—

Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da tožena stranka svojega sklepa o začetku formalnega postopka preiskave iz člena 108(2) PDEU ni dovolj obrazložila glede na zahteve člena 296(2) PDEU. Sklep o začetku postopka naj namreč ne bi vseboval nobene specifične vsebinske presoje, oprte na dejanske in pravne elemente, glede obstoja vseh elementov pomoči iz člena 107(2) PDEU.

—

V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da je sklep Komisije o začetku postopka v nasprotju s členom 107(1) PDEU. Glede tega navaja, da je Sodišče že v svoji sodbi z dne 13. marca 2001 v zadevi PreussenElektra (C-379/98, Recueil str. I-2099) odločilo, da nemški zakon o favoriziranju energije iz obnovljivih virov (v nadaljevanju: EEG) ni dodeljeval pomoči. EEG naj bi v bistvu ostal nespremenjen. Zlasti naj bi ostali nespremenjeni vidiki, ki so bistveni za presojo, ali je podana državna pomoč. Enako naj bi veljalo za sklep tožene stranke z dne 22. maja 2002 (UL, C 164, str. 5), v katerem je ta ugotovila, da EEG ne predstavlja pomoči.

—

Dalje tožeča stranka navaja, da omejitev dodatne dajatve EEG ne izpolnjuje pogojev za državno pomoč iz člena 107(1) PDEU. Zlasti trdi, da omejitev posebne dajatve EEG ne predstavlja prednosti, ki je podjetje pod normalnimi tržnimi pogoji ne bi moglo pridobiti, saj ni selektivna, ne gre za pomoč države ali pomoč iz državnih sredstev, poleg tega tudi ni podano izkrivljanje konkurence niti potencialno ne prizadene trgovine med državami članicami.

—

Če bi Splošno sodišče presodilo, da gre za državno pomoč, je ta po mnenju tožeče stranke združljiva s skupnim trgom na podlagi člena 107(3)(b) in (c) PDEU.