1.

Trije predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki jih je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska), ( 2 ) se nanašajo na razlago člena 63 PDEU z vidika povezave med načelom prostega pretoka kapitala med državami članicami, ki je določeno s tem členom, in vsebino določb o neposrednem obdavčenju, ki jih je sprejela država članica. Davčne ovire, ki lahko obstajajo glede te svoboščine, so že bile predmet zelo bogate sodne prakse Sodišča, vendar so te tri zadeve posebne, ker se nanašajo na zakonodajo, v skladu s katero dividende, izplačane v tujino, niso obdavčene v državi članici vira, le če so izplačane delničarjem s prebivališčem na ozemlju te države, ampak tudi če so izplačane delničarjem s prebivališčem v drugi državi članici.

2.

Navedeni predlogi so bili vloženi v okviru sporov med nizozemsko davčno upravo in tremi davčnimi zavezanci s sedežem oziroma prebivališčem v drugi državi članici, in sicer dvema fizičnima osebama z nizozemskim državljanstvom, ki prebivata v Belgiji, in družbo francoskega prava, ki ima sedež v Franciji.

3.

Vse tri zadevne osebe tej upravi očitajo, da jim je zavrnila vračilo davka, ki je bil pri viru odtegnjen od dividend iz portfelja, ki so jim jih izplačale nizozemske družbe. Trdijo, da imajo v skladu z nizozemsko zakonodajo davčni zavezanci, ki prebivajo na Nizozemskem, v vseh okoliščinah možnost ta odtegljaj odšteti od dohodnine ali davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga morajo plačati, medtem ko so nerezidenti za tako ugodnost prikrajšani. Po njihovem mnenju iz te nacionalne zakonodaje izhaja različno davčno obravnavanje, ki pomeni oviro za prosti pretok kapitala.

4.

Nizozemski organi v odgovor ugovarjajo, da so prihodki iz dividend obdavčeni na Nizozemskem pod enakimi pogoji ne glede na kraj, kjer ima fizična oseba ali družba, ki jih prejme, prebivališče oziroma sedež, ter da ni treba upoštevati ugodnosti, ki so iz drugega naslova ponujene le rezidentom. Dodajajo, da če bi se ovira vseeno lahko štela za možno, bi se lahko njene negativne posledice nevtralizirale z uporabo konvencije, ki bi bila sklenjena z državo članico, v kateri prebiva manj ugodno obravnavana zadevna oseba, in bi omogočila izravnavo davka, ki je v obravnavanem primeru dolgovan v Belgiji ali Franciji.

5.

Za ugotovitev, ali zadevna zakonodaja ustvarja prepovedano omejitev v smislu člena 63 PDEU, predložitveno sodišče želi, prvič, da Sodišče pojasni, kateri so upoštevni elementi za primerjavo davčnega položaja nerezidentov z davčnim položajem rezidentov v primeru nacionalnih določb, kakršne se uporabljajo za spore o glavni stvari, ob domnevi, da sta ta položaja objektivno primerljiva. Posebej se sprašuje, ali je treba upoštevati možnost, ki jo imajo le rezidenti, da lahko sistematično odštejejo davek od dividend, oblikovan kot akontacija, to je predplačilo, da znižajo znesek drugega davka, to je dohodnine ali davka od dohodkov pravnih oseb, in celo da dobijo vrnjen prvonavedeni davek, če niso obdavčljivi z drugonavedenim davkom.

6.

Drugič, če bi Sodišče navedeno možnost štelo za odločilno, bi bilo torej pozvano, naj opredeli, kako je treba presojati, ali je dejanska davčna obremenitev nerezidentov, ki so fizične osebe ali družbe, višja od dejanske davčne obremenitve rezidentov, ter zlasti ali je treba v zvezi s tem upoštevati podatke, kot so del premoženja, oproščen davka, do katerega so upravičeni rezidenti, ali različni stroški, povezani z delnicami, iz katerih izhajajo dividende.

7.

Tretjič, Sodišče je vprašano o pogojih, pod katerimi bi lahko konvencija o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, kakršni sta konvenciji, ki ju je Kraljevina Nizozemska sklenila s Kraljevino Belgijo oziroma Francosko republiko, imela popravljalni učinek, ki bi lahko nevtraliziral posledice različnega obravnavanja, ki nerezidente postavlja v slabši položaj.

8.

Dodatno je treba ugotoviti, da niti predložitveno sodišče niti nizozemska vlada ne navajata nobenega nujnega razloga v splošnem interesu, s katerim bi bilo eventualno mogoče utemeljiti omejitev prostega pretoka kapitala, katere negativni učinek ne bi bil popravljen s takimi dvostranskimi konvencijami v skladu z zahtevami iz sodne prakse. ( 3 )

9.

Člen 1(1) nizozemskega zakona o davku od dividend iz leta 1965 ( 4 ) v različici, ki se uporablja za spore o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o davku od dividend), določa, da se „neposredni davek“, imenovan „davek od dividend“, odmeri „tistim, ki so – neposredno ali na podlagi certifikatov – prejeli dohodke od delnic, ki jih izdajo […] delniške družbe, zasebne družbe z omejeno odgovornostjo, komanditne družbe in druge družbe s sedežem na Nizozemskem, katerih kapital je v celoti ali delno razdeljen na delnice“.

10.

V členu 3(1)(a) tega zakona je opredeljena davčna osnova za davek od dividend, ki zajema med drugim „neposredne ali posredne razdelitve dobička ne glede na poimenovanje ali obliko […]“. V skladu s členom 5 navedenega zakona je stopnja tega davka 15 % navedenih dohodkov od delnic.

11.

Nizozemski zakon o dohodnini iz leta 2001 ( 5 ) v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari v zadevah C‑10/14 in C‑14/14 (v nadaljevanju: zakon o dohodnini), opredeljuje sistem davka, ki se odmeri od dohodkov fizičnih oseb.

12.

Člen 2.13 navedenega zakona določa, da znaša 30 % davčna stopnja, ki se uporablja za dohodke od prihrankov in naložb, ki spadajo v kategorijo obdavčljivih dohodkov, ki je običajno opredeljena kot „polje 3“ ali „rubrika 3“.

13.

Člen 5.1 določa, da so „dohodki od prihrankov in naložb“ sestavljeni iz „dobička iz prihrankov in naložb, zmanjšanega za osebni odbitek“.

14.

V skladu s členom 5.2 je „dobiček iz prihrankov in naložb“ pavšalno določen na 4 % povprečne vrednosti med „osnovo donosa na začetku koledarskega leta (začetni datum)“ in „osnovo donosa ob koncu koledarskega leta (končni datum)“, „če je navedena povprečna vrednost višja od dela premoženja, oproščenega plačila davka“.

15.

Člen 5.3(1) opredeljuje „osnovo donosa“ kot „vrednost sredstev, zmanjšano za vrednost obveznosti“. Odstavek 2 tega člena v „sredstva“ vključuje med drugim pravice v zvezi z nepremičninami ali premičninami in pravice, ki ne zadevajo stvarnega premoženja, kot je finančni znesek. Odstavek 3 tega člena določa, da so „obveznosti“ obveznosti, ki imajo ekonomsko vrednost, ki se upošteva pod v tem odstavku navedenimi pogoji.

16.

V skladu s členom 5.5(1) „premoženje, oproščeno plačila davka, znaša 20.014 EUR“. Odstavki od 2 do 4 navedenega člena prilagajajo to pravilo v posebnem primeru davčnega zavezanca, ki ima „partnerja“.

17.

Člen 9.2(1)(b) določa, da je odtegljaj davka od prejetih dividend opredeljen kot „akontacija“, to je predplačilo, na podlagi katerega se lahko z odbitkom zniža dohodnina, dolgovana na Nizozemskem.

18.

Člen 3(a) nizozemskega zakona o davku od dohodkov pravnih oseb iz leta 1969 ( 6 ) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari v zadevi C‑17/14 (v nadaljevanju: zakon o davku od dohodkov pravnih oseb), določa, da so pravne osebe, ki nimajo sedeža na Nizozemskem in prejemajo nizozemske dohodke, v tej državi obdavčene kot tuji davčni zavezanci.

19.

Člen 25(1) tega zakona je, preden je bil spremenjen z zakonom z dne 23. decembra 2009, ( 7 ) določal, da opredelitev davka kot „akontacije“ med drugim zajema odtegljaj davka od dividend, ki so del obdavčljivega dobička ali nizozemskega dohodka v zadevnem poslovnem letu. Iz člena 25a izhaja, da če rezultat izračuna davka ni pozitiven znesek, se odločba o odmeri davka ne izda ali pa se v njej davek določi kot nič, akontacija pa se ne odšteje.

20.

Člen 15 nizozemskega davčnega zakonika ( 8 ) določa, da se „akontacije, omenjene v zakonu o davku, […] odštejejo v odločbi o odmeri davka ali po potrebi v odločbi davčnega inšpektorja, zoper katero se lahko vloži pravno sredstvo“. Če znesek dohodnine ali davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga mora plačati davčni zavezanec, ne zadostuje za izravnavo davka od dividend, ki mu je bil odtegnjen, se mu ta znesek vrne.

21.

