1.

Člen 27 Splošne deklaracije človekovih pravic ( 2 ) določa:

„1.   Vsakdo ima pravico prosto se udeleževati kulturnega življenja svoje skupnosti, uživati umetnost in sodelovati pri napredku znanosti in biti deležen koristi, ki iz tega izhajajo.

2.   Vsakdo ima pravico do varstva moralnih in premoženjskih koristi, ki izhajajo iz kateregakoli znanstvenega, književnega ali umetniškega dela, katerega avtor je.“

2.

Ta člen deklaracije izraža to, kar je morda glavna dilema v zvezi z avtorsko pravico: uskladiti nujno varstvo intelektualne lastnine avtorjev, proizvajalcev in producentov ter izvajalcev s prostim in splošnim dostopom do kulture. Prav to ravnotežje poskuša zaščititi zakonodajalec, s tem ko za avtorsko pravico določi nekatere omejitve ali izjeme. Izjema ali omejitev, imenovana „privatno razmnoževanje“, ki je v središču te zadeve, je del tega ravnotežja. ( 3 )

3.

Če nujnost in utemeljenost zadevne izjeme na področju avtorske pravice po mojem mnenju ne vzbujata več dvomov, pa vprašanje plačila ali nadomestila škode, ki zaradi te izjeme nastane imetnikom pravic, vključno z vprašanjem načina financiranja tega nadomestila, trenutno sproža živahno razpravo v več državah, med katerimi je precej držav članic Evropske unije.

4.

V zvezi z izjemo privatnega razmnoževanja, ki je poznana tudi v določbah prava Unije na področju avtorske pravice in sorodnih pravic, je bilo v nekaj letih izdanih več sodb Sodišča. Ta zadeva, ki sicer spada v to kontinuiteto, pomeni tudi morebiten preobrat v razvoju te sodne prakse. Z rešitvijo, ki jo bo Sodišče sprejelo v obravnavani zadevi, bo namreč določen manevrski prostor nacionalnih zakonodajalcev in posredno manevrski prostor zakonodajalca Unije za preoblikovanje pravnega okvira Unije, kar zadeva izbiro različnih načinov financiranja nadomestila iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja, glede na model, ki prevladuje trenutno, vsaj v pravnih sistemih celinske Evrope, tj. model pristojbine, ki se zaračuna za elektronsko opremo.

5.

V pravu Unije so avtorska pravica in sorodne pravice (ki jih bom v nadaljevanju skrajšano imenoval „avtorska pravica“) v prvi vrsti urejene z določbami Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi. ( 4 ) Člen 2 ter člen 5(2)(b) in (5) te direktive določata:

„Člen 2

Pravica reproduciranja

Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

[…]

Člen 5

Izjeme in omejitve

   […]

2.   Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:

[…]

[…]

5.   Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“

6.

V španskem pravu je izjema (omejitev po španskem pravu) privatnega razmnoževanja urejena s členom 31(2) prečiščenega besedila zakona 22/1987 z dne 11. novembra 1987 o intelektualni lastnini (Ley 22/1987 de Propiedad Intelectual), ki je bil odobren s kraljevo zakonodajno uredbo 1/1996 z dne 12. aprila 1996 o odobritvi prečiščenega besedila zakona o intelektualni lastnini, ki določa, pojasnjuje in usklajuje veljavne zakonske določbe na tem področju (Real Decreto Legislativo 1/1996 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley de Propiedad Intelectual, regularizando, aclarando y armonizando las disposiciones legales vigentes sobre la materia).

7.

Nadomestilo za škodo, ki zaradi te izjeme nastane imetnikom avtorskih pravic, je določeno s členom 25 zakona o intelektualni lastnini. To nadomestilo se je sprva financiralo s pristojbino, ki se je zaračunavala za nekatere nosilce in opremo, ki omogočajo izdelavo kopij del, zaščitenih z avtorsko pravico. Navedena pristojbina je bila ukinjena na podlagi desete dodatne določbe kraljeve zakonodajne uredbe 20/2011 z dne 30. decembra 2011 o nujnih proračunskih, davčnih in finančnih ukrepih za zmanjšanje primanjkljaja javnih financ (Real Decreto-ley 20/2011 de medidas urgentes en materia presupuestaria, tributaria y financiera para la corrección del déficit público) in nadomeščena z nadomestilom, ki se financira neposredno iz državnega proračuna ter katerega način izračuna in plačila imetnikom pravic mora biti določen z izvedbeno uredbo. ( 5 )

8.

Ta prenos pooblastila je bil izveden s kraljevo uredbo 1657/2012 z dne 7. decembra 2012 o ureditvi postopka plačila pravičnega nadomestila za privatno razmnoževanje, ki se financira iz splošnega državnega proračuna (Real Decreto 1657/2012 por el que se regula el procedimiento de pago de la compensación equitativa por copia privada con cargo a los Presupuestos Generales del Estado), du 7 décembre 2012) (v nadaljevanju: kraljeva uredba 1657/2012). Člen 3 te uredbe določa:

„Ustrezni znesek za nadomestilo škode, nastale imetnikom pravic reproduciranja zaradi uvedbe izjeme privatnega razmnoževanja, opredeljene v členu 31 prečiščenega besedila zakona o intelektualni lastnini, odobrenega s kraljevo zakonodajno uredbo 1/1996 z dne 12. aprila 1996, se določi ob upoštevanju proračunskih omejitev, določenih za vsako proračunsko obdobje, z odlokom ministra za izobraževanje, kulturo in šport v skladu s postopkom, določenim v členu 4.

Znesek nadomestila se določi na podlagi ocene škode, ki jo fizične osebe dejansko povzročijo imetnikom pravic intelektualne lastnine zaradi reproduciranja že distribuiranih del na katerem koli nosilcu, do katerih so te imele zakonit dostop, pod pogoji, določenimi v členu 31 prečiščenega besedila zakona o intelektualni lastnini.

[…]“

9.

Entidad de Gestión de Derechos de los Productores Audiovisuales (EGEDA), Derechos de Autor de Medios Audiovisuales (DAMA) in Visual Entidad de Gestión de Artistas Plásticos (VEGAP) so španske družbe za kolektivno upravljanje pravic intelektualne lastnine. 7. februarja 2013 so pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) vložile tožbo zoper kraljevo uredbo 1657/2012. Udeležba v postopku je bila nato dovoljena še drugim družbam za kolektivno upravljanje pravic intelektualne lastnine. ( 6 )

10.

Toženo stranko v postopku v glavni stvari, Administración del Estado, podpira Asociación Multisectorial de Empresas de la Electrónica, las Tecnologías de la Información y la Comunicación, de las Telecomunicaciones y de los contenidos Digitales (Ametic), ki je združenje podjetij, ki delujejo v sektorju informacijskih tehnologij.

11.

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari trdijo zlasti, da kraljeva uredba 1657/2012 v dveh pogledih ni združljiva s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29, kot je razložen v sodni praksi Sodišča. Na prvem mestu v bistvu trdijo, da se s to določbo zahteva, da pravično nadomestilo, dodeljeno imetnikom pravic iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja, vsaj končno nosijo osebe, ki so krive za škodo, povzročeno zaradi te izjeme v zvezi z njihovo izključno pravico reproduciranja, medtem ko je z mehanizmom, vzpostavljenim z deseto dodatno določbo kraljeve zakonodajne uredbe 20/2011 in uredbo 1657/2012, to nadomestilo naloženo v breme države in s tem v breme vseh davčnih zavezancev. Na drugem mestu podredno in v bistvu navajajo, da s španskim pravom ni zagotovljena pravična narava tega nadomestila, ker je s členom 3 kraljeve uredbe 1657/2012 določeno, da se za letna sredstva, namenjena za njegovo financiranje, predhodno določi zgornja meja, medtem ko se škoda, dejansko povzročena imetnikom pravic zaradi privatnega razmnoževanja, lahko ugotovi šele naknadno.

12.

V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

13.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je v sodno tajništvo Sodišča prispel 14. oktobra 2014. Pisna stališča so predložile tožeče stranke v sporu o glavni stvari, intervenientke v postopku v glavni stvari, ( 7 ) španska, grška, finska in norveška vlada ( 8 ) ter Evropska komisija. Iste stranke, razen norveške vlade, in francoska vlada so bile zastopane na obravnavi 1. oktobra 2015.

14.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razlagati tako, da se lahko pravično nadomestilo, ki je navedeno v njem, financira iz splošnega državnega proračuna, ne da bi ga bilo mogoče prenesti na uporabnike, ki izdelujejo zasebne kopije del, zaščitenih z avtorsko pravico. Za odgovor na to vprašanje je treba analizirati ne samo določbe Direktive 2001/29, ampak tudi sodno prakso Sodišča v zvezi z nadomestilom za privatno razmnoževanje in sistemom njegovega financiranja. Samo v primeru pritrdilnega odgovora na to prvo vprašanje bo treba preučiti tudi drugo vprašanje za predhodno odločanje. Analizo bom začel s kratkim pregledom mesta, ki ga izjema privatnega razmnoževanja zavzema v sistemu avtorske pravice.

15.

Izjema privatnega razmnoževanja je pod različnimi imeni praktično tako stara kot zakonsko varstvo avtorskih pravic v celinski Evropi. ( 9 ) Zanjo se običajno uporabljata dve utemeljitvi, aksiološka in praktična. Po eni strani je ob upoštevanju javnega interesa za dostop do kulture možnost razmnoževanja dela za zasebno uporabo del svobodnega uživanja tega dela, ki mu avtor ne more nasprotovati, ne da bi posegel v pravice uporabnika. ( 10 ) Po drugi strani nadzor nad tem, kako uporabnik delo uporablja na zasebnem področju, v praksi ne bi bil mogoč, in tudi če bi tehnologija zdaj omogočala tak nadzor, bi se ta izvajal na račun nedopustnega vmešavanja v zasebno življenje, ki je zaščiteno kot temeljna pravica. Pri tem drugem vidiku se poleg tega pojavlja dvom glede narave izjeme privatnega razmnoževanja – ali je to res izjema od izključne pravice avtorja ali pa je to naravna omejitev te pravice, saj se avtorska pravica dejansko nanaša samo na uporabo del na javnem področju? ( 11 )

16.

Prav tako je splošno sprejeto, da je uporaba dela v okviru izjeme privatnega razmnoževanja brezplačna. ( 12 ) Izjema privatnega razmnoževanja sprva ni bila povezana z nikakršnim plačilom ali nadomestilom za imetnike pravic. Štelo se je namreč, da ne povzroča nobene škode v zvezi z njihovimi materialnimi pravicami. Položaj se je spremenil, ko so se pojavila tehnična sredstva, dostopna širši javnosti, ki omogočajo množično in avtomatizirano izdelavo kopij zaščitenih del. Ta tehnična sredstva, tj. fotografska (reprografska), analogna in v zadnjem času digitalna, so vplivala na gospodarsko izkoriščanje del imetnikov pravic. Zaradi tega razvoja je več držav v svoj pravni sistem uvedlo mehanizem nadomestila iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja. ( 13 ) Večina teh mehanizmov je temeljila na pristojbini, ki se je zaračunavala za nosilce zapisov in elektronsko opremo.

17.

V tem pravnem okviru se z Direktivo 2001/29 poskušajo uskladiti zakonodaje držav članic, med drugim z uvedbo fakultativne izjeme ( 14 ) privatnega razmnoževanja, povezane s pogojem zagotovitve pravičnega nadomestila za imetnike pravic.

18.

Prvo vprašanje za predhodno odločanje, brano v povezavi z argumenti, ki so jih tožeče stranke v postopku v glavni stvari predstavile v postopku pred predložitvenim sodiščem, in stališči, ki so bila predstavljena pred Sodiščem, se nanaša na pomembno težavo glede financiranja nadomestila iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja v evropskem pravu. Gre za vprašanje, ali je lahko to nadomestilo, ne samo glede na besedilo člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, ki je konec koncev zelo lakonično, ampak tudi po svoji temeljni logiki, kot jo je Sodišče izpeljalo v svoji sodni praksi, ( 15 ) v drugih oblikah, kot je pristojbina, ki – vsekakor potencialno in končno – bremeni uporabnike opreme, ki omogoča izdelavo zasebnih kopij.

19.

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari in intervenientke v njihovo podporo ter grška in francoska vlada predlagajo, naj se na to vprašanje odgovori nikalno. Opirajo se predvsem na sodno prakso Sodišča, iz katere naj bi izhajalo, da je uporabnik, ki izdela zasebno kopijo, tisti, ki mora na koncu kot dolžnik financirati pravično nadomestilo iz naslova navedene izjeme. To načelo naj torej ne bi bilo združljivo s sistemom nadomestila, ki se financira iz državnega proračuna.

20.

Takoj moram navesti, da se ne strinjam s to analizo iz treh razlogov, ki so povezani, prvič, z vsebino določb Direktive 2001/29, drugič, z analizo sodne prakse Sodišča na tem področju, in tretjič, s praktičnimi razmisleki glede delovanja sistema pristojbine v sedanjem tehnološkem okviru.

21.

Kot sem navedel zgoraj, se Direktiva 2001/29 ni znašla v pravni praznini. Nasprotno, urejanje avtorske pravice ima v državah članicah dolgo in bogato tradicijo. Z Direktivo 2001/29 se poskuša doseči uskladitev na tem področju. Vendar je treba ugotoviti, da je ta uskladitev omejena na nekatera splošna pravila. Poleg tehničnih določb namreč Direktiva 2001/29 vsebuje predvsem tri vsebinske določbe, na podlagi katerih morajo države članice priznati tri vrste pravic, ki jih imajo avtorji: pravico reproduciranja (člen 2), pravico priobčitve in dajanja na voljo (člen 3) in pravico distribuiranja (člen 4). Te pravice so nato povezane s kakimi dvajsetimi izjemami in omejitvami (člen 5), ki so, razen izjeme prehodnega in spremljevalnega razmnoževanja v informacijskem omrežju (člen 5(1)), fakultativne.

22.

Med te fakultativne izjeme in omejitve spada privatno razmnoževanje. Njegova uvedba v državah članicah je pogojena z uvedbo pravičnega nadomestila za imetnike pravic. V Direktivi 2001/29 niso določeni oblika, načini izračuna ali financiranje tega nadomestila. ( 16 ) Država članica je torej tista, ki mora, če se odloči, da bo v svoje nacionalno pravo vključila izjemo privatnega razmnoževanja (v praksi to pomeni bolj, da jo bo ohranila), določiti nadomestilo za škodo, ki lahko nastane imetnikom pravic. V Direktivi 2001/29 tudi ni določen dolžnik nadomestila, določeni so samo upravičenci. V njenem členu 5(2)(b) se namreč zahteva samo, da „imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo“. ( 17 )

23.

Res je, da je zakonodajalec v uvodni izjavi 35 Direktive 2001/29 navedel, da bi bilo treba višino nadomestila iz naslova nekaterih izjem izračunati ob upoštevanju škode, povzročene imetnikom pravic. Vendar, kar zadeva izjemo privatnega razmnoževanja, ta škoda nastane v obliki lucrum cessans, saj se s privatnim razmnoževanjem potencialno omeji število prodanih izvodov dela. ( 18 ) Poleg tega to ni škoda, ki je z gotovostjo ugotovljena na ravni vsake zainteresirane osebe. Ocenjena je globalno na podlagi morebitne izgube dobička vseh imetnikov pravic. Kot pravilno poudarja Komisija v svojih stališčih, torej ni in ne more biti neposredne povezave med dejanji privatnega razmnoževanja in nadomestilom za škodo, povzročeno določenim imetnikom pravic.

24.

Nadomestilo, določeno v Direktivi 2001/29/ES, tudi ni plačilo, saj je uporaba dela v okviru privatnega razmnoževanja načeloma brezplačna. Menim, da zakonodajalec namerno ni uporabil izraza plačilo, kot ga je uporabil v Direktivi 2006/115, ( 19 ) ampak je uporabil izraz nadomestilo.

25.

