1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Sodišču predložilo Juzgado de lo Social no 33 de Barcelona (delovno sodišče št. 33 v Barceloni, Španija), se nanaša na razlago Direktive 2010/18, ( 2 ) s katero se izvaja revidirani okvirni sporazum o starševskem dopustu (v nadaljevanju: revidirani okvirni sporazum).

2.

Razlog za postopek v glavni stvari je zahteva delavke-članice zadruge za spremembo delovnega časa.

3.

Predložitveno sodišče želi zlasti izvedeti, ali je razmerje med delavko-članico zadruge in zadrugo pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje v smislu klavzule 1, točka 2, revidiranega okvirnega sporazuma, in če je tako, ali je delavka-članica zadruge po vrnitvi s „porodniškega dopusta“ upravičena do spremenjenega delovnega časa in vzorcev v smislu klavzule 6, točka 1, tega okvirnega sporazuma.

4.

Člen 3(1) Direktive 2010/18 določa, da „[d]ržave članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, oziroma zagotovijo, da socialni partnerji uvedejo zahtevane ukrepe s sporazumom najpozneje do 8. marca 2012. O tem takoj obvestijo Komisijo.“

5.

V preambuli revidiranega okvirnega sporazuma, ki je naveden v Prilogi k Direktivi 2010/18, je v prvem odstavku navedeno, da „[t]a okvirni sporazum […] spreminja okvirni sporazum o starševskem dopustu, sklenjen 14. decembra 1995, ki določa minimalne zahteve glede starševskega dopusta [ki je naveden v Prilogi k Direktivi 96/34/ES ( 3 )] kot pomembne dejavnike pri usklajevanju poklicnih in družinskih obveznosti ter spodbujanju enakih priložnosti in enake obravnave moških in žensk“.

6.

V točkah 3, 15 in 21 splošnih ugotovitev revidiranega okvirnega sporazuma je navedeno:

[…]

[…]

[…]“

7.

Klavzula 1 revidiranega okvirnega sporazuma z naslovom „Namen in področje uporabe“ v točki 2 določa, da se „[t]a sporazum […] uporablja za vse delavce in delavke, ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kot ga določajo zakonodaja, kolektivne pogodbe in/ali praksa, ki veljajo v vsaki državi članici“.

8.

Klavzula 2, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma določa, da „[t]a sporazum podeljuje moškim in ženskim delavcem individualno pravico do starševskega dopusta v primeru rojstva ali posvojitve otroka, da bodo lahko skrbeli za tega otroka do starosti največ osem let, kar določi država članica in/ali socialni partnerji“.

9.

Klavzula 3, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma določa:

„Pogoji za dostop do starševskega dopusta in podrobna pravila za način njegove izrabe se določijo z zakonodajo in/ali kolektivnimi pogodbami v državi članici, vendar le v primeru, da se upoštevajo minimalne zahteve tega sporazuma. Države članice in/ali socialni partnerji lahko zlasti:

[…]“

10.

Klavzula 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma z naslovom „Vrnitev na delovno mesto“ določa:

„Za spodbujanje boljšega usklajevanja sprejmejo države članice in/ali socialni partnerji ukrepe, ki so potreb[n]i za zagotovitev, da lahko delavci, ki se vračajo s starševskega dopusta, zahtevajo spremembe delovnega časa in/ali vzorcev za določeno obdobje. Delodajalci preučijo takšne zahteve ter se nanje odzovejo v skladu s svojimi potrebami in potrebami delavcev.

Podrobnosti tega odstavka se določijo v skladu z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in/ali prakso.“

11.

Klavzula 8 revidiranega okvirnega sporazuma določa:

[…]

[…]“

12.

Predložitveno sodišče navaja, da za prenos Direktive 2010/18 v španski pravni red niso bili sprejeti posebni ukrepi. Komisija v stališču pojasnjuje, da jo je Kraljevina Španija obvestila, da je bil prenos Direktive 2010/18 zagotovljen že z Real Decreto Legislativo 1/1995 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores (kraljeva zakonska uredba 1/1995 o odobritvi prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih) z dne 24. marca 1995 (BOE št. 75 z dne 29. marca 1995, str. 9654; v nadaljevanju: zakon o delovnih razmerjih).

13.

Člen 1(1) zakona o delovnih razmerjih določa:

„Ta zakon se uporablja za osebe, ki prostovoljno opravljajo odplačno delo za drugega v okviru organizacije in po navodilih druge fizične ali pravne osebe, poimenovane delodajalec ali podjetnik […]“

14.