Dvostranski mednarodni pogodbi, ki ju je sklenila Kraljevina Nizozemska in se uporabljata v zadevah C‑14/14 in C‑17/14, sta bili sestavljeni na podlagi vzorčne davčne konvencije, ki jo je pripravila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). ( 9 )

22.

Konvencija, ki sta jo Kraljevina Belgija in Kraljevina Nizozemska sklenili za izogibanje dvojnemu obdavčevanju in preprečevanje davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, podpisana 5. junija 2001 v Luksemburgu (v nadaljevanju: belgijsko-nizozemska konvencija), je obravnavana v zadevi C‑14/14.

23.

Člen 10 te konvencije določa sistem razdelitve obdavčitve dividend med tema državama pogodbenicama. Odstavek 1 navedenega člena določa načelo, v skladu s katerim so „dividende, ki jih družba, ki je rezidentka ene pogodbenice, izplača rezidentu druge pogodbenice, […] obdavčljive v tej drugi državi“. V odstavku 2 je dodano, da se „[v]endar so [ob upoštevanju določb odstavka 3 ( 10 )] te dividende obdavčljive tudi v državi pogodbenici, katere rezidentka je družba, ki izplača dividende, in v skladu z zakonodajo te države, vendar če je dejanski prejemnik dividend rezident druge države pogodbenice, tako odmerjen davek ne more preseči […] (b) 15 [%] bruto zneska dividend […]“.

24.

Člen 23 te konvencije opredeljuje „[m]etode za odpravljanje dvojnega obdavčevanja“. Odstavek 1(b) določa „za Belgijo“, da se „[o]b upoštevanju določb belgijske zakonodaje o odbitku davkov, plačanih v tujini, od belgijskega davka, kadar rezident Belgije prejme sestavine dohodka, ki so vključene v njegove celotne dohodke, obdavčene z belgijskim davkom, in zajemajo dividende, ki niso oproščene plačila belgijskega davka na podlagi spodnje točke (c), […] nizozemski davek, odtegnjen od teh dohodkov, […] odbije od belgijskega davka v zvezi z navedenimi dohodki“.

25.

Konvencija, ki sta jo vlada Francoske republike in vlada Kraljevine Nizozemske sklenili za izogibanje dvojnemu obdavčevanju in preprečevanje davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, podpisana 16. marca 1973 v Parizu (v nadaljevanju: francosko-nizozemska konvencija), je obravnavana v zadevi C‑17/14.

26.

Člen 10(1) te konvencije določa načelo, v skladu s katerim so „[d]ividende, ki jih družba, ki je rezidentka ene izmed držav, izplača rezidentu druge države, […] obdavčljive v tej drugi državi“. V odstavku 2 je navedena ta izjema: „[v]endar se te dividende lahko obdavčijo v državi, katere rezidentka je družba, ki izplača dividende, in v skladu z zakonodajo te države, vendar tako odmerjen davek ne more preseči […] (b) 15 [%] bruto zneska dividend […]“.

27.

Metoda, uporabljena za „odpravljanje dvojnega obdavčevanja“ v tem zadnjem primeru, je odbitek davka v državi prebivališča prejemnika dividend, kot je določen v členu 24 te konvencije. Točka B(b) navedenega člena določa, da „[z]a dohodke [obravnavane zlasti v členu 10], od katerih je bil odmerjen nizozemski davek v skladu z določbami [tega člena], Francija osebam, ki so rezidenti Francije in prejmejo take dohodke, odobri odbitek davka v znesku, ki je enak nizozemskemu davku“. V tej točki je navedeno, da se „[t]a odbitek davka, ki ne more preseči zneska davka, ki se v Franciji odtegne od zadevnih dohodkov, […] odbije od davkov iz člena 2(3)(b),[ ( 11 )] v katerih osnove so vključeni navedeni dohodki“.

28.

Skupna točka vseh treh sporov o glavni stvari je, da je vsak izmed vlagateljev kasacijske pritožbe prejel dividende iz portfelja, ki so mu jih izplačale nizozemske družbe, vendar prebiva oziroma ima sedež v drugi državi članici in ne v Kraljevini Nizozemski. Izplačani zneski so bili obdavčeni pri viru po 15‑odstotni stopnji v skladu z nizozemskim zakonom o davku od dividend. Navedeni davčni odtegljaj je eventualno lahko bil odbit od davkov, dolgovanih v državi, v kateri so prebivale oziroma imele sedež zadevne osebe, v skladu s konvencijama o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, ki se uporabljata.

29.

Natančneje, iz spisa v zadevi C‑10/14 je razvidno, da je J. B. G. T. Miljoen nizozemski državljan s prebivališčem v Belgiji, ki je imel delnice v treh skladih, ki so kotirali na borzi na Nizozemskem in iz katerih so mu bile izplačane dividende, od katerih je bil odtegnjen znesek 729 EUR iz naslova nizozemskega davka od dividend, dolgovanega za leto 2007.

30.

Zadevna oseba je v napovedi v zvezi z davkom od dohodkov, ki jih je leta 2007 prejela na Nizozemskem, prijavila skupni znesek dohodkov, enak nič, in ni navedla davka od dividend, ki se odbije iz naslova akontacije, ker je menila, da v tej državi članici ti dohodki ne bodo obdavčljivi. Nizozemska davčna uprava je izdala odločbo o odmeri dohodnine v skladu s to napovedjo. J. B. G. T. Miljoen je 22. januarja 2010 vložil pritožbo zoper navedeno odločbo in neuspešno zahteval delno vračilo davka od dividend, ki mu je bil odtegnjen, v višini 438 EUR. ( 12 )

31.

Pri Rechtbank te Breda je bila vložena tožba, ki se je nanašala predvsem na vprašanje, ali – kot je navedel J. B. G. T. Miljoen – različno davčno obravnavanje delničarjev s prebivališčem na Nizozemskem in delničarjev, ki nimajo prebivališča v tej državi, pomeni omejitev prostega pretoka kapitala, prepovedano s členom 63 PDEU. Rechtbank te Breda je s sodbo z dne 27. marca 2012 zavrnilo to tožbo z obrazložitvijo, da sporni odtegljaj davka od dividend ni v nasprotju s pravom Unije. ( 13 ) J. B. G. T. Miljoen je pri Hoge Raad vložil kasacijsko pritožbo zoper to sodbo.

32.

V zadevi C‑14/14 je X nizozemska državljanka s prebivališčem v Belgiji, ki je imela delniška potrdila, naložena v družbi s sedežem na Nizozemskem. Leta 2007 so ji bile šestkrat izplačane dividende, od katerih je bil odtegnjen znesek 16.105,80 EUR iz naslova nizozemskega davka od dividend. X je bila za isto leto v Belgiji obdavčena z dohodnino, ki je znašala 25 % tako prejetega neto zneska dividend, ( 14 ) to je okrog 22.816 EUR. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da belgijska zakonodaja ne dovoljuje, da se davek od dividend, plačan na Nizozemskem, odbije od zneska davka, dolgovanega v Belgiji.

33.

Nizozemska davčna uprava je zavrnila pritožbo, ki jo je vložila X in v kateri je trdila, da je pri viru odtegnjen davek od dividend v nasprotju s pravom Unije, saj lahko le davčni zavezanci s prebivališčem na Nizozemskem v vseh okoliščinah odštejejo nizozemski davek od dividend, ki jim je bil odtegnjen, ali ga dobijo povrnjenega, medtem ko tega davka v Belgiji ni mogoče odšteti. Rechtbank te Breda je menilo, da so različna pravna sredstva, vložena zoper to upravno odločbo, delno utemeljena. Gerechtshof te ’s‑Hertogenbosch je v pritožbenem postopku delno potrdilo sodbo Rechtbank te Breda s sodbo z dne 29. avgusta 2012, ( 15 ) zoper katero sta X in nizozemska davčna uprava vložili kasacijsko pritožbo pri Hoge Raad.

34.

V zadevi C‑17/14 je Société Générale SA (v nadaljevanju: Société Générale) družba francoskega prava s sedežem v Franciji, ki je imela sklope delnic v nizozemskih družbah, ki so kotirale na borzi, na podlagi katerih so ji bile v obdobju od 2000 do 2008 izplačane dividende v skupni vrednosti več sto tisoč eurov. Od teh dohodkov je bil vsako leto odtegnjen nizozemski davek od dividend po 15‑odstotni stopnji. ( 16 ) Zadevna oseba je lahko za leta od 2000 do 2007 od davka od dohodkov pravnih oseb, dolgovanega v Franciji, odštela celotni davek od dividend, ki ga je plačala na Nizozemskem, vendar to ni bilo več mogoče za leto 2008 zaradi izgub, ki jih je imela v Franciji.

35.

Nizozemska davčna uprava ni ugodila različnim zahtevkom, s katerimi je družba Société Générale želela doseči, da se ji odštejejo ali vrnejo davki od dividend, ki so ji bili odtegnjeni ( 17 ) in so temeljili na dejstvu, da imajo podjetja s sedežem na Nizozemskem pravico davek od dividend, ki ga plačajo v tej državi, odšteti od davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga prav tako dolgujejo v tej državi, medtem ko taka možnost ni sistematično na voljo delničarjem nerezidentom.

36.

