1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je Veliko vojvodstvo Luksemburg s tem, da je ohranilo odstopanja od ukrepov za preprečevanje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene z občasno zaposlenimi delavci v zabavni industriji, ni izpolnilo obveznosti iz določbe 5 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).

2

Člen 1 Direktive 1999/70 določa, da je namen te direktive „uveljaviti okvirni sporazum […], sklenjen […] med splošnimi medpanožnimi organizacijami (ETUC, UNICE in CEEP), ki je priloga tej direktivi“.

3

Točke od 6 do 8 in 10 Splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma določajo:

[…]

4

Določba 1 okvirnega sporazuma določa, da je eden od njegovih ciljev vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.

5

Določba 5 okvirnega sporazuma z naslovom „Ukrepi za preprečevanje zlorab“ določa:

6

Člen L. 121‑2 zakonika o delovnih razmerjih, ki je v njegovem naslovu II poglavja I iz oddelka 1, naslovljenega „Splošne določbe“, določa:

„Pogodba o zaposlitvi se sklepa za nedoločen čas.

Vendar lahko v primerih in pod pogoji, navedenimi v poglavju 3 tega naslova, vsebuje čas trajanja, ki je natančno določen ob njeni sklenitvi ali ki izhaja iz izpolnitve namena, za katerega je bila sklenjena.“

7

Člen L. 122‑1 tega zakonika, ki je v njegovem naslovu II poglavja II iz oddelka 1, naslovljenega „Uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas“, določa:

„(1)   Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene za izvedbo naloge, ki je natančno določena in ni trajna; ne uporablja se dolgoročno za zaposlitev, povezano z običajno in trajno dejavnostjo podjetja.

(2)   Za nalogo, ki je natančno določena in ni trajna, se v smislu odstavka 1 šteje oz. štejejo zlasti:

[…]

(3)   Z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 zgoraj so pogodbe o zaposlitvi za določen čas:

[…]

[…]“

8

Člen L. 122‑3 navedenega zakonika, ki je v njegovem naslovu II poglavja II iz oddelka 3, naslovljenega „Trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas“, določa:

„(1)   Pogodba za določen čas mora vsebovati čas trajanja, ki je ob njeni sklenitvi natančno določen.

Vendar časa trajanja ne vsebuje nujno, če je sklenjena v naslednjih primerih:

Če pogodba ne vsebuje natančno določenega časa trajanja, mora biti sklenjena za minimalno obdobje in preneha veljati, ko odsoten delavec ni več zadržan ali ko se izpolni namen, zaradi katerega je bila sklenjena.

[…]“

9

Člen L. 122‑4 tega zakonika, ki je v navedenem oddelku 3, določa:

„(1)   Razen v primeru pogodbe za sezonsko delo trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi člena L. 122‑1 za istega zaposlenega, vključno s podaljšanji, ne sme preseči štiriindvajsetih mesecev.

[…]“

10

Člen L. 122‑5 zakonika o delovnih razmerjih, ki je v njegovem naslovu II poglavja II iz oddelka 4, naslovljenega „Podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas“, določa:

„(1)   Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko podaljša dvakrat za določen čas.

Načelo podaljšanja in/ali pogoji za podaljšanje morajo biti določeni v določilu prvotne pogodbe o zaposlitvi ali naknadni spremembi te pogodbe.

Če pogodba o zaposlitvi ni sklenjena v pisni obliki, se šteje, da je podaljšana pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, ker dokaz o nasprotnem ni dopusten.

[…]

(3)   Z odstopanjem od določb tega člena se lahko pogodbe o zaposlitvi za določen čas podaljšajo več kot dvakrat, čeprav skupno trajanje presega štiriindvajset mesecev, ne da bi se te pogodbe štele za pogodbe za nedoločen čas, če jih sklenejo:

[…]

[…]“

11

Člen L. 122‑6 tega zakonika, ki je v njegovem naslovu II poglavja II iz oddelka 5, naslovljenega „Podaljševanje pogodb“, določa:

„Če se delovno razmerje po prenehanju trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadaljuje, ta pogodba postane pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.“

12

Člen 3 spremenjenega zakona z dne 30. julija 1999, naslovljen „Priznanje statusa samostojnega delavca v kulturi“, določa:

„Status samostojnega delavca v kulturi se prizna na podlagi vloge, naslovljene na ministra, pristojnega za kulturo (v nadaljevanju: minister). Tej vlogi se priloži spis, vsebina katerega je določena z uredbo Velikega vojvodstva.

Minister po posvetovanju s posvetovalno komisijo, ustanovljeno na podlagi tega zakona, podeli status osebam, ki merila, ki jih ta zakon določa, izpolnjujejo vsaj tri leta neposredno pred vložitvijo vloge.

Minimalno obdobje treh let neposredno pred vložitvijo vloge se skrajša na dvanajst mesecev v primeru oseb, ki se lahko sklicujejo na uradno priznani naslov, podeljen na podlagi specializiranega študija v eni od disciplin, določenih s tem zakonom.

To priznanje velja [štiriindvajset] mesecev. Po izteku vsakega obdobja se lahko na podlagi pisne vloge, naslovljene na ministra, podaljša. Po posvetovanju s posvetovalno komisijo minister podaljša priznanje osebam, ki so izpolnjevale merila, ki jih določa ta zakon, od priznanja njihovega statusa samostojnega delavca v kulturi oziroma od podaljšanja tega priznanja. Pred to odločitvijo lahko minister po posvetovanju s posvetovalno komisijo odloči, da mora tožeča stranka predložiti v celoti nov spis ali del njega, kot je določeno v prvem odstavku tega člena.

Zoper odločbo ministra je mogoče vložiti izpodbojno tožbo.“

13

Člen 4 spremenjenega zakona z dne 30. julija 1999, naslovljen „Opredelitev občasno zaposlenega delavca v zabavni industriji“, določa:

„Občasno zaposleni delavec v zabavni industriji ali scenski ali studijski mojster, ki opravlja svojo glavno dejavnost bodisi za račun podjetja za storitve zabavne industrije bodisi v okviru zlasti filmske, avdiovizualne, gledališke ali glasbene produkcije in ki storitve opravlja za plačo, honorar ali gažo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali podjemne pogodbe.“

14

Komisija je 12. marca 2009 na Veliko vojvodstvo Luksemburg naslovila dopis, v katerem je to državo članico pozvala, naj v zvezi z zakonikom o delovnih razmerjih glede na okvirni sporazum pojasni nekatere dele luksemburškega prava, kar zadeva, prvič, neobstoj opredelitve pojma „primerljiv delavec, zaposlen za nedoločen čas“, drugič, obstoj izjem od ukrepov za preprečevanje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas in, tretjič, neobstoj obveznosti delodajalcev, da delavcem, zaposlenim za določen čas, zagotovijo informacije o možnostih zaposlitve.

15

Ker Komisija ni prejela odgovora na ta dopis, je 1. oktobra 2010 Velikemu vojvodstvu Luksemburg poslala uradni opomin. Ta država članica je na ta opomin odgovorila z dopisom z dne 20. decembra 2010.

16

Ker Komisija z odgovorom Velikega vojvodstva Luksemburg ni bila zadovoljna, mu je poslala dodatni uradni opomin z dne 1. oktobra 2012, v katerem je navedla, da šteje, da je prvi očitek umaknjen. V zvezi z drugim očitkom je navedena institucija, nasprotno, menila, da v odgovoru luksemburških organov ni navedeno, kako je bilo podaljševanje pogodb o zaposlitvi dveh kategorij delavcev, in sicer raziskovalcev profesorjev Univerze v Luxembourgu in občasno zaposlenih delavcev v zabavni industriji, omejeno, da bi se preprečilo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Komisija je ponovila tudi tretji očitek v zvezi z neobstojem obveznosti delodajalcev, da delavcem, zaposlenim za določen čas, zagotovijo informacije o možnostih zaposlitve.

17

Ker Komisija ni prejela odgovora na ta dodatni uradni opomin, je 26. aprila 2013 Velikemu vojvodstvu Luksemburg poslala obrazloženo mnenje, v katerem je ohranila drugi in tretji očitek. Veliko vojvodstvo Luksemburg je na to obrazloženo mnenje odgovorilo 10. julija 2013.

18

Ker Komisija z odgovorom te države članice ni bila zadovoljna, je vložila to tožbo.

19

Komisija uvodoma opozarja Sodišče, da je omejila predmet svoje tožbe v primerjavi z vsebino obrazloženega mnenja, ker je umaknila očitke glede, na eni strani, raziskovalcev profesorjev Univerze v Luxembourgu in, na drugi strani, neobstoja obveznosti delodajalcev, da delavcem, zaposlenim za določen čas, zagotovijo informacije o možnostih zaposlitve v njihovem podjetju, saj so luksemburški organi dokazali, da navedeno osebje uživa varstvo pred veriženjem pogodb o zaposlitvi za določen čas in so Komisiji posredovali zakonske določbe, na podlagi katerih je očitana neizpolnitev v zvezi z navedeno obveznostjo prenehala.

20

Ta tožba se torej nanaša izključno na to, da Veliko vojvodstvo Luksemburg s tem, da je ohranilo odstopanja od ukrepov za preprečevanje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene z občasno zaposlenimi delavci v zabavni industriji, ni izpolnilo obveznosti, ki jih ima na podlagi določbe 5 okvirnega sporazuma.

21

Komisija trdi, da je bila določba 5 okvirnega sporazuma, ki državam članicam nalaga, da sprejmejo ukrepe za preprečevanje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, v luksemburško pravo prenesena s členom L. 122‑4 zakonika o delovnih razmerjih, ki v odstavku 1 določa, da „[r]azen v primeru pogodbe za sezonsko delo trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi člena L. 122‑1 za istega zaposlenega, vključno s podaljšanji, ne sme preseči štiriindvajsetih mesecev“. Vendar člen L. 122‑5 tega zakonika v odstavku 3 določa, da se lahko „[z] odstopanjem od določb tega člena […] pogodbe o zaposlitvi za določen čas podaljšajo več kot dvakrat, čeprav skupno trajanje presega štiriindvajset mesecev, ne da bi se te pogodbe štele za pogodbe za nedoločen čas, če jih sklenejo: […] 2. občasno zaposleni delavci v zabavni industriji, kakor so opredeljeni v členu 4 [spremenjenega zakona z dne 30. julija 1999]“.

22

Komisija poudarja, da zato v zvezi z občasno zaposlenimi delavci v zabavni industriji luksemburško pravo ne določa nobenega objektivnega razloga za preprečevanje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Veliko vojvodstvo Luksemburg naj bi v svojem odgovoru na uradni opomin zgolj zatrjevalo, da za pogodbe, sklenjene z občasno zaposlenimi delavci v zabavni industriji, na podlagi člena L. 122‑5 zakonika o delovnih razmerjih „v vseh primerih veljajo omejitve, določene v odstavkih 1 in 2 člena L. 122‑1“. Vendar Komisija trdi, da so na podlagi teh določb, nasprotno, občasno zaposleni delavci v zabavni industriji izključeni iz kakršnega koli varstva. V zvezi s temi delavci naj za njihove pogodbe v skladu s samimi zgoraj navedenimi določbami ne bi veljala niti zahteva po objektivnem razlogu, ki upravičuje podaljšanje njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, niti omejitev števila podaljšanj takih pogodb, niti omejitev skupnega trajanja navedenih pogodb.

23

Veliko vojvodstvo Luksemburg naj bi namreč v odgovoru na obrazloženo mnenje spremenilo naravo svoje trditve, ker je zatrjevalo, „da je treba v zvezi z občasno zaposlenimi delavci v zabavni industriji ugotoviti, da gre za področja dejavnosti, kjer je stalna praksa, da se zaradi narave dejavnosti, ki se izvaja, in začasnosti teh zaposlitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne uporabljajo. Komisija pa ob upoštevanju same luksemburške zakonodaje tej analizi ugovarja“.

24

Prvič, Komisija navaja, da je v besedilu poglavja II naslova II zakonika o delovnih razmerjih, ki se nanaša na pogodbe o zaposlitvi za določen čas, poudarjeno, da je za delo občasno zaposlenih delavcev v zabavni industriji priznano, da ne vključuje nujno izvedbe nalog, ki so natančno določene in ki niso trajne. V odstavku 1 člena L. 122‑1 tega zakonika naj bi bilo namreč vzpostavljeno pravilo, v skladu s katerim se lahko pogodbe o zaposlitvi za določen čas izjemoma sklenejo za izvedbo nalog, ki so natančno določene in ki niso trajne, medtem ko naj bi bilo v odstavku 2 tega člena navedenih več primerov uporabe tega pravila. Odstavek 3 tega člena naj bi, nasprotno, določal, da lahko „z odstopanjem od zgoraj navedenih odstavkov 1 in 2“ pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenejo tudi občasno zaposleni delavci v zabavni industriji. Komisija meni, da iz tega logično izhaja, da odstavek 3 člena L. 122‑1 tega zakonika za izvedbo splošnejših in/ali trajnih oziroma stalnih nalog omogoča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas z občasno zaposlenimi delavci v zabavni industriji.

25

Drugič, Komisija zatrjuje, da člen 4 spremenjenega zakona z dne 30. julija 1999 kot edino merilo za opredelitev „občasno zaposlenega delavca v zabavni industriji“ vsebuje napotilo na vrsto delovnega razmerja, ne da bi se upoštevala dejanska narava izvajanih dejavnosti. Ta opredelitev naj bi tako omogočala zaposlovanje občasno zaposlenega delavca v zabavni industriji v okoliščinah, ki niso začasne.

26

V zvezi s tem Komisija meni, da čeprav je mogoče glede večine občasno zaposlenih delavcev v zabavni industriji zaposlitev na podlagi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas upravičiti na podlagi objektivnih razlogov, in sicer dejstva, da se te pogodbe sklepajo v zvezi z določenim projektom na področju nastopanja v živo, delodajalci veliko delavcev, kot so na primer stalni člani orkestra ali člani osnovnega igralskega ansambla gledališča ali televizijske postaje, zaposlujejo za stalno. Ti delavci naj bi bili v skladu z luksemburškim pravom prav tako „občasno zaposleni delavci v zabavni industriji“, če delovno razmerje z delodajalcem izpolnjuje merila, določena v spremenjenem zakonu z dne 30. julija 1999.

27

Komisija zato meni, da opredelitev občasno zaposlenih delavcev v zabavni industriji v luksemburškem pravu ne zahteva obstoja objektivnih razlogov, ki upravičujejo podaljšanje pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma in da tako ne obstaja noben element, na podlagi katerega bi bilo mogoče občasno zaposlene delavce v zabavni industriji, ki so stalno zaposleni, razlikovati od drugih delavcev, ki svojo dejavnost opravljajo v drugih gospodarskih sektorjih, v katerih obstaja veliko nihanje v delovni obremenitvi.

28

Veliko vojvodstvo Luksemburg obstoj očitane neizpolnitve obveznosti izpodbija.

29

Najprej ta država članica v zvezi s področjem uporabe odstavka 3 člena L. 122‑5 zakonika o delovnih razmerjih izpodbija trditev Komisije, v skladu s katero so stalno zaposleni delavci na področju nastopanja v živo „občasno zaposleni delavci v zabavni industriji“ v smislu luksemburškega prava, če izpolnjujejo merila, določena v spremenjenem zakonu z dne 30. julija 1999. Veliko vojvodstvo Luksemburg zatrjuje, da mora delavec za to, da bi imel tak status, nujno opravljati svojo dejavnosti na področju nastopanja v živo začasno. Sam izraz „občasno zaposleni delavec v zabavni industriji“ pomeni, da so obdobja dela prekinjena z obdobji neaktivnosti. Ta država članica zato meni, da v praksi občasno zaposleni delavci v zabavni industriji sodelujejo pri posameznih projektih, ki so časovno omejeni, kot je izvedba filmskega dela ali gledališke predstave.

30

Ta presoja naj bi bila podprta z dejstvom, da se pomoči, dodeljene občasno zaposlenim delavcem v zabavni industriji v primeru neprostovoljne neaktivnosti na podlagi člena 7 tega zakona, izračunajo dnevno glede na število dni neaktivnosti med dvema projektoma, in tudi z dejstvom, da se v knjižici občasno zaposlenega delavca v zabavni industriji, določeni v členu 8 navedenega zakona, beležijo dejavnosti, ki jih delavec opravlja vsakodnevno. Ob upoštevanju tega besedilo člena 4 tega zakona, v skladu s katerim ima stalno zaposleni delavec na področju nastopanja v živo tudi status „občasno zaposlenega delavca v zabavni industriji“, ne bi bilo smiselno.

