1.

Ta zadeva izvira iz vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je vložilo Tribunal Català de Contractes del Sector Públic (Španija) (katalonska komisija za javna naročila) v okviru revizije na področju javnih naročil.

2.

Med postopkom na Sodišču je prišlo do nekaterih dvomov v zvezi z njegovo pristojnostjo glede na značilnosti Tribunal Català de Contractes del Sector Públic in ob upoštevanju meril, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, po katerih se predložitveni organ šteje za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU; pozornosti je bilo deležno predvsem merilo glede „obvezne pristojnosti“ predložitvenega organa.

3.

Tribunal Català de Contractes del Sector Públic je specializiran kolegijski upravni organ, pristojen za obravnavo revizij na področju javnih naročil. Kot specializiran organ ni sodišče v pravem pomenu v skladu z nacionalno zakonodajo, njegova odločitev pa je dokončna, kar zadeva upravna pravna sredstva. Poleg tega je pravno sredstvo pri tem organu izbirno, zaradi česar se postavlja vprašanje, ali se lahko šteje za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU. Zaradi tega vprašanja mora Sodišče zlasti razložiti svojo zapleteno sodno prakso v zvezi z „obvezno pristojnostjo“ predložitvenega organa.

4.

V skladu z zahtevo Sodišča, dano po sklepu o začetku ustnega postopka in dodelitvi zadeve, se bodo ti sklepni predlogi nanašali predvsem na merilo „obvezne pristojnosti“ predložitvenega organa, ki je zlasti zbudilo pozornost Sodišča, in na druga merila, ki jih bom obravnaval na kratko. Ne bom se torej ukvarjal z vsebinskimi vprašanji predložitvenega organa.

5.

Organizacija Consorci Sanitari del Maresme, ki je želela sodelovati pri postopku oddaje naročila za storitve jedrske magnetne resonance, ki ga je organizirala organizacija Corporació de Salut del Maresme i la Selva, je 10. decembra 2013 na Tribunal Català de Contractes del Sector Públic vložila revizijo zoper sklep razpisne komisije naročnika, da bi bila pripuščena k navedenemu postopku. ( 2 )

6.

V okviru te revizije se je Tribunal Català de Contractes del Sector Públic odločilo Sodišču postaviti pet vprašanj za predhodno odločanje. ( 3 )

7.

S sklepom z dne 13. januarja 2015 je Sodišče zadevo predložilo šestemu senatu in v skladu s členom 76(2) Poslovnika Sodišča odločilo, da ne bo obravnave. Poleg tega je odločilo, da bo o zadevi razsodilo brez predložitve sklepnih predlogov generalnega pravobranilca.

8.

Vseeno je sodna narava organa, ki je vložil predlog za sprejetje predhodne odločbe, zbudila dvome o pristojnosti Sodišča.

9.

Sodišče je tako 9. februarja 2015 na Tribunal Català de Contractes del Sector Públic naslovilo zahtevo po pojasnilih, to pa je odgovorilo z dopisom z dne 12. februarja 2015, ki ga je Sodišče prejelo 17. februarja 2015.

10.

Sodišče, ki je ocenilo, da je potrebna poglobljena razprava o vprašanju opredelitve Tribunal Català de Contractes del Sector Públic kot „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU, je zadevo dodelilo velikemu senatu in menilo, da je treba razpisati obravnavo, da bi lahko stranke izrazile morebitna stališča glede vprašanja dopustnosti predloga za predhodno odločanje, ki ga je vložilo Tribunal Català de Contractes del Sector Públic. Zato je Sodišče odredilo ponovni začetek razprave za preizkus svoje pristojnosti v tej zadevi.

11.

Obravnava je bila 12. maja 2015, ki sta se je udeležili španska vlada in Evropska komisija. Italijanska vlada, ki je predložila pisna stališča glede vsebinskih vprašanj, na obravnavi ni bila zastopana.

12.

V skladu s svojo ustaljeno sodno prakso Sodišče pri presoji, ali je predložitveni organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, upošteva celoto elementov, kot so zakonska podlaga organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost postopka, njegova uporaba pravnih pravil in njegova neodvisnost. ( 4 ) Poleg tega lahko nacionalna sodišča sprožijo postopek pred Sodiščem, le če pred njimi poteka spor in če odločajo v postopku, ki bo pripeljal do izdaje sodne odločbe. ( 5 )

13.

V zvezi s tem je treba poudariti, da dejstvo, da se nek nacionalni organ v skladu z nacionalnim pravom ne šteje za sodišče v pravem pomenu, ni odločilno, saj je pojem „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU avtonomen pojem prava Unije. Sodišče je presodilo, da lahko ta pojem vključuje tudi organe, ki v skladu z nacionalnim pravom niso sodišča ( 6 ) in niso del pravosodnega sistema države članice. ( 7 ) Tako Sodišče odločilni pomen ne pripisuje pravni opredelitvi organa, temveč njegovim vsebinskim značilnostim, ( 8 ) zaradi česar ocenjuje strukturne in funkcionalne značilnosti predložitvenega organa.

14.

Na obravnavi je španska vlada potrdila, da je Tribunal Català de Contractes del Sector Públic „revizijski organ“ v smislu člena 2(9), prvi pododstavek, Direktive Sveta z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (89/665/EGS), ( 9 ) ki je lahko v skladu z navedenim členom nesodne narave. ( 10 ) Iz informacij, ki jih je prejelo Sodišče, izhaja tudi, da so s sklepom Tribunal Català de Contractes del Sector Públic izčrpana „upravna pravna sredstva“.

15.

Po mojem mnenju ti elementi iz nacionalnega prava niso odločilni, če značilnosti predložitvenega organa kažejo, da ta izpolnjuje merila, določena s sodno prakso Sodišča, za opredelitev kot „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU, merila, navedena v točki 12 teh sklepnih predlogov.

16.

Kar zadeva posebni pravni okvir javnih naročil, je zakonodajalec Unije, glede na pomen tega področja za notranji trg in zlasti za spoštovanje temeljnih svoboščin v zvezi s prostim pretokom, v veliki meri uskladil nacionalne zakonodaje v zvezi s tem. Izjemoma je bilo tudi sodno varstvo posameznikov v veliki meri usklajeno z določbami Direktive 89/665 in tako ne spada več samo v okvir postopkovne avtonomije držav članic, kot jo uokvirjata načeli učinkovitosti in enakovrednosti. ( 11 )

17.

Tako v skladu s členom 1(1), tretji pododstavek, Direktive 89/665 države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se v zvezi z javnimi naročili s področja uporabe Direktive 2004/18/ES zagotovi učinkovita in zlasti čim hitrejša revizija odločitev, ki so jih sprejeli naročniki, v skladu s pogoji, določenimi v členih 2 do 2f navedene direktive, na podlagi obrazložitve, da so takšne odločitve kršile zakonodajo Unije na področju javnih naročil ali nacionalne predpise o izvajanju te zakonodaje. Ta pravna sredstva lahko vključujejo tožbe pri nacionalnih sodiščih in pravna sredstva pri kvazi sodnih organih iz člena 2(9), prvi pododstavek, Direktive 89/665.

18.

V tem okviru se postavlja vprašanje, ali je treba, kadar je to primerno, pri razlagi pojma „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU upoštevati dejstvo, da je zadevni organ ustanovljen zato, da bi lahko država članica spoštovala obveznosti, ki izhajajo iz določb Direktive 89/665. Dejansko so taki kvazi sodni organi pogosto tisti, ki razlagajo pravo Unije na področju javnih naročil, in včasih skoraj izključno, če njihove odločitve v praksi niso predmet pritožbe pri rednih sodiščih.

19.

Navesti je treba, da je Sodišče v svoji sodni praksi v zvezi z razlago člena 267 PDEU, ki jo je večinoma uporabilo po sprejetju Direktive 89/665, že uporabilo merila glede pojma „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU na prožen način, ( 12 ) zaradi česar so lahko različni pritožbeni organi, ki jih države članice določajo tudi na področju javnih naročil, Sodišču postavili vprašanja za predhodno odločanje. ( 13 ) Z relativizacijo meril, ki jih uporablja za priznavanje obstoja „sodišča“, je Sodišče za sodišča v smislu člena 267 PDEU štelo tudi upravne organe, ki odločajo na zadnji stopnji na različnih področjih prava Unije. ( 14 )

20.

Ker se mi zdi, da je Sodišče na tem področju že sprejelo razlago člena 267 PDEU, ki je dovolj prožna za zagotovitev enotne razlage določb prava Unije na nacionalni ravni, menim, da določbe Direktive 89/665 oziroma dejstvo, da je Tribunal Català de Contractes del Sector Públic pristojno izrecno na področju javnih naročil, nimajo posebnega vpliva na uporabo člena 267 PDEU v obravnavanem primeru.

21.

Kar zadeva zakonsko podlago Tribunal Català de Contractes del Sector Públic, je iz njegovega odgovora na zahtevo Sodišča po pojasnilih in iz stališč španske vlade, predstavljenih na obravnavi, razvidno, da je Tribunal Català de Contractes del Sector Públic ustanovila Avtonomna skupnost Katalonija z uporabo posebne zakonodajne pristojnosti, ki jo določa špansko pravo. ( 15 )

22.

Navedeni organ je bil najprej ustanovljen kot enoosebni organ z imenom Órgano Administrativo de Recursos Contractuales de Cataluña (katalonski upravni organ za pritožbe na področju javnih naročil) s četrto dodatno določbo zakona 7/2011 z dne 27. julija 2011 o fiskalnih in finančnih ukrepih. ( 16 ) Zaradi povečanega obsega in posebnosti zadev v pristojnosti organa Órgano Administrativo de Recursos Contractuales de Cataluña je bil ta preoblikovan v kolegijski organ z imenom Tribunal Català de Contractes del Sector Públic z odlokom 221/2013 z dne 3. septembra 2013. ( 17 ) Ta odlok vsebuje določbe, ki se nanašajo zlasti na ustanovitev, pristojnost in sestavo Tribunal Català de Contractes del Sector Públic. Tako je jasno, da je merilo glede zakonske podlage tega organa izpolnjeno.

23.

Kot element sistema sodnega reševanja sporov na področju javnih naročil Tribunal Català de Contractes del Sector Públic torej izpolnjuje zahtevo po stalnosti. ( 18 ) Čeprav so člani navedenega sodišča imenovani za obnovljiv petletni mandat, ( 19 ) je to vseeno stalen organ javnega prava in torej ni ad hoc organ, ki bi bil ustanovljen za namen posameznega spora.

24.

Po eni strani je treba v zvezi s kontradiktornostjo postopka, sproženega z revizijo pred Tribunal Català de Contractes del Sector Públic, na začetku spomniti, da zahteva po kontradiktornem postopku ni absolutno merilo. ( 20 ) Pri tem imata stranki v skladu s členom 46 kraljeve zakonske uredbe 3/2011 možnost svoja stališča in dokazila predložiti organu, pristojnemu za reševanje spora. Kar zadeva Tribunal Català de Contractes del Sector Públic, je v skladu s členom 14 odloka 221/2013 potek postopka revizij na področju javnih naročil urejen z osnovnimi pravili zakonodaje o javnih naročilih, s pravili o izvajanju navedene zakonodaje ter s postopkovnimi določbami iz navedenega odloka in iz predpisov, ki se uporabljajo za pravni sistem javnih uprav in upravni postopek splošnega prava.

25.

Ker je Tribunal Català de Contractes del Sector Públic v okviru revizij na področju javnih naročil očitno pristojno za reševanje sporov med naročnikom kot toženo stranko na eni strani in ponudnikom, ki sproži postopek, na drugi, poleg tega menim, da je v tem primeru izpolnjen pogoj glede kontradiktornosti postopka.

26.

Po drugi strani po informacijah, ki jih je zagotovil predložitveni organ, ta izvaja nadzor nad zakonitostjo odločitev na področju javnih naročil. Spomniti je treba, da so bili organi, kot je Tribunal Català de Contractes del Sector Públic, v Španiji ustanovljeni za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz Direktive 89/665, zlasti obveznosti zagotovitve, da so lahko odločitve, ki jih sprejme naročnik v okviru postopka oddaje javnih naročil, predmet učinkovite pritožbe zaradi kršitve prava Unije na področju javnih naročil ali nacionalnih pravil, s katerimi je to pravo preneseno. Tako Tribunal Català de Contractes del Sector Públic kot organ, pristojen za reševanje takih pritožb, očitno uporablja pravna pravila.

27.

V skladu s sodno prakso Sodišča pojem neodvisnosti, ki je neločljivo povezan z nalogo razsojanja, pomeni predvsem, da je zadevni organ tretja oseba v odnosu do organa, ki je sprejel odločitev, ki je predmet pritožbe. ( 21 ) Ta pojem ima dva vidika. Prvi, zunanji vidik pomeni, da je organ zaščiten pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov v sporih, ki so jim predloženi. Drugi, notranji vidik je podoben pojmu nepristranskosti in pomeni enako razdaljo v odnosu do strank v sporu in do njunih interesov glede predmeta spora. Ta vidik zahteva spoštovanje objektivnosti in odsotnost kakršnega koli interesa za izid spora, razen stroge uporabe pravnih pravil. ( 22 )

28.

Te varovalke neodvisnosti in nepristranskosti zahtevajo, da obstajajo pravila, zlasti v zvezi s sestavo organa, imenovanjem, trajanjem funkcij in razlogi za zadržanje, izločitev in razrešitev njegovih članov, na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak upravičen dvom pri posameznikih o zaščitenosti navedenega organa pred zunanjimi pritiski in njegovi nevtralnosti glede interesov, s katerimi se srečuje. ( 23 ) V skladu s sodno prakso se pogoj v zvezi z neodvisnostjo predložitvenega organa šteje za izpolnjen, samo če so razlogi za razrešitev članov tega organa določeni z izrecnimi zakonodajnimi določbami. ( 24 )

29.

Zdi se mi, da so v obravnavanem primeru ti pogoji glede neodvisnosti predložitvenega organa izpolnjeni. V skladu s členom 2 odloka 221/2013, naslovljenim „Pravna narava“, ki se nanaša na ustanovitev Tribunal Català de Contractes del Sector Públic, je „Tribunal poseben kolegijski upravni organ, ki svoje funkcije opravlja povsem neodvisno, objektivno in nepristransko, ni podvržen nobeni hierarhični povezavi in ne prejema nobenih navodil od zadevnih javnih upravnih organov“.

30.

Kar zadeva sestavo predložitvenega organa, člen 5 odloka 221/2013 določa, da je ta sestavljen iz predsednika in dveh oseb, ki odločajo kot porotniki in ki jih imenuje oseba, odgovorna za službo, pristojno za uvedbo meril ter vodenje in nadziranje oddaje javnih naročil. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati član organa, so našteti v členu 6 odloka 221/2013. Naj opozorim, da so člani imenovani za obnovljiv petletni mandat, ( 25 ) med katerim so uradniki, imenovani za člane Tribunal Català de Contractes del Sector Públic, v upravnem položaju napotitve, kar pomeni, da se posvečajo samo svojim nalogam v okviru Tribunal Català de Contractes del Sector Públic. ( 26 ) V skladu s členom 8(4) odloka 221/2013 so člani navedenega organa nespremenljivi, vendar so lahko odstavljeni ali razrešeni iz določenih razlogov, ki so izrecno našteti v navedenem členu. ( 27 ) Člen 11 odloka 221/2013 vsebuje posebna pravila v zvezi z razlogi za zadržanje ali izločitev.

31.

Čeprav je organ Tribunal Català de Contractes del Sector Públic povezan s „službo, pristojno za uvedbo meril ter vodenje in nadziranje oddaje javnih naročil,“ ni podvržen nobeni hierarhični povezavi in ne prejema nobenih navodil od zadevnih javnih upravnih organov. ( 28 ) Pri sprejemanju odločitev je Tribunal Català de Contractes del Sector Públic tretja oseba glede na obstoječe interese in je nepristransko, kot se zahteva. ( 29 )

32.

Nazadnje je treba opozoriti, da Tribunal Català de Contractes del Sector Públic ni tožena stranka, kadar so njegove odločitve izpodbijane. ( 30 ) Seveda so lahko odločitve in akti, ki jih sprejme Tribunal, predmet tožbe v upravnem sporu, vendar gre za sodno varstvo na drugi stopnji, kar odločitvam navedenega organa ne more odvzeti sodne narave v smislu člena 267 PDEU. Odločitve predložitvenega organa ne morejo biti predmet upravnega pregleda. ( 31 )

33.

Po mojem mnenju predložitveni organ izpolnjuje merilo neodvisnosti, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča.

34.

„Obvezna pristojnost“ predložitvenega organa v smislu sodne prakse v zvezi s členom 267 PDEU je tista, zaradi katere je na Sodišču v prvi vrsti nastal dvom glede obravnave Tribunal Català de Contractes del Sector Públic kot „sodišča države članice“ v smislu člena 267 PDEU. Opozarjam, da je bistveno vprašanje v zvezi s tem, ali dejstvo, da pritožba pri predložitvenem organu ni edino razpoložljivo pravno sredstvo, kljub obveznosti njegove odločbe izključuje možnost, da se navedeni organ šteje za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU.

35.

Iz informacij, ki jih ima na voljo Sodišče, izhaja, da je pritožba pri Tribunal Català de Contractes del Sector Públic alternativno pravno sredstvo. Po navedbah tega organa lahko vlagatelj izbira ( 32 ) med revizijo pred Tribunal Català de Contractes del Sector Públic in tožbo v upravnem sporu, vendar njegova izbira zavezuje upravni organ, ki je ne sme zavrniti. ( 33 ) Nasprotno v zvezi s posebnimi sektorji, ki jih določa zakon 31/2007 z dne 30. oktobra 2007 o postopkih oddaje javnih naročil v sektorjih vode, energije, prometa in poštnih storitev, ( 34 ) možnost neposredne vložitve tožbe v upravnem sporu ni določena. Tako za te sektorje revizija ni alternativna možnost, saj se je treba obrniti na pritožbene organe, kot je Tribunal Català de Contractes del Sector Públic, preden je mogoče vložiti tožbo pri pristojnih rednih upravnih sodiščih.

36.

Zdi se mi torej, da je treba v obravnavani zadevi, v kateri se spor o glavni stvari ne nanaša na posebne sektorje, določene z zakonom 31/2007 in omenjene v točki 35 teh sklepnih predlogov, uporabiti običajno ureditev.

37.

Opozoriti je treba, da je upravičenost organa, da se obrne na Sodišče, določena tako glede na strukturna kot na funkcionalna merila. V zvezi s tem se lahko nacionalni organ šteje za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU, kadar opravlja sodne funkcije, medtem ko se mu pri opravljanju drugih funkcij, zlasti upravnih, ta opredelitev ne more priznati. ( 35 ) Iz tega sledi, da je treba za določitev, ali se nek nacionalni organ, ki mu zakon dodeljuje različne funkcije, šteje za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU, preveriti, kakšna je specifična narava funkcij, ki jih opravlja v določenem normativnem okviru, v katerem se obrne na Sodišče. ( 36 )

38.

Tako kot druga merila za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU je bila tudi „obveznost pristojnosti“ predložitvenega organa razvita v sodni praksi Sodišča. Opozoriti je treba, da uporaba tega pojma v sodni praksi Sodišča ni bila vedno zelo dosledna. Sodišče pogosto ne uporablja tega merila izrecno in, vsaj v francoščini, uporaba tega pojma ni brez težav. Zdi se mi, da je bil ta pojem„caractère obligatoire de la juridiction“ („obvezna pristojnost“) predložitvenega organa prvič omenjen v sodbi Dorsch Consult, ( 37 ) čeprav se je pred tem uporabljal izraz „juridiction obligatoire“ („obvezna pristojnost“) v podporo ugotovitvi, da je predložitveni organ dejansko „juridiction d’un des États membres“ („sodišče države članice“) v smislu člena 267 PDEU. ( 38 )

39.

V sodbi Dorsch Consult ( 39 ) je Sodišče razlikovalo med dvema vidikoma „obveznosti“ pristojnosti: na eni strani je bil organ, ki mu je bila zadeva predložena v odločanje, dejansko edino možno pravno sredstvo, na drugi pa je ta organ sprejemal zavezujoče odločitve. ( 40 ) Vendar v navedeni zadevi Sodišču ni bilo treba jasno opredeliti merila s tem, da bi dalo prednost eni ali drugi razlagi, saj je bila pristojnost zadevnega organa v navedenem primeru „obvezna“ v obeh zgoraj navedenih smislih. ( 41 )

40.

Tako kot generalni pravobranilci D. Ruiz-Jarabo, J. Kokott in M. Szpunar menim, da bi se moral izraz „obvezen“ nanašati bolj na dejstvo, da so odločbe predložitvenega organa zavezujoče, kot na to, da je (pri)tožba pri tem organu edino možno pravno sredstvo. ( 42 )

41.

V sodbi Emanuel, ( 43 ) je Sodišče štelo za sodišče države članice v smislu člena 267 PDEU osebo, imenovano za odločanje na drugi stopnji o odločbah registra blagovnih znamk, ki si je to pristojnost delila z rednim sodiščem in katere uporaba je bila odvisna od tožeče stranke, ki je lahko izbirala, pri katerem sodišču bo vložila pravno sredstvo. Odločbe navedene osebe so bile zavezujoče. ( 44 )

42.

Na enak način je Sodišče v sodbi Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta ( 45 ) štelo za „obvezno“ pristojnost Tribunal Arbitral Tributário (Portugalska), ki je bilo alternativna možnost za reševanje sporov na davčnem področju in katerega odločbe so bile za stranke zavezujoče. Na davčnem področju, kot v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, se je lahko davčni zavezanec obrnil na upravno sodišče ali zahteval ustanovitev arbitražnega sodišča za davčno področje, pri čemer je morala davčna uprava ravnati v skladu z njegovo odločitvijo. Davčna arbitraža torej ni bila dodatno pravno sredstvo, ki je bilo na voljo davčnemu zavezancu, temveč v resnici alternativa tradicionalnemu sodstvu. ( 46 )

43.

Tako iz zgoraj navedenih sodb izhaja, da po mnenju Sodišča obstoj pravnega sredstva, ki je alternativa sodni poti v strogem pomenu besede, nujno ne izključuje, da bi se lahko organ, pri katerem je to alternativno pravno sredstvo vloženo, štel za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU. ( 47 ) To alternativno pravno sredstvo ima lahko drugačno naravo kot tradicionalna pot, kot je na primer davčna arbitraža v primerjavi s tožbo na upravnem sodišču. Čeprav je v več sodbah Sodišča omenjen obstoj samo enega pravnega sredstva, kadar je bilo pravno sredstvo, obravnavano v teh sodbah, dejansko edino možno pravno sredstvo, Sodišče ni nikoli menilo, da nekega predložitvenega organa ne bi mogli šteti za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU samo zato, ker na zadevnem področju obstaja več možnih pravnih sredstev. ( 48 )

44.

Poleg tega se mi zdi, da je Sodišče to merilo na začetku uporabilo, da bi izključilo zasebna arbitražna sodišča v tradicionalnem smislu, čeprav ni bilo uporabljeno merilo „obvezne pristojnosti“. ( 49 ) Tako v skladu s sodno prakso konvencionalno arbitražno sodišče ni sodišče države članice v smislu člena 267 PDEU, ker pogodbenice niso nikakor obvezane ne pravno ne dejansko, da svoj spor prepustijo arbitraži, in ker javni organi zadevne države članice niso niti udeleženi pri izbiri arbitraže niti pozvani, naj uradno posredujejo pri poteku postopka pred arbitrom. ( 50 ) Nasprotno je Sodišče dopustilo vprašanja za predhodno odločanje, ki mu jih je predložilo arbitražno sodišče z zakonsko podlago, katerega odločbe so bile zavezujoče za stranke in katerega pristojnost ni bila odvisna od dogovora strank. ( 51 )

45.

Dejstvo, da je odločba predložitvenega organa zavezujoča, je torej dejansko merilo, ki je potrebno, da se ta organ lahko šteje za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU, vendar ni zadostno, da bi se pristojnost tega organa štela za „obvezno“ v smislu sodne prakse v zvezi s členom 267 PDEU. V zvezi s tem je pomembno tudi, da je zadevni organ določen z zakonom in da njegova pristojnost ni odvisna od volje strank. ( 52 ) Opozarjam, da po mojem mnenju vseeno ni nujno, da je pravno sredstvo, vloženo pri tem organu, edino možno pravno sredstvo.

46.

Če bi se uporabil obraten pristop, bi se teoretično lahko postavilo vprašanje o „obvezni pristojnosti“ španskih organov za reševanje upravnih sporov v okviru tožbe v upravnem sporu, ki bi bila vložena neposredno na takem rednem upravnem sodišču na področju javnih naročil. Zdi se mi, da se v takem primeru pristojnost organa za reševanje upravnih sporov ne bi mogla šteti za „obvezno“, ker tožba v upravnem sporu ne bi bila edino obstoječe pravno sredstvo. ( 53 )

47.

Zdi se mi, da so prednosti v zvezi z razlago člena 267 PDEU, ki omogoča, da se predložitveni organ, kot je Tribunal Català de Contractes del Sector Públic, kljub obstoju alternativnega pravnega sredstva šteje za „sodišče države članice“, pomembnejše od morebitnih slabosti. Možnost izbire med več pravnimi sredstvi strankam v postopku omogoča, da izberejo pravno sredstvo, ki se jim v zadevnem primeru zdi primernejše. ( 54 ) Organi, odgovorni za specializirane revizijske postopke, kot je Tribunal Català de Contractes del Sector Públic na področju javnih naročil, imajo lahko pomembno znanje, ki jim omogoča, da spore, ki so jim predloženi, rešujejo hitro in strokovno. Vseeno je tudi na področju javnih naročil mogoče, da so nekatere revizije bolj povezane z vprašanji splošnega upravnega prava. V takem primeru bi bila obvezna pritožba pri specializiranem revizijskem organu nekoristna, če bi bilo redno upravno sodišče bolj usposobljeno za reševanje spora. ( 55 )

48.

Poudariti je treba, da so odločbe Tribunal Català de Contractes del Sector Públic zavezujoče za stranke in izvršljive. ( 56 ) Imajo tudi enake učinke kot odločbe, ki jih izda prvostopenjski organ za reševanje upravnih sporov, tudi če je pravno sredstvo vloženo na ustreznem višjem upravnem sodišču. Zdi se mi, da so ob neobstoju tožbe pred organom za reševanje upravnih sporov odločbe Tribunal Català de Contractes del Sector Públic zavezujoča in dokončna rešitev spora med naročnikom in ponudnikom. ( 57 ) Tako imajo odločbe moč, ki je podobna učinku načela pravnomočnosti.

49.

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da Tribunal Català de Contractes del Sector Públic kot specializiran kolegijski upravni organ, ustanovljen z nacionalno zakonodajo, katerega zakonska pristojnost ni odvisna od volje strank in ki izda zavezujočo odločbo, izpolnjuje merila iz sodne prakse za opredelitev kot „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU. Pred njim poteka spor in odloča v postopku, ki bo pripeljal do izdaje sodne odločbe. Zato je Sodišče pristojno, da razsoja o vprašanjih za predhodno odločanje, ki jih predloži ta organ, in predlog za sprejetje predhodne odločbe je dopusten.

50.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj se razglasi za pristojno za razsojanje o vprašanjih za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Tribunal Català de Contractes del Sector Públic.