Rechtbank te Haarlem je ugotovilo utemeljenost le enega od štirih pravnih sredstev, vloženih zoper te upravne odločbe. Gerechtshof te Amsterdam, pri katerem sta družba Société Générale in nizozemska davčna uprava vložili pritožbo, je s sodbo z dne 24. maja 2012 ( 18 ) delno razveljavilo in delno potrdilo sodbe, ki jih je izdalo Rechtbank te Haarlem. Družba Société Générale je pri Hoge Raad vložila kasacijsko pritožbo zoper to sodbo.

37.

V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden z odločbami z dne 20. decembra 2013, ki so na Sodišče prispele 13. januarja 2014 (C‑10/14), 15. januarja 2014 (C‑14/14) in 16. januarja 2014 (C‑17/14), prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

38.

S sklepom predsednika Sodišča z dne 2. aprila 2014 so bile zadeve C‑10/14, C‑14/14 in C‑17/14 združene za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

39.

J. B. G. T. Miljoen, X in družba Société Générale so pri Sodišču vložili pisna stališča v zvezi z vsako izmed zadev, ki jih zadeva. Pisna stališča nizozemske vlade in vlade Združenega kraljestva ter Evropske komisije se nanašajo na vse tri združene zadeve, medtem ko so pisna stališča švedske vlade omejena le na zadevo C‑17/14. Na obravnavi 18. marca 2015 so bili zastopani J. B. G. T. Miljoen, X in družba Société Générale, nizozemska, nemška in švedska vlada ter Komisija.

40.

Najprej poudarjam, da je obrazložitev predlogov za sprejetje predhodne odločbe v teh zadevah tako zelo kratka, da je pomen teh predlogov ter vsebino nacionalnega prava in predmet sporov o glavni stvari včasih mogoče razumeti šele ob upoštevanju dokumentov, priloženih predložitvenim odločbam. Ti predlogi so torej na meji nedopustnosti glede na zahteve, določene v členu 94 Poslovnika Sodišča. ( 19 ) Iz te ugotovitve izhaja, da se bom moral z različnih vidikov sklicevati na sklepne predloge, ki jih je generalni pravobranilec pri Hoge Raad predstavil v treh sporih o glavni stvari, vendar ne da bi s tem lahko zagotovil, da bom v celoti odpravil pomanjkljivosti teh predložitvenih odločb.

41.

Poleg tega je treba pojasniti, da so v skladu z nizozemsko zakonodajo nekateri tuji davčni zavezanci nerezidenti lahko dolžni plačati dohodnino ali davek od dohodkov pravnih oseb ter so tako na Nizozemskem upravičeni do možnosti, da odštejejo akontacije davka ali dobijo vračilo davka, ki so podobne pravicam, podeljenim davčnim zavezancem rezidentom, vendar ni sporno, da nobena od treh tožečih strank v postopkih v glavni stvari ne spada v to kategorijo za sporna davčna leta. ( 20 ) Posledično določbe te zakonodaje, ki se uporabljajo za take tuje davčne zavezance nerezidente, ki so v posebnem položaju v primerjavi z davčnimi zavezanci nerezidenti na splošno, ne bodo upoštevane v teh sklepnih predlogih.

42.

Ustaljena sodna praksa določa, da je neposredno obdavčenje sicer v pristojnosti držav članic, vendar ga morajo te vseeno izvrševati ob upoštevanju prava Unije. To posebej pomeni, da države članice ne smejo sprejeti ukrepov, ki so prepovedani s členom 63(1) PDEU, kot so omejitve pretoka kapitala, ker lahko nerezidente odvračajo od vlaganj v državi članici ali rezidente te države članice odvračajo od vlaganj v drugih državah, zlasti v okviru obdavčitve dividend nacionalnega izvora. ( 21 )

43.

Sodišče je večkrat opozorilo, da „se mora različno obravnavanje – da bi se nacionalna davčna ureditev [ki uvaja neenako obravnavanje rezidentov in nerezidentov] lahko štela za skladno z določbami Pogodbe v zvezi s prostim pretokom kapitala – nanašati na položaje, ki objektivno niso primerljivi, ali pa mora biti upravičeno z nujnim razlogom v splošnem interesu“. ( 22 )

44.

Vprašanja za predhodno odločanje, predložena Sodišču v teh zadevah, temeljijo prav na problematiki morebitne objektivne primerljivosti davčnih položajev delničarjev rezidentov in delničarjev nerezidentov z vidika nacionalnih predpisov, kot se uporabljajo v sporih o glavni stvari.

45.

Predložitveno sodišče želi v vseh treh zadevah najprej izvedeti, ali je treba za ugotovitev, ali odtegljaj nizozemskega davka od dividend, ki jih izplačajo nizozemske družbe, povzroči omejitev, prepovedano s členom 63 PDEU, pri primerjavi davčnih položajev rezidentov in nerezidentov upoštevati le ta davek od dividend ali pa tudi dohodnino oziroma davek od dohodkov pravnih oseb, ki se pobere od dividend, izplačanih rezidentom.

46.

Ni sporno, da za rezidente in nerezidente velja ureditev, ki je prima facie enaka tako z vidika načina pobiranja kot z vidika stopnje nizozemskega davka od dividend. Vsi dohodki od delnic, ki jih izplačajo družbe s sedežem na Nizozemskem, so namreč obdavčene s tem davkom, ki se po 15‑odstotni stopnji odtegne pri viru, ne glede na kraj prebivališča ali sedeža fizične ali pravne osebe, ki je lastnica teh delnic. ( 23 )

47.

Nasprotno pa se stranke v sporih o glavni stvari ne strinjajo glede tega, ali je prepovedano različno obravnavanje posledica dejstva, da je davek od dividend za rezidente akontacija, to je predplačilo, medtem ko je na splošno za nerezidente dokončni davek. Dejansko imajo le rezidenti pravico, da v vseh okoliščinah dobijo vračilo davka od dividend, ki jim je bil odtegnjen, bodisi tako da ga odštejejo od dohodnine ali davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga morajo sicer plačati, bodisi da zahtevajo njegovo vračilo, če dohodnina ali davek od dohodkov pravnih oseb ni dovolj visok, da bi ga lahko odšteli.

48.

Predložitveno sodišče zato Sodišče sprašuje, ali je treba to možnost vračila upoštevati pri presoji, v kakšnem obsegu je prosti pretok kapitala omejen s takimi predpisi. Vlade, ki so predložile stališča, menijo, da primerjava davčnih položajev rezidentov in nerezidentov, ki morajo plačati davek od dividend, ne bi smela zajeti preučitve dohodnine ali davka od dohodkov pravnih oseb, ki ga morajo plačati rezidenti, medtem ko tožeče stranke v postopkih v glavni stvari in Komisija trdijo nasprotno.

49.

Ugotavljam, da je Sodišče vprašano le o elementih primerjave, ki so upoštevni v primeru nacionalnih predpisov, kakršni so ti v postopku v glavni stvari, ne pa o konkretnih posledicah, ki bi jih izvedba te primerjave nato imela glede na dejanske okoliščine treh sporov o glavnih stvari, ker bo to analizo moralo opraviti predložitveno sodišče.

50.

Kljub podobnostim, ki jih tako kažejo prva vprašanja, ki so Sodišču predložena v teh treh združenih zadevah, je treba po mojem mnenju ločeno obravnavati vprašanji, predloženi v zadevah C‑10/14 in C‑14/14, in vprašanje, predloženo v zadevi C‑17/14, in sicer zaradi razlik, ki obstajajo med nacionalnimi pravili, ki na eni strani veljajo za fizične osebe in na drugi za družbe, ki prejemajo dividende na Nizozemskem.

51.

Pred vsakršno drugo analizo je treba preučiti – ker je to predhodno vprašanje – v kakšnem obsegu so delničarji rezidenti in delničarji nerezidenti v obravnavanem primeru v dejansko primerljivem položaju.

52.

Kot ugotavlja predložitveno sodišče, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da na področju neposrednega obdavčevanja rezidenti in nerezidenti niso nujno v primerljivem položaju ter da je zlasti v zvezi z dohodnino položaj nerezidentov drugačen, ker središče večine njihovih dohodkov najpogosteje ni v državi vira, ampak v državi, v kateri prebivajo. ( 24 ) Vseeno od trenutka, ko država članica z istim davkom ne obdavči le delničarjev rezidentov, ampak tudi delničarje nerezidente, za dividende, ki jih prejmejo od družbe s sedežem v tej državi, kot velja na Nizozemskem, sta položaja teh dveh kategorij davčnih zavezancev primerljiva, zato mora biti davčno obravnavanje teh dveh kategorij v skladu s členom 63 PDEU enako. ( 25 )

53.

Sodišče je sicer v sodbi Truck Center presodilo, da uporaba različnih tehnik obdavčenja za nerezidente in rezidente ( 26 )ni v nasprotju s prostim pretokom kapitala, pri čemer je pojasnilo, da položaja teh dveh kategorij davčnih zavezancev v obravnavanem primeru nista objektivna primerljiva, med drugim, ker je zadevna država članica v drugačnem položaju glede na to, ali pobira davek kot država prebivališča ali kot država vira, ter ker zadevni različni obdavčitvi temeljita na različnih pravnih podlagah. ( 27 ) Vendar se je navedena zadeva, kot je Komisija poudarila na obravnavi, nanašala na objektivno primerljivost glede na tehniko pobiranja davka, o čemer je razprava zdaj končana, medtem ko je vprašanje morebitne primerljivosti, ki se postavlja v teh zadevah, postavljeno na nadaljnji ravni, in sicer na ravni razlike med davčnima položajema rezidentov in nerezidentov z vidika davka, ki se pobere od dane sestavine premoženja, kot so dividende, kar je popolnoma drugačna problematika.

54.

V teh zadevah v skladu z veljavno zakonodajo tako za davčne zavezance rezidente kot za davčne zavezance nerezidente veljajo enaka pravila pobiranja davka od dividend, in sicer z odtegljajem pri viru, kar ni veljalo v navedeni zadevi Truck Center, ker se je zadevni pri viru odtegnjeni davek na dohodke iz premoženja pobiral le od obresti, izplačanih družbam prejemnicam rezidentkam. Poleg tega se mi zdi, da je Sodišče svojo analizo oprlo na preudarek, da družbe prejemnice rezidentke niso bile sistematično obravnavane bolj ugodno kot družbe prejemnice nerezidentke. ( 28 ) Posledično z navedeno sodbo ni mogoče potrditi teze nizozemske vlade, v skladu s katero niso objektivno primerljivi položaji, v katerih je tako rezidentom kot nerezidentom pri viru odtegnjen davek od iste vrste dohodkov, vendar lahko prvi ta davek odštejejo od drugega davka, medtem ko je za zadnje ta obremenitev dokončna.

55.

Z vidika sodne prakse Sodišča element, ki se mi zdi odločilen za primerjavo tako primerljivih položajev davčnih zavezancev rezidentov in nerezidentov za namene opredelitve morebitne prepovedane omejitve prostega pretoka kapitala, ni toliko cilj zadevne zakonodaje, ( 29 ) kot trdita nizozemska in švedska vlada, ampak bolj dejstvo, da se s predpisi države članice ne sme uvesti različno obravnavanje, katerega praktična posledica je, da večjo davčno obremenitev nazadnje nosijo nerezidenti, ter ki lahko zato odvrača od uveljavljanja navedene svoboščine. ( 30 ) K temu se bom vrnil v nadaljevanju. ( 31 )

56.

Zato menim, da so J. B. G. T. Miljoen, X in družba Société Générale v položaju, ki je primerljiv s položajem delničarjev rezidentov glede na pravila pobiranja nizozemskega davka od dividend, ter da je treba preučiti eventualno diskriminatoren učinek upoštevnih nacionalnih določb v celoti z vidika zahtev glede prostega pretoka kapitala.

57.

Kadar je prejemnik dividend od delnic, ki jih ima v nizozemskih družbah, fizična oseba, ki prebiva na Nizozemskem, ni zavezan le za plačilo davka od dividend, ki ga plača od dohodkov od teh delnic, ampak tudi za plačilo dohodnine, ki jo plača za imetništvo teh delnic in je opredeljena kot „rubrika 3“. Zadnjenavedeni davek po 30‑odstotni stopnji se plača od povprečne vrednosti teh delnic, ki vsako leto ustvarijo donos, ki je pavšalno določen na 4 % njihove neto vrednosti, zmanjšane za obveznosti financiranja. Čeprav ga Hoge Raad pravno opredeljuje kot dohodnino zlasti za namene uporabe davčnih konvencij, ( 32 ) je ta davek iz „rubrike 3“ z ekonomskega vidika bolj davek na premoženje, ki se odtegne od pavšalne vrednosti osnove donosa po stopnji do 1,2 %, tj. 30 % od 4 %. Rezident lahko vedno dobi vračilo davka od dividend, ki mu je bil odtegnjen, bodisi tako da to akontacijo odšteje od dohodnine, ki bi jo moral poleg tega plačati, bodisi tako da dobi prvonavedeni davek povrnjen, če je zavezan plačati dohodnino, ki je nižja od tega davka ali enaka nič.

58.

Nasprotno pa, kadar je tak prejemnik fizična oseba, ki ne prebiva na Nizozemskem, je na splošno zavezana le plačilu davka od dividend, ki se po 15‑odstotni stopnji odtegne od bruto zneska dejansko prejetih dividend, ne da bi bilo mogoče odšteti kakršne koli stroške. Ker nerezident ni zavezan za plačilo dohodnine za delnice, ki jih ima v nizozemskih družbah, ne more biti upravičen do odbitka pobranega davka od dividend, tako da je navedeni davek dokončen, ker je odtegnjen dokončno, kar zadeva davčne zavezance nerezidente. ( 33 )

59.

Kot generalni pravobranilec pri Hoge Raad navaja v sklepnih predlogih v zvezi s sporoma o glavni stvari v zadevah C‑10/14 in C‑14/14, ( 34 ) iz nizozemske zakonodaje na eni strani izhaja, da se obdavčitev, uporabljena v obeh zgoraj navedenih primerih, razlikuje tako glede na višino osnove kot glede na dejansko stopnjo, ( 35 ) in na drugi, da so lahko nerezidenti v neugodnejšem položaju kot rezidenti, ker le za zadnjenavedene velja, prvič, da imajo delež premoženja, ki je oproščen plačila davka, drugič, da so obdavčeni na podlagi neto davčne osnove in, tretjič, da imajo pravico do davčnih olajšav.

60.

Glede na navedeno se lahko nizozemska zakonodaja zdi neposredno diskriminatorna, ker so le rezidenti de facto v vseh okoliščinah oproščeni davka od dividend. Namreč, odtegljaj tega davka pri viru je pozneje vedno izravnan bodisi z odbitkom akontacije dohodnine bodisi z vračilom. Drugače povedano, za te davčne zavezance nizozemski davek od dividend ni zares davek, ampak bolj predplačilo drugih davkov. Poleg tega osnova za dohodnino ne zajema dejansko prejetih dividend, ki zato niso obdavčene. ( 36 ) Zato bosta dva delničarja rezidenta, ki imata enako neto vrednost naložb, plačala enak znesek dohodnine neodvisno od tega, ali sta prejela ali ne dividende od nizozemskih družb.

61.

Med fizičnimi osebami rezidentkami in nerezidentkami obstaja tako različno davčno obravnavanje – ne le glede metod obdavčitve, ki se uporabljajo, ampak tudi glede naloženih bremen – da je zato po mojem mnenju skoraj nemogoče narediti primerjavo, če se za ta namen upoštevajo le dividende. Poleg tega cilj, ki ga omenja nizozemska vlada, v skladu s katerim je namen zadevne zakonodaje preprečiti pravno dvojno obdavčitev rezidentov, ni povsem prepričljiv. Namreč, ker sta osnova za davek od dividend in osnova za dohodnino različni, ni mogoče govoriti o obdavčitvi, ki dvojno vpliva na isti dohodek istega davčnega zavezanca, čeprav si je mogoče predstavljati, da je bil ta cilj zgled za nizozemskega zakonodajalca z vidika davčne politike.

62.

Vsekakor glede na načelo prostega pretoka kapitala po mojem mnenju ni niti koristno niti zadostno upoštevati le nizozemsko obdavčitev dividend. V analizi je bolje zajeti celotno obdavčitev dohodkov, ki izhajajo iz imetništva delnic v družbah s sedežem na Nizozemskem. V zvezi s tem ugotavljam, da je delničar rezident z dohodnino obdavčen na podlagi pavšalne osnove, ki deluje kot neke vrste „nadomestek“ za vse oblike dohodkov iz kapitala, kot so dividende, obresti in kapitalski dobiček. Nasprotno pa je delničar nerezident pri viru obdavčen z davkom od dividend, ki je zanj končni davek, ni pa obdavčen za kapitalski dobiček ali druge sestavine dohodkov iz kapitala, h katerim lahko prispevajo delnice, ki jih ima.

63.

Iz tega po mojem mnenju sledi, da predlog J. B. G. T. Miljoena za razdelitev dohodnine, ki se plača od imetništva delnic, na dva dela, od katerih eden ustreza dividendam, drugi pa kapitalskemu dobičku, ( 37 ) ni upravičen kljub njegovi teoretični eleganci. Ker se delničar rezident ne more izogniti temu, da dohodnina, ki temelji na imetništvu nizozemskih delnic, zajema tudi kapitalski dobiček ali nerealizirane dobičke iz kapitala, bi bilo po mojem mnenju neprimerno v primerjavi zajeti le del tega davka, ki bi se v teoriji lahko pripisal dividendam.

64.

Menim, da je upošteven element za primerjavo položaja rezidentov in položaja nerezidentov davčna obremenitev, ki jo nazadnje nosita ti kategoriji delničarjev in zaradi katere so naložbe na Nizozemskem v obliki delniških portfeljev, ki pomenijo čezmejni pretok kapitala, bolj ali manj privlačne kot primerljive naložbe v drugih državah članicah. To stališče je potrjeno z že omenjeno sodno prakso Sodišča, ( 38 ) v skladu s katero je v zvezi s tem odločilno merilo dejanska davčna obremenitev, ki jo v resnici povzročijo zadevni predpisi. ( 39 ) Primerjava, ki tako zadeva učinke, ki jih ima imetništvo nizozemskih delnic na davčni ravni na Nizozemskem, se lahko po mojem mnenju razumno izvede kljub dejstvu, da dividende, izplačane delničarjem rezidentom, niso obdavčene.

65.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj odgovori, da mora pri uporabi člena 63 PDEU v primeru, ko je država vira od izplačila dividend odtegnila davek od dividend, primerjava davčnega obravnavanja fizične osebe nerezidentke in fizične osebe rezidentke zajemati tudi dohodnino, ki se pobere od delnic, ki jih imajo rezidenti, in v zvezi s katero davek od dividend pomeni akontacijo.

66.

Predložitveno sodišče v zadevi C‑17/14 navaja, da je različno obravnavanje, na katero se sklicuje družba Société Générale, posledica dejstva, da lahko delničarji v notranjem položaju nizozemski davek od dividend odštejejo kot akontacijo davka od dohodka pravnih oseb, za plačilo katerega so zavezani na Nizozemskem, medtem ko davka od dividend ni mogoče odšteti kot akontacijo v zunanjih položajih, kakršen je položaj zadevne družbe. ( 40 )

67.

Kar zadeva morebitno upoštevnost sodbe Truck Center za ta primer, menim, da je to, da se davek od dividend odtegne tako pri družbah prejemnicah s sedežem na Nizozemskem kot pri družbah prejemnicah, ki nimajo sedeža v tej državi, okoliščina, ki kaže – kot sem že navedel – ( 41 ) na bistveno razliko med to zadevo in zadevo, v kateri je bila izdana navedena sodba. ( 42 )

68.

Poleg tega ugotavljam, da se določbe zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, ki so upoštevne v zadevi C‑17/14, bistveno razlikujejo od določb zakona o dohodnini, ki so upoštevne v zadevah C‑10/14 in C‑14/14, ker dividende, ki jih prejmejo družbe rezidente, prispevajo k osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb, kar ne velja za dohodnino.

69.

Vseeno preudarki, ki so zgoraj navedeni v zvezi z zadevama C‑10/14 in C‑14/14, in tam navedena sodna praksa po mojem mnenju prav tako in celo a fortiori veljajo za zadevo C‑17/14.

70.

Zato Sodišču predlagam, naj odgovori, da mora pri uporabi člena 63 PDEU v primeru, ko je država vira od izplačila dividend odtegnila davek od dividend, primerjava davčnega obravnavanja družbe nerezidentke in družbe rezidentke zajemati tudi davek od dohodkov pravnih oseb, ki se pobere od delnic, ki jih imajo rezidentke, in v zvezi s katerim davek od dividend pomeni akontacijo. ( 43 )

71.

Druga vprašanja, predložena v teh združenih zadevah, so predložena podredno, če bi Sodišče presodilo, kot mu predlagam, da je treba pri primerjavi davčnih položajev davčnih zavezancev, ki ne prebivajo na Nizozemskem, in davčnih zavezancev, ki prebivajo v tej državi, upoštevati končni davek, ki bremeni zadnjenavedene, in sicer glede na posamezen primer dohodnino (zadevi C‑10/14 in C‑14/14) oziroma davek od dohodkov pravnih oseb (zadeva C‑17/14).

72.

V teh treh zadevah predložitveno sodišče Sodišče sprašuje o vrstah meril, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali je dejanska davčna obremenitev, povezana z dividendami, ki bremeni nerezidenta, višja od obremenitve rezidenta, pri čemer navaja različne elemente, ki bi se lahko eventualno upoštevali v zvezi s tem.

73.

Kljub njihovim skupnim točkam je treba po mojem mnenju obravnavo vprašanj, predloženih v prvih dveh zadevah, in vprašanja, predloženega v tretji zadevi, na eni strani ločiti zaradi posebnosti nacionalnih davčnih določb, ki veljajo za fizične osebe in družbe, ki prejmejo dividende na Nizozemskem, in na drugi zaradi različne narave meril za primerjavo, ki jih je navedlo predložitveno sodišče.

74.

Predložitveno sodišče tako v zadevi C‑10/14 kot v zadevi C‑14/14 predlaga, naj se dejanski davčni obremenitvi rezidentov in nerezidentov ocenita tako, da se primerjata nerezidentov odtegnjeni nizozemski davek od dividend in rezidentova dolgovana nizozemska dohodnina, glede na dejstvo, da je posebnost te dohodnine, da se „izračuna na podlagi pavšalnega dohodka, ki ga je mogoče v letu izplačila dividend pripisati skupnemu obsegu investicijskih deležev v nizozemskih družbah“. V zadevi C‑14/14 dodaja še en morebiten element primerjave, in sicer premoženje rezidentov, oproščeno plačila davka, pri čemer se izrecno sklicuje na sodbo Welte. ( 44 )

75.

Sodišče je v bistvu pozvano, naj opredeli, v kakšnem obsegu se je treba za pretehtanje navedenih dejanskih davčnih obremenitev opreti bodisi na pravila, v skladu s katerimi se rezidentu obdavčijo dohodki od delnic, ki jih ima v nizozemskih družbah, bodisi na druga merila. Ker ni določb prava Unije o poenotenju pravil obdavčitve dividend, menim, da morajo biti merila, ki se uporabijo pri tej primerjavi, čim bolj podobna sestavinam ureditve, ki je z zadevnimi davčnimi predpisi vzpostavljena za delničarje rezidente, ker je ugodnost, ki se rezidentu eventualno zagotovi z nižjo davčno obremenitvijo, določena s pravili, ki se uporabljajo za to kategorijo delničarjev.

76.

Ta pristop v zvezi z določitvijo dejanske davčne obremenitve je po mojem mnenju potrjen s sodbo Bouanich, katere okoliščine so podobne okoliščinam v zadevah C‑10/14 in C‑14/14. ( 45 ) V tej sodbi je Sodišče menilo, da mora predložitveno sodišče „v okviru spora, ki ga obravnava, preveri[ti], ali odbitek nominalne vrednosti in uporaba najvišje stopnje obdavčitve v višini 15 % za delničarje nerezidente povzročita tako obravnavanje zadnjih, ki ni manj ugodno od obravnavanja rezidentov, ki imajo pravico do odbitka stroškov pridobitve in do uporabe stopnje v višini 30 %“. ( 46 ) Kot odločilen element za presojo, ali so davčni zavezanci rezidenti obravnavani bolj ugodno kot davčni zavezanci nerezidenti, se je zato štel dejanski rezultat, ki ga nazadnje „povzroči“ splošna uporaba predpisov države članice.

77.

Iz obrazložitve predložitvenih odločb v zadevah C‑10/14 in C‑14/14 je razvidno, da je prvi element primerjave, o katerem se sprašuje Hoge Raad, povezan s pavšalno osnovo, na podlagi katere se izračuna nizozemska dohodnina za rezidente. ( 47 ) Predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ali je mogoče primerjati zadnjenavedeni davek, ki se izračuna fiktivno na podlagi povprečne vrednosti neto vrednosti naložb, ( 48 ) z nizozemskim davkom od dividend, ki se odmeri nerezidentu in se izračuna na podlagi zneska dejansko prejetih dividend.

78.

Iz zgoraj podrobno predstavljenih razlogov ( 49 ) menim, da je treba na eni strani primerjati davek od dividend, ki ga dolguje delničar nerezident, ter dohodnino, ki jo dolguje delničar rezident na podlagi imetništva portfelja podobnih delnic, na drugi.

79.

Drugi element primerjave, ki ga je poudarilo predložitveno sodišče, se nanaša na upoštevno referenčno obdobje. Sprašuje se, ali je treba nerezidentov davek od dividend primerjati z rezidentovo dohodnino izključno glede na leto, v katerem so bile dividende pridobljene, ali glede na več let, in če da, glede na koliko let. ( 50 )

80.

Ker določbe zakona o dohodnini, ki se uporabljajo za nizozemskega davčnega zavezanca, kot referenco uporabljajo dohodke, pridobljene v „koledarskem letu“, ( 51 ) menim, da je to trajanje edino primerno merilo, kot podredno predlagajo tudi J. B. G. T. Miljoen, X, nizozemska vlada in Komisija.

81.

Glede tretjega elementa primerjave se zdi, da predložitveno sodišče okleva med tem, ali naj se nizozemske dividende, ki jih nerezident prejme v referenčnem obdobju, upoštevajo v celoti, tako da zajemajo vse delnice, ki jih ima zadevna oseba v nizozemskih družbah, ali ločeno, tako da se dividende razdelijo glede na posamezne nizozemske družbe, ki so mu v tem obdobju izplačale dividende.

82.

Tako kot Komisija in nizozemska vlada menim, da je prvi pristop pravilnejši za primerjavo dejanskih davčnih obremenitev, ker obdavčitev rezidentov temelji na pavšalni osnovi donosa, povezani z vsemi delnicami v nizozemskih družbah.

83.

Nazadnje, četrti element primerjave, obravnavan le v zadevi C‑14/14, je povezan z upoštevanjem premoženja, oproščenega plačila dohodnine, do česar imajo pravico le davčni zavezanci rezidenti. ( 52 ) Ker taka oprostitev dela premoženja spreminja davčno osnovo za dohodke, ki jih prejmejo rezidenti, in torej davčno obremenitev, ki jo nazadnje nosijo, jo je treba po mojem mnenju upoštevati pri zadevni primerjavi, kot trdita tudi X in Komisija, ki se pravilno opira na cilj tega pravila. ( 53 )

84.

Kot poudarja Komisija, je zaradi dela premoženja, ki je oproščen plačila davka, pavšalna obdavčitev dejansko progresivna, od česar imajo koristi delničarji rezidenti. ( 54 ) Po mojem mnenju sodba Welte, na katero izrecno napotuje vprašanje za predhodno odločanje, dejansko omogoča, da se po analogiji potrdi pravilnost vključitve take oprostitve, ker je Sodišče v njej priznalo, da je treba upoštevati odbitek, ki na davčno osnovo vpliva različno glede na to, ali so zadevne osebe rezidenti ali nerezidenti. ( 55 )

85.

Nasprotno pa glede tega, koliko k temu prispeva sodba Schumacker, ( 56 ) ki je predmet razprave v teh zadevah, ( 57 ) ne razumem dobro, kako bi ta sodba zagotovila koristne napotke v obravnavani zadevi, ker se je v njej obravnavala diskriminacija delavca nerezidenta, čigar osebni in družinski položaj se ni upošteval na davčni ravni niti v državi prebivališča niti v državi zaposlitve. ( 58 ) V obravnavani zadevi pa zakon o dohodnini določa, da oprostitev dela obdavčljivega premoženja ne temelji na individualnem položaju davčnega zavezanca ali njegovi sposobnosti plačati davke, ampak le na velikosti kapitala, ki ga ima. ( 59 )

86.

Menim, da v praksi primerjava z dejansko davčno obremenitvijo, ki je nerezidentu naložena z davkom od dividend, odtegnjenim na podlagi delniškega portfelja na Nizozemskem, zahteva, da se najprej odštejejo vsi odbitki obveznosti, ( 60 ) olajšave ali oprostitve vseh vrst, do katerih so lahko rezidenti upravičeni pri obdavčitvi svojih dohodkov, nato izračuna pavšalni donos, določen na 4 % povprečne neto vrednosti sredstev, ter nazadnje uporabi 30‑odstotna davčna stopnja za dohodke iz kapitala, da se dobi dejanska davčna obremenitev, ki jo rezident nazadnje nosi na podlagi imetništva podobnega delniškega portfelja.

87.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, sestavljenim iz dveh delov, ki ga je postavilo v zadevi C‑17/14, Sodišče prosi, naj opredeli merila, ki so upoštevna za ugotovitev, ali bi bila v hipotetičnem notranjem položaju, ( 61 ) ki mora omogočiti primerjavo, dejanska obdavčitev dividend z davkom od dohodkov pravnih oseb nižja od davka, ki je od dividend pri viru odtegnjen v obravnavanem primeru. Posebej sprašuje, ali je treba v zvezi s tem upoštevati „vse stroške, ki so ekonomsko gledano povezani z delnicami, iz katerih izvirajo dividende“ (točka (a) drugega vprašanja), in če ne, bodisi „morebiten odbitek kupljenih dividend“ bodisi „morebitno finančno breme, ki je posledica imetništva zadevnih delnic“ (točka (b) drugega vprašanja).

88.

Glede na predložitveno odločbo se to vprašanje postavlja v tej formulaciji, ker je družba Société Générale trdila, da bi bilo treba ob upoštevanju njenih poslovnih dejavnosti v elemente primerjave z davčno obremenitvijo primerljive družbe rezidentke vključiti ne le stroške, ki so neposredno povezani z dividendami, kot je priznalo Rechtbank te Haarlem, ampak tudi negativne rezultate tečajev in transakcij za druge delnice ali pozicije, ki ne izvirajo iz dividend, vendar so z njimi vseeno povezane. Družba Société Générale pred Sodiščem navaja, da so dividende neločljivo povezane z drugimi elementi rezultata transakcije, kot so „stroški obresti, cena pridobitve in izkupiček od prodaje delnic“. ( 62 )

89.

Predložitveno sodišče temu širokemu dojemanju ugovarja s trditvijo, da bi to povzročilo številne praktične težave, če bi bilo treba za oceno, koliko je davčna obremenitev družbe nerezidentke višja od davčne obremenitve v povsem notranjem položaju, upoštevati vse posebnosti obravnavanega primera. Kot primere navaja „stroške financiranja delnic ter stroške transakcij in morebitno dividendo, vključeno v ceno pridobitve delnice“, pri čemer analizo razvija z vidika nacionalne sodne prakse v zvezi z zadnjenavedenim elementom. ( 63 )

90.

Enako kot nizozemska, nemška in švedska vlada ter Komisija in v nasprotju z dvomi, ki jih očitno ima predložitveno sodišče, ( 64 ) menim, da sodna praksa Sodišča vsebuje elemente odgovora, ki jih je mogoče prenesti na to problematiko.

91.

Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da so z vidika stroškov, ki so v neposredni zvezi z dejavnostjo, s katero so bili v tej državi članici ustvarjeni obdavčljivi dohodki, kot so poslovni stroški, ( 65 ) rezidenti in nerezidenti te države v primerljivem položaju in da jih je zato treba obravnavati enako ob odobritvi možnosti, da pri obdavčitvi odštejejo te stroške.

92.

Iz tega sledi, da bi zadevni nacionalni predpisi lahko bili v nasprotju s členom 63 PDEU, če bi bilo treba stroške, kot jih navaja družba Société Générale, na eni strani šteti za stroške, ki so v neposredni zvezi s tovrstno dejavnostjo, ter če bi bile le družbe rezidentke upravičene do odbitka takih stroškov na drugi. ( 66 )

93.

Sodišče je pojasnilo, da obstoj neposredne zveze v smislu te sodne prakse izhaja iz dejstva, da so stroški nerazdružljivi z dejavnostjo, iz katere izhajajo zadevni obdavčljivi dohodki, kot velja za stroške, potrebne za izvajanje dejavnosti, iz katere izhajajo ti dohodki. ( 67 ) Predvsem je že presodilo, da je mogoče, da taka neposredna zveza obstaja v zvezi z dohodki, prejetimi v obliki dividend, ( 68 ) pri čemer je zlasti pojasnilo, da če so zadevni stroški eventualno lahko v neposredni zvezi z zneskom, izplačanim ob poslu z vrednostnimi papirji, morajo biti v neposredni zvezi tudi s prejemanjem dividend. ( 69 )

94.

Naj navedem, da družba Société Générale trguje s finančnimi instrumenti, zlasti z izvedenimi finančnimi instrumenti. Zadevne transakcije z vrednostnimi papirji se izvajajo v Franciji, kjer so dobički, ustvarjeni s temi poslovnimi transakcijami, obdavčeni. Povezava z ozemljem Kraljevine Nizozemske izhaja iz tega, da družba Société Générale zaradi imetništva delnic v nizozemskih družbah, pridobljenih za kritje tveganj, povezanih s temi instrumenti in transakcijami, lahko prejme dividende, od katerih se pri viru odtegne nizozemski davek po 15‑odstotni stopnji.

95.

V primeru družbe delničarke, ki bi imela sedež na Nizozemskem, bi zgoraj omenjeni obliki dohodkov hkrati prispevali k obdavčljivemu dobičku v tej državi in torej ne bi bilo treba strogo razlikovati med stroški, ki so v neposredni zvezi s prejemanjem dividend, in stroški, ki so povezani s transakcijami, obravnavanimi v celoti. Nasprotno pa je treba v čezmejnem položaju, kakršen je položaj družbe Société Générale, opredeliti hipotetičen notranji položaj, ki je objektivno primerljiv.

96.

V zvezi s tem enako kot generalni pravobranilec pri Hoge Raad, ki je predstavil sklepne predloge v zvezi s sporom o glavni stvari, ugotavljam, da je davčna pristojnost Kraljevine Nizozemske utemeljena le v zvezi z zneskom prejetih dividend, ne pa v zvezi s katero koli drugo postavko dobička ali dohodkov družbe Société Générale iz poslovanja. ( 70 ) Menim, da je položaj zadevne osebe mogoče primerjati s položajem rezidenta le v zvezi s temi dividendami, ne pa v zvezi z drugimi dejavnostmi, ki so ekonomsko povezane z imetništvom delnic, ki niso zajete z navedeno pristojnostjo.

97.

Po mojem mnenju je treba določiti neto znesek dividend, ki je edini upošteven za učinkovito izvedbo te primerjave, tako da se upoštevajo stroški financiranja začasnega imetništva delnic ter stroški transakcije in imetništva v zvezi s temi delnicami, če in kolikor bi jih delničar rezident lahko odštel od bruto zneska dividend, ter se ne upošteva izkupiček iz nakupa ali nadaljnje prodaje zadevnih delnic.

98.

Sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari, mora z vidika teh elementov ugotoviti, ali se na podlagi nacionalnih davčnih predpisov ( 71 ) za stroške, kot so stroški, ki jih uveljavlja družba Société Générale, lahko šteje, da so v neposredni zvezi in ne le ekonomsko povezani z imetništvom delnic, iz katerih so izšle zadevne dividende, in ali bi se taki stroški dejansko upoštevali v okviru uporabe zakona o davku od dohodkov pravnih oseb za obdavčitev dividend, izplačanih družbi rezidentki.

99.

Tretji vprašanji, predloženi v zadevah C‑14/14 in C‑17/14, sta postavljeni pogojno, ker ju je predložitveno sodišče Sodišču predložilo le v primeru, če bi bil odgovor na prvi vprašanji, postavljeni v navedenih zadevah, pritrdilen, ( 72 ) kar bi bilo po mojem mnenju potrebno.

100.

To sodišče Sodišče v bistvu sprašuje o vplivu, ki bi ga lahko imela konvencija, ki sta jo država članica, v kateri so bile te dividende prejete (imenovana „država vira“), in država članica, v kateri ima oškodovani delničar prebivališče (imenovana „država prebivališča“), sklenili za izogibanje mednarodnopravnemu dvojnemu obdavčevanju z razdelitvijo davčnih pristojnosti med njima. Natančneje, sprašuje, pod katerimi pogoji bi bilo mogoče šteti, da je s tako konvencijo mogoče zadostno odpraviti različno davčno obravnavanje, ki lahko obstaja med rezidenti in nerezidenti, in morebitno neskladnost s pravom Unije, ki izhaja iz tega različnega obravnavanja.

101.

Čeprav je tako formulirana problematika skupna tretjima vprašanjema, predloženima v zadevah C‑14/14 in C‑17/14, so upoštevni elementi za odgovor nanju delno različni zaradi razlik, ki obstajajo med določbami konvencij, ki se uporabljata v obeh sporih o glavni stvari ter so ju na eni strani podpisale Kraljevina Nizozemska in na drugi Kraljevina Belgija in Francoska republika. Poleg tega je mogoče ugotoviti, da ima vprašanje, predloženo v zadevi C‑17/14, dvojni predmet, kot kažeta dva vprašalna stavka, ki ju vsebuje.

102.

Kot je predložitveno sodišče takoj navedlo, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da morebitne neskladnosti med davčno zakonodajo države članice in pravom Unije ni mogoče popraviti zgolj z uporabo določb, ki jih je druga država članica sprejela enostransko. ( 73 ) Zlasti kršitve prostega pretoka kapitala, ker država vira na svojem ozemlju bolj ugodno obravnava davčnega zavezanca rezidenta kot davčnega zavezanca, ki ne prebiva na njenem ozemlju, ni mogoče učinkovito popraviti zgolj s tem, da je druga država članica, v kateri zadnjenavedeni davčni zavezanec prebiva, uvedla notranje ukrepe, s katerimi mu je dodelila ugodnost. ( 74 )

103.

Sodišče je sicer večkrat priznalo, da ni mogoče izključiti, da bi država članica spoštovanje obveznosti, ki jih ima na podlagi Pogodbe, lahko zagotavljala s tem, da z drugo državo članico sklene konvencijo o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, ( 75 ) vendar le če je z izvajanjem določb te konvencije, ker so del pravnega okvira, ki se uporabi v postopku v glavni stvari, ( 76 ) mogoče v celoti izravnati negativne učinke različnega obravnavanja, ki izhaja iz zakonodaje prve države.

104.

V skladu s sodno prakso je različno obravnavanje dividend, razdeljenih davčnim zavezancem rezidentom, in dividend, razdeljenih davčnim zavezancem, ki prebivajo v drugih državah članicah, povsem odpravljeno, le če se davek, odtegnjen pri viru, lahko zadostno odbije od davka, ki ga je treba plačati v drugi državi članici, in to do višine razlike. Za dosego tega cilja izravnave je očitno potrebno, da uporaba metode odštetja ali odbitka, določene v taki konvenciji, omogoča, da se davek od dividend, pobran v državi vira, v celoti odšteje ali odbije od davka, ki je dolgovan v državi prebivališča delničarja prejemnika. ( 77 )

105.

Poudarjam, da mednarodne konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju običajno določajo, da država prebivališča odobri navadni odbitek, in ne celotni odbitek davka, plačanega v državi vira. ( 78 ) Ker take konvencije določajo, da znesek zadnjenavedenega davka, ki se lahko odšteje ali odbije od davka, dolgovanega v državi prebivališča, ne sme presegati davka, ki bi ga bilo treba plačati v tej državi, ne omogočajo sistematične izravnave vseh razlik pri obravnavanju, ki obstajajo v državi vira in lahko ustvarjajo prepovedane ovire za prosti pretok kapitala. Po mojem mnenju je to eden izmed naukov sodne prakse, sprejete v okviru različnih tožb zaradi neizpolnitve obveznosti, ki so zadevale to problematiko. ( 79 )

106.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz člena 63 PDEU, ki jo stori država vira, podana, če se izkaže, da obstajajo primeri, v katerih je davčni zavezanec nerezident obravnavan manj ugodno kot davčni zavezanec rezident. Vendar se mi zdi, da ta sodna praksa ne pomeni, da mora država članica vira vrniti presežni znesek davka, ki izhaja iz njenih diskriminatornih predpisov, kadar je uporaba take davčne konvencije že konkretno omogočila nevtralizacijo negativnih učinkov teh predpisov z odbitkom davka ali odštetjem davka, pobranega v državi članici prebivališča. ( 80 ) Zdi se mi, da v tem primeru pravo Unije zadevnim državam članicam nikakor ne nalaga obveznosti, da zaradi obstoja diskriminatornega dejavnika v državi članici vira ne uporabijo razdelitve davčnih pristojnosti, o kateri so se dogovorile. Sicer bi bila zahteva po popolni nevtralizaciji v državi članici prebivališča, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča, po mojem mnenju nesmiselna.

107.

Člen 23(1)(b) belgijsko-nizozemske konvencije, ki se uporablja v zadevi C‑14/14, določa – kadar oseba, ki prebiva v Belgiji, prejme dividende, ki niso oproščene belgijskega davka, kot se je zgodilo v primeru X – da je treba nizozemski davek, ki se pri viru odtegne od teh dohodkov, ( 81 ) odbiti od belgijskega davka v zvezi z navedenimi dohodki „ob upoštevanju določb belgijske zakonodaje o odbitku davkov, plačanih v tujini, od belgijskega davka“.

108.

Kot je navedeno v predložitveni odločbi, je iz uradnega komentarja k navedeni konvenciji ( 82 ) razvidno, da ta zadnja formulacija napotuje na metodo odbitka, določeno v členu 285 in naslednjih belgijskega zakonika o davkih od dohodkov iz leta 1992. Ti členi omogočajo, da se „pavšalni del tujega davka“ odbije od davka, dolgovanega v Belgiji, vendar v primeru dividend, le če so izpolnjeni nekateri taksativni pogoji. ( 83 )

109.

X v podporo trditvi, da v obravnavanem primeru izravnava ni bila dosežena, trdi, da odbitek nizozemskega davka, odtegnjenega od dividend, od belgijske dohodnine ni mogoč v okoliščinah, kot se obravnavajo v postopku v glavni stvari, kar ni sporno. ( 84 ) Navaja, da belgijska zakonodaja omogoča le odbitek navedenega davka od davčne osnove za take dohodke iz naslova stroškov, preden se uporabi 25‑odstotna davčna stopnja za tako dobljeni neto znesek dividend, ( 85 ) ter da tak odbitek ne izravna diskriminatornega dela nizozemskega davka.

110.

Nizozemska vlada zagovarja nasprotno tezo, ko trdi, da je neugodnost, ki jo prima facie utrpi davčni zavezanec, ki ne prebiva na Nizozemskem, učinkovito nevtralizirana, ker konvencija o izogibanju dvojnemu obdavčevanju na eni strani določa pogojno možnost odbitka, kot je odbitek stroškov, dovoljen v državi, v kateri prebiva davčni zavezanec, in na drugi navedena možnost v konkretnem primeru pomeni, da se ta neugodnost v celoti in celo več kot v celoti izravna. ( 86 )

111.

Menim, da za popolno nevtralizacijo učinkov omejitve prostega pretoka kapitala, ki obstaja v državi vira, ni dovolj, da lahko taka konvencija – po potrebi z napotitvijo na notranje pravo države prebivališča – pripelje do znižanja davka v zadnjenavedeni državi, ki ga je dejansko mogoče dobiti le v nekaterih primerih. Kot ugotavlja predložitveno sodišče, pa belgijsko-nizozemska „konvencija ne določa brezpogojnega popolnega odbitka, tako da popolni odbitek ni zagotovljen v vseh primerih“, ( 87 ) kar pomeni, da neugodnost, ki jo utrpijo davčni zavezanci, ki ne prebivajo na Nizozemskem, ni izravnana v vseh okoliščinah.

112.

Enako kot Komisija menim, da taka konfiguracija ne izpolnjuje zahtev, ki izhajajo iz PDEU, kot jih je predhodno opredelilo Sodišče. Iz sodne prakse namreč izhaja, da mora odbitek davka, plačanega v državi članici, katere davčna zakonodaja škodi prostemu pretoku kapitala, od davka, dolgovanega v drugi državi članici pogodbenici, v vseh primerih omogočiti nevtralizacijo različnega obravnavanja, ki izhaja iz uporabe določb navedene zakonodaje, ( 88 ) zato da se lahko popravek učinkovito izvede na podlagi konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju.

113.

Da je popolna izravnava diskriminatornega dela pri viru odtegnjenega davka pravno zagotovljena s tako konvencijo, mora biti različno obravnavanje brezpogojno nevtralizirano z metodo odbitka ali odštetja, ki se uporablja v vseh primerih. Po mojem mnenju potreba po preprečevanju odvračalnega učinka, ki ga nacionalni davčni predpisi lahko imajo na prosti pretok kapitala, nujno pomeni, da se predhodno vzpostavijo popravni mehanizmi. Ovira, ki jo lahko ustvari zakonodaja države članice, ne more biti učinkovito odpravljena, če se izravnave sicer dovolijo s konvencijami, vendar brez gotovosti, da bodo te izravnave sistematično in torej vedno dejansko imele popravni učinek. Različno obravnavanje, ugotovljeno v škodo oseb s prebivališčem ali sedežem v drugih državah članicah, lahko namreč te osebe odvrne od vlaganj v tej državi.

114.

Čeprav mora nacionalno sodišče presoditi, ali je morebitni diskriminatorni učinek davka, odtegnjenega v državi vira, povsem nevtraliziran z izravnavo, odobreno v državi prebivališča na podlagi dvostranske konvencije, menim, da to ne velja za primer davčnega zavezanca, ki prebiva v Belgiji in je plačal davek od dividend na Nizozemskem. Kraljevina Belgija namreč ne odobri dejanskega odbitka tega nizozemskega davka od davka, dolgovanega v Belgiji, ampak uporablja obdavčitev neto zneska prejetih dividend, to je bruto zneska teh dividend, zmanjšanega za davek od dividend, odtegnjen na Nizozemskem, in to po 25‑odstotni stopnji. Presežni davek, odtegnjen na Nizozemskem, je tako izravnan le v višini 25 %, ker se nizozemski davek od dividend odbije od davčne osnove v Belgiji in ne od davka, ki se plača v tej državi. Taka metoda pa ne pripelje do popolne nevtralizacije, saj – kot je generalni pravobranilec pri Hoge Raad ugotovil v sklepnih predlogih v zvezi s sporom o glavni stvari – „25 % ne more biti nikoli dovolj za izravnavo 100 %“. ( 89 )

115.

Posledično predlagam, naj se na tretje vprašanje, predloženo v zadevi C‑14/14 odgovori, da za to, da država članica, ki diskriminatorno pri viru odtegne davek od dividend, lahko zagotavlja spoštovanje obveznosti, ki jih ima na podlagi PDEU, s tem, da z državo članico, v kateri prebiva zadevni davčni zavezanec, sklene konvencijo o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, ne zadostuje, da je v tej konvenciji določeno znižanje davka, dolgovanega v državi prebivališča, z odbitkom pri viru odtegnjenega davka, ki ni brezpogojen. Nasprotno, kadar se izkaže, da so v konkretnem primeru, predloženem nacionalnemu sodišču, diskriminatorni učinki predpisov, ki jih uporablja država članica vira, povsem popravljeni z možnostjo odbitka, ki je v skladu s tako dvostransko konvencijo ponujena v državi članici, v kateri prebiva zadevni davčni zavezanec, ni nujno, da se vračilo diskriminatornega dela pri viru odtegnjenega davka odobri v prvi od navedenih držav.

116.

Tretje vprašanje, predloženo v zadevi C‑17/14, je razdeljeno na dva dela. Prvi del podobno kot v zadevi C‑14/14 zadeva vprašanje, ali v primeru, ko bi morala primerjava davčnih položajev rezidentov in nerezidentov zajeti davek od dohodkov pravnih oseb in bi bilo očitno, da družba nerezidentka nosi večjo davčno obremenitev, francosko-nizozemska konvencija o izogibanju dvojnemu obdavčevanju omogoča nevtralizacijo takega različnega obravnavanja.

117.

Iz člena 24(B)(b) te konvencije izhaja, da so dividende, izplačane osebi, ki prebiva v Franciji, in obdavčene z nizozemskim davkom, ( 90 ) v tej državi podlaga za odbitek davka. Znesek tega odbitka je enak navedenemu davku, vendar ne more preseči zneska davka, ki se v Franciji dolguje za zadevne dohodke. Ta odbitek se zlasti odšteje od davka od dohodkov pravnih oseb, v osnovo katerega so take dividende vključene.

118.

Družba Société Générale zahteva vračilo davka od dividend, ki so ga odtegnili nizozemski davčni organi, ki temu nasprotujejo, ker je bila ta družba v Franciji upravičena do odbitka davka na podlagi navedenega člena 24. Trdi, da nizozemsko notranje pravo ovira prosti pretok kapitala in da francosko-nizozemska konvencija ne omogoča odprave te ovire, saj ne ponuja vnaprejšnjega zagotovila, da bo nizozemski davek od dividend v Franciji lahko vedno odbit, tako da davčna obremenitev družbe s sedežem v tej državi v nobenem primeru ne bi presegla davčne obremenitve primerljive družbe s sedežem na Nizozemskem. ( 91 )

119.

V zvezi s tem je treba navesti, da ni sporno, da je bil družbi Société Générale odobren odbitek celotnega nizozemskega davka od dividend, odtegnjenega za leta do 2000 do 2007, od francoskega davka od dohodkov pravnih oseb, da pa nizozemski davek od dividend, odtegnjen za leto 2008, nasprotno ni mogel biti odbit od francoskega davka od dohodkov pravnih oseb zaradi primanjkljaja, ki ga je ta družba tisto leto utrpela v Franciji.

120.

Predložitveno sodišče se sprašuje o pomenu, ki ga je treba pripisati dejstvoma, da francosko-nizozemska konvencija nerezidentom na eni strani ne zagotavlja popolnega odbitka v vseh primerih, da pa je na drugi zadevni davčni zavezanec v tem primeru to možnost vseeno izkoristil za več let. Kot sem navedel zgoraj, ( 92 ) pravo Unije po mojem mnenju ne zahteva, da država članica vira morebitno diskriminatorno obdavčitev v takih okoliščinah popravi v korist zadevne osebe.

121.

Tako nizozemska kot švedska vlada – slednja podredno – ( 93 ) menita, da je za učinkovito nevtralizacijo neugodnosti, ki jo morda utrpi delničar nerezident, dovolj, da konvencija o izogibanju dvojnemu obdavčevanju določa možnost odštetja v obliki odbitka davka, tudi če je ta možnost pogojna, in da taka določba konkretno omogoča, da se navedena neugodnost v celoti izravna v državi prebivališča tega delničarja.

122.

Glede na zgoraj navedeno sodno prakso ( 94 ) se mi zdi potrebno, da je za uskladitev s členom 63 PDEU določba, ki je brezpogojna in omogoča popolno izravnavo, za ta namen določena v zadevni konvenciji, tako da ta pomeni, da davčna obremenitev, nastala v državi članici, za družbo nerezidentko ni nikoli večja kot za družbo rezidentko, ki je v primerljivem položaju. Tako bi morala taka konvencija določati učinkovit odbitek ne glede na okoliščine posameznega primera.

123.

Kot pa ugotavlja Komisija, čeprav člen 24 francosko-nizozemske konvencije res določa brezpogojni odbitek davka, ker ta ni odvisen od napotitve na morebitne pogoje, določene v francoskem notranjem pravu, ( 95 ) ta določba vseeno ne zagotavlja, da se lahko davek od dividend, odtegnjen na Nizozemskem, v vseh primerih odbije od davka, dolgovanega v Franciji, do višine razlike, ki je posledica nizozemske zakonodaje, kot se zahteva v sodni praksi Sodišča. ( 96 ) Kadar delničar, ki ne prebiva na Nizozemskem, v tej državi nosi breme davka od dividend, vendar v Franciji ni dovolj obdavčen, v zadnjenavedeni državi namreč ne more biti upravičen do odbitka davka, ki bi omogočil popravek navedene razlike, ki zato ni sistematično izravnana. Uporaba te določbe konvencije torej Kraljevini Nizozemski ne omogoča, da v celoti izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz člena 63 PDEU.

124.

Predložitveno sodišče v drugem delu tretjega vprašanja Sodišče sprašuje, ali je za presojo, ali so učinki morebitne omejitve prostega pretoka kapitala zadostno nevtralizirani z dvostransko konvencijo, upoštevno, da v primeru, ko je izravnava neugodnosti za nerezidenta nezadostna za leto, v katerem so bile dividende prejete, obstaja možnost prenosa primanjkljaja, nastalega v državi prebivališča, in učinkovitega odbitka davka, odtegnjenega v državi vira, na naslednja leta. Nizozemska vlada trdi, da je taka možnost dejansko odločilna v zvezi s tem.

125.

Po mojem mnenju je dovolj ugotoviti, da možnost prenosa odbitka od davka, dolgovanega v Franciji, v davčno leto, ki ni leto, v katerem je nerezident plačal nizozemski davek od dividend, ki je omenjena v predložitveni odločbi, nikakor ni gotova v obravnavani zadevi glede na predložitveno odločbo in stališča, ki so bila predložena Sodišču. ( 97 ) Predvsem ugotavljam, da konvencija, ki se uporablja v tem primeru, ne določa nobene obveznosti, da se uvede taka možnost, ki bi veljala za Francosko republiko. Vsekakor enako kot Komisija menim, da je za oceno nevtralizacijskega učinka konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju upošteven le rezultat, ki ga uporaba te konvencije omogoča doseči za rezidenta z vidika zadostne ali nezadostne izravnave glede na ugodnosti, ki jih je deležen rezident države članice vira, ki je v enakem položaju. ( 98 )

126.

Zato predlagam, naj se na tretja vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, odgovori nikalno v formulaciji, ki jo navajam v nadaljevanju.

127.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Hoge Raad der Nederlanden, odgovori: