1

Tožeče stranke, Zoofachhandel Züpke GmbH, Zoohaus Bürstadt, Helmut Ofenloch GmbH & Co. KG, Zoofachgeschäft – Vogelgroßhandel Import-Export Heinz Marche, Rita Bürgel in Norbert Kass, so trgovci z živalmi, s sedežem oziroma prebivališčem v Nemčiji, ki med drugim opravljajo ali so opravljali dejavnosti uvoza ptic, ujetih v divjini in namenjenih za okras v ptičnicah, kot so papige, v Evropsko unijo.

2

Svet Evropskih skupnosti je 15. julija 1991 na podlagi člena 37 ES, s katerim se določa skupna kmetijska politika, sprejel Direktivo 91/496/EGS o določitvi načel o organizaciji veterinarskih pregledov živali, ki vstopajo v Skupnost iz tretjih držav, in o spremembi direktiv 89/662/EGS, 90/425/EGS ter 90/675/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 12, str. 58). Člen 10(3) Direktive 91/496 glede splošnih pogojev, ki jih je treba spoštovati v zvezi s karantenskimi postajami, napotuje na svojo Prilogo B.

3

Svet je 13. julija 1992 sprejel Direktivo 92/65/EGS o zahtevah zdravstvenega varstva živali za trgovino in za uvoz v Skupnost živali, semena, jajčnih celic in zarodkov, za katere ne veljajo zahteve zdravstvenega varstva živali, določene v posebnih pravilih Skupnosti iz Priloge A(I) k Direktivi 90/425/EGS (UL L 268, str. 54). Direktiva 92/65 določa posebne zahteve, ki jih morata izpolniti država in upravitelj porekla, pravila glede veterinarskih spričeval, ki morajo spremljati uvožene živali, in preglede, ki jih je treba na živalih opraviti. Člen 17(2) in (3) navedene direktive zlasti v bistvu določa, da je v Unijo dovoljeno uvažati le živali, ki prihajajo iz tretje države, ki je na seznamu tretjih držav ali delov tretjih držav, ki dajejo jamstva, enakovredna zahtevam, ki veljajo za trgovino znotraj Unije, in da je mogoče določiti posebne zahteve v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, zlasti zahteve za zaščito Unije pred nekaterimi eksotičnimi boleznimi.

4

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljevanju: EFSA) je 14. in 15. septembra 2005 na prošnjo Komisije Evropskih skupnosti iz leta 2004 izdelala znanstveno mnenje o vplivih aviarne influence na zdravje in dobro počutje živali (The EFSA Journal (2005) 266, str. od 1 do 21) (v nadaljevanju: mnenje EFSA iz leta 2005). EFSA se je v tem mnenju ob upoštevanju pooblastila, ki ji je bilo podeljeno, izrekla le o tveganjih okužbe perutnine v Uniji z aviarno influenco oziroma ptičjo gripo.

5

EFSA je pri predstavitvi svojega mnenja iz leta 2005 poudarila, da se aviarna influenca pri perutnini pojavlja v dveh oblikah, ki sta klinično različni, to sta visoko patogena (v nadaljevanju: VPAI) in nizko patogena aviarna influenca (v nadaljevanju: NPAI). VPAI povzročata podtipa virusov H5 in H7, ki kažeta nekatere molekularne lastnosti, ki lahko povzročijo sistemsko okužbo, ki pri NPAI niso prisotne. Virus H5N1 je eden od podtipov virusa, ki povzroča VPAI.

6

EFSA je navedla tudi, da je virus H5N1 zaradi neobičajne endemije med perutnino v nekaterih azijskih državah okužil populacijo divjih ptic, tako stalnic kot selivk, tik pred sprejetjem njenega mnenja. To epidemiološko stanje, ki se po njenem mnenju v preteklosti ni nikoli pojavilo, bi lahko bilo izvor virusa, ki je pandemičen za človeka in lahko ima nepredvidljive posledice. Vendar je EFSA menila, da ob upoštevanju pomanjkanja podatkov o okužbah tipa VPAI pri divjih pticah ocene položaja in napovedi v zvezi s prihodnjim razvojem ne bi bilo mogoče podpreti z zadostnimi znanstvenimi podatki.

7

V zvezi s tveganjem, ki ga za perutnino v Uniji pomenijo ptice v kletkah, med katere spadajo tudi okrasne in hišne ptice, je EFSA menila, da bi te ptice lahko bile okužene z virusom aviarne influence, vključno z virusi podtipov H5 in H7, in da zato pri uvozu pomenijo tveganje vnosa teh virusov v Unijo.

8

Komisija je 27. oktobra 2005 sprejela Odločbo 2005/760/ES o nekaterih zaščitnih ukrepih pri uvozu ptic v ujetništvu v zvezi z VPAI v nekaterih tretjih državah (UL L 285, str. 60), s katero je bil ustavljen uvoz živih ptic, razen perutnine, v Unijo. Ti ukrepi so se uporabljali do 30. novembra 2005.

9

Ukrepi, sprejeti v Odločbi 2005/760, so bili z več odločbami Komisije spremenjeni in podaljšani do 30. junija 2007, zadnje podaljšanje je bilo določeno z Odločbo 2007/183/ES z dne 23. marca 2007 o spremembi Odločbe 2005/760 (UL L 84, str. 44).

10

EFSA je 27. oktobra 2006 v odgovor na prošnjo Komisije z dne 25. aprila 2005 izdelala znanstveno mnenje o tveganjih uvoza divjih ptic, razen perutnine, v Unijo za zdravje in dobro počutje živali (The EFSA Journal (2006) 410, str. od 1 do 55) (v nadaljevanju: mnenje EFSA iz leta 2006). V tem mnenju je navedla več priporočil za zdravje in dobro počutje ptic, ujetih v divjini, in preučila različne povzročitelje okužb pri pticah, med drugim aviarno influenco.

11

EFSA je, kar zadeva vidike zdravja, menila, da je bila verjetnost prenosa povzročiteljev okužb v Unijo po izpustitvi ujetih divjih ptic iz karantene različna, od „zanemarljive“ do „zelo visoke“. Po njenem mnenju se je verjetnost, da bi bila ujeta divja ptica po izpustitvi iz karantene okužena, razlikovala glede na vrsto ptice in je bila odvisna od verjetnosti okužbe v predkliničnih stopnjah. Zaradi teh ugotovitev je priporočila, da bi bilo treba skrbno preučiti potrebo po nadaljnjem uvozu ujetih divjih ptic. Navedla je tudi, da so se lahko divje ptice okužile posredno od drugih okuženih divjih ptic, od kontaminiranega okolja ali od okužene perutnine.

12

EFSA je poleg tega poudarila, da se 95 % ptic, uvoženih v Unijo, uvršča v eno od treh družin, torej med pevce (64 %), papige (17 %) ali kokoši (14 %), da je leta 2005 prihajalo 88 % uvoza divjih ptic iz Afrike, od tega 78 % iz petih afriških držav, in da so bile na splošno ujete ptice cenejše od v ujetništvu gojenih ptic.

13

EFSA je posebej glede aviarne influence najprej menila, da vrste ptic, ki se uvažajo v večjem številu, torej pevci in papige, nimajo večje vloge pri epidemiji aviarne influence. Poleg tega je navedla, da imajo vsi virusi, ki povzročajo VPAI pri pticah, omejen zoonozni potencial. Vendar bi lahko po mnenju EFSA dober program nadzora preprečil, da bi virusi aviarne influence prodrli v Unijo prek zakonito uvoženih ptic, saj je bil genom virusa aviarne influence ali njegov del v preteklosti vključen v razsežne pandemije in je bil ob pripravi mnenja v virusu H5N1.

14

EFSA je tudi poudarila, da je imel virus, ki povzroča VPAI, zlasti pri pevcih in kokoših zelo kratko inkubacijsko in klinično dobo, ki je povzročila povišano smrtnost v nekaj dnevih, pri plojkokljunih pa je bila lahko inkubacijska doba veliko daljša. Poleg tega je menila, da naj bi ptica, ki je prišla v karanteno okužena z virusom aviarne influence ali se je z njim okužila med karanteno ob upoštevanju kratke inkubacijske dobe, kazala klinične znake v obdobju karantene. Zato je menila, da je bila verjetnost, da bi bila taka ptica izpuščena iz karantene, ne da bi bila odkrita, zelo nizka, celo zanemarljiva. Vendar je navedla, da obstaja tveganje, da so bile izpuščene okužene ptice, katerih okužbe se ne kažejo klinično.

15

Nazadnje, EFSA je priporočila, naj se ob upoštevanju tveganja, da se v Unijo vnesejo pomembni povzročitelji okužb, skrbno presodi potreba po nadaljevanju uvoza divjih ptic in da prednost uvozu jajc. Poleg tega je predlagala, naj se redno opravlja presoja tveganj uvoza kužnih bolezni, da bi se ugotovila območja in države visokega tveganja in visoko tvegane vrste živali, saj se te skozi čas spreminjajo.

16

Komisija je 23. marca 2007 sprejela Uredbo (ES) št. 318/2007 o pogojih zdravstvenega varstva živali pri uvozu nekaterih ptic v Skupnost in pogojih za karanteno teh ptic (UL L 84, str. 7). Pravna podlaga za to uredbo sta bila, med drugim člena 10(3), drugi pododstavek, in 10(4), prvi pododstavek, Direktive 91/496 ter člen 17(2)(b) in (3) ter člen 18(1), prva in četrta alinea, Direktive 92/65. V skladu s členom 20 je navedena uredba začela veljati 1. julija 2007.

17

V uvodnih izjavah 4, 5 in od 8 do 10 Uredbe št. 318/2007 je navedeno:

18

Člen 1 Uredbe št. 318/2007, naslovljen „Predmet“, določa:

„Ta uredba določa pogoje zdravstvenega varstva živali za uvoz nekaterih ptic v [Unijo] iz tretjih držav in njihovih delov iz Priloge I in pogojih za karanteno pri takem uvozu.“

19

Člen 2 Uredbe št. 318/2007, naslovljen „Področje uporabe“, določa, da se ta uredba uporablja za živali iz aviarnih živalskih vrst, razen, med drugim, za perutnino.

20

Člen 4 Uredbe št. 318/2007, naslovljen „Odobreni obrati za vzrejo“, v bistvu določa, da se uvoz ptic iz obratov za vzrejo, ki jih odobri pristojni organ v tretji državi izvora, odobri, če navedeni organ izpolnjuje pogoje odobritve, določene v Prilogi II k tej uredbi, in je številko odobritve sporočil Komisiji.

21

Člen 5 Uredbe št. 318/2007, naslovljen „Uvozni pogoji“, kakor je bil spremenjen, določa:

„Uvoz ptic se odobri le, če ptice izpolnjujejo naslednje pogoje:

22

Člen 11(1) Uredbe št. 318/2007, naslovljen „Karantenski predpisi“, določa:

„Ptice so v karanteni vsaj 30 dni v odobrenem karantenskem obratu ali centru (‚karantena‘).“

23

Priloga I k Uredbi št. 318/2007, naslovljena „Seznam tretjih držav, ki smejo uporabljati veterinarsko spričevalo v Prilogi III“, določa:

24

Odločba Komisije 2006/696/ES z dne 28. avgusta 2006 o določitvi seznama tretjih držav, iz katerih se dovoli uvoz perutnine, valilnih jajc, enodnevnih piščancev, perutninskega mesa, ratitov in divjih ptic, jajc in jajčnih izdelkov ter jajc, prostih specifičnih patogenih organizmov, v Skupnost in njihov tranzit skozi Skupnost, o veljavnih pogojih za izdajo veterinarskih spričeval in o spremembi odločb 93/342/EGS, 2000/585/ES in 2003/812/ES (UL L 295, str. 1), navedena v Prilogi I k Uredbi št. 318/2007, je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Komisije št. 798/2008 z dne 8. avgusta 2008 o določitvi seznama tretjih držav, ozemelj, območij ali kompartmentov, iz katerih se dovolita uvoz perutnine in perutninskih proizvodov v Skupnost in njihov tranzit skozi Skupnost, ter zahtevah za izdajanje veterinarskih spričeval (UL L 226, str. 1), ki je bila večkrat spremenjena.

25

EFSA je 7. maja 2008 v odgovor na prošnjo Komisije iz leta 2007 izdelala mnenje o vplivih aviarne influence na zdravje in dobro počutje živali ter tveganjih za njen vnos v perutninske farme v Evropski uniji (The EFSA Journal (2008) 715, str. od 1 do 161) (v nadaljevanju: mnenje EFSA iz leta 2008). Komisija je EFSA naložila, naj konsolidira najpomembnejše sklepe in priporočila iz njenih prejšnjih mnenj in ob upoštevanju novih znanstvenih spoznanj ponovno oceni tveganje prenosa aviarne influence v evropske perutninske farme. Ob upoštevanju sprejetja Uredbe št. 318/2007 tveganje vnosa virusa, ki povzroča NPAI in VPAI, z od sedaj prepovedanim uvozom ujetih divjih ptic ni bilo posebej ponovno preučeno.

26

EFSA je najprej navedla, da so bili v skladu z analizami sevov v državah članicah Unije vsi virusi, zaznani v perutnini in divjih pticah, od leta 2006 tesno povezani. Glede patogeneze in prenosa meni, da bi lahko virus H5N1 še vedno lahko povzroča večjo smrtnost v populaciji divjih ptic in navaja, da bi lahko bile v skladu z eksperimentalnimi študijami nekatere vrste okužene, ne da bi kazale klinične znake.

27

Dalje je EFSA glede tveganja prenosa aviarne influence z divjimi pticami opozorila, da so bile te ptice že vključene v navedeni prenos prek Azije, Bližnjega vzhoda, Evrope in Afrike. Čeprav je bilo, odkar je izdala mnenje iz leta 2006, razmeroma malo vrst poskusno okuženih, je kljub temu navedla, da so divje ptice, vključene v ta prenos, zajemale več vrst, kot je bilo prej pričakovano, zlasti z razširjanjem okuženih iztrebkov, bodisi preden so se pokazali simptomi bodisi celo brez simptomov. Glede na število primerov okužb z virusom H5N1, ugotovljenih pri divjih pticah med letoma 2006 in 2008, se tveganje prenosa VPAI pri divjih pticah zdi prej „reden“ dogodek kot pa zelo redek oziroma zelo pogost dogodek. Stalne prisotnosti navedenega virusa v populaciji divjih ptic od leta 2006 ni mogoče izključiti, saj lahko virus kroži, ne da bi ga zaznali. EFSA meni, da torej obstaja „stalno“ tveganje za kontaminacijo evropske perutnine z okuženimi divjimi pticami.

28

Nazadnje je EFSA glede prenosa aviarne influence z uvozom divjih ptic iz tretjih držav ugotovila naslednje:

29

Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 139/2013 z dne 7. januarja 2013 o pogojih zdravstvenega varstva živali pri uvozu nekaterih ptic v Unijo in pogojih za karanteno teh ptic (UL L 47, str. 1) je začela veljati 12. marca 2013.

30

Izvedbena uredba št. 139/2013, s katero je bila razveljavljena Uredba št. 318/2007, v skladu s svojo uvodno izjavo 1 pomeni „kodifikacijo“ zadnjenavedene uredbe. Uvodne izjave 4, 5 in od 8 do 10 Uredbe št. 318/2007 so tako postale uvodne izjave od 3 do 7 Izvedbene uredbe št. 139/2013, medtem ko se številčenje členov ni spremenilo. Priloga I k Izvedbeni uredbi št. 139/2013 se sedaj sklicuje na seznam tretjih držav, določen v Uredbi št. 798/2008 (glej točko 24 zgoraj), ter dodaja Argentinsko republiko in eno od regij Republike Filipini.

31

Splošno sodišče (prvi senat) je v sodbi z dne 16. septembra 2013, ATC in drugi/Komisija (T‑333/10, ZOdl., v nadaljevanju: sodba ATC in drugi, EU:T:2013:451) začasno odločilo, da je Komisija s tem, da je sprejela Odločbo 2005/760 in sledeče odločbe o podaljšanju te prvonavedene odločbe, storila več nezakonitosti, in sicer kršitve načela sorazmernosti in dolžnosti skrbnega ravnanja, zaradi katerih se lahko uveljavlja odgovornost Unije za povrnitev škode, nastale tožečim strankam v tej zadevi zaradi ustavitve uvoza divjih ptic iz tretjih držav, ki spadajo pod regionalne komisije Mednarodne urad za kužne bolezni živali (OIE, sedaj Svetovna organizacija za zdravje živali) (zgoraj navedena sodba ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 193).

32

Splošno sodišče je v preostalem delu, in sicer glede Uredbe št. 318/2007, tožbo zavrnilo, pri čemer je tudi ugotovilo, da Komisija v zvezi z očitki tožečih strank s sprejetjem te uredbe ni storila dovolj resne kršitve pravnega pravila, ki ščiti posameznike, zaradi katere bi se lahko uveljavljala odgovornost Unije (zgoraj v točki 31 navedena sodba ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 192). Splošno sodišče je glede zakonitosti navedene uredbe ugotovilo, da očitki tožečih strank niso zajemali kršitve načela sorazmernosti posebej zaradi geografskega obsega prepovedi uvoza divjih ptic v Unijo, tako da mu to vprašanje ni bilo predloženo in mu ga zato ni treba presojati, saj bi sicer odločilo ultra petitum (zgoraj v točki 31 navedena sodba ATC in drugi, EU:T:2013:451, točki 149 in 165).

33

Splošno sodišče (osmi senat) je s sklepom z dne 17. septembra 2014, ATC in drugi/Komisija (T‑333/10, EU:T:2014:842) s tem, da je sprejelo sporazum med strankami o znesku odškodnine za škodo, nastalo tem tožečim strankam zaradi nezakonitosti Odločbe 2005/760 in njenih odločb o podaljšanju, ugotovilo, da mu o tej tožbi ni treba odločati.

34

EFSA je 15. decembra 2014 v odgovor na novo prošnjo Komisije iz istega leta izdelala mnenje o podtipu H5N8 visokopatogene aviarne influence (The EFSA Journal 2014; 12(12):3941, str. 32) (v nadaljevanju: mnenje EFSA iz leta 2014).

35

EFSA je v tem novem mnenju poudarila, da so bili od januarja 2014 na perutninskih farmah v Aziji in od novembra 2014 na perutninskih farmah v Evropi ugotovljeni primeri perutnine, kontaminirane z virusom H5N8. Ker izvor virusa še ni bil znan, je določila različne predpostavke za kontaminacijo, vključno s posrednim prenosom človeka, vozil ali živih živali, in menila, da neposredni stik z divjimi pticami na farmah ni najverjetnejša od teh predpostavk. Vendar je navedla, da bi glede na očitno nizko patogenost navedenega virusa za nekatere vrste divjih ptic, okrepljen aktiven in pasiven nadzor teh živih ali mrtvih ptic izboljšal razumevanje tveganja prenosa na perutnino in olajšalo oblikovanje ciljnih ukrepov. Poročala je tudi, da je bil ta virus odkrit v populacijah divjih ptic v Nemčiji in na Nizozemskem.

36

Tožeče stranke so 18. decembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to odškodninsko tožbo.

37

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

38

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

39

V skladu s členom 340, drugi odstavek, PDEU mora Unija v primeru nepogodbene odgovornosti v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomestiti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

40

V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti za nepogodbeno odgovornost Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU za nezakonito ravnanje njenih institucij ali organov kumulativno izpolnjeni vsi pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita instituciji ali organu Unije, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in navedeno škodo (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 61 in navedena sodna praksa).

41

Natančneje, glede prvega pogoja v zvezi z nezakonitim ravnanjem, ki se očita zadevni instituciji ali organu, se v skladu s sodno prakso zahteva, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom. Odločilno merilo, ki dopušča ugotovitev, da je kršitev prava dovolj resna, je to, da je zadevna institucija ali organ Unije očitno in resno prekoračila omejitve, ki veljajo za njeno diskrecijsko pravico. Le kadar ima ta institucija ali ta organ močno omejeno diskrecijsko pravico ali je celo nima, lahko zgolj kršitev prava Unije zadošča za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 62 in navedena sodna praksa).

42

V zvezi z uporabo merila dovolj resne kršitve v okviru obravnavane zadeve je treba pojasniti, da mora morebitna dovolj resna kršitev zadevnih pravnih pravil temeljiti na očitni in resni kršitvi omejitev široke diskrecijske pravice, ki jo ima zakonodajalec Unije pri izvrševanju svojih pooblastil na področju skupne kmetijske politike na podlagi člena 43 PDEU. Izvajanje te diskrecijske pravice namreč pomeni, da mora zakonodajalec Unije predvideti in oceniti zapleten in negotov ekološki, znanstveni, tehnični in gospodarski razvoj (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 64 in navedena sodna praksa). Čeprav morajo institucije Unije upoštevati znanstvene študije in mnenja, so navedene institucije tiste, ki se odločijo za ustrezno raven zaščite družbe, in ne znanstveniki (sodba z dne 12. aprila 2013, Du Pont de Nemours (Francija) in drugi/Komisija, T‑31/07, EU:T:2013:167, točka 270).

43

Poleg tega je treba opozoriti, da je namen zahteve po dovolj resni kršitvi prava Unije ta, da se ne glede na naravo zadevnega nezakonitega akta izogne tveganju, da bi obveznost plačila škode, ki jo zatrjujejo zadevna podjetja, povzročila oviranje zmožnosti zadevne institucije, da v celoti izvršuje svoje pristojnosti v splošnem interesu, tako v okviru svoje normativne dejavnosti in dejavnosti, ki zajemajo odločitve ekonomske politike, kot tudi na področju svoje upravne pristojnosti, pri čemer pa posamezniki ne nosijo posledic očitnih in neopravičljivih kršitev (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 65 in navedena sodna praksa).

44

V obravnavani zadevi tožeče stranke v bistvu zatrjujejo, da naj bi Komisija s tem, da je s sprejetjem Uredbe št. 318/2007 in Izvedbene uredbe št. 139/2013 vzpostavila de facto prepoved uvoza ujetih divjih ptic v Unijo, ki je veljala skoraj po vsem svetu, storila dovolj resno kršitev nekaterih pravnih pravil – katerih cilj je, da se jim podeli pravice – zaradi katere jim je nastala dejanska in gotova škoda.

45

V zvezi s tem je treba navesti, da se tožeče stranke sklicujejo na nezakonitost Uredbe št. 318/2007 in Izvedbene uredbe št. 139/2013 v celoti, ne da bi navedle posamezne določbe, iz katerih je razvidna prepoved uvoza ujetih divjih ptic v Unijo. Vendar Splošno sodišče meni, da so trditve tožečih strank dovolj jasne, da lahko Komisija in sodišče Unije navedene določbe brez težav ugotovita (glej po analogiji tudi sodbo z dne 10. maja 2006, Galileo International Technology in drugi/Komisija, T‑279/03, ZOdl., EU:T:2006:121, točka 47).

46

Najprej je treba preučiti obstoj nezakonitega ravnanja Komisije ob upoštevanju načel, navedenih zgoraj v točkah od 39 do 43.

47

Tožeče stranke se, da bi dokazale obstoj nezakonitega ravnanja Komisije, v bistvu sklicujejo na tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvi, na resno kršitev svobode gospodarske pobude, svobode izbire poklica in lastninske pravice, kot jih zagotavljajo členi od 15 do 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, drugi, na resno kršitev načela sorazmernosti in tretji, na resno kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja.

48

Splošno sodišče meni, da je treba zaporedoma preučiti drugi, tretji in prvi tožbeni razlog.

49

Tožeče stranke z drugim tožbenim razlogom zatrjujejo, da je Komisija s tem, da je sprejela in ohranila v veljavi Uredbo št. 318/2007 in Izvedbeno uredbo št. 139/2013, resno kršila načelo sorazmernosti. V zvezi s tem navajajo tri očitke, prvi se nanaša na preširok geografski obseg prepovedi uvoza ujetih divjih ptic v Unijo, s čimer naj bi kršila tudi previdnostno načelo, drugi se nanaša na neuporabo rešitve s karanteno kot manj omejujočega ukrepa za obvladovanje aviarne influence, tretji pa se uveljavlja v zvezi z neuporabo intenzivnejšega nadzora ptic selivk kot učinkovitejšega ukrepa za navedeno obvladovanje.

50

V zvezi s tem je treba spomniti, da načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije in je določeno v členu 5(4) PEU, zahteva, naj akti institucij Unije ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne ureditve, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbrati med več ponujenimi primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neprijetnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje. Glede sodnega nadzora okoliščin uveljavitve takega načela ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima zakonodajalec Unije glede skupne kmetijske politike, lahko zakonitosti tega ukrepa škoduje le očitna neprimernost ukrepa, sprejetega na tem področju, glede na cilj, ki ga uresničuje pristojna institucija. Tako ne gre za vprašanje, ali so ukrepi, ki jih je sprejel zakonodajalec Unije, edini ali najboljši možni, ampak za vprašanje, ali so bili očitno neprimerni glede na zadevni cilj (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točki 98 in 99 ter navedena sodna praksa).

51

Poleg tega je treba spomniti, da je previdnostno načelo splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz člena 11 PDEU, člena 168(1) PDEU, člena 169(1) in (2) PDEU ter člena 191(1) in (2) PDEU, s katerimi je zadevnim organom naložena dolžnost, da v natančnem okviru izvrševanja pristojnosti, ki so jim dane z ustreznimi predpisi, sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje nekaterih možnih tveganj za javno zdravje, varnost in okolje, pri čemer so ekonomski interesi podrejeni zahtevam, povezanim z varovanjem teh interesov. Tako lahko institucije na podlagi previdnostnega načela, kadar obstajajo znanstvene negotovosti glede obstoja ali obsega tveganj za zdravje ljudi, sprejmejo zaščitne ukrepe, ne da bi morale počakati, da se resničnost in resnost teh tveganj v celoti dokaže ali da se škodljivi učinki za zdravje uresničijo. Kadar se poleg tega pokaže, da zaradi nezadostnih, neprepričljivih ali nenatančnih rezultatov opravljenih študij ni mogoče z gotovostjo ugotoviti obstoja nevarnosti ali njenega obsega, pri čemer pa verjetnost dejanske škode za javno zdravje, če bi se nevarnost izkazala za utemeljeno, obstaja, previdnostno načelo upravičuje sprejetje restriktivnih ukrepov, če niso diskriminatorni in če so objektivni (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točke od 79 do 81 in navedena sodna praksa).

52

Uvodoma, v obravnavani zadevi ni sporno, da se cilj, ki ga uresničujeta Uredba št. 318/2007 in Izvedbena uredba št. 139/2013 v delu, v katerem določata zahteve zdravstvenega varstva živali, nanaša na varovanje zdravja ljudi in živali in da je ta cilj zakonit.

53

Tožeče stranke s prvim očitkom zatrjujejo, da imata Uredba št. 318/2007 in Izvedbena uredba št. 139/2013 preširok geografski obseg, ker določata „absolutno prepoved trgovanja“ z ujetimi divjimi pticami po svetu medtem ko ob upoštevanju znanstvenih spoznanj, ki jih je od leta 2010 posodobil zlasti OIE, nekaterih tretjih držav, zlasti države Južne Amerike in Oceanije, ptičja gripa naj ne bi prizadela. V glavnem se sklicujejo na zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi (EU:T:2013:451) in zatrjujejo, da bi morali navedeni uredbi uporabljati enako presojo kršitve načela sorazmernosti, ker je geografski obseg prepovedi uvoza ujetih divjih ptic v Unijo širši, kot ga je Splošno sodišče opredelilo v navedeni sodbi za Odločbo 2005/760 in odločbe o podaljšanju sprejetih ukrepov (glej točki 8 in 9 zgoraj).

54

Poleg tega po mnenju tožečih strank naj cilj Uredbe št. 318/2007 in Izvedbene uredbe št. 139/2013 v skladu z njunima pravnima podlagama, in sicer direktivama 91/496 in 92/65, ne bi bil, kot zatrjuje Komisija, zagotavljanje enakovrednih jamstev v tretjih državah, ampak previdnostno načelo ter varstvo zdravja ljudi in živali pred kontaminacijo z virusom ptičje gripe. Na podlagi teh ciljev varstva zdravja torej ob upoštevanju širjenja virusa ni mogoče zanemariti kakršnekoli teritorialne povezave in konkretnega tveganja prenosa iz določene tretje države. Nasprotno, le ureditev, ki bi upoštevala različne stopnje dejanskih tveganj, ki jih predstavljajo države in kontinenti, bi bila v skladu z načelom sorazmernosti in previdnostim načelom.

55

Komisija izpodbija trditve tožečih strank.

56

V obravnavani zadevi je treba, prvič, natančneje opredeliti pravni obseg nezakonitosti, ki so bile ugotovljene v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451), drugič, ob upoštevanju načela sorazmernosti in previdnostnega načela preučiti zakonitosti ureditve, ki za uvoz ptic v Unijo, med drugim, zahteva, da so gojene v ujetništvu in da izhajajo iz tretjih držav, ki lahko zagotovijo jamstva, enakovredna jamstvom, ki veljajo v Uniji, in tretjič, odločiti o sorazmernosti, v obravnavani zadevi, geografskega obsega prepovedi uvoza ujetih divjih ptic v Unijo, kot je razvidna zlasti iz člena 5 Uredbe št. 318/2007 in Izvedbene uredbe št. 139/2013 v povezavi z njenim členom 3(c) (glej točki 21 in 45 zgoraj).

57

Prvič, glede pravnega obsega nezakonitosti, ugotovljenih v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451), je treba najprej spomniti, da Splošno sodišče v tej sodbi ni odločalo, v zvezi z zakonitostjo Uredbe št. 318/2007, o morebitni kršitvi načela sorazmernosti zaradi preširokega geografskega obsega prepovedi uvoza ujetih divjih ptic v Unijo (glej točko 32 zgoraj).

58

Dalje, poudariti je treba, da gre pri ukrepih, glede katerih je Splošno sodišče v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451) odločilo, da niso sorazmerni zaradi njihovega preširokega geografskega obsega in da tisti, določeni v Odločbi 2005/760 in sledečih odločbah o podaljšanju, niso zakoniti, za zaščitne ukrepe na podlagi člena 18(1) Direktive 91/496.

59

Člen 18(1) Direktive 91/496 se torej, med drugim, uporablja, „[č]e se na ozemlju tretje države pojavi ali razširi […] zoonoza ali kaka druga bolezen ali pojav, ki lahko resno ogrozi zdravje živali ali ljudi“. V tem primeru Komisija nemudoma sprejme enega od ukrepov, in sicer „[bodisi] začasno prepove uvoz iz celotne tretje države ali njenih predelov, ali po potrebi iz tranzitne tretje države, [bodisi] določi posebne pogoje za živali, ki izvirajo iz celotne tretje države ali njenega dela“. Ta določba se torej sklicuje na posamezno tretjo državo, v kateri obstaja nedvomno tveganje za zdravje. Splošno sodišče je v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451) na podlagi tega sklenilo, da morajo biti zadevni zaščitni ukrepi dovolj neposredno povezani s „celotno tretjo državo ali njenimi predeli“ v smislu navedene določbe (zgoraj v točki 31 navedena sodba ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 86).

60

Nasprotno, pravne podlage, na katerih temeljita Uredba št. 318/2007 in Izvedbena uredba št. 139/2013 in ki so upoštevne v obravnavani zadevi, ne vsebujejo nobenega sklicevanja na posamezno tretjo državo, v kateri obstaja nedvomno tveganje za zdravje. Člen 17(3)(a) Direktive 92/65 nasprotno pooblašča Komisijo, da določi splošne pogoje za zdravstveno varstvo živali, da bi zagotovila, da gre za uvoz le iz tretjih držav, ki „lahko državam članicam in Komisiji zagotavljajo jamstva, enakovredna tistim iz Poglavja II, za živali, seme, jajčne celice in zarodke“. Poleg tega v delu, v katerem člen 17(3)(c) navedene direktive navaja „posebne zahteve za zdravstveno varstvo živali, zlasti za zaščito [Unije] pred nekaterimi eksotičnimi boleznimi, ali jamstva, enakovredna tistim iz te direktive“, določa tudi splošne zahteve z geografskega vidika, ne da bi se sklicevala na posamezno tretjo državo. Tudi druge pravne podlage navedenih uredb, in sicer člen 18(1), prva in četrta alinea, te direktive ter člen 10(3), druga alinea, in (4), prva alinea, Direktive 91/496, se ne sklicujejo na zadevno tretjo državo.

61

Tako Uredba št. 318/2007 in Izvedbena uredba št. 139/2013 nista zaščitna ukrepa, ampak v skladu s svojimi pravnimi podlagami za vsako tretjo državo določata splošne zahteve za zdravstveno varstvo živali za uvoz živali v Unijo.

62

Iz tega je razvidno, da je treba nezakonitosti, ki jih je Splošno sodišče ugotovilo v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451), obravnavati ob upoštevanju posebnih okoliščin zaščitnih ukrepov, zato se jih kot takih naj ne bi preneslo v Uredbo št. 318/2007 in Izvedbeno uredbo št. 139/2013.

63

Drugič, ob upoštevanju načela sorazmernosti in previdnostnega načela je treba glede zakonitosti ureditve, ki za uvoz ptic v Unijo, med drugim, zahteva, da so gojene v ujetništvu in da izhajajo iz tretjih držav, ki lahko zagotovijo jamstva, enakovredna jamstvom, ki veljajo v Uniji, uvodoma navesti, da so v skladu s Poglavjem I Priloge II k Uredbi št. 318/2007 in Izvedbeni uredbi št. 139/2013 pogoji za vpis tretje države na seznam, določen v členu 17(3)(c) Direktive 92/65, v bistvu dvojno jamstvo. Na eni strani mora država izvora imeti učinkovit veterinarski sistem s pristojnimi laboratoriji. Na drugi strani morajo živali, uvožene v Unijo, prihajati iz odobrenih obratov za vzrejo v tej državi in biti tako gojene v ujetništvu. Ta dva pogoja se nanašata na omogočanje natančnega nadzora živali in hitro izvajanje ukrepov za obvladovanje bolezni.

64

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Splošno sodišče v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC (EU:T:2013:451) odločilo, da ureditev, s katero so določeni pogoji zdravstvenega varstva pri trgovini z živalmi in njihovem uvozu v Unijo, kot je med drugim določena z Direktivo 92/65, natančneje z njenima členoma 17(2) in (3) ter 18(1), prva in četrta alinea, s katerima je utemeljena Uredba št. 318/2007, temelji na načelu predhodnega preverjanja. V skladu s tem načelom je zaradi zdravstvenega varstva živali in preventive v bistvu prepovedan popoln uvoz živali iz tretjih držav, dovoljen je le pod pogojem izrecne odobritve, vezane na izpolnitev formalnosti in na opravljene obvezne predhodne preglede, na podlagi katerih je bil sestavljen seznam tretjih držav, iz katerih je uvoz dovoljen (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točki 140 in 141). V skladu s členom 17(2) Direktive 92/65 je Komisija torej pristojna izključiti ali črtati nekatere tretje države s tega seznama, tako da je vsak uvoz živali iz navedenih tretjih držav samodejno prepovedan (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točki 142 in 143).

65

Komisija ima tako široko diskrecijsko pravico za „sprejet[je] predpis[ov] v zvezi z zdravstvenim varstvom živali za dajanje [živali] na trg“ v smislu pete uvodne izjave Direktive 92/65, ki nujno zajema možnost, da se ne odobri uvoz nekaterih živali iz nekaterih tretjih držav, ki ne izpolnjujejo določenih pogojev za uvoz, v Unijo (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 146). Poleg tega je s členom 17(3)(c) Direktive 92/65, v skladu s katerim je Komisija pooblaščena, da določi „posebne zahteve v zvezi z zdravstvenim varstvom živali, zlasti za zaščito [Unije] pred nekaterimi eksotičnimi boleznimi“, upoštevan cilj varstva in prevencije, ki je neločljivo povezan s previdnostnim načelom, za izvedbo katerega ima Komisija široko diskrecijsko pravico v zvezi s tem (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 147).

66

Splošno sodišče je v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC (EU:T:2013:451) tako v bistvu odločilo, da je ureditev, ki za uvoz ptic v Unijo zahteva, da izhajajo iz tretjih držav, ki lahko zagotovijo jamstva, enakovredna jamstvom, ki veljajo v Uniji, kot so določena v Uredbi št. 318/2007, v skladu s cilji in zahtevami iz Direktive 92/65 ter s previdnostnim načelom in tudi ni nesorazmerna.

67

V okoliščinah obravnavane zadeve je treba šteti, da ta načelna ugotovitev velja tako za Uredbo št. 318/2007 kot za Izvedbeno uredbo št. 139/2013, saj zadnjenavedena pomeni „kodifikacijo“ Uredbe št. 318/2007 in v bistvenem povzema njeno vsebino (glej točko 30 zgoraj).

68

Poleg tega je treba navesti, da je domnevna „absolutna prepoved uvoza“ ujetih divjih ptic zgolj posledica zahteve, v skladu s katero morajo živali izhajati iz odobrenih obratov za vzrejo, v katerih so bile gojene v ujetništvu in ne v divjini.

69

Ob upoštevanju negotovosti glede zdravstvenega stanja ujetih divjih ptic (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 159) pa je treba ugotoviti, da zahteva, da morajo živali izhajati iz odobrenih obratov za vzrejo, v katerih so bile gojene v ujetništvu, skupaj z učinkovitim veterinarskim sistemom, pomeni nujen pogoj za nadzor zdravja živali in preventivne kontrole v tretjih državah izvora, v skladu s katerim te tretje države zagotovijo jamstva, enakovredna jamstvom, ki veljajo v Uniji, in njihov vpis na seznam tretjih držav, iz katerih je uvoz živali v Unijo dovoljen.

70

Načelo predhodne odobritve, kot je opisano zgoraj v točki 64 in določeno v skladu s pravnima podlagama Uredbe št. 318/2007, Izvedbene uredbe št. 139/2013 in v skladu s previdnostnim načelom, je zato treba uporabiti s sklicevanjem ne na domneve v zvezi s splošnim zdravstvenim stanjem živali v tretjih državah izvora, ampak na pridobitev jamstev v zvezi z nadzorom zdravstvenega stanja ptic, gojenih v obratih za vzrejo, odobrenih v teh tretjih držav. Na podlagi teh jamstev je namreč mogoče z zadostno znanstveno gotovostjo določiti, ali v navedeni državi ne glede na njen geografski položaj in take domneve ni bolezni.

71

Iz tega je razvidno, da če je domnevna „absolutna prepoved uvoza“ ujetih divjih ptic v Unijo posledica jamstev, ki se zahtevajo v skladu z načelom predhodne odobritve v tretji državi, Komisija s tem, da v okviru svoje široke diskrecijske pravice zahteva taka jamstva v Uredbi št. 318/2007 in Izvedbeni uredbi št. 139/2013 (glej točko 42 zgoraj), ni storila nobene očitne napake niti ni resno kršila načela sorazmernosti ali previdnostnega načela.

72

Tretjič, v obravnavani zadevi je treba glede sorazmernosti geografskega obsega prepovedi uvoza ujetih divjih ptic v Unijo šteti, da bi lahko Komisija svojo diskrecijsko pravico prekoračila in načelo sorazmernosti kršila le s tem, da ne bi odobrila uvoza takih ptic iz območij, v katerih očitno ni aviarne influence.

73

Ugotoviti pa je treba, da je lahko ob upoštevanju znanstvenih podatkov, ki sta jih stranki predložili v spis, aviarna influenca v obliki VPAI ali NPAI prisotna pri divjih pticah na vseh kontinentih.

74

Prvič, člen 10.4.27, drugi odstavek, 23. Zoosanitarnega kodeksa za kopenske živali, ki ga je sestavil OIE, določa:

„Prisotnost virusa influence tipa A pri divjih pticah je poseben problem. Nobena država članica ne more v bistvu razglasiti, da v njej ni influence tipa A pri divjih pticah (ob upoštevanju omejitev splošne obveznosti obveščanja v zvezi s temi pticami in izmenjav informacij, kot so te, določene za perutnino).“

75

V sporočilu z dne 19. maja 2015, ki ga je izdala Komisija, OIE poudarja tudi vlogo divjih ptic kot zbiralnikov in prenašalcev virusa pri različnih epidemijah aviarne influence, pri čemer vztraja, da obstajajo drugi dejavniki prenosa, zlasti med rejo perutnine, kadar ni ustreznih varnostnih ukrepov.

76

Drugič, ugotoviti je treba, da je virus aviarne influence Južno Ameriko in Oceanijo že prizadel in da so bile divje ptice tam okužene. Nasprotne trditve tožečih strank temeljijo na negotovih zemljevidih OIE, ki se nanašajo le na omejeno obdobje (leta 2010, 2011 in 2013), in na dokumentih, ki se nanašajo izključno na virus H5N1, medtem ko je EFSA v mnenjih iz leta 2005, 2006 in 2008 preučila različne viruse podvrst H5 in H7.

77

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z znanstvenimi podatki, ki jih je podala Komisija in zanesljivosti katerih tožeče stranke ne izpodbijajo, najprej Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) v poročilu o VPAI v Mehiki („Highly Pathogenic Avian Influenza in Mexico (H7N3)“ (Visoko patogena aviarna influenca v Mehiki), Empres Watch, izdaja 26, avgust 2012, str. od 63 do 71) potrjuje, da je virus H7N3 prisoten pri divjih pticah po celem svetu, kot je razvidno iz nadzora, opravljenega v Severni Ameriki, Južni Ameriki (zlasti v Peruju), Evropi in Aziji, in navaja, da je selitev divjih ptic in stik z domačo perutnino najpogosteje opažen način vnosa in širjenja virusa. Dalje, virus H5N9 je bil glede na znanstveni članek, ki ga je predložila Komisija, med letoma 2007 in 2009 odkrit tudi pri divjih pticah v Čilu („Avian Influenza in wild birds from Chile, 2007–2009“ (Aviarna influenca pri divjih pticah iz Čila), Virus Research 199 (2015), str. od 42 do 45). Po podatkih na spletnem mestu OIE je bilo o epidemijah virusa H7N7 med letoma 2012 in 2013 poročano tudi v Avstraliji. Poleg tega so bili leta 2014 v Združenih državah Amerike in v Mehiki opaženi novi virusi, ki povzročajo VPAI, zlasti H5N8, in bi se lahko razširili v Južno Ameriko ter se tam združili z drugimi virusi, ki obstajajo pri populaciji divjih ptic. Nazadnje, pojavil se je virus H7N9, ki je nizko patogen virus, ki ne kaže skoraj nobenih kliničnih znakov pri pticah, ampak predstavlja resno nevarnost za človeka.

78

Glede trditve tožečih strank, da naj bi se primeri okužb, opraženi v Južni Ameriki, nanašali le na posamezne divje ptice, najdene ob selitvenih poteh na obali Tihega oceana, in ne na žariščih, kot so perutninske farme, je treba šteti, da je to razliko mogoče pojasniti s tem, da divjih ptic ni mogoče nadzorovati tako strogo kot perutnino na perutninskih farmah tako, da taki znaki ostajajo nujno izolirani in da znanstveni podatki, ki so na voljo, ne morejo predstavljati skupnega števila okuženih divjih ptic.

79

Veliko tretjih držav namreč nima potrebnih sredstev za odkrivanje virusa pri divjih pticah, ki se zahteva v okviru sistema veterinarskega nadzora na celotnem ozemlju in diagnoze v pristojnih laboratorijih. Ob upoštevanju tega, da Komisija ni dolžna izvajati programov nadzora ali vzpostavljati diagnostičnih laboratorijev v tretjih državah, mora torej država izvora dokazati, da v njej ni bolezni, in sicer z zagotavljanjem jamstev, ki ustrezajo zahtevam v Uniji, kot so ta, določena v Prilogi II k Uredbi št. 318/2007 in Izvedbeni uredbi št. 139/2013. V zvezi s tem je treba, tako kot navaja Komisija, poudariti, da nekatere države Južne Amerike (večnacionalna država Bolivija, Gvajana, Republika Paragvaj, Republika Surinam in Bolivarska republika Venezuela) niso niti prosile za vpis na seznam držav, iz katerih je dovoljen uvoz perutnine v Unijo, določen v Uredbi št. 798/2008 (glej točko 24 zgoraj), pri čemer ta seznam na podlagi Priloge I k Izvedbeni uredbi št. 139/2013 (glej točko 30 zgoraj) velja tudi za druge ptice, katerih uvoz je dovoljen, kot so v ujetništvu gojene divje ptice.

80

Tretjič, iz več dokumentov, ki so jih v spis predložile stranke, je razvidno, da uvoz ujetih divjih ptic iz tretjih držav ostaja pot z visokim tveganjem okuženega prenosa zlasti v obdobju selitve ptic in da, med drugim pomeni tveganje vnosa novih serotipov virusov VPAI in NPAI, ki sedaj v Uniji še ne obstajajo, ki bi se lahko združili v visoko patogene viruse in bili neposredno ali posredno preneseni v evropske populacije divjih ptic ali perutnine.

81

Tako je v skladu z mnenjem Frierich-Loeffler-Institut (institut Friedrich-Loeffler) z dne 25. novembra 2014, ki so ga predložile tožeče stranke, tveganje prenosa virusa VPAI prek divjih ptic na perutnino v Nemčiji opredeljeno kot „visoko“, enako kot tveganje pri nezakonitem uvozu iz tretjih držav, čeprav je tveganje pri zakonitem uvozu iz tretjih držav – to je od sprejetja Uredbe št. 318/2007 v ujetništvu gojenih ptic – ali pri trgovini med državami članicami opredeljeno kot „zanemarljivo“ in je tveganje, povezano z gibanjem oseb in vozil v Uniji, opredeljeno kot „nizko“.

82

V naslednjem mnenju z dne 3. junija 2015, ki ga je izdala Komisija, je institut Friedrich-Loeffler uvodoma ugotovil, da je „globalno stanje VPAI, ki so ga povzročili različni serotipi, doseglo do sedaj neznano razsežnost“. Dalje navaja, da je „vzajemen prenos [virusa H5N8] med divjimi pticami in perutnino mogoč z neposrednim stikom in stikom s kontaminiranim materialom prek iztrebkov“ in da „visoka pogostost združevanja na ameriškem kontinentu kaže na to, da je bil [navedeni virus] od leta 2014 že zelo razširjen v populaciji divjih ptic v Severni Ameriki“. Tveganje, povezano z divjimi pticami v Nemčiji, se je zagotovo znižalo na „nizko do zmerno“, vendar le do meseca avgusta 2015, obdobja selitve teh ptic.

83

Iz vseh znanstvenih podatkov, ki jih je predložila Komisija, katerih zanesljivost tožeče stranke ne izpodbijajo, je med drugim razvidno, prvič, da nobena država v skladu s pravili OIE, ki so veljala v času dejanskega stanja, ne more razglasiti, da v njej ni virusa VPAI in NPAI pri divjih pticah, drugič, da je bilo sicer poročano o okužbah z virusom v Južni Ameriki in Oceaniji, vendar drugi morebitni primeru s trenutno razpoložljivimi sredstvi niso bili odkriti, in tretjič, da uvoz ujetih divjih ptic v Unijo ostaja pot prenosa virusa z visokim tveganjem okužbe.

84

Tožeče stranke pa niso predložile nobenega dokumenta, ki bi jasno in z zadostno dokazno vrednostjo dokazoval, da so nekatere države ali nekateri kontinenti, zlasti Južna Amerika in Oceanija, trajno brez virusa aviarne influence in da na splošno ujete divje ptice ne predstavljajo nobenega tveganja za širjenje tega virusa.

85

Ugotoviti je torej treba, da obstaja velika znanstvena negotovost v zvezi s tveganjem širjenja aviarne influence v Unijo z uvozom ujetih divjih ptic iz tretjih držav celega sveta.

86

Iz zgoraj navedenih ugotovitev je razvidno, da prvega očitka, ki se nanaša resno kršitev načela sorazmernosti zaradi preširokega geografskega obsega prepovedi uvoza ujetih divjih ptic v Unijo, ki naj bi bila določena v Uredbi št. 318/2007 in Izvedbeni uredbi št. 139/2013, ni mogoče sprejeti.

87

Tožeče stranke z drugim očitkom zatrjujejo, da bi morala Komisija ob upoštevanju upočasnitve širjenja okužb v preostalih državah, ki jih je prizadela ptičja gripa, dajati prednost rešitvi s karanteno, celo dvojno, tj. hkrati v tretjih državah in državi članici uvoza, kot manj omejujočemu ukrepa za obvladovanje navedenega širjenja.

88

Komisija izpodbija trditve tožečih strank.

89

Uvodoma je treba navesti, da je ta očitek podoben očitku, ki ga je Splošno sodišče preučilo zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451).

90

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Splošno sodišče v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451, točki 158 in 159) odločilo naslednje:

91

Poleg tega je Splošno sodišče v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451) poudarilo, da se z vidika zaščitnih ukrepov divje ptice razlikujejo od ptic, gojenih v ujetništvu. Za zadnjenavedene ptice se lahko uvedejo strogi zdravstveni pregledi od njihovega rojstva, ki so lahko določeni vse do gojenja navedenih ptic v zaprtem okolju, kar lahko vključuje njihovo omejitev od perutnine. Splošno sodišče je zato ugotovilo, da tožeče stranke v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, Komisiji ne morejo očitati, da je s tem, da je razlikovala med divjimi pticami in v ujetništvu gojenimi pticami, sprejela očitno nesorazmeren ukrep (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točki 162 in 163).

92

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da tožeče stranke niso predložile nobenega dokumenta, na podlagi katerega bi izpodbijale te ugotovitve Splošnega sodišča, ki so v skladu z načelom sorazmernosti in previdnostnim načelom, mnenjem EFSA iz leta 2006 in mnenjem EFSA iz leta 2008. Nasprotno, domnevna „upočasnitev širjenja okužb“, na katero se sklicujejo tožeče stranke, se je ob upoštevanju znanstvenih podatkov, ki jih je predložila Komisija, izkazala za nezanesljivo (glej točke od 74 do 82 zgoraj).

93

Zato je treba v okoliščinah obravnavane zadeve šteti, da ugotovitev, navedena zgoraj v točki 91, iz enakih razlogov velja tako za Uredbo št. 318/2007 kot za Izvedbeno uredbo št. 139/2013, saj zadnjenavedena pomeni „kodifikacijo“ Uredbe št. 318/2007 in v bistvenem povzema njeno vsebino (glej točko 30 zgoraj).

94

Iz tega je razvidno, da drugi očitek, ki se nanaša na resno kršitev načela sorazmernosti zaradi neuporabe rešitve s karanteno kot manj omejujočega ukrepa za obvladovanje aviarne influence, ni mogoče sprejeti.

95

Tožeče stranke s tretjim očitkom zatrjujejo, da bi bil intenzivnejši nadzor ptic selivk, skupaj z morebitno obveznostjo preventivne omejitve perutnine ob selitvenih poteh, učinkovitejši ukrep Komisije za preprečevanje širjenja ptičje gripe.

96

Komisija izpodbija trditve tožečih strank.

97

Uvodoma zadostuje navesti, da je prenos virusa aviarne influence z divjimi pticami selivkami vzporedna pot prenosa, ki ne preprečuje prenosa virusa z divjimi pticami, ujetimi v divjini. Zato intenzivnejši nadzor ptic selivk, skupaj z morebitnimi ukrepi okrepljene biološke zaščite, kot je obvezna omejitev perutnine na selitvenih poteh v Uniji, ne bi bil učinkovitejša nadomestna rešitev v primerjavi s prepovedjo uvoza ujetih divjih ptic v Unijo.

98

Poleg tega je treba šteti, da nadzor ptic selivk, skupaj s testiranjem divjih ptic za okužbo, ob upoštevanju njegove zapletenosti, visokih stroškov in majhne reprezentativnosti ni realen nadomestni ukrep. Komisija tako sama priznava, da so se testiranja za okužbo, ki so bila leta 2008 v Uniji opravljena na približno 50.000 divjih pticah, za katera je bilo porabljeno precej veliko sredstev, nanašala na tako majhno število ptic, da njihovega rezultata ni mogoče šteti za reprezentativnega.

99

Vsekakor je treba šteti, da Unija tretjim državam, zlasti v Južni Ameriki in Afriki, ne more naložiti opravljanja intenzivnejšega nadzora divjih ptic.

100

Spomniti je torej treba, da je zdravstveno stanje divjih ptic mogoče izslediti in poznati z zadostno znanstveno gotovostjo, le če so te ptice gojene v ujetništvu in so nenehno nadzorovane z učinkovitim veterinarskim sistemom v za ta namen odobrenih obratih za vzrejo.

101

Iz tega je razvidno, da tretji očitek, ki se nanaša na resno kršitev načela sorazmernosti zaradi neuporabe intenzivnejšega nadzora ptic selivk kot manj omejujočega ukrepa za obvladovanje aviarne influence, ni mogoče sprejeti.

102

Iz vsega navedenega je razvidno, da Komisija s sprejetjem Uredbe št. 318/2007 in Izvedbene uredbe št. 139/2013 pri izvajanju svoje široke diskrecijske pravice, ni storila nobene očitne napake niti resne kršitve načela sorazmernosti, zlasti v zvezi z geografskim obsegom prepovedi uvoza ujetih divjih ptic v Unijo, ali previdnostnega načela.

103

Drugi tožbeni razlog je treba torej zavrniti.

104

Tožeče stranke s tretjim tožbenim razlogom, v okviru katerega se sklicujejo na zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi (EU:T:2013:451), zatrjujejo, da je Komisija s tem, da je prepoved ujetih divjih ptic v Unijo še naprej utemeljevala na mnenju EFSA iz leta 2005 in 2006, „ne da bi bila kakor koli kritična“, ne da bi EFSA zaprosila za novejše mnenje in ne da bi upoštevala sedanje stanje znanstvenih spoznanj, kot jih je sprejel, med drugim, OIE in kot so bila konsolidirana od leta 2010, resno kršila svojo dolžnost skrbnega ravnanja v zakonodajnem postopku. Podrobneje zatrjujejo, da bi glede na to, da so bili v času sprejetja Izvedbene uredbe št. 139/2013 načini širjenja in tveganja za kontaminacijo z virusom ptičje gripe preučevani in opazovani že skoraj 10 let, Komisija morala upoštevati podatke OIE o popolni odsotnosti primerov okužb s ptičjo gripo pri divjih pticah iz Južne Amerike in popolno odsotnost stikov divjih ptic iz Južne Amerike in Oceanije s pticami iz prizadetih azijskih držav.

105

Po mnenju tožečih strank bi morale biti ob upoštevanju znanstvenih dognanj nekatere države, ki niso okužene, izvzete iz prepovedi uvoza ujetih divjih ptic v Unijo in naj bi rešitev s karanteno, skupaj z intenzivnejšim nadzorom ptic selivk, pomenila primernejši ukrep. Poleg tega bi morali Uredba št. 318/2007 in Izvedbena uredba št. 139/2013 natančno odražati stanje znanstvenih dognanj ne le ob njunem sprejetju, ampak tudi v celotnem obdobju njune veljavnosti, kar bi vključevalo tudi to, da ju je treba sčasoma prilagoditi, če bi bilo potrebno. Komisija naj poleg tega ne bi zaprosila EFSA za posebno preučitev tveganj, povezanih z mednarodno trgovino s perutnino.

106

Komisija izpodbija trditve tožečih strank.

107

Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da je nadzor nad spoštovanjem jamstev, ki jih v upravnih postopkih zagotavlja pravni red Unije, kadar ima institucija Unije široko diskrecijsko pravico, vendarle temeljnega pomena. Med temi jamstvi so zlasti obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preveri vse upoštevne vidike posameznega primera in obveznost, da svojo odločitev v zadostni meri obrazloži. To, da Komisija spoštuje dolžnost skrbno zbrati dejstva, ki so nepogrešljiva za izvajanje široke diskrecijske pravice, in nadzor sodišča Unije sta toliko pomembnejša, ker je izvajanje navedene diskrecijske pravice podrejeno le sodnemu nadzoru, ki je pri vsebinski presoji omejen na iskanje očitne napake (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 84 in navedena sodna praksa).

108

V obravnavani zadevi je treba, prvič, podrobno določiti pravni obseg nezakonitosti, ugotovljenih v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451), in drugič, odločiti, ali je v obravnavani zadevi Komisija kršila dolžnost skrbnega ravnanja.

109

Prvič, v zvezi z obsegom nezakonitosti v zvezi s kršitvijo dolžnosti skrbnega ravnanja, ugotovljenih v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451), je treba uvodoma razlikovati dejansko stanje v obravnavani zadevi od dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bila izrečena navedena sodba.

110

Splošno sodišče je v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451) med drugim ugotovilo, da je Komisija, najprej, Odločbo 2005/760 (glej točko 8 zgoraj) utemeljila na napačni ugotovitvi dejanskega stanja – in sicer je bila zaradi zamenjave vzorcev ena od ptic, okuženih z virusom H5N1, ki je bila odkrita v karantenskem centru v Essexu (Združeno kraljestvo), najprej napačno katalogizirana, kot da prihaja iz Surinama v Južni Ameriki, medtem ko je pozneje izkazalo, da je dejansko prihajala iz Tajvana v Aziji – in je nato kršila dolžnost skrbnega ravnanja, ker je sprejela več odločb o podaljšanju njene prve odločbe (glej točko 9 zgoraj), ne da bi upoštevala rezultatov poročila, v katerem je bila ta napaka izpostavljena. Komisija tako ni pojasnila, zakaj je kljub temu menila, da je treba ohraniti ustavitev uvoza divjih ptic iz Južne Amerike in določiti območja tveganja na podlagi člena 18(1) Direktive 91/496 (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 114).

111

Uredba št. 318/2007 in Izvedbena uredba št. 139/2013, ki sta v obravnavani zadevi upoštevni, pa se v zvezi z določitvijo splošnih pogojev za zdravstveno varstvo živali na podlagi člena 17 Direktive 92/65 jasno razlikujeta od Odločbe 2005/760 in njenih odločb o podaljšanju, v zvezi s katerim je Splošno sodišče v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451) odločilo, da niso zakonite. Na eni strani ti uredbi namreč v nasprotju s temi odločbami ne pomenita zaščitnih ukrepov, ki se nanašajo na območja tveganja na podlagi člena 18(1) Direktive 91/496, v okviru katerih je treba posebna tveganja v zadevnih tretjih državah skrbno preučiti. Na drugi strani veljavnost navedenih uredb v nasprotju z navedenimi odločbami ni časovno omejena, za kar bi se ob izteku veljavnosti ukrepa zahtevala preučitev, da bi se utemeljilo njegovo morebitno podaljšanje.

112

Poleg tega se Komisija v obravnavani zadevi ni oprla na nobeno dokazano napako in torej s tem, da ni upoštevala nobenega poročila, v katerem bi bila taka napaka izpostavljena, ni mogla kršiti svoje dolžnosti skrbnega ravnanja.

113

Iz tega je razvidno, da so bile nezakonitosti, ki jih je Splošno sodišče ugotovilo v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451), obravnavane v posebnih okoliščinah, ki zajemajo zaščitne ukrepe, ki temeljijo na dokazani napaki, zato se jih kot takih naj ne bi preneslo v Uredbo št. 318/2007 in Izvedbeno uredbo št. 139/2013.

114

Drugič, v obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija s tem, da je najprej sprejetje Uredbe št. 318/2007 utemeljila zlasti na znanstveni negotovosti, ki je izhajala iz mnenja EFSA iz leta 2006 v zvezi s tveganji, povezanimi z uvozom ujetih divjih ptic (glej točko 17 zgoraj), in da je v preostalem delu podprto z novejšimi znanstvenimi podatki, ki jih je predložila Komisija (glej točke od 74 do 82 zgoraj), izpolnila svojo dolžnost skrbnega ravnanja v zvezi z znanstveno utemeljitvijo prepovedi uvoza ujetih divjih ptic v Unijo zlasti glede na to, da se poleg virusa H5N1 upošteva obstoj različnih podvrst virusa.

115

Poleg tega je Komisija leta 2007 zaprosila za novo konsolidirano mnenje EFSA (glej točko 25 zgoraj). Ugotoviti je torej treba, tako kot je navedla Komisija, da je bila s konsolidiranim mnenjem EFSA iz leta 2008 o vplivih aviarne influence na zdravje in dobro počutje živali ter tveganjih za njen vnos na perutninske farme v Uniji, potrjena ključna predpostavka mnenja EFSA iz leta 2006, v skladu s katero so divje ptice predstavljale naravni zbiralnik aviarne influence in bi lahko bilo obseg njihove okužbe le težko odkriti, ker niso kazale kliničnih znakov bolezni ali pa so jih kazale zelo malo.

116

V zvezi z Izvedbeno uredbo št. 139/2013 je treba ugotoviti tudi, da Komisija s tem, da jo je sprejela, ni kršila dolžnosti skrbnega ravnanja. Tožeče stranke namreč niso predložile nobenega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče dokazati, da najnovejši znanstveni podatki v najpomembnejših točkah nasprotujejo ugotovitvam iz mnenja EFSA iz leta 2006, ki utemeljuje sprejetje Uredbe št. 318/2007, „kodifikacijo“ katere predstavlja Izvedbena uredba št. 139/2013.

117

Poleg tega je Komisija zaprosila za novo mnenje EFSA v začetku leta 2014, preden je bila vložena ta tožba (glej točko 34 zgoraj). Čeprav se je to mnenje nanašalo le na virus H5N8, je treba šteti, da tako pooblastilo nakazuje, da se je Komisija ustrezno odzvala na spremembo okoliščin, upoštevnih za ponovno oceno njenih ukrepov za obvladovanje aviarne influence.

118

Sicer pa je iz spisa razvidno, da so bila v mnenjih EFSA iz leta 2008 in 2014 potrjena tveganja v zvezi z divjimi pticami, zlasti ujetimi, in znanstvena negotovost v zvezi s prenosom aviarne influence. Poleg tega Zoosanitarni kodeks OIE določa, da „[n]obena država članica ne more v bistvu razglasiti, da je v njej ni influence tipa A pri divjih pticah“ (glej točko 74 zgoraj).

119

Poleg tega ohranitev prepovedi uvoza ujetih divjih ptic v Unijo ne izhaja iz resne kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja, ampak, nasprotno, temelji na znanstvenih mnenjih EFSA, ki jih Zoosanitarni kodeks ne izpodbija, v okviru široke diskrecijske pravice Komisije, ki jo izvaja ne da bi storila očitno napako.

120

Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo, da naj Komisija ne bi zaprosila EFSA za posebno preučitev tveganj, povezanih z mednarodno trgovino s perutnino, na eni strani ugotoviti, da ni upoštevna, ker gre za vzporedno pot prenosa virusa aviarne influence, ki ne preprečuje tveganja, povezanega z ujetimi divjimi pticami, in na drugi, da ni utemeljena, saj je Komisija od leta 2000 zaprosila EFSA za podrobna znanstvena mnenja v zvezi s tveganji, povezanimi z uvozom perutnine, in je zato sprejela več aktov, med njimi Uredbo št. 798/2008 (glej točko 24 zgoraj). Poleg tega je bila pot prenosa navedenega virusa s perutnino ponovno preučena v mnenju EFSA iz leta 2014.

121

Nazadnje, Komisija, ne da bi ji tožeče stranke nasprotovale, navaja, da je 31. marca 2015 ob upoštevanju nedavno ugotovljenih masivnih žarišč aviarne influence ter združitve virusa H5N8 in drugih virusov podvrst H5, zaprosila EFSA, naj izvede novo študijo poti prenosa in zlasti vloge virusa, ki povzroča VPAI, ki ga je pri divjih pticah težko odkriti in je lahko nevaren za človeka.

122

Iz zgoraj navedenih ugotovitev je razvidno, da Komisija s tem, da je sprejela in ohranila v veljavi Uredbo št. 318/2007 in Izvedbeno uredbo št. 139/2013, ni storila nobene očitne napake pri izvajanju svoje široke diskrecijske pravice niti nobene resne kršitve svoje dolžnosti skrbnega ravnanja.

123

Tretji tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

124

Tožeče stranke s prvim tožbenim razlogom zatrjujejo, da naj bi se s prepovedjo uvoza divjih ptic v Unijo, kot je določena v Uredbi št. 318/2007 in Izvedbeni uredbi št. 139/2013, resno kršila njihova svoboda izbire poklica, svoboda gospodarske pobude in lastninska pravica, kot so zagotovljene v členih od 15 do 17 Listine o temeljnih pravicah. Podrobneje zatrjujejo, da je ta prepoved onemogočila opravljanje njihovega posla uvoza in preprodaje ujetih divjih ptic ter obratovanja karantenskih postaj, ki so jih v ta namen zgradile pred letom 2005. Zato naj bi bile zaradi zmanjšanja njihovega prometa in izgube njihovih investicij v te karantenske postaje prisiljene na „prag revščine“ ali celo „rob propada“. Poleg tega v okviru tega tožbenega razloga ponavljajo očitke v zvezi z nesorazmernostjo navedene prepovedi zaradi njenega preširokega geografskega obsega.

125

Komisija izpodbija trditve tožečih strank.

126

Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da so svoboda izbire poklica, svoboda gospodarske pobude in lastninska pravica temeljne pravice, potrjene v členih od 15 do 17 Listine o temeljnih pravicah. Vendar te pravice ne pomenijo absolutnih pravic, temveč jih je treba upoštevati glede na njihovo vlogo v družbi. Zato je mogoče izvajanje teh pravic omejiti, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jih uresničuje Unija, in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo nesorazmeren in nedopusten poseg, ki bi ogrožal tako zagotovljene pravice (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo ATC in drugi, EU:T:2013:451, točka 188 in navedena sodna praksa).

127

V obravnavani zadevi je treba uvodoma navesti, da se ta tožbeni razlog zdi podoben tožbenemu razlogu, ki ga je Splošno sodišče preučilo v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451).

128

V zvezi s tem je treba navesti, da je Splošno sodišče v zgoraj v točki 31 navedeni sodbi ATC in drugi (EU:T:2013:451, točka 190) odločilo:

129

V obravnavani zadevi je treba šteti, da se ugotovitev, navedena zgoraj v točki 128, iz istih razlogov uporablja tako za Uredbo št. 318/2007 kot za Izvedbeno uredbo št. 139/2013, ki pomeni „kodifikacijo“ Uredbe št. 318/2007 in v bistvenem povzema njeno vsebino (glej točko 30 zgoraj).

130

Tožeče stranke v obravnavani zadevi namreč niso niti dokazale niti niso zatrjevale, da Uredba št. 318/2007 in Izvedbena uredba št. 139/2013 ogrožata njihove temeljne pravice.

131

Sicer pa tožeče stranke priznavajo, da še danes trgujejo s pticami, pri čemer pojasnjujejo, da odslej trgujejo s pticami, gojenimi v Uniji, ki so bodisi kupljene od tretjih oseb, bodisi „proizvedene z visokimi stroški“ v njihovem lastnem obratu.

132

Šteti pa je treba, da naj morebitno zmanjšanje prometa ali morebitna izguba prihodka, povezana z različnimi lastnimi cenami med v ujetništvu gojenimi pticami in pticami, ujetimi v divjini, ne bi pomenila očitnega posega v temeljne pravice, ki močno presega poslovno priložnost.

133

V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeče stranke, kot trgovci z živalmi, ohranijo vso svobodo uvažati ptice za okrasne namene, gojene v ujetništvu, in lahko z njimi trgujejo ter v ta namen uporabljajo svoje karantenske postaje. V skladu s členom 5 Uredbe št. 318/2007 in Izvedbene uredbe št. 139/2013 uvoz ptic za okrasne namene, gojenih v ujetništvu, drugače kakor za ptice, ujete v divjini, je bil in ostaja dovoljen, če so izpolnjeni nekateri pogoji zdravstvenega varstva živali.

134

Statistike uvoza divjih ptic v Unijo, ki jih je predložila Komisija in ki jih tožeče stranke ne izpodbijajo, tako po upadu med letoma 2005 in 2006 kažejo na povečanje med letoma 2006 in 2010 in še večje povečanje med letoma 2010 in 2014. Komisija je predložila tudi seznam 13 ustanov iz 6 tretjih držav, in sicer Argentinske republike, Kanade, Republike Čile, Združenih državah, Države Izrael in Republike Filipini, ki jim je v skladu s členom 4 in Prilogo II k Uredbi št. 318/2007 in nato k Izvedbeni uredbi št. 139/2013 (glej točko 21 zgoraj) odobreno v Unijo izvažati v ujetništvu gojene divje ptice.

135

Prav tako je treba, tako kot navaja Komisija in v nasprotju s trditvami tožečih strank, navesti, da se karantenske postaje v Uniji še naprej uporabljajo. Za v ujetništvu gojene divje ptice in za nekatere divje ptice, uvoz katerih je dovoljen v skladu s pravili o izjemah, določenimi v členu 2 Uredbe št. 318/2007 in Izvedbene uredbe št. 139/2013, velja dvojna obveznost karantene, ker velja tako v državi izvoznici kot v Uniji.

136

V skladu s statistikami, ki jih je predložila Komisija in ki jih tožeče stranke ne izpodbijajo, se število karantenskih postaj v Uniji od leta 2007 ni bistveno zmanjšalo, odobrene so bile celo nove postaje. Nemčija, na primer, je tako leta 2014 kot leta 2007 imela 24 dejavnih karantenskih postaj.

137

Iz vsega navedenega je razvidno, da so ukrepi iz Uredbe št. 318/2007 in Izvedbene uredbe št. 139/2013 zakoniti in sorazmerne omejitve – v smislu zgoraj v točki 126 navedene sodne prakse – svobode izbire poklica, svobode gospodarske pobude in lastninske pravice tožečih strank v skladu s členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah in da Komisija s sprejetjem in ohranitvijo v veljavi navedenih uredb pri izvajanju svoje široke diskrecijske pravice ni storila nobene očitne napake niti resne kršitve teh temeljnih pravic.

138

Prvi tožbeni razlog je treba torej zavrniti.

139

Ker Komisija s sprejetjem in ohranitvijo v veljavi Uredbe št. 318/2007 in Izvedbene uredbe št. 139/2013 ni storila nobene očitne napake pri izvajanju svoje široke diskrecijske pravice in ob upoštevanju previdnostnega načela ni resno kršila niti načela sorazmernosti, niti svoje dolžnosti skrbnega ravnanja, niti temeljnih pravic tožečih strank na podlagi členov od 15 do 17 Listine o temeljnih pravicah, je treba skleniti, da tožeče stranke v obravnavani zadevi niso dokazale obstoja nezakonitega ravnanja Komisije.

140

Ugotovitev o neobstoju nezakonitega ravnanja Komisije v obravnavani zadevi zadostuje za izključitev nepogodbene odgovornosti te institucije, ne da bi bilo treba, na eni strani, preučiti njene trditve o nedopustnosti in neutemeljenosti v zvezi z vzročno zvezo in škodo, ki ju zatrjujejo tožeče stranke, niti, na drugi strani, ugoditi predlogom zadnjenavedenih, da se kot izvedenca imenuje direktorja OIE, B. V.

141

Odškodninsko tožbo je treba zato v celoti zavrniti.

142

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

143

Ker tožeče stranke niso uspele, se jim v skladu s predlogi Komisije poleg plačila lastnih stroškov naloži plačilo stroškov te institucije.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

Dejansko stanje

Predstavitev tožečih strank

Direktivi 91/496/EGS in 92/65/EGS

Mnenje EFSA iz leta 2005

Odločba 2005/760/ES in podaljšanje sprejetih ukrepov

Mnenje EFSA iz leta 2006

Uredba (ES) št. 318/2007

Mnenje EFSA iz leta 2008

Izvedbena uredba (EU) št. 139/2013

Sodba ATC in drugi/Komisija iz leta 2013

Mnenje EFSA iz leta 2014

Postopek in predlogi strank

Pravo

Obstoj nezakonitega ravnanja

Drugi tožbeni razlog: resna kršitev načela sorazmernosti

– Prvi očitek: preširok geografski obseg prepovedi uvoza ujetih divjih ptic v Unijo

– Drugi očitek: neuporaba rešitve s karanteno kot manj omejujočega ukrepa

– Tretji očitek: neuporaba intenzivnejšega nadzora ptic selivk kot učinkovitejšega ukrepa

Tretji tožbeni razlog: resna kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja

Prvi tožbeni razlog: resna kršitev svobode izbire poklica, svobode gospodarske pobude in lastninske pravice (členi od 15 do 17 Listine o temeljnih pravicah)

Odškodninska tožba

Stroški