V obrazložitvenem memorandumu Ley 39/1999 para promover la conciliación de la vida familiar y laboral de las personas trabajadoras (zakon 39/1999 o spodbujanju usklajevanja družinskega in poklicnega življenja delavcev) z dne 5. novembra 1999 (BOE št. 266 z dne 6. novembra 1999, str. 38934) je med drugim navedeno:

„[…] v Skupnosti se materinstvo in očetovstvo v najširšem smislu obravnavata v direktivah [92/85/EGS ( 4 ) in 96/34]. Prva se nanaša na materinstvo z vidika zdravja in varnosti pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo. Druga, ki se nanaša na okvirni sporazum o starševskem dopustu, sklenjen med UNICE, CEEP in ETUC, določa starševski dopust in proste delovne ure v primeru višje sile kot pomembne dejavnike pri usklajevanju poklicnih in družinskih obveznosti in pri spodbujanju enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk.

Ta zakon zagotavlja prenos usmeritev, začrtanih v mednarodni in skupnostni ureditvi, v špansko pravo in presega minimalno raven varstva iz teh usmeritev […]“

15.

Po spremembah zakona o delovnih razmerjih, vnesenih z zakonom 39/1999, njegov člen 37(5) in (6) določa:

„5.   Vsak, ki mu je v zakonito varstvo zaupan otrok, mlajši od 6 let, ali telesno, duševno ali senzorno prizadeta oseba, ki ne opravlja plačanega dela, in za katerega ali katero dejansko skrbi, ima ob sorazmernem zmanjšanju plače pravico do skrajšanja delovnega časa za najmanj tretjino in največ polovico.

6.   Delavec poskrbi za konkretno spremembo delovnega časa in opredelitev obdobja uporabe […] krajšega delovnega časa iz [odstavka 5] tega člena v okviru svojega običajnega delovnega časa. Delavec mora podjetnika o prehodu na običajni delovni vzorec obvestiti 15 dni vnaprej.“

16.

Zakon 39/1999 vsebuje „prvo dodatno določbo“ z naslednjo vsebino:

„Ugodnosti, določene s tem zakonom, lahko uveljavljajo delavci, ki so člani ali poslovni sodelavci zadruge, in delavci v delavski zadrugi med porodniškim dopustom, tvegano nosečnostjo, posvojitvijo in sprejemom rejencev ne glede na sistem socialne varnosti, v katerega so vključeni, ob upoštevanju posebnosti članskega razmerja“.

17.

Člen 34(8) zakona o delovnih razmerjih, kakor je bil spremenjen z Ley Orgánica 3/2007 para la igualdad efectiva de mujeres y hombres (organski zakon 3/2007 za dejansko enakost med ženskami in moškimi) z dne 22. marca 2007 (BOE št. 71 z dne 23. marca 2007, str. 12611), določa:

„Delavec ima pravico do spremembe trajanja in razporeditve delovnega časa, s katero uresničuje pravico do usklajevanja zasebnega, družinskega in poklicnega življenja v skladu s podrobnimi pravili iz kolektivne pogodbe ali sporazuma z delodajalcem, sklenjenega ob vsakokratnem spoštovanju določb kolektivne pogodbe.“

18.

Člen 44(1) organskega zakona 3/2007 določa:

„Delavcem in delavkam se priznajo pravice do usklajevanja zasebnega, družinskega in poklicnega življenja za spodbujanje uravnotežene porazdelitve družinskih obveznosti in preprečevanje kakršne koli diskriminacije zaradi opravljanja teh obveznosti.“

19.

Člen 139(1)(a) Ley 36/2011 reguladora de la jurisdicción social (zakon 36/2011 o delovnih sodiščih) z dne 10. oktobra 2011 (BOE št. 245 z dne 11. oktobra 2011, str. 106584) določa:

„1.   Postopek za uresničevanje pravic do usklajevanja zasebnega, družinskega in poklicnega življenja, priznanih z zakonodajo ali pogodbami, urejajo naslednja pravila:

[…]

Delodajalec in delavec na predhodnem spravnem sestanku in med samim postopkom predstavita predloge in druge rešitve za spremembo delovnega časa, ki jim po potrebi priložita poročila paritetnih organov ali poročila o spremljanju programov za enakost v podjetju, da se upoštevajo pri odločanju.“

20.

Člen 80 Ley 27/1999 de Cooperativas (zakon 27/1999 o zadrugah) z dne 16. julija 1999 (BOE št. 170 z dne 17. julija 1999, str. 27027) določa:

„1.   Cilj delavskih zadrug je, da s skupno ureditvijo proizvodnje izdelkov ali nudenja storitev za tretje osebe članom zagotovi zaposlitev, ki jo opravljajo osebno in neposredno, s krajšim ali polnim delovnim časom. […] Razmerje med delavci-člani in zadrugo je člansko razmerje. […]

4.   Delavci-člani imajo v rednih časovnih razdobjih, ki ne presegajo enega meseca, pravico do plačil iz naslova presežka zadruge, imenovanih članski predujem, ki niso plače in se izplačajo glede na udeležbo v zadružni dejavnosti.

5.   Za obrate, v katerih delajo delavci-člani, in zanje same veljajo predpisi o zdravju in varnosti pri delu, ki se uporabljajo ob upoštevanju posebnosti samoupravnega članskega razmerja, ki obstaja med delavci-člani in njihovo zadrugo.

[…]“

21.

Člen 89(3) Ley 8/2003 de Cooperativas de la Comunidad Valenciana (zakon 8/2003 o zadrugah avtonomne skupnosti Valencija) z dne 24. marca 2003 (BOE št. 87 z dne 11. aprila 2003, str. 14308) določa:

„Razmerje med delavci-člani in zadrugo je člansko razmerje, zato je treba v aktu o ustanovitvi, zadružnih pravilih ali na občnem zboru določiti poklicni status člana, ki mora urejati najmanj naslednja področja:

Vsekakor mora ureditev trajanja delovnega časa, tedenskega počitka, praznikov, počitnic, letnih dopustov in razlogov za začasno prekinitev ali prenehanje delovnega razmerja v aktu o ustanovitvi spoštovati minimalne zahteve iz državne zakonodaje o zadrugah.

Občni zbor lahko s sklepom, sprejetim z dvotretjinsko večino, spremeni poklicni status.

[…]

V zvezi z vsemi točkami, ki se nanašajo na delavske zadruge, ki jih ta zakon ne obravnava izrecno, se za člansko razmerje podredno uporabljajo določbe o tem razmerju iz nacionalne zakonodaje o zadrugah.“

22.

Člen 14(7) zadružnih pravil zadruge Consum Sociedad Cooperativa Valenciana (v nadaljevanju: SCV) določa:

„Delavec-član ima pravico do spremembe trajanja in razporeditve delovnega časa, s katero uresničuje pravico do usklajevanja zasebnega, družinskega in poklicnega življenja, pod pogoji, ki jih določi v dogovoru z vodjo ustrezne proizvodne enote; če pa dogovor ni dosežen, o vprašanju po posvetovanju z obema stranema odloči socialni odbor, ki si prizadeva poiskati rešitve, s katerimi se zagotovi uresničevanje te pravice.“

23.

Consum SCV je večnamenska zadruga, ki jo ureja zakon 8/2003 in ki ima mrežo z več kot 450 supermarketi. Njen poslovni namen je zlasti, da delavcem‑članom zagotavlja stalno zaposlitev v zadrugi.

24.

E. Rodríguez Sánchez je delavka-članica zadruge Consum SCV, ki dela v oddelku „blagajna/polnjenje“ v nakupovalnem centru. Z zadrugo Consum SCV je 25. junija 2012 podpisala zadružno pogodbo, za katero se uporabljajo akt o ustanovitvi in še zlasti zadružna pravila. Njen delovni čas je imel naslednji vzorec tedenskih izmen: dopoldanska izmena od ponedeljka do sobote (od 8.00 do 15.00) in popoldanska izmena od ponedeljka do sobote (od 15.00 do 22.00) ter dve nedelji na mesec (od 8.30 do 15.00).

25.

E. Rodríguez Sánchez je 19. avgusta 2013 rodila otroka. Na koncu porodniškega dopusta je 27. decembra 2013 vložila prvo zahtevo, ki jo je spremenila 15. januarja 2014, v kateri je ob sklicevanju na varstvo in vzgojo svojega otroka ter na podlagi člena 37(5) in (6) zakona o delovnih razmerjih zahtevala skrajšanje delovnega časa na 30 ur na teden in stalno dodelitev v dopoldansko izmeno od ponedeljka do petka od 9.00 do 15.00. Zadruga Consum SCV je 24. januarja 2014 odgovorila na to zahtevo in ji priznala pravico do krajšega delovnega časa. Vendar pa ji ni odobrila zahtevanega delovnega časa, ker je med drugim trdila, da bi s tem nastal presežek osebja v dopoldanski izmeni.

26.

E. Rodríguez Sánchez je februarja 2014 pri Juzgado de lo Social no 33 de Barcelona (delovno sodišče št. 33 v Barceloni) vložila tožbo proti tej zavrnitvi. Marca 2014 je bil postopek na predlog tega sodišča prekinjen, da se je lahko začel postopek na podlagi člena 34(8) zakona o delovnih razmerjih. E. Rodríguez Sánchez je zadrugi Consum SCV tako poslala novo zahtevo, ki je temeljila na navedeni določbi in njeni pravici do usklajevanja družinskega in poklicnega življenja, pri čemer se je sklicevala na to, da mora svoj delovni čas prilagoditi urniku otrokovega varstva.

27.

Zadruga Consum SCV se je strinjala s skrajšanjem delovnega časa, vendar ni odgovorila na zahtevo za spremembo urnika in navedene zahteve ni poslala socialnemu odboru iz člena 17(4) svojih zadružnih pravil.

28.

Juzgado de lo Social no 33 de Barcelona (delovno sodišče št. 33 v Barceloni) poudarja, da je spor med strankama odslej omejen samo na vprašanje morebitne prilagoditve delovnega časa in vzorca na podlagi člena 34(8) zakona o delovnih razmerjih, ker je krajši delovni čas na podlagi člena 37(5) tega zakona priznan. V tem okviru se to sodišče sprašuje, ali klavzula 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma lahko vpliva na rešitev spora, o katerem odloča.

29.

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Social no 33 de Barcelona (delovno sodišče št. 33 v Barceloni) z odločbo z dne 15. julija 2014, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 22. julija 2014, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, se postavlja drugo, podredno vprašanje.

Samo če je odgovor na katero od prejšnjih vprašanj pritrdilen in se šteje, da se Direktiva 2010/18 uporablja za zadružno delovno razmerje, kakršno je razmerje tožeče stranke, sta iz v nadaljevanju navedenih razlogov utemeljeni ti vprašanji:

30.

Sodišče je 10. junija 2015 predložitvenemu sodišču poslalo zahtevo za podrobnejše podatke na podlagi člena 101 Poslovnika sodišča, na katero je to odgovorilo 22. julija 2015.

31.

Pisna stališča so predložile zadruga Consum SCV, španska, francoska in madžarska vlada ter Evropska komisija. Zadruga Consum SCV, španska vlada in Komisija so se udeležile obravnave 18. novembra 2015.

32.

Španska vlada se je na obravnavi spraševala, ali so vprašanja za predhodno odločanje dopustna. Trdi, da odgovori Sodišča ne bodo koristili predložitvenemu sodišču pri reševanju spora, o katerem odloča.

33.

Ta predlog za predhodno odločanje se nanaša na razlago več klavzul revidiranega okvirnega sporazuma, predvsem klavzule 6, točka 1, navedenega sporazuma. V zvezi s to klavzulo želi predložitveno sodišče zlasti izvedeti, ali je E. Rodríguez Sánchez po vrnitvi s porodniškega dopusta upravičena do prilagoditve delovnega časa in vzorca na podlagi člena 34(8) zakona o delovnih razmerjih. Vendar se klavzula 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma ne nanaša na starševski dopust kot tak, temveč na položaj delavcev po vrnitvi s tega dopusta. Natančneje, ta klavzula predvideva morebitno spremembo delovnega časa, vendar ne po vrnitvi s porodniškega dopusta, kot v primeru E. Rodríguez Sánchez, ampak po vrnitvi s starševskega dopusta. Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da v postopku v glavni stvari zahteve za skrajšanje delovnega časa in spremembo urnika ni vložila po vrnitvi s starševskega, temveč po vrnitvi s porodniškega dopusta.

34.

V teh okoliščinah je Sodišče pozvalo predložitveno sodišče, naj zlasti pojasni, zakaj meni, da bi odgovor na različna zastavljena vprašanja lahko vplival na rešitev spora o glavni stvari. Predložitveno sodišče je v odgovoru trdilo, da se v Španiji starševskemu dopustu iz klavzule 2 revidiranega okvirnega sporazuma običajno reče porodniški dopust in da je navedeni porodniški dopust oblika „starševskega dopusta“, ki se šteje za razlog za prekinitev pogodbe z ohranitvijo delovnega mesta, kar je v tem primeru urejeno s členom 48(4) zakona o delovnih razmerjih, ki se nanaša na primer poroda. ( 5 ) Dodalo je, da je treba sklicevanja na porodniški dopust v predložitveni odločbi zato razumeti tako, da se v terminologiji prava Unije nanašajo na starševski dopust. Predložitveno sodišče je tako ugotovilo, da se položaj, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ujema s primerom vrnitve na delo po „starševskem dopustu“ iz klavzule 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma, tako da je iz razlogov, navedenih v predložitveni odločbi, odgovor na vprašanja za predhodno odločanje, zlasti na prva tri, nujen za odločanje o sporu o glavni stvari.

35.

Naj najprej spomnim, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo drugim zagotavlja elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev obravnavanega spora ( 6 ). Nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, je v okviru tega sodelovanja v najboljšem položaju, da presodi tako potrebo po sprejetju predhodne odločbe, da bi lahko izdalo svojo sodbo, kot upoštevnost vprašanj, ki jih je zastavilo Sodišču ( 7 ).

36.

To ne spreminja dejstva, da mora Sodišče, če je treba, preučiti okoliščine, v katerih mu je bilo predloženo vprašanje nacionalnega sodišča, da bi preverilo svojo pristojnost, in predvsem ugotoviti, ali ima zahtevana razlaga prava Unije zvezo z dejanskim stanjem ali s predmetom spora o glavni stvari, tako da Sodišču ni treba sprejemati svetovalnih mnenj glede splošnih ali hipotetičnih vprašanj. ( 8 ) Če se izkaže, da zastavljeno vprašanje očitno ni upoštevno za rešitev tega spora, to pomeni, da za rešitev spora, o katerem mora odločiti nacionalno sodišče, odgovor Sodišča ni potreben.

37.

Za presojo, ali je domneva upoštevnosti, ki velja za predloge za sprejetje predhodne odločbe, ovržena, je treba najprej ugotoviti, ali v tem primeru položaj, kot je položaj E. Rodríguez Sánchez, spada na stvarno področje uporabe revidiranega okvirnega sporazuma.

38.

Zadruga Consum SCV, španska vlada in Komisija se strinjajo s trditvijo, da je položaj E. Rodríguez Sánchez tak, da se ni vrnila s starševskega, temveč s porodniškega dopusta.

39.

Španska vlada je na obravnavi posebej trdila, da razlaga predložitvenega sodišča, ki je podlaga za njegov odgovor na zahtevo za podrobnejše podatke in v skladu s katero člen 48(4) zakona o delovnih razmerjih ureja starševski dopust, ni točna. Ta vlada je trdila, da se ta določba dejansko nanaša na porodniški dopust v smislu Direktive 92/85. Pojasnila je, da je cilj porodniškega dopusta, na katerega se nanaša člen 48(4) zakona o delovnih razmerjih, zaščititi fizično stanje matere po nosečnosti in porodu, medtem ko je cilj starševskega dopusta uskladiti zasebno, družinsko in poklicno življenje.

40.

V zvezi s tem naj spomnim, da je Sodišče v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Betriu Montull, ( 9 ) v kateri so se vprašanja za predhodno odločanje, naslovljena na Sodišče, nanašala prav na člen 48(4) zakona o delovnih razmerjih, navedlo, da „je treba [porodniški dopust, na katerega se sklicuje ta določba] izkoristiti v trenutku rojstva otroka“. ( 10 ) Zlasti je poudarilo, kot sta navedla nacionalni zavod za socialno varnost in španska vlada, da člen 48(4) zakona o delovnih razmerjih „ne zadeva starševskega dopusta v smislu Direktive 96/34“, ( 11 ) temveč pravico do porodniškega dopusta v smislu Direktive 92/85.

41.

Ugotavljam tudi, da je predložitveno sodišče v odgovoru na zahtevo Sodišča za podrobnejše podatke dopust, ki je predmet postopka v glavni stvari, utemeljilo samo na členu 48(4) zakona o delovnih razmerjih, ki se, kot je razvidno iz prejšnjih točk, izrecno nanaša na „porod“. Zato ne morem izključiti, da ta odgovor predložitvenega sodišča nazadnje potrjuje, da je E. Rodríguez Sánchez svojo zahtevo za spremembo delovnega časa vložila po vrnitvi z dopusta, ki se materi dodeli zaradi rojstva otroka, ki ga je nosila, kar v skladu z Direktivo 92/85 ni starševski, temveč porodniški dopust.

42.

Zato menim, da položaj E. Rodríguez Sánchez ne spada na področje uporabe revidiranega okvirnega sporazuma, kot je opredeljeno v klavzuli 6, točka 1.

43.

Glede na navedeno menim, da ni treba odgovoriti na četrto vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče. Kljub temu je treba, kot predlaga Komisija, preveriti, ali se za položaj E. Rodríguez Sánchez lahko uporabijo druge klavzule, če bi v obravnavani zadevi njenemu porodniškemu dopustu sledil ločen starševski dopust.

44.

Komisija je v pisnih stališčih navedla možnost, da se krajši delovni čas, ki je bil E. Rodríguez Sánchez odobren na podlagi člena 37(5) zakona o delovnih razmerjih, ujema z eno od oblik starševskega dopusta, določenih v nacionalnem pravu. ( 12 ) Ta možnost, ki jo je predstavila Komisija, je bila predmet vprašanja, ki je bilo na obravnavi postavljeno zainteresiranim stranem. Španska vlada je v odgovoru na prvem mestu navedla, da je pravico do starševskega dopusta, na katero se nanaša klavzula 2 revidiranega okvirnega sporazuma, v španskem pravu že zagotovil člen 46(3) zakona o delovnih razmerjih. Ta člen določa, da imajo „delavci […] pravico do podaljšanja dopusta, ki ne presega treh let, da bi skrbeli za otroka, ne glede na to, ali gre za biološkega ali posvojenega otroka ali otroka, ki je bil sprejet v rejništvo, bodisi za nedoločen čas bodisi v poskusni dobi pred posvojitvijo, vključno z začasnim sprejemom, in to od dneva rojstva oziroma od dneva izdaje sodne ali upravne odločbe“. Namen tega starševskega dopusta naj bi bil usklajevanje odgovornosti družinskega in poklicnega življenja zaposlenih delavcev (moških ali žensk), medtem ko naj bi bil namen porodniškega dopusta ohranjanje zdravja matere in posebnega odnosa med materjo in novorojencem po porodu.

45.

Na drugem mestu je španska vlada potrdila, da skrajšanje delovnega časa, ki je bilo E. Rodríguez Sánchez odobreno na podlagi člena 37(5) zakona o delovnih razmerjih, ustreza eni od oblik starševskega dopusta, določenih v španskem pravu, da zaposleni starši (moški ali ženske) lahko skrbijo za otroke, mlajše od 12 let. ( 13 )

46.

Ob upoštevanju navedenega, če E. Rodríguez Sánchez, kot potrjuje španska vlada v prejšnji točki, koristi vrsto starševskega dopusta v obliki skrajšanja delovnega časa, kar mora preveriti predložitveno sodišče, menim, da je treba preučiti prvo in drugo vprašanje. Vendar pa v zvezi s tretjim vprašanjem menim, da ga je treba, da bi predložitvenemu sodišču lahko dali koristen odgovor, preoblikovati tako, da se ne preuči ob upoštevanju klavzule 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma, temveč ob upoštevanju klavzul 2 in 3 tega sporazuma.

47.

Predložitveno sodišče Sodišče v bistvu sprašuje, ali je razmerje med delavcem-članom zadruge in zadrugo pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje v smislu klavzule 1, točka 2, revidiranega okvirnega sporazuma, tako da to razmerje spada na področje uporabe navedenih aktov.

48.

Naj spomnim, da predložitveno sodišče to vprašanje postavlja zaradi statusa delavke-članice E. Rodríguez Sánchez. Da bi dali koristen odgovor, je treba najprej na eni strani preučiti osebno področje uporabe revidiranega okvirnega sporazuma, kot je opredeljeno v klavzuli 1, točka 2, tega okvirnega sporazuma, in na drugi upoštevno sodno prakso.

49.

V zvezi z osebno uporabo revidiranega okvirnega sporazuma naj spomnim, da so v njem uporabljeni izrazi „delavci“, „pogodba o zaposlitvi“ in „delovno razmerje“, ne da bi bili posebej opredeljeni. Po eni strani, kot je razvidno iz klavzule 1, točka 2, tega okvirnega sporazuma, je njegovo področje uporabe opredeljeno široko, saj se na splošno „uporablja za vse delavce in delavke, ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kot ga določajo zakonodaja, kolektivne pogodbe in/ali praksa, ki veljajo v vsaki državi članici“. ( 14 ) Po drugi strani je v uvodni izjavi 15 navedeno, da je ta sporazum „okvirni sporazum, ki določa minimalne zahteve in določbe za starševski dopust, ki se razlikuje od porodniškega dopusta, […] ter prepušča državam članicam in socialnim partnerjem, da določijo pogoje dostopa in podrobna pravila izvajanja ter tako upoštevajo razmere v vsaki državi članici“.

50.

Z vidika sodne prakse se je treba sklicevati na zadevo, v kateri je bila izrečena sodba O’Brien, ( 15 ) ki se je nanašala na okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom, ki je priložen k Direktivi 97/81/ES ( 16 ) (v nadaljevanju: okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom). V tej zadevi je sodnik, ki je delal s krajšim delovnim časom in bil plačan na podlagi dnevnega honorarja, na podlagi svoje dejavnosti zahteval pokojnino, do katere po nacionalnem pravu ni bil upravičen.

51.

Sodišče je v sodbi najprej spomnilo, da pojem „delavec“ v pravu Unije ni enoten, ampak se spreminja glede na zadevno področje uporabe. ( 17 ) Kljub temu je pojasnilo, da „[d]iskrecijska pravica, ki jo imajo države članice na podlagi Direktive 97/81 glede opredelitve pojmov, ki so uporabljeni v Okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, […] ni neomejena“ in da „[je mogoče] nekatere pojme, ki so uporabljeni v tem okvirnem sporazumu, opredeliti v skladu z nacionalnim pravom in/ali prakso, če se spoštujejo polni učinek navedene direktive in splošna načela prava Unije.“ ( 18 ) Po mnenju Sodišča je „iz potrebe, da se ohrani polni učinek načela enakega obravnavanja iz navedenega okvirnega sporazuma, […] namreč razvidno, da je taka izključitev lahko dopustna le, če se zadevno delovno razmerje po naravi bistveno razlikuje od tistega med delodajalci in njihovimi zaposlenimi, ki po nacionalni zakonodaji spadajo v skupino delavcev, sicer se šteje za samovoljno“ ( 19 ).

52.

V obravnavani zadevi je Komisija v pisnih stališčih trdila, da je besedilo določbe 2(1) okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom ( 20 ) podobno besedilu klavzule 1, točka 2, revidiranega okvirnega sporazuma in da je bil v obeh primerih namen zakonodajalca določiti splošno osebno področje uporabe.

53.

S to analizo se strinjam.

54.

Zato, kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točki 51 teh sklepnih predlogov, diskrecijska pravica, ki jo imajo države članice glede opredelitve pojmov, ki so uporabljeni v revidiranem okvirnem sporazumu, ni neomejena, saj je te pojme mogoče opredeliti v skladu z nacionalnim pravom in/ali prakso, „če se spoštujejo polni učinek […] direktive [2010/18] in splošna načela prava Unije“. ( 21 ) Kot Komisija upravičeno navaja, iz tega sledi tudi, da to, da je treba zagotoviti polni učinek Direktive 2010/18 in načela enakega obravnavanja iz revidiranega okvirnega sporazuma, pomeni, da je delavce-člane mogoče izključiti iz področja uporabe tega sporazuma le, če se razmerje med njimi in zadrugo Consum SCV po naravi bistveno razlikuje od razmerja med delodajalci in njihovimi zaposlenimi, ki po nacionalni zakonodaji spadajo v kategorijo delavcev, o čemer mora dokončno presoditi predložitveno sodišče. ( 22 ) Sodišče lahko kljub temu predložitveno sodišče opozori na nekatera načela in merila, ki jih bo moralo upoštevati pri svoji presoji. ( 23 )

55.

V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da v primeru delavcev-članov zadruge, kot se obravnava v zadevi v glavni stvari, ni nobenega dvoma, da se delo opravlja v podrejenem in odvisnem razmerju v zameno za plačilo. ( 24 ) Predložitveno sodišče navaja, da je delovna ureditev v poglavju II zadružnih pravil zadruge Consum SCV precej podobna ureditvi, ki se uporablja za delavce, zaposlene na podlagi zakona o delovnih razmerjih. Za številna od teh področij je namreč besedilo v pravilih zadruge Consum SCV dobesedno povzeto iz zakona o delovnih razmerjih. Tako kot predložitveno sodišče ugotavljam, da je ta ureditev enaka zlasti za plače ali predujme, trajanje delovnega časa, plačan dopust, razpoložljivost, prekinitev pogodbe ali počitnice.

56.

Menim, da teh ugotovitev ne ovrže trditev zadruge Consum SCV in španske vlade, da delavec-član ne prejema plače, ampak predujme ali dividende iz skupnega presežka zadruge, in da ne dela pod vodstvom tretje osebe, ampak sodeluje pri upravljanju zadruge.

57.

Poleg tega je španski zakonodajalec, kot je razvidno tudi iz predložitvene odločbe, pri prenosu prvega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, priloženega k Direktivi 96/34, v špansko pravo uporabo novih pravic v zvezi z usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja izrecno razširil na „delavce-člane ali poslovne sodelavce zadruge“.

58.

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba o vprašanju, ali je razmerje med delavko-članico zadruge in zadrugo pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje v smislu klavzule 1, točka 2, revidiranega okvirnega sporazuma, tako da tako razmerje spada na področje uporabe navedenih aktov, odločiti ob uporabi nacionalnega prava, če ni posledica tega samovoljna izključitev te kategorije oseb iz varstva, ki ga ponujata Direktiva 2010/18 in revidirani okvirni sporazum. Izključitev iz tega varstva je lahko dopustna le, če se razmerje med delavci-člani in zadrugo po naravi bistveno razlikuje od tistega med delodajalci in njihovimi zaposlenimi, ki na podlagi nacionalne zakonodaje spadajo v kategorijo delavcev.

59.

Glede na odgovor na prvo vprašanje menim, da na drugo ni treba odgovoriti.

60.

Uvodoma je treba opozoriti, da je v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem naloga Sodišča dati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. V ta namen mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. ( 25 ) Kljub temu, da je predložitveno sodišče tretje vprašanje formalno omejilo samo na razlago klavzule 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču poda vse vidike razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji predložene zadeve, in sicer ne glede na to, ali se je nanje sklicevalo v besedilu svojih vprašanj ali ne. Glede tega mora Sodišče iz vsega, kar je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora. ( 26 )

61.

Če Sodišče v obravnavanem primeru meni, da je koristno odgovoriti na tretje vprašanje, menim, da ga je treba iz razlogov, navedenih v točki 46 teh sklepnih predlogov, preoblikovati tako, da se preuči ob upoštevanju klavzul 2 in 3 revidiranega okvirnega sporazuma in ne ob upoštevanju klavzule 6, točka 1, tega sporazuma, da bi Sodišče predložitvenemu sodišču lahko dalo koristen odgovor.

62.

V teh okoliščinah je treba to vprašanje za predhodno odločanje v bistvu razumeti kot vprašanje, ali klavzuli 2 in 3 revidiranega okvirnega sporazuma nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, ki predvideva starševski dopust v obliki skrajšanega delovnega časa in pravice do spremenjenega urnika v okviru običajnega urnika, pri čemer se za izvajanje sprememb, ki presegajo običajni urnik, uporabljajo podrobna pravila, določena s kolektivnimi pogodbami.

63.

Za odgovor na to vprašanje bom najprej predstavil okvir, v katerega spada določba, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, to je člen 34(8) zakona o delovnih razmerjih. ( 27 )

64.

Španska vlada trdi, da je bila s spremembo zakona o delovnih razmerjih, ki je bila opravljena z zakonom 39/1999, s katerim je bil v špansko pravo prenesen prvi okvirni sporazum o starševskem dopustu, ki je priložen k Direktivi 96/34, s členom 37(5) in (6) zakona o delovnih razmerjih uvedena pravica do skrajšanja delovnega časa in spremembe urnika. Kljub temu mora biti spremenjen urnik v okviru običajnega urnika. ( 28 ) Po mnenju te vlade se ta člen uporablja za vse osebe, ki skrbijo za mladoletnega otroka, ne glede na to, ali se je delavec vrnil s porodniškega oziroma starševskega dopusta ali ne, ker priznava samostojno pravico.

65.

V zvezi z zadevno določbo španska vlada dodaja, da je bila z organskim zakonom 3/2007 v členu 34 zakona o delovnih razmerjih dodana točka 8 o prilagoditvi trajanja in razporeditve delovnega časa preko omejitev iz člena 37(5) in (6) zakona o delovnih razmerjih. Vendar ta prilagoditev ni povezana z varstvom in vzgojo mladoletne osebe in je podrejena kolektivnim pogajanjem ali sporazumu, sklenjenim s podjetnikom ob upoštevanju teh pogajanj. Po navedbah te vlade podobno kot člen 37(5) in (6) zakona o delovnih razmerjih, ki delavcem priznava pravico do krajšega delovnega časa v okviru rednega delovnega časa, tudi člen 34(8) tega zakona delavcem priznava pravico, da zahtevajo spremembe trajanja delovnega časa izven običajnega delovnega časa, vendar brez priznanja pravice do pridobitve te spremembe. Namen te določbe naj bi bil olajšati usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti delavcev s priznanjem možnosti, da zahtevajo spremembo trajanja in razporeditve delovnega časa, ki presega pravico, priznano s členom 37 zakona o delovnih razmerjih.

66.

Ugotavljam tudi, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bil z zakonom 3/2012 v člen 34(8) zakona o delovnih razmerjih vnesen drugi pododstavek, v skladu s katerim je treba „spodbujati […] uporabo neprekinjenega delovnega časa, gibljivega delovnega časa in drugih načinov organizacije delovnega časa, ki omogočajo boljšo združljivost pravice do usklajevanja zasebnega, družinskega in poklicnega življenja s povečanjem produktivnosti podjetij“.

67.

Tretje vprašanje za predhodno odločanje je treba preučiti ob upoštevanju teh elementov.

68.

V skladu s klavzulo 1, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma je ta sporazum namenjen „lažjemu usklajevanju starševskih in poklicnih obveznosti zaposlenih staršev“. Iz klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma je razvidno tudi, da je namen starševskega dopusta staršem dati možnost, da bodo skrbeli za svojega otroka. Ta klavzula izrecno določa, da je individualna pravica do starševskega dopusta podeljena „moškim in ženskim delavcem“.

69.

V uvodni izjavi 24 navedenega okvirnega sporazuma je navedeno, da „so socialni partnerji v najboljšem položaju, da poiščejo rešitve, ki ustrezajo potrebam delodajalcev in delavcev, zato imajo posebno vlogo pri izvajanju […] tega sporazuma“. Klavzula 3, točka 1, tega sporazuma namreč določa, da se „[p]ogoji za dostop do starševskega dopusta in podrobna pravila za način njegove izrabe […] določijo z zakonodajo in/ali kolektivnimi pogodbami v državi članici, vendar le v primeru, da se upoštevajo minimalne zahteve tega sporazuma“. ( 29 )

70.

S tega vidika, kot upravičeno navaja Komisija, diskrecijska pravica, ki jo imajo države članice in socialni partnerji pri določanju pogojev za dostop do starševskega dopusta in njegovega načina uporabe, ni neomejena. Spoštovati morajo namreč namen in sam cilj starševskega dopusta, kot je določen v revidiranem okvirnem sporazumu.

71.

Vendar država članica ne bi presegla take pravice, če bi v svoji zakonodaji, tako kot v obravnavanem primeru, določila vrsto starševskega dopusta v obliki skrajšanega delovnega časa v okviru običajnega delovnega časa delavcev in jim priznala možnost, da zahtevajo spremembo delovnega časa izven navedenega okvira, ne da bi jim priznala pravico do pridobitve te spremembe niti do določitve podrobnih pravil za spremembo, ker so podrejena kolektivnim pogajanjem ali sporazumu, sklenjenim s podjetnikom ob upoštevanju teh pogajanj.

72.

Zato predlagam, da se na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da klavzuli 2 in 3 revidiranega okvirnega sporazuma ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, ki določa starševski dopust v obliki skrajšanja delovnega časa in pravice do spremenjenega urnika v okviru običajnega urnika, pri čemer se za izvajanje sprememb, ki presegajo običajni urnik, uporabljajo podrobna pravila, določena s kolektivnimi pogajanji.

73.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Juzgado de lo Social no 33 de Barcelona (delovno sodišče št. 33 v Barceloni), odgovori: