—

Tožeče stranke trdijo, da je z izpodbijanim sklepom kršen člen 107(1) PDEU, saj naj v zakonu o favoriziranju energije iz obnovljivih virov (v nadaljevanju: EEG) predvidena znižana dodatna dajatev EEG in posebna shema kompenzacijskih nadomestil ne bi pomenili pomoči, ki jo dodeli država članica, ali kakršne koli vrste pomoči iz državnih sredstev. Vsa dejstva, pomembna za opredelitev teh ukrepov, naj bi bila ugotovljena v predhodnem postopku med Komisijo in Zvezno republiko Nemčijo. Menijo, da ne bi smelo biti več dvomov, ki jih je Komisija morala ugotoviti v postopku v skladu s členom 108(2) PDEU in členom 4(4) Uredbe (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (1).

—

Tožeče stranke na tem mestu trdijo, da je Komisija s tem, da je pri preverjanju njihove začasne ocene dodatne dajatve EEG kot pomoči namesto postopka za obstoječe pomoči v skladu s členom 17 in naslednjimi Uredbe št. 659/1999 uporabila postopek za nove pomoči v skladu s členom 4(4) Uredbe št. 659/1999, kršila člen 108(1) PDEU in načelo pravne varnosti. V zvezi s tem zlasti navajajo, da Komisija s sklepom z dne 22. maja 2002 zakona EEG iz leta 2000 ni uvrstila kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ker ni prišlo do nikakršnega prenosa državnih sredstev. Spremembe od zakona EEG iz leta 2000 do zakona EEG iz leta 2012 naj v primerjavi z odločbo Komisije z dne 22. maja 2002 ne bi bile bistvene. Komisija bi morala svoje spremenjeno pravno mnenje zato uveljavljati v postopku na podlagi člena 108(1) PDEU, ne da bi bremenila tožeče stranke.

—

Tožeče stranke poleg tega trdijo, da je tožena stranka izdala izpodbijani sklep, ne da bi pred tem tožečim strankam dala možnost podati svoje stališče.