Res je tudi, da je v uvodni izjavi 31 Direktive 2001/29 navedeno, da je treba zagotoviti pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic, pa tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov. Ta uvodna izjava pojasnjuje, na prvem mestu, razloge, iz katerih je zakonodajalec Unije v določeni meri uskladil izjeme in omejitve v zvezi z avtorsko pravico, ki se lahko določijo v pravu držav članic. Dalje, v fazi prenosa Direktive 2001/29 v notranje pravne rede so nacionalni zakonodajalci tisti, ki morajo uravnotežiti različne zadevne interese. Tako imajo zakonodajalci možnost, da določijo znesek nadomestila, ki se zelo razlikuje od ene države članice do druge, njegov način financiranja in način njegove razdelitve med različne imetnike pravic. Nasprotno pa se uvodne izjave 31 Direktive 2001/29 ne sme razumeti kot dodatne določbe te direktive, ki bi imela samostojno pravno moč.

26.

Direktiva 2001/29 torej ne vsebuje pravno zavezujočega predpisa, v skladu s katerim pravično ravnotežje, ki sem ga navedel, nujno vključuje financiranje pravičnega nadomestila iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja uporabnikov, ki izdelujejo ali bi lahko izdelovali take kopije. Poleg tega bi bilo po mojem mnenju nelogično meniti, da ta direktiva, ki ne določa obveznosti, da se uvede ali ne uvede izjema privatnega razmnoževanja, ureja način financiranja nadomestila iz naslova te izjeme. Če je namreč z Direktivo 2001/29 splošnejša in širša odločitev o uvedbi izjeme prepuščena presoji držav članic, jim mora biti še toliko bolj puščena možnost, da svobodno uredijo podrobnejše in bolj tehnično vprašanje načina financiranja nadomestila. Edina zahteva, določena z Direktivo 2001/29, je, da država članica, v kateri obstaja izjema privatnega razmnoževanja, določi nadomestilo v korist imetnikov pravic, in sicer zaradi pravičnega ravnotežja, navedenega v uvodni izjavi 31 te direktive.

27.

Po mnenju tožečih strank in intervenientk v njihovo podporo v postopku v glavni stvari, s katerim se v tem postopku strinjata grška in francoska vlada, iz sodne prakse Sodišča v zvezi s pravičnim nadomestilom iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja izhaja, da sistem nadomestila, ki se financira iz državnega proračuna, ni združljiv s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29, ker se s to določbo v povezavi z uvodnimi izjavami te direktive in, kot jo razlaga Sodišče, zahteva, da to nadomestilo financira nihče drug kot uporabnik, ki izdela ali bi lahko izdelal kopijo.

28.

Te stranke se opirajo predvsem na odlomke iz sodbe Padawan, v katerih je Sodišče, potem ko je na podlagi uvodnih izjav 35 in 38 Direktive 2001/29 ugotovilo, da je cilj pravičnega nadomestila imetnikom pravic povrniti morebitno škodo, nastalo zaradi privatnega razmnoževanja, na podlagi uvodne izjave 31 navedene direktive sklenilo, da pravično ravnotežje med različnimi zadevnimi interesi zahteva, da mora nadomestilo financirati uporabnik, ki bi lahko izdelal zasebne kopije, tj. v praksi vsak kupec opreme, ki bi lahko služila za izdelavo takih kopij. ( 20 ) To sklepanje je bilo nato potrjeno v sodbi Stichting de Thuiskopie, ( 21 ) Sodišče pa je nato nanj opozorilo v poznejših sodbah.

29.

Vendar se mi zdi, da se pri taki razlagi sodne prakse ne upoštevata niti okvir, v katerem so bile sodbe Sodišča izdane, niti celotna sistematika njegovega sklepanja. Če pa se za rešitev pravnega vprašanja kot podlaga želi uporabiti predhodna sodna praksa Sodišča, se v tej sodni praksi ne sme iskati posameznih odlomkov, ki bi lahko podpirali tako ali drugačno trditev, ( 22 ) ampak je treba opredeliti jasno in skladno sodno prakso ob upoštevanju tudi njenega razvoja ter nato določiti, ali se lahko ta sodna praksa uporabi kot podlaga za reševanje novih sporov.

30.

V zvezi s tem je treba upoštevati, da so, kot pravilno poudarjajo združenje Ametic, španska, finska in norveška vlada ter Komisija, sodbe, ki jih je Sodišče do zdaj izdalo v zadevah v zvezi z nadomestilom iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja, spadale v okvir sistema financiranja tega nadomestila s pristojbino, ki se zaračuna za opremo, ki bi se lahko uporabljala za izdelavo takih kopij, njihov cilj pa je bil rešitev težav, povezanih z delovanjem takega sistema.

31.

Tako je šlo v sodbi Padawan, v kateri je Sodišče prvič uporabilo to sklepanje, za vprašanje, ali se lahko pristojbina zaračuna za opremo, ki se, ker je namenjena zgolj profesionalni uporabi, ne more uporabljati za privatno razmnoževanje. ( 23 ) Za rešitev te težave je predložitveno sodišče v zadevi Padawan postavilo vrsto vprašanj, na podlagi katerih je Sodišče razdelalo logiko sistema financiranja nadomestila s pristojbino za elektronsko opremo. Sodišče se namreč v sodbi Padawan ni omejilo na to, da je kot dolžnika nadomestila, izenačenega s pristojbino, določilo morebitnega uporabnika, ampak je svoje sklepanje nadaljevalo s priznanjem, da v praksi niso neposredno uporabniki tisti, ki plačajo pristojbino/nadomestilo, ampak proizvajalci ali prodajalci elektronske opreme, ki nato ustrezni strošek prevalijo na kupce – uporabnike. ( 24 )

32.

To je po mojem mnenju ključna točka, ki omogoča odgovor na vprašanje, ali se načelo „uporabnik plača“ uporablja na splošno za vsak sistem financiranja pravičnega nadomestila ali samo za sistem pristojbine.

33.

Na prvi pogled se lahko dejstvo, da je Sodišče priznalo sistem, v katerem se pristojbina zaračuna osebam, ki opremo dajejo na voljo uporabnikom, tj. proizvajalcem, uvoznikom ali trgovcem, zdi kot korak nasproti iz praktičnih razlogov in v škodo pravni jasnosti sistema. Vendar je po mojem mnenju tak vtis napačen.

34.

Kot sem namreč že na kratko omenil v točkah 15 in 16 teh sklepnih predlogov, je na področju avtorske pravice izjema privatnega razmnoževanja mnogo starejša od kakršne koli zamisli nadomestila iz naslova te izjeme, uporaba dela v tem okviru pa je načeloma brezplačna. Šele s prihodom tehničnih sredstev, ki zasebnikom omogočajo, da množično in z minimalnimi stroški izdelujejo kopije del, zaščitenih z avtorsko pravico (gre predvsem za reprografijo in zapis zvoka, nato tudi slike, na magnetni trak), se je pojavila težava škode, ki jo zaradi množičnega privatnega razmnoževanja utrpijo imetniki pravic.

35.

Te težave ni bilo mogoče rešiti z naložitvijo pristojbine, ki bi se zaračunavala neposredno uporabnikom, in sicer zato, ker uporabe del na zasebnem področju ni mogoče učinkovito nadzorovati, in tudi zato, ker je zasebno področje zaščiteno na podlagi temeljnih pravic. Poleg tega bi s tako pristojbino izjema privatnega razmnoževanja postala brezpredmetna. Če bi namreč imetnik pravic lahko od uporabnika zahteval kakršno koli plačilo, ne bi več veljala predpostavka izjeme v zvezi z monopolom navedenega imetnika, ampak predpostavka običajnega izkoriščanja tega monopola.

36.

V več državah je bil torej uveden sistem pristojbine, ki se zaračuna za nosilce in opremo, ki omogočajo izdelavo kopij zaščitenih del. Ne gre samo za poenostavitev – iz praktičnih razlogov – sistema pobiranja plačila, ki ga morajo izvesti uporabniki, da bi lahko koristili izjemo privatnega razmnoževanja, ampak za samostojen sistem, zasnovan za odpravo posledic množičnega razvoja tovrstnega razmnoževanja, škodljivih za interese imetnikov pravic.

37.

Sodišče je razsodilo, da je ta sistem načeloma v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29, če je ekonomsko breme pristojbine mogoče prenesti na kupca opreme. Vendar, čeprav je Sodišče, da bi prišlo do te ugotovitve, navedlo načelo, v skladu s katerim je treba za dolžnika nadomestila šteti uporabnika, ki lahko izdeluje zasebne kopije, se pravi fizično osebo, ki je kupila opremo, ki omogoča izdelavo takih kopij, je to načelo navedlo izključno kot teoretično podlago sistema pristojbine, ki se zaračuna za zadevno opremo.

38.

To razlago potrjuje sama vsebina pravila „uporabnik plača“, kot ga je razvilo in ga uporablja Sodišče. V skladu s tem pravilom je treba uporabnika „načeloma“ šteti za dolžnika nadomestila. ( 25 ) Pridržek „načeloma“ po mojem mnenju jasno kaže, da je to teoretično načelo, ki se „v praksi“ vedno izvaja v okviru sistema pristojbine, ki se zaračunava za elektronsko opremo.

39.

Ta teoretična podlaga je nato Sodišču omogočila, da je določilo nekatera pravila v zvezi z delovanjem sistema pristojbine. Tako je v sodbi Padawan izključilo možnost zaračunavanja te pristojbine za opremo, ki se ne more uporabljati za izdelavo zasebnih kopij. V sodbi Stichting de Thuiskopie je iz tega izpeljalo pravilo, v skladu s katerim je treba pristojbino plačati v državi članici prebivališča končnega uporabnika opreme. V sodbi Copydan Båndkopi je priznalo pobiranje pristojbine za kopije, izdelane na opremi, ki pripada tretji osebi. ( 26 )

40.

Nasprotno, ker načela, v skladu s katerim je uporabnik dolžnik nadomestila, iz razlogov, navedenih v točki 35 teh sklepnih predlogov, ni mogoče uporabljati dosledno, to ne more imeti lastne pravne moči. Deluje lahko le v okviru sistema financiranja nadomestila iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja, ki se financira s pristojbino za opremo, ki se lahko uporablja za tako razmnoževanje na podlagi člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, kot ga razlaga Sodišče. Poleg tega ob branju sodne prakse Sodišča s tega področja ugotovimo, da se to načelo ne pojavi kot samostojna pravna ugotovitev, ampak vedno kot element sklepanja, ki privede do potrditve sistema pristojbine. Vsaka razlaga te sodne prakse, s katero bi navedeno načelo pridobilo splošnejši obseg, ki bi izključeval druge sisteme financiranja nadomestila, bi bilo v nasprotju z logiko sklepanja Sodišča in bi presegalo okvir vprašanj za predhodno odločanje, ki so mu bila postavljena.

41.

