1

Tožeča stranka, European Association of Euro-Pharmaceutical Companies (EAEPC), je evropsko združenje s sedežem v Bruslju (Belgija), ki zastopa interese neodvisnih podjetij, ki delujejo na področju izvoza ali uvoza in prepakiranja končnih farmacevtskih izdelkov v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP).

2

GlaxoSmithKline SA, nekdanja Glaxo Wellcome, SA, je družba španskega prava s sedežem v Madridu (Španija), katere glavna dejavnost je razvoj, proizvodnja in trženje zdravil v Španiji. GlaxoSmithKline plc, matična družba družbe GlaxoSmithKline SA (v nadaljevanju skupaj: GSK ali intervenientki) ima sedež v Brentfordu (Združeno kraljestvo) in je ena izmed največjih svetovnih proizvajalk farmacevtskih izdelkov.

3

Družba Glaxo Wellcome SA je 6. marca 1998 Komisiji Evropskih skupnosti priglasila svoje nove splošne pogoje prodaje trgovcem na debelo, ki so bili odobreni v Španiji (v nadaljevanju: sporazum), da bi pridobila negativen izvid na podlagi člena 2 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve Uredbe o izvajanju členov [85 in 86 Pogodbe ES, ki sta postala člena 81 in 82 ES, ki sta postala člena 101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), ali če to ne bi bilo mogoče, posamično izjemo na podlagi člena 4 iste uredbe, ki je zdaj razveljavljena z Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 ES (postala člena 101 in 102 PDEU) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205). Družba Glaxo Wellcome plc, matična družba družbe Glaxo Wellcome SA, je Komisiji z dopisom z dne 28. julija 1998 poslala dodatno priglasitev, s katero jo je opozorila na dejavnike, ki vplivajo na njene dejavnosti in dejavnosti njenih hčerinskih družb na celotnem ozemlju Evropske unije in ki niso značilni za dejavnosti družbe Glaxo Wellcome.

4

Sporazum se je nanašal na 82 zdravil, ki so bila namenjena prodaji trgovcem na debelo s sedežem v Španiji, s katerimi je skupina družb GSK vzdrževala poslovna razmerja. Ti trgovci so ta zdravila lahko namenili nadaljnji prodaji bolnišnicam in lekarnam bodisi v Španiji bodisi v drugih državah članicah. Člen 4 sporazuma pa je določal razliko med cenami, ki se trgovcem na debelo zaračunajo za zdravila, namenjena nadaljnji prodaji na nacionalnem trgu, in cenami, ki se zaračunajo za zdravila, namenjena izvozu. Sporazum je bil podpisan med skupino družb GSK in 75 trgovci na debelo, veljati je začel 9. marca 1998, 16. oktobra 1998 pa je Tribunal de Defensa de la Competencia (sodišče za konkurenco, Španija) odredilo začasno prekinitev njegovega izvajanja.

5

Tožeča stranka je 19. januarja 1999 pri Komisiji vložila pritožbo na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 17 (v nadaljevanju: pritožba iz leta 1999), s katero je Komisiji predlagala, naj zavrne izdajo negativnega izvida ali izjeme in skupini družb GSK naloži, naj preneha s politiko cen, določeno v sporazumu. Tožeča stranka je trdila, da sistem dvojnih cen, določen s sporazumom, vsebuje posredno prepoved izvoza in sredstvo za omejevanje dostopa do trga, ki sta v nasprotju s členom 101(1) PDEU, in da zanj ne more veljati nobena izjema iz člena 101(3) PDEU.

6

Komisija je 8. maja 2001 sprejela Odločbo 2001/791/ES v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES (zadeve: IV/36.957/F3 Glaxo Wellcome (priglasitev), IV/36.997/F3 Aseprofar in Fedifar (pritožba), IV/37.121/F3 Spain Pharma (pritožba), IV/37.138/F3 BAI (pritožba) in IV/37.380/F3 EAEPC (pritožba)) (UL 2001, L 302, str. 1, v nadaljevanju: odločba iz leta 2001), v skladu s katero je cilj in posledica priglašenega sporazuma omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU. Člen 1 te odločbe določa, da je družba Glaxo Wellcome „s tem, da je s španskimi trgovci na debelo sklenila sporazum, ki ustvarja razlike med cenami, ki se zaračunajo trgovcem na debelo v primeru nadaljnje prodaje zdravil, za katera je mogoče povračilo, lekarnam ali bolnišnicam na državnem ozemlju, in višjimi cenami, ki se zaračunajo v primeru izvoza zdravil v katero koli drugo državo članico, kršila člen [101](1) [PDEU]“. Člen 2 odločbe iz leta 2001 določa, da priglašeni pogoji prodaje ne izpolnjujejo pogojev za izjemo, določenih v členu 101(3) PDEU. Nazadnje, s členoma 3 in 4 odločbe iz leta 2001 je bilo družbi Glaxo Wellcome naloženo, „naj takoj preneha s kršitvijo, navedeno v členu 1“, in Komisijo obvesti o ukrepih, sprejetih v ta namen.

7

Družba GlaxoSmithKline Services Unlimited, nekdanja Glaxo Wellcome plc, je 23. julija 2001 vložila tožbo za razglasitev ničnosti odločbe iz leta 2001. Tožeča stranka je intervenirala v podporo Komisije.

8

Splošno sodišče je s sodbo z dne 27. septembra 2006, GlaxoSmithKline Services/Komisija (T‑168/01, v nadaljevanju: sodba v zadevi T‑168/01, EU:T:2006:265), tožbo zavrnilo v delu, ki se je nanašal na člen 1 odločbe iz leta 2001. V zvezi s tem je ugotovilo, da družba GlaxoSmithKline Services – čeprav je bila temeljna ugotovitev Komisije, da je bil namen člena 4 sporazuma omejevanje konkurence, napačna – ni uspela izpodbiti dodatne ugotovitve Komisije, da je bila posledica te določbe omejevanje konkurence, zaradi česar je bila v nasprotju s členom 101(1) PDEU (sodba v zadevi T‑168/01, točki 147 in 194). Splošno sodišče pa je ugodilo tožbi v delu, ki se je nanašal na člene od 2 do 4 odločbe iz leta 2001, in te člene razglasilo za nične z obrazložitvijo, da Komisija ni ustrezno preučila vprašanja, ali so bili izpolnjeni pogoji iz člena 101(3) PDEU (sodba v zadevi T‑168/01, točke 308 in od 316 do 318).

9

Družba GlaxoSmithKline Services, Komisija in tožeča stranka so s svojimi pritožbami Sodišču predlagale, naj razglasi delno ničnost sodbe v zadevi T‑168/01.

10

Sodišče je s sodbo z dne 6. oktobra 2009, GlaxoSmithKline Services in drugi/Komisija in drugi (C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, v nadaljevanju: sodba v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, EU:C:2009:610), s tem, da je potrdilo ugotovitev Komisije v odločbi iz leta 2001, da je bil namen sporazuma omejevanje konkurence v nasprotju s členom 101(1) PDEU, na prvem mestu ovrglo razlogovanje Splošnega sodišča. Vendar je Sodišče ugotovilo, da to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ne more povzročiti razveljavitve njegove sodbe, ker je to sodišče v njej ugotovilo, da je bil sporazum v nasprotju s členom 101(1) PDEU (sodba v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, točke od 64 do 67). Sodišče je na drugem mestu potrdilo ugotovitev Splošnega sodišča, da Komisija ni celovito preučila trditev družbe GlaxoSmithKline Services v zvezi z izjemo na podlagi člena 101(3) PDEU (sodba v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, točke od 68 do 168). Sodišče je zato vložene pritožbe zavrnilo.

11

Skupina družb GSK je 26. januarja 2010 zaradi ekonomičnosti postopka in za preprečitev nepotrebne izgube časa in sredstev uradno umaknila svojo zahtevo za negativni izvid ali posamično izjemo z dne 6. marca 1998 ter poudarila, da je bil sporazum priglašen leta 1998, da tarifnega sistema v Španiji od takrat ni več uporabljala in da so se tržne razmere zelo spremenile.

12

Komisija je po sodbi v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P opravila več sestankov s tožečo stranko in drugimi zadevnimi strankami, se obrnila na španske organe, preučila nove pripombe tožeče stranke in 24. januarja 2012 začela preiskavo v zvezi z zatrjevanimi praksami dvojne cene, ki jih v Španiji izvajajo podjetja, ki niso del skupine družb GSK (zadeva AT.39973 – Sistemi cen pri distribuciji zdravil v Španiji).

13

Tožeča stranka je z dopisom z dne 9. aprila 2013 na podlagi člena 265 PDEU od Komisije zahtevala, naj „sprejme odločitev o [pritožbi iz leta 1999] in izpolni svojo obveznost ponovne preučitve zadeve Glaxo, kot sta odredili evropski sodišči“.

14

Komisija je z dopisom z dne 6. junija 2013 na podlagi člena 7 Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81) tožečo stranko obvestila, da namerava pritožbo iz leta 1999 zavrniti. Na zahtevo tožeče stranke z dne 19. junija 2013 je Komisija 5. julija 2013 tej stranki v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 773/2004 omogočila dostop do dokumentov, na katerih je temeljila njena začasna presoja.

15

Tožeča stranka je z dopisom z dne 18. julija 2013 posredovala svoje pripombe v odgovor na dopis Komisije z dne 6. junija 2013 in trdila, da bi morala Komisija nadaljevati preiskavo.

16

Komisija se je 11. septembra 2013 in 3. oktobra 2013 sestala s predstavniki tožeče stranke zaradi razprave o njenem položaju in trditvah, vsebovanih v dopisu z dne 6. junija 2013.

17

Komisija je s Sklepom C(2014) 3654 final z dne 27. maja 2014 (zadeva COMP/AT.36957 – Glaxo Wellcome) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 773/2004 zavrnila pritožbo iz leta 1999 zaradi neobstoja zadostnega interesa Unije za nadaljevanje preiskave domnevnih kršitev. Komisija je – potem ko je v točkah od 19 do 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa opozorila, da ima diskrecijsko pravico pri obravnavanju pritožb, ki ji med drugim omogoča, da pritožbo zavrne zaradi neobstoja zadostnega interesa Unije za nadaljnjo obravnavo zadeve – ugotovila, da je treba pritožbo iz leta 1999 zavrniti glede na naslednje preudarke.

18

Na prvem mestu je v točkah 24 in 25 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da zadevnega ravnanja ni več od 16. oktobra 1998 in da iz ničesar v spisu oziroma iz dejstev in trditev, navedenih v dopisih tožeče stranke, ne izhaja, da bi skupina družb GSK ponovno uvedla ali želela ponovno uvesti svoj sistem dvojne cene v Španiji.

19

Na drugem mestu je Komisija v točki 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da ni trajnih učinkov domnevnih kršitev. Zlasti je trdila, da ni nobenega dokaza, da bi bila od prekinitve uporabe sporazuma, do katere je prišlo 16. oktobra 1998, možnost španskih trgovcev na debelo, da izvažajo 82 zdravil, na katera se je nanašal sporazum, omejena. Poleg tega je Komisija menila, da so trajni učinki glede na to, da so te prakse trajale le sedem mesecev, to je od 9. marca 1998 do 16. oktobra 1998, malo verjetni. Komisija je v točki 27 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla tudi, da ni vzročne zveze med njenim ravnanjem v tej zadevi in tem, da so drugi proizvajalci v Španiji sprejeli druge prakse oblikovanja cen.

20

Komisija je na tretjem mestu v točkah od 39 do 41 izpodbijanega sklepa menila, da se lahko zadeva predloži v obravnavo nacionalnim organom, pri tem pa navedla, da ni bilo dokazano, da nacionalni organi, pristojni za konkurenco, in sodišča ne bi zadostno varovali pravic tožeče stranke.

21

Komisija je na četrtem in zadnjem mestu v točkah od 42 do 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa v odgovor na trditve tožeče stranke menila, da ji z vidika sodb v zadevi T‑168/01 in v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P ter člena 266 PDEU ni treba sprejeti novega sklepa, tako da bi preučila, ali sporazum izpolnjuje pogoje iz člena 101(3) PDEU. Komisija je poudarila, prvič, da je nedelovanje v smislu členov 265 in 266 PDEU v tem, da ne odloči ali da ne oblikuje stališča, in ne v tem, da sprejme akt, ki se razlikuje od akta, ki ga je želela zadevna stranka, drugič, da ne more odločiti o zahtevi za izjemo, ki je bila umaknjena, tretjič, da ni zavezana obravnavati pritožbe iz leta 1999, ker je Sodišče razglasilo ničnost odločbe iz leta 2001, in četrtič, da pritožnik na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003 nima pravice, da od Komisije zahteva sprejetje sklepa o obstoju kršitve.

22

Tožeča stranka je 1. avgusta 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

23

Komisija je 16. oktobra 2014 vložila odgovor na tožbo.

24

S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 28. oktobra 2014 je bila ta zadeva dodeljena sodniku poročevalcu, ki je zasedal v šestem senatu.

25

Tožeča stranka je 19. decembra 2014 vložila repliko.

26

Skupina družb GSK je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. januarja 2015, predlagala, naj se ji v tem primeru v skladu s členom 115 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 dovoli intervencija v podporo Komisiji.

27

Komisija je 25. februarja 2015 vložila dupliko.

28

Tožeča stranka je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 10. marca 2015, predlagala, naj se zaupna obravnava glede skupine družb GSK omeji na nekatere elemente tožbe, odgovora na tožbo in replike, vključno s prilogami.

29

Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 6. maja 2015 predlogu skupine družb GSK za intervencijo ugodil. Skupina družb GSK je 8. julija 2015 vložila intervencijsko vlogo, Komisija in tožeča stranka pa sta 8. in 9. septembra 2015 predložili svoja stališča glede te vloge.

30

Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 9. novembra 2015, EAEPC/Komisija (T‑574/14, neobjavljena, EU:T:2015:872), ugodil prošnji za zaupno obravnavanje v zvezi s skupino družb GSK.

31

Ta zadeva je bila 18. aprila 2016 dodeljena novemu sodniku poročevalcu, ki je prvotno zasedal v tretjem senatu, po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča pa v četrtem senatu, ki mu je bila zadeva torej dodeljena.

32

Splošno sodišče (četrti senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka.

33

Stranke so na obravnavi 4. aprila 2017 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

34

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

35

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

36

Intervenientki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

37

Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji pri uporabi členov 266, 101 in 105 PDEU ter člena 7 Uredbe št. 1/2003, kar zadeva razlago sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, ter na kršitev obveznosti obrazložitve in pravice do izjave. Drugi tožbeni razlog, naveden podredno, se nanaša na očitno napako pri presoji in kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z interesom Unije za nadaljevanje preiskave ter na kršitev pravice do izjave. Tretji tožbeni razlog se v bistvu nanaša na pomanjkljivost obrazložitve, ker naj izpodbijani sklep ne bi vseboval analize nekaterih dejanskih in pravnih elementov, ki jih je tožeča stranka sporočila Komisiji po razglasitvi sodbe v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P.

38

Komisija in skupina družb GSK prerekata vse trditve tožeče stranke.

39

Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija s tem, da je zavrnila pritožbo iz leta 1999, očitno napačno uporabila člene 266, 101 in 105 PDEU ter člen 7 Uredbe št. 1/2003. Izpodbijani sklep naj bi temeljil na napačni predpostavki, da je bila odločba iz leta 2001 s sodbama v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P razglašena za „nično“, čeprav je ta odločba ostala veljavna v delu, v katerem je ugotovljeno, da je sporazum v nasprotju s členom 101(1) PDEU. Komisija naj ne bi bila zavezana ti sodbi izvršiti s tem, da „izve[de] novo temeljito preiskavo na podlagi pritožbe [iz leta 1999]“, kot je to navedla Komisija, temveč s tem, da nadaljuje upravni postopek natančno od tam, kjer je nezakonitost nastala, da bi preučila, ali je mogoče sporazum izvzeti na podlagi člena 101(3) PDEU. Tožeča stranka poleg tega trdi, da naj bi Komisija na eni strani kršila svojo obveznost obrazložitve v smislu člena 296 PDEU, ker ni pojasnila, zakaj je menila, da je odločba iz leta 2001 „nična“, in na drugi strani njeno pravico do izjave glede izvršitve sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P.

40

Po mnenju Komisije in intervenientk je ta prvi pritožbeni razlog neupošteven in vsekakor povsem neutemeljen.

41

Komisija in intervenientki menijo, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neupošteven, ker morebitna napačna razlaga učinkov sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P ne more omajati zakonitosti izpodbijanega sklepa. Natančneje, zavrnitev pritožbe iz leta 1999 naj bi temeljila le na diskrecijski pravici, ki jo ima Komisija pri obravnavanju pritožb, in trditev tožeče stranke naj torej ne bi mogla zakonito pripeljati do razglasitve njene ničnosti. Tožeča stranka naj namreč ne bi izpodbijala glavne presoje Komisije, na kateri temelji izpodbijani sklep, to je neobstoj interesa Unije za nadaljevanje preiskave.

42

Najprej je treba opozoriti, da se v okviru ničnostne tožbe z upoštevnostjo podanega tožbenega predloga napotuje na njegovo zmožnost, da v primeru, da je utemeljen, povzroči razglasitev ničnosti, ki jo predlaga tožeča stranka (sodbi z dne 21. septembra 2000, EFMA/Svet, C‑46/98 P, EU:C:2000:474, točka 38, in z dne 12. septembra 2007, Prym in Prym Consumer/Komisija, T‑30/05, neobjavljena, EU:T:2007:267, točka 127).

43

Tožeča stranka se v obravnavanem primeru s prvim tožbenim razlogom opira na obveznost Komisije, da spoštuje izrek sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, na podlagi katere ugotavlja, da je Komisija glede na člene 266, 101 in 105 PDEU ter člen 7 Uredbe št. 1/2003 zavezana, da preuči vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za izjemo na podlagi člena 101(3) PDEU, in s tem a foritori ugodi pritožbi po vsebini. Drugače povedano, tožeča stranka meni, da Komisija ne more ugotoviti, da preiskave ni treba nadaljevati, ne da bi kršila navedeni sodbi. Komisija naj bi bila na eni strani zavezana odpraviti nezakonitosti, ki so bile storjene v odločbi iz leta 2001 in ugotovljene v teh sodbah, na drugi strani pa naj ne bi imela pravice, da preiskavo zaključi zaradi neobstoja zadostnega interesa Unije.

44

Iz tega izhaja, da bi lahko ta prvi tožbeni razlog glede na to, da izpodbijani sklep temelji prav na neobstoju interesa Unije za nadaljnjo obravnavo pritožbe, v primeru, da bi bil utemeljen, povzročil razglasitev ničnosti, ki jo predlaga tožeča stranka.

45

Iz zgoraj navedenega izhaja, da tega tožbenega razloga ni mogoče takoj zavrniti kot neupoštevnega. Preučiti je treba torej njegovo utemeljenost.

46

Prvi tožbeni razlog je v bistvu razdeljen na tri dele, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 266 PDEU, drugič, na kršitev členov 101 in 105 PDEU v povezavi s členom 7 Uredbe št. 1/2003 in, tretjič, na neobstoj obrazložitve in kršitev pravice do izjave.

47

Tožeča stranka trdi, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti, da sprejme vse ukrepe, potrebne za izvršitev sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, s čimer je kršila člen 266 PDEU. Komisija naj bi navedeni sodbi napačno razlagala, ko je navedla, prvič, da je odločba iz leta 2001 v bistvu „nična“, drugič, da ni „zavezana, da zato, ker je Sodišče razglasilo odločbo za nično, obravnava pritožbo“, in tretjič, da bi bilo treba „izvesti novo temeljito preiskavo na podlagi pritožbe [iz leta 1999]“. Tožeča stranka namreč trdi, da je bila s tema sodbama na eni strani odločba iz leta 2001 razglašena le za delno nično, saj člen 1 navedene odločbe, s katerim je bila ugotovljena kršitev člena 101(1) PDEU, ni bil razglašen za ničen, in je bila na drugi strani Komisija zavezana le, da na podlagi dokazov, ki ji jih je že posredovala skupina družb GSK, presodi, ali je mogoče kršitev glede na cilj izvzeti na podlagi člena 101(3) PDEU.

48

Najprej je treba opozoriti, da je morala institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, v skladu s členom 266, prvi odstavek, PDEU sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P. S tem je določena delitev pristojnosti med sodno in upravno oblastjo, v skladu s katero mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, določiti, katere ukrepe je treba sprejeti za izvršitev ničnostne sodbe (glej sodbo z dne 5. septembra 2014, Éditions Odile Jacob/Komisija, T‑471/11, EU:T:2014:739, točka 55 in navedena sodna praksa).

49

V skladu z ustaljeno sodno prakso postanejo ničnostne sodbe, ki jih razglasita sodišči Unije, ko ni več mogoče vložiti pravnih sredstev, pravnomočne. Ta pravnomočnost se ne navezuje le na izrek ničnostne sodbe, ampak tudi na obrazložitev, ki je nujna podlaga njenega izreka in ki zato od njega ni razdružljiva (glej sodbo z dne 5. septembra 2014, Éditions Odile Jacob/Komisija, T‑471/11, EU:T:2014:739, točka 56 in navedena sodna praksa).

50

Vendar pa se pravnomočnost sodbe nanaša samo na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno obravnavana (sodba z dne 19. februarja 1991, Italija/Komisija, C‑281/89, EU:C:1991:59, točka 14). Člen 266 PDEU tako institucijo, katere akt je bil razglašen za ničen, zavezuje samo v mejah tistega, kar je potrebno za zagotovitev izvršitve ničnostne sodbe (sodba z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točka 30).

51

Poleg tega je razglasitev delne ničnosti akta Unije mogoča samo, kadar je mogoče elemente, katerih ničnost se zahteva, ločiti od preostalega akta. Ta zahteva ni izpolnjena, če bi bila posledica delne ničnosti akta sprememba njegovega bistva, kar je treba presojati na podlagi objektivnega merila, ne pa na podlagi subjektivnega merila, ki bi bilo povezano s politično voljo organa, ki je zadevni akt sprejel (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 38 navedena sodna praksa).

52

Poleg tega je treba postopek, katerega namen je nadomestiti akt, ki je bil razglašen za ničen, nadaljevati natančno od tam, kjer je nezakonitost nastala (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 1986, Svet/Parlament, 34/86, EU:C:1986:291, točka 47), ker razglasitev ničnosti akta ne vpliva nujno na pripravljalne akte (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 1990, Fédesa in drugi, C‑331/88 EU:C:1990:391, točka 34). Razglasitev ničnosti akta, s katerim se konča upravni postopek, ki zajema različne faze, ne povzroči nujno ničnosti celotnega postopka pred sprejetjem izpodbijanega akta, ne glede na obrazložitev ničnostne sodbe, kar zadeva vsebino ali postopek (glej sodbo z dne 15. oktobra 1998, Industrie des poudres sphériques/Svet, T‑2/95, EU:T:1998:242, točka 91 in navedena sodna praksa). Avtor akta mora zato pri sprejemanju nadomestnega akta izhajati iz datuma, na katerega je sprejel akt, ki je bil razglašen za ničen (glej v tem smislu sodbo z dne 2. maja 2006, O2 (Germany)/Komisija, T‑328/03, EU:T:2006:116, točki 47 in 48). Vendar pa lahko v svoji novi odločbi navede druge razloge od tistih, s katerimi je utemeljil svojo prvotno odločbo (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točke od 30 do 32). Poleg tega se mu ni treba ponovno opredeljevati do tistih delov prvotne odločbe, na katere ničnostna sodba ne vpliva (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 1997, Tremblay in drugi/Komisija, T‑224/95, EU:T:1997:187, točka 53).

53

Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov je treba preveriti, ali je Komisija v obravnavanem primeru sprejela ukrepe za izvršitev sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, ter v tem okviru zlasti preučiti, ali sta izrek in obrazložitev teh sodb zavezovali Komisijo, da pritožbo iz leta 1999 obravnava ne glede na obstoj zadostnega interesa Unije za obravnavo te pritožbe.

54

Da bi se bolje ocenili ukrepi, ki so potrebni za izvršitev sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, je treba najprej opozoriti na obrazložitev in izrek teh sodb.

55

Na eni strani je treba v zvezi s kršitvijo člena 101(1) PDEU opozoriti, da je Splošno sodišče s sodbo v zadevi T‑168/01 v bistvu ugotovilo, da omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU ni „cilj“ sporazuma, temveč da je to njegova „posledica“ (glej točko 8 zgoraj). Sodišče pa je poudarilo, da je omejevanje konkurence „cilj“ sporazuma in da je torej Splošno sodišče v obrazložitvi napačno uporabilo pravo. Vendar je Sodišče ugotovilo, da ta napačna uporaba prava ne more povzročiti razveljavitve sodbe v zadevi T‑168/01, ker je bil izrek te sodbe očitno utemeljen, saj je bilo v bistvu v njem potrjeno, da je bil s sporazumom kršen člen 101(1) PDEU (glej točko 9 zgoraj). Iz tega izhaja, da člen 1 odločbe iz leta 2001, naveden v točki 6 zgoraj, s katerim je bila ugotovljena kršitev člena 101(1) PDEU, dejansko nikoli ni bil razglašen za ničen.

56

Na drugi strani je treba v zvezi s kršitvijo člena 101(3) PDEU opozoriti, da je Splošno sodišče ob oceni, da Komisija ni pravilno preučila zahteve za izvzetje sporazuma na podlagi člena 101(3) PDEU, razglasilo ničnost členov od 2 do 4 odločbe iz leta 2001, pri čemer je v točkah 319 in 320 sodbe v zadevi T‑168/01 ugotovilo, da „[mora Komisija v] skladu s členom [266, prvi odstavek, PDEU] sprejeti vse ukrepe za izvršitev te sodbe“ in da mora, „[t]udi če postopek obveščanja, določen z Uredbo Sveta št. 17, ne obstaja več v okviru [Uredbe št. 1/2003], […] glede na razglasitev delne ničnosti [izpodbijane odločbe] in glede na retroaktivni učinek, ki je s tem povezan, odločiti o zahtevi za izjemo, ki jo je vložila družba GSK, pri čemer je treba upoštevati datum vložitve […], če zahtevo še vedno obravnava“. Sodišče je potrdilo analizo, ki jo je v zvezi s tem opravilo Splošno sodišče, pri čemer je ugotovilo, da „[Splošno sodišče] ne more s svojo gospodarsko presojo nadomestiti gospodarske presoje avtorja odločbe, katere zakonitost nadzoruje“ (sodba v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, točka 163). Iz tega izhaja, kot je to razvidno iz izreka sodbe v zadevi T‑168/01, da so bili členi od 2 do 4 odločbe iz leta 2001, navedeni v točki 6 zgoraj, razglašeni za nične.

57

Iz navedenega izhaja, da je bila Komisija, da bi izvršila sodbi v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, zaradi retroaktivnega učinka razglasitve delne ničnosti odločbe iz leta 2001 zavezana, da se izreče le o zahtevi za izjemo, ki jo je vložila skupina družb GSK, in sicer tako, da izhaja iz datuma priglasitve sporazuma, in da zato svojo preučitev opravi v okviru Uredbe št. 17. V okviru prejšnje ureditve upravnega dovoljenja iz Uredbe št. 17 je namreč lahko po vložitvi zahteve za posamično izjemo na podlagi člena 101(3) PDEU le Komisija sprejela odločbo, pri čemer ta institucija ni imela diskrecijske pravice, da bi odločila, ali bo zahtevo za izjemo preučila. Poleg tega v skladu s sodno prakso to, da je bil z Uredbo št. 1/2003, ki od 1. maja 2004 ureja izvajanje pravil konkurence iz členov 101 in 102 PDEU, odpravljen prejšnji postopek priglasitve, ne vpliva na izvršitev sodbe, s katero se ugodi predlogu za razglasitev ničnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 2. maja 2006, O2 (Germany)/Komisija, T‑328/03, EU:T:2006:116, točka 48).

58

Vendar je morala Komisija, kot je razvidno iz točke 320 sodbe v zadevi T‑168/01, o zahtevi za izjemo odločiti le, „če zahtevo še vedno obravnava“. Drugače povedano, te obveznosti bi bila oproščena le, če bi se vlagateljica odločila, da svojo zahtevo umakne. Prav to se je zgodilo v obravnavanem primeru, saj je skupina družb GSK 26. januarja 2010, to je nekaj mesecev po razglasitvi sodbe v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, svojo zahtevo za negativni izvid ali posamično izjemo v skladu s členom 101(3) PDEU z dne 6. marca 1998 umaknila. Komisiji zato dejansko ni bilo več treba odločiti o zahtevi za izjemo, ki ji več ni bila predložena.

59

V zvezi z domnevno obveznostjo Komisije, da pritožbo iz leta 1999 obravnava zgolj zato, ker se je zahteva tožeče stranke za ponovno presojo nanašala na odločbo iz leta 2001, ki je bila razglašena le za delno nično, pa je treba ugotoviti, da člen 266 PDEU institucijo, katere akt je bil razglašen za ničen, zavezuje samo v mejah tistega, kar je potrebno za zagotovitev izvršitve ničnostne sodbe (glej točko 50 zgoraj). Kot pravilno opozarjata intervenientki, je Splošno sodišče v točki 320 sodbe v zadevi T‑168/01 izrecno odredilo, naj Komisija odloči o zahtevi za izjemo, in ne o različnih pritožbah, ki so bile vložene proti skupini družb GSK.

60

Ker Komisija zahteve za negativni izvid ali izjemo, ki jo je vložila skupina družb GSK, ni več obravnavala, je obrazložitev in izrek sodbe v zadevi T‑168/01 upoštevala v smislu člena 266 PDEU, saj iz te sodbe ne izhaja, da bi morala Komisija opraviti novo preiskavo v zvezi s pritožbami, povezanimi z odločbo iz leta 2001, temveč da je morala to storiti le v zvezi z zahtevo za izjemo.

61

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvami tožeče stranke, s katerimi se zatrjuje očitno napačna presoja učinkov sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P v točkah 9, 18 in 46 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

62

Najprej, v zvezi z domnevno napačno opredelitvijo odločbe iz leta 2001 kot v bistvu „nične“ je treba ugotoviti, kot je to razvidno iz točk 55 in 56 zgoraj, da je bil učinek sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P nedvomno razglasitev delne ničnosti odločbe iz leta 2001, saj člen 1 odločbe iz leta 2001 ni bil nikoli razglašen za ničen, za nične pa so bili razglašeni členi od 2 do 4 iste odločbe.

63

Iz tega izhaja, da je presoja Komisije v točkah 9 in 46 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katerima je bil „učinek sodbe Sodišča […] razglasitev ničnosti odločbe iz leta 2001, za katero je treba šteti, da je Komisija ni nikoli sprejela“ in „glede na to, da v obravnavanem primeru iz sodbe Sodišča izhaja, da je odločba [iz leta 2001] razglašena za nično in da je treba zato zanjo šteti, da ni bila nikoli sprejeta, Komisija pritožbe ni zavezana obravnavati zato, ker je Sodišče odločbo [iz leta 2001] razglasilo za nično“, napačna, saj člen 1 odločbe iz leta 2001 dejansko ni bil nikoli razglašen za ničen.

64

Enako velja za besedilo točke 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je vsaj nejasno in v skladu s katerim naj bi morala Komisija „izvesti novo temeljito preiskavo na podlagi pritožbe [iz leta 1999]“, če je treba ta stavek razlagati tako, da se nanaša na novo preiskavo v zvezi z vsemi vidiki člena 101 PDEU, vključno z obstojem kršitve člena 101(1) PDEU, kot to trdi tožeča stranka.

65

Teh ugotovitev prav tako ni mogoče izpodbiti s trditvami Komisije, v skladu s katerimi naj bi na eni strani pravni učinki odločbe iz leta 2001 izhajali le iz členov od 2 do 4 te odločbe, ki so bili razglašeni za nične, ne pa tudi iz člena 1, na drugi strani pa naj skupina družb GSK v okviru predhodne ureditve iz Uredbe št. 17 ne bi kršila člena 101 PDEU v celoti, saj naj bi bil položaj tak, kot da odločba v zvezi z zahtevo za izjemo ni bila sprejeta.

66

Vendar je treba kljub temu, da Komisija ni upoštevala, da je člen 1 odločbe iz leta 2001 še vedno veljal, poudariti, da v okviru ureditve iz Uredbe št. 17, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točkah 57 in 58, Komisija izvedbenih ukrepov ni bila več zavezana sprejeti, ker je skupina družb GSK umaknila zahtevo za negativni izvid ali izjemo. Komisija je zato – ko je 9. aprila 2013 prejela zahtevo za ponovno preučitev pritožbe iz leta 1999, torej več kot tri leta po tem, ko je skupina družb GSK 26. januarja 2010 umaknila zahtevo za negativni izvid ali izjemo – pritožbo iz leta 1999 lahko obravnavala z vidika novih okoliščin, vključno s tem, da je bila zahteva za negativni izvid ali izjemo medtem umaknjena. V okviru tega zelo posebnega dejanskega stanja je Komisija torej lahko ocenila interes Unije v času sprejetja izpodbijanega sklepa, ne glede na to, da je odločba iz leta 2001 delno ostala v veljavi.

67

Glede na navedeno je treba del tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 266 PDEU, zavrniti.

68

Prvič, tožeča stranka trdi, da Komisija s tem, da je odločila, da se „zadeva opusti“, ker je skupina družb GSK umaknila zahtevo za izjemo, ni izpolnila svoje obveznosti na podlagi člena 105 PDEU, da zagotovi uporabo člena 101 PDEU. Po mnenju tožeče stranke naj bi imela Komisija, ker je ugotovila kršitev člena 101(1) PDEU „glede na cilj“ in ker skupina družb GSK ni želela dokazati, da bi lahko bili izpolnjeni pogoji iz člena 101(3) PDEU, tako v okviru prej veljavne Uredbe št. 17 kot tudi v okviru Uredbe št. 1/2003 le dve možnosti, da ne bi kršila člena 105 PDEU: analizo, ki se zahteva s členom 101(3) PDEU, bi morala opraviti sama „z lastnimi sredstvi“ ali pa bi morala, če bi se ta možnost izkazala za nemogočo, prepovedati sporazum in preprečiti, da bi se ravnanje ponovilo. Komisija naj bi morala v obravnavanem primeru šteti, da se je skupina družb GSK s tem, da je umaknila svojo zahtevo za izjemo, odpovedala temu, da bi se branila s sklicevanjem na člen 101(3) PDEU.

69

Drugič, tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija člena 3 in 4 odločbe iz leta 2001, ki sta bila s sodbama v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P razglašena za nična, z novo odločbo, s katero bi se ugotovile posledice ugotovljene kršitve, nadomestiti vsaj v skladu s členom 7 Uredbe št. 1/2003, ki določa, da mora Komisija naložiti „učinkovito odpravo [kršitve]“, in zaradi spoštovanja načela pravne varnosti, ker mora Komisija podjetja jasno in natančno obvestiti o posledicah ugotovitve kršitve člena 101(1) PDEU.

70

Tretjič, tožeča stranka opozarja, da Komisija lahko vedno sprejme posamične odločbe v skladu s členom 101 PDEU in na podlagi člena 11(6) Uredbe št. 1/2003, tudi če nacionalni organ, pristojen za konkurenco, primer že obravnava. V repliki namreč poudarja, da je Komisija v obravnavanem primeru španskim organom odvzela pristojnost za nadaljnjo obravnavo zadeve, ki se nanaša na sistem dvojne cene skupine družb GSK (glej odločbo R 515/02 španskega organa, pristojnega za konkurenco, z dne 30. junija 2003). Komisija naj bi zato morala glede na besedilo in namen člena 105 PDEU ter členov 7 in 11 Uredbe št. 1/2003 preiskavo nadaljevati.

71

Najprej je treba poudariti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 7 Uredbe št. 1/2003 pritožniku ne daje pravice, da od Komisija zahteva, da sprejme končno odločbo glede obstoja ali neobstoja zatrjevane kršitve, in ne zavezuje Komisije k temu, da postopke, ne glede na okoliščine, nadaljuje do končne odločbe (glej v tem smislu sodbi z dne 19. septembra 2013, EFIM/Komisija, C‑56/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:575, točki 57 in 82, in z dne 11. januarja 2017, Topps Europe/Komisija, T‑699/14, neobjavljena, EU:T:2017:2, točka 61; glej tudi točko 41 Obvestila Komisije o obravnavi pritožb s strani Komisije v skladu s členoma [101] in [102] PDEU (UL 2004, C 101, str. 65, v nadaljevanju: obvestilo o obravnavi pritožb)).

72

Komisija, ki ji je s členom 105(1) PDEU naložena naloga, da zagotovi uporabo členov 101 in 102 PDEU, mora namreč opredeliti in izvajati politiko Unije na področju konkurence. Vendar pa ima Komisija na voljo le omejena sredstva, ki jih mora uporabiti za ukrepanje zoper potencialno visoko število ravnanj, ki so v nasprotju s konkurenčnim pravom. Zato lahko Komisija, da bi učinkovito opravila to nalogo, pritožbam, ki so vložene pri njej, dodeli različne stopnje prednosti in v zvezi s tem ima diskrecijsko pravico (glej v tem smislu sodbo z dne 11. januarja 2017, Topps Europe/Komisija, T‑699/14, neobjavljena, EU:T:2017:2, točka 62 in navedena sodna praksa).

73

Komisija mora pri presoji interesa Unije za nadaljnjo obravnavo neke zadeve upoštevati okoliščine obravnavanega primera ter zlasti dejanske in pravne elemente, predstavljene v pritožbi, ki jo obravnava (glej sodbo z dne 17. maja 2001, IECC/Komisija, C‑450/98 P, EU:C:2001:276, točka 57 in navedena sodna praksa). Predvsem mora – potem ko z vso potrebno skrbnostjo oceni dejanske in pravne elemente, ki jih je navedel pritožnik – pretehtati pomen, ki ga ima zatrjevana kršitev za delovanje notranjega trga, verjetnost, da bo lahko dokazala njen obstoj, in obseg preiskovalnih ukrepov, potrebnih za to, da v najboljših razmerah izpolni svojo nalogo nadzora spoštovanja členov 101 in 102 PDEU (sodbi z dne 18. septembra 1992, Automec/Komisija, T‑24/90, EU:T:1992:97, točka 86, in z dne 12. septembra 2007, UFEX in drugi/Komisija, T‑60/05, EU:T:2007:269, točka 178).

74

Vendar se glede na to, da je presoja, ali je pritožba v interesu Unije, odvisna od okoliščin vsakega primera, ne bi smelo omejiti število meril za presojo, ki jih Komisija lahko uporabi, pa tudi ne, nasprotno, naložiti, da mora Komisija uporabiti samo nekatera merila. Glede na to, da se lahko na področju, kot je področje konkurenčnega prava, pravni in dejanski okvir med posameznimi primeri znatno razlikuje, je mogoče, da se na eni strani uporabijo merila, ki se lahko med seboj znatno razlikujejo, ne pa tudi vnaprej opredeljena pravila, katerih uporaba bi bila obvezna, oziroma da se na drugi strani uporabijo merila, ki se do takrat še niso uporabila, ali da se, da bi se ocenil interes Unije, da prednost zgolj enemu merilu (glej v tem smislu sodbi z dne 19. septembra 2013, EFIM/Komisija, C‑56/12 P, neobjavljena, EU:C:2013:575, točka 85 in navedena sodna praksa, in z dne 11. januarja 2017, Topps Europe/Komisija, T‑699/14, neobjavljena, EU:T:2017:2, točka 65 in navedena sodna praksa; glej tudi točko 43 obvestila o obravnavi pritožb).

75

Poleg tega je treba opozoriti na sodno prakso, v skladu s katero lahko Komisija sklep o ustavitvi postopka s pritožbo zaradi neobstoja zadostnega interesa Unije sprejme ne samo, preden začne preiskavo v zadevi, temveč tudi po tem, ko je sprejela preiskovalne ukrepe, če pride do te ugotovitve v tej fazi postopka (glej v tem smislu sodbi z dne 17. maja 2001, IECC/Komisija, C‑449/98 P, EU:C:2001:275, točka 37, in z dne 24. januarja 1995, BEMIM/Komisija, T‑114/92, EU:T:1995:11, točka 81; glej tudi točko 45 obvestila o obravnavi pritožb).

76

Vendar pa diskrecijska pravica Komisije ni neomejena. Komisija mora na eni strani za presojo, ali je podan interes Unije za nadaljnjo obravnavo zadeve, upoštevati vse upoštevne pravne in dejanske elemente, da lahko odloči, kaj je treba storiti s pritožbo. Natančneje, zavezana je skrbno preučiti vse dejanske in pravne elemente, o katerih jo obvesti pritožnik (glej sodbi z dne 17. maja 2001, IECC/Komisija, C‑450/98 P, EU:C:2001:276, točka 57 in navedena sodna praksa, in z dne 11. julija 2013, BVGD/Komisija, T‑104/07 in T‑339/08, neobjavljena, EU:T:2013:366, točka 157 in navedena sodna praksa; glej tudi točko 42 obvestila o obravnavi pritožb). V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je v primerih, v katerih imajo institucije široko diskrecijsko pravico, spoštovanje jamstev, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, še toliko bolj temeljnega pomena ter da je med temi jamstvi med drugim obveznost, da pristojna institucija skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavanega primera (glej sodbo z dne 21. januarja 2015, easyJet Airline/Komisija, T‑355/13, EU:T:2015:36, točka 19 navedena sodna praksa).

77

Na drugi strani mora Komisija, kadar zavrne nadaljnjo obravnavo pritožbe, upoštevati obveznost obrazložitve. Ker mora biti obrazložitev dovolj natančna in podrobna, da lahko Splošno sodišče opravi učinkovit nadzor nad izvajanjem diskrecijske pravice Komisije pri določanju prednosti, mora ta institucija navesti dejanske elemente, na katerih temelji utemeljitev sklepa, in pravne preudarke, na podlagi katerih je sprejela ta sklep (sodba z dne 4. marca 1999, Ufex in drugi/Komisija, C‑119/97 P, EU:C:1999:116, točki 90 in 91, ter sklep z dne 31. marca 2011, EMC Development/Komisija, C‑367/10 P, neobjavljen, EU:C:2011:203, točka 75).

78

Nazadnje je treba poudariti, da nadzor sodišča Unije nad izvrševanjem diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija pri obravnavanju pritožb, ne sme pripeljati do zamenjave presoje Komisije glede interesa Unije s presojo tega sodišča, ampak je namenjen preverjanju, da izpodbijani sklep ne temelji na vsebinsko nepravilnih dejstvih in da ni prišlo do napačne uporabe prava, očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil (glej sodbo z dne 15. decembra 2010, CEAHR/Komisija, T‑427/08, EU:T:2010:517, točka 65 in navedena sodna praksa). Splošno sodišče namreč ni pristojno, da bi presojo Komisije glede interesa Unije zamenjalo s svojo presojo tako, da bi preverjalo, ali bi morala Komisija na podlagi drugih meril od tistih, ki jih je upoštevala v sklepu, ki se izpodbija, ugotoviti obstoj interesa Unije za to, da nadaljuje obravnavo zadeve (glej sodbi z dne 17. decembra 2014, Si.mobil/Komisija, T‑201/11, EU:T:2014:1096, točka 89 (neobjavljena), in z dne 30. septembra 2016, Trajektna luka Split/Komisija,T‑70/15, EU:T:2016:592, točka 76 (neobjavljena)). Iz ustaljene sodne prakse v zvezi z zavrnitvijo pritožb prav tako izhaja, da presoje, ki jih opravi Komisija v zvezi z zatrjevanimi kršitvami člena 101 PDEU in člena 102 PDEU, zajemajo kompleksne ekonomske presoje, in to še toliko bolj, kadar Komisija opravi analize prihodnjega razvoja, glede katerih je nadzor sodišča Unije omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve ter na preverjanje vsebinske pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, neobstoja očitne napake pri presoji in neobstoja zlorabe pooblastil (glej sodbo z dne 27. septembra 2006, Haladjian Frères/Komisija, T‑204/03, EU:T:2006:273, točka 30 in navedena sodna praksa; sodba z dne 11. julija 2013, Spira/Komisija, T‑108/07 in T‑354/08, neobjavljena, EU:T:2013:367, točka 185).

79

Očitke tožeče stranke je treba preučiti glede na ta načela, ki veljajo za sklepe Komisije o zavrnitvi pritožb.

80

V obravnavanem primeru tožeča stranka v bistvu meni, da bi morala Komisija sodbi v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P na podlagi člena 105 PDEU v povezavi s členom 7 Uredbe št. 1/2003 izvršiti bodisi tako, da bi preučila, ali je mogoče ravnanje, ki je protikonkurenčno glede na cilj, izvzeti na podlagi člena 101(3) PDEU, bodisi tako, da bi prepovedala sporazum in preprečila, da bi se ravnanje ponovilo. Drugače povedano, tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija sprejeti končno odločbo glede obstoja ali neobstoja kršitve, zatrjevane v pritožbi iz leta 1999.

81

Na prvem mestu je treba na eni strani opozoriti, da ima Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah od 71 do 79, pri preiskavi zadev na podlagi pritožbe diskrecijsko pravico in da ni zavezana sprejeti končne odločitve glede obstoja ali neobstoja kršitve, zatrjevane v pritožbi. Obveznost Komisije, da upošteva relevantne dejanske in pravne elemente, da lahko odloči, kaj je treba storiti s pritožbo, se pri pritožbi, ki je bila zavrnjena zaradi neobstoja zadostnega interesa Unije, ne nanaša na elemente, ki pomenijo kršitev člena 101 PDEU ali člena 102 PDEU, temveč na elemente, ki so upoštevni glede na merila, ki so bila uporabljena za to, da se je ugotovil tak neobstoj zadostnega interesa Unije (sodba z dne 11. julija 2013, Spira/Komisija, T‑108/07 in T‑354/08, neobjavljena, EU:T:2013:367, točka 155).

82

Iz tega izhaja, da je treba glede na to, da Komisija pravno ni zavezana sprejeti končnega sklepa glede obstoja ali neobstoja kršitve, zatrjevane v pritožbi, odločiti, da ne glede na utemeljenost trditev v zvezi z napačno razlago učinkov sodbe v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P tožeča stranka ne more trditi, da bi morala Komisija dokončno odločiti o obstoju ali neobstoju kršitve določb člena 101 PDEU in, natančneje, odločiti o vprašanju, ali ravnanje, s katerim se krši člen 101(1) PDEU, kljub temu izpolnjuje štiri pogoje za priznanje posamične izjeme na podlagi člena 101(3) PDEU.

83

Na drugi strani in v preostalem je treba opozoriti, da obstoj diskrecijske pravice Komisije ni odvisen od tega, koliko je preiskava v zadevi že napredovala. V skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 75, lahko namreč Komisija sklep o ustavitvi postopka s pritožbo zaradi neobstoja zadostnega interesa Unije sprejme ne samo, preden začne preiskavo v zadevi, temveč tudi po tem, ko je sprejela preiskovalne ukrepe, če pride do te ugotovitve v tej fazi postopka. Diskrecijska pravica Komisije zato obstaja v kateri koli fazi postopka, ne glede na to, ali je zahtevana preiskava povezana z novo pritožbo ali, kot je to v obravnavanem primeru, s pritožbo, ki jo Komisija obravnava po postopku, zaključenem pred sodiščema Unije.

84

Na drugem mestu mora Komisija, kar natančneje zadeva domnevno kršitev člena 101 PDEU v povezavi s členom 105 PDEU, sicer uporabo načel iz člena 101 PDEU zagotoviti tako, da razišče primere domnevne kršitve in da „predlaga ustrezne ukrepe za njeno odpravo“. Vendar v obravnavanem primeru ne samo, da je Tribunal de Defensa de la Competencia (sodišče za konkurenco) oktobra 1998 odredilo začasno prekinitev izvajanja sporazuma, temveč je tudi Komisija preverila, da se leta 1998 na trgu niso ohranili učinki ravnanja skupine družb GSK in da prav tako ni več bilo nevarnosti, da bi se kršitev ponovila (glej točke od 18 do 20 zgoraj).

85

Na tretjem mestu, kar zadeva domnevno kršitev člena 7 Uredbe št. 1/2003 in načela pravne varnosti zaradi nenadomestitve členov 3 in 4 odločbe iz leta 2001, člen 7 navedene uredbe, kot je na to opozorila Komisija, določa, da lahko Komisija „z odločbo zahteva od zadevnih podjetij ali podjetniških združenj, da tako kršitev odpravijo“, s čimer ji je prepuščena izbira pri določitvi, kaj je treba v nadaljevanju storiti, da bi se spoštovalo konkurenčno pravo. Komisija je menila, da ob neobstoju interesa Unije za nadaljnjo obravnavo sporazuma, ki se že dalj časa več ne uporablja in ki nima več trajnih učinkov, ni treba sprejeti odločbe na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003. V zvezi s tem bo zakonitost izpodbijanega sklepa glede na neobstoj zadostnega interesa Unije za nadaljnjo obravnavo pritožbe preučena v okviru drugega tožbenega razloga (glej točke od 97 do 138 v nadaljevanju).

86

Na četrtem mestu je treba v zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na člen 11(6) Uredbe št. 1/2003 navesti, da je sicer bila posledica odločitve Komisije, da začne postopek za izdajo odločbe, ta, da je bila španskemu organu, pristojnemu za konkurenco, odvzeta pristojnost, da v obravnavanem primeru uporabi člen 101 PDEU. Vendar v nasprotju s trditvami tožeče stranke zgolj to, da je bil začet postopek in da je bila španskemu organu, pristojnemu za konkurenco, odvzeta pristojnost, ne more pomeniti, da je bila Komisija zavezana sprejeti odločbo na podlagi člena 7 Uredbe št. 1/2003. Kot je bilo navedeno v točki 83 zgoraj, Komisija odločbo o ustavitvi postopka s pritožbo zaradi neobstoja zadostnega interesa Unije lahko sprejme tudi po tem, ko je sprejela preiskovalne ukrepe, če pride do te ugotovitve v tej fazi postopka. Poleg tega nič ne nasprotuje temu, da bi bil španski organ, pristojen za konkurenco, po zavrnitvi pritožbe iz leta 1999 ponovno pristojen za uporabo člena 101 PDEU. Iz sodne prakse namreč izhaja, da člen 11(6) Uredbe št. 1/2003 nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, pristojnosti ne odvzame trajno, temveč le za obdobje postopka pred Komisijo (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 2012, Toshiba Corporation in drugi, C‑17/10, EU:C:2012:72, točke od 68 do 92).

87

Na petem mestu in poleg tega je treba navesti, da je Komisija, kot je navedla v svojih stališčih, po sodbi v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P ponovno preučila zadevo in uvedla več ukrepov, ki so pripeljali med drugim do začetka ločene preiskave glede praks v zvezi s cenami pri vzporedni trgovini, ki obstajajo v Španiji (zadeva AT.39973 – Sistemi cen pri distribuciji zdravil v Španiji). Zato ni pravilno trditi, da se je Komisija odločila za „opustitev“ zadeve, kot to zatrjuje tožeča stranka.

88

Drugi del prvega tožbenega razloga je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

89

Tožeča stranka na eni strani trdi, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve v smislu člena 296 PDEU, zlasti ker v izpodbijanem sklepu ni navedla razlogov, iz katerih je menila, da je bil s sodbama v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P tudi člen 1 odločbe iz leta 2001 razglašen za ničen.

90

Tožeča stranka na drugi strani meni, da ob neobstoju kakršne koli omembe učinkov sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P v dopisu z dne 6. junija 2013, s katerim jo je Komisija obvestila, da namerava zavrniti pritožbo iz leta 1999, ni nikoli imela možnosti predložiti pisnih stališč o razlagi tega, kako je treba izvršiti navedeni sodbi, s čimer je bila kršena njena pravica do izjave v skladu s členom 27 Uredbe št. 1/2003 in členom 11 Uredbe št. 773/2004.

91

Na prvem mestu je treba v zvezi z očitkom, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti obrazložitev akta prilagojena njegovi naravi in da mora biti iz nje jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se zadevne osebe lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in lahko pristojno sodišče izvede nadzor (glej sodbo z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 147 in navedena sodna praksa).

92

V obravnavanem primeru je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija ocenila, da njen dodatni poseg ni v interesu Unije iz razlogov, ki so jasno navedeni v navedenem sklepu (glej točke od 18 do 21 zgoraj) in v dopisu z dne 6. junija 2013, ki je bil poslan na podlagi člena 7(1) Uredbe št. 773/2004. Komisija je tako navedla dejanske elemente, na katerih je temeljila utemeljitev izpodbijanega sklepa, in pravne preudarke, ki so jo pripeljali do tega, da ga je sprejela (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2012, Comité de défense de la viticulture charentaise/Komisija, T‑192/07, neobjavljena, EU:T:2012:116, točka 69 in navedena sodna praksa). To, da Komisija ni pravilno ali zadostno analizirala učinkov sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, te ugotovitve nikakor ne spremeni (glej tudi točko 106 v nadaljevanju). Poleg tega je treba v zvezi s tem navesti, da Komisija ni zavezana, da se opredeli glede vseh trditev, ki so jih zadevne osebe posredovale v utemeljitev svoje pritožbe. Zadostuje, da navede dejstva in pravne preudarke, ki so v okviru odločbe bistveni (glej sodbo z dne 12. julija 2007, AEPI/Komisija, T‑229/05, neobjavljena, EU:T:2007:224, točka 61 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 17. januarja 1984, VBVB in VBBB/Komisija, 43/82 in 63/82, EU:C:1984:9, točka 22). Tožeča stranka zato ne more utemeljeno trditi, da izpodbijani sklep v zvezi s tem ni obrazložen.

93

Na drugem mestu Splošno sodišče v zvezi z domnevno kršitvijo pravice do izjave opozarja, da iz sodne prakse izhaja, da postopek, začet na podlagi pritožbe, ni kontradiktoren postopek med zadevnimi podjetji, temveč postopek, ki ga na podlagi zahteve začne Komisija v okviru svoje naloge zagotavljanja spoštovanja pravil konkurence. Iz tega izhaja, da podjetja, proti katerim je postopek začet, in podjetja, ki so vložila pritožbo, niso v enakem postopkovnem položaju in da se drugonavedena podjetja ne morejo sklicevati na pravico do obrambe. Pritožnikom pa mora biti omogočeno, da v okviru postopka, ki ga je začela Komisija, zaščitijo svoje zakonite interese in da so tesno povezani z navedenim postopkom, tudi če njihove postopkovne pravice niso tako obsežne, kot je pravica podjetij, proti katerim je Komisija usmerila svojo preiskavo, do obrambe (glej v tem smislu sodbi z dne 17. novembra 1987, British American Tobacco in Reynolds Industries/Komisija, 142/84 in 156/84, EU:C:1987:490, točki 19 in 20, ter z dne 30. novembra 2000, Industrie des poudres sphériques/Komisija, T‑5/97, EU:T:2000:278, točka 229; glej tudi uvodno izjavo 8 Uredbe št. 773/2004 in točko 59 obvestila o obravnavi pritožb). Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da tretje osebe ne morejo zatrjevati, da imajo pravico do vpogleda v spis Komisije pod enakimi pogoji, pod katerimi jo lahko uveljavljajo podjetja, zoper katera poteka postopek (sodbe z dne 15. julija 1994, Matra Hachette/Komisija, T‑17/93, EU:T:1994:89, točka 34; z dne 30. marca 2000, Kish Glass/Komisija, T‑65/96, EU:T:2000:93, točka 34, in z dne 30. novembra 2000, Industrie des poudres sphériques/Komisija, T‑5/97, EU:T:2000:278, točka 229; glej tudi točko 59 obvestila o obravnavi pritožb). Iz točk 7, 8, 30 in 31 Obvestila Komisije o pravilih za vpogled v spis Komisije v zadevah na podlagi členov [101] in [102 PDEU], členov 53, 54 in 57 Sporazuma EGP in Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (UL 2005, C 325, str. 7) prav tako izhaja, da je pravica pritožnikov do vpogleda omejena na dokumente, s katerimi je Komisija utemeljila svojo začasno presojo, in da nima enakega obsega kot pravica do vpogleda v spis Komisije, ki se priznava osebam, podjetjem in podjetniškim združenjem, ki jim je Komisija poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki se nanaša na vse dokumente, ki jih je Komisija pridobila, pripravila ali zbrala med preiskavo.

94

V obravnavanem primeru je Komisija v dopisu z dne 6. junija 2013, poslanem na podlagi člena 7(1) Uredbe št. 773/2004, navedla odločilne elemente v zvezi z neobstojem interesa Unije za nadaljnjo obravnavo pritožbe, pri čemer razlaga, ki jo je podala glede sodb z zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P ne spada med te odločilne elemente v okviru njene začasne presoje. Tožeča stranka v zvezi s tem ni dokazala, s čim ji je bila odvzeta možnost predložiti pisna stališča o učinkih zgoraj navedenih sodb, saj je v dopisu z dne 18. julija 2013 na eni strani povzela dopis Komisije z dne 6. junija 2013 z navedbo, da „opisuje ukrepe, ki jih je uvedla Komisija po sodbi Sodišča“, in na drugi strani v točki 4.3, naslovljeni „Obveznost Komisije v skladu s členom 266 PDEU“, predstavila svoje razumevanje učinkov navedenih sodb, pri čemer ni grajala neobstoja kakršne koli analize navedenih sodb v dopisu Komisije.

95

Iz tega zato izhaja, da ni mogoče ugotoviti nobene od kršitev, ki ju tožeča stranka navaja v okviru tretjega dela tega tožbenega razloga.

96

Iz razlogov, navedenih v točkah od 47 do 95 zgoraj, je treba prvi tožbeni razlog zavrniti v celoti kot neutemeljen.

97

Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom, navedenim podredno, izpodbija celotno presojo Komisije, ki jo je pripeljala do zavrnitve pritožbe iz leta 1999 zaradi neobstoja zadostnega interesa Unije. Natančneje, Komisija naj bi kršila člena 101 in 105 PDEU v okviru presoje interesa Unije, obveznost obrazložitve v smislu člena 296 PDEU in temeljno pravico do izjave med presojo interesa Unije za nadaljevanje preiskave.

98

Najprej, tožeča stranka, čeprav priznava, da ima Komisija diskrecijsko pravico v zvezi z zavrnitvijo pritožbe, trdi, da ima obravnavani primer „posebno lastnost“, ki je zlasti v tem, da je Komisija sprejela odločbo, ki je bila predmet dveh pomembnih sodb Sodišča Evropske unije, in glede na katero ni mogoče ugotoviti neobstoja interesa Unije.

99

Dalje, tožeča stranka ob sklicevanju na različna merila, ki jih sodna praksa šteje za upoštevna pri presoji interesa Unije, ugotavlja, da so v izpodbijanem sklepu selektivno in napačno navedeni le trije razlogi, s katerimi je Komisija utemeljila neobstoj interesa Unije: na prvem mestu to, da je kršitev, grajana v pritožbi iz leta 1999, prenehala pred več leti, na drugem mestu to, da zadevna kršitev nima trajnih učinkov, in na tretjem mestu to, da so in da bodo še lahko zadevo obravnavali nacionalna sodišča in organi.

100

Drugi tožbeni razlog je tako v bistvu razdeljen na štiri dele.

101

Tožeča stranka trdi, da obstaja interes Unije že zgolj zaradi posebne lastnosti obravnavanega primera, zaradi katere se ta razlikuje od precedenčnih primerov, ki sta jih do zdaj analizirali sodišči Unije v zvezi z interesom Unije za nadaljnje obravnavanje pritožbe, to je okoliščina, da je Komisija sprejela odločbo, ki je bila predmet dveh sodb, ki sta ju izdali Sodišče in Splošno sodišče, namreč v obravnavanem primeru sodbi v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, in o katerih je potekala obsežna razprava v strokovni literaturi.

102

Za odgovor na trditve tožeče stranke je treba v skladu s sodno prakso preveriti, da izpodbijani sklep glede na to, da je bila z njim pritožba iz leta 1999 zavrnjena na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 773/2004, ne temelji na vsebinsko nepravilnem dejanskem stanju in da ni prišlo do napačne uporabe prava, očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 2010, CEAHR/Komisija, T‑427/08, EU:T:2010:517, točka 65 in navedena sodna praksa). Splošno sodišče namreč ni pristojno, da bi presojo Komisije glede interesa Unije zamenjalo s svojo presojo tako, da bi preverjalo, ali bi morala Komisija na podlagi drugih meril od tistih, ki jih je upoštevala v sklepu, ki se izpodbija, ugotoviti obstoj interesa Unije za to, da nadaljuje obravnavo zadeve (sodba z dne 17. decembra 2014, Si.mobil/Komisija, T‑201/11, EU:T:2014:1096, točka 89 (neobjavljena)).

103

V obravnavanem primeru na prvem mestu to, da Komisija pri presoji obstoja interesa Unije ni upoštevala učinkov sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, ne pomeni nezakonitosti. Kot je že bilo navedeno, ima na eni strani Komisija namreč diskrecijsko pravico v zvezi z izbiro meril, ki jih lahko uporabi za presojo obstoja takega interesa (glej sodbo z dne 9. marca 2012, Comité de défense de la viticulture charentaise/Komisija, T‑192/07, neobjavljena, EU:T:2012:116, točka 80), na drugi strani pa je Komisija, kot je bilo ugotovljeno v točki 66 zgoraj, lahko presodila interes Unije ob sprejetju izpodbijanega sklepa z vidika novih okoliščin.

104

Na drugem mestu je treba poudariti, da je bil sicer, kot je trdila tožeča stranka, s sodbama v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P ugotovljen pravni interes za analizo sistemov dvojne cene glede na člen 101 PDEU. Vendar zgolj ta ugotovitev ne more utemeljiti nadaljnje obravnave pritožbe tožeče stranke. Cilj izpodbijanega sklepa se namreč ne nanaša na obstoj abstraktnega in akademskega interesa, ki izhaja iz izvršitve teh sodb, temveč na obstoj konkretnega in dejanskega interesa, ki utemeljuje koriščenje sredstev Komisije za obravnavo pritožbe iz leta 1999 ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin.

105

Glede na navedeno Splošno sodišče presoje Komisije glede interesa Unije ne more zamenjati s svojo presojo tako, da bi upoštevalo drugo merilo, namreč to, da je Sodišče izdalo sodbo, katere predmet je bil enak, kot je bil predmet pritožbe iz leta 1999, in to ne glede na nesporno upoštevnost te sodbe pri vsebinski presoji pritožbe iz leta 1999. Drugače povedano, zgolj dodatno merilo, na katero se je sklicevala tožeča stranka, Komisiji ne more preprečiti, da ugotovi neobstoj zadostnega interesa Unije na podlagi drugih preudarkov, zlasti na podlagi treh preudarkov, ki so navedeni v točki 99 zgoraj in ki bodo preučeni v nadaljevanju.

106

Nazadnje, če se predpostavi, da je treba trditve tožeče stranke razumeti tako, da se v zvezi z obstojem interesa Unije nanašajo tudi na to, da naj Komisija ne bi upoštevala obsega sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, ker je z njima odločba iz leta 2001 delno ostala veljavna, je treba opozoriti na napako, ki je bila storjena v izpodbijanem sklepu in ki je bila ugotovljena v točkah od 62 do 64 zgoraj. Preučiti je treba še, ali lahko ta napaka v okoliščinah obravnavanega primera odločilno vpliva na presojo Komisije glede zadostnega interesa Unije za nadaljnje obravnavanje pritožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 14. maja 2002, Graphischer Maschinenbau/Komisija, T‑126/99, EU:T:2002:116, točki 48 in 49, in z dne 12. septembra 2007, UFEX in drugi/Komisija, T‑60/05, EU:T:2007:269, točki 77 in 78). V obravnavanem primeru je iz točke 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da se je Komisija za ugotovitev neobstoja interesa Unije oprla na tri merila, ki se nanašajo na to, da je zadevno ravnanje prenehalo oktobra 1998, na to, da niso nastali trajni učinki, in na to, da so bili nacionalna sodišča in organi primerni za obravnavo zatrjevanih problemov. Komisija je v zvezi s tem količino meril, ki jih je nameravala uporabiti, lahko omejila na tri zadevna merila (glej v tem smislu sodbi z dne 17. maja 2001, IECC/Komisija, C‑449/98 P, EU:C:2001:275, točke od 45 do 47, in z dne 24. novembra 2011, EFIM/Komisija, T‑296/09, neobjavljena, EU:T:2011:693, točka 105). Iz tega izhaja, da je treba preučiti vpliv, ki ga je lahko imela napačna presoja Komisije glede obsega sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P in zato glede obsega odločbe iz leta 2001, ob upoštevanju treh meril, uporabljenih v sklepu. Na nobeno od teh meril pa pri njegovi uporabi ne more odločilno vplivati to, da je odločba iz leta 2001 delno ostala veljavna. Obstoj odločbe iz leta 2001, ki je pravna okoliščina, namreč ne vpliva na nadaljnji obstoj zadevnega ravnanja ali njegovih učinkov, kar je dejanska okoliščina. Enako velja za posredovanje nacionalnih organov in sodišč, ki ostaja mogoče, kot je bilo to poudarjeno v točki 86 zgoraj, in to tudi po tem, ko je Komisija sprejela odločbo glede zadevnega ravnanja (sodba z dne 14. februarja 2012, Toshiba Corporation in drugi, C‑17/10, EU:C:2012:72, točke od 68 do 92). V preostalem je prav tako iz točk od 39 do 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija to merilo preučila le v zvezi s tem, da bi po potrebi nacionalni organi ali sodišča uporabili člen 101(3) PDEU, za katerega ni sporno, da v odločbi iz leta 2001 po njeni razglasitvi za delno nično ni bil uporabljen.

107

Prvi del drugega tožbenega razloga je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

108

Prvič, tožeča stranka Komisiji očita, da svojih ugotovitev ni preučila in ustrezno obrazložila, zlasti v točkah 24 in 25 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katerima je kršitev prenehala že leta 1998 in je trajala le sedem mesecev (od 9. marca 1998 do 16. oktobra 1998), čeprav je s tem omejenim trajanjem in prenehanjem nevarnosti, da bi skupina družb GSK ravnanje ponovila, utemeljila neobstoj interesa Unije. Drugič, ugotavlja protislovje med okoliščino, da je ravnanje prenehalo oktobra 1998, in odločitvijo Komisije, da je to preiskavo po tem datumu med letoma 1998 in 2009 nadaljevala s tem, da je sprejela odločbo iz leta 2001 in jo zagovarjala pred sodiščema Unije.

109

V skladu s sodno prakso Komisija lahko odloči, da pritožbe, s katero se grajajo prakse, ki so pozneje prenehale, ni treba dalje obravnavati. Poleg tega lahko Komisija šteje, da ni več zadostnega interesa Unije, kadar zadevna podjetja privolijo v to, da bodo svoje ravnanje spremenila tako, da bo ugodeno splošnemu interesu (sodba z dne 17. maja 2001, IECC/Komisija, C‑449/98 P, EU:C:2001:275, točki 48 in 49; glej tudi točko 44, šesta alinea, obvestila o obravnavi pritožb).

110

V obravnavanem primeru na prvem mestu očitka tožeče stranke v zvezi z očitno napačno presojo in neobstojem obrazložitve glede prenehanja ravnanja leta 1998 ni mogoče sprejeti. Prvič, tožeča stranka namreč ne izpodbija neposredno tega, da je ravnanje skupine družb GSK dejansko prenehalo oktobra 1998 in tožeča stranka ne navaja nobenega konkretnega dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati nasprotno. Drugič, obrazložitev izpodbijanega sklepa je v zvezi s tem zadostna, saj je v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa nedvoumno pojasnjeno, da je Tribunal de Defensa de la Competencia (sodišče za konkurenco) 16. oktobra 1998 odredilo začasno prekinitev izvajanja izpodbijanih določb sporazuma in da jih skupina družb GSK od datuma odreditve začasne prekinitve do izdaje odločbe iz leta 2001 ni uporabljala. Tretjič, Komisija v točki 24 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da iz ničesar v spisu ni razvodno, da bi skupina družb GSK nameravala ponovno uporabiti te ukrepe v Španiji.

111

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da datuma prenehanja ravnanja ni mogoče izpodbiti z odločitvijo Komisije, da odločbo iz leta 2001 zagovarja do izdaje sodbe v zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P leta 2009. To domnevno protislovje namreč nikakor ne dokazuje, da ravnanje skupine družb GSK ni prenehalo in zato ne dokazuje, da je Komisija napačno ugotovila, da tega ravnanja ni več od tega datuma.

112

V teh okoliščinah Komisija – ker tožeča stranka ni predložila konkretnih indicev, da se je ravnanje nadaljevalo po 16. oktobru 1998 ali da je skupina družb GSK nameravala te ukrepe ponovno uporabiti v Španiji – s tem, da je ugotovila, da je ravnanje skupine družb GSK dejansko prenehalo leta 1998, v izpodbijanem sklepu ni storila očitne napake pri presoji.

113

Drugi del drugega tožbenega razloga je treba zato zavrniti.

114

Tožeča stranka v bistvu trdi, da so se protikonkurenčni učinki kršitve na španskem trgu v velikem obsegu ohranili zaradi številnih sistemov dvojne cene, ki jih zdaj uporablja večina proizvajalcev farmacevtskih izdelkov. Po mnenju tožeče stranke razlogovanje Komisije v točkah od 27 do 37 izpodbijanega sklepa vsebuje tako resne in očitne napake pri presoji, da naj Komisija ne bi mogla veljavno ugotoviti neobstoja interesa Unije za zadevo. Natančneje, tožeča stranka izpodbija preudarke, v skladu s katerimi naj ne bi bilo nobene vzročne zveze med praksami skupine družb GSK in tem, da so pozneje dvojno ceno uvedli drugi proizvajalci (točki 27 in 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

115

V skladu z ustaljeno sodno prakso se Komisija pri odločitvi, da zaradi neobstoja zadostnega interesa Unije ne bo nadaljevala obravnave pritožbe, s katero se grajajo domnevne prakse v nasprotju s Pogodbo DEU, ne more opreti zgolj na to, da je taka praksa prenehala, ne da bi preverila, da se protikonkurenčni učinki niso ohranili, in če je potrebno, da resnost zatrjevanih kršitev konkurence ali ohranitev njihovih učinkov ni bila taka, da bi omogočala, da bi se za to pritožbo priznal interes Unije (sodbi z dne 4. marca 1999, Ufex in drugi/Komisija, C‑119/97 P, EU:C:1999:116, točka 95, in z dne 14. februarja 2001, SEP/Komisija, T‑115/99, EU:T:2001:54, točka 33; glej tudi točko 44, peta alinea, obvestila o obravnavi pritožb). Ta sodna praksa se uporablja samo v primerih, v katerih se Komisija pri sprejetju sklepa opira na prenehanje domnevno protikonkurenčnih praks (sodbi z dne 12. septembra 2007, UFEX in drugi/Komisija, T‑60/05, EU:T:2007:269, točka 74, in z dne 11. julija 2013, Spira/Komisija, T‑108/07 in T‑354/08, neobjavljena, EU:T:2013:367, točka 178).

116

Na prvem mestu iz navedenega izhaja, da Komisija pravilno v izpodbijanem sklepu ni ugotovila le prenehanja sporazuma iz leta 1998, ampak je preverila tudi, da se protikonkurenčni učinki niso ohranili.

117

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobenega konkretnega dokaza o tem, da je bila možnost španskih farmacevtskih trgovcev na debelo za izvoz zdravil, na katera je neposredno vplivala klavzula o dvojni ceni, ki jo je uporabljala skupina družb GSK, omejena ali da je bil obseg te omejitve leta 1998 tak, da so se protikonkurenčni učinki na španskem trgu ohranili. Komisija je tako, ne da bi storila očitno napako pri presoji, v točki 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da so „[š]panski trgovci na debelo […] zdaj soočeni s cenami in nabavnimi količinami za izvoz teh 82 zdravil, ki so prej posledica aktualne dinamike trga, kot pa ravnanja skupine družb GSK iz leta 1998“.

118

Na tretjem mestu je treba poudariti, da se sodna praksa, navedena v točki 115 zgoraj, osredotoča v bistvu na protikonkurenčne učinke, ki so neposredno povezani z domnevno protikonkurenčnimi praksami, ki so prenehale in ki so predmet pritožbe iz leta 1999. Protikonkurenčnih učinkov torej načeloma ni mogoče dokazati s sklicevanjem na prakse tretjih oseb. Vendar pa ni izključeno, da bi se protikonkurenčni učinki preučili glede na prakse, ki jih uporabljajo tretje osebe, kadar je nedvomno dokazana vzročna zveza med temi praksami in prakso, ki je predmet pritožbe. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče ugotoviti vzročno zvezo med praksami, ki jih je skupina družb GSK uvedla leta 1998, in tem, da so pozneje dvojno ceno uvedli drugi proizvajalci. Poleg tega je zgolj to, da te prakse drugih podjetij potencialno povzročajo enake težave na področju konkurence kot prakse v zadevi, ki je predmet pritožbe iz leta 1999, brezpredmetno, saj to, da je ravnanje v dveh zadevah primerljivo, ne pomeni, da je eno ravnanje povzročilo drugo ali nanj vplivalo.

119

Na četrtem mestu je treba zavrniti tudi trditev, da naj bi bilo mogoče tako vzročno zvezo med temi praksami dokazati s tem, da naj bi domnevno neukrepanje Komisije v zadevi, ki je predmet pritožbe iz leta 1999, pomenilo „dejansko zeleno luč“ za uvedbo omejitev izvoza v Španiji. Na eni strani zgolj to, kot pravilno opozarja Komisija, da se ne sprejme sklep v zvezi s kršitvijo, ne more biti odločilno za lastno oceno, ki jo opravijo podjetja na podlagi člena 101(3) PDEU, ker se mora ta ocena opraviti na podlagi aktualnih razmer na trgu, in ne na podlagi odločbe o zavrnitvi pritožbe zaradi neobstoja interesa Unije glede kršitve, ki nima več učinkov od leta 1998. Na drugi strani druga podjetja ukrepanja Komisije po razglasitvi sodbe v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P (glej točko 14 zgoraj) in začetka nove preiskave v zvezi z domnevnimi praksami dvojne cene v Španiji, ki naj bi jih izvajala podjetja, ki niso skupina družb GSK (zadeva AT.39973 – Sistemi cen pri distribuciji zdravil v Španiji), niso mogla razumeti kot „neukrepanje“, s katerim se jim daje zelena luč za uvedbo sistemov dvojne cene v Španiji.

120

Na petem mestu je treba ugotoviti, da ni mogoče ugotoviti protislovja med točko 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero naj bi bilo to, da proizvajalci v Španiji domnevno razširjeno uporabljajo sisteme dvojne cene, poleg drugih dejavnikov povezano z zakonodajnimi ukrepi, uvedenimi med preiskavo v zadevi GSK, zlasti z Ley 29/2006 de garantías y uso racional de los medicamentos y productos sanitarios (zakon 29/2006 o jamstvih in razumni uporabi zdravil) z dne 26. julija 2006 (BOE št. 178 z dne 27. julija 2006, str. 28122), na eni strani in s tem, da je Komisija z dopisom z dne 4. novembra 2008 zavrnila še eno pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila v zvezi s temi novimi zakonodajnimi spremembami, uvedenimi z zakonom 29/2006, na drugi. Na eni strani iz besedila točke 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so ti zakonodajni ukrepi eden od dejavnikov, in ne edini dejavnik, ki povzroča zatrjevano uporabo sistemov dvojne cene, na drugi strani pa se to protislovje navezuje na preudarke, ki so zunaj obsega pritožbe iz leta 1999 in s katerimi nikakor ni mogoče dokazati trajnih učinkov prakse, ki se izpodbija v obravnavanem primeru.

121

Glede na navedeno teza tožeče stranke, da ravnanje skupine družb GSK še vedno ustvarja protikonkurenčne učinke, ni utemeljena, ker ni dokazala obstoja vzročne zveze med sistemom, ki ga je skupina družb GSK za kratek čas uvedla leta 1998, in domnevnimi „protikonkurenčnimi učinki“, ki naj bi izhajali iz praks, ki jih zdaj izvajajo drugi proizvajalci farmacevtskih izdelkov.

122

Zato je treba ugotoviti, da ni dokazano, da bi Komisija storila očitno napako pri presoji v zvezi z neobstojem trajnih učinkov na španskem trgu, ki bi izhajali iz sporazuma.

123

Tožeča stranka meni, da v nasprotju s trditvami Komisije zadeve, ki je predmet pritožbe iz leta 1999, ni mogoče učinkovito predložiti v obravnavo nacionalnim organom, ker ti niso primerni za presojo take zadeve. Tožeča stranka meni, da bi bila Komisija na splošno primernejša kot nacionalni organi. Prvič, na voljo naj bi imela upoštevne elemente, ki so bili vloženi v spis. Drugič, vzporedna trgovina naj bi zaradi svoje posebne narave po definiciji vplivala na več držav članic. Tretjič, ne bi naj bilo sporno, da španski organi in sodišča nimajo na voljo potrebnih sredstev, znanja ali celo izkušenj za pridobitev in analizo kompleksnih ekonomskih podatkov, ki naj bi bili v okviru analize, ki se opravi na podlagi člena 101(3), nepogrešljivi. Četrtič, tožeča stranka poudarja, da je Komisija s trditvijo, da lahko španski organ, pristojen za konkurenco, „v zadevi GSK sprejme veljavno odločbo v zvezi s členom 101(3) PDEU“, očitno napačno razlagala člena 5 in 10 Uredbe št. 1/2003. Po mnenju tožeče stranke člen 5 Uredbe št. 1/2003 določa, da nacionalni organi ne morejo sprejeti posamičnih odločb, s katerimi se odloči, da so izpolnjeni pogoji iz člena 101(3) PDEU, člen 10 Uredbe št. 1/2003 pa, da lahko le Komisija z odločbo ugotovi, da se uporabijo štirje pogoji, določeni v členu 101(3) PDEU. Petič, Komisija naj bi bila tudi primernejša za preučitev in sprejetje sklepa v zvezi s členom 101(3) PDEU, da bi na eni strani zagotovila upravno učinkovitost, glede na to, da je tej zadevi že posvetila veliko truda, in na drugi strani pravno varnost v razmerju do nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, ki se bodo v prihodnosti srečevali s podobnimi primeri.

124

Na prvem mestu je treba opozoriti, da imajo v skladu s členoma 4 in 5 Uredbe št. 1/2003 Komisija in organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, vzporedne pristojnosti za uporabo členov 101 in 102 PDEU ter da sistematika Uredbe št. 1/2003 temelji na tesnem sodelovanju med njimi (sodba z dne 16. oktobra 2013, Vivendi/Komisija, T‑432/10, neobjavljena, EU:T:2013:538, točka 26). Zato lahko Komisija v okviru svoje presoje upošteva tudi ukrepe, ki so jih sprejeli nacionalni organi (glej sodbo z dne 3. julija 2007, Au Lys de France/Komisija, T‑458/04, neobjavljena, EU:T:2007:195, točka 72 in navedena sodna praksa). Komisija namreč lahko zavrne pritožbo z utemeljitvijo, da lahko pritožnik vloži pravna sredstva za uveljavljanje svojih pravic pred nacionalnimi organi in sodišči (glej v tem smislu sodbe z dne 18. septembra 1992, Automec/Komisija,T‑24/90, EU:T:1992:97, točke od 88 do 96; z dne 24. januarja 1995, Tremblay in drugi/Komisija, T‑5/93, EU:T:1995:12, točke od 65 do 74, in z dne 9. januarja 1996, Koelman/Komisija, T‑575/93, EU:T:1996:1, točki 78 in 79; glej tudi obvestilo o obravnavi pritožb, točka 44, prva alinea, in poglavje II). Niti Uredba št. 1/2003 niti Obvestilo Komisije o sodelovanju v okviru mreže organov, pristojnih za konkurenco (UL 2004, C 101, str. 43) pa ne določata pravila o razdelitvi pristojnosti med Komisijo in organi, pristojnimi za konkurenco v državah članicah, oziroma za podjetje ne ustvarjata pravic ali pričakovanj glede tega, da bo njegov primer obravnaval določen organ za konkurenco (sodbi z dne 13. julija 2011, ThyssenKrupp Liften Ascenseurs/Komisija, T‑144/07, od T‑147/07 do T‑150/07 in T‑154/07, EU:T:2011:364, točka 78, in z dne 17. decembra 2014, Si.mobil/Komisija, T‑201/11, EU:T:2014:1096, točki 38 in 39).

125

Zato tudi če se predpostavi, kot to zatrjuje tožeča stranka, da bi bila Komisija posebej primerna za obravnavo zadeve in da so nacionalni organi za to manj primerni, podjetja, ki vložijo pritožbo, kot je tožeča stranka, nimajo nobene pravice, da bi njihovo zadevo obravnavala Komisija (glej v tem smislu sodbi z dne 17. decembra 2014, Si.mobil/Komisija, T‑201/11, EU:T:2014:1096, točka 40, in z dne 30. septembra 2016, Trajektna luka Split/Komisija, T‑70/15, EU:T:2016:592, točka 43 (neobjavljena)).

126

Na drugem mestu je treba opozoriti, da iz obrazložitve Uredbe št. 1/2003, zlasti iz njenih uvodnih izjav 1, 6, 8 in 35, izhaja, da je namen tesnejšega sodelovanja organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, pri izvajanju členov 101 in 102 PDEU ter obveznosti teh organov, da uporabijo ta člena, kadar bi lahko bila prizadeta trgovina med državami članicami, natančno ta, da se zagotovi doseganje cilja učinkovitosti, ki se uresničuje z navedeno uredbo. Tako zahteva po učinkovitosti – ob siceršnji nevarnosti, da bi se poseglo v obseg člena 13 Uredbe št. 1/2003, v skladu s katerim lahko Komisija pritožbo zavrne z utemeljitvijo, da jo obravnava organ, pristojen za konkurenco v državi članici – ne more povzročiti obveznosti Komisije, da v okviru izvajanja prav te določbe preveri, ali ima zadevni organ, pristojen za konkurenco, institucionalna, finančna in tehnična sredstva, da opravi nalogo, ki mu je zaupana z Uredbo št. 1/2003 (sodba z dne 17. decembra 2014, Si.mobil/Komisija, T‑201/11, EU:T:2014:1096, točka 56 in 57).

127

Zato in ob upoštevanju sistema sodelovanja, ki je bil z Uredbo št. 1/2003 uveden med Komisijo in organi, pristojnimi za konkurenco v državah članicah, je treba ugotoviti, da je Komisija lahko, ne da bi storila napako pri presoji, domnevala, da nacionalni organi imajo zmogljivosti za učinkovito izvajanje pravil, standardov in politik, ki tvorijo zakonodajo Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 2016, Trajektna luka Split/Komisija, T‑70/15, EU:T:2016:592, točka 53), in zlasti menila, da so španski nacionalni organi sposobni, da z obravnavo zadeve, ki je predmet pritožbe iz leta 1999, na nacionalni ravni nadaljujejo tako, da pridobijo vse potrebne dokaze, vključno s tem, da uporabijo mehanizme sodelovanja iz členov 12 in 15 Uredbe št. 1/2003. Poleg tega in vsekakor z elementi, ki jih je tožeča stranka predložila Komisiji, zlasti elementi v zvezi z domnevnim pomanjkanjem izkušenj, potrebnih za izvedbo ekonomske analize, oziroma težavo pridobitve nujno potrebnih informacij, ni zadostno dokazan obstoj institucionalnih pomanjkljivosti španskega organa, pristojnega za konkurenco, ki bi temu preprečeval, da bi opravil to nalogo.

128

Prav tako ni bilo dokazano, da španska sodišča ne bi bila sposobna preveriti zakonitosti odločb španskega organa, pristojnega za konkurenco. Kot pravilno opozarja Komisija, z nobenim od postopkov, ki potekajo v zvezi z zatrjevanimi praksami dvojne cene v Španiji in na katere se sklicuje tožeča stranka, ni mogoče dokazati domnevne nesposobnosti španskih sodišč, da bi pravilno uporabila člen 101(3) PDEU. Na eni strani se nobeden od teh sodnih postopkov ne nanaša na sporazum, na drugi strani pa v zvezi s tistimi postopki, ki se nanašajo na prakse, ki naj bi jih domnevno uporabljala druga podjetja, iz elementov, ki jih je predložila tožeča stranka, ni razvidno, da bi nacionalna sodišča napačno razlagala sodbi v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P. Kot ponazoritev, sodba Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), izdana 3. decembra 2014 v zadevi št. 4792/2011, Pharma/Pfizer SLU, ki med drugim vsebuje sklicevanje na sodbi v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, čeprav se v glavnem nanaša na razlago člena 101(1) PDEU, dokazuje, da ima to sodišče na voljo vsa sredstva, da lahko opravi analizo v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz teh sodb, po potrebi tudi glede na člen 101(3) PDEU.

129

Na tretjem mestu je treba ugotoviti, da čeprav izpodbijana praksa vpliva na ozemlja več držav članic, zgolj ta okoliščina zaradi posebne narave vzporedne trgovine ne more zadostovati za ugotovitev, da je za pritožbo iz leta 1999 obstajal zadosten interes Unije. V nasprotnem primeru bi morala Komisija obravnavati vsako pritožbo v zvezi z domnevno kršitvijo, ki bi se nanašala na več držav članic, in to ne glede na presojo preostalih meril za ugotavljanje interesa Unije in utemeljenost pritožbe (glej v tem smislu sodbi z dne 12. septembra 2007, UFEX in drugi/Komisija, T‑60/05, EU:T:2007:269, točka 158, in z dne 13. septembra 2012, Protégé International/Komisija, T‑119/09, neobjavljena, EU:T:2012:421, točka 77). Iz tega izhaja, da zgolj čezmejni obseg zadevnega ravnanja ne zadostuje za priznanje interesa Unije.

130

Na četrtem mestu v zvezi z uporabo člena 5 Uredbe št. 1/2003 iz besedila tega člena jasno izhaja, da so„[o]rgani, pristojni za konkurenco v državah članicah, […] pristojni za uporabo členov [101] in [102 PDEU] v posameznih primerih“ in da „[z]a ta namen lahko po uradni dolžnosti ali na podlagi pritožbe izdajo naslednje odločbe, ki: […] zahtevajo odpravo kršitve, […] odredijo začasne ukrepe, […] sprejmejo zaveze, [in] naložijo globe, periodične denarne kazni ali druge sankcije, predvidene po nacionalnem pravu“. V skladu s členom 5, drugi odstavek, Uredbe št. 1/2003 se lahko nacionalni organi, pristojni za konkurenco, „odločijo, da ni nobenega vzroka za njihovo ukrepanje“. Poleg tega je treba opozoriti, da je bila z Uredbo št. 1/2003 centralizirana ureditev iz Uredbe št. 17, ki je temeljila na priglasitvi z zahtevo za negativni izvid, oziroma če to ni bilo mogoče, za posamično izjemo, odpravljena tako, da je bila nadomeščena z ureditvijo zakonske izjeme, s katero se organom, pristojnim za konkurenco, in sodiščem držav članic priznava pristojnost, da uporabijo ne samo člen 101(1) in člen 102 PDEU, temveč tudi člen 101(3) PDEU (glej uvodni izjavi 3 in 4 Uredbe št. 1/2003). Zato je v nasprotju s trditvami tožeče stranke jasno, da lahko nacionalni organi, pristojni za konkurenco, presodijo, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 101(3) PDEU.

131

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo tožeče stranke, da lahko na podlagi člena 10 Uredbe št. 1/2003 in v skladu s sodbo z dne 3. maja 2011, Tele2 Polska (C‑375/09, EU:C:2011:270), le Komisija z odločbo ugotovi, da se uporabijo štirje pogoji iz člena 101(3) PDEU.

132

Najprej je treba namreč opozoriti, da člen 10 Uredbe št. 1/2003 določa, da lahko Komisija „z odločbo ugotovi, da se člen [101 PDEU] ne uporablja za sporazum[…], ker bodisi niso izpolnjeni pogoji iz člena [101(1) PDEU] ali pa so izpolnjeni pogoji iz člena [101(3) PDEU]“. V skladu s prvim stavkom tega člena lahko Komisija tako odločbo, ki ni oblikovalna, temveč izključno ugotovitvena, sprejme le „po uradni dolžnosti“ in „[k]adar javni interes [Unije] glede uporabe členov [101] in [102 PDEU] tako zahteva“ (glej tudi uvodno izjavo 14 Uredbe št. 1/2003). Glede na to, da v izpodbijanem sklepu ni ugotovljeno, da lahko nacionalni organi sprejmejo odločbo na podlagi člena 10 Uredbe št. 1/2003, je treba tudi ta očitek zavrniti.

133

Dalje, kar zadeva sodbo z dne 3. maja 2011, Tele2 Polska (C‑375/09, EU:C:2011:270), je Sodišče v točki 32 navedene sodbe sicer poudarilo, da „nacionalni organ, pristojen za konkurenco, ne more sprejeti odločbe o ugotovitvi neobstoja kršitve člena 102 PDEU“. Ta sodna praksa se uporablja po analogiji tudi za člen 101 PDEU, saj je Sodišče ugotovilo, da bi „[t]aka ‚negativna‘ meritorna odločba […] namreč utegnila ogroziti enotno uporabo členov 101 PDEU in 102 PDEU“ (sodba z dne 3. maja 2011, Tele2 Polska, C‑375/09, EU:C:2011:270, točka 28; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 21. januarja 2015, easyJet Airline/Komisija, T‑355/13, EU:T:2015:36, točka 32).

134

Vendar tega, da nacionalni organ ne more sprejeti odločbe o ugotovitvi neobstoja kršitve člena 101 PDEU, ni mogoče enačiti z nezmožnostjo, da bi nacionalni organ, pristojen za konkurenco, uporabil člen 101(3) PDEU. Natančneje, v skladu s členom 5, drugi odstavek, Uredbe št. 1/2003 lahko nacionalni organ, pristojen za konkurenco, kadar na podlagi razpoložljivih informacij meni, da pogoji za prepoved, določeni v členu 101 PDEU, niso izpolnjeni, odloči, da ni nobenega vzroka za njegovo ukrepanje. Zato lahko nacionalni organ, pristojen za konkurenco, presodi, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 101(3) PDEU, in če so, odloči, da ni nobenega vzroka za ukrepanje.

135

Poleg tega je treba poudariti, da za presojo, ali se lahko zadeva veljavno predloži v obravnavo nacionalnemu organu, ni pomemben rezultat preučitve pritožbe, ki jo opravi navedeni organ, pristojen za konkurenco, temveč to, da obstaja možnost, da jo ta organ preuči (glej po analogiji sodbo z dne 21. januarja 2015, easyJet Airline/Komisija, T‑355/13, EU:T:2015:36, točka 27), kar je v obravnavanem primeru nesporno tako.

136

Petič in na zadnjem mestu je treba v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da bi morala Komisija preiskavo nadaljevati tudi zato, ker je španskemu organu, pristojnemu za konkurenco, odvzela pristojnost za nadaljnjo obravnavo zadeve, na eni strani navesti, da v skladu s sodno prakso Sodišča Uredba št. 1/2003 ne določa, da bi se s tem, da Komisija začne postopek, nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, trajno in dokončno odvzela pristojnost za uporabo nacionalne zakonodaje na področju konkurence. Pristojnost nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, se obnovi, ko je postopek, ki ga je začela Komisija, končan (sodba z dne 14. februarja 2012, Toshiba Corporation in drugi, C‑17/10, EU:C:2012:72, točke od 78 do 80). Na drugi strani in vsekakor v skladu z uvodno izjavo 18 Uredbe št. 1/2003 to, da organ, pristojen za konkurenco, zadevo morda prekine ali zaključi, ker jo obravnava ali jo je obravnaval drug organ, „ne sme onemogočiti Komisiji, da zavrne pritožbo zaradi premajhnega interesa [Unije], ker ji je to priznala sodna praksa Sodišča tudi, če noben drug organ, pristojen za konkurenco, ne kaže zanimanja za obravnavo tega primera“.

137

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da ni dokazano, da je Komisija s tem, da je navedla, da se lahko zadeva predloži v obravnavo nacionalnim organom, storila očitno napako pri presoji. Iz tega izhaja, da je treba ta del drugega tožbenega razloga zavrniti.

138

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti v celoti kot neutemeljen.

139

Tožeča stranka trdi, da Komisija ni preučila vseh pravnih in dejanskih elementov, ki ji jih je sporočila po razglasitvi sodb v zadevi T‑168/01 in v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, to je elementov, navedenih v memorandumih, ki ju je predložila 4. marca 2010 in 8. oktobra 2011, in da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidna nobena analiza, ki bi jo Komisija izvedla glede teh elementov.

140

Na prvem mestu v zvezi z domnevnim neobstojem preučitve Komisije iz sodne prakse izhaja, da mora Komisija za presojo interesa Unije za nadaljnjo obravnavo zadeve upoštevati vse relevantne pravne in dejanske elemente, da lahko odloči, kaj je treba storiti s pritožbo. Natančneje, zavezana je skrbno preučiti vse dejanske in pravne elemente, o katerih jo obvesti pritožnik (glej točko 76 zgoraj).

141

V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija ravnala v skladu s postopkom iz člena 7 Uredbe št. 773/2004. Komisija je tako v dopisu z dne 6. junija 2013 tožečo stranko obvestila o svoji analizi pritožbe iz leta 1999 in ji omogočila, da uveljavlja svoje trditve. Tožeča stranka je 18. julija 2013 dejansko predložila pripombe, ki jih je Komisija upoštevala v izpodbijanem sklepu. V zvezi z memorandumoma, ki ju je tožeča stranka predložila 4. marca 2010 in 8. oktobra 2011 ter ki sta predmet tega tožbenega razloga, pa iz točke 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da ju je Komisija „skrbno preučila“. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se od teh memorandumov prvi nanaša na analizo sistema dvojne cene skupine družb GSK po izdaji sodbe v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, pri čemer se v bistvu ugotavlja, da sporazuma ni mogoče izvzeti na podlagi člena 101(3) PDEU, drugi pa na potrebo po nujnem ukrepanju Komisije, skupaj s predlogi možnih usmeritev. Čeprav na podlagi vsebine izpodbijanega sklepa ni mogoče potrditi, da je Komisija ta memoranduma dejansko preučila, je iz njune vsebine razvidno, da se v njiju ne izpostavljajo vprašanja, ki ne bi bila izpostavljena med upravnim postopkom, vključno z upravnim postopkom po razglasitvi sodbe v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P. Zato njuno upoštevanje z izrecnim sklicevanjem na njuno vsebino v izpodbijanem sklepu pravilno ni bilo nepogrešljivo. Očitek, ki se nanaša na to, da ta memoranduma nista bila upoštevana, je treba zato zavrniti.

142

Na drugem mestu v zvezi z očitkom, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti obrazložitev akta prilagojena njegovi naravi in da mora biti iz nje jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se zadevne osebe lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvede nadzor (glej sodbo z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 147 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem mora Komisija, kadar zavrne nadaljnjo obravnavo pritožbe, upoštevati obveznost obrazložitve. Ker mora biti obrazložitev dovolj natančna in podrobna, da lahko Splošno sodišče opravi učinkovit nadzor nad izvajanjem diskrecijske pravice Komisije pri določanju prednosti (sodba z dne 21. januarja 2015, easyJet Airline/Komisija, T‑355/13, EU:T:2015:36, točka 70), mora ta institucija navesti dejanske elemente, na katerih temelji utemeljitev sklepa, in pravne preudarke, na podlagi katerih je sprejela ta sklep (glej sodbo z dne 9. marca 2012, Comité de défense de la viticulture charentaise/Komisija, T‑192/07, neobjavljena, EU:T:2012:116, točka 69 in navedena sodna praksa). Nazadnje, Komisija ni zavezana, da se opredeli glede vseh trditev, ki so jih zadevne osebe posredovale v utemeljitev svoje pritožbe. Zadostuje, da navede dejstva in pravne preudarke, ki so v okviru odločbe bistveni (sodba z dne 17. januarja 1984, VBVB in VBBB/Komisija, 43/82 in 63/82, EU:C:1984:9, točka 22; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. julija 2007, AEPI/Komisija, T‑229/05, neobjavljena, EU:T:2007:224, točka 61 in navedena sodna praksa).

143

V zvezi z domnevno kršitvijo obveznosti obrazložitve, ki je naložena Komisiji, je v obravnavanem primeru Komisija, tudi če ni odgovorila na vse trditve tožeče stranke, predložene v dveh memorandumih iz točke 142 zgoraj, jasno razložila preudarke, ki jim je sledila, zlasti tri merila, navedena v točki 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki so jo pripeljala do ugotovitve neobstoja interesa Unije, s čimer je bilo tožeči stranki omogočeno, da ugotovi, zakaj je bila njena pritožba zavrnjena. Kot je navedeno v točki 142 zgoraj, Komisija ni zavezana, da se izrecno opredeli glede vseh trditev, ki so jih zadevne osebe posredovale v utemeljitev svoje pritožbe. Zadostuje, da navede dejstva in pravne preudarke, ki so v okviru odločbe bistveni.

144

Zato iz navedenega izhaja, da je Komisija s tem, da je jasno in nedvoumno navedla dejanske elemente in pravne preudarke, ki so jo pripeljali do zavrnitve pritožbe iz leta 1999, izpolnila svojo obveznost preučitve in svojo obveznost obrazložitve. Ker ta pojasnila Splošnemu sodišču omogočajo, da opravi učinkovit nadzor nad tem, kako je Komisija svojo diskrecijsko pravico izvajala pri sprejetju izpodbijanega sklepa, je treba ugotoviti, da je izpodbijani sklep v zvezi s tem dovolj obrazložen tudi ob neobstoju opredelitve Komisije o trditvah, navedenih v okviru memorandumov tožeče stranke z dne 4. marca 2010 in 8. oktobra 2011.

145

Tretji tožbeni razlog je treba zato zavrniti kot neutemeljen in s tem tožbo zavrniti v celoti.

146

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Vendar lahko Splošno sodišče na podlagi člena 135(1) Poslovnika, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka poleg svojih stroškov nosi del stroškov druge stranke ali celo da se ji plačilo teh stroškov ne naloži.

147

V obravnavanem primeru tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela. Vendar se je v okviru preučitve te tožbe izkazalo, da je Komisija na eni strani v točkah 9 in 46 izpodbijanega sklepa napačno opredelila odločbo iz leta 2001 (glej točki 62 in 63 zgoraj) in na drugi strani v zvezi s preiskavo, ki bi jo morala opraviti na podlagi pritožbe iz leta 1999, v točki 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa uporabila besedilo, ki je vsaj nejasno (glej točko 64 zgoraj).

148

V teh okoliščinah Splošno sodišče ugotavlja, da je pravično, da se vsaki stranki, vključno z intervenientkama, naloži, naj nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),

razsodilo:

Dejansko stanje

Prvotni upravni postopek

Postopek pred Splošnim sodiščem in Sodiščem

Postopek pred Komisijo po sodbi v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P

Izpodbijani sklep

Postopek in predlogi strank

Pravo

Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji pri uporabi členov 266, 101 in 105 PDEU ter člena 7 Uredbe št. 1/2003, kar zadeva razlago sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, ter kršitev obveznosti obrazložitve in pravice do izjave

Upoštevnost prvega tožbenega razloga

Utemeljenost prvega tožbenega razloga

– Prvi del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 266 PDEU

– Drugi del prvega tožbenega razloga: kršitev členov 101 in 105 PDEU v povezavi s členom 7 Uredbe št. 1/2003

– Tretji del prvega tožbenega razloga: neobstoj zadostne obrazložitve in kršitev pravice do izjave

Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji pri uporabi členov 101 in 105 PDEU, neobstoj obrazložitve, ki je v nasprotju s členom 296 PDEU, v zvezi z ocenjevanjem obstoja interesa Unije in kršitev pravice tožeče stranke do izjave

Prvi del drugega tožbenega razloga: obstoj interesa Unije že zgolj zaradi sodb v zadevi T‑168/01 ter v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P

Drugi del drugega tožbenega razloga: očitno napačna presoja in neobstoj obrazložitve Komisije v zvezi s prenehanjem ravnanja skupine družb GSK leta 1998 kot merilom za presojo obstoja interesa Unije

Tretji del drugega tožbenega razloga: očitno napačna presoja Komisije v zvezi z neobstojem trajnih učinkov sporazuma na španskem trgu

Četrti del drugega tožbenega razloga: očitno napačna presoja Komisije v zvezi s tem, da je mogoče zadevo, ki je predmet pritožbe iz leta 1999, veljavno predložiti v obravnavo nacionalnim organom

Tretji tožbeni razlog: neobstoj preučitve in nezadostna obrazložitev v zvezi z nekaterimi dejanskimi in pravnimi elementi, ki jih je tožeča stranka sporočila Komisiji po razglasitvi sodbe v združenih zadevah C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P

Stroški