—

Tožeča stranka trdi, da v zakonu o favoriziranju energije iz obnovljivih virov (v nadaljevanju: EEG) predvidena znižana dodatna dajatev EEG za energetsko intenzivne uporabnike ne pomeni pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Ob tem razloži, da energetsko intenzivni uporabniki z ureditvijo niso pridobili prav nobene prednosti. Nasprotno, posebna shema kompenzacijskih nadomestil naj bi bila nadomestilo za izredne obremenitve, s katerimi se v posebej velikem obsegu soočajo tožeča stranka in primerljiva podjetja v okviru podpore za elektriko iz obnovljivih virov energije, in naj bi bila namenjena vzpostavitvi konkurenčnosti energetsko intenzivnih uporabnikov, ki naj bi bili z znižano dodatno EEG najprej znatno oškodovani.

—

Tožeča stranka poleg tega trdi, da posebna shema kompenzacijskih nadomestil ne pomeni ukrepa „pomoč[i], ki jo dodeli država članica, ali kakršn[e] koli vrst[e] pomoči iz državnih sredstev“. V zvezi s tem razloži, da znižana dodatna EEG ni državno sredstvo in da zato tudi odpoved temu sredstvu prek posebne sheme kompenzacijskih nadomestil ne more pomeniti ukrepa pomoči iz državnih sredstev.

—

Dodatne dajatve EEG ne pobira, z njo ne upravlja, niti je ne dodeljuje država ali javna ali zasebna institucija, ki jo imenuje ali ustanovi država. Na podlagi ustreznega civilnopravnega zahtevka pa jo lahko pobirajo neposredno operaterji prenosnih sistemov za električno energijo. Dodatna dajatev EEG naj ne bi štela v dobro državnega proračuna, tako da naj posledično posebna shema kompenzacijskih nadomestil nikakor ne bi ne posredno ne neposredno zmanjšala prihodkov države.

—

Sredstva za dodatno dajatev EEG naj tudi ne bi bila na voljo državnim organom. Poleg tega naj nad sredstvi za dodatno dajatev EEG ne bi bilo javnega nadzora, kot na primer s strani Bundesamt für Wirtschaft und Ausfuhrkontrolle (zvezni urad za gospodarstvo in nadzor nad izvozom, BAFA) ali Bundesnetzagentur.