1.

Osrednje vprašanje v tej zadevi je, ali lahko državljan tretje države, ki je prebival v državi članici z državljanom Unije kot njegov zakonec, še naprej prebiva v tej državi, čeprav je državljan Unije dokončno zapustil zadevno državo in je bil postopek za razvezo zakonske zveze uveden po njegovem odhodu.

2.

Sodišče je že imelo priložnost obravnavati to vprašanje v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476). Vendar se odhod zakonca in razveza zakonske zveze po njegovem odhodu drugače kakor v prvi zadevi umeščata v kontekst nasilja v družini. Čeprav člen 13(2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS, ( 2 ) upošteva to možnost, je Sodišče še ni imelo možnosti razložiti.

3.

Ker sta na ozemlju države gostiteljice navzoča tudi otroka, rojena v zvezi med državljanom Unije in državljanom tretje države, bo to za Sodišče tudi priložnost, da pojasni merila presoje pri preizkusu „onemogočanja izvrševanja bistvene vsebine pravic“, ki izhaja iz sodne prakse, vpeljane s sodbo Ruiz Zambrano (C‑34/09, EU:C:2011:124).

4.

Člen 20 PDEU določa, da se uvede državljanstvo Unije in da so državljani Unije vse osebe z državljanstvom ene od držav članic. V skladu s členom 20(2) imajo državljani Unije „pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic“. V skladu z drugim pododstavkom člena 20(2) PDEU se „[t]e pravice […] uresničujejo v skladu s pogoji in omejitvami, opredeljenimi s Pogodbama in ukrepi, sprejetimi za njuno izvajanje“.

5.

Člen 21 PDEU sicer določa, da ima vsak državljan Unije pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, vendar se ta pravica uresničuje „ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev.“

6.

V uvodni izjavi 15 Direktive 2004/38 je navedeno, da bi morali biti „[d]ružinski člani […] pravno zaščiteni v primeru smrti državljana Unije, razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva. S primernim upoštevanjem družinskega življenja in človekovega dostojanstva ter pod določenimi pogoji, potrebnimi za preprečitev zlorab, bi bilo torej treba sprejeti ukrepe, s katerimi se zagotovi, da v takšnih okoliščinah družinski člani, ki že prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, ohranijo svojo pravico do prebivanja izključno na osebni podlagi“.

7.

Člen 7 Direktive 2004/38 določa pravico do prebivanja za več kot tri mesece na naslednji način:

„1.   Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev [,] če:

[…]

2.   Pravica do prebivanja, predvidena v odstavku 1, se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije v državi članici gostiteljici, pod pogojem da takšen državljan Unije izpolnjuje pogoje, navedene v odstavku 1(a), (b) ali (c).

[…]“

8.

Člen 13(2) Direktive 2004/38 določa:

„Brez poseganja v drugi pododstavek razveza, razveljavitev zakonske zveze državljana Unije ali prenehanje njegovega/njenega registriranega partnerstva, navedenega v točki 2(b) člena 2, nima za posledico izgube pravice do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki niso državljani države članice, kadar:

Pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča ostaja pravica do prebivanja zadevnih oseb zavezana zahtevi, da te osebe lahko dokažejo, da so delavci ali samozaposlene osebe ali da imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici in da imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici ali da so člani družine, že ustvarjene v državi članici gostiteljici, osebe, ki izpolnjuje te zahteve. ‚Zadostna sredstva‘ so opredeljena v členu 8(4).

Takšni družinski člani ohranijo svojo pravico do prebivanja izključno na osebni podlagi.“

9.

Člen 16(1) Direktive 2004/38 nazadnje določa, da imajo državljani Unije, ki zakonito prebivajo nepretrgano pet let v državi članici gostiteljici, pravico do stalnega prebivališča v tej državi. V skladu z odstavkom 2 istega člena pravilo „velja tudi za družinske člane, ki niso državljani države članice in ki zakonito prebivajo z državljanom Unije v državi članici gostiteljici nepretrgano pet let“.

10.

V skladu s prvim odstavkom člena 12 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti ( 3 ) imajo „[o]troci državljana države članice, ki je zaposlen ali je bil zaposlen v drugi državi članici, […] pravico dostopa do sistema splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja pod enakimi pogoji kot državljani te države, če prebivajo na njenem ozemlju.“

11.

NA je pakistanska državljanka. Septembra 2003 je v Karačiju (Pakistan) sklenila zakonsko zvezo s KA. Ta je prišel v Nemčijo in tam prebival ter nato pridobil nemško državljanstvo.

12.

Par se je marca 2004 preselil v Združeno kraljestvo, 7. novembra 2005 pa je bilo NA izdano dovoljenje za prebivanje, veljavno do 21. septembra 2009.

13.

Vendar se je njun odnos poslabšal, tako da je bila NA večkrat žrtev družinskega nasilja. KA je po napadu na NA (ki je bila takrat več kot pet mesecev noseča) oktobra 2006 zapustil skupno bivališče. Decembra 2006 je dokončno odšel iz Združenega kraljestva in se vrnil v Pakistan.

14.

Medtem ko je KA prebival v Združenem kraljestvu, je bil bodisi delavec bodisi samozaposlena oseba. 5. decembra 2006 je pri britanskih organih zahteval, naj na podlagi tega, da se je za stalno preselil v Pakistan, razveljavijo dovoljenje za prebivanje NA in ga obvestijo o razveljavitvi dovoljenja za prebivanje njegove žene.

15.

KA je trdil, da je bila zakonska zveza z NA razvezana s „talakom“, ( 4 ) izdanim 13. marca 2007 v Karačiju. NA je septembra 2008 začela postopek za razvezo zakonske zveze v Združenem kraljestvu. Pravnomočna odločba o razvezi zakonske zveze je bila izdana 4. avgusta 2009, NA pa je bilo dodeljeno skrbništvo nad hčerkama para.

16.

MA je bila rojena 14. novembra 2005, IA pa 3. februarja 2007. Obe sta nemški državljanki in se šolata v Združenem kraljestvu od januarja 2009 oziroma septembra 2010.

17.

NA je vložila prošnjo za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Združenem kraljestvu, vendar ji je bilo to zavrnjeno.

18.

NA se je zoper to zavrnitev pritožila. Prvostopenjsko sodišče je pritožbo zavrnilo. Vendar je drugostopenjsko sodišče, namreč Upper Tribunal (Immigration and Asylum Chamber) (višje sodišče (oddelek za imigracijo in azil)), 22. februarja 2013 prvo sodbo spremenilo.

19.

To sodišče je najprej potrdilo, da NA pravice do prebivanja ne more ohraniti na podlagi člena 13(2) Direktive 2004/38, ker KA na datum razveze zakonske zveze v tej državi ni uresničeval pravic iz Pogodb.

20.

Nasprotno je nato odločilo, da ima NA pravico do prebivanja na podlagi člena 20 PDEU v skladu z načeli iz sodbe Ruiz Zambrano (C‑34/09, EU:C:2011:124) in na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68.

21.

Nazadnje, ker ni bilo sporno, da bi bila, če bi bila NA zavrnjena pravica do prebivanja v Združenem kraljestvu, to državo članico z njo prisiljena zapustiti tudi njena otroka, namreč MA in IA, saj ima njuna mati nad njima izključno skrbništvo, je Upper Tribunal (Immigration and Asylum Chamber) (višje sodišče (oddelek za imigracijo in azil)) menilo, da bi bile z mogočo odstranitvijo MA in IA iz Združenega kraljestva kršene njune pravice na podlagi člena 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), zato je ugodilo pritožbi NA na podlagi te določbe.

22.

NA se je pritožila na to sodbo v delu, v katerem ji je bila z njo zavrnjena pravica do prebivanja na podlagi člena 13(2) Direktive 2004/38. Britanski organi so se prav tako pritožili na sodbo v delu, ki se nanaša na pravico NA do prebivanja na podlagi, prvič, člena 20 PDEU, in drugič, člena 12 Uredbe št. 1612/68. Nasprotno pa ni nihče izpodbijal ugotovitev iz sodbe v zvezi s členom 8 EKČP.

23.

V teh okoliščinah je Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek)) v sodbah z dne 17. julija 2014 in 25. februarja 2015 sklenilo, da prekine odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predloži štiri vprašanja.

24.

Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek)) je torej z odločbo z dne 25. februarja 2015, ki jo je Sodišče prejelo 6. marca 2015, Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

25.

Pisna stališča so predložili NA, AIRE Centre, vlada Združenega kraljestva, danska, nizozemska in poljska vlada, ter Evropska komisija. NA, AIRE Centre, vlada Združenega kraljestva in Komisija so poleg tega svoja stališča predstavili tudi na obravnavi, ki je potekala 18. februarja 2016.

26.

Vlada Združenega kraljestva meni, da sta drugo in tretje vprašanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, hipotetični in brezpredmetni za spor, saj je bila NA in njenima otrokoma že priznana pravica do prebivanja v Združenem kraljestvu na podlagi člena 8 EKČP. Nizozemska vlada meni, da je treba iz istega razloga ugotoviti hipotetičnost vseh postavljenih vprašanj.

27.

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve, ki poteka pred njim, presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. ( 5 )

28.

V skladu s to sodno prakso velja „za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča postavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, […] domneva upoštevnosti“. ( 6 )

29.

V obravnavani zadevi ni očitno, da je težava, zaradi katere so bila postavljena vprašanja, povsem hipotetična.

30.

Ni mogoče namreč izključiti možnosti, da bodo odgovori Sodišča na različna vprašanja, ki so mu postavljena, odločilni za odgovor na vprašanje, ali je NA upravičena do nekaterih dajatev za socialno varnost in dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki, do katerih zdaj ni upravičena zaradi omejitve pravic, podeljenih s pravico do prebivanja na podlagi člena 8 EKČP. ( 7 ) S pravico do prebivanja, utemeljeno neposredno na pravu Unije, bi lahko NA pridobila vsaj višjo raven pravne varnosti. ( 8 )

31.

Zato Sodišču predlagam, naj vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, obravnava kot dopustna.

32.

Predložitveno sodišče v svojih vprašanjih predlaga le razlago členov 20 PDEU in 21 PDEU, člena 13(2) Direktive 2004/38 in člena 12 Uredbe št. 1612/68.

33.

Vendar pa je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, zlasti v zadevi glede pravice do prebivanja državljana tretje države, ki je prednik v ravni črti mladoletnih državljanov Unije, da taka okoliščina Sodišča ne ovira pri tem, da predložitvenemu sodišču posreduje vse vidike razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji predložene zadeve, in sicer ne glede na to, ali se je zadnjenavedeno nanje sklicevalo v predstavitvi svojih vprašanj. ( 9 )

34.

V obravnavani zadevi se je Komisija v pisnih stališčih spraševala o tem, ali bi bilo mogoče NA priznati pravico do stalnega prebivanja na podlagi člena 16(2) Direktive 2004/38, in sicer od marca 2009.

35.

Člen 7(2) Direktive 2004/38 namreč določa, da ima družinski član državljana Unije, ki ni državljan nobene države članice in ki spremlja navedenega državljana Unije ali se mu pridruži v državi članici gostiteljici, pravico do prebivanja za več kot tri mesece, če ta državljan izpolnjuje pogoje, navedene v členu 7(1) od (a) do (c) Direktive 2004/38. ( 10 )

36.

Dalje, člen 16(2) Direktive 2004/38 določa, da družinski član državljana Unije, ki zakonito prebiva „z [navedenim] državljanom Unije v državi članici gostiteljici nepretrgano pet let“, ni pa državljan ene od držav članic, pridobi pravico do stalnega prebivanja v tej državi.

37.

V obravnavani zadevi iz elementov spisa, s katerimi razpolaga Sodišče, izhaja, da je NA s KA, svojim zakoncem, ki je državljan Unije, prišla na ozemlje Združenega kraljestva marca 2004. Poleg tega ni sporno, da je bil KA do svojega odhoda decembra 2006 delavec ali samozaposlena oseba. Torej se je lahko NA do tega datuma sklicevala na pravico do prebivanja na podlagi člena 7(2) Direktive 2004/38.

38.

Dalje, sporno ni niti, da je imela NA izključno skrbništvo nad svojima otrokoma (od katerih se je eden rodil, preden je KA zapustil skupno bivališče), ki sta državljana Unije, saj imata nemško državljanstvo.

39.

Na podlagi načel, ki jih je Sodišče izoblikovalo v sodbi Zhu in Chen (C‑200/02, EU:C:2004:639), se je torej izvedena pravica NA do prebivanja neprekinjeno nadaljevala prek njenih otrok. ( 11 ) Sodišče je namreč odločilo, da so pogoji, določeni z Direktivo 2004/38, za to, da ima otrok, ki je državljan Unije, pravico do prebivanja na ozemlju države članice, čeprav ni njen državljan, izpolnjeni, če lahko nekdo (ki ni nujno sam otrok, temveč je v obravnavani zadevi eden od staršev) zagotavlja, da ta otrok izpolnjuje finančne zahteve in druge pogoje, ki se zahtevajo za državljana Unije, ki ne opravlja dejavnosti, da se mu lahko prizna pravica do prebivanja v drugi državi članici. ( 12 )

40.

Po mnenju Sodišča člen 20 PDEU in Direktiva 2004/38 „mladoletnemu državljanu nizke starosti države članice, ki je ustrezno zdravstveno zavarovan in ki ga vzdržuje eden od staršev, državljan tretje države, čigar sredstva zadoščajo za to, da prvi ne obremenjuje javnih financ države članice gostiteljice, podeljujeta pravico do trajnega prebivanja na ozemlju te države. V takem primeru te določbe roditelju, ki dejansko skrbi za tega državljana, dovoljujejo, da z njim prebiva v državi članici gostiteljici“. ( 13 )

41.

Na podlagi pojasnil, ki jih je med obravnavo 18. februarja 2016 podal zastopnik NA, se zdi, da pogoji v zvezi z „zadostnimi sredstvi“ v obravnavani zadevi niso izpolnjeni. Kljub temu pa mora nacionalno sodišče preveriti, ali so bili ti pogoji izpolnjeni med trenutkom, ko je mož zapustil Združeno kraljestvo, in marcem 2009, ko je NA pet let prebivala v tej državi. Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da je NA pet let neprekinjeno „zakonito prebivala“ v zadevni državi, bi ta v trenutku ugotovitve obstoja takega prebivanja pridobila pravico do stalnega prebivanja na podlagi člena 16 Direktive 2004/38.

42.

Drži sicer, da se drugače kakor v dejanskih okoliščinah, v katerih sta bili izrečeni sodbi Zhu in Chen (C‑200/02, EU:C:2004:639) ter Alokpa in Moudoulou (C‑86/12, EU:C:2013:645), izvedena pravica do prebivanja NA morda ne bi navezovala na pravico do prebivanja enega in istega državljana Unije (njenega otroka). Ta pravica bi nastopila prek zakončeve pravice do prebivanja in bi se nato nadaljevala prek pravice do prebivanja njenih otrok.

43.

V zvezi s tem drži, da se člen 16(2) Direktive 2004/38 uporablja za „družinske člane, ki niso državljani države članice in ki zakonito prebivajo z državljanom Unije“, ( 14 ) kar bi lahko pomenilo, da se mora navedena izvedena pravica navezovati na isto osebo.

44.

Vendar menim, da časovno zaporedje različnih naveznih okoliščin na državljanstvo Unije – še toliko bolj znotraj iste družinske enote – ne more omajati resničnosti zakonitega neprekinjenega petletnega prebivanja. Prav to pa je na podlagi člena 16 bistveni pogoj za pridobitev pravice do stalnega prebivanja.

45.

Ali ne bi bilo namreč paradoksalno, da se od državljana tretje države ne zahteva ohranitev skupnega prebivanja ( 15 ) ali celo „dejanske zakonske življenjske skupnosti“ ( 16 ) z državljanom Unije, po drugi strani pa se ne prizna, da se ta vez z državljanstvom Unije – ki je ključ do podelitve pravice do prebivanja – neprekinjeno nadaljuje prek druge osebe, v obravnavani zadevi njegovega otroka ali njegovih otrok?

46.

Dobesedna razlaga člena 16(2) Direktive 2004/38 bi bila po mojem mnenju zato preveč toga, sploh ker je Sodišče že menilo, da glede na kontekst Direktive 2004/38 in cilje, postavljene z njo, določb te direktive ni mogoče razlagati ozko. ( 17 )

47.

Naj k temu zaradi popolnosti še dodam, da se je v postopku v glavni stvari – če je imela NA dovolj sredstev, da njena starejša hči ni postala breme za javne finance države članice gostiteljice – po mojem mnenju petletno obdobje prav tako izteklo novembra 2010, saj se je MA rodila 14. novembra 2005.

48.

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali mora biti nekdanji zakonec državljana Unije, ki je državljan tretje države, sposoben dokazati, da je njegov nekdanji zakonec ob njuni razvezi zakonske zveze v državi članici gostiteljici uresničeval pravice iz Pogodb, da ohrani pravico do prebivanja na podlagi člena 13(2) Direktive 2004/38.

49.

Člen 13 Direktive 2004/38 določa ohranitev pravice do prebivanja družinskih članov v primeru razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva (v nadaljevanju: v primeru razveze).

50.

Doslej je bil v zvezi s to določbo vložen samo en predlog za sprejetje predhodne odločbe. ( 18 ) Obravnavale so se okoliščine, na katere se nanaša člen 13(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38. Opredeliti je bilo namreč treba, ali lahko državljan tretje države, ki se je razvezal od državljana Unije in čigar zakonska zveza je pred začetkom sodnega postopka za njeno razvezo trajala najmanj tri leta, od tega vsaj eno leto v državi članici gostiteljici, ohrani pravico do prebivanja v tej državi članici, čeprav je zakonec, ki je državljan Unije, to državo zapustil pred razvezo zakonske zveze.

51.

Sodišče je v svoji sodbi menilo, da „zakonec državljana Unije, ki je državljan tretje države, pravico do prebivanja ohrani na podlagi člena 13(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38 [le], če je država članica, v kateri prebiva ta državljan, ‚država članica gostiteljica‘ v smislu člena 2, točka 3, Direktive 2004/38 ob začetku sodnega postopka“. ( 19 )

52.

V postopku v glavni stvari bo moralo Sodišče tokrat preučiti položaj, na kateri se nanaša člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38, to je možnost, da v primeru razveze zakonske zveze družinski člani državljana Unije, ki nimajo državljanstva države članice, ohranijo pravico do prebivanja, „kadar to upravičujejo posebno težke okoliščine, kot na primer dejstvo, da je bila oseba žrtev družinskega nasilja“.

53.

Ali mora v takih okoliščinah državljan Unije, ki je zakonec državljana tretje države, prebivati v državi članici gostiteljici do datuma sodne odločbe o razvezi zakonske zveze, da se lahko državljan tretje države sklicuje na pravico do ohranitve svoje pravice do prebivanja?

54.

Sodišče je v sodbi Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476) menilo, da zaradi vložitve zahtevka za razvezo zakonske zveze po odhodu zakonca, ki je državljan Unije, zakonec, ki je državljan tretje države, ne more ponovno pridobiti pravice do prebivanja, „ker je v členu 13 Direktive 2004/38 omenjena samo ‚ohranitev‘ obstoječe pravice do prebivanja“. ( 20 )

55.

Na podlagi povezane razlage členov 12 in 13 Direktive 2004/38 je menilo, da izvedena pravica državljana tretje države do prebivanja preneha, ko njegov zakonec, ki je državljan Unije, zapusti državo članico, v kateri prebivata, da bi se preselil v drugo državo članico ali tretjo državo. ( 21 )

56.

Vendar je Sodišče menilo, da zakonec državljana Unije, ki je državljan tretje države, pravico do prebivanja ohrani na podlagi člena 13(2), prvi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/38, če je država članica, v kateri prebiva ta državljan, ‚država članica gostiteljica‘ v smislu člena 2, točka 3, Direktive 2004/38 ob začetku sodnega postopka. ( 22 )

57.

Te tri točke sodbe Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476) omogočajo razumevanje logike, ki se je uveljavila pri razlagi člena 13 Direktive 2004/38.

58.

Načeloma velja, da pravica do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki nimajo državljanstva nobene države članice, preneha, ko državljan Unije, na katerega se navezuje pravica do prebivanja, zapusti ozemlje države članice gostiteljice. Vendar nekateri dogodki, ki se lahko zgodijo v okviru postopka za razvezo, razveljavitev zakonske zveze ali prenehanje registriranega partnerstva, omogočajo ohranitev pravice do prebivanja družinskih članov.

59.

Kot namreč izhaja iz sodbe Singh in drugi (C‑218/14, EU:C:2015:476), ohranitve pravice družinskih članov do prebivanja ne omogočajo razveza, razveljavitev zakonske zveze ali prenehanje registriranega partnerstva kot taki, ampak posebne predpostavke, pojasnjene v členu 13(2), prvi pododstavek, Direktive 2004/38.

60.

Naj v zvezi s tem opozorim, da je Komisija v pripombah v zvezi s členom 13 predloga, na podlagi katerega je bila sprejeta Direktiva 2004/38, že predstavila različne predpostavke, ki jih je poimenovala „alternativni pogoji“, ( 23 ) kar pomeni, da že ena od njih zadostuje za ohranitev pravice do prebivanja.

61.

Zato je treba predpostavke iz člena 13(2), prvi pododstavek, Direktive 2004/38 razumeti kot elemente, ki povzročijo ohranitev pravice do prebivanja zakonca državljana Unije, ki je državljan tretje države.

62.

Če prvonavedeni zakonec zapusti državo gostiteljico pred pojavom enega od teh elementov, člen 13 ne more učinkovati tako, da se „ohrani“ pravica do prebivanja, saj je ta dejansko že prenehala. Če pa do odhoda, na kateri se nanaša člen 12(3), pride po enem od dogodkov – in ne izreku razveze zakonske zveze stricto sensu – ki povzročijo ohranitev pravice do prebivanja na podlagi člena 13(2), prvi pododstavek, poznejši odhod državljana Unije na to nima nobenega vpliva.

63.

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je. ( 24 )

64.

Zgolj na podlagi besedila člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 ni mogoče koristno odgovoriti na prvo vprašanje za predhodno odločanje.

65.

Naj kljub temu opozorim, da je – v nasprotju s preostalima predpostavkama iz prvega pododstavka – dejanski položaj, zaradi katerega se ohrani pravica do prebivanja, opisan kot že gotovo dejstvo.

66.

Člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 se namreč nanaša na nasilje v družini, „ko sta zakonska zveza ali registrirano partnerstvo še trajala“. Torej mora nujno obstajati časovni razmik med nasiljem v družini, to je elementom določbe, ki povzroči ohranitev pravice, in razvezo zakonske zveze.

67.

Poleg tega nam več elementov omogoča opredelitev cilja, ki si ga je zastavil zakonodajalec Unije.

68.

Prvič, uvodna izjava 15 Direktive 2004/38 izrecno napotuje na to, da bi morali biti „[d]ružinski člani […] pravno zaščiteni v primeru […] razveze, razveljavitve zakonske zveze ali prenehanja registriranega partnerstva“.

69.

Drugič, v pojasnilih Komisije v zvezi s predlogom, na podlagi katerega je bil sprejet člen 13 Direktive 2004/38, je pojasnjeno, da „je namen te določbe zagotoviti določeno pravno zaščito tem osebam, katerih pravica do prebivanja je povezana z družinsko vezjo v obliki zakonske zveze in ki bi bile lahko zato žrtve izsiljevanja z razvezo zakonske zveze“. ( 25 )

70.

Navedeno tveganje „izsiljevanja z razvezo zakonske zveze“ ali zavrnitvijo razveze se mi zdi še posebej prisotno v primeru nasilja v družini. To, da zakonec, ki je državljan tretje države, v primeru odhoda državljana Unije izgubi izvedeno pravico do prebivanja, bi bilo mogoče izkoristiti kot sredstvo za izvajanje pritiska zaradi nestrinjanja z razvezo zakonske zveze, pri čemer lahko že samo te okoliščine povzročijo psihološko oslabitev žrtve, vsekakor pa strah pred povzročiteljem nasilja.

71.

Zahteva po dejanski navzočnosti zakonca, ki je državljan Unije, na ozemlju države članice gostiteljice do razveze zakonske zveze ali vsaj do uvedbe sodnega postopka za razvezo zakonske zveze bi uporabo člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 ogrozila tudi zaradi tveganja izreka kazenske sankcije, povezane z ravnanjem, ki se opredeli kot nasilje v družini.

72.

Ni namreč mogoče izključiti možnosti, da želi storilec takih dejanj zapustiti ozemlje, na katerem so bila ta storjena, da bi se izognil morebitni obsodbi, s čimer bi državljana tretje države de facto prikrajšal za izvedeno pravico do prebivanja. Uvedba postopka za razvezo zakonske zveze zaradi nasilja v družini bi namreč lahko hkrati privedla do prijave dejstev sodnim organom.

73.

Razlaga člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38, ki bi državljanu tretje države, nalagala, da mora za ohranitev pravice do prebivanja dokazati, da je njegov nekdanji zakonec v času razveze zakonske zveze uresničeval pravice iz Pogodb v državi članici gostiteljici, bi bila torej v očitnem nasprotju s ciljem pravne zaščite, zastavljenim s to določbo.