Tako se mi ne zdi, da je mogoče iz sodne prakse Sodišča v zvezi z izjemo privatnega razmnoževanja, ki obstaja v pravu Unije, in natančneje na podlagi člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, legitimno izpeljati splošno načelo, v skladu s katerim morajo nadomestilo iz naslova te izjeme nujno financirati uporabniki, ki jo koristijo, tako da je v praksi edini mogoči sistem financiranja tega nadomestila sistem pristojbine, ki se zaračuna za elektronsko opremo. Poleg tega menim, da določitev navedene pristojbine kot edinega sistema financiranja tudi ni zaželena iz praktičnih razlogov, povezanih s sedanjim tehnološkim razvojem.

42.

Sistem pristojbine je ob svoji uvedbi temeljil na predpostavki, da uporabniki, ki so kupili nosilce zapisov in elektronsko opremo, te dejansko uporabljajo za izdelavo kopij v okviru zasebne uporabe del. V analognem obdobju je bila ta predpostavka blizu realnosti. ( 27 ) Tako so pristojbino, namenjeno za financiranje nadomestila iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja, dejansko plačevali skoraj samo tisti, ki so koristili to izjemo.

43.

S pojavom digitalne tehnologije se je to okolje temeljito spremenilo. Prvič, digitalna tehnologija pomeni konvergenco formatov. Odslej je vse – besedilo, zvok, slike – v istem digitalnem formatu ter se torej lahko zapiše z isto opremo in na isti nosilec. Tako se lahko računalnik in CD-ROM uporabita za zapis zasebnih dokumentov, družinskih fotografij ali baze osebnih podatkov, pa tudi knjige v digitalni obliki, glasbenega posnetka ali kinematografskega dela. Drugič, miniaturizacija in upad cen elektronske opreme, povezana z razvojem interneta, sta omogočila obsežno povečanje izdelave zasebne vsebine, ki ne spada pod avtorsko pravico, in njeno obširno razširjanje.

44.

Tako se lahko v obdobju, v katerem je vsaka elektronska oprema v resnici računalnik, opremljen s funkcijami ustvarjanja in zapisa besedilne in avdiovizualne vsebine ter številnimi drugimi funkcijami, resno podvomi o predpostavki, da bo kupec take opreme verjetno izdeloval kopije del, zaščitenih z avtorsko pravico. Res je, da je sistem pristojbine utemeljen s pravno domnevo, v skladu s katero se šteje, da kupec elektronske opreme uporablja vse funkcije te opreme, vključno s tistimi, ki so namenjene kopiranju vsebine, ki je lahko zaščitena z avtorsko pravico. To je potrdilo tudi Sodišče. ( 28 ) Vendar vsaka oseba, ki je uporabljala sodobno elektronsko opremo, ve, koliko pri tej predpostavki ne gre za realnost, ampak samo za domnevo.

45.

Dejansko lahko uporabnik, ki kupi opremo, obremenjeno s pristojbino za privatno razmnoževanje, množično izdeluje take kopije ali pa ne izdela nobene kopije in opremo uporablja bodisi za izdelavo, zapis in razširjanje vsebine, ki ne spada pod avtorsko pravico, bodisi za namene, ki niso nikakor povezani z intelektualnim ustvarjanjem. Tako je nemogoče predvideti, kako bo konkretni uporabnik dejansko uporabil določeno opremo; oceni se lahko največ verjetnost, s katero bo določena vrsta dela opreme uporabljena za izdelavo zasebnih kopij, in na podlagi te ocene se pristojbina porazdeli na to kategorijo opreme v celoti. Tako je sistem nadomestila, ki temelji na pristojbini, bolj podoben sistemu vzajemnosti, v katerem vsi kupci take opreme plačajo razmeroma majhno pristojbino, ki se nato uporabi za financiranje nadomestila škode, ki jo povzroči le del teh kupcev. ( 29 ) Ta vzajemnost je ugotovljena tudi pri imetnikih pravic. Prihodki od vseh zaračunanih pristojbin se namreč zberejo na ravni družb za kolektivno upravljanje in nato razdelijo med vse upravičence po ključu, ki ga opredelijo te družbe (ali ki je v nekaterih državah opredeljen z zakonom). Ta sistem je torej zelo daleč od klasičnega civilnopravnega sistema odškodnine, ki jo plača povzročitelj škode.

46.

Sistem pristojbine tudi ne zagotavlja popolne skladnosti na notranjem trgu. Prvič, ker je izjema privatnega razmnoževanja samo fakultativna, je nekatere države v svojem pravnem sistemu ne določajo, druge pa niso uvedle sistema nadomestila. ( 30 ) Drugič, tudi v državah članicah, v katerih je pristojbina določena, se ta ne zaračunava usklajeno. Njen odstotek lahko sega od enega do petdeset za podobno vrsto opreme. ( 31 ) Enako velja v zvezi z osnovo te pristojbine, saj se v različnih državah članicah zaračunava za različne kategorije opreme.

47.

Vse hitrejši tehnološki razvoj postavlja sistem pristojbine iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja pred nove izzive. ( 32 ) Pristojbina za opremo, ki se lahko uporablja za izdelavo kopij zaščitenih del, ki je namenjena financiranju nadomestila škode, ki jo zaradi takih kopij utrpijo imetniki pravic, je specifična rešitev, ki ustreza določeni fazi v razvoju tehnologij. ( 33 ) Zaradi nadaljnjega razvoja te tehnologije se danes v številnih državah dvomi o upravičenosti in učinkovitosti sistema pristojbin, zato se razmišlja o nadomestnih rešitvah. ( 34 ) Menim, da ni zaželeno, da bi to razmišljanje omejili ali celo blokirali v imenu načela „uporabnik plača“, ki vsekakor, kot sem pokazal že zgoraj, v sedanjem stanju tehnološkega razvoja spada pod čisto pravno domnevo.

48.

Med drugimi mogočimi rešitvami je financiranje nadomestila iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja neposredno iz državnega proračuna. Po informacijah, ki jih je Komisija navedla v svojih stališčih, je bil ta način financiranja sprejet ne samo v Španiji, ampak tudi v Estoniji, na Finskem in Norveškem.

49.

Pri analizi skladnosti takega sistema s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29, kot ga razlaga Sodišče, se ga ne sme šteti za spremembo sistema pristojbine, v katerem bi bila zadnjenavedena, ki bremeni samo osebe, ki lahko izdelujejo zasebne kopije, preprosto nadomeščena s prispevkom vseh zavezancev, vključno s pravnimi osebami, ki niso upravičene do izjeme privatnega razmnoževanja, in osebami, ki niso nikoli kupile opreme, za katero se zaračuna ta pristojbina.

50.

Res je, da proračunski prihodki izvirajo večinoma iz neposrednih in posrednih davkov, ki jih plačujejo vsi davčni zavezanci. Te davke pobira država na podlagi pravice, ki je že od nekdaj ena od glavnih pravic javne oblasti. Dalje, država na podlagi iste pravice, ki izhaja iz njene suverenosti, odloči o dodelitvi tako zbranih sredstev. Drži torej, da vsi zavezanci sodelujejo pri financiranju vseh izdatkov države. Vendar pa ni neposredne povezave med davkom, ki ga plača določen zavezanec, in tem ali onim izdatkom iz proračuna, ker se ta povezava prekine prav s proračunom, ki je med njima. Obstajajo samo pobiranje davka na eni strani in proračunski izdatki na drugi. Različni proračunski prihodki niso dodeljeni konkretnim izdatkom, prav tako ne more zavezanec nasprotovati temu, da bo „njegov“ denar namenjen financiranju konkretnega izdatka.

51.

Kar natančneje zadeva to zadevo, torej ni povezave med davki, ki jih plačajo zavezanci, vključno s tistimi, ki tako kot pravne osebe ne morejo koristiti izjeme privatnega razmnoževanja, na eni strani in financiranjem nadomestila iz naslova te izjeme iz splošnega državnega proračuna na drugi. Drugače bi bilo, samo če bi bil za namene tega financiranja uveden poseben davek ali dajatev, vendar pa to ne velja v španskem sistemu, ki se obravnava v postopku v glavni stvari.

52.

Po mojem mnenju financiranje nadomestila iz splošnega državnega proračuna torej ni v nasprotju z načeli, ki jih je Sodišče razvilo v sodbi Padawan, ( 35 ) ker ne gre za razširitev področja uporabe pristojbine na vse zavezance, ampak za sistem financiranja, ki temelji na drugačni logiki. Prav tako ne razumem, v čem bi bil ta sistem lahko v nasprotju z besedilom Direktive 2001/29. Ta direktiva namreč ne ureja načina financiranja nadomestila iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja, če je to nadomestilo pravično. Ta zadnja točka bo obravnavana v okviru analize drugega vprašanja za predhodno odločanje.

53.

Glede na navedeno predlagam, naj se na prvo vprašanje odgovori tako, da je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se pravično nadomestilo, ki je navedeno v njem, financira iz splošnega državnega proračuna.

54.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se znesek nadomestila, ki je navedeno v njem, določi ob upoštevanju proračunskih omejitev, predhodno določenih za vsako proračunsko obdobje, ne da bi se pri tej določitvi upošteval ocenjeni znesek škode, nastale imetnikom pravic. Pravni in dejanski notranji okvir tega vprašanja je naslednji.

55.

Prvič, kar zadeva pravni okvir, kraljeva zakonodajna uredba 20/2011 ( 36 ) in kraljeva uredba 1657/2012 ( 37 ) določata, da se nadomestilo iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja izračuna na podlagi ocene škode, povzročene imetnikom pravic. Vendar se v skladu z isto uredbo 1657/2012 ( 38 ) znesek nadomestila določi z ministrskim odlokom „ob upoštevanju proračunskih omejitev, določenih za vsako proračunsko obdobje“. Opozoriti je treba, da je prav kraljeva uredba 1657/2012 predmet ničnostne tožbe v zadevi v glavni stvari. Ne strinjam se torej z dvomom, ki ga, kot se zdi, ima Komisija v zvezi z upoštevnostjo drugega vprašanja za predhodno odločanje za rešitev spora o glavni stvari. Če mora namreč predložitveno sodišče presoditi veljavnost kraljeve uredbe 1657/2012, mora to storiti tako glede na notranje pravo, ki je vprašanje, ki se nas tu ne tiče, kot glede na pravo Unije.

56.

Drugič, kar zadeva dejanski okvir, tožeče stranke v postopku v glavni stvari trdijo, da so v letih, ki so sledila uvedbi nadomestila, financiranega iz državnega proračuna, zneski, dodeljeni za to nadomestilo, znašali nekaj več kot 8,6 milijona EUR za proračunsko leto 2013 in 5 milijonov EUR za proračunsko leto 2014, medtem ko je bila škoda, ki so jo utrpeli imetniki pravic, ocenjena na 18,7 oziroma 15,2 milijona EUR.

57.

Analizirati je torej treba, ali ima na podlagi Direktive 2001/29 država članica, ki se odloči uvesti izjemo privatnega razmnoževanja in financirati nadomestilo iz naslova te izjeme iz državnega proračuna, pravico omejiti znesek tega nadomestila, tako da ne krije celotne niti večine ocenjene škode, ki jo zaradi navedene izjeme utrpijo imetniki pravic.

58.

Za odgovor na to vprašanje se bom brez oklevanja skliceval na sodno prakso Sodišča v zvezi z izjemo privatnega razmnoževanja. ( 39 ) Seveda menim, da je ta sodna praksa, kot sem navedel v okviru analize prvega vprašanja za predhodno odločanje, kolikor se nanaša na način financiranja nadomestila iz naslova izjeme privatnega razmnoževanja, upoštevna samo v primeru sistema pristojbine. Nasprotno so načela iz sodne prakse, povezana z rezultatom, tj. z učinkom nadomestila, ki ga želi doseči zakonodajalec, neodvisna od načina financiranja tega nadomestila in jih je torej mogoče prenesti na nadomestilo, financirano z drugimi sredstvi.

59.

Iz te sodne prakse izhaja, prvič, da je pojem pravično nadomestilo v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 samostojen pojem prava Unije. ( 40 ) Izraza, ki sestavljata ta pojem, je torej treba razlagati enotno v vseh državah članicah. Zlasti kar zadeva izraz „pravično“, država članica ne sme za pravično šteti nadomestilo, ki ne izpolnjuje nekaterih meril, ki so med drugim določena v sodni praksi Sodišča v zvezi z razlago zgoraj navedene določbe Direktive 2001/29.

60.

Drugič, razsojeno je bilo, da mora izjema privatnega razmnoževanja zajemati sistem, ki bo nadomestil škodo, povzročeno imetnikom pravic zaradi te izjeme. ( 41 ) Tako je treba pravično nadomestilo šteti za protidajatev za škodo, ki nastane imetnikom pravic, in ga izračunati na podlagi te škode. ( 42 )

61.

Nazadnje, tretjič, obveznost nadomestila za škodo, utrpelo zaradi izjeme privatnega razmnoževanja, je obveznost rezultata, ki jo ima država članica, ki je uvedla to izjemo. ( 43 )

62.

Taka država članica torej ne izpolnjuje svoje obveznosti iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, če ne določi sistema, ki zagotavlja dejansko nadomestilo za škodo, ki jo imetniki pravic utrpijo zaradi privatnega razmnoževanja, v višini te škode, ocenjene na podlagi veljavnih pravil na tem področju v navedeni državi članici. To nadomestilo mora torej nujno biti izračunano na podlagi ocenjene škode in ne more biti vnaprej omejeno na nižjo višino.

63.

V sistemu, ki temelji na pristojbini, zaračunani za opremo, ki omogoča izdelavo zasebnih kopij, je mogoče šteti, da je škoda, ki jo utrpijo imetniki pravic, vsaj delno odvisna od števila prodanih primerkov te opreme. Z razlikami v znesku, ki se pobira iz naslova pristojbine, se torej ne dvomi o pravični naravi nadomestila v smislu Direktive 2001/29, ker te razlike izražajo razlike v znesku škode.

64.

V sistemu, v katerem se nadomestilo financira neposredno iz državnega proračuna, te samodejne razlike niso pomembne. Znesek nadomestila, izplačanega imetnikom pravic, bi torej moral načeloma ustrezati ocenjenemu znesku škode, nastale tem imetnikom pravic zaradi izjeme privatnega razmnoževanja.

65.

V zvezi s tem me ne prepričajo trditve španske vlade, v skladu s katerimi je omejitev sredstev, določenih za plačilo nadomestila iz naslova privatnega razmnoževanja, pod ocenjeni znesek škode, ki jo utrpijo imetniki pravic, neločljivo povezana s sistemom proračunskega načrtovanja.

66.

Prvič, v sodobni državi je večina proračunskih izdatkov posledica zakonskih obveznosti, vendar ob sprejetju finančnega zakona ni mogoče predvideti natančnega zneska teh izdatkov. Zato zakonsko ni mogoče, da se ta plačila ne izvedejo, in proračunski sistem vključuje tehnike, ki omogočajo izpolnjevanje teh obveznosti.

67.

Drugič, čeprav je res, da je treba proračunske izdatke predvideti vnaprej, je treba ta predvidevanja opraviti na podlagi natančnih in zanesljivih podatkov. Pri tem se je med drugim mogoče opreti na znesek podobnega izdatka v predhodnem proračunskem letu. ( 44 )

68.

Dalje, kar zadeva trditev iste vlade v zvezi z načelom zdrave proračunske politike, zadostuje opozoriti, da to isto načelo zahteva, da se opravi študija gospodarskega in proračunskega vpliva vsake nove zakonodaje. Če bi bila taka študija opravljena pred spremembo sistema financiranja nadomestila iz naslova privatnega razmnoževanja, bi španski organi poznali zneske, potrebne za zagotovitev pravičnega nadomestila.

69.

Po mojem mnenju je torej povsem mogoče, da se pravično nadomestilo v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, kot ga razlaga Sodišče, zagotovi v okviru financiranja tega nadomestila iz splošnega državnega proračuna. Vendar to nadomestilo ne sme biti vnaprej in togo omejeno na višino, ki ne upošteva zadostno zneska škode, nastale imetnikom pravic, kot se oceni na podlagi veljavnih pravil na tem področju v notranjem pravu zadevne države članice.

70.

Zato je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se znesek nadomestila, ki je navedeno v njem, določi ob upoštevanju proračunskih omejitev, predhodno določenih za vsako proračunsko obdobje, ne da bi se pri tej določitvi upošteval ocenjeni znesek škode, nastale imetnikom pravic.

71.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), odgovori tako: