1.

Juzgado de Primera Instancia no 4 de Martorell (prvostopenjsko sodišče št. 4 v Martorellu, Španija) želi v bistvu pojasniti, ali načeli enakovrednosti in učinkovitosti, ki se uporabljata v pravu Unije, nasprotujeta prehodni nacionalni določbi, ki za potrošnike določa enomesečni prekluzivni rok od dneva, ki sledi dnevu objave zakona, v katerega je vključena ta določba, v uradnem listu zadevne države članice za vložitev ugovora na podlagi domnevne nepoštenosti pogodbenih pogojev v okviru izvršbe na podlagi hipoteke, ki še poteka.

2.

To vprašanje je treba dodati na dolg seznam vprašanj, postavljenih v okviru predlogov za sprejetje predhodne odločbe, v katerih se je obravnavala skladnost različnih španskih nacionalnih določb v zvezi s postopki izvršbe na podlagi hipoteke, ki se je začel s sodbo Aziz, ( 2 ) s pravom Unije.

3.

Sodišče ima torej s to zadevo priložnost pojasniti svojo sodno prakso v zvezi z razumnimi roki na področju varstva potrošnikov.

4.

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa: ( 3 )

„Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev [pod istimi pogoji], če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.“

5.

Člen 7(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

6.

Direktiva 93/13 je bila v španski pravni red prenesena z Ley 7/1998, sobre condiciones generales de la contratación (zakon 7/1998 o splošnih pogodbenih pogojih) z dne 13. aprila 1998 ( 4 ) in z Real Decreto Legislativo 1/2007, por el que se aprueba el texto refundido de la Ley General para la Defensa de los Consumidores y Usuarios y otras leyes complementarias (kraljeva zakonska uredba 1/2007 o spremembi splošnega zakona o varstvu potrošnikov in uporabnikov ter drugih dopolnilnih zakonov) z dne 16. novembra 2007. ( 5 )

7.

Ley 1/2013, de medidas para reforzar la protección a los deudores hipotecarios, reestructuración de deuda y alquiler social (zakon 1/2013 o varstvu hipotekarnega dolžnika, prestrukturiranju dolga in neprofitni najemnini) z dne 14. maja 2013 ( 6 ) (v nadaljevanju: zakon 1/2013) je spremenil Ley de enjuiciamiento civil (zakon o civilnih postopkih, v nadaljevanju: LEC) z dne 7. januarja 2000, ( 7 ) ta zakon pa je bil spremenjen z Decreto-ley 7/2013, de medidas urgentes de naturaleza tributaria, presupuestarias y de fomento de la investigación, el desarrollo y la innovación (uredba-zakon 7/2013 o nujnih davčnih in proračunskih ukrepih ter spodbujanju raziskav, razvoja in inovacij) z dne 28. junija 2013 ( 8 ).

8.

Četrta prehodna določba zakona 1/2013 (v nadaljevanju: četrta prehodna določba) se nanaša na postopke izvršbe, ki so se začeli pred začetkom veljavnosti zakona 1/2013 in še niso končani. V tej določbi je navedeno:

9.

Postopek izvršbe na podlagi hipoteke urejajo členi od 681 do 698 LEC. Če želimo dobro razumeti ta postopek, je treba poleg navedenih posebnih določb upoštevati še nekatere druge splošne določbe LEC.

10.

Člen 556 LEC določa desetdnevni rok od vročitve akta, s katerim se odredi izvršba, v katerem lahko dolžnik vloži ugovor zoper izvršbo. Ta rok se uporablja za izvršbe na podlagi hipoteke, saj je sklic nanj vključen v člen 557 LEC, ki se nanaša na postopek z ugovorom zoper izvršbo na podlagi izvršilnih naslovov, ki niso niti sodni niti arbitražni (kar vključuje zlasti javne listine v zvezi s hipotekarnimi posojili, ki se uporabljajo kot podlaga za izvršbe na podlagi hipoteke).

11.

Člen 557 LEC, kakor je bil naveden v zakonu 1/2013, določa:

„1.   Če se izvršba dovoli na podlagi izvršilnih naslovov iz člena 517(2), točke od 4 do 7, ali na podlagi drugih izvršljivih dokumentov iz člena 517(2), točka 9, lahko dolžnik vloži ugovor v roku in obliki, ki sta določena v prejšnjem členu, samo če ugovor temelji na enem od teh razlogov:

[…]

2.   Če je vložen ugovor iz prejšnjega odstavka, sodni tajnik z ukrepom procesnega vodstva izvršbo prekine.“

12.

Člen 695 LEC, prav tako v različici, kot je bila spremenjena z zakonom 1/2013, določa:

„1.   Dolžnik lahko v postopku, ki je določen v tem poglavju, vloži ugovor zoper izvršbo samo iz teh razlogov:

[…]

2.   V primeru ugovora iz prvega odstavka sodni tajnik prekine izvršbo in pozove stranke na obravnavo pri sodišču, ki je izdalo nalog za izvršbo. Med vabilom in zadevno obravnavo mora preteči vsaj petnajst dni. Na tej obravnavi sodišče zasliši stranke, preuči predložene dokumente in drugi dan v obliki sklepa odloči, kot presodi, da je primerno.

3.   S sklepom, s katerim se ugodi ugovoru na podlagi razlogov iz točk 1 in 3 odstavka 1 tega člena, se izvršba prekine; s sklepom, s katerim se ugodi ugovoru na podlagi razloga iz točke 2, se določi znesek, za katerega se izvršba nadaljuje.

Če je podan razlog iz točke 4, se postopek izvršbe ustavi, če je temelj izvršbe pogodbeni pogoj. V drugih primerih se postopek izvršbe nadaljuje, pri čemer se nepošteni pogoj ne upošteva.

[…]“

13.

Družba BBVA SA, nekdanja Unnim Banc SA (v nadaljevanju: družba BBVA), je začela postopek izvršbe na podlagi hipoteke proti P. Peñalvi Lópezu, C. López Durán in D. Fernándezu Gabarru. Ta postopek se je začel pred začetkom veljavnosti zakona 1/2013, to je 15. maja 2013. Navedeni postopek na ta dan še ni bil končan.

14.

Tožene stranke iz postopka v glavni stvari so vložile izredni ugovor zoper izvedbo te izvršbe na podlagi hipoteke 17. junija 2013, torej po izteku enomesečnega roka, določenega s četrto prehodno določbo za to, da se vloži izredni ugovor zoper izvršbo na podlagi hipoteke. Pred predložitvenim sodiščem so trdile, da se določitev prekluzivnega roka za sklicevanje na nepoštenost pogojev iz izvršilnega naslova ne sklada z Direktivo 93/13. Tožene stranke iz postopka v glavni stvari se v podporo tej trditvi sklicujejo na sodno prakso Sodišča, zlasti na sodbo Cofidis. ( 9 )

15.

Poleg tega še trdijo, da je enomesečni rok očitno kratek ter da so bili pravni strokovnjaki zaradi velikega števila prizadetih preobremenjeni in niso mogli preučiti vseh primerov, ki so jim bili predloženi.

16.

Predložitveno sodišče meni, da se mora za to, da bo lahko presodilo o zadevi, ki mu je predložena v obravnavo, Sodišče izreči glede prednosti ali učinka procesnih rokov za namene sklicevanja na trditve o morebitni nepoštenosti pogoja iz izvršilnega naslova ali navajanja takih trditev.

17.

V takih okoliščinah je Juzgado de Primera Instancia no 4 de Martorel z odločbo z dne 28. decembra 2013, ki je prispela v sodno tajništvo Sodišča 10. januarja 2014, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba enomesečni rok, določen [s četrto prehodno določbo], razumeti tako, da ni v skladu s členoma 6 in 7 Direktive 93/13 […]?“

18.

Pisna stališča so predložile stranke iz postopka v glavni stvari, španska vlada in Evropska komisija.

19.

Stranke iz postopka v glavni stvari, španska vlada in Komisija so podale tudi ustna stališča na obravnavi 11. februarja 2015.

20.

Družba BBVA v pisnih stališčih izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe. Pri tem trdi, prvič, da je postavljeno vprašanje hipotetično in da predložitvenemu sodišču pri rešitvi spora, ki mu je bil predložen, ne koristi. Predložitveno sodišče naj namreč ne bi navedlo zadevnih pogodbenih pogojev. Družba BBVA meni, drugič, da lahko isto sodišče od izreka sodbe Aziz ( 10 ) po uradni dolžnosti presodi o spornih pogojih. Dalje še trdi, tretjič, da so bili domnevno nepošteni pogoji iz pogodbe, katere izvršitev se zahteva, že dvakrat izpodbijani pred predložitvenim sodiščem.

21.

Menim, da je treba te trditve zavrniti. Najprej, razlaga prava Unije, za katero je bilo zaprošeno, je – v nasprotju s trditvijo družbe BBVA – povezana z vprašanjem za predhodno odločanje. Dalje, po mojem mnenju je predložitveno sodišče jasno navedlo razloge, iz katerih je menilo, da je za njegovo sodbo potrebna razlaga prava Unije, vprašanje za predhodno odločanje pa lahko vpliva na rešitev spora o glavni stvari. Nazadnje, dejstvo, da je predložitveno sodišče od izreka sodbe Aziz ( 11 ) pristojno za to, da po uradni dolžnosti obravnava obstoj takih nepoštenih pogojev, nikakor ne vpliva na pravico strank iz postopka v glavni stvari, da se sklicujejo na obstoj nepoštenih pogojev v izvršilnem naslovu, na katerem temelji izvršilni postopek.

22.

Naj v zvezi s tem opozorim, da v okviru pravosodnega sodelovanja, ki je določeno v členu 267 PDEU, pri vprašanjih v zvezi s pravom Unije velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrne le v nekaterih posebnih okoliščinah. ( 12 ) Poleg tega je samo nacionalno sodišče pristojno za presojo nujnosti predhodne odločbe in upoštevnosti vprašanj, ki jih predloži Sodišču. ( 13 )

23.

Torej menim, da je vprašanje za predhodno odločanje dopustno.

24.

To vprašanje, kot ga je postavilo predložitveno sodišče, se nanaša na razlago Direktive 93/13 v okviru pogodbe o hipotekarnem posojilu, katere izvršba še ni bila končana na dan začetka veljavnosti zakona 1/2013.

25.

Uvodoma je treba opozoriti, da je v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem naloga Sodišča dati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. V ta namen mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. ( 14 ) Pri tem lahko iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, ob upoštevanju predmeta spora o glavni stvari izbere pravila in načela prava Unije, ki jih je treba razložiti. ( 15 )

26.

V obravnavani zadevi menim, da Juzgado de Primera Instancia no 4 de Martorell Sodišču dejansko predlaga, naj razloži načeli enakovrednosti in učinkovitosti v okviru izvajanja členov 6 in 7 Direktive 93/13, da bi tako lahko presodilo, ali se s četrto prehodno določbo spoštuje pravo Unije.

27.

V takih okoliščinah je treba vprašanje za predhodno odločanje razumeti, kot da se v bistvu nanaša na to, ali člena 6 in 7 Direktive 93/13 z vidika načel enakovrednosti in učinkovitosti nasprotujeta prehodni nacionalni določbi, kot je tista iz zadeve v glavni stvari, ki za potrošnike določa enomesečni prekluzivni rok od dneva po objavi zakona, v katerega je vključena ta določba, za vložitev ugovora na podlagi domnevne nepoštenosti pogodbenih pogojev v okviru postopka izvršbe na podlagi hipoteke, ki še poteka.

28.

Da bi odgovoril na to vprašanje, bom opravil analizo v štirih fazah. Prvič, predstavil bom okvir obravnavane zadeve z navedbo nekaj pojasnil glede zakona 1/2013 na splošno in posebej njegove četrte prehodne določbe. Drugič, v zvezi s to prehodno določbo si bom ogledal upoštevno sodno prakso Sodišča glede načel enakovrednosti in učinkovitosti, kot se uporabljata za različne vrste rokov. Tretjič, ob upoštevanju te sodne prakse bom analiziral posebnosti roka iz zadeve v glavni stvari ter, četrtič in nazadnje, predložitvenemu sodišču bom podal koristne napotke za to, da bo lahko odločilo, ali pravo Unije nasprotuje takemu roku.

29.

Predložitveno sodišče, stranke iz postopka v glavni stvari, španska vlada in Komisija so se vsi sklicevali na obseg zakona 1/2013 in njegove četrte prehodne določbe.

30.

Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, je razvidno, da se potrošnik pred začetkom veljavnosti zakona 1/2013 pri izpodbijanju izvršbe na podlagi hipoteke ni mogel sklicevati na morebitno nepoštenost pogojev posojilne pogodbe. O nepoštenosti takih pogojev namreč ni moglo presoditi niti izvršilno sodišče po uradni dolžnosti niti ni bilo mogoče o njej presoditi na zahtevo potrošnika. Potrošnik torej niti v posebnem postopku izvršbe na podlagi hipoteke, ki se uporablja za stvari, ki so predmet hipoteke ali zastavne pravice, niti v postopku redne izvršbe, ki se uporablja za izvensodne izvršilne naslove ( 16 ), ni imel možnosti doseči, da bi izvršilno sodišče prekinilo navedeni postopek, če je bil tak ukrep potreben za zagotovitev učinkovitosti končne odločbe.

31.

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, se je ta položaj spremenil po izreku sodbe Aziz. ( 17 ) Z zakonom 1/2013 so bili spremenjeni členi LEC, zlasti tisti v zvezi s postopkom izvršbe za stvari, ki so predmet hipoteke ali zastavne pravice, da bi tako prilagodili postopek izvršbe na podlagi hipoteke tej sodni praksi. ( 18 ) Natančneje, španski zakonodajalec je spremenil LEC ter s tem, prvič, izvršilnemu sodišču omogočil, da kadar koli med postopkom po uradni dolžnosti presodi o nepoštenosti takih pogojev, ( 19 ) in, drugič, dodal nov razlog za ugovor, ki temelji na nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki pomeni temelj izvršbe ali s katerim je določen dolgovani znesek ( 20 ). Pravna teorija je te spremembe obravnavala kot popolno novost v španskem pravnem redu. ( 21 )

32.

Iz spisa je prav tako razvidno, da ugovor dolžnika zoper izvršbo, ki temelji na nepoštenosti pogodbenega pogoja, odslej omogoča prekinitev postopka izvršbe na podlagi hipoteke do razrešitve nejasnosti, zaradi katere je bil vložen izredni ugovor. ( 22 ) Tak ugovor se namreč uporablja za postopke tako redne izvršbe kot tudi izvršbe na podlagi hipoteke, ( 23 ) ki so se začeli po začetku veljavnosti zakona 1/2013, in ga je treba vložiti v rednem desetdnevnem roku od dneva vročitve akta, s katerim se odredi izvršba.

33.

Po drugi strani je zakonodajalec za izvršilne postopke, ki na dan začetka veljavnosti zakona 1/2013 še niso bili končani in v katerih je že začel teči desetdnevni rok za ugovor, ( 24 ) določil četrto prehodno določbo. Na podlagi te določbe začne od dneva, ki sledi dnevu začetka veljavnosti tega zakona, teči enomesečni prekluzivni rok, v katerem lahko dolžnik vloži izredni ugovor, med drugim zaradi obstoja nepoštenih pogojev. ( 25 )

34.

Četrta prehodna določba je bila sprejeta zaradi retroaktivnega učinka razlage člena 3 Direktive 93/13 iz sodbe Aziz, ( 26 ) saj mora podana razlaga prevladati od začetka veljavnosti razlagane določbe. ( 27 ) Zato je moral španski zakonodajalec določiti mehanizem, s katerim je mogoče preprečiti, da bi bile odločbe, ki bodo sprejete v izvršilnih postopkih, ki še potekajo in so se začeli še na podlagi predhodne zakonodaje, vendar ob začetku veljavnosti zakona 1/2013 še niso bili končani, nezdružljive s pravom Unije. ( 28 )

35.

Prav na to procesno pravilo iz četrte prehodne določbe se nanaša vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče. Ugovor na podlagi nepoštenosti pogodbenih pogojev – novega razloga za vložitev ugovora, določenega s tem zakonom – iz spora o glavni stvari ni bil vložen v predpisanem roku. Kot je razvidno iz točke 27 teh sklepnih predlogov, želi torej predložitveno sodišče izvedeti, ali je zadevni rok v nasprotju s pravom Unije.

36.

Zdaj bom preučil to vprašanje, še pred tem pa bom predstavil upoštevno sodno prakso Sodišča v zvezi z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti, kot se uporabljata za različne vrste rokov.

37.

Uvodoma se postavlja vprašanje, ali je mogoče sodno prakso Sodišča v zvezi z razumnimi roki upoštevati pri analizi roka, določenega s prehodno določbo nacionalnega zakona, pri čemer se izhodišče, od katerega začne navedeni rok teči, izračuna glede na dan, ki sledi dnevu objave zakona v uradnem listu zadevne države članice. Podobno kot Komisija menim, da to drži in da nam lahko ta sodna praksa zato koristi pri razlagi, tudi če v njej ne bi našli izrecne analize roka, kakršen je tisti iz zadeve v glavni stvari.

38.

Naj najprej opozorim, da je Sodišče že večkrat menilo, da spada vprašanje procesne ureditve, če ta ni usklajena, v interni pravni red držav članic, kot to določa načelo njihove procesne avtonomije. Vendar je hkrati poudarilo, da je treba z navedenimi pravili izpolniti dva pogoja, in sicer da ne smejo biti manj ugodna kot tista, ki urejajo podobne notranje položaje, urejene z nacionalnim pravom (načelo enakovrednosti), in da ne smejo v praksi onemogočati ali čezmerno oteževati uveljavljanja pravic, ki jih potrošnikom priznava pravni red Unije (načelo učinkovitosti). ( 29 )

39.

Spoštovanje načela enakovrednosti pomeni, da zadevno nacionalno pravilo velja brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, če imajo podoben predmet in podlago. Pri presoji, ali je načelo enakovrednosti spoštovano, nacionalno sodišče, ki edino neposredno pozna procesna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi nacionalnega prava, nadzoruje, ali so procesna pravila, s katerimi se v nacionalnem pravu zagotavlja varstvo pravic, ki za posameznike izhajajo iz prava Unije, v skladu s tem načelom ter preuči predmet in bistvene elemente domnevno podobnih nacionalnih pravnih sredstev. Navedeno sodišče mora v zvezi s tem presoditi, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni z vidika njunega predmeta, podlage in bistvenih elementov. Pri odločanju, ali je nacionalna procesna določba manj ugodna, mora upoštevati položaj te določbe v celotnem postopku, potek navedenega postopka in posebnosti teh pravil. ( 30 )

40.

Glede uporabe načela učinkovitosti je Sodišče prav tako menilo, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali neka nacionalna procesna določba onemogoča ali čezmerno otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da je treba po potrebi upoštevati načela, ki so podlaga nacionalnega pravosodnega sistema, kot so varstvo pravic do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka. ( 31 )

41.

Poleg tega je Sodišče priznalo, da je določitev razumnih prekluzivnih rokov za vložitev pravnih sredstev združljiva s pravom Unije. Iz njegove sodne prakse izhaja, da taki roki v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravni red Unije. ( 32 ) Sodišče je še menilo, da morajo države članice v nacionalnih ureditvah, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, same določiti roke zlasti glede na njihov pomen za osebe, ki jih sprejete odločbe zadevajo, kompleksnost veljavnih postopkov in zakonodaje, število oseb, ki bi jih lahko ti roki zadevali, in druge javne ali zasebne interese, ki jih je treba upoštevati. ( 33 ) Poleg tega je še pojasnilo, da morajo roki dejansko zadostovati za pripravo in vložitev učinkovitega pravnega sredstva. ( 34 )

42.

Sodišče se je že izreklo tudi v zadevah v zvezi s prehodnimi določbami, podobnimi tisti iz zadeve v glavni stvari. Glede tega je menilo, da lahko države članice, če skrajšajo rok, v katerem je mogoče vložiti zahtevek za povračilo zneskov, plačanih v nasprotju s pravom Unije, to storijo le pod pogojem, ne le da je na novo določeni rok razumen, ampak tudi da ta nova zakonodaja vsebuje prehodno ureditev, ki posameznikom po njenem sprejetju omogoča dovolj dolg rok za vložitev zahtevkov za povračilo, ki so jih imeli pravico vložiti na podlagi prejšnje zakonodaje. ( 35 )

43.

Nazadnje, iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da Sodišče ni pristojno za to, da bi se opredelilo o razlagi nacionalnega prava, saj je to izključna naloga predložitvenega sodišča, ki mora v obravnavanem primeru odločiti, ali določbe upoštevnih nacionalnih predpisov izpolnjujejo zahtevi po enakovrednosti in učinkovitosti. ( 36 ) Vendar lahko Sodišče, ki odloča o vprašanju za predhodno odločanje, po potrebi poda pojasnila za usmerjanje nacionalnega sodišča pri njegovi presoji. ( 37 )

44.

Po tej kratki predstavitvi splošnega okvira sodne prakse v zvezi z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti, kot se uporabljata za različne vrste rokov, bom analiziral posebnosti roka iz zadeve v glavni stvari, nato pa še preveril, ali se z njim spoštujeta navedeni načeli prava Unije.

45.

Rok iz zadeve v glavni stvari ima dve bistveni značilnosti, in sicer, prvič, enomesečno trajanje in, drugič, trenutek, od katerega začne teči, to je dan, ki sledi dnevu objave zakona 1/2013 v Boletín Oficial del Estado (BOE).

46.

Menim, da je enomesečni procesni rok dovolj dolg za vložitev ugovora zoper izvršbo na podlagi hipoteke. Zdi se mi, da to stališče potrjuje tudi sodna praksa Sodišča. Sodišče je namreč pogosto dopuščalo krajše procesne roke, zlasti 14- ali 15‑dnevne. Tako je za vložitev prošnje za priznanje statusa begunca v hitrem postopku menilo, da 15‑dnevni rok zadostuje za pripravo in vložitev učinkovitega pravnega sredstva. ( 38 ) Prav tako je menilo, da je 14‑dnevni rok razumen za izpodbijanje upravne sankcije zaradi nerazkritja računovodskih dokumentov gospodarske družbe. ( 39 )

47.

Zato menim, da enomesečno trajanje kot tako z vidika združljivosti četrte prehodne določbe z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti nikakor ni problematično.

48.

Kljub temu je treba preučiti še trenutek, od katerega začne zadevni rok teči.

49.

Na podlagi točke 2, drugi pododstavek, četrte prehodne določbe začne rok iz zadeve v glavni stvari teči od dneva, ki sledi dnevu začetka veljavnosti zakona 1/2013. Četrta končna določba tega zakona v zvezi s tem določa, da začne navedeni zakon veljati na dan, ko je objavljen v BOE. Poleg tega je v točki 4 četrte prehodne določbe dodatno pojasnjeno, da ta objava „velja za namene vročanja in računanja rokov iz odstavkov 2 in 3 [te prehodne določbe] za popolno in veljavno, za kar v nobenem primeru ni treba izdati izrecne odločbe“.

50.

Če poenostavim, to pomeni, da je španski zakonodajalec objavo zakona 1/2013 v BOE izenačil z vročitvijo procesne narave.

51.

Treba je poudariti, da je v obravnavani zadevi z vidika načel enakovrednosti in učinkovitosti problematično prav to, da rok iz zadeve v glavni stvari začne teči od dneva, ki sledi dnevu objave zakona 1/2013 v BOE, ne da bi bile tožene stranke iz zadeve v glavni stvari o njem obveščene z vročitvijo.

52.

Družba BBVA in španska vlada menita, da nič ne omogoča sklepa, da je zadevni rok manj ugoden kot drugi podobni roki v španskem pravu. Prvič, družba BBVA se sklicuje na rok za vložitev tožbe pri Tribunal Constitucional (ustavno sodišče) zaradi kršitev temeljnih pravic, ki so takojšnja in neposredna posledica aktov sodišč. Ta rok začne teči od vročitve sodne odločbe. Drugič, španska vlada rok iz spora o glavni stvari primerja z drugimi procesnimi roki v španskem pravu, kot je rok za odgovor na tožbo v rednem postopku, ki začne teči od vročitve tožbe. ( 40 ) Kar zadeva Komisijo, ta opozarja, da je izrecni namen roka iz zadeve v glavni stvari omogočiti, da se v obdobju med starim in novim zakonom prehodno zavarujejo pravice, ki so potrošnikom podeljene z Direktivo 93/13. Torej naj za pravice, ki temeljijo na pravnem redu Unije, ne bi veljali manj ugodni pogoji.

53.

Menim, da te trditve niso prepričljive. Roki, ki jih navajata družba BBVA in španska vlada, po mojem mnenju niso podobni roku iz spora o glavni stvari. Čeprav nisem prepričan, da se z zadevnim rokom spoštuje načelo enakovrednosti, pa težko opredelim primerljive procesne roke, ob upoštevanju katerih bi lahko z gotovostjo sklenil, da je četrta prehodna določba, ki temelji na pravu Unije, manj ugodna kot druge podobne določbe, katerih namen je v španskem pravu zagotoviti zavarovanje podobnih pravic posameznikov, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

54.

Po drugi strani pa me – kot bom pojasnil v naslednjih točkah – več vidikov napeljuje na to, da je rok iz zadeve v glavni stvari onemogočil ali čezmerno otežil izvajanje pravic, podeljenih z Direktivo 93/13.

55.

Prvič, iz spisa, ki je na voljo Sodišču, je razvidno, da v španskem procesnem pravu ni običajno, da bi procesni rok začel teči od dneva objave v BOE, razen če je bila tožba, s katero se je začel postopek, vložena zoper splošen akt. ( 41 ) Komisija opozarja, da roki za procesne akte v postopku, ki še poteka, običajno začnejo teči od prejema različnih obvestil, ki jih pošlje pristojno sodišče, s čimer se zagotovi, da lahko zadevna oseba ali njeni pravni zastopniki v celoti izkoristijo roke. ( 42 )

56.

Naj poleg tega še opozorim, da se procesni roki, ki jih je Sodišče analiziralo v svoji sodni praksi, razlikujejo od prehodnega roka iz zadeve v glavni stvari, saj so začeli teči od konkretne procesne vročitve. ( 43 ) To pomeni, da so imeli posamezniki ali njihovi pravni zastopniki po prejetju obvestila, ki jim je bilo namenjeno, v celoti na voljo rok za pripravo obrambe in ukrepanje. Nasprotno pa začne rok iz zadeve v glavni stvari teči od dneva, ki sledi dnevu objave zakona 1/2013, s čimer se ne zagotovi navedena celotna razpoložljivost roka, saj je ta odvisna od tega, ali so zadevne osebe dejansko seznanjene z obstojem četrte prehodne določbe.

57.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se je Sodišče že izreklo proti prekluzivnemu roku v okviru ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk, ( 44 ) ker je začel navedeni rok namesto od prejema akta o odpovedi teči od oddaje tega akta na pošti. Zato je lahko preteklo več dni, ki so bili všteti v ta rok, preden je lahko noseča ženska začela ustrezno posvetovanje in svoje pravice uveljavljala pred sodiščem. ( 45 )

58.

Torej se mi zdi očitno, da je bila lahko posledica roka iz zadeve v glavni stvari ta, da je velik del roka – ali celo celoten rok, kot se je to zgodilo v zadevi v glavni stvari – pretekel, ne da bi si lahko potrošniki zagotovili ustrezno svetovanje ali s sprejetjem potrebnih ukrepov zavarovali svoje pravice.

59.

Drugič, iz spisa je prav tako razvidno, da je v španskem pravnem redu za vložitev ugovora zoper akt, s katerim se odredi izvršba, potrebno zastopanje po odvetniku in pooblaščencu. ( 46 ) Vendar Komisija navaja, da se v veliki večini izvršb na podlagi hipoteke izvršba pripravi brez sodelovanja dolžnikov na obravnavi pred sodiščem in ne da bi ti vložili ugovor. Finančna šibkost, v kateri so se znašle te stranke, težavnost ugovora zoper izvršbo in stroški izvršilnega postopka so dejavniki, pomembni za potrošnike, ki se običajno odpovejo sodelovanju v tem postopku. ( 47 ) V tem okviru menim, da na splošno nedvomno drži, da so bili zadevni potrošniki močno izpostavljeni tveganju, da ne bodo mogli vložiti ugovora zoper izvršbo na podlagi hipoteke. Menim, da se to tveganje navezuje ali na potencialno odvračajoče stroške ugovora (obveznost zastopanja po odvetniku in pooblaščencu), ali na to, da potrošniki niso bili seznanjeni s svojimi pravicami, ker niso vedeli za objavo zakona 1/2013 in četrte prehodne določbe, ( 48 ) ali na to, da so za to objavo – če že – izvedeli pozno, ko je izredni rok že začel teči.

60.

Naj v zvezi s tem opozorim, da je Sodišče že navedlo, da lahko položaj, za katerega je značilna velika pravna negotovost, pomeni kršitev načela učinkovitosti, pri čemer je poudarilo potrebo po tem, da je mogoče roke določiti z razumno gotovostjo. ( 49 ) Vendar je imelo v zadevi v glavni stvari dejstvo, da je prehodni rok začel teči od dneva, ki sledi dnevu objave zakona 1/2013 v BOE – kot sem navedel v točkah od 58 do 60 teh sklepnih predlogov – za posledico visoko stopnjo pravne negotovosti za tožene stranke iz postopka v glavni stvari, kar je po mojem mnenju na področju, kot je področje varstva potrošnikov, nedopustno. Menim, da ta rok ni bil ustrezen za pripravo in vložitev učinkovitega pravnega sredstva.

61.

Nazadnje – kot sem že opozoril v točki 41 teh sklepnih predlogov – v pristojnosti držav članic je, da v nacionalnih ureditvah, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, določijo roke zlasti glede na njihov pomen za osebe, ki jih sprejete odločbe zadevajo, kompleksnost veljavnih postopkov in zakonodaje, število oseb, ki bi jih lahko ti roki zadevali, in druge javne ali zasebne interese, ki jih je treba upoštevati. ( 50 )

62.

Prvič, kar zadeva pomen za osebe, ki jih sprejete odločbe zadevajo, je po mojem mnenju očitno, da je ta za zadevne potrošnike posebej velik, saj lahko te odločbe privedejo do nepovratne izgube njihovih nepremičnin. ( 51 )

63.

Drugič, kar zadeva kompleksnost postopkov in upoštevne zakonodaje, je prav tako očitno, da preplet izvršilnega postopka, postopka v glavni stvari in hipotekarne ureditve tvori zelo kompleksen pravni okvir, zlasti za potrošnike.

64.

Tretjič, kar zadeva število oseb, ki bi jih četrta prehodna določba iz zadeve v glavni stvari lahko zadevala, je iz stališč toženih strank iz zadeve v glavni stvari in Komisije razvidno, da je v času začetka veljavnosti zakona 1/2013 potekalo več sto tisoč izvršilnih postopkov. Komisija, ki navaja številke iz poročila Consejo General del Poder Judicial, poudarja, da je bilo leta 2013 začetih 82.680 izvršb na podlagi hipoteke. ( 52 )

65.

Ali lahko torej na podlagi vsega navedenega še vedno menimo, da je rok iz zadeve v glavni stvari razumen? Dovolite mi, da o tem podvomim.

66.

Menim, da je v preučevanem procesnem okviru to, da španski zakonodajalec zagotovi razumen rok, ki potrošnikom omogoča ugovor zoper izvršbo in s tem prenehanje uporabe nepoštenih pogojev, nujno potreben za ustrezno izvajanje pravic, ki jim jih podeljuje Direktiva 93/13. Prepričan sem, da ta cilj s četrto prehodno določbo ni bil uresničen.

67.

Tako moram skleniti, da je razlog za to, da roka iz zadeve v glavni stvari ni mogoče šteti za razumnega, konec koncev dejstvo, da je začel teči od dneva, ki sledi dnevu objave zakona 1/2013, zato je bilo z njim čezmerno oteženo učinkovito izvajanje pravic, podeljenih z Direktivo 93/13.

68.

Najprej se mi zdi pomembno opozoriti na to, da sistem varstva, ki ga izvaja Direktiva 93/13, temelji na predpostavki, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju tako glede pogajalske sposobnosti kot ravni obveščenosti. ( 53 )

69.

Da bi se zagotovilo varstvo, ki ga zahteva Direktiva 93/13, je Sodišče že večkrat poudarilo, da je neenak položaj med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom mogoče izravnati samo s pozitivnim posredovanjem zunaj kroga pogodbenih strank. ( 54 ) Tako zunanje posredovanje vključuje zlasti to, da pristojno sodišče po uradni dolžnosti nadzira (ne)obstoj nepoštenih pogojev.

70.

Tak nadzor v okviru španskega postopka izvršbe na podlagi hipoteke pred izrekom sodbe Aziz ( 55 ) ni obstajal. Kot je razvidno iz točk 31 in 32 teh sklepnih predlogov, je bilo sodišču po izreku te sodbe podeljeno pooblastilo, da po uradni dolžnosti obravnava obstoj takih pogojev. ( 56 ) Čeprav pa je navedeni nadzor po uradni dolžnosti potreben, ne zadostuje za popolno in učinkovito zavarovanje pravic, ki jih potrošnikom podeljuje Direktiva 93/13. Zato sem podobno kot Komisija prepričan, da mora pozitivno posredovanje zunaj kroga samih pogodbenih strank vključevati tudi zadostne roke, s katerimi se potrošnikom omogoči učinkovito uveljavljanje njihovih pravic.

71.

Naj še dodam, da sta na področju potrošniškega prava načeli enakovrednosti in učinkovitosti kot omejitev procesne avtonomije držav članic posebej pomembni, zato mora Sodišče zagotavljati njuno dosledno spoštovanje.

72.

Nazadnje, po mojem mnenju je očitno, da prehodna določba, ki za potrošnike določa izredni prekluzivni rok, ki začne teči od dneva, ki sledi dnevu objave zakona v uradnem listu zadevne države članice, ne izpolnjuje obveznosti seznanitve potrošnikov z možnostjo, da vložijo ugovor na podlagi nepoštenosti pogodbenih pogojev, na katerih temelji izvršba. Torej je po mojem mnenju bistveno, da so potrošniki osebno obveščeni o roku, ki ga imajo na voljo, da si lahko zagotovijo ustrezno svetovanje in s potrebnimi ukrepi zavarujejo pravice, ki jim jih podeljuje Direktiva 93/13. ( 57 ) Naj v zvezi s tem opozorim, da se ni mogoče ravnati po reku ignorancia iuris nocet oziroma ga je treba na področju varstva potrošnikov vsaj omiliti. ( 58 )

73.

Vsi navedeni preudarki govori v prid roku, o katerem bi bilo treba zadevne strani obvestiti osebno z vročitvijo. Povedano drugače, pomanjkljivost v zvezi z vročanjem strankam bi bilo treba odpraviti tako, da se uporabi enako sredstvo, kot se uporablja v nacionalnem pravu za obveščanje dolžnikov o tem, da se je proti njim začel izvršilni postopek. Zato podobno kot Komisija menim, da bi moral španski zakonodajalec določiti, da so vsi dolžniki v takih izvršilnih postopkih z vročitvijo obveščeni o tem, da lahko vložijo izredni ugovor v enem mesecu od vročitve tega obvestila. Navedena vročitev bi se lahko opravila ali prek sodišč, pristojnih za obravnavo izvršb na podlagi hipoteke, ali prek pravnih zastopnikov, ali z vročitvijo na naslov stalnega prebivališča, če navedene stranke med postopkom izvršbe na podlagi hipoteke niso sodelovale na obravnavi pred sodiščem.

74.

Zato glede na navedeno menim, da člena 6 in 7 Direktive 93/13 z vidika načela učinkovitosti nasprotujeta prehodni nacionalni določbi, kot je tista iz zadeve v glavni stvari, ki za potrošnike določa enomesečni prekluzivni rok od dneva, ki sledi dnevu objave zakona, s katerim je zajeta ta določba, za vložitev ugovora na podlagi nepoštenosti pogodbenih pogojev v okviru postopka izvršbe na podlagi hipoteke, ki še poteka.

75.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Juzgado de Primera Instancia no 4 de Martorell, odgovori:

Člena 6 in 7 Direktive Sveta 93/13 z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v potrošniških pogodbah z vidika načela učinkovitosti nasprotujeta prehodni nacionalni določbi, kot je tista iz zadeve v glavni stvari, ki za potrošnike določa enomesečni prekluzivni rok od dneva, ki sledi dnevu objave zakona, s katerim je zajeta ta določba, za vložitev ugovora na podlagi nepoštenosti pogodbenih pogojev v okviru postopka izvršbe na podlagi hipoteke, ki še poteka.