74.

In kot sem že poudaril, „[o]b upoštevanju sobesedila in ciljev, ki jih zasleduje Direktiva 2004/38, določb te direktive ni mogoče razlagati restriktivno in se jim nikakor ne sme odvzeti njihovega učinka“. ( 26 )

75.

Razlaga, s katero bi bila naložena navzočnost zakonca, ki je državljan Unije, na ozemlju države članice gostiteljice do uvedbe postopka za razvezo zakonske zveze, bi bila ne le ozka, temveč bi poleg tega določbi odvzela polni učinek, namreč da se izvedena pravica do prebivanja družinskega člana državljana Unije v posebnih okoliščinah pretvori v osebno pravico, ki ga je treba zaščititi.

76.

Če je namreč zakonodajalec Unije menil, da je dejstvo, da je nekdo žrtev nasilja v družini, zadosten razlog za utemeljitev pretvorbe izvedene pravice v osebno pravico, priznanje take pravice ne more biti odvisno zgolj od volje storilca dejanj, da ostane na ozemlju države članice gostiteljice.

77.

Na podlagi povezanega besedila členov 12 in 13 Direktive 2004/38 ni mogoče trditi, da so razveza, razveljavitev zakonske zveze ali prenehanje registriranega partnerstva elementi, ki povzročijo ohranitev pravice do prebivanja.

78.

Te natančno opredeljene okoliščine, navedene v naslovu člena 13 Direktive 2004/38, so zgolj okvir, v katerem se lahko zgodi eden od dogodkov, navedenih v drugem odstavku tega člena, ki s tem, da se zgodi, povzroči ohranitev pravice do prebivanja državljana tretje države, če in samo če je državljan Unije v tem trenutku še vedno na ozemlju države članice gostiteljice.

79.

Natančneje, ob predpostavki nasilja v družini iz člena 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 je treba ob upoštevanju teleološke razlage te določbe kot element, ki povzroči ohranitev pravice do prebivanja zakonca državljana Unije, ki je državljan tretje države, upoštevati dejstvo, da se je pojavilo nasilje v družini.

80.

Kakršna koli drugačna razlaga bi členu 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38 odvzela polni učinek, to je zagotoviti pravno zaščito žrtvi nasilnega dejanja, poleg tega pa se predlagana razlaga sklada tudi z besedilom sporne določbe.

81.

Nazadnje, tveganje zlorab iz uvodne izjave 15 Direktive 2004/38 je v zadostni meri izključeno z obveznostjo iz člena 13(2), drugi pododstavek, v skladu s katerim pravica do prebivanja oseb iz prvega pododstavka „ostaja […] zavezana zahtevi, da te osebe lahko dokažejo, da so delavci ali samozaposlene osebe ali da imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici in da imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici ali da so člani družine, že ustvarjene v državi članici gostiteljici, osebe, ki izpolnjuje te zahteve“.

82.

Na podlagi te analize torej predlagam, naj se na prvo postavljeno vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da se v primeru razveze zakonske zveze po tem, ko se je pojavilo nasilje v družini, člen 13(2), prvi pododstavek, točka (c), Direktive 2004/38, ne zahteva, da mora zakonec državljana tretje države, ki je državljan Unije, v času razveze zakonske zveze tudi sam prebivati na ozemlju države članice gostiteljice v skladu s členom 7(1) Direktive, da lahko navedeni državljan tretje države ohrani osebno pravico do prebivanja na podlagi te določbe.

83.

Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba člena 20 PDEU in/ali 21 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta temu, da lahko država članica državljanu Unije zavrne pravico do prebivanja na svojem ozemlju, če je pristojno sodišče ugotovilo, da bi njegova odstranitev v državo članico, katere državljan je, pomenila kršitev člena 8 EKČP in člena 7 Listine.

84.

S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče predpostavlja enak položaj, vendar tokrat v zvezi z državljanom tretje države, to je roditeljem, ki ima izključno skrbništvo nad državljanom Unije.

85.

Razen vlade Združenega kraljestva so vse strani, ki so predložile pisna stališča, ti vprašanji obravnavale skupaj. Tudi sam menim, da je mogoče ti vprašanji analizirati skupaj ob upoštevanju sodbe, ki jo je Sodišče izreklo v zadevi Alokpa in Moudoulou (C‑86/12, EU:C:2013:645).

86.

Ta zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba, se je namreč nanašala na primerljiv položaj, saj je zadevala otroka, ki sta bila državljana Unije in sta bila rojena v državi članici, ki ni bila država njunega državljanstva, očetu državljanu Unije in materi državljanki tretje države. Sodišče se je v tej sodbi odločilo, da vprašanje obravnava predvsem ob upoštevanju člena 21 PDEU, čeprav se je predložitveno sodišče sklicevalo le na člen 20 PDEU. ( 27 )

87.

Sodišče je v sodbi Alokpa in Moudoulou (C‑86/12, EU:C:2013:645) opozorilo, da je treba v položaju, ko je bil državljan Unije rojen v državi članici gostiteljici in ni uresničeval pravice do prostega gibanja, besedno zvezo „imajo dovolj sredstev“ iz člena 7(1)(b) Direktive 2004/38, s katero se pogojuje zakonitost prebivanja za več kot tri mesece, „razlagati tako, da zadostuje, da državljani Unije ta sredstva imajo, ne da bi ta določba vsebovala kakršnokoli zahtevo o njihovem izvoru, saj ima ta sredstva lahko med drugimi državljan tretje države, roditelj zadevnih mladoletnih državljanov“. ( 28 )

88.

Iz te ugotovitve izhaja ustaljena sodna praksa, v skladu s katero „čeprav [če] člen 21 PDEU in Direktiva 2004/38 pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici podeljujeta mladoletnemu državljanu druge države članice, ki izpolnjuje pogoje, določene v členu 7(1)(b) te direktive, te iste določbe roditelju, ki dejansko skrbi za tega državljana, dovoljujejo, da z njim prebiva v državi članici gostiteljici“. ( 29 )

89.

Če se torej „kateremu od staršev, državljanu države članice ali tretje države, ki dejansko skrbi za mladoletnega državljana Unije, ne bi dovolilo, da prebiva s tem državljanom v državi članici gostiteljici, bi se njegovi pravici do prebivanja odvzel polni učinek, saj uživanje pravice mladoletnega otroka do prebivanja nujno predpostavlja pravico tega otroka, da ga spremlja oseba, ki zanj dejansko skrbi, in da ima lahko zato ta oseba pravico prebivati z njim med izvrševanjem pravice otroka do prebivanja v državi članici gostiteljici“. ( 30 )

90.

Ker je dejanski položaj v sporu o glavni stvari podoben, ne najdem nobenega razloga za odmik od te ustaljene sodne prakse in njenih posledic, to je, da mora predložitveno sodišče preveriti, ali otroka NA izpolnjujeta pogoje, določene v členu 7(1) Direktive 2004/38, in ali imata zato pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici na podlagi člena 21 PDEU. ( 31 )

91.

Torej je treba zlasti „preveriti, ali imata navedena otroka sama ali prek svoje matere dovolj sredstev in celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v smislu člena 7(1)(b) Direktive 2004/38“. ( 32 )

92.

Če to ne drži, je Sodišče odločilo, da člen 21 PDEU ne nasprotuje temu, da se pravica do prebivanja zavrne državljanu tretje države, tudi če ima izključno skrbništvo nad mladoletnimi otroki, ki so državljani Unije in z njim prebivajo na ozemlju države članice, ki ni država njihovega državljanstva. ( 33 )

93.

Zdi se mi, da morebitna uporaba člena 7 Listine (in/ali člena 8 EKČP) ne vpliva na ta sklep, kolikor se ta nanaša posebej na pravico do prostega gibanja, ki je zagotovljena s členom 21 PDEU „ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev“, kakršen je člen 7 Direktive 2004/38. ( 34 )

94.

Če člen 21 PDEU ne omogoča brezpogojne utemeljitve pravice do prebivanja državljana tretje države, ki ima izključno skrbništvo nad mladoletnimi otroki, ki so državljani Unije, je Sodišče členu 20 PDEU priznalo samostojen obseg.

95.

V sodbi Alokpa in Moudoulou (C‑86/12, EU:C:2013:645) je Sodišče izrecno navedlo, da bi moralo nacionalno sodišče na podlagi člena 20 PDEU „še preveriti, ali ji ne bi bilo mogoče te pravice kljub temu izjemoma podeliti, da ne bi bil s tem državljanstvu Unije, ki ga imata otroka [državljana tretje države, ki ima nad njima izključno skrbništvo], odvzet polni učinek, saj bi zaradi take zavrnitve ta otroka morala dejansko zapustiti ozemlje Unije kot celoto, s čimer bi bila prikrajšana za učinkovito uživanje bistva pravic, ki jih podeljuje navedeni status“. ( 35 )

96.

Tako razmišljanje dejansko temelji na sodni praksi, vpeljani s sodbo Ruiz Zambrano (C‑34/09, EU:C:2011:124), kakor je bila potrjena in pojasnjena v več poznejših sodbah. ( 36 )

97.

Iz te sodne prakse izhaja, da je treba na podlagi člena 20 PDEU pravico do prebivanja podeliti državljanu tretje države, ki je eden od staršev državljana Unije, če bi bil zaradi zavrnitve te pravice do prebivanja navedeni državljan prikrajšan za dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki jih podeljuje njegov status državljana Unije, saj bi moral zapustiti ozemlje Unije kot celoto.

98.

Merilo ugotovitve „onemogočanja izvrševanja bistvene vsebine pravic“ je od sodbe Dereci in drugi (C‑256/11, EU:C:2011:734) jasno opredeljeno. ( 37 ) Postavlja se vprašanje presoje tega merila: ali je treba obveznost zapustiti ozemlje Unije pojmovati pravno ali in concreto ob upoštevanju dejstev?

99.

Očitno je, da imata hčerki NA kot nemški državljanki pravico živeti v Nemčiji. Če bi torej morali zapustiti ozemlje Združenega kraljestva in oditi v Nemčijo, bi imela njuna mati izvedeno pravico do prebivanja v tej državi v skladu z načeli, izoblikovanimi v sodbi Ruiz Zambrano (C‑34/09, EU:C:2011:124). ( 38 )

100.

V nasprotnem primeru bi bili namreč MA in IA prisiljeni zapustiti ozemlje Unije in skupaj z materjo oditi verjetno v Pakistan, s tem pa bi bili prikrajšani za dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki jima jih podeljuje status državljank Unije.

101.

V zvezi s primerljivim položajem je bila izrečena sodba Alokpa in Moudoulou (C‑86/12, EU:C:2013:645).

102.

V tej zadevi je A. D. Alokpa trdila, da – če bi ji luksemburški organi zavrnili pravico do prebivanja, čeprav je živela na ozemlju te države članice s svojima otrokoma, ki sta bila francoska državljana – ne bi mogla oditi v Francijo in tam prebivati z njima, in bi se morala vrniti v Togo.

103.

Po mnenju generalnega pravobranilca P. Mengozzija je „[t]orej […] treba preveriti, ali bi izvršitev take odločbe v smislu zgoraj navedene sodne prakse iz sodb Ruiz Zambrano ter Dereci in drugi povzročila, da bi državljani Unije morali dejansko zapustiti ozemlje Unije v celoti, in jim onemogočila dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki jih imajo na podlagi svojega statusa“. ( 39 )

104.

V poznejši sodbi pa je Sodišče v skladu s presojo generalnega pravobranilca P. Mengozzija ugotovilo, da „bi A. D. Alokpa kot mati Jarela in Eje Moudoulou in kot oseba, ki zanju sama dejansko skrbi od rojstva, lahko izvedeno pravico do tega, da ju spremlja in z njima prebiva, uživala na francoskem ozemlju“. ( 40 )

105.

Sodišče je iz tega sklepalo, da „zavrnitev luksemburških organov, da A. D. Alokpa podelijo pravico do prebivanja, načeloma ne more pomeniti tega, da bi morala njena otroka zapustiti ozemlje Unije kot celoto“. ( 41 ) Vendar pa je isti točki navedlo, da mora predložitveno sodišče „vendarle […] preveriti, ali je glede na vse okoliščine spora o glavni stvari dejansko tako“. ( 42 )

106.

Zadnje pojasnilo se mi zdi bistveno. Smiselno je namreč, le če presoja pri preizkusu „onemogočanja izvrševanja bistvene vsebine pravic“ ni zgolj pravno vprašanje.

107.

Sodišče je namreč priznalo pravno – torej teoretično – možnost za to, da otroci, ki so državljani Unije, ter eden od staršev, ki je državljan tretje države in ima izključno skrbništvo nad njimi, prebivajo na ozemlju države članice, katere državljani so otroci. ( 43 )

108.

Vendar je Sodišče nacionalnemu sodišču izrecno naložilo, da mora „glede na vse okoliščine spora o glavni stvari“ ( 44 ) preveriti, ali zavrnitev države članice gostiteljice, da roditelju, ki je državljan tretje države, podeli pravico do prebivanja, ne pomeni, da bi morali njegovi otroci zapustiti ozemlje Unije kot celoto.

109.

Iz tega pojasnila izhaja, prvič, da se okoliščine, ki jih je treba upoštevati, nujno navezujejo na dejansko stanje, ( 45 ) in drugič, da lahko omajejo teoretično možnost, da ne sme biti naloženo, da zadevne osebe zapustijo ozemlje Unije kot celota. Drugače povedano, načelo, izoblikovano v sodbi Ruiz Zambrano (C‑34/09, EU:C:2011:124), bi bilo mogoče „ponovno aktivirati“ v zvezi z državo, katere državljani so otroci. ( 46 )

110.

Taka preučitev dejanskega stanja pri izvedbi preizkusa „onemogočanja izvrševanja bistvene vsebine pravic“ se sklada z logiko, ki mora prevladati pri razumevanju državljanstva Unije.

111.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je namreč namen statusa državljana Unije, da postane temeljni status državljanov držav članic. ( 47 ) Torej ne more biti zgolj okrasna embalaža. Generalni pravobranilec M. Szpunar je pred nedavnim poudaril, da „[k]o se državljanom držav članic zatrdi, da so državljani Unije, to ustvarja pričakovanja, hkrati pa opredeljuje pravice in obveznosti“. ( 48 )

112.

Če je pravica do prostega gibanja in ustanavljanja izrecno navedena kot pravica državljana Unije tako v členih 20 PDEU in 21 PDEU kot tudi v členu 45 Listine, potem ni mogoče ne priznati dejstva, da ima ta državljan lahko v drugi državi članici, ki ni njegova država, dejansko in trajno vez, ki je pomembnejša ali bolj bistvena, kot je tista, ki jo ima v državi članici, katere državljan je.

113.

Pravo Unije lahko koncept državljanstva Unije udejanji, le če njegovo varstvo naveže na vez z nekim krajem, torej na dejstvo, da se je zadevna oseba na nekem ozemlju ustalila ter da se je vključila v ne le upravno in ekonomsko, temveč tudi družbeno in kulturno življenje države gostiteljice. ( 49 )

114.

Drugače povedano, možnost, da lahko državljan tretje države in njegovi otroci, ki so državljani Unije, odidejo v državo članico, katere državljani so ti otroci, ne sme vzdržati le teoretično. ( 50 )

115.

Zdi se, da v obravnavani zadevi ni sporno, da hčerki NA, ki sta sicer nemški državljanki, nimata nobene vezi s to državo članico, na ozemlju katere nista nikoli živeli in katere jezika ne znata. Ker sta se rodili in se šolata v Združenem kraljestvu, sta svoje državljanstvo zgradili v tej državi članici.

116.

Tudi Komisija v pisnih stališčih ugotavlja, da imata hčerki NA sicer „kot nemški državljanki brezpogojno pravico do prebivanja v Nemčiji, vendar hkrati ni sporno, da niti od njiju niti od njune matere ni mogoče razumno pričakovati, da bodo živele v tej državi, zato so na podlagi tega nacionalna sodišča menila, da jih ni mogoče odstraniti iz Združenega kraljestva v Nemčijo, ne da bi s tem kršili EKČP“. ( 51 )

117.

Torej menim, da mora predložitveno sodišče, če bo potrdilo te informacije, MA in IA priznati pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu na podlagi člena 20 PDEU, s tem pa bo posledično tudi NA pridobila izvedeno pravico do prebivanja. Če bi namreč otrokoma NA to pravico zavrnili, bi ju s tem prikrajšali za dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki jih podeljuje status državljana Unije. Iz sodbe Alokpa in Moudoulou (C‑86/12, EU:C:2013:645) pa izhaja, da člen 20 PDEU taki posledici nasprotuje. ( 52 )

118.

V drugem vprašanju predložitveno sodišče opozarja, da je bilo po sodni poti ugotovljeno, da bi se z odstranitvijo državljank Unije, v tem primeru otrok, iz države članice gostiteljice v državo članico, katere državljanki sta, kršile pravice, ki jih imata na podlagi člena 8 EKČP in člena 7 Listine.

119.

Ali lahko ta ugotovitev vpliva na odgovor, ki ga je treba dati na to vprašanje?

120.

Sodišču je že bilo postavljeno vprašanje vpliva člena 7 Listine in člena 8 EKČP na uporabo člena 20 PDEU. V sodbi Dereci in drugi (C‑256/11, EU:C:2011:734) je v odgovoru nanj menilo, da bo moralo predložitveno sodišče, „[č]e bi […] v obravnavanem primeru […] glede na okoliščine sporov v postopkih v glavni stvari menilo, da položaj tožečih strank v postopkih v glavni stvari spada na področje uporabe prava Unije, […] preučiti, ali se z zavrnitvijo pravice do prebivanja tem osebam posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, določeno v členu 7 Listine. Če pa bi menilo, da navedeni položaj ne spada na področje uporabe prava Unije, bo moralo tako preučitev opraviti glede na člen 8(1) EKČP“. ( 53 )

121.

Ta sklep se mi zdi uporaben. V sodbi Alokpa in Moudoulou (C 86/12, EU:C:2013:645) je Sodišče namreč brez zadržkov odločilo, da je treba „člena 20 PDEU in 21 PDEU […] razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da država članica državljanu tretje države zavrne pravico do prebivanja na njenem ozemlju, pri čemer ta državljan izključno sam vzdržuje mladoletne otroke, državljane Unije, ki od rojstva prebivajo z njim v tej državi članici, ne da bi imeli državljanstvo te države članice in ne da bi uresničevali svojo pravico do prostega gibanja, če ti državljani Unije ne izpolnjujejo pogojev, določenih v Direktivi 2004/38, ali če taka zavrnitev navedenih državljanov ne prikrajša za učinkovito uživanje bistva pravic, ki jih podeljuje status državljana Unije“. ( 54 )

122.

Če določba Pogodbe ne nasprotuje temu, da država članica zavrne pravico do prebivanja, če so izpolnjeni nekateri pogoji, smo že po predpostavki na področju uporabe te določbe. ( 55 ) V nasprotnem primeru bi se moralo Sodišče izreči za nepristojno za odgovor na postavljeno vprašanje.

123.

Zato sem prepričan, da spadajo vprašanja, povezana z uporabo člena 20 PDEU in vplivom državljanstva Unije na pravico do prebivanja, na področje uporabe prava Unije. ( 56 )

124.

Če je torej predložitveno sodišče menilo, da bi bil z izgonom državljana Unije kršen člen 7 Listine (ali člen 8(1) EKČP, saj je njuna vsebina enakovredna), bi bilo treba to presojo upoštevati ob uporabi člena 20 PDEU in ob presoji pri preizkusu „onemogočanja izvrševanja bistvene vsebine pravic“.

125.

Poleg tega se mi ne zdi, da bi se s tem, da nacionalno sodišče v razmislek o uporabi člena 20 PDEU vključi člen 7 Listine, razširilo področje uporabe prava Unije, pri čemer bi bila taka razširitev v nasprotju s členom 51(2) Listine.

126.

Evropsko državljanstvo, določeno v členu 20 PDEU, je namreč tisto, ki sproži varstvo temeljnih pravic – in, natančneje, v obravnavani zadevi člen 7 Listine – ne pa obratno. ( 57 )

127.

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev predložitvenemu sodišču predlagam, naj na drugo in tretje vprašanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, odgovori, da je treba člena 20 PDEU in 21 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta temu, da država članica državljanu tretje države zavrne pravico do prebivanja na svojem ozemlju, če ima ta državljan izključno skrbništvo nad otroki, ki so državljani Unije in ki od rojstva prebivajo z njim v tej državi članici, ne da bi imeli državljanstvo te države in ne da bi uresničevali svojo pravico do prostega gibanja, če ti državljani Unije izpolnjujejo pogoje, določene v Direktivi 2004/38/ES, ali – če jih ne izpolnjujejo – če taka zavrnitev navedene državljane v resnici prikrajša za dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki jih podeljuje status državljana Unije, kar mora preveriti predložitveno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve. Če je bilo po sodni poti ugotovljeno, da bi bil z izgonom zadevnih državljanov Unije kršen člen 7 Listine ali člen 8(1) EKČP, mora nacionalno sodišče to upoštevati.

128.

S četrtim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12 Uredbe št. 1612/68 razlagati tako, da ima otrok in posledično tudi eden od staršev, ki ima skrbništvo nad njim, pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, če je eden od otrokovih staršev, ki je državljan Unije in je delal v tej državi članici, prenehal prebivati v njej, preden se je otrok v njej vključil v izobraževanje.

129.

Na podlagi sodne prakse Sodišča lahko na to vprašanje odgovorim pritrdilno.

130.

Po mnenju Sodišča namreč „[p]ravica otroka delavca migranta, da se v državi članici gostiteljici šola v čim boljših pogojih, ki jo priznava člen 12 Uredbe št. 1612/68, nujno pomeni, da ima ta otrok pravico, da ga spremlja oseba, ki zanj dejansko skrbi, in da torej ta oseba z njim lahko prebiva v tej državi članici med njegovim šolanjem. Zavrnitev podelitve dovoljenja za prebivanje tistemu od staršev, ki za otroka, ki izvršuje svojo pravico do šolanja v državi članici gostiteljici, dejansko skrbi, bi kršila to pravico“. ( 58 )

131.

Otroci državljana države članice, ki dela ali je delal v državi članici gostiteljici, in tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad njimi, se lahko torej v državi članici gostiteljici sklicujejo na pravico do prebivanja že na podlagi člena 12, prvi odstavek, Uredbe št. 1612/68. ( 59 )

132.

V sodbi Teixeira (C‑480/08, EU:C:2010:83) je Sodišče opozorilo, da je „namen člena 12 Uredbe št. 1612/68 zlasti otrokom delavca državljana države članice zagotoviti, da lahko v državi članici gostiteljici začnejo in po potrebi končajo šolanje, tudi če ta delavec ni več zaposlen v tej državi članici“. ( 60 )

133.

Prav tako je pojasnilo, da „[v] skladu z ustaljeno sodno prakso člen 12 Uredbe št. 1612/68 zahteva le, da je otrok živel z enim od staršev v državi članici, ko je ta tam prebival s statusom delavca (sodbi […] Brown, 197/86, [EU:C:1988:323], točka 30, in Gaal [(C 7/94, EU:C:1995:118)], točka 27)“. ( 61 )

134.

Sodišče je še jasneje razsodilo, da „[p]ravica otroka, da v skladu s členom 12 Uredbe št. 1612/68 prebiva v tej državi, da bi se tam šolal [,] in tako pravica do prebivanja tistega od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad njim, torej ne moreta biti odvisni od pogoja, da je eden od staršev takrat, ko se je otrok začel šolati, v državi članici gostiteljici opravljal poklicno dejavnost kot delavec migrant. ( 62 )

135.

V sodbi Ibrahim in Secretary of State for the Home Department je Sodišče še navedlo, da če se je eden od zadevnih otrok vključil v izobraževanje po tem, ko je eden od staršev, ki je bil delavec migrant, zapustil državo članico gostiteljico, „pravica do enakega obravnavanja glede dostopa do izobraževanja ni omejena na otroke delavcev migrantov. Uporablja se tudi za otroke nekdanjih delavcev migrantov“. ( 63 )

136.

Iz te sodne prakse nedvoumno izhaja, da je treba člen 12 Uredbe št. 1612/68 razlagati tako, da ima otrok in posledično tudi roditelj, ki ima skrbništvo nad njim, pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, če je otrokov roditelj, ki je državljan Unije in je delal v tej državi članici, prenehal prebivati v njej, preden se je otrok v njej vključil v izobraževanje.

137.

Taka razlaga člena 12 Uredbe št. 1612/68 se poleg tega sklada tudi z načelom, da te določbe „ni mogoče razlagati ozko in [ji] v nobenem primeru ni mogoče odvzeti njenega polnega učinka“. ( 64 )

138.

Naj zaradi celovitosti še dodam, da iz dejstev, na podlagi katerih je bila izrečena sodba Alarape in Tijani (C‑529/11, EU:C:2013:290), izhaja, da se zgoraj navedena načela uporabljajo tudi za državljane tretjih držav, ki so potomci državljanov Unije.

139.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Višje sodišče Anglije in Walesa) (civilni oddelek) (Združeno kraljestvo), odgovori: