okoliščinah niso nepošteni, tako da bi zlasti dokazal, da sta se stranki o njih dogovorili posamično.

71.

Poleg tega neobstoj učinka erga omnes še ne pomeni, da ugotovitev nepoštenosti splošnega pogoja ne bi imela odvračilnega učinka, saj bi tudi drugi prodajalci ali ponudniki težili k temu, da prenehajo uporabljati analogne pogoje. ( 66 )

72.

Kot navaja Komisija, Direktiva 93/13 v členih 7(2) in (3) dovoljuje skupinske opustitvene tožbe, ki dejansko presegajo pogodbeno razmerje v tem smislu, da so neodvisne od kakršnega koli posamičnega spora ter jih lahko vložijo osebe in organizacije, ki imajo pravni interes pri varstvu potrošnikov. ( 67 ) Kot izhaja iz izraza „[b]rez poseganja v člen 7“, uporabljenega v členu 4(1) te direktive, tožbe iz člena 7(2) iste direktive dopolnjujejo individualne tožbe. ( 68 )

73.

Člen 7(2) direktive določa preventivni in odvračilni nadzor in abstracto, ( 69 ) katerega namen je opredeliti, „ali so pogodbeni pogoji, sestavljeni za splošno rabo, nedovoljeni [nepošteni]“, člen 7(3) iste direktive pa omogoča vložitev tožb iz njenega člena 7(2) posamično ali skupaj zoper več prodajalcev ali ponudnikov iz istega gospodarskega sektorja ali zoper njihova združenja.

74.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da imajo individualne in skupinske tožbe v okviru Direktive 93/13 „različne predmete in pravne učinke“. ( 70 ) Poleg tega je v triindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 navedeno, da skupinske tožbe ne pomenijo, „da mora priti do vnaprejšnjega preverjanja splošnih pogojev, ki obstajajo v posamičnih gospodarskih sektorjih“. Zato menim, da nadzor ex ante, ki se izvede v okviru skupinske tožbe, ne more vplivati na nadzor ex post, ki se izvede v okviru individualne tožbe v zvezi z drugimi strankami, ( 71 ) s čimer se dejansko izključi razširitev učinkov odločb, sprejetih na podlagi skupinskih tožb, na prodajalce ali ponudnike, ki niso bili udeleženi v postopku. ( 72 )

75.

Ta sklep je še dodatno podkrepljen z odstavkom 3 člena 7 Direktive 93/13. Tako menim, da ne bi imelo nobenega smisla, če bi dovolili, da na podlagi tega odstavka več strank sproži postopek, če bi bile odločbe, izdane v okviru skupinskih tožb iz člena 7(2) iste direktive, že zavezujoče za vse prodajalce ali ponudnike. Tudi pripravljalni dokumenti v zvezi s to direktivo napeljujejo na razlago, po kateri odločbe, izdane v postopkih skupinskih opustitvenih tožb iz člena 7(2) in (3), zavezujejo le stranke, vključene v konkretni postopek skupinske tožbe. ( 73 )

76.

Drži sicer, da bo v primeru splošnih pogojev, o katerih se stranke le redko posamično dogovorijo, presoja, ki jo bodo morala nacionalna sodišča opraviti v okviru skupinske tožbe na eni strani oziroma individualne tožbe na drugi, pogosto podobna ali celo enaka, čeprav stranke v tožbenih postopkih niso iste. Torej je lahko odločba, izdana v okviru skupinske tožbe, močan precedens pri presoji, ki jo bo treba opraviti v okviru poznejše individualne tožbe v zvezi z enakim ali enakovrednim pogojem, ustvari pa lahko celo domnevo v zvezi z nepoštenostjo tega pogoja. Vendar prodajalca ali ponudnika, ki ni bil udeležen v skupinskem postopku, kljub temu ne bi smeli prikrajšati za možnost, ki mu pripada v skladu s členom 3(2), tretji pododstavek, Direktive 93/13 in členom 47 Listine, da tako domnevo ovrže v okviru individualne tožbe.

77.

Kot poudarjata poljska vlada in Komisija, je Sodišče v sodbi Invitel (C‑472/10, EU:C:2012:242) menilo, da člen 6(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7(1) in (2) te direktive ne nasprotuje temu, da se učinek odločb, s katerimi se ugotovi nepoštenost splošnega pogoja v okviru opustitvene tožbe iz člena 7 te direktive, razširi na „vse potrošnike, ki so z zadevnim prodajalcem ali ponudnikom sklenili pogodbo, za katero veljajo enaki [splošni pogoji], vključno s potrošniki, ki niso bili stranka v postopku v zvezi z opustitveno tožbo“. ( 74 )

78.

Tak izid niti ne preseneča, saj je bolj posledica narave in cilja skupinskih opustitvenih tožb. Če je v okviru opustitvene tožbe pogodbeni pogoj razglašen za ničen in prepovedan, je treba seveda zagotoviti, da zadevni prodajalec ali ponudnik v nobeni od svojih pogodb ne uporablja več enakih splošnih pogojev, vključno s pogojem, ki je bil razglašen za nepošten. Sicer opustitvene tožbe iz člena 7(2) in (3) Direktive 93/13 ne bi imele polnega učinka.

79.

Sodišče je v točki 40 sodbe Invitel upravičeno poudarilo, da uporaba sankcije ničnosti za nepošten pogoj za vse potrošnike, ki so z zadevnim prodajalcem ali ponudnikom sklenili potrošniško pogodbo, za katero veljajo enaki splošni pogoji, „zagotavlja, da teh potrošnikov navedeni pogoj ne zavezuje“, ( 75 ) s čimer je Sodišče napotilo na člen 6(1) Direktive 93/13, ki po besedah Sodišča državam članicam nalaga, da „morajo ugotoviti vse posledice“, ki v skladu z nacionalnim pravom izhajajo iz ugotovitve nepoštenosti splošnega pogoja, zato da navedeni pogoj za potrošnike ni zavezujoč. ( 76 )

80.

Menim, da ni dvoma o tem, da te sodne prakse ni mogoče prenesti na obravnavano zadevo.

81.

Sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve v točki 39 sodbe Invitel ( 77 ) izrecno napotilo na točke od 57 do 61 sklepnih predlogov generalne pravobranilke, ki je izrazila „tehtne pomisleke“ v zvezi z učinkom erga omnes v breme prodajalcev ali ponudnikov, ki niso bili udeleženi v postopku ugotavljanja nepoštenosti izpodbijanega pogoja, sam pa se s temi pomisleki v celoti strinjam. ( 78 )

82.

Poleg tega se vprašanje, ki ga je Sodišče obravnavalo v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, to je razširitev sankcije ničnosti nepoštenega pogoja na potrošnike, ki so z zadevnim prodajalcem ali ponudnikom sklenili potrošniško pogodbo, za katero se uporabljajo enaki splošni pogoji, očitno razlikuje od vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče v obravnavani zadevi in ki zadeva naložitev denarnih sankcij prodajalcem ali ponudnikom, ki niso sodelovali v postopku nadzora in abstracto.

83.

Široka razlaga obsega sodbe Invitel, ( 79 ) s katero bi zajeli predpise, ki določajo učinek erga omnes za vse prodajalce ali ponudnike, ki niso bili udeleženi v postopku, se mi torej ne zdi upravičena in bi se vsekakor slabo skladala s temeljnimi pravicami prodajalca ali ponudnika. ( 80 )

84.

Razlage Direktive 93/13, ki jo predlagam, ni mogoče omajati s členoma 1 in 2 Direktive 2009/22, na katera je napotilo predložitveno sodišče v prvem vprašanju za predhodno odločanje.

85.

Namen Direktive 2009/22, ki zadeva skupinske opustitvene tožbe zaradi varstva interesov potrošnikov, je zagotoviti polni učinek nekaterih direktiv, tudi Direktive 93/13, in zlasti preprečevati kršitve znotraj Unije. ( 81 )

86.

V zvezi s tem člen 2(1), od (a) do (c), Direktive 2009/22 državam članicam nalaga, da določijo sodišča ali upravne organe, pristojne za odločanje o skupinskih tožbah, ki jih vložijo kvalificirani subjekti v smislu člena 3 in se med drugim nanašajo na opustitev kakršnega koli akta v nasprotju z Direktivo 93/13, na zagotovitev objave odločbe ali popravkov ter na odredbo, ki v primeru neizpolnitve odločbe določa, da tožena stranka, ki izgubi, v javno blagajno ali upravičencu, imenovanemu po nacionalni zakonodaji, plača fiksni znesek.

87.

Kar zadeva povezavo med Direktivo 2009/22 in Direktivo 93/13, prva dopolnjuje člen 7(2) in (3) Direktive 93/13, ki se prav tako nanaša na opustitvene tožbe. ( 82 )

88.

Niti v besedilu Direktive 2009/22 niti v pripravljalnih dokumentih v zvezi z njo ( 83 ) ne najdem ničesar, kar bi kazalo na to, da lahko države članice odločbam, izdanim v okviru tožb iz te direktive, podelijo učinek erga omnes v breme prodajalcev ali ponudnikov, ki niso bili udeleženi v postopku v zvezi z opustitveno tožbo. V tem primeru bi Direktiva 2009/22 presegla ureditev, vzpostavljeno z Direktivo 93/13, ki naj bi jo prvonavedena direktiva dopolnjevala, česar pa brez izrecno izražene volje zakonodajalca Unije ne moremo predpostaviti.

89.

Drži sicer, da je Komisija načela vprašanje spremembe prava Unije, ki bi državam članicam omogočila razširitev učinkov odločb, s katerimi se ugotovi nepoštenost pogodbenega pogoja, na „podobne pogodbe“. ( 84 ) Vendar to le potrjuje ugotovitev, da taka rešitev v trenutnem stanju prava Unije, to je v okviru direktiv 93/13 in 2009/22, ni mogoča.

90.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Sąd Apelacyjny w Warszawie VI Wydział Cywilny (pritožbeno sodišče v Varšavi, civilni oddelek, Poljska), odgovori:

Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v potrošniških pogodbah – v povezavi s členoma 1 in 2 Direktive 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov ter členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim predpisom, ki določajo naložitev globe prodajalcu ali ponudniku, ki v svojih pogodbah s potrošniki uporablja splošne pogoje, ki se štejejo za enakovredne pogojem, ki so bili že razglašeni za nepoštene in so bili zato vpisani v javno evidenco, čeprav navedeni prodajalec ali ponudnik ni bil udeležen v postopku, v katerem je bila ugotovljena nepoštenost pogojev iz evidence.