31

Poleg tega naj bi bila v členu 2 uredbe Velikega vojvodstva z dne 11. julija 1989 o uporabi členov L. 122‑1, L. 122‑4, L. 121‑5 in L. 125‑8 zakonika o delovnih razmerjih izrecno našteta področja dejavnosti, vključno s področjem umetnikov, ki nastopajo v živo, na katerih se lahko pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenejo za zaposlitve, za katere je stalna praksa, da se zaradi narave dejavnosti, ki se izvaja, in začasnosti teh zaposlitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne uporabljajo.

32

Veliko vojvodstvo Luksemburg nato poudarja, da odstavek 3 člena L. 122‑5 zakonika o delovnih razmerjih temelji na socialnih preudarkih. Iz osnutkov zakona z dne 26. maja 2004, s katerim je bil spremenjen zakon z dne 30. julija 1999, ki se nanaša na (a) status samostojnega delavca v kulturi in občasno zaposlenega delavca v zabavni industriji ter na (b) spodbujanje umetniškega ustvarjanja, naj bi bilo tako razvidno, da ker se sklepanje pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas za občasno zaposlene delavce v zabavni industriji lahko izkaže za težavno in ker zaradi statusa samozaposlene osebe „freelance“, ki ga uporablja veliko umetnikov in tehnikov, pogosto pride do negotovih razmer in nejasnih pravnih položajev, naj bi bil namen navedene določbe zakonika o delovnih razmerjih temu posebnemu področju zagotoviti možnost večkratnega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki bi zaposlenemu dajalo jamstva in ugodnosti, zlasti na področju socialne varnosti, do katerih samozaposlene osebe „freelance“ niso upravičene.

33

Nazadnje Veliko vojvodstvo Luksemburg priznava, da luksemburško pravo ne določa najdaljšega skupnega trajanja zaporednih pogodb ali razmerij za določen čas v smislu določbe 5, točka 1(b), okvirnega sporazuma, sklenjenih z občasno zaposlenimi delavci v zabavni industriji v smislu člena 4 spremenjenega zakona z dne 30. julija 1999, niti omejitve števila podaljšanj takih pogodb v smislu določbe 5, točka 1(c), okvirnega sporazuma. Nasprotno, ta država članica, ki se sklicuje na sodbo Márquez Somohano (C‑190/13, EU:C:2014:146, točka 45), meni, da naj bi bil za položaj teh delavcev značilen obstoj „objektivnih razlogov“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma in sodne prakse Sodišča. Podrobneje, navedeni delavci naj bi sodelovali pri posameznih projektih, ki so časovno omejeni, in iz možnosti, ki jo ima delodajalec, da podaljša pogodbe o zaposlitvi za določen čas z istimi delavci, naj bi izhajale določena prožnost in socialne ugodnosti. Komisija naj bi poleg tega priznala, da dejstvo, da navedeni delavci delajo na podlagi posameznih projektov, pomeni objektivni razlog, na podlagi katerega je mogoče upravičiti veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. V zvezi s tem Veliko vojvodstvo Luksemburg navaja, da je Sodišče v sodbi Kücük (C‑586/10, EU:C:2012:39, točka 56) odločilo, da kadar je objektivni razlog posledica posebnosti nalog, ki jih je treba izvesti, dejstvo, da mora delodajalec delavce vedno znova zaposliti na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, ne pomeni, da tak objektivni razlog v smislu določbe 5 okvirnega sporazuma ni podan niti da je prišlo do zlorabe v smislu te določbe.

34

Komisija Velikemu vojvodstvu Luksemburg očita, da ker v luksemburškem pravu ne obstaja noben ukrep za preprečevanje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas v zvezi z občasno zaposlenimi delavci v zabavni industriji, niso izpolnjene obveznosti, ki jih ima na podlagi določbe 5 okvirnega sporazuma.

35

Spomniti je treba, da je namen določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma uresničevanje ciljev tega sporazuma, in sicer omejiti zaporedno uporabo pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, ki so lahko potencialni vir zlorab v škodo delavcev, tako da določa nekaj minimalnih varstvenih določb, ki naj bi preprečile poslabšanje položaja delavcev (glej sodbo Mascolo in drugi, C‑22/13, od C‑61/13 do C‑63/13 in C‑418/13, EU:C:2014:2401, točka 72 in navedena sodna praksa).

36

Kot namreč izhaja iz drugega odstavka preambule okvirnega sporazuma ter točk 6 in 8 Splošnih ugotovitev navedenega okvirnega sporazuma, je stabilnost zaposlitve pomemben element varstva delavcev, saj pogodbe o zaposlitvi za določen čas ustrezajo tako potrebam delodajalcev kot tudi delavcev le v nekaterih okoliščinah (sodba Mascolo in drugi, EU:C:2014:2401, točka 73 in navedena sodna praksa).

37

Določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma namreč državam članicam zaradi preprečevanja zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, nalaga dejansko in zavezujoče sprejetje vsaj enega od ukrepov, ki so našteti v njej, kadar v nacionalnem pravu teh držav članic ni ustreznih pravnih ukrepov. Trije ukrepi, ki so tako našteti v točki 1, od (a) do (c), navedene določbe, se nanašajo na objektivne razloge, ki upravičujejo podaljšanje takih pogodb ali delovnih razmerij na najdaljše skupno trajanje takih zaporednih pogodb ali delovnih razmerij oziroma na število njihovih podaljšanj (sodba Mascolo in drugi, EU:C:2014:2401, točka 74 in navedena sodna praksa).

38

Države članice imajo v zvezi s tem polje proste presoje, saj lahko uporabijo enega ali več ukrepov, naštetih v določbi 5, točka 1, od (a) do (c), okvirnega sporazuma, ali že obstoječe ustrezne zakonske ukrepe, vse to pa ob upoštevanju potreb posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev (sodba Mascolo in drugi, EU:C:2014:2401, točka 75 in navedena sodna praksa).

39

Tako določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma za države članice določa splošen cilj preprečevanja takih zlorab, pri tem pa jim prepušča izbiro sredstev za uresničitev tega cilja, če ne ogrozijo cilja ali polnega učinka okvirnega sporazuma (sodba Mascolo in drugi, EU:C:2014:2401, točka 76 in navedena sodna praksa).

40

Kot je torej razvidno iz določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma in v skladu s tretjim odstavkom preambule ter točkama 8 in 10 Splošnih ugotovitev tega sporazuma, imajo države članice v okviru izvajanja okvirnega sporazuma možnost, da upoštevajo posebne potrebe, ki se nanašajo na področja posebnih dejavnosti in/ali na zadevne kategorije delavcev, če je to objektivno utemeljeno (glej v tem smislu sodbo Mascolo in drugi, EU:C:2014:2401, točka 70 in navedena sodna praksa).

41

V obravnavani zadevi ni sporno, da zadevna nacionalna zakonodaja omogoča zaposlovanje občasno zaposlenih delavcev v zabavni industriji na podlagi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ne da bi določala kakršen koli ukrep za omejevanje najdaljšega skupnega trajanja teh pogodb ali števila njihovih podaljšanj v skladu z določbo 5, točka 1(b) in (c), okvirnega sporazuma. Podrobneje, kot je razvidno iz samega besedila odstavka 3 člena L. 122‑5 zakonika o delovnih razmerjih, se lahko pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih sklenejo občasno zaposleni delavci v zabavni industriji, kakor so opredeljeni v členu 4 spremenjenega zakona z dne 30. julija 1999, podaljšajo več kot dvakrat, čeprav skupno trajanje presega štiriindvajset mesecev, ne da bi se te pogodbe štele za pogodbe za nedoločen čas. Prav tako ni sporno, da ta ureditev v zvezi z občasno zaposleni delavci v zabavni industriji ne vsebuje pravnih ukrepov, enakovrednih tistim iz določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma.

42

V teh okoliščinah je pomembno, da je podaljšanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih s temi delavci, upravičeno z objektivnim razlogom v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma.

43

Kot je navedeno v točki 7 Splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma in kot je razvidno iz točke 37 te sodbe, so podpisnice okvirnega sporazuma namreč menile, da je uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki temelji na objektivnih razlogih, način preprečevanja zlorab (sodba Mascolo in drugi, EU:C:2014:2401, točka 86 in navedena sodna praksa).

44

Sodišče je v zvezi s pojmom „objektivni razlogi“ že odločilo, da ga je treba razumeti tako, da se nanaša na določene in konkretne okoliščine, ki označujejo določeno dejavnost in ki so posledično take, da v tem posebnem okviru upravičujejo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebnosti nalog, za izvedbo katerih so bile sklenjene take pogodbe, in njihovih notranjih značilnosti ali pa, odvisno od primera, posledica uresničevanja legitimnega cilja socialne politike države članice (sodba Mascolo in drugi, EU:C:2014:2401, točka 87 in navedena sodna praksa).

45

Nacionalna določba, ki bi na splošno in abstraktno z zakonsko ali podzakonsko normo dovolila veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, nasprotno, ne bi bila v skladu s takimi zahtevami, kot so bile pojasnjene v prejšnji točki te sodbe. Na podlagi take povsem formalne določbe namreč ni mogoče ugotoviti objektivnih in jasnih meril za preizkus, ali je podaljšanje takih pogodb resnično potrebno, ali se z njim lahko doseže zadevni cilj in ali je za ta namen nujno. Taka določba torej pomeni dejansko tveganje, da se bodo tovrstne pogodbe zlorabljale, in torej ni združljiva s ciljem in polnim učinkom okvirnega sporazuma (sodba Mascolo in drugi, EU:C:2014:2401, točka 88 in navedena sodna praksa).

46

V obravnavani zadevi je treba v zvezi s trditvijo Velikega vojvodstva Luksemburg, da občasno zaposleni delavci v zabavni industriji v smislu luksemburškega prava dejansko sodelujejo pri posameznih projektih, ki so časovno omejeni, navesti, da čeprav ti projekti za delodajalca predstavljajo začasne potrebe na področju zaposlovanja in da lahko take potrebe pomenijo „objektivne razloge“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma, ki upravičujejo podaljšanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ta država članica ne pojasni, zakaj zadevna nacionalna zakonodaja zahteva, da občasno zaposleni delavci v zabavni industriji v smislu luksemburškega prava opravljajo svojo dejavnost v okviru takih projektov. Nasprotno, kot je poudarila Komisija, je iz samega besedila opredelitve pojma „občasno zaposleni delavci v zabavni industriji“ v členu 4 spremenjenega zakona z dne 30. julija 1999 razvidno, da se ta opredelitev ne nanaša na začasnost ali neaktivnost teh delavcev.

47

Kot torej zatrjuje Komisija, je trditev, da je vsak občasno zaposleni delavec v zabavni industriji v smislu luksemburškega prava zaposlen za izvajanje začasnih projektov, v nasprotju s samim besedilom člena L. 122‑1 zakonika o delovnih razmerjih. Kot je namreč razvidno iz točk 7 in 24 te sodbe, odstavek 1 navedenega člena določa pravilo, v skladu s katerim se lahko pogodbe o zaposlitvi za določen čas izjemoma sklenejo za izvedbo nalog, ki so natančno določene in niso trajne. V odstavku 2 navedenega člena je navedenih več primerov uporabe tega pravila, med katerimi so „zaposlitve, za katere je na nekaterih področjih dejavnosti stalna praksa, da se zaradi narave dejavnosti, ki se izvaja, ali začasnosti teh zaposlitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne uporabljajo, seznam teh področij in zaposlitev pa je določen z uredbo Velikega vojvodstva“. Odstavek 3 tega člena pa, nasprotno, določa, da se lahko „z odstopanjem od zgoraj navedenih odstavkov 1 in 2“ pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenejo tudi v primeru občasno zaposlenih delavcev v zabavni industriji.

48

Iz tega je razvidno, da ni potrebno, da naloge, dodeljene občasno zaposlenim delavcem v zabavni industriji, nujno izpolnjujejo merila v zvezi z natančno določenostjo in netrajnostjo, določena v členu L. 122‑1 zakonika o delovnih razmerjih, in da zato dejavnost, ki jo opravljajo ti delavci, ni nujno začasna. Zato je treba ugotoviti, da zadevna luksemburška zakonodaja delodajalca ne ovira, da verižno sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas z občasno zaposlenimi delavci v zabavni industriji, da bi zadostil stalnim in trajnim potrebam po delavcih.

49

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo, navedeno v točki 31 te sodbe, ki se nanaša na določbe uredbe Velikega vojvodstva z dne 11. julija 1989. S to trditvijo je namreč Veliko vojvodstvo Luksemburg zgolj navedlo, da ta uredba omogoča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas za umetnike, ki nastopajo v živo, da bi se zapolnile zaposlitve, za katere je stalna praksa, da se zaradi začasnosti zaposlitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne uporabljajo. Ta država članica pa ne pojasni, kako bi ta uredba vplivala na področje uporabe ali razlago, ki jo je treba podati v zvezi z odstopanjem, določenim v odstavku 3 člena L. 122‑1 zakonika o delovnih razmerjih, ki – tako kot je razvidno iz točk 7, 47 in 48 te sodbe – delodajalcem omogoča, da občasno zaposlene delavce v zabavni industriji zaposlijo na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas tudi za naloge, ki niso začasne. Pravni položaj občasno zaposlenih delavcev v zabavni industriji, ki izhaja iz določb zadevnega nacionalnega prava, kot so predložene Sodišču, torej ne izpolnjuje zahtev jasnosti in natančnosti, ki veljajo za nacionalne ukrepe prenosa (glej v tem smislu sodbo Komisija/Španija, C‑151/12, EU:C:2013:690, točka 33 in navedena sodna praksa).

50

V teh okoliščinah, čeprav bi zadevna nacionalna zakonodaja uresničevala cilj, na katerega se sklicuje Veliko vojvodstvo Luksemburg, in sicer zagotavljanje določene prožnosti in socialnih ugodnosti občasno zaposlenim delavcem v zabavni industriji s tem, da bi njihovim delodajalcem ponudili možnost, da te delavce vedno znova zaposlijo na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, s tem ciljem ta ureditev ni v skladu z določbo 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma, ker ne omogoča dokaza obstoja določenih in konkretnih okoliščin, ki označujejo zadevno dejavnost in ki zato v tem posebnem okviru upravičujejo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 44 te sodbe.

51

Čeprav lahko država članica, kot je bilo navedeno že v točki 40 te sodbe, pri izvajanju določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma res upošteva posebne potrebe, ki se nanašajo na posebno področje, pa te pravice ni mogoče razumeti tako, da ji omogoča, da se v zvezi s tem področjem izogne spoštovanju obveznosti sprejetja ustreznega ukrepa za preprečevanje in po potrebi sankcioniranje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Dejstvo, da se državi članici omogoči, da se sklicuje na cilj, kot je prožnost, ki izhaja iz uporabe pogodb o zaposlitvi za določen čas, da bi se izognila spoštovanju te obveznosti, bi bilo namreč v nasprotju z enim od ciljev okvirnega sporazuma, navedenim v točkah 35 in 36 te sodbe, ki je stabilnost zaposlitve kot pomemben element varstva delavcev, in bi lahko tudi zelo zmanjšalo kategorije oseb, ki bi bile lahko upravičene do varstvenih ukrepov, določenih v določbi 5 okvirnega sporazuma.

52

Zato je treba ugotoviti, da je iz dokazov, ki so bili Sodišču predloženi v okviru obravnavane zadeve, razvidno, da zadevna luksemburška ureditev v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točki 37 te sodbe, v zvezi z občasno zaposlenimi delavci v zabavni industriji ne zajema ukrepov za preprečevanje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma. Zato je treba ugotoviti, da je tožba, ki jo je vložila Komisija, utemeljena.

53

Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da Veliko vojvodstvo Luksemburg s tem, da je ohranilo odstopanja od ukrepov za preprečevanje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene z občasno zaposlenimi delavci v zabavni industriji, ni izpolnilo obveznosti iz določbe 5 okvirnega sporazuma.

54

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se Velikemu vojvodstvu Luksemburg naloži plačilo stroškov, in ker je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti, se